Anglija y hudih sLripcih Angleško svetovno vladarstvo je zašlo po predaji Francije v najmučnejši položaj, iz katerega bo najti zelo težko srečen izhod. Možnost dvojnega napada od strani Nemcev Angleži sami so opozarjali v minulem tednu po svojem časopisju, da bi Nemci lahko vpadli s pomočjo prevoznih letal na Irsko, ne da bi morali pri tem leteti preko Anglije. V enem samem dnevu bi zamogli Nemci z letali izkrcati na Irskem toliko vojaštva, da bi zasedli vso državo. V zadnjem času je tudi uporaba padalcev v osvajalne namene zelo napredovala in se je izkazala pri zasedanju Besarabije in Bukovine po Rusih. V nekem kraju so spustili Rusi izpod oblakov cel polk vojakov-padalcev s strojnicami, motornimi kolesi in eelo z majhnimi tanki. Ako so to zmogli Rusi, se lahko poslužijo tega preizkušenega napadalnega načina s padalci Nemci tudi na Irskem. Sedanji položaj Irske je močno podoben onemu v Skandinaviji in na Nizozemskem tik pred nemškim vpadom. Enako kakor Norveška in Nizozemska je tudi Irska primeroma slabo oborožena. Po obvestilih iz Madrida bi utegnila Nemčija postaviti španski vladi zahtevo, da dovoli prehod nemške vojske, ki je že na španski meji, preko španskega ozemlja v Afriko. Iz Afrike bi Nemci organizirali napad na angleško trdnjavo Gibraltar, ki je ključ iz Sredozemskega morja v Atlantski ocean in morajo napeti Angleži vse sile, da jo obranijo. Ogrožen položaj Anglije v Mali Aziji Francoska predaja je rodila za Angleže htid iidarec tudi na Bližnjem vzhodu. Za varstvo francoske Sirije in predvsem za varstvo surovega olja, ki doteka iz srednjea2i>: ih vrelcev za Angleže in Francoze do Djorja ob maloazijski obali, je bila koj ob začetku te vojne organizirana francosko-angleš! armada 130.000 mož, kateri so dodeljeni ročni oddelki topništva, letalstva in tankov. Vrhovni poveljnik te armade, ki bi naj bila tudi zaščitnica Sueškega prekopa, je bil prvotno francoski general Weygand. Ko je bil francoski vrhovni poveljnik Gamelin radi n;u:pehov v Belgiji in Holandiji odstavljen in je bil poklican na njegovo mesto Weygand, je prevzel poveljstvo zavezniške armade v Mali Aziji francoski general Mittelhauser. Ta se je podvrgel povelju maršala in predsednika francoske vlade Petaina in izjavil, da je zaustavil sovražnosti s strani Sirije. Dne 2. julija je dospel z letalom iz Francije v Atene franco ski vojni minister general Weygand in se je podal od tam v Sirijo. Podreditev generala Mittelhauserja vladi maršala Petaina tolmačijo kot uspeh osebnega posredovanja generala Weyganda. Po tej uklonitvi generala Mittelhauserja je postala francoska armada na Bližnjem vzhodu za Anglijo neuporabna. Domneva se, da je na odločitev generala Mittelhauserja vplivalo tudi dejstvo, da je morala te armade po predaji Francije silno padla, ker so bili vojaki v skrbeh zaradi usode svojcev v Franciji. General Mittelhauser je dobil nalogo, da s svojo armado čuva francosko posest na Bližnjem vzhodu ter da zlasti prepreči vsako apremembo posestnega stanja v Siriji. Italija ob strani Nemčije pri napadu na Anglijo Berlinski poročevalci italijanskih listov poudarjajo, da sicer še ni mogoče napovedati, kaj Nemčija in Italija pripravljata proti Angliji, da pa vojaški krogi v Berlinu računajo s tem, da bo lahko sedaj, ko se je zaključil drugi del vojne na zapadu, vsak hip izdan ukaz za novo ofenzivo. Tudi italijanski vojaški strokovnjaki zatrjujejo, da so za ofenzivo proti Veliki Britaniji dovršene že vse priprave po povsem določenem skupnem nemško-italijanskem načrtu. Ko se bo ofenzivni pohod sprožil, se bodo dogodki razvijali zelo naglo in z vso točnostjo do končne zmage. Italija mora pri tej zadnji ofenzivi izpolniti veliko nalogo in razviti veliko razgibanost na Sredozemskem morju in v Afriki. Predvsem bo morala vzdrževati stalne zveze z Libijo (italijanska kolonija v Afriki). Izhodišče italijanske ofenzive proti Egiptu, angleško-egiptskemu Sudanu, Britanski Somaliji in Keniji bodo v Cirenajki, Eritreji, Abesiniji in Italijanski Somaliji.