Poštnina plačama v gotovini
Sped. in abbon. post. - I Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Polletna naročnina	.	Lir	800
Letna naročnina .	.	Lir	1.500
Letna inozemstvo .	.	Lir	2.500
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
m	
	ar
Leto IX. - Štev. 42
Gorica - četrtek 17. oktobra 1957 - Trst
Posamezna številka L. 30
TIHA ARMADA
V	zgodovini poznamo razne slavne ormade. Posebno je znana slovita Napoleonova »velika armada«, ki je leta 1812 vkorakala na Rusko, zavzela Moskvo, a se morala potolčena in pobita umakniti pred neizprosno rusko zimo. Iz zadnje vojne so nam tudi še v ušesih imena raznih ar-niad, ki zbujajo človeku bolj ali rnanj neprijetne spomine. Tudi danes zelo povzdigujejo nekatere ar-niade in je veliko hrupa zaradi njih na svetu. Vsako leto je 1. maja veliko šundra zaradi »rdeče armadea, ki nastopa v velikanski paradi zato, da manifestira za »mir«, če bi smeli verjeti Sovjetom in komunistom. Njen vrhovni poveljnik maršal Žu-kov se prav te dni mudi na obisku na Balkanskem polotoku, morda prav zato, da dokaže »miroljubnem namene svoje armade.
KDO JE
' Nasproti tem zgodovinskimi in sedanjim armadam, polnim hrupa in rožljanja z orožjem, stoji neka druga »tiha armada«, ki zanjo veliki svet skoro ne ve. To so naši katoliški misijonarji in misijonarke ter njih katehisti. Tudi ti so armada, čeprav se njih število ne more meriti z modernimi armadami. Misijonarjev je komaj 30 tisoč, misijonark kakih 60 tisoč, katehistov nekoliko več. A so armada, ker so na fronti Kristusovi v borbi zoper satana in njegovo kraljestvo. Njihov boj je neprestan, brez premirja, brez počitka, v vedni nevarnosti. Vsak misijonar bi mogel ponoviti s svetim Pavlom: »...s trudi čez mero, z ječo čez mero, z ranami v izobilju, s smrtno nevarnostjo pogostoma... kil sem šiban, kamnan, ladja (danes bi rekli motor) se je z menoj razbila... mnogokrat sem bil na potih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred neverniki, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti... v trudu in naporu, v pogostem bdenju, v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti...« In to ne eno, dve ali tri leta, nego deset, dvajset, trideset in tudi več let; povečini do smrti. Šele ta pride in umiri misijonarjevo srce, njegove trude in boje in skrbi. Katera armada bi se mogla v tem oziru primerjati z misijonarji?
IMA SVOJE OROŽJE
Tiha armada ima tudi svoje orožje, saj bi sicer ne bila armada. Ko so misijonarji odšli od doma, jim je škof dal v roke njih orožje: križ in evangelij. S tem orožjem so šli v boj in s tem orožjem se oni bijejo. S križem oznanjajo vero v Kristusa in njegovo kraljestvo, z evangeljsko knjigo nosijo kulturo med divjake in pogane. Prav tako kakor je Si-nion Gregorčič orisal sv. brata Ciri-lu in Metoda: »...v desnici križ, v levici knjige, navdihnjene z nebes...« Tako se borijo katoliški niisijonarji, razsvetljujejo temo z lučjo resnice, lajšajo gorje z besedo ljubezni, preganjajo hudobijo s svojim zgledom in dejanjem.
NJENI USPEHI
Slovite armade so puščale za sabo Uirtvece in pogorišča. Tčt tiha ar-tnada pa pušča za sabo nove cerkve, sole, bolnišnice, sirotišnice. Za velikimi armadami stopa obup in strah, *a to armado gre veselje, radost, no-Vo življenje. Nova ljudstva z novo krščansko kulturo se dvigajo po sledovih tihe armade misijonarjev. Prejšnji divjaki se uvrščajo v krog kulturnih in enakopravnih narodov
v civiliziranem svetu. Kakor je dejal sv. Pavel: »Ni več Juda ne Grka, vsi ste eno v Kristusu Jezusu.« Ni več belcev in barvastih narodov, ni več višjih in nižjih ljudstev, vsi smo enaki v Kristusu Jezusu. Kako čudovito lepo se je to pokazalo pretekle tedne v Rimu na mednarodnem kongresu laičnih apostolov. Italijanski list »Corriere della Sera« takole opisuje:
»Kdor je prisostvoval temu kongresu, ni mogel, da bi ne spoznal pomena te manifestacije, ki je bila brez dvoma velikanski dokaz vesolj-nosti katoliške Cerkve in njene zmožnosti, prilagoditi se potrebam novih časov. Prva stvar, ki je gotovo zadela opazovalca, je bilo številno in odlično zastopstvo barvastih narodov, azijskih in afriških.
Seje so se vršile v ogromni in moderni dvorani palače Pio. Ta dvorana je ob plenarnih sejah nudila čudovit pogled. Ob predsedniški mizi so sedeli črni škofje, z vio-ličnim pasom in mantelino, poleg belih in rumenih prelatov in škofov. V dvorani so se belila pokrivala indijskih gospa v njih narodnem oblačilu skupaj z belo narodno nošo Etijopcev, pisanih plaščev afriških črncev in evropejskih ter ameriških jopičev. Toda nikar misliti, da je
bil to samo slikovit pogled na množico kongresistov. Ne, tudi pri predsedniški mizi, ki je štela 26 članov, so sedeli 3 Afrikanci, 4 Sudanci, 2 Severnoameričana, 6 Evropejcev poleg zastopnikov raznih organizacij. Eno mesto je ostalo prazno v spomin na vernike onstran železne zavese...«
Bilo je jasno, da so barvasti narodi dosegli velik pomen in težo in da se Cerkev tega zaveda. Popolna enakost je vladala med delegati, naj je bila barva kože kakršna koli. Da bi to poudarili, je kongres otvoril zastopnik z Zlate obale, visok in močan črnec, v raznobarvni tuniki...«
DOLŽNOST ZALEDJA
Če smo do tega prišli v današnjem svetu, gre prva zasluga tihi armadi katoliških misijonarjev in misijonark. Oni so ta ljudstva spreobrnili iji jih kulturno dvignili na raven ostalih kulturnih narodov. Kdo bi ne bil ponosen na to njih delo?
Danes na misijonsko nedeljo se spominjamo njih tihega, a zato tem bolj učinkovitega dela. Mi, ki živimo v zaledju te tihe armade, imamo dolžnost, da predvsem katol. misijonarje in njih delo čislamo, cenimo. Potem, da to armado podpiramo, duhovno in materialno. K temu nas kliče misijonska nedelja in, kdor je katoličan, gotovo ne bo preslišal klica Cerkve.
Rdeča fronta v razmahu ?
Zamenjava bankovcev
Preteklo nedeljo so v Vzhodni Nemčiji strmeli, ko so na vsezgodaj po radiu slišali neverjetno vest. da bo njihov denar še samo tisti dan v veljavi, s ponedeljkom pa nič več. ' Banke pa bodo zamenjavale novi denar za starega od nedelje opoldne do 10. tire zvečer, potem nič več. In to samo do vsote tri sto mark. Za večje vsote bodo dobili ljudje samo potrdila. Drli so zato na bančne u-rade, ki so delali s polno paro ves dan. Vsi pa gotovo niso prišli na vrsto, posebno oni ne, ki bivajo v zapadnem Berlinu, ker so komunistične oblasti v nedeljo cel dan blokirale ves promet med eno in drugo Nemčijo. Nikogar niso pustili čez bloke. Tako je veliko ljudi ostalo s kupoin vzhodnih mark, ki jih niso mogli zamenjati in ki v ponedeljek niso imele večje vrednosti od navadnega tiskanega papirja.
Zakaj je vzhodnonemška vlada to storila? Predvsem zato, da prepreči inflacijo. Zdelo se ji je, da kroži preveč denarja med ljudmi, ki ga niso hoteli zaupati državnim bankam, zato kazen za vse. Potem zato, da udari male kapitaliste in špekulante, zlasti v Zapadni Nemčiji, ki so začeli zbirati vzhodne marke in z njimi uganjati razne špekulacije. Sedaj je vsemu temu naenkrat konec. Strokovnjaki pa menijo, da tudi s tem korakom ne bo veliko pomagalo vzhodnonemškemu gospodarstvu, ki gTe rakovo pot zato. ker sovjetska Rusija ni prišla na pomoč z velikim posojilom, kot je obljubila lani, in pa zato, ker je produkcija v Vzhodni Nemčiji silno nizka kakor povsod, kjer vladajo komunisti.
Sovjetski „sputnik“ na nebu
Sovjetski umetni satelit, ki kroži okoli zemlje, je le poskusnega značaja. Kaj bo z bodočimi sovjetskimi umetnimi sateliti, ki jih bodo spustili v vsemirje? Gotovo nam bodo dajali važne astronomske in geo-fizične podatke. Preko njih bomo
jevalne izstrelke. Beograjski voditelji bi sicer radi ostali samostojni in neodvisni. Toda kol kažejo dejstva, so se menda odločili za Sovjete. Tako dejstvo je priznanje vzhodnonemške komunistične vlade. To se je zgodilo v torek.
Združeni narodi in Madžarska
Glavna skupščina Združenih narodov je sklenila, da bo njen predsednik Wan obiskal Madžarsko in se tam prepričal, kakšen je notranjepolitični položaj po lanski revoluciji. Toda Kadarjeva vlada je odklonila vstopni vizum, češ da ne dovoli, da bi se Združeni narodi vmešavali v njene notranje zadeve.
dospeli do večjih spoznav rentgenskih, ultravioličnih, infrardečih in radiofrekvenčnih valov sončnega izžarevanja. Prav tako bodo s pomočjo umetnih satelitov lahko fotografirali sleherni del naše zemlje. Ko bodo rešili še problem pristajanja, bodo umetni sateliti lahko služili tudi v vojaške namene in za prenašanje vodikovih bomb in drugega morilnega orožja, ki ga bodo šele iznašli. Sovjetski zveza je takoj po izstrelitvi začela politično izrabljati svoj položaj in začela pritiskati na Turčijo, Zahodno Nemčijo in Združene države, katerim predlaga sklenitev sporazuma o mednarodnem nadzorstvu nad medplanetnimi raketami in umetnimi sateliti. Amerika sprejema to ponudbo, a le pod pogojem, da se pogajajo v okviru Združenih narodov, torej s sodelovanjem drugih držav, ki morajo tudi imeti besedo pri tako važnem vprašanju.
Ali je sedaj treba predvidevati, da se bo začela mrzlična tekma med Vzhodom in Zapadom, kdo si bo o-svojil hitreje čimveč vseinirja?
