Dr.C: Ivan Sergeevič Aksakov.                                  169
in ker je istega leta N. Nekrasov izdal „Peterburgskij Sbornik," kjer je Belinskij napisal „Misli i zametki o russkoj literature". Veseli ga posebno, da se je najedenkrat pokazalo toliko novih talentov; zato veselo pozdravlja Dostoe/skega, Gončarova, Turgetieva, Grigoroviča in Kave-lina. Ob jednem je zbiral gradivo, da izda almanah „Leviafan," in si tako obskrbi materijalno stanje. Radi slabega zdravja je potoval na jug. Zanimivo je, kako v tem času sam o sebi sodi, da mu glava vlada nad srcem in sicer že od prve mladosti. Ali to ga ne veseli: „Ne, jaz nisem bil nikdar mlad, ker sem vedno živel s glavo ter sem celo iz srca znal napraviti glavo — Zato je pa postala prečudna glava." Od „Ot. Zapisek je prestopil k „Sovremenn'ku," ki ga je bil Puškin osnoval — po njegovi smrti pa so mu prijatelji skušali pri-državati smer. Ali časopis je bil brez boje, mlačen, dokler ni Belinskij začel pisati vanj 1. 1847 , ko je za prvo knjigo napisal razpravo o ruski literaturi, in posebno ko je Belinskij prepustil vso za almanah nabrano tvarino in ko so začeli sodelovati tudi drugi n. pr. Herzen. Pa tudi tu so bile sitnosti, ki so Belinskemu jako kvarile življenje, čeravno ga je občinstvo posebno čislalo in sicer kakor sam pravi (v pismu k prijatelju Botkinu) „so ga zavoljo njegove človečnosti ljubili mnogi dobri ljudje." Tudi tu se nekako nehote približava k slavjano-filom, ko piše istemu prijatelju (s/8 1847), da je Rus do sedaj res — ničla. „Ali poglej, kake zahteve ima: onega neče, temu se ne čudi, vse zameta, pa vendar nekaj hoče, teži nečim." S „Sovremennikoma je zadovoljen, četudi misli rad, da bi se vrnil v Moskvo: v Petrogradu jako mnogo veljajo doktor in leki.
(Konec prihodnjič.)
Ivan Sergeevič Aksakov.
Vsa velika Rusija žaluje: izgubila je te dni (8. febr.) jednega svojih najplemenitejših sinov, izgubila je, kakor ga je posebno Moskva s ponosom imenovala ^svojega Ivana Sergeeviča". Z njo žaluje tudi zavedno slo-vanstvo, saj ve in bolno čuti, da ni več moža, ki je s tako jasno zavednostjo in brez vsakih predsodkov s tako gorečo ljubeznijo ljubil vse slovanstvo. Sredi plemenite borbe za globoka prepričanja mu je iztrgala smrt zlato pero iz rok, pero, ki je z vedno jednako odločnostjo tolmačilo nam preteklost, kakor tudi sedanjost in kazalo nam pogoje za pravilno, srečno razvitje v prihodnjosti. Plemenitost duha in srca so mu vedno priznavale vse ruske  stranke. -In tudi sedaj, ko je tako nenadoma zatisnil
170
Dr. C.: Ivan Sergeevič Aksakov.
061. ni ga čuti grajalnega glasu niti od onih, ki se radi zaletavajo v „slavjanofile", ker so jim premalo „radikalno" ali pa premalo „realno" misleči. J. S. Aksakov pa je bil gotovo izmed najodličnejših slavjanofilov. —
J. S. Aksakov je sin znamenitega ruskega pisatelja Sergeja Timo-feeviča (1791—1859); porodil seje 8. dne oktobra 1823. 1. Rod Aksakovih je jako star: praded Simeon prišel jim je (1027. 1.) s severa — z Varjagi — v Rusijo in je bil celo z Rjurikoviči soroden. Sedanji Aksakovi so si pridobili velikih zaslug: najprej oče, Sergej, in potem oba sina: Ivan in Konstantin. Iz očetovih del slove najbolj: „Semejnaja chronika" (družinski letopis) in „Detskije gody Bagrova-unuka". Tu se nam razvija pred očmi življenje nedavne preteklosti tako jasno, samo prirodo riše nam pisatelj tako lepo, da-se more ž njim le malokdo meriti. To jasnost, združeno z neko čarobno milino in toploto, imata tudi oba njegova sina, oba znamenita slavjanofilska  pisatelja.
