415 Knjižne ocene in prikazi
in svečenikov, ki so za meščane financirali gladiatorske igre.
Gaj Junij Prisk iz Arelate je ob priliki svoje kandidature za
enega od obeh županov dal za mesto zgraditi oz. obnoviti
podij v amfiteatru z vrati in srebrnim kipom Neptuna, ko pa
je županstvo dobil, je dal še dodatno iz svojega premoženja
postaviti štiri bronaste kipe. Priredil je tudi igre in uprizoritev
lova na divje živali, ki so trajale dva dni, za mestne svetnike
pa je ob tej priliki organiziral banket.
Med napise, ki se nanašajo na amfiteatre, sodi tudi znani
počastilni napis na marmornem podstavku za kip (t. i. “marmorni
spomenik iz Thorignyja”) za uglednega meščana Tita Senija
Solemna, ki so mu ga dale postaviti Tri Galije. Najden je bil
v kraju Vieux (Aragenuae) pri Caenu, dolga stoletja pa je bil
shranjen na gradu v Thorignyju. Zelo dolg napis iz leta 238
po Kr. je vklesan na treh straneh baze, na sprednji in obeh
stranskih. Na prednji strani je navedena kariera Tita Senija Solemna,
na desni stranski ploskvi je vklesano pismo prefekta pretorija
Edinija Julijana prokuratorju Badiju Komnianu, ki vsebuje hvalo
Titu Seniju Solemnu, na levi pa pismo vladarskega namestnika
v provinci Britaniji Klavdija Pavlina Semniju Solemnu. Le-ta
je bil v svojem rodnem mestu Aragenuah ugleden in zaslužen
mož, med drugim eden od dveh županov, svečenik Rome in
Avgusta v osrednjem svetišču Treh Galij ter upravitelj rudniških
financ. Za mesto je ogromno napravil, med drugim je dal prirediti
32 gladiatorskih iger. Kot je razvidno iz napisa, je osebno
dobro poznal nekaj uglednih osebnosti z Elagabalovega dvora.
Napisi gladiatorjev so največkrat nagrobniki, ki so jim
jih postavili žene, njihovi učitelji ali tovariši. Večina je umrla
precej mladih, v napisu je pogosto navedeno tudi število zmag,
ki so jih dosegli. Nekaj je tudi posvetilnih napisov: oltarje
so posvečali predvsem Diani in Nemezi. Zbrani in komentirani
so tudi napisi na stopnicah amfiteatrov, ki so določali, kje
kdo sedi.
Knjiga je zelo zanimiva, še posebej neobhodna pa je za
vse, ki se ukvarjajo s sociološko aktualnimi problemi gladiatorskih
iger, predstav lovov na divje zveri, zabave in preživljanja
prostega časa v antiki.
Marjeta ŠAŠEL KOS
Supplementa Italica. Nuova serie 18. Edizioni Quasar, Roma
2000. 394 strani, številne fotografije med besedilom.
18. zvezek te izredno pomembne epigrafske serije, ki tekoče
dopolnjuje CIL in druge stare epigrafske korpuse rimskih
napisov Italije, vsebuje štiri prispevke. Prvi obravnava napise
rimskega mesta Reate (zdaj Rieti) in njegovega upravnega
teritorija iz 4. italske regije (Sabina et Samnium), napise je
zbrala, opisala in komentirala Maria Carla Spadoni. Avtorica
drugega članka je Silvia Maria Marengo, ki objavlja napise
iz mesta Trea iz 5. regije (Picenum). V tretjem in četrtem
članku so objavljeni napisi dveh mest iz 6. regije (Umbrije),
v tretjem Giovanna Asdrubali Pentiti objavlja napise iz Amerije,
v četrtem pa Simona Antolini napise iz Suase. Na začetku
vsakega članka je bibliografija ter zgodovinsko-arheološki oris
rimskega mesta, sledijo popravki in dopolnitve k napisom,
ki so že bili objavljeni v enem od epigrafskih korpusov. Osrednji
del članka so novi napisi, vsi objavljeni s fotografijo, če le
niso izgubljeni, vsak prispevek pa zaključujejo epigrafski indeksi,
s pomočjo katerih se je mogoče zlahka znajti tudi med večjim
številom napisov.
Shema prispevkov, ki se je že takoj izkazala za zelo dobro,
je ostala enaka vsa leta izhajanja zvezkov serije Supplementa
Italica. Dejansko prinaša mnogo več kot le nove napise, saj
so posebej pomembni izčrpni zgodovinsko-arheološki uvodi,
ki nudijo zadnji, običajno popolni pregled zgodovine in
arheologije mesta ter vso relevantno literaturo. Nujno je upoštevati
tudi popravke in dopolnila k napisom iz CIL-a in drugih
korpusov, ker pogosto vsebujejo pomembne nove podatke.
