Nino Rode, Melita Zontar
PROSTOVOLJCI PRI DELU Z ZASVOJENIMI
PRIMER CENTRA ZA ODVISNOSTI KRANJ
PROSTOVOLJCI V
CENTRU ZA ODVISNOSTI KRANJ
V Centru za odvisnosti Kranj že od samega
nastanka v delo z zasvojenimi vključujejo tudi
prostovoljce in imajo z njimi pozitivne izkušnje.
Prostovoljci v njihovo delo vnašajo nove elemente
in prispevajo k interdisciplinarnosti dela z
zasvojenimi.
Kot v vsaki strokovni organizaciji je položaj
prostovoljca tudi v delu z zasvojenimi specifičen.
Kot ugotavlja Lengar (2000: 1 ), prostovoljno delo
ni materialno nagrajeno in zato za prostovoljca
ni eksistenčno nujno. Zato je prostovoljno delo
izraz posameznikovih osebnih nagnjenj, kar mu
omogoča, da je bolj neposreden, pristen, manj
distanciran in zaradi omejenega znanja iz stroke
tudi manj vzvišen kot poklicni delavci na tem
področju. Lengar (ibid.) poudarja, da prostovoljci
praviloma iščejo t. i. »notranje« nagrade, na pri-
mer izziv, preskusiti se v novih vlogah, se oseb-
nostno razvijati, obvladati svoje težave, doživeti
pripadnost delovni skupini, imeti možnost sode-
lovanja ipd. Zato lahko prostovoljci vidijo položaj
in probleme dela z zasvojenimi iz drugega zor-
nega kota, marsikdaj bližjega uporabniku.
Sprejemanje prostovoljcev v organizacijo ima
lahko zelo pozitivne učinke. Ochman in Jordan
( 1997) ugotavljata, da prostovoljce posebno moti-
vira možnost, da imajo vpliv na delo v organiza-
ciji. Na ta način čutijo pripadnost organizaciji in
se z njo identificirajo. Hkrati lahko s pomočjo
prostovoljcev pride tudi do pozitivnih sprememb
v delovanju organizacije.
V strokovnih ustanovah lahko imajo prosto-
voljni delavci različne učinke na tamkajšnje pok-
licne delavce. Prostovoljci vnašajo sveže poglede,
gibljiva stališča in pogosto tudi nove pristope k
delu. Manj so obremenjeni z veljavnimi strokov-
nimi doktrinami in praktičnimi stereotipi ter veči-
noma spreminjajo tradicionalne pristope k upo-
rabniku pomoči. Pri poklicnih delavcih lahko
sprožijo njihovi zgledi nove delovne prijeme.
Vedenje prostovoljcev pa lahko povzroči tudi
trenja v ustanovi. Predvsem lahko motijo ustaljeni
red funkcioniranja ustanove, zaradi njih pa lahko
prihaja tudi do tekmovalnosti in drugih proble-
mov (ibid.)
V Centru za odvisnosti Kranj se problema
zasvojenosti lotevajo interdisciplinarno. Izkušnje
kažejo, da je lahko le taka obravnava dolgoročno
uspešna, saj zasvojeni praviloma pride v obrav-
navo šele, ko se mu nakopiči več problemov hkrati
in jih sam ne more več obvladati. Problem, ki ga
zasvojeni poudari kot razlog za vstop v obravna-
vo, je po navadi le vrh ledene gore. Ko ga rešimo,
postane pereč kakšen drugi problem, ki prej ni
bil prezenten. V timsko obravnavo zasvojenega
so tako vključeni splošni zdravnik, psihiater, kli-
nični psiholog in dva socialna delavca. Tim trenut-
no dela s približno 100 zasvojenimi. Ob vstopu v
program obravnava zasvojenega celoten tim, nato
pa ga prevzame tisti izmed članov tima, ki je stro-
kovnjak za problematiko, ki je ob vstopu zasvo-
jenega najbolj pereča. Trenutno je vsak član tima
zadolžen za 20 do 40 zasvojenih.