Žukov in Tito na Brdu
Pretekli teden sta se srečala v Jugoslaviji sovjetski obrambni minister maršal Žukov in maršal Tito. Sovjetski maršal si je ogledal jugoslovansko vojaško pripravljenost in oborožitev, ki je večinoma ameriška. V Sloveniji si je ogledal Litostroj in zanimivosti Ljubljane. Mnogi vidijo v Žukovem obisku poslednji poizkus, kako privesti Jugoslavijo nazaj v sovjetski tabor. Jugoslavija danes ne drži več enake oddaljenosti od obeh taborov, temveč se pridružuje sovjetskemu. O vsem tem priča jugoslovanska zunanja politika zadnjih mesecev. Maršal Tito pa misli z ministrom Rankovi-čem na obisk v Moskvo ob 40-letni-ci boljševiške revolucije.
O Žukovu sodijo, da je ponudil Jugoslaviji novo moderno orožje. Jugoslavija se bo morala sedaj odločiti, kateremu bloku bo pripadala, če se bo hotela moderno oborožiti, dobiti atomsko orožje in usrner-
Egiptovske čete v Siriji
Oli začetku tedna je vznemirila svet novica kairskega radia, da so se egiptovske čete izkrcale v 'Siriji zato, da jo branijo pred turškim napadom. Ta vest je prišla za večino politikov nepričakovano. Z izkrcanjem svojih čet v Siriji je Nas-ser dosegel, da se tudi na zunaj izvrši vojaška edinost med Sirijo in Egiptom. Tako je on postal vrhovni poveljnik ne samo egiptovskih čet, nego tudi sirskih. Izkrcanje čete niso sicer posebno velike po številu, gre baje za bataljon vojakov in častnikov, vendar se je s tem napetost na Srednjem Vzhodu še bolj povečala.
Za Turčijo je to nov pritisk in nova grožnja. Prva je prišla iz Moskve od Hruščeva, ki je obtožil Turčijo, da ima vojnohujskaške namene, druga je sedaj prišla iz Egipta. Vendar so Turki v zadnji vojni pokazali dovolj hladno kri, čeprav so bili še v hujših precepih kot je sedanji, zato bodo znali tudi iz sedanje zagate najti izhod brez vojne.
Uspela intervencija
V	naši številki smo poročali o intervenciji naših političnih predstavnikov pri generalnem vladnem komisarju v zadevah nekaterih prvih razredov na naših osnovnih šolah. Danes pa z veseljem javljamo, da je vladni komisar zadevo ugodno rešil in zopet vzpostavil samostojna prva razreda v Barkovljah in na šoli v ulici sv. Frančiška
Razorožitev in Združeni narodi
Po izstrelitvi umetne lune sovjetski zastopnik v političnem odboru Združenih narodov ne mara ničesar slišati o zahodnih razorožitvenih predlogih, temveč ponavlja načrt, ki so ga Sovjeti predložili že v Londonu. Enake predloge so podvzele tudi države, le da so te dodale še predloge o nadzorstvu nad medplanetarnimi raketami in umetnimi sateliti.
Francoska kriza
Po brezuspešnih poizkusih sestaviti novo francosko vlado, je sedaj vrsta na zmernem desničarju Pinav-ju. Uspel bo, če ga bodo podprli ljudski republikanci in socialisti. Socialisti niso preveč navdušeni, ker se boje, da bo Pinay zmanjšal nakazila za socialno skrbstvo.
Kongres britanskih konservativcev
Britanski konservativci so na svojem kongresu izdelali načrt za o-brambo funta-šterlinga ter določili smernice svoji notranji in zunanji politiki. Ostro so napadli tudi komunizem in ga obdolžili, da je odpravil razliko med vojno in mirom. Predsednik Mac Millan je poudaril potrebo po tesnem sodelovanju med Združenimi narodi in Veliko Britanijo. Po njegovi sodbi je svetovni mir doslej rešilo ameriško in britansko atomsko in vodikovo orožje. Tega se tudi Sovjeti resno boje, čeprav so prvi izstrelili svoj umetni satelit. Njihov »sputnik« ne bo spremenil razmerja sil med Zahodom in Vzhodom.
Kratke novice
UMETNA LUNA SE VEDNO KROŽI OKROG ZEMLJE
Dne tl. okt. ob 16. uri ipo našem času je »sputnik« t.j. sopotnik (ruski umetni satelit) stotič obkrožil našo zemljo, potem ko jo predirjal 4 milijone in 100 tisoč km. U-metna luna nadaljuje svojo pot okrog zemlje in znanstveniki ne morejo še ugotoviti, kdaj se bo končala. V teku 24 ur obteee ruski satelit 15 krat našo zemljo. Za vsako pot potrebuje 96 minut. Od začetka svojega kroženja do sedaj je satelit zmanjšal svojo brzino le za 3 sekunde. Še vedno oddaja pel različnih znakov, ki pa jih lahko razčlenijo le tisti, ki so satelit izdelali.
Moskovski radio je v zvezi s trditvami, češ da so umetni satelit ustvarili nemški znanstveniki-ujetniki v Sovjetski zvezi, odločno zanikal te trditve in poudaril, da je prvi satelit Zemlje ustvaril genij sovjetskih znanstvenikov.
V prihodnjem letu imajo Združene države v programu izstreliti 13 umetnih satelitov, katere so že do vse podrobnosti proučili. Tudi Japonska ima v programu izstreliti umetnega satelita, ki pa bo mnogo cenejši kot ruski in ameriški. Ruski satelit »sputnik« je stal Sovjetsko zvezo 500 milijonov dolarjev, ameriškega bodo izdelali za 200 milijonov dolarjev, medtem pa je japonski znanstvenik ltokawa izjavil, da bo njihov satelit stal komaj 200 tisoč dolarjev.
RIM JE ZANIKAL VESTI O ANEKSIJI TRSTA
Rim je odločno zanikal vest, ki jo je dal dne 10. oktobra tajnik socialdemokratov Lonza, po kateri naj bi v najkrajšem času prišlo do formalne priključitve Trsta k Italiji. Isto vest je pred dnevi' objavil neki rimski levičarski list in je še dodal, da je že v teku klicanje pod orožje nekaterih letnikov Tržačanov, kakor tudi ojačenje vojašnic po policijskih organih in prekinitev vojaških dopustov. Odgovorni rimski krogi so vse te vesti zanikali kot neresnične in izmišljene.
V	TRENTU SO KAZALI GORSKE FILME
V Trentu se je pretekli teden začel VI. mednarodni festival gorskih filmov. Javilo se je 20 držav s skupno 122 filmi. Predvajali pa jih bodo le 58. Med drugimi so se javile za filmski festival sledeče države: Italija, Francija, Švica, Nemčija, Anglija, Danska, Sovjetska zveza, Poljska, Romunija in druge. Filmi so zelo zanimivi in prikazujejo življenje v gorah, zavzetje najvišjih vrhov in lepoto gora.
KAJ PRAVIJO STATISTIKE O NEVIHTAH IN STRELAH
Statistični podatki kažejo, da se razdivja na našem planetu vsakih 24 ur povprečno po 600 viharjev in neviht; verjetnost, da koga zadene strela, pa je sorazmerno zelo majhna: po en primer na 50.000 prebivalcev v letu Sni. Vendar živi v francoskem Lyonu možakar srednjih let, ki ga je doslej strela oplazila že petkrat, ne da bi ga resneje poškodovala.
TUDI KROMPIR IMA SPOMENIK
Postavili so ga mu v pemškem kraju Oberliartz. Na postavku z dvema stopnicama je velika granitna skala z napisom: »V tej okolici so leta 1748 prvič za po-skušnjo sadili krompir.« — Krompir so sicer pripeljali iz Amerike v Nemčijo že leta 1588, vendar so ga sadili samo kot botanično posebnost.
NAŠ TEDEN V CERKVI
20. 10. nedelja, 19. pob., misijonska: sveti Janez Kancij, s poz.
21. 10. ponedeljek: sv. Uršula in tov., dev.
22. 10. torek: sv. Kordula, m.
23. 10. sreda: sv. Klotilda, m.
24. 10. četrtek: sv. Rafael, nadang.; sveta Kristina, d.
25. 10. petek: sv. Krišpin, m.
26. 10. sobota: sv. Evarist, p.; sv. Lucijan, m. k
*
SV. JANEZ KANCU (1397-1473), Poljak,
je bil bogoslovni profesor, nato župnik, potem je spet predaval na vseučilišču. Večkrat je peš in bosonog romal v Rim
in Sveto deželo. Nekoč so ga na takem romanju napadli roparji in ga oropali, vprašali so ga, če ima še kaj denarja. Rekel je, da nič. Ko so odšli naprej, se je spomnil, da ima v rokavu zašitih nekaj zlatnikov. Hitro je stekel za roparji in jim to povedal. To jih je tako presunilo, da so mu dali vse, kar so mu bili vzeli. — Zelo je bil usmiljen do revežev. Včasih se je sezul, dal čevlje ubogemu in se vrnil domov bos.
Poljaki ga častijo kot glavnega zavetnika Poljske.
Lagati se ne smemo, nismo pa dolžni povedati vsega, kar nas kdo *vpraša, če nima pravice, da zve.
IZ SV. EVANGELIJA
isti čas je Jezus povedal to
V	š J priliko: »Nebeško kralje-stvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. In poslal je svoje služabnike, klicati povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. Poslal je spet druge služabnike z naročilom: 'Povejte povabljenim: Glejte, svoj obed sem pripravil; moji voli in pitana žival je zaklana in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!’ Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji, ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih zasramovali ter pobili. Ko je kralj to zvedel, se je razsrdil, poslal svoje vojake, pokončal one ubijalce in njih mesto požgal. Potem reče svojim služabnikom: 'Svatba je pripravljena, a povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, katerekoli najdete.' In njegovi služabniki so šli na pota in zbrali vse, katere so našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je pa prišel kralj goste pogledat, je videl tam človeka, ki ni imel svatovskega oblačila. Rekel mu je: 'Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovskega oblačila?’ On pa je molčal. Tedaj je kralj velel strežnikom: 'Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi. Zakaj mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih.’«
*
Današnji evangelij govori o svatbi nebeškega kraljestva, t. j. o tisti veliki in nepopisno lepi blaženosti, ki jo pripravlja Bog svojim izvoljencem tamkaj pri Sebi v večnem raju.