Najzanimivejši del so seveda novi napisi, ki prinašajo povsem
nove informacije za zgodovino obravnavanih mest, včasih pa
tudi nove podatke, pomembne za cel imperij, npr. napisi,
kjer so navedena službena mesta iz dolge kariere kakšnega
senatorja ali rimskega viteza oz. vladarski ali votivni napisi.
Največ napisov je bilo najdenih v mestu Reate, od koder je
izvirala Vespazijanova družina: Svetonij, ki je napisal knjigo
življenjepisov rimskih cesarjev, je za Vespazijanovega deda
omenil, da je bil municeps Reatinus, meščan mesta Reate.
Avtorica objavlja 84 novih napisov, med katerimi jih je nekaj
pomembnih za cel rimski imperij. Že prvi je zanimivo posvetilo
dvanajstim najsvetejšim bogovom, ki je v takšni obliki redko.
Trije oltarji so posvečeni Vakuni, lokalni boginji, ki je morala
biti za tamkajšnje prebivalstvo zelo pomembna in po svoji
naravi očitno zelo polivalentna. Priporočali so se ji za srečno
vrnitev s potovanja in za zdravje ter za druge pomembne
stvari v življenju, ki jih niso posebej navedli. Med njenimi
častilci so bili tudi predstavniki najvišjih socialnih plasti. V
mestu Reate je bilo, podobno kot v mnogih drugih mestih v
Italiji, najdeno posvetilo nečaku cesarja Tiberija Germaniku,
ki je bil posebej v Italiji izredno priljubljen in so mu italska
mesta izkazovala najrazličnejše časti. Zelo lepo nagrobno stelo
s ščitom in sulico v zatrepu je dal Publiju Eliju Valentinu,
ki je bil po rodu iz Siscije in je služil v osebni cesarjevi
gardi, postaviti njegov vojaški tovariš. Ohranjen je daljši cursus
honorum (službena kariera) na nagrobniku uglednega rimskega
viteza Tita Prifernija Peta Memija Apolinarisa - postavil mu
ga je sin - ki je svojo raznoliko in dolgo kariero nastopil v
vojski (bil je poveljnik 3. kohorte Brevkov iz Ilirika), se visoko
odlikoval v Trajanovi dačanski vojni, bil med drugim tudi
prokurator v Noriku, na koncu svojega službovanja pa je opravljal
najvišje funkcije v svojem rodnem mestu.
Članki prinašajo še mnogo zanimivih napisov, vendar vseh
ni mogoče podrobneje predstaviti. Rimski napis je primaren
dokument in vsak vedno prinaša nove podatke in osvetljuje
kak vidik iz življenja v rimski dobi; prav zato je izpovednost
rimskih spomenikov silno dragocena. Kot drugod v italskih
regijah in provincah rimskega imperija prevladujejo nagrobniki,
ki so zlasti pomembni za študij različnih socioloških aspektov
in imenoslovja. Sledijo oltarji, posvečeni najrazličnejšim
bogovom, večinoma znanim, ki so pomembni za preučevanje
kultov in rimske religije. Knjiga sodi med temeljna dela s
področja epigrafike, saj dopoljnjuje Corpus inscriptionum
Latinarum, in prav bi bilo, da bi bila v vsaki za antične študije
specializirani knjižnici.
Marjeta ŠAŠEL KOS
Kurt Karpf: Frühmittelalterliche Flechtwerksteine in
Karantanien. Marmorne Kirchenaustattungen aus tassilonisch-
karolingischer Zeit. Monographien zur Frühgeschichte und
Mittelalterarchäologie 8 (izdajatelj Falko Daim).
Universitätsverlag Wagner, Innsbruck 2001. ISBN 3-7030-0352-
9. 153 str., 21 slik, 40 tabel.
Izredno privlačen del stavbne opreme zgodnjesrednjeveških
cerkva so kamni s pleteninastim okrasom. Tiste s karantanskega
področja predstavlja knjiga Kurta Karpfa, ki se je z njimi srečal
pri svojih raziskavah Molzbichla in njegove okolice na Zgornjem
Koroškem. Arheološka izkopavanja v tamkajšnji cerkvi sv. Tiburcija
so povečala število kmnov s pletenino na več deset. Dotedanje
datacije tovrstne cerkvene opreme na Koroškem so poudarjale
9. st., še raje njegov konec. Ker pa je najstarejša cerkvena stavba
skupaj s pripadajočim samostanskimi stavbami starejša od tamkajšnjih
grobov iz 9. st. in so bili v njej najdeni ostanki kamnite korne
pregrade, se je postavilo vprašanje novega ovrednotenja pojava
kamnov s pletenino.
Ocene.pmd 18.11.2002, 15:31 415