— Saj mori tukaj črna smrt in ob žalostnem času se vračam, zato ni čudno, da je vse tako , , , — se je izkušal potolažiti,
A nenadoma ga je prevzel strah.
Morda pa je prestopila kuga tudi grajski prag, morda leži Katarina že v grobu in brat se bori s smrtjo ? Ali pa sta zbežala bogvekam pred boleznijo in je grad zapuščen, zaprt? In mesto ljubečih rok ga sprejme žalost in bridkost in sence smrti ?
V gostilni ob cesti je bila še luč. Vesela druščina se je bila porazgubila, le Rok Križaj je smrčal za mizo. Pozni popotnik ga je videl skoz okno in potrkal na vrata,
Rok se je vzbudil in šel odpirat,
„Kdo si?" je pozdravil in posvetil neznancu v obraz,
„Dober človek, romar, potreben okrepčila , , ," je odgovoril prišlec,
„Slab čas prihajaš in čuden popotnik si, da hodiš po svetu zdaj, ko mori kuga naokrog, Bogve, kdo si, zato idi naprej in vrag za tabo in pred tabo! Nimam prostora in vino točim le v svojo zabavo , , ," je mrmral Križaj,
,,Saj pojdem še nocoj dalje , , , Samo dovoli, da se odpočijem in izpijem merico vina, Dolga pot, slaba vest, zato se me usmili, prijatelj!" je prosil popotnik,
„No, naj bo! , , , Dolgo te pa ne obdržim, zakaj spat se mi mudi , , ," se je dal preprositi Križaj, prinesel merico vina in sedel nasproti gostu,
,,Ali je že dolgo bolezen v vasi?" je vprašal popotnik, ko je pokusil vino,
,,Dolgo, Mesec dni že , , ," je  odgovoril Križaj.
„Ali je že mnogo ljudi pomrlo?"
,,Vse polno. Skoraj v vsaki hiši kdo,"
,,Kako se pa varujete bolezni?"
,,Kako? , . . Vrag vedi, kako . . . Bolezen je bolezen, prime in umori človeka, če sedi za pečjo, ali pa če hodi okrog. Kresove žgejo po poljih, da dim in ogenj preženeta strupeni zrak, ki dela kugo, kakor pravijo učeni ljudje ... Pa vse skupaj ne pomaga nič."
,,Kaj pa gosposka?" je vprašal popotnik pozorno.
,,Kaj jaz vem, kaj misli in dela . . ." je oprezno odgovoril Križaj. ,,Saj je ni blizu in je tudi ne bo, dokler je nevarnost . , ."
„A grof? Ali ga ni v vasi?"
,,Za grofa ne vem. Kdo bi v teh časih mislil na take ljudi . . ." je leno govoril Križaj, zazehal in mežikal z očmi.
,,Ali je na gradu?"
,,Kje pa naj bi bil? Jaz vsaj ne vem, da bi bil kam šel,"
,,Ni li na gradu še nihče umrl?"
,,Doslej ni bilo slišati , , , Saj so dobro zaprti."
Neznanec je nehal izpraševati, izpil počasi vino, plačal in se poslovil.
Križaj pa je mrmral sam s seboj za njim: ,,Če me oči ne slepe, je to sam grof z grada, o katerem so ljudje pravili, da je brata ubil in šel prosit papeža v Rim za odvezo. Slabo je oblečen, divja brada mu raste, nemara bi grajske rad presenetil. Vrag razumi to gosposko, toda vesel sem, da mi je šel izpod strehe. Zdaj nemara vse izvoha po vasi, kako je, potem bo pa sodil. Toda Križaja ne bo več, o pravem času zapusti gnezdo in se izgubi v daljni svet . , ."                     (Konec.)
MISEL NANJ.
Zložil I. Moh o r o v.
V dnu  srca,  v  dnu  duše  moje kakor  solnca žar  gori; kadar strastne  bijem boje, misel Nate me  krepi.
•i
Mislim v  zarji  Te  ognjeni, mislim v rosi  Te  mrakov, mislim v  divjem  Te plameni, mislim  v  cvetju  Te  vrtov.
¦^^S^
Misel Nate vir mi petja, ko  duha objemlje  noč ; knjiga  mi  je  razodetja, slušam jo psalmist pojoč.
Bajna struna . . .  Ktera roka dahni vanjo  govoric ?  — 0,  da mi je vest  otroka, in junaštvo  mučenic !
Simfonije,   svet vrteče, večen  v  njih  motiv  drhti : „ Zbudil  mrtve  sem trohneče, v vek grobovi so mrtvi!"
Slavci  drobni pesem  znajo, ki o  src bridkosti  mre ; peval bom  od slavčje  slajo, ko moj  duh Te doume . . .
57    —