Kakor nas uči izkušnja, vse naše zemeljsko življenje konča s smrtjo, kateri niliče ne uide, pa naj bo še tako velik in močan. Prišel bo dan, ko bomo zaprli oči za ta svet in ko bomo morali stopiti pred večnega Sodnika. Prikazal se bo pred nami v svojem mogočnem, neskončno velikem veličastju in nam izprašal' vest. Treba Mu bo dati račun o našem življenju, o naših delih, mislih
in besedah. Vsakdo izmed nas bo slišal temu podobno vprašanje: »Povej mi, prijatelj, kako si živel na zemlji? Koliko si ljubil Boga, tvojega Gospoda, kako si spolnjeval Njegove zapovedi in kako si se obnašal do svojega bližnjega, kako si ravnal z ljudmi? — Blagor tisti hip človeku, ki bo imel čisto vest in ki bo mogel mirno odgovoriti: »Gospod, moj Bog, ti veš, da sem te ljubil.« Prejel bo v nagrado večno plačilo. Prijazno bo povabljen v kraj večne blaženosti: »Pojdi, moj ljubi, v veselje svojega Gospoda!« Tam bo sama neskaljena sreča, brez solza, brez žalosti, brez trpljenja, brez smrti. Blagor, tisočkrat blagor pravičnim! — A gorje krivičnim ob poslednji sodbi! Pognani bodo v peklenski ogenj, kjer jih bodo žgali hudi duhovi. Nebeški kralj se bo razsrdil nad njiini rekoč: »Proč izpred mene, poberite se tja med hudiče! Vi niste vredni mojih nebes, ker me na zemlji niste marali. Niste imeli srca za mene! niste se držali mojih zapovedi; niste me ljubili in zaradi tega boste v peklu večno goreli.«
Na svatbi je po navadi prijetno in veselo: prijetna družba v prazničnih oblekah, izbrane jedi in pijače; zabave in veselja dovolj. Tako in neprimerno lepše bo v nebesih. A, žal, ne bodo vsi ljudje tam. Zveličar pravi: »Mnogo je poklicanih, a malo izvoljenih...« Mnogo je poklicanih — vsi so poklicani, a malo izvoljenih, ker ne marajo vsi sprejeti božjega povabila. Kdor hoče priti na svatbo nebeškega kraljestva, tak mora izpolniti tele pogoje: biti mora krščen in do smrti mora ohraniti posvečujočo milost. Ohranil jo bo z molitvijo, s pogostim sv. obhajilom, in s poštenim krščanskim življenjem. Duša, ki na smrtno uro ne bo imela potrebnega svatovskega oblačila, duša, ki ne bo odeta v krstno milost, izgubljeno z grehi, bo pogubljena. Zveličar se nikdar ne šali ko tako osebo izroča svojim služabnikom rekoč: »Zvežite mu roke in noge in vrzite ga ven v temo: tam bo jok in škripanje z zobmi!« — Varujmo se pekla in živimo ter delajmo za nebesa!
Cerk
življenja
NOVA BENEDIKTINSKA OPATIJA
V	AFRIKI
Na povabilo misijonskega škofa Fauveta bodo francoski benediktinci postavili novo opatijo v francoski Ekvatorijalni Afriki. Naselili se bodo v dolini Niare. Izbrali so že 4 menihe za novo opatijo.
JAPONSKE POLETNE KOLONIJE
Japonske oblasti so ponudile sirotam brez staršev počitniške kolonije, če prinesejo s seboj toliko riža, kolikor ga potrebujejo za lastno prehrano. Seveda je bilo za te otoke tudi velik problem, kje dobiti potrebni riž. Priskočili so jim na pomoč ameriški katoličani, ki so jim oskrbeli brezplačno stanovanje in lira n o v koloniji. — Kaj bi rekli naši otroci, če bi morali pod lakirni pogoji v kolonije?!
ŠTEVILNA JAPONSKA DELEGACIJA NA KONGRESU ZA LAIČNI APOSTOLAT
Iz Japonske je prispela številna delegacija na kongres laičnega apostolata v Rimu. Šteje 30 članov. Delegacijo spremlja msgr. Taguehi, škof iz Osake. Med udeleženci so tudi 4 univerzitetni profesorji medicine in 5 delavcev. Kot opazovalec se je pridružil 77-letni K. Nakamura iz Tokia, bivši član tokijske občinske uprave.
Rekel je: »Pred smrtjo hočem videti središče krščanstva in čutiti med delegati vesoljni značaj naše Cerkve.« Za visoke potne stroške so poskrbeli udeleženci sami.
KONGRES ZA LAIČNI APOSTOLAT
Preteklo nedeljo se je končal v Rimu svetovni kongres za laični apostolat. Zbrani so bili zastopniki 90 narodov. Delegacije so štele okrog 2000 elanov in 500 opazovalcev. Mnogo prošenj je. moralo biti zavrnjenih, ker so izčrpali vse prostore in so prijave presegle vse pričakovanje. Kongres se je vršil v veliki dvorani palače Pio. — Ob začetku je sv. oče imel na udeležence zelo pomenljiv govor.
MISIJONSKI ZDRAVNIKI
V	Padovi so imeli svoje zborovanje zdravniki, ki so posvetili svoje delovanje misijonom. Med drugimi je bilo prisotnih tudi več zdravnikov, ki v kratkem odpotujejo v misijone: dr. Enzo Allegri odpotuje s svojo gospo v Ghano; dr. Alberto Paganoni je že dospel v Hajfo — vožnja mu je služila istočasno za poročno potovanje; dr. Franco Zazo gre s svojo ženo v Kenijo; dr. Paternoster v Nigerijo; dr. Remotti z ženo zdravnico v Ugando. Škof Sigisinondi jim je izročil misijonski križ.
IRSKI MINISTRSKI PREDSEDNIK PRI SV. OČETU
V petek 4. oktobra je sprejel sv. oče irskega ministrskega predsednika De Va-lera. Razgovor je trajal skoraj pol ure. Irska je gotovo danes najbolj katoliška dežela, ki ni katoliška samo po imenu, ampak tudi po življenju. K temu pripomore tudi idealno sodelovanje med Cerkvijo in državo. V nagovoru, ki ga je imel papež na min. predsednika in njegovo spremstvo, je poudaril to dejstvo in zvestobo Ircev do Cerkve, ki so jo zlasti pokazali v dolgotrajnem preganjanju. Saj noben narod ni v zgodovini tako krčevito branil svojo vero .kakor Irci.
ROŽNI VENEC SV. MAŠ V FATIMI
V nedeljo 13. oktobra je poteklo 40 let od zadnjega Marijinega prikazovanja v Fatimi v letu 1917. V pripravo na slovesnosti so opravili nepretrgano vrsto 150
sv. maš — rožni venec si', maš. Zadnjo je opravil kardinal Gaetano Cicognani, ki je za to priložnost prišel v Fatimo.
LUTERANCI BODO PROUČEVALI KATOLIŠKO VERO?
V	Minneapolisu (Minnesota, ZDA) je zborovala Luteranska svetovna federacija, ki šteje 50 milijonov članov: samo 20 milijonov ni včlanjenih v njej. Zborovali so pod geslom »Kristus osvobaja in združuje«. Dosledno temu geslu so tudi sklenili, da bodo na novo preštudirali vse nauke rimsko-katoliške vere. Kot razlog so navedli izjavo predsednika federacije, luteranskega škofa Lilje: »Vsak rod protestantov mora na novo premisliti odločitev 16. stoletja. Mi moramo vedeti, zakaj pravimo, da danes nismo več rimski katoliki... Rimsko-kaitoldška Cerkev ni danes več tista, kot je bila za časa Martina Lutra.«
V	študij hočejo vključiti tudi debate s katoliškimi bogoslovci.
Se o cerkvenem pogrebu
Katoliška Cerkev iskreno želi nakloniti vsem svojim umrlim članom čast krščanskega pogreba, da bi s pretresljivimi o-brednimi molitvami izprosila duši pokojnikovi večni mir. Pa se dogaja, da mora zdaj pa zdaj odkloniti cerkveni pogreb zaradi izrecnih predpisov cerkvenega zakonika.
Odklonitev cerkvenega pogreba je lahko kazen, kateri je zapadel pokojnik, ker se je Cerkvi ali docela izneveril ali pa, ker je grobo kršil cerkvene postave. Včasih pa je odklonitev cerkvenega pogreba, bolj kot kazen pokojniku, opomin in svarilo živečim. Po poti, po kateri je hodil pokojnik, stopajo nešteti drugi, in zločin, katerega je zagrešil pokojnik, lahko zagrešijo tudi njegovi sopotniki. Zato pa je tem slednjim odklonitev cerkvenega pogreba rezek opomin: danes njemu, jutri tebi!
Zadnje mesece je našo javnost neredko-ma pretresla kruta vest, da si je ta ali oni nasilno vzel življenje. Cela veriga ciničnih samomorov je vrgla v obup več družin, zlasti v devinskem dekanatu. Nesrečniki, ki so si prestrigli nit življenja, niso samo sebe pogubili in si za vedno vtisnili sramotni žig slabičev, ampak so zadali svojcem najglobjo bolest in ponižanje.
Cerkvena oblast ni smela molčati. Goriški nadškof je koncem julija poslal vsem župnikon\i devinskega dekanata ostro protestno pismo in ukazal, naj ga preberejo v vseh duhovnijah. Takole je napisal:
»Z veliko bolestjo in zaskrbi j enot s jo o-pažatno, kako se že nekaj časa ponavljajo v devinskem dekanatu samomori.
Zato pa dvigamo svoj glas v najstrožje svarilo in kar najodločneje obsojamo zločin samomora, s katerim človek samovoljno posega v izključne božje pravice nad življenjem.
Ko si človek z nerazumljivo bedastim prezirom večnega zveličanja nasilno pretr-že nit življenja, se izpostavlja strašni obsodbi neskončno pravičnega Boga. Istočasno izpostavlja lastno družino in sorodnike nedopovedljivi žalosti in sramoti,
Zato pa določamo, da naj prečastiti gospodje župniki devinskega dekanata razglasijo svojim vernikom Našo najbolj o-stro obsodbo in Naše najbolj občuteno zgražanje nad zločini samomora, ki so trpki sad izgube vere in materialističnega življenjskega nazora. Naše ljudstvo izgublja živo vero v Boga in v večno zveličanje, zato pa od Boga nima milosti in ob prvi preizkušnji obupa ter zapravi še po-zemsko življenje.
Določamo tudi, da se v bodoče držijo na najstrožji način cerkveni predpisi kan. 1240 o prepovedih cerkvenega pogreba za vse samomorilce in vnaprej izjavljamo, da ne bomo v zadevi nudili nikake olajšave.«
Škofova obsodba ne v>elja samo za devinski dekanat, pač pa za vso škofijo. Gre namreč za življenje slehernega človeka in za čast vsake družine. Zato pa bo vsak razsoden človek odobraval nastop cerkvene oblasti, ki ščiti dobrino življenja in ugled naših družin s tem, da obsoja zločin samomora in že vnaprej prepoveduje cerkveni pogreb samomorilcem.
AVI O IM S K E IMUNE
Ko sem še gulil šolske klopi ob mariborski Dravi, smo vse sestre usmiljenke imenovali nune z avionom. Čim lepši o-brazek se je smehljal v beli senci kril, tem bolj aerodinamična je bila vsa postava. Vsaj zdelo se nam je tako.