Princip interdisciplinarnosti uveljavljajo tudi
pri vključevanju prostovoljcev. Pri izbiri prosto-
voljcev iščejo ljudi, ki bi s svojim odnosom in
predznanjem kar najbolj pomagali timu pri delu
z zasvojenimi. Prostovoljce iščejo zlasti v vrstah
študentov humanističnih in družboslovnih fakul-
tet z ustreznim znanjem na tem področju. Pro-
stovoljce vabijo k vključitvi s plakati ob začetku
šolskega leta, nato pa še med letom, če se pokaže
potreba. Plakate razobesijo na mestih, kjer priča-
kujejo, da jih bodo opazili potencialni prosto-
voljci: na Visoki šoli za socialno delo. Pedagoški
355
NINO RODE, MELITA ŽONTAR
fakulteti, Filozofski fakulteti, Teološki fakulteti.
Medicinski fakulteti. Visoki šoli za zdravstvene
delavce, NUK, mladinskih servisih in podobno.
Z vsakim od kandidatov se pogovorita dva
strokovna delavca, člana tima. Na podlagi razgo-
vora s njim in medsebojne konsultacije odločita,
kdo bi bil primeren za delo z zasvojenimi. Poleg
znanja morajo prostovoljci imeti razvit čut za
soljudi, predvsem pa nesebično željo po pomoči
sočloveku. Zelo pomembno je, da kandidati za
prostovoljce nimajo težav z zasvojenostjo. Pred-
nost imajo posamezniki, ki imajo vizijo, kaj bi
hoteli delati z zasvojenimi, ki je v skladu s cilji in
potrebami Centra za odvisnosti. Bodoči prosto-
voljec se poleg tega kar nekaj časa dodatno us-
posablja (literatura, redna srečanja prostovoljcev,
udeležba na seminarjih), preden se začne pod
mentorstvom strokovnih delavcev vključevati v
delo z zasvojenimi. Za posamezna dela morajo
prostovoljci poznati še specifične metode, ki se
uporabljajo pri delu z zasvojenimi.
Temelj za delo z zasvojenimi je znanje, ki ga
pridobijo z rednim študijem in dodatna znanja s
področja zasvojenosti. Center za odvisnosti razen
rednih srečanj prostovoljcev ne organizira poseb-
nega izobraževanja zanje, ampak jim omogoča
vključevanje v obstoječe oblike izobraževanja na
področju zasvojenosti.
Po opravljenem izobraževanju lahko prosto-
voljci izvajajo različna opravila pod vodstvom
mentorja: spremstvo, druženje, telefonsko sveto-
vanje, lahko so koterapevti v skupinah, izvajajo
različne delavnice, športne aktivnosti in podobno.
Srečujejo se na rednih mesečni sestankih, kjer se
seznanjajo s potekom dela in novimi izobraževa-
nji. Največ časa se posvečajo izmenjavi izkušenj.
Večina prostovoljcev se v delo vključuje pri
skupinskem delu, nekateri pa sodelujejo tudi v
individualni obravnavi zasvojenega. Tu gre pred-
vsem za druženje v prostem času, učno pomoč,
pomoč pri urejanju dokumentacije, oporo za-
svojenemu pri izpeljavi večjih korakov v tera-
pevtskem smislu. Interdisciplinarnost dela uvajajo
tudi s tem, da spodbujajo prostovoljce, naj upo-
rabljajo tudi svoja znanja, ki se ne nanašajo ne-
posredno na zasvojenost. Prostovoljci delujejo
predvsem v aktivnostih, ki najbolj ustrezajo njiho-
vi izobrazbi oziroma poklicu, za katerega se
izobražujejo, na primer:
• prostovoljka, študentka Fakultete za šport
se vključuje v delo ob enodnevnih športnih
aktivnostih.
•	trije prostovoljci, vsi študentje Visoke šole
za socialno delo, delujejo kot koterapevti v
skupinah zasvojenih, ki jih vodijo strokovni
delavci - člani tima,
•	dve prostovoljki socialni delavki sodelujeta
kot koterapevtki v skupinah staršev,
•	študentki Pedagoške fakultete se aktivno
vključujeta v preventivno dejavnost Centra in sicer
z izvedbo delavnic na temo zasvojenosti v sedmih
in osmih razredih,
•	višja delovna terapevtka pripravlja krajša
srečanja, na katerih izvaja delovno terapijo, ki se
je udeleženci programa z veseljem udeležujejo.