Znano je, da sta se že na kraji tridesetih let našega stoletja razvile dve ruski stranki, slavjanofilska in njena nasprotnica — za-p a d n a, in sicer iz različnega tolmačenja ruske preteklosti in sedanjosti ter pomena evropske omike za Rusijo in slovanstvo sploh. Prvi so posebno odločno pobijali pomen velikih Petrovih reform, katere da so inteli-gencijo odcepile od naroda. Zapadniki pa so slavili ravno te reforme — velikrat zelo pretirano — in niso priznavali trditve nasprotnikov, da je evropski vpliv škodljiv in da ima ruski narod (in slovanstvo sploh) dosti osnov za kulturno  samostalnost.
Za ruski narod pa so se začeli oboji vendar veliko bolj zanimati kakor prej, in četudi so se hudo pobijali med seboj, pridobili so si velikih zaslug za ruski napredek. Zapadniki sicer niso priznavali trditve nasprotnikov: da je vsa zapadno-evropska kultura osnovana na „suhem racijonalizmu" rimskega prava in rimske cerkve(!), da je živo krščansko čutje le v pravoslavji, da Rusija zapadnega fevdalizma ni imela, da zapad gnije, ali marsikaj so se vendar naučili; posebno so jih slavjanofili naučili ljubiti ves narod in zanimati se za položaj tudi najnižjih narodnih delov in za tako važno in zanimivo rusko občino (mir), v kateri se deli zemlja po številu moških glav.
Velike zasluge za razvitje slavjanofilske teorije ima Konstantin Aksakov (1817—60). On vidi v staro-ruski zgodovini polno jedinstvo med narodom in vlado, ne vidi zapadnega viteštva „s krvavimi vrlinami", ne vidi „zapadne nečloveške verske propagande" in v obče „ večnega dra-matizma  strasti".
Najstarejša zastopnika te stranke sta brata Ivan in Peter Kireevski, Chomjakov, Dm. Valuev,   oba brata Aksakova   (Ivan in Konstantin), Jurij
Dr. C.: Ivan Serglevič Aksakov.
171
Samarin itd. — Pypin (Charakteristiki 338—39) očita stranki, da je bila romantična in da je nekoliko še sedaj, ali ob jednem hvali ljubezen do prostega naroda in težnjo, da se najdejo notranje osnove narodnega značaja, brez katerih ni mogoče pojasniti si zgodovine naroda in države.
Prvi čisto slavjanoiilski časopis bila je 1. 1856, osnovana „Rušs-kaja Beseda".
Ivan Sergeevič Aksakov se je bavil najprej s pesništvom in sicer vspešno, potem se je posvetil časopisju, kateremu je ostal zvest — do smrti. Bil je urednik „Parusu" (jadra), a 1. 1852. je začel izdajati „Mo-skovskij Sbornik". Ali že istega leta, ko je cvelo v Rusiji ovaduštvo, da je presedalo celo carju Nikolaju, ovadili so ga, da je član tajnega političnega društva. Doletela ga je kazen, kakor tudi neke druge najboljše može: bil je vpisan med politične sumnjivce, ni smel izdajati časopisa v Rusiji ter je moral celo zapustiti milo svojo „matuško Moskvo". Cenzura pa je pregledovala njegove rokopise — zastonj. Ali po krimski vojski, ko je vsa Rusija začela svobodneje dihati, smel je tudi Aksakov zopet javno delati. Njegov glas čul in spoštoval se je po vsi Rusiji, in je gotovo mnogo pripomogel, da se je srečno zvršila najvažnejša reforma — osvobojenje kmetov (1861). Tudi za drugo važno reformo — za klasične gimnazije —-boril se je goreče skupaj s svojim somišljenikom M. N. Katkovim, četudi je — še letos (v „Riisi" od 30/1) obsojal „neplodni mrtvi klasicizem", ki ne ugaja ruskemu duhu, zadržava narodno razvitje. Zahteval je tu, da se uvaži veliko vprašanje o narodni (neodvisni od klasicizma) pe-dagogiji.