Tisto megleno jutro na tokijskem letališču pa je zares božalo motorje zaradi usmiljenik. Vitko japonsko letalo je čakalo, da naju odnese v Osako na obisk dveh slovenskih usmiljenk. Pravzaprav je bil moj spremljevalec, prečastiti in plečati g. Julius Slapšak iz Clevelanda, Ohio, šef ekspedicije, tudi finančni tajnik. Prišel je iz Amerike, da obišče slovenske misijonarje po svetu. Čas naju je prisilil, da sva se odločila za letalo. Vstopila sva. Lahko je rosilo. Hitro smo zabrazdali v 2700 metrov nad Pacifikom. Tu in tam nas je osupno pogledal košček modrega neba in se takoj umaknil. Kakor v japonskih hišicah, kjer se nihče ne naslanja na okno. (Takšnega okna sploh ni). G. Julius je požiral japonske sendviče. Jaz sem skušal prodreti v negibnost oblakov. Motor na krilu je krasno deloval, pa s tisto porogljivo melodijo, ki je vsakogar navdajala z več ali manj gotovo negotovostjo. Japonskemu gospodu poleg mene so prsa neprestano valoval a, kot na zdravnišikem stolu. Potem smo imeli vihar. Štirimotor-nik se je zibal in nagibal in nagnil. Ljudje skoraj niso govorili. Svetlobni signal nas je -povabil po japonsko in angleško, da si pripnemo varnostni pas. Za denar je vse tako depo preskrbljeno za smrt.
Nato smo ibili v Osaki. Blizu zemlje, ki smo 'se je dotaknili ob pristajanju, so ležali tiho: nos, prsni koš in nekaj drugih udov pred kratkim zgorelega letala. Cesta od letališča do središča mesta je bila mokra. Železni mostovi čez pristaniške vode so se sklanjali kot japonski nosači. Na moderni centralni postaji sva se ozrla na uro. 90 minut do najinega brzeca nazaj v Tokio. Najameva taksi, začneva iskati. Promet v Osaki je podoben vrvežu vseh važ-
nih pristanišč sveta. Drveli smo. Nizke, enodružinske hišice na obeli straneh široke avenide, palače, tovarniška podjetja, mostovi, križišča, mostovi, predmestja, cilj. Ustavili smo se v mirni, ozki ulici; za ograjo so zableščala »krila« avionskih nun. Kako so se začudile! Dva gospoda se pripeljeta nalašč z letalom, da obiščeta dve
Izšla je osma številka
MLADIKE
neznani, ubogi usmiljenki enega najmanjših narodov. Ti čudni, podjetni Slovenci! Ko sva stisnila roke s. Benjamini Kardi-nar in s. Vincenciji Jančar, sem se le smehljal, kot se spodobi; a v srcu mi je bilo tako lepo, da bi sestri kar o*bjel (kar je po cerkvenem pravu na splošno prepovedano). 15 minut smo lahko gledali drug drugemu v oči in obujali vse stvari od Štajerske do Primorsike. Bogme, da bi jo zapeli, ko bi bilo več sekimd na razpolago. Na njunih obrazih sem čital preteklost. Trdo delo v bolnici, veselje z otroki v otroškem vrtcu, trpljenje za zveli-
Izšla je »Misijonska nedelja4*
Čanje Japoncev, in tiho, nenarejeno smehljanje srca. Vse je hilo zarisano na bledo kožo. 15 minut je k a r »crknilo«. Spet smo drveli h kolodvoru; za nama so plavala bela krila nad plotom. Čisto stisnjena med zidove bolnice in otroškega vrtca. Stisnjena in Tendar prosta. Nekaj belega in ljubeznivega v sivem poganskem pristanu.
V	ibrzecu sva si kupila japonskega toplega čaja. (S čajem kupite tudi glinasto posodico; vse je silno poceni). Počasi, počasi sva srebala rumeni sok vase. Zunaj je spet lilo. Včasih je vstala na osemurni progi katoliška lesena cerkvica. Potem se je prikazal Tolkio.
Vladimir Kos D. J., misijonar
Po sv. misijonu v Trstu
Župnija Barkovlje, Rojan, Sv. Anton, Sv. Jakob, Salezijanci in Škedenj so kljunile v nedeljo 13. t. m. sv. misijon O misijonu, lahko rečemo, da smo z nji111 zadovoljni. Ne tako zadovoljni, kakor do bi misijon spreobrnil vse naše ljudi, do bi vsi krščeni ljudje opustili brezboštvo, premagali življenjski materializem in vet-sko brezbrižnost in postali goreči kristjani* Pričakovati kaj takega bi bilo isto kot pati v čudež. Nihče, ki ima kaj čuta resničnost, ni mogel kaj takega pričakovO' ti. Tudi letošnji misijon bo šel mimo
delo
naših ljudi brez vsakega uspeha. Z ved eh so za misijon lahko po časopisju, slisab so naznanilo po radiu, dobili so povečini povabila osebno na svoje domove, pa jih ni bilo blizu.
Precejšen del pa se je povabilu odzval H govorom niso prihajali samo tisti, ^ jih vidimo pri slovenski službi božji vsako nedeljo, marveč tudi mnogi drugi-Zjutraj so najbrže povečini prihajali tisti ki so bili zvečer zadržani. Tudi stanovski govori so bili proti pričakovanju številno obiskani.
Če se zavedamo, kako težko je s preme’ niti starejšega človeka, ga navdušiti za vi* soke vzore in ga pridobiti, da bo sprejel žrtve, ki jih krščanstvo od njega zahteva, potem moramo reči, da je misijon prinesel svoje sadove. Velika stvar je že, če se je spreobrnil en človek. Nedvomno pa bo misijon mnogim pokazal pravo smer živ" Ijenja in jim bo prinesel spravo z Bogom-Če se primerja sedanji misijon z mi* sijonom pred 10 leti, se zdi, da ni bil manj uspešen. Tudi tedaj so mnogi prišli v cerkev. Mnogih pa ni bilo, ker so bili pijani brezbožnega komunizma. Sedaj so med njimi mnogi razočaranci, ker jim ko-munizem ni prinesel tega, kar so od njega , pričakovali. Marsikateri od teh se je vr-nil. Danes pa je glavna ovira življenjski materializem, mlačnost, brezbrižnost, ko človek izgublja smisel za kaj višjega, duhovnega.
KAJ PA SEDAJ PO MISIJONU?
Misijonar je ustvaril poslušalcem novo, boljše mišljenje, novo okolje. To moram0 sedaj mi duhovniki po župnijah ohranjati•
V	tem smislu je treba opozarjati ljudi na naš tisk. Ob misijonu je bilo poudarjeno*; kako pogubno je vplival in še vplivO brezbožni tisk, ki kvari ljudi v vsakem oziru. Ponovno je treba opozarjati vernike na to, da ne bo boljšega življenja v naših družinah, dokler bo vanje zahajal slab tisk.
Nuditi jim moramo naše katoliško časo-pisje. Berite slovensko besedo in tako čti-vo, ki vas bo utrjevalo v dobrem, vzgajalo, poučevalo in vam nudilo pošteno razve• drilo.
To vprašanje je bilo precej osvetljeno in so ga naši ljudje razumeli.
Poleg prejema sv. zakramentov so stanovski govori jedro misijona. Matere, fantje, možje in dekleta —- vsakdo je slišal primerno besedo. Predvsem možje in fant-je! Ti govQri jim bodo ostali v spominu.
Preko stanovskih govorov so poslušalci spoznali v> misijonarju prijatelja, ki jim je pokazal lepo pot življenja, tisto edino, ki vodi k sreči, — zemeljski in onstranski• Kako se je fantom zdelo lepo: govoril je samo za nas, in kako lepo; še in še bi ga poslušali. To se pravi, da moramo duhovniki poskrbeti, da se bodo večkrat vršili taki govori.
Misijonski govor je vedno nekaj splošnega, stanovski govor pa pride bolj do srca in ostane.
Druga misel: Moderni človek se zanima Za verska izprašan ja in če so mu lepo prikazana, jih bo kar rad sprejel. Sedaj se opaža, da sta materializem in brezverstvo, katera nam nekateri ljudje na Primorskem vsiljujejo, že nekaj preživelega — tuje blago, ki nas ne osrečuje. Smer k Cerkvi iu k Bogu naj bo jasno in ponovno nakazana našim ljudem, ki so bili zapeljani posebno po zadnji vojni.
Da se bo uspeh misijona bolj ohranil med ljudmi, bi bilo potrebno, da bi se večkrat vršile podobne duhovne obnove V župnijah. Deset let je prevelika razdalja*
Za dote o	o o (j o
Neka Tržačanka je šla na božjo pot n3 Sveto goro. Med nekim miličnikom in nekim možem je ujela tale'razgovor:
»Pa ibi bilo vendar treba nekaj storiti proti takemu navalu ljudstva, ki tako fa* natično obiskuje to goro!« se huduje mi' ličnik.
Brez vsake zadrege mu mož odgovori: »To pa res ni tako težko: Namesto pod o* be Matere božje obesite na oltar Titovo sliko, ipa ne bo nobenega več sem gor!<*
PROBLEM EKSISTENCE
Prav je, če se v našem časopisu dotaknemo kdaj tudi takih problemov, ki niso ra vsakega bralca, a so vendar važni za sedanji čas. Naš sotrudnik J. S. nam je obljubil vrsto takih člankov o sodobnih problemih, s katerimi upamo, da bomo u-stregli posebno našim izobražencem. Danes prinašamo prvi tak članek o eksistencializmu. (Op. ured.)
Nešteti primeri razburjenega in nenarav-nega življenja raznih Sartrovih junakov in ponorelosti nekaterih kratkoumnih žensk Soganinega kova nas silijo, da neprijazno gledamo na vse, kar diši po eksistencializmu. Toda istovetiti te živčno bolne lju-di s filozofskim problemom se mi zdi nespodobno za prav mislečega.
Eksistencializem ima danes v svetu mnogo somišljenikov; in ker je bistvo te filozofske struje prav to, da posameznik reši glede na svojo individualnost na čisto poseben način problem svoje eksistence, ima tudi nešteto diferenciacij. Zaradi tega ne moremo govoriti o tem sistemu, ne da bi omenili posamezne večje predstavnike, ki so ta problem različno rešili. Vendar nam oas in prostor zaenkrat ne dovoljuje, da bi se spuščali v podrobna opisovanja. Zato se bomo omejili na oznako temeljnih vprašanj, ki se nam javljajo, in omenili bomo zgodovinsko važnost te struje.