•	študentka psihologije opravlja razbreme-
nilno informativne pogovore, če se zasvojeni ne
želi pogovoriti s strokovnim delavcem.
•	vsi od zgoraj naštetih profilov se z zasvo-
jenimi srečujejo tudi na individualnih, skrbno
načrtovanih srečanjih.
Vsako leto se prostovoljci udeležijo tudi neka-
terih seminarjev, ki so organizirani za strokovne
delavce. Trije prostovoljci so biU že v letu 1997
na izobraževanju za telefonsko svetovanje. Tako
so lahko v januarju 1998 začeli z dežurstvom na
TOK-u (telefon odvisnosti Kranj), kjer je klicalcem
zagotovljena anonimnost, vsako sredo od 17.00
do 19.00. Telefon pa je zaživel šele jeseni 1998,
in sicer po promociji telefonske številke v različnih
časopisih in revijah: Gorenjski glas. Dnevnik,
Naša žena itn.
DELO Z ZASVOIENIMI
Po modelu Prochaske in DiClementa (Barber
1997: 32-34) poteka odvajanje zasvojenega od
drog v petih fazah, ki se med seboj izmenjujejo
in prepletajo:
1.	faza indiferentnosti, ko zasvojeni ne čuti
potrebe po spremembah in se jim upira, navadno
tudi zanika problem;
2.	faza preudarjanja, ko se zasvojeni začenja
zavedati neskladja med svojimi vrednotami in
dejanskim ravnanjem in začne tehtati pozitivne
in negativne strani spremembe;
3.	v fazi pripravljanja je obdobje, ko lahko
uživalec že vpelje drobne spremembe v vedenju;
prisotna je namera, spremeniti vedenje, niso pa
še jasni cilji in obseg sprememb;
4.	sledi faza ukrepanja, ko so spremembe,
njihovi cilji in kriteriji za uspeh določeni in zasvo-
jeni (skupaj s terapevtom, lahko pa tudi drugimi
356
PROSTOVOLJCI PRI DELU Z ZASVOJENIMI
zanj pomembnimi osebami) spreminja svoje
obnašanje in/ali okolje;
5. po opravljenih spremembah preide zasvo-
jeni v fazo vzdrževanja, ko mora bolj ali manj
stalno vzdrževati doseženo stanje in se boriti s
težnjami, skušnjavami, pritiski in drugimi procesi
v njem samem in v okolju, ki bi ga utegnili povrniti
v stanje pred spremembo.
Opisane faze si ne sledijo nujno v opisanem
vrstnem redu, ampak zasvojeni bolj aU manj
poljubno prehaja iz ene v drugo, v odvisnosti od
lastne aktivnosti in vplivov okolja. Pri zasvojenih
ne gre zgolj za defekt posameznika. Njegovo
zasvojenost z drogami posreduje in pogojuje,
marsikdaj pa tudi podpira neposredno okolje, pa
tudi širše družbeno okolje. Če torej hočemo govo-
riti o bolezni, moramo govoriti o bolezni celot-
nega družbenega sistema ali/in njegovih podsiste-
mov, kar pa ni produktivno. Uporabnejše je v tem
primeru pojmovanje zasvojenosti kot dinamič-
nega ravnotežja vseh delujočih v spletu odnosov
okoli zasvojenega. Zasvojeni ima v tem primeru
sicer odločilno vlogo v vzdrževanju ali/in spre-
minjanju tega ravnotežja, ne more pa celotne
spremembe izpeljati sam.
Na omenjeno ravnotežje vplivajo s svojim delo-
vanjem in medsebojnim povezovanjem ali/in
reagiranjem na druge različni akterji, ki jih lahko
prikažemo v obliki treh koncentričnih sfer:
1.	Zasvojeni kot centralna sfera s svojimi na-
vadami, izkušnjami, osebnostnimi in drugimi
značilnostmi.
2.	Ožje družbeno okolje, predvsem družina
in prijatelji, skratka, osebe in skupine, s katerimi
je zasvojeni v neposrednih vsakdanjih odnosih.
3.	Širše družbeno okolje, v katero sodijo raz-
lične institucije, v našem primeru so predvsem
pomembni:
•	policija in sodstvo
•	ljudje, s katerimi se zasvojeni srečuje bolj
bežno in z njimi nima tesnejših ali/in intenziv-
nejših stikov - sosedje, znanci, pa tudi
•	terapevti, prostovoljci in drugi zdravljenci,
ki niso del ožjega družbenega okolja.
Namen terapevtov in prostovoljcev pri obrav-
navi zasvojenega je spremeniti njegovo obnašanje
v smer, ki vodi stran od zasvojenosti z drogami v
družbeno sprejemljivejši stil življenja. Pri tem se
bolj ali manj zavedajo, da so le del širšega okolja
zasvojenega, ki mu hočejo pomagati. Naloga te-
rapevta in prostovoljca je prodreti do zasvojenega
in skupaj z njim delovati tako, da se bo spremenilo
celotno ravnotežje spleta medsebojnih odnosov
v smeri stanja, ki mu pravimo ozdravitev, se pravi,
v smer družbeno sprejemljivega stila življenja.
REZULTATI RAZISKAVE
MED PROSTOVOLJCI IN TERAPEVTI
Na Centru za odvisnosti Kranj smo se pred tremi
leti lotili raziskave, v katerem smo želeli ugotoviti,
kako premakniti zasvojenega z metadonskega
vzdrževanja v opuščanje uživanja droge. Poskusili
smo zajeti poglede prostovoljcev in terapevtov
Centra za odvisnosti pri CSD Kranj o vlogi prej
omenjenih akterjev v ravnotežju pri spreminjanju
ravnotežja odnosov iz zasvojenosti v »čist« stil
življenja. Zaradi razlike v vlogi znotraj procesa
dela z zasvojenimi smo pričakovali, da bodo od-
govori prostovoljcev in terapevtov različni, zani-
malo pa nas je, kje se pojavljajo razlike. Prosto-
voljce in terapevte smo spraševaU o vlogi nas-
lednjih akterjev: zasvojenih, staršev (družine),
prijateljev in znancev, terapevtov, bivših zasvojen-
cev, prostovoljcev, širšega okolja, policije, sodstva,
drugih akterjev.
Za vsakega od navedenih akterjev smo prosto-
voljce in terapevte prosili, naj opišejo, kako lahko
ta akter pomaga pri obravnavi zasvojenega. Vpra-
šanja so bila odprta, kar pomeni, da je lahko vsak
respodent prosto opisal, kako posamezen akter
ovira ali pomaga pri obravnavi.
Anketiranje smo izvajali v Centru za odvisnosti
Kranj s pomočjo vprašalnikov, ki smo jih razdelili
anketirancem, da jih sami izpolnijo. Anketirali
smo vse prostovoljce in terapevte, ki so v tem času
delali v centru - deset prostovoljcev in pet tera-
pevtov. Od enega prostovoljca in enega terapevta
nismo dobili izpolnjenega vprašalnika, kar pome-
ni, da smo analizirali 13 izpolnjenih vprašalnikov.
Pri analizi odgovorov smo se opirali na posto-
pek kodiranja, ki ga opisuje Mesec (1998: 104-
113). Gre za postopek klasifikacije in oblikovanja
abstraktnejših pojmov iz empirično dobljenih
izjav in zapisov. Besedilo, ki ga nameravamo
analizirati, najprej razčlenimo na sestavne dele,
da dobimo enote kodiranja. Enota kodiranja je
lahko fraza, stavek, odstavek, poglavje, dogodek,
zaključena anekdota, misel itd.
Odprto kodiranj e vsehu]e tri različne postopke:
1. pripisovanje pojmov empiričnim opisom, 2.
združevanje sorodnih pojmov v kategorije, 3. ana-
lizo značilnosti pojmov in kategorij {op. cit.: 106).
357
NINO RODE, MELITA ŽONTAR
1.	Pripisovanje pojmov empiričnim opisom:
Pri kodiranju uporabljamo razne postopke ali
tehnike, na primer:
a)	Neposredno poimenovanje. Določen opis
poimenujemo z določenim nazivom ali kodo ne-
posredno, ne da bi ga primerjali z drugimi opisi.
b)	Iskanje sinonimov. Poskušamo se spomniti
drugih besed za isti pojem.
c)	Iskanje nasprotij. Ob danem pojmu se
spomnimo njegovega nasprotja.
č) Iskanje nenavadnih, oddaljenih asociacij.
Odprto kodiranje poteka v slogu »deževanja
idej« (brainstorming): zapišemo vse pojme, ki nam
pridejo na misel. RezuUat odprtega kodiranja je
torej seznam velikega števila neurejenih in nepo-
vezanih pojmov, ki so na raznih stopnjah abstrakt-
nosti. Zapis, na katerega smo vpisovali kode, je
»kodirni zapis« aU »kodirni protokol«. Iz njega
je razvidno, kako smo kodirali določene enote
(pojave, izjave, ravnanja).
2.	Združevanje sorodnih pojmov v kategorije:
a)	Kategoriziranje. Pri kategoriziranju damo
isto ime več razHčnim opisom, v katerih smo
prepoznali skupno potezo.
b)	Dopoh^jevanje klasifikacije. Enemu razredu
pojavov poiščemo druge razrede, ki dopolnjujejo
klasifikacijo.
c)	Ekspliciranje kriterija klasifikacije ali nad-
rejenega pojma.
Pri kategoriziranju moramo paziti, da ne tvo-
rimo kategorij in pojmov, ki so preveč različni,
saj tako neupravičeno poenostavljamo in zatem-
njujemo raznoličnost empiričnega gradiva.
3.	Analiza značilnosti pojmov in kategorij:
V analizi naj bi odkrili značilnosti (dimenzije)
pojmov in njihove domene, tj., razpon njihovih
vrednosti ali modalitet. V analizi lahko dodamo
kakšno značilnost, ki je logična, čeprav v gradivu
ni empirične postavke, ki bi jo utemeljevala.
Na podlagi sheme skupin (kod) izjav (pomen-
skih enot), kombinirane iz dveh shem in pre-
verjene v razpravi med raziskovalcema, smo
izdelali opis mnenj anketirancev o delovanju
izbranih akterjev v procesu obravnave, kakor se
odražajo v odgovorih prostovoljcev in terapevtov.
V tekstu so najprej prikazani opisi odgovorov
prostovoljcev, nato terapevtov, na koncu pa je
podana kratka primerjava odgovorov za vsakega
akterja. Ugotovitve smo ilustrirali z najbolj zna-
čilnimi izjavami. V tem članku smo se osredotočili
predvsem na to, kako prostovoljci in terapevti
vidijo sami sebe.
Anketirance smo vprašali, kako lahko posa-
mezni akterji pomagajo pri obravnavi zasvoje-
nega. Preizkusili smo dobiti sliko o pozitivnih
delovanjih in silnicah v zvezi s spreminjanjem
ravnotežja odnosov v smeri »ozdravitve« zasvo-
jenega.
ZASVOJENI
Glede zasvojenega so mnenja zelo enotna, iz česar
lahko sklepamo, da je predstava o tem jasna in
neprotislovna. Tako prostovoljci kakor terapevti
poudarjajo potrebo, da se zasvojeni zave svojega
problema, da ga prizna, je motiviran za njegovo
reševanje in pripravljen za sodelovanje pri ob-
ravnavi.
STARSI
Pri starših so razlike v mnenjih prostovoljcev in
terapevtov zlasti v različnih poudarkih. Prosto-
voljci bolj poudarjajo pomen podpore zasvo-
jenemu pri njegovih prizadevanjih za spremembo
in popravljanja medsebojnih odnosov v družini,
terapevti pa se bolj osredotočajo na starše kot
partnerje pri terapiji.
TERAPEVT
Prostovoljci:
Terapevt sklene z zasvojenim terapevtski
dogovor. Skupaj z njim načrtuje aktivnosti, ga
aktivira, usmerja in poskuša pripraviti na
spremembo.
Terapevt skupaj z odvisnikom postavi cilje,
koraki so drobni, včasih na mestu, vendar od-
visnik ni izgubljen, pač pa gre spet neko pot,
ki mu prinaša možnost spremembe življenja.
Izbrati mora ustrezne metode in tehnike,
ki bodo kar najbolj pomagale zasvojenemu pri
spreminjanju stila življenja. Terapevt mora
razumeti in sprejemati zasvojenčev način živ-
ljenja.
Poskuša razumeti, sprejeti njegov način
življenja, omogočiti mu pogoje za socialno
vključenost, naturalno življenjsko funkcio-
niranje, demarginalizacija in uživanje heroina,
dati možnost, prostor za pogovor.
Njegova pomembna naloga pa je tudi
358
PROSTOVOLJCI PRI DELU Z ZASVOJENIMI
vzpostavitev in ohranjanje stikov z okoljem
zasvojenega in koordinacija vseh akterjev, ki
lahko prispevajo k terapiji.
Organizacija srečanj odvisniki-starši,
starši-bivši odvisniki, odvisniki-bivši odvis-
niki povezuje delo vseh pomočnikov.
Terapevti:
Terapevt mora biti usmerjen k zasvoje-
nemu. Pri njem si mora pridobiti zaupanje ...
... da mu odvisnik zaupa, da skupaj z
odvisnikom razčiščuje prvotne probleme ...
... in mu mora biti čim bolj dostopen in
mora ažurno ukrepati. Zasvojenega mora
podpirati in ga usmerjati pri odvajanju, hkrati
pa biti potrpežljiv in zasvojenemu dati čas
potreben za odločitve in spremembe.
Da ga ne kritizira za vsako malenkost. Da
ga posluša, mu razloži možnosti zdravljenja,
vendar mu pusti čas, da se sam odloči za
zdravljenje.
Terapevt se ne more omejiti zgolj na delo
z zasvojenim, temveč mora delati tudi s celotno
njegovo družino in ji nuditi oporo.
Primerjava: Vloga terapevta v procesu odvaja-
nja je dokaj jasna. Med prostovoljci in terapevti
ni večjih vsebinskih razlik, so pa razlike v obliki
odgovora. Odgovori prostovoljcev so predvsem
opisni, terapevti, ki tu govorijo o sebi, pa odgo-
varjajo bolj v normativni obliki, kakšen naj bi
terapevt bil.
BIVŠI ZASVOJENCI
Glede vloge bivših zasvojencev ni pomembnejših
razlik v odgovorih prostovoljcev in terapevtov.
Oboji se strinjajo, da lahko bivši zasvojenec daje
zgled in pomaga s svojimi izkušnjami. Prostovoljci
poleg tega poudarijo tudi njegovo možno vlogo
posrednika med zasvojenimi in okoljem.
PROSTOVOLJCI
Prostovoljci:
Prostovoljci se z zasvojenimi predvsem
družijo v njihovem prostem času in jih
spodbujajo h kvalitetni izrabi prostega časa.
So različni ljudje, ki vstopajo v življenje
odvisnika na različne načine. Lahko se z njim
tudi ukvarjajo, družijo v tako imenovanih
športnih aktivnostih, sprehodih, delovni
terapiji.
Zasvojenemu ponujajo priložnost za
pogovor, ga spodbujajo in podpirajo pri
odvajanju.
Ponujajo neprisiljen pogovor, »naivno
sprašujejo« (predhodno posvetovanje s tera-
pevtom).
Posredujejo mu svoje izkušnje in ga
usmerjajo. Predstavljajo lahko most med njim
in široko družbo, pomagajo mu znova se vklju-
čiti v družbo in mu lahko tudi nadomeščajo
prijatelje.
Prostovoljci so včasih edini ljudje, ki se
poleg staršev in strokovnih delavcev še družijo
z odvisnikom.
Terapevti:
Prostovoljci so v pomoč tako zasvojenemu
kot terapevtu, saj razumejo oba pola in omo-
gočajo boljše medsebojno razumevanje in
utrjevanje programa.