L. 1861. je začel izdajati odločno slavjanoiilski „DenjK (1861—67), potem „ Moskvo" (1867 - 68) in za njo „Moskviča". Oba zadnja časopisa sta bila prepovedana, ker je Aksakov z moško odkritosrčno besedo grajal nenarodno mišljenje ruske inteligencije in nenarodno, neslovansko politiko. Pisal je potem v druge Časopise in goreče branil prepričanje svoje — v njih in v javnih shodih posebno kot predsednik »Moskovskega blagotvo-riteljnega komiteta". In ko se je doli v Hercegovini začela vstaja, ko je začelo kipeti v Srbiji in Bolgariji, razvil je Ivan Seregeevič tako neutrud-ljivo delavnost, pokazal tako navdušenje za slovansko stvar, da je ogenj, ki mu je ogreval plemenito srce, navdušil tisoče in tisoče, ki so žrtvovali denarje ali pa kot dobrovoljci prelivali svojo kri v boji proti Turkom. In ko je probujeno javno mnenje naposled prisililo rusko vlado, da je bila napovedana Turkom vojska: delal je veliki moskovski domoljub dan in noč, da hrabri in vzdržava ruski narod na visoti njegove velike — s takim navdušenjem podvzete — naloge osvobojenja Slavjanov izpod turškega jarma. —
172
Dr. C: Ivan Sergeevič Aksakov.
Tu je bil stopil ruski narod z vso odločnostjo na oni pot, ki ga je Aksakov tako rad imenoval „njegov zgodovinski poklic": obvzela ga je bila vsega jasna zavest svoje naloge, in plemenita požrtvovalnost je bila dosegla v tem stoletji drugič (prvič za Napoleonovskih vojska) ono visoto in silo, katere so sposobni le veliki, zgodovinski narodi. Ali žalostna be-rolinska pogodba je uničila skoraj vse pridobitve slavnih ruskih zmag in Aksakov je v Moskvi glasno obsodil ta poraz ruske diplomacije. „Moskov-skoe slavj. obščeštvo" je bilo prepovedano in Aksakova je posvaril sam car. Moral je za nekaj časa zapustiti celo Moskvo. Ta carska graja ga je morala tem bolje boleti, ker se je vedno bojeval ravno za „samodržav-nega" ruskega carja in le zahteval, da dobi tudi narod nekaj vpliva v državi in se tako omeji premoč škodljivega činovništva. Tega udeleževanja narodovega pa si ni mislil po receptu zapadne ustavnosti: ono ne bi imelo omejevati carjeve moči, ampak bi imelo le svetovalen glas. Kako toplo in kolikrat je potem razvijal in poudarjal te svoje nazore, ko je 1. 1880. začel izdavati svoj časopis ;,Rusj!a Kako goreče je trdil, da Petrograd Rusije ne umeje in da lahkoumno posnemanje zapada od Petra Velikega sem ni rodilo dobrega sadii, da je temveč razdelilo narod in da zato narod mora na vso moč   težiti za prejšnjim jedinstvom.
Poudarjal in branil je pravoslavje, kjer je bilo v nevarnosti (n. pr. v zapadnih gubernijah), zagovarjal njegovo razširjevanje v baltiških pokrajinah med Latiši itd., da se umanji premoč nemških baronov in meščanov. Vendar zato ni bil prenapet, kar dokazuje že to, da je v svojem časopisu tiskal razprave VI. Solovjeva, ki je zagovarjal približanje pravoslavne cerkve k rimsko-katoliški in k papežu kot glavi cerkve. Tudi Poljakom ni bil načelno neprijatelj.
Nemcev ni ljubil in večkrat je svaril, da je njihovo naseljevanje po mejnih gubernijah (na Poljskem) nevarno v narodnem, političnem in gospodarskem obziru. „Gospodarska samostalnost" Rusije bil je sploh jeden iz njegovih velikih uzorov, in zato je z veseljem pozdravljal vsak vladni korak, vsako podjetje sploh, ki je imelo povzdigniti kmetijstvo, kupčijo ali obrt. Bridko je obžaloval, če je videl, da činovniški Petrograd kaže malo pravega razumenja ruskih gospodarskih razmer ter stoječ „na visoti modernega razumevanja gospodarskih nalog in financijalne politike" hodi brez samostalnosti le pota, na katera ga tura sebična tuja špekulacija. Težko je videl, da je zadnja leta le prevečkrat Berolin odločeval tečaj ruskega rublja in vrednostnih papirjev sploh, ali da se sežigajo v Petrogradu papirni rublji, ki so bili izdani za rusko-turške vojske, samo da bi se popravil tečaj, za katerega se verujoči v svojo moč ruski narod en meni dosti in le želi, da bi imel dovolj   „denarnih znakov,"   —