Vsi antiintelektualistični sistemi, med katere spada tudi eksistencializem, lahko rečemo, da so nastali kot protiutež idealizmu in pretiranemu intelektualizmu raznih Heglov, Marksov in Crocejev. Zatorej, dasi ne zanikajo, da moremo resnično doseči bit, zavračajo, da bi mogli to storiti zgolj z razumom; in v tem smislu skušajo nadomestiti tradicionalni pojem resnice z novim pojmom »subjektivne resničen, to je zavedne posesti realnosti, ki se nam tukaj In zdaj javlja v intencionalno alogičnem Izkustvu. Pod imenom eksistencializma razumemo vse tiste novejše antiintelektuali-stične sisteme, ki se bavijo z vprašanjem konkretne eksistence in posamezne človeške osebe in poudarjajo človekovo nezmožnost do biti in njegovo relativno popolnost. Lahko torej omenimo, katere so glavne značilnosti, ki več ali manj družijo te mislece.
1. i\jihov izvor: odpor kartezijanskemu in post — kartezijanskemu racionalizmu, mehanističnemu pozitivizmu. h&gelianske-mu monizmu in neo-liegelianizmu, v kolikor ta pretirani racionalizem zanemarja, uničuje in skoraj opušča vsako razpravljanje o tem, kar je bistvo posameznega človeškega bitja.
2. Razlikovanje eksistence, — to je človeške osebe, posameznika, — in biti, to je vseh ostalih bitij. »Eksistenca« je posameznik, v kolikor se zaveda svoje resnične in nerazrešljive enotnosti, svojega notranjega nemira, ki ga stalno sili k iskanju popolnosti v sebi z ozirom na druge; in končno, v kolikor se zaveda svoje bistvene avtonomne svobode, ki se v njem javlja in zahteva konkretno rešitev vseh njegovih problemov, ki vedno znova i'sta-jajo.
3. Človekova nezmožnost do realnosti, ker je kakor vržen v svet neodvisno od svoje volje, često v tragičnih okoliščinah in v vedno težjih položajih, ker ima svobodo delati zlo (ker je zaznamovan od izvirnega greha), ker je stalno v nevarnosti, ker mu je nepreklicno določena smrt itd. Po nekem notranjem čutu tesnobe je človek prisiljen zavedati se svoje nezmož-
J.M.K.:
T^cafek spcefiod po ^cipadni Socopl
IZ SALZBURGA V STUTTGART
Nemčija je brez dvoma lahko ponosna na svoje cestno omrežje. Na vse strani je prepletena s sijajnimi cestami. Najvažnejša mesta so pa zvezana z mogočnimi avtocestami : en trak, 'kakih sedem metrov širok, v eno smer in enak v drugo smer. Trakova sta ločena z živo mejo. Taka cesta nima križišč; poti, ki bi jo morale križati, so izpeljane pod njo ali nad njo. Dostop je vsakemu motornemu vozilu prost in hitrost ni omejena.
Taka sijajna dvotirna »Autobalm« sc vije iz Salzburga mimo Miinehena, Ulma, Stuttgarta v Karlsruhe. Dovoljeno je u-stavljati avtomobile ob vstopih na avtocesto, ne pa ob njej. Jasno je, da je vsaka avtocesta sijajna pot za avtostoparje, kot smo bili mi.
Postavili smo se torej na prežo ob izhodu iz Salzburga. Neki vljuden gospod nas je pripeljal na mejo, kljub teinu da ga opravki niso peljali tja. Na meji smo šli
nosti in iskati lajšilo v rečeh, ki ga obdajajo, da lažje uresniči svoje sposobnosti.
4.	Njegova relativna popolnost ni tista, v katero teži in v kateri se umirijo njegova trenutna in nepremišljena prepričanja, temveč je tista, ki jo posamezni mislec, zavedajoč se svojega eksistencialnega položaja, izbere z odločno voljo in se odloči, da jo »tukaj in zdaj« uresniči.
To bi bile misli, ki so temelj vsemu eksistencialističnemu razmotrivanju. In je jasno, da so vse prej kot neznatne in nevredne človeške osebnosti. Kako nadalje sklepajo razni misleci in do kakih zaključkov pridejo, pa je drugo vprašanje, ki bi bilo prav ga kdaj drugič razjasniti.
Mirko File j:
Pevski koncert okteta „Planika“
V soboto 12. in v nedeljo 13. oktobra se je vršil na Placuti v Gorici prvi pevski koncert gorišikega okteta »Planika« pod vodstvom mladega dirigenta Fr. Valentinčiča. Že večkrat smo tu pa tam ob raznih nastopih poslušali petje mladega okteta. Zato jim gre vse naše priznanje za lepo in hvalevredno iniciativo na kulturnem polju. Požrtvovalno in neustrašno delo mladega pevovodje Franceta Valentinčiča in njegovih fantov je doseglo laskavo pri-znanje na prvem javnem koncertu, ki se je vršil v soboto in nedeljo na Placuti ob obilni udeležbi občinstva, ki je obakrat napolnilo dvorano in s tem dokazalo svojo simpatijo, s katero spremlja nadebudno delovanje mladega okteta. Da bi bil koncert še bolj vabljiv, je pevovodja vnesel na program tudi nastop mešanega komornega zbora. S tem je dosegel lepšo pestrost programa ter nekoliko razbremenil zahtevni nastop okteta samega. Za povezavo posameznih delov programa je s posrečenim, zbranim besedilom poskrbela priljubljena pesnica Ljubka Šorlijeva. Posamezne dele in točke programa je najavljal akademik Brešan Karel; na klavirju pa je ubrano spremljal nekatere točke mešanega zbora akademik Andrej Bratuž.
Program je bil sestavljen iz treh delov in je vseboval vrsto narodnih in umetnih pesmi. V prvem delu je oktet zapel osem pesmi in sicer:	'ljaževo »Soči«, Devovo
»Hladna jesen že prihaja«, Prelovčevo »Škrjamčku«, Andjelovo »0 jesenske duge noči«, Komelovo »Korotanki«, Pregljevo »Od Cjela do Žavca«, Adamičevo »Završki fantje« ter Vodopivčevo »Hej, kupil si jaz pipo bom«.
V drugem delu je mešani komorni zbor odpel s spremljavo klavirja Wagnerjevo »Poročno koračnico«, Ocvirkovo »Rože je trgala«, Prochazkovo »Tički« ter Devetakovo »Zdravljico«.
V zadnjem delu Je ponovno nastopil oktet z Juvančevo »Šopek«, Pregljevo »Nocoj pa, oh, nocoj«, Prelovčevo »Karlin-ca je štimana«, Mirkovo »Na trgu«, Žepiče vo »Trink, trink«, Ipavčevo »Imel sem ljubi dve« ter Jerebovo »0 kresu«.
Kot dodatek je oktet na željo občinstva dodal še Jerebovo pesem »Pisemce«. Posamezne pesmi programa, ^ki jih je odpel bodisi oktet bodisi komorni mešani zbor, so bile lepo podane in jih je občinstvo
—	vajeni domače birokracije — v urad po običajni pečat za potni list. Vprašali so nas, ali imamo avto. Povedali smo, da ga nimamo, nakar so nam rekli, da smemo naprej. Začudili smo se: »Kako, mar je že vse opravljeno ?«
»In zakaj ne bi smelo biti?«
»Pečat? Torej ne daste nikakega pečata?«
Častnik se je veselo zasmejal in pritisnil na potni list obmejni pečat. Poleg italijanskih pečatov je ta edini. Švicarji so potni list komaj pogledali, Francozi ga pa niso hoteli niti videti.
Komaj smo tako opravili formalnosti na meji, smo se ogledali po avtomobilih. Čez mejo se vali ogromna reka avtomobilov v trojni vrsti. Poklepetali smo z nekim dobrodušnim in trebušnim kolegom avtostoparjem z Dunaja, pogledali malo v ta in oni avto. Zagledali smo neki velik ameriški avto z dvema osebama. Vprašali smo jih, ali smemo z njima kratek košček poti. Sprejeli so dva izmed nas s tipično ameriško gostoljubnostjo.
Avto je kmalu zdrčal po cesti. Gladka, široka betonirana osnova ceste mu je nudila priliko, da je kmalu polno pokazal svojo silo. Nihče mu ni bil kos v naglem teku preko krasnega bavarskega polja. Ta
Naj le omenim, da je problem vodil nekatere v najtemnejši pesimizem (Rus Ber-djajev, Heidegger), kakor je tudi dvignil nekatere duše k največjemu zaupanju v božjo Ljubezen (Marcel, Le Senne, Rossi) in k najtesnejši povezavi z božjo Previdnostjo. Ti zadnji katoliški misleci kaj radi ločijo v eksistencialne in ne eksistencialistične filozofe, da jih ne bi omadeževali z raznimi budal ostmi povojnih ljudi.
Kakor že nekdaj Sokrat v grški filozofiji, tako ima tudi eksistencializem zaslugo, da je prenesel težo vprašanja spet na človeka. In če je res, da ima vsako mišljenje tudi svojo pozitivno stran, moramo priznati, da jo ima tudi eksistencializem, če ne že zaradi drugega zato, ker je postavil v ospredje tako važen problem, kateremu moramo poiskati pravilno rešitev.
J. S.
sprejelo z velikim zadovoljstvom in tudi ni štedilo z ovacijami, ki so bile namenjene tako dirigentu kakor pevcem samim.
Dirigent je posvetil vso skrb in veliko truda, da bi dosegel pri podajanju pesmi naj večjo dovršenost, ki so je zmožni mladi pevci pri svojem prvem koncertnem nastopu. Ta prvi koncert je pokazal, da se oktet pod vodstvom svojega dirigenta lepo razvija ter bo v bodočnosti žel še večje uspehe. In do tega bo gotovo prišlo, ako bo pevovodja trajno negoval posamezne glasove, da zadobijo zrelost, ker problem oktetovskega petja je vse prej kot lahak. Če se v drugih bolj številnih zborih laže zabriše kakšna pomanjkljivost zasedbe posameznih glasov, se to pri oktetu ne more. Tukaj mora vsak pevec odtehtati za celoten glas, da doseže oktet ekvilibrirano zasedbo glasov.
Drugi težak problem pri oktetu je barvitost in zvočnost glasu, ki je nujno potrebna za učinkovito zlitje glasov. Tukaj ni kompromisov; ali dosežeš to barvitost in zvočno zlitje glasov in tedaj gradiš spon okteta na pravi bazi; ali tega ne moreš doseči, tedaj moraš neizprosno preurediti in prenoviti zasedbo okteta.
Tretja važna zahteva za dovršeno petje okteta je fonetika ali izreka. Noben zbor ne more mimo tega. Še manj pa oktet, ker so tukaj še bolj opazne fonetične hibe. Kako je lep akord, ako je fonetično dovršen! V obratnem slučaju pa poslušalec ima vtis, da nastane pri tem neka neugodna disharmonija, ki zrahlja učinkovitost zlitja ter zamegli lepoto harmonije.