Dodatna pomoč, ko s pogostimi stiki in
razumevanjem tako odvisnika kot strokovnja-
ka omogočajo boljše razumevanje, utrjevanje
prog.
Zaradi generacijske bližine jim je omogo-
čen svobodnejši pristop do zasvojenega.
Toplina, mladost, sproščenost v neposred-
nem delu z uživalci, svobodni pristop pri
obravnavi.
Z druženjem z zasvojenim mu dajo mož-
nost, da se prek socialnega učenja naučijo
novih socialnih veščin v reševanju problemov.
Učenje konstruktivnejših oblik reševanja
problemov, socialno učenje.
Primerjava: Prostovoljci so bolj nagnjeni k
temu, da vidijo svojo vlogo v delu z zasvojenim v
prostem času, ko ni v obravnavi drugih akterjev,
terapevti pa na prostovoljce gledajo bolj z instru-
mentalnega vidika kot dodatne pomočnike v tera-
piji in posrednike med terapevtom in zasvojenim.
SIRSE OKOLJE
Med odgovori prostovoljcev in terapevtov ni
bistvenih razlik. Oboji poudarjajo, da lahko širše
okolje pomaga zlasti s tolerantnostjo do zasvoje-
nih, ki se zdravijo, in z omogočanjem izvajanja
preventivnih in kurativnih programov.
359
NINO RODE, MELITA ŽONTAR
POLICIJA, SODSTVO
Kaže, da so problemi s policijo in sodstvom dokaj
akutni, saj tako prostovoljci kakor terapevti v
svojih odgovorih dokaj konkretno predlagajo
potrebne spremembe. Predlogi obeh skupin se
zelo prekrivajo in kažejo na precejšen konsenz o
zaželeni smeri sprememb.
DRUGI
Prostovoljci: Od drugih akterjev navajajo prijatelje
iz obdobja pred odvisnostjo, različne strokov-
njake, domače živali in razne institucije. Poudarek
je na tolerantnosti in usmerjanju zasvojenega k
bolj odgovornemu vedenju.
Terapevti: Omenjajo podobne akterje, vendar
jim je osrednja skrb sodelovanje teh akterjev v
terapiji. Poudarjajo tudi potrebo po koordinaciji
preventivnih dejavnosti na področju odvisnosti.
POVZETEK REZULTATOV
Glede zasvojenega je predstava o tem, kako lahko
pomaga pri odvajanju, jasna in neprotislovna.
Tako prostovoljci kot terapevti poudarjajo po-
trebo, da se zasvojeni zave svojega problema, da
ga prizna, je motiviran za njegovo reševanje in
pripravljen sodelovati v procesu odvajanja. Ovi-
ranje odvajanja od drog, o katerem govorijo, je v
glavnem nasprotje delovanja, s katerim si zasvo-
jeni pomaga pri odvajanju: zanikanje in zmanjše-
vanje problema, izogibanje sodelovanju in zaple-
tanje v kazniva dejanja.
Pri starših prostovoljci bolj poudarjajo pomen
podpore zasvojenemu pri njegovih prizadevanjih
za spremembo in popravljanje medsebojnih od-
nosov v družini, terapevti pa se bolj osredotočajo
na starše kot partnerje pri terapiji. Med odgovori
o tem, kako lahko starši in družina ovirajo pri
odvajanju, se prostovoljci in terapevti dokaj stri-
njajo. Problem je lahko v zatiskanju oči pred pro-
blemom in nesodelovanju v terapiji, v neprimer-
nih reakcijah, ki zasvojenega odvračajo od odva-
janja, ali pa v splošnih razmerah znotraj družine,
ki so neugodni za odvajanje od drog.
Vloga terapevta v procesu odvajanja od drog
je dokaj jasna. Med prostovoljci in terapevti ni
večjih vsebinskih razlik, so pa razlike v obliki
odgovora. Odgovori prostovoljcev so predvsem
opisni, terapevti, ki tu govorijo o sebi, pa odgo-
varjajo bolj v normativni obliki.
Glede vloge bivših zasvojencev prostovoljci
razen zgleda in izkušenj, ki ju poudarijo tudi
terapevti, opozorijo tudi na možnost njihove vlo