Končno se mora dirigent ozirati tudi na zmogljivost pevcev, da si izbere po treznem premisleku primeren program. Jasno je, da za prvi javni koncert ne boš izbral pretežkih pesmi, ki so v svoji harmonski strukturi preveč zahtevne ali pa so po svoji zasnovi primerne številčno večjim ansamblom. Mimo tega ne more dirigent, ker tudi od tega zavisi večji ali manjši uspeh koncerta. Zato se mora zadovoljiti pri izbiri programa ne s tem, kar je včasih najlepše, ampak s tem, kar je zboru najbolj primerno. Preudaren pevovodja bo v takem primeru prihranil svoje adute za poznejši čas. In to mu bo šteto v pozitivno priznanje njegove zrele osebnosti.
Mnenja smo, da se je mladi dirigent v glavnem držal teh pravil, ki so predpogoj uspeha za pevske nastope. Z nekoliko spremenjenim programom bi se oktet ognil marsikateri težkoči in bi uspeh bil še več-
pokrajina je ob jasnem vremenu mozaik polj, pašnikov, gozdov in majhnih hiš sredi pisanih vrtov. Ko razsaja po njej dež, se pa človeku zdi, kot da je na prizorišču kake temne Wagnerjeve drame. In ko je ta pokrajina zavita v megle, najdemo tod podobe, ki se nam zdijo vzete zdaj s kitajskih vaz, zdaj s slik starega Petra Bruegla: mršava, utrujena drevesa, zavita v tanke megle, ki se počasi, leno, megleno in vetrnjaško raztegujejo pod taktirko blaznega in zasanjanega dirigenta — vetra.
Skozi ta lepi svet je po gladkem cestnem traku drčal avto. V Salzburgu smo imeli skoraj sonce, kasneje nas je pri Miinchenu zajel vihar. Kramljali smo z gostoljubnimi Amerikanci, ki so naju povabili tudi na kosilo v ameriško restavracijo ob poti. Med enim razgovorom in drugim je čas naglo minil. Ob enajstih sva stopila v avto, ob treh in dvajset sva bila že v Stuttgartu na postaji. Prevozila sva 360 - km. Tu sva kmalu našla mladinski hotel, ki je brez dvoma med najlepšimi, kar sva jih dotedaj obiskala. Z njegove terase je sijajen razgled na mesto. Tu ima sedež najslavnejša nemška avtomobilska tvrdka:	Mercedes-Benz. Nad njeno
glavno stavbo se dviga visoko v nebo velika trokraka, s krogom obrobljena zvezda,
ji. Nadaljnje vaje bodo pod dobrim vodstvom pevovodje še bolj izpopolnile glasovno ubranost pevcev, olepšale njih fonetiko, razgibale ritmiko ter obogatile tudi dinamiko. Čestitamo g. dirigentu Francetu Valentinčiču ter pevcem in pevkam za ta lepi koncert, ki so nam ga nudili in jim želimo, da bi dosegli vedno večje lavo-rike.
Osma številka Mladike
Pred nami je jesenska številka Mladike. To številko krasi na zunaj lepa jesenska barva kraških ciklam. Kaj nam prinaša? Uvodnik je prispeval .Jože Peterlin, ki V zoreči jeseni razpravlja o kulturnem delu, ki nam ga prinaša jesensko zimska doba. Prozo so prispevali: Zora Saksida: Lepota in življenje, Drago Štoka: Zgodba o mesečniku, Franc Jeza nadaljuje s povestjo: Moč ljubezni. Povest postaja vedno bolj privlačna in zanimiva. Slede načelni članki, kaj sodi o kinu, radiu in televizija Cerkev. Marjanca Lapornikova je napisala aktualen članek »Ločitev zakona«. Ta rak rana današnjega modernega časa zajema vedno širše kroge, ki mislijo na razporo-ko in ločitev, še predno so se poročili. Poezijo so objavili:	Bršljanski, Vesna,
Zemlja, Maver in Ocvirk. Na robu so ocene iz književnosti in umetnosti, gledališču, glasbi, ljudski prosveti, popisi radijskih poslušalcev, oktobrska verska misel o rožnem vencu in vzgojni kotiček o naših mladih risarjih. Razgledi so posvečeni u-kinjenemu kranjskemu gledališču in spominu J. Ev. Kreka.
Zadnja stran prinaša razgovor in oceno filmov. Na platnicah so odgovori na stav-
ljena vprašanja in literarni pogovori.
Čedni barvi zunanjosti se pridružujejo slike Desetega brata, glavne igralke v filmu Fabiola, SKK na trati v Ukvali, Bled, Grace Kelly, pok. Jan Sibelius in na platnicah simpatični don Kamilo.
„Jadro“ brez jadra
Ker smo blizu morja, povejmo tako:
V	tržaškem zalivu	so	neki	mladi	ljudje
spustili v morje jadrnico brez jadra. Stvar se sedaj pozibava	na	vodi	in ni	prave
volje za odhod in krmar sploh ne zna za siner, resnično kot je dejal neki dijak: »Jadro« brez jadra!
Kakor je že znano, so komunistični in filokomunistični mladi kulturniki v Trstu izdali novo revijo	z	naslovom »Jadro«.
Dosti je pogledati imena glavnih sodelavcev in prebrati poleg praznega uvoda, ki prav nič ne prepriča in ne opraviči, samo še par člankov in sodba je jasna: pred nami leži nova revija mladih ateistov, ki so dejansko v glavnem vse kaj drugega kakor predstavniki prave tržaške mladine. Če bi kdo imel čas za to čudno »Jadro« brez jadra ter bi v celoti prebral vse prispevke, bi zelo verjetno moral zapisati celo, da revija smrdi	po	onem	črnem
psičku na šesti strani. Če prav poznam naše ljudi im zlasti tržaško mladino, iz te moke ne bo kruha! Revija prinaša »tujo učenost«, ki je bila poteptana na krvavih budimpeštansikih ulicah pred enim letom! Pridružujemo se začudenju mnogih v Trstu, ki so našli v reviji poleg »zgrajenih« imena poštenih deklet, sodelavk — to je primer, kako mladina zaide, če je. kdo pravočasno ne opozori.
Berite »Misijonsko nedeljo«
Misijonska nedelja je izšla v povečani izdaji (namesto 16 ima 24 strani) in z mnogimi slikami iz misijonskih krajev: iz Afrike, Indije, Japonske itd. Upamo, da bostS> radi segli po nji, v nji boste našli dosti lepega in zanimivega, n. pr. Gor čez izaro na Japonskem, o Pig-mejcih v Afriki, o najbogatejšem možu, pred katerega oblačili zatemnijo vse ženske mode. Dobite v±M. N. tudi govor sv. očeta Fidei do-num, v katerem posebno poudarja na Afriko, ki je v misijonskem pogledu tako cvetoča. Tudi s Kitajske dobite vtise, kako je tam, kjer se oblasti veseli Mao; o viharju, ki je povzročil silno razdejanje. Kot katoličane vas mora zanimati, koliko nas je na svetu, tudi to vam pove M. N. Pa kje so najbolj delovni misijonarji, ali smo Slovenci ali kateri drugi. — Zveste tudi, da je že Pij XI. zahteval domačo duhovščino, ker najbolj razume sorojake itd.
Tisti, ki radi berete povesti, dobite zanimivo povest, resnično, pod naslovom Čudodelna.
Gospodične, ki bi bile rade lepe, dobite v M. N. za zgled zamorsko lepotico.
Sezite po M. N. — Seveda, ker je povečana, in s tolikimi slikami je cena 50 lir. To ni veliko. Nasprotno. Prosimo, če bi kdo za list daroval še kaj povrhu. Tako dobite drugo leto še obilnejše. — Tiskali
Širite »Katoliški glas"
vsem avtomobilistom zelo dobro znani simbol te tvrdke. Ponoči je ta zvezda močno razsvetljena. Počasi se vrti krog svoje osi, tako da je vidna od povsod.
Stuttgart sva si ogledala samo na kratko. Mesto nosi še znake vojne; kar ga je pa zopet zgrajenega, je zelo lepo. Njegova lega je sijajna. Človek bi kar najrajši tam ostal in ga s prekrižanimi rokami gledal.
Vožnja po avtocestah ima pa tudi svoje senčne strani. Kdor jim je začrtal tir, se ni brigal za zgodovino in za znamenita mesta. Tako smo drveli le nekaj kilometrov oddaljeni od Augsburga in Ulma, ne da bi ti dve mesti sploh videli (z avtoceste se je videl le vrh zvonika ulmske katedrale). Ob strani smo pustili tudi kraje kot Tiibingen, kjer je Trubar natisnil prvo slovensko knjigo (1551); Uraoh, kjer je bila zelo delavna tiskarna za slovenske in glagolske ter cirilske knjige, torej mesta, ki jih lahko imenujemo rojstne kraje slovenske književnosti. A težko je združiti vse: prijetno vožnjo po široki cesti, naprej napravljeni načrt za potovanje in li-terarno-zgodovinsko romantično zanimanje. Rekli smo si pa, da sl ogled teh, za Slovence tako znamenitih krajev, pridržimo za posebno potovanje.
( Nadaljevanje )
smo v enaki nakladi kot lansko leto. Zato ne odlašajte z nakupom, ker je sicer ne dobile. ■—
Ob tej priliki se zahvalimo vsem, ki so prispevali s članki. Bog plačaj!
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
t DR. FRAN NOVAK
Preteklo soboto sta se v Novi Gorici srečala dva brata, msgr. Lojze Novak iz Stare Gorice in dr. Fran Novak, upokojeni profesor iz Ljubljane. Vsako leto sta se obiskovala približno v tem času. Tako tudi letos. Ob slovesu sta si še zatrdno obljubila, da se bosta prihodnje leto zopet videla v Novi Gorici in v Solkanu, Ali človek obrača in Bog obrne. V torek je nenadoma prispela vest, da je prof. dr. Fran Novak nepričakovano umrl na poti v Ljubljano pri sorodnikih v Ajdovščini. Srce je dobremu profesorju odpovedalo. Prepeljali so ga v Ljubljano, kjer je bil pogreb v četrtek.
Pokojni se je rodil pred 73 leti v Polhovem Gradcu. Postal je profesor ter poučeval na nekdanji državni realni gimnaziji francoščino in latinščino. Dober mož in doher profesor je bil vedno pri vseh priljubljen.
Preč. msgr. Lojzetu Novaku in ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje.
SLOVENSKA NARODNA SKUPINA
V	TORONTU RASTE
Od novega leta do prvega avgusta je prišlo v Toronto najmanj Al družin in še 90 fantov ter 24 deklet. Večina njih je prispela iz Avstrije in še ni tako dolgo tega, ko so zapustili Slovenijo. Gotovo je pa novodošlih še več: kajti v gornjih številkah so všteti samo oni, ki so se prijavili v slovenski župniji.
Papeževo pismo
V	zvezi s pismom, ki ga je Pij XII. poslal predsedniku Mednarodne zveze katoliškega tiska, ob priliki njenega zborovanja na Dunaju, je »Novi list« takoj začel deliti moralne nauke ter poudarjati, da bi se morali časnikarji tudi pri nas držati papeževih besed, in seveda tako, da bi priobčevali resnična poročila brez zavijanja dejstev.
Stvar je res hvalevredna, toda kar velja za druge, velja tudi za gospode novolistar-je in zato bi bilo več kot prav, da bi v prihodnji številki svojega lista priznali pred vso slovensko javnostjo, da niso »katoliki«, kakor so do sedaj stalno trdili, temveč navadni komunistični sopotniki, s »sputnikom« vred.
Resnicoljub
KULTURA
Azijska gripa
V	zadnjih dneh se je število obolelih za azijako gripo v Trstu zelo pomnožilo. Dnevno zaznamujejo sedaj v tržaški ohči-ni nad 700 novih obolenj. Od teh odpade precejšnje število na 'zavode, vojašnice in zbirna taborišča. Sanitetski urad je prejel 1000 novih doz cepiva, ki pa bodo na razpolago le uslužbencem Acegata in organom javne varnosti. Samo sto doz tega cepiva bodo dali na razpolago zdravnikom in ti jih bodo razdelili med najbolj potrebne, to je med tiste, ki imajo kaikšno odgovorno’ službo, ali pa (bi njihova obolelost bila v kvar širši okolici. Navadni ljudje pa naj si pomagajo, kakor vedo in znajo. Vendar ni vzroka, da bi se ljudje po nepotrebnem vznemirjali. Bolezen je le blagega značaja in -liči pač navadni influenci, kateri smo vsi več ali manj vsako zimo podvrženi.
Deportirancem v Nemčijo
Tržaška državna ustanova za civilne žrtve vojne obvešča vse bivše deportiranee-delavee, ki so delali v Nemčiji več kot mesec dni v časxi zadnje vojne, ne da bi prejeli za to kakršnokoli plačilo, da lahko prosijo sedaj izplačilo za svoje delo. Ce je kdo medtem že umrl, lahko zanj prosi žena, odnosno najbližji sorodniki. Vsi, ki mislijo predložiti tozadevno prošnjo, naj jo naslovijo na sedež Državne ustanove za civilne žrtve vojne na trgu Ober-dan št. 6, 37 soba. Ustanova bo nato poskrbela za nadaljnje korake.
Rojan
Zadnji misijon je našo župnijo zelo razgibal. Čim bolj se je bližal konec misijona, bolj je zanimanje naraščalo. Misijonarja g. Luskar in g. Janežič sta se lepo dopolnjevala in smo ju vsi zelo radi poslušali. V krepkih potezah sta risala pred nami božji načrti človeškega življenja. Iz vsega je potem čisto naravno prišlo spoznanje: Jezus Kristus, naša pot, resnica in življenje, kot je napisano na spominskih podobicah ■— in sklep, ki nam ga je podal misijonar v zaključnem govoru: vera, ljubezen in apostolat.
Misijon sicer ni zajel vseh slovenskih ljudi v župniji, utrip misijona pa je gotovo segel do vseh. Prav tako je tudi naša molitev objemala vse. Bog naj nakloni, da bi sadovi misijona bili trajni!
Skedenj
Tudi v naši župniji smo zaključili mi-.sijon, ki bo ostal vsem udeležencem v lepem spominu. Prijaznost g. Vidmarja, ki se je zelo, zelo potrudil in žrtvoval, ki je (bil v vsakem trenutku in za vsako stvar na razpolago, jasni in načelni misijonski govori, udeležba mladine, stanovski govori, petje, veličasten zaključek — to bo ostalo vsem v spominu za leta in leta. Bo ostalo tudi kot lepa stran zgodovine škedenjske župnije. Seveda to je le zunanjost, ki je pomagala k notranjemu verskemu prebujenju škedenjskih vernikov.
Misijon pa ne sme ostati le kot spomin, še manj pa ponašanje. V tem misijonskem tednu smo spoznali lepoto večnih resnic, bogastvo globokega verskega življenja, videli v Cerkvi edino in stalno oporo našega
življenja, nesrečo materializma in brezbo-štva, ki sta se vrinila v naše družine; to je ena stran, ostane pa še najboljša: da hodimo po tej začeti poti, drugače ne bi imelo pomena imeti misijon; saj misijon ni sam sebi namen.
Misijon nam je zapustil to naročilo:
Bodi zvest nedeljski sveti maši!
Pogosto k sv. zakramentom!
Odpravi iz svoje družine slabe, brezbožne časopise — pride pa naj slovenski katoliški tisk!
Ostani zvest Cerkvi in cerkvenemu vodstvu!
Bodi združen s svojim duhovnikom, pomagaj mu, podpiraj ga!
Imej v sebi to zavest:	sem	slovenski
katoličan!
Če se bomo ravnali po teh načelih, bo dosegel misijon svoj namen.
V Skednju naj se opazi, da smo slovenski katoličani v javnosti, po cestah, v družinah, v družbi — ne samo v cerkvi.
Tako zavedni moramo postati, da odklonimo vsako zmoto, posebno zmote »naprednih ljudi«.
Zgonik
Naj nam cenjeni zgoniški čitatelji blagohotno oproste, če smo s poročilom o letošnjem praznovanju sv. Mihaela v Zgoniku nekoliko zakasnili.
Vsekakor se nam zdi prav, da o tem za zgoniške farane letos še posebno važnem dogodku tudi na kratko poročamo, čeravno z zamudo. —
Rekli smo, da je letošnje praznovanje sv. Mihaela bilo še pomembnejše, ker je nekako sovpadalo s praznovanjem 50-let-niee, odkar so domači verniki iz Malega Repna postavili v svoji vasici lepo kapelico s kipom Matere božje, ki so ga v davnem letu 1907 po slovesni blagoslovitvi v praiv tako slovesni procesiji prenesli iz zgoniške župne cerkve v Mali Repen.
Da bi se verniki na ta dvojni praznik tudi notranje lepo pripravili, je pripomogla tridnevniea, ki jo je vodil č. g. misijonar iz Trsta.
S svojo prepričljivo besedo, globoko in preprosto obenem, nam je segel do srca in prava škoda, da niso njegovih govorov poslušali tudi številni mladi možje in fantje, ki se sicer zanimajo za ves moderni napredek, zanemarjajo pa to, kar je za slehernega kristjana, vrednega tega imena, najvažnejše, namreč lastni duhovni napredek, skrb za zveličanje duše.
V soboto pred praznikom je č. g. misijonar spregovoril tudi šol. otrokom, ki so ta dan imeli šolsko sv. mašo.
Glavna slovesnost pa je bila v nedeljo. Dopoldne se je po peti sv. maši razvila po vasi slovesna procesija z Najsvetejšim, popoldne pa smo se pravtako v procesiji podali v Mali Repen, ki je bil za to slavnost posebno lepo pripravljen. Tamkajšnji možje in fantje so postavili Mariji tudi lep slavolok in ji okrasili kapelico. Med potjo grede smo molili sveti rožni venec in nato peli litanije M. B.
V	Malem Repnu nas je pričakala vsa vas. Pred Marijino kapelico je imel svoj zaključni goyor spet č. g. misijonar, ki se je v ganljivih besedah spomnil lepega jubileja ter priporočil vernikom in zlasti vaščanom, naj kljub vsem zmedam in te-
žavam sedanjih dni ohranijo neokrnjeno ljubezen do Marije, ki jih je tudi v naj-hujsih časih med obema vojnama materinsko in ljubeče varovala.
Sledila je posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu in zahvalna pesem. — Pred razhodom pa smo vsi skupaj zapeli še znano Marijino pesem: Marija skoz’ življenje, s čimer se je slovesnost zaključila.
Č. g. misijonarju smo zgoniški župljani iz srca hvaležni za prelepe nauke, ki smo jih bili deležni in ga že sedaj vabimo, da nas ob 25-letnici blagoslovitve kipa lurške Gospe v Samatorici, ki bo prihodnje leto skupno s proslavo 100-letnice Marijinih prikazovanj v Lurdu, gotovo obišče. Vsem, ki so k uspehu slovesnosti kakorkoli pripomogli, iskren Bog plačaj!
Misijonska nedelja
Že več let sem se zbiramo tržaški katoličani na misijonsko nedeljo k skupni pobožnosti na Momtuzzi in h kaki misijonski prireditvi. Tudi letos bomo nadaljevali s to lepo navado. Bo pa nekaj spremembe.
V	kapucinski cerkvi na Montuzzi imajo letos v okviru misijona celodnevno češče-nje. Zato smo dobili za našo skupno pobožnost na razpolago cerkev pri svetem Jakobu.
Spored je naslednji:
Ob 15.30 je sv. rožni venec. Sledi pridiga. ki jo bo imel openski dekan msgr. Natal Silvani. Po govoru so pete litanije
Matere božje. Ob koncu je blagoslov z Najsvetejšim.
Zberimo se v velikem številu. Pravkar smo končali naš misijon, ki' nas je navdušil za vse dobro in lepo. Glasno molimo in lepo pojmo. Vsi darovi v cerkvi na misijonsko nedeljo gredo v misijonske namene.
SLOVENSKI ODER V TRSTU priredi na misijonsko nedeljo 20. okt. v dvorani Marijinega doma, ul. Risorta igro v treh dejanjih
Kraljevi Skrlal
Začetek oib 17. uri Ponovitev ob 19. uri.
Vabljeni!
Poleg verske bo tudi prosvetna proslava misijonske nedelje. Člani Slovenskega odra pripravljajo misijonsko igro iz časa preganjanja katoličanov v daljni Mehiki. Glavni junak igre je znani p. Pro. Igra ima naslov KRALJEVI ŠKRLAT. Igra bo v dvorani Mariijnega doma v ul. Risorta. Ker je dvorana majhna, bo zato vprizori-tev dvakrat. Prvič ob 17h in drugič ob 19h.
Zelo priporočamo, naj pridejo k prvi vprizoritvi ob 17h le tisti, ki ne morejo priti kasneje.
Nov grob
Preteklo soboto jc umrl v Rimu mag. pharm. Josip Žabkar. Že več let je z družino bival v večnem mestu, kjer je njegov sin msgr. Jože v diplomatski službi na državnem tajništvu v Vatikanu. Prej je bil lekarnar na Jesenicah, odkoder so ga med svetovno vojno Nemci izgnali. Prva leta po ustanovitvi slovenskih šol pri nas je poučeval prirodopis in kemijo na naših višjih srednjih šolah v Gorici. Njegovo truplo so pripeljali v Gorico, kjer so ga v sredo položili k večnemu počitku v grobnico družine Abuja.
Vernemu možu večni pokoj, družini pa obilo božje tolažbe.
Smrt zavedne žene
Dne 10. oktobra je umrla v bolnici pri Sv. Justu v* Gorici zavedna slovenska žena in mati osmih otrok Gizela Bregant poročena Pintar.
Iz Podsabotina je prišla leta 1952 in se z družino ustanovila v Ločniku. V Pod-salbotinu in sedaj tudi v Ločniku je bila splošno priljubljena zaradi svoje dobrote in plemenitosti. Bila je res mati vseh. Njeno hišo v Podsabotinu so radi obiskovali slovenski duhovniki in tudi drugi
ugledni ljudje. Vsem je znala postreči s prijazno besedo in domačim prigrizkom.
Sedaj živi še pet njenih otrok, dva še dijaka, je izgubila v zadnji vojni. Učakala je 58 let. Njen pogreb je pokazal kako je bila splošno priljubljena in spoštovana tudi od ljudi druge narodnosti.
B°g n*>j ji bo bogat plačnik, preostalim pa naše sožalje.
Novi pokrajinski svetovalec
Ker se je odvetnik Avgust Sfiligoj odpo-vedal mestu pokrajinskega svetovalca in hoče delovati le kot občinski svetovalec, so na njegovo mesto imenovali profesorja dr. Andreja Makuca. Pri volitvah je namreč prejel največ preferenčnih glasov.
Splovitev ladje
V	soboto 12. okt. predpoldne so v trži -ških ladjedelnicah splavili veliko petrolejsko ladjo »Esso Windsor«, katero je naročila londonska družba Esso Transportation Company Ltd. Ladja je po 40 sekundah srečno pristala v morju. Nova ladja »Esso Windsor« meri 210.30 m dolžine ter 27.40 širine ter bo lahko naenkrat pripeljala 48 tisoč ton petroleja, kar odgovarja 2.600 železniških vozovom.
Ta ladja je tretja izmed dvanajsterih,
NA MISIJONSKO NEDELJO 20. OKTOBRA OB 16.30
PRIREDI
MISIJONSKO PRIREDITEV
DEKLIŠKA MARIJINA DRUŽBA V MARIJINEM DOMU NA PLACUTI S SREČOLOVOM. VSTOP SAMO Z VABILI. PRIREDITEV SE PONOVI V NEDELJO 3. NOVEMBRA OB ISTI URI. VABLJENI VSI PRIJATELJI MISIJONOV.
katere je družba »Esso« naročila v tržiških ladjedelnicah. Skupna vrednost tega naročila znaša 60 milijnov dolarjev.
Rupa
\ soboto se je poročila v tukajšnji cerkvi domačinka gdč. Ema Pavletič, učitelji-ca, z gosp. Ecijem Rupilom. Novoporočen' cema čestitaipo in jima želimo obilo sreče in blagoslova božjega!
Poslušajte versko uro na radia Trst A vsako nedeljo ob 11,30!
Radio Trst A
Nedelja, 20. oktobra: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in nas ^as* — 17.00 Slovenski zbori. — 20.30 P. I. Čajkovski: »PIKOVA DAMA«, o-pera v 3 dejanjih.
21. okt.: 12.00 Lovčevi zapiski: »Pogumna srna«. — 19.15 Radijska univerza: Kako nastane dnevnik:	»Boj za svobodo*
—	,22.00 Izbrani listi iz slovenske književnosti: F. S. Finžgar: »Strici«. —
22.15 Weber: Odlomek iz koncerta v f-molu, op. 79.
22. okt.: 19.15 Zdravniški vedež.   21.00
Vittorio Calvino: »Vitez brez oklepa«? veseloigra v treh dejanjih. Igrajo člani Radijskega odra.
23. okt,: 12.00 Žeuia in dom, obzornik zenski svet. — 18.00. Klavirski mojstri.
19.15 Zgodbe za otroke od osmih do mojih let: Ivo Zor: »Povest o trolejbu* su, ki ga poganja voda«. — 21.00 Obletnica tedna : »Pullman George Mo rt i mor.
—	22.00 Italijanski-slo venski kulturni
stiki skozi stoletja:	»Primož Trubar,
Pietro Bonomo in Pier Paolo Vergerio«.
24. okt.: 18.00 Chopin: Koncert št. 1 v e-molu op. 11 za klavir in orkester. —
19.15 Radijska univerza: Evropska kolonialna ekspanzija: »Zaključki«. — 21.00 Dramatizirana zgodba:	Antonija Curk: »Vitez Erazem Predjamski« (prvi del).
— 22.00 Nove knjige in izdaje: Elsa Morante: »Isola di Arturo« (Arturov otok).
25. okt.: 19.15 Šola in vzgoja: »Ali so med nami leni otroci. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 21.15 Velika dela slavnih mojstrov. — 22.00 O glasbilih: • »Lesena pihala: klarinet in saksofoni«, j
26. okt.: 12.00 Življenja in usode: »Pedro Aramburu«. — 12.55 Domači odmevi. — 16.00 Radijska univerza: O higijeni in zdravstvu dela:	»Organizacija	medicine
dela v Italiji«. —• 17.00 Oddaja za najmlajše: Bruna Vodopivec: »Ribičev sin in lepotica«. — 19.15 Sestanek s poslušalkami. — 21.00 Teden v Italiji. — 22.02 Orkester Franck Ghacksfield.
OBVESTILA
IGRALSKA SKUPINA IZ ZGONIKA priredi Vambergarjevo veseloigro »VODA« na cerkvenem dvorišču prihodnjo nedeljo 20. oktobra oib 17h (5 pop.).
Vljudno vabljeni domačim in okoličani.
O G L A sl
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7°/» davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Na misijonsko nedeljo vsi tržaški verniki k naši pobožnosti v cerkvi sv. Jakoba ob 15.30!
Wilhelm Hiinermann:	26
cAf-a božjify okofril)
Resnična povest prevedena z dovoljenjem založbe Herder
»Tisti dan, ko se je to zgodilo v irskem semenišču, sem dolgo tekal po pariških ulicah brez načrta in kot iz uma. Stud nad početjem v jakobinskem klubu me je skoraj zadavil. Bežal sem pred svojimi lopovskimi pajdaši, bežal sem sam pred sabo. Na mostu čez Seino sem obstal in strmel v umazano vodo. Krepko sem se moral braniti pred mislijo, naj skočim z mosta. Tam spodaj mora biti mir. Tam bi imel mir pred vso gnusobo in vsemi nadlogami, pred vsemi mislimi, ki so me mučile. Toda nekaj me je gnalo naprej in skoraj s silo sem se moral odtrgati od peneče se globine. Začel sem življenje, ki je bilo manj kot življenje. Klatil sem se po malovrednih kremah in skušal sem omamiti svojo revo z žganjem. Spal sem v najbolj razvpitih brlogih, v vhodih v hiše, v ceveh odvodnih jarkov, pod mostovi Seine. Samo nečesa nisem mogel storiti. K svojim nekdanjim tovarišem se nisem mogel vrniti.«
Bolnik je zahropel in utihnil. Votel, dolgotrajen kašelj ga je kar dvignil. Žepni robec, ki ga je pritisnil na usta, je bil ves rdeč od krvi. Duhovnik mu je milosrčno ponudil požirek vode. Čez nekaj časa je bolnik nadaljeval:
»Nekega dne sem se zatekel k nabiralcem, ki so povsod bobnali skupaj vojake za vojno proti Avstriji. Postal sem
huzar, bojeval sem se v Belgiji, v Alzaciji, v Palatinatu.
V	polku ni bilo boljšega konjenika, drznejšega vojaka. Stokrat sem tvegal svoje življenje, ki se mi je zdelo tako prazno in brez vrednosti. V Liittiehu so me povišali v poročnika, pred Speyerjem sem postal stotnik. Čeprav sem bil v vsaki bitki najbolj nespametno predrzen, se je zdelo, da sem varen pred vsakim udarcem in pred vsako kroglo. Potem pa mi je pred Vonnsom sovražna konjeniška sulica predrla prsi. Dolgo sem ležal med življenjem in smrtjo. Ko sem na pol ozdravel, sem prosil za dopust, ker sem bil za boj še nesposoben, ter sem odjahal domov v Vandejo ‘). Matere nisem videl že leta. Na bolniški postelji me je zgrabilo hrepenenje po njej. Ko sem prišel domov, je bila mati že mrtva. Nekdo je rekel, da je umrla od žalosti zaradi mene.«
Bolnik je spet napravil dolg odmor. Duhovnik mu je hotel braniti, naj ne govori naprej. A zaman!
»Ob vesti o smrti moje matere sem znorel od žalosti. Skočil sem spet na konja in ga vzpodbodel z ostrogami, da je poskočil v zrak z vsemi štirimi. Nato sem jahal dalje. Jahal sem kot še nikoli v življenju čisto brez cilja, jahal sem vedno naprej. Ko se je znočilo, sem jahal v temi dalje; na pot nisem pazil. Konju so visele krvave pene od gobca, a nisem mu privoščil počitka. Nenadoma se je hropeč zgrudil. Jaz pa sem pri padcu zadel ob skalo ter sem obležal
1) Vandeja (Vendee), pokrajina ob, spodnjem teku reke Loire (izg. Loare) na obali Atlantskega oceana; njeno prebivalstvo je bilo znano kot zelo vemo in vdano kralju. Ko so v januarju 1793 kralja Ludovika XVI. v Parizu obglavili, se je Vandeja uprla (marec 1793).
brez zavesti. Drugo jutro so me gozdni delavci našli v mlaki krvi. Rana v mojih pljučih se'je bila spet odprla; povzročila je, da se mi je kri silovito ulila. Ko sem se spet zavedel, sem ležal v tej postelji. Sestra Ave mi je stregla z ljubeznijo kot samo ena pred njo: moja mati. Ko je začela govoriti o duhovniku, nisem mogel reči ne. Da pa sedaj vi stojite tukaj, prečastiti, se mi zdi, da je čudež.«
Častnik se je izčrpan zgrudil v blazine. Peter Coudrin pa mu je obrisal pot s čela.
Malo pozneje je našel božje usmiljenje v zakramentu svete pokore. Potem pa je prišel Gospod sam in je s svojim mesom in krvjo obhajal nesrečneža, ki je po nemirnem življenju ob robu smrti zopet našel mir.
Sveto veselje je osvetilo obličje umirajočega.
• Oči so se mu svetile, kot da že gledajo sijaj večne luči in večne lepote. Potem pa se je nenadoma pritipal do roke duhovnika, ki je klečal zraven njegovega ležišča in molil.
»Imejte mojo uniformo, prečastiti,« je hropel z velikim naporom. »Ne potrebujem je več.« Nasmehnil se je in dostavil: »V huzarski uniformi vas ne bo nihče spoznal. Nihče si vas ne bo upal ustaviti. Poleg tega pa je v žepu na prsih papir . . .«
Hud kašelj je pretrgal besede, ki jih je hotel povedati. Nato se mu je ulil curek krvi iz ust.
Peter Coudrin je podelil umirajočemu sveto poslednje olje. Jurij Beaujean je bil med svetim opravilom brez zavesti. Nato je pa še enkrat odprl oči in s tihim, a razumljivim glasom dahnil besede:
»Križ! križ sem rešil.«	(Nadaljevanje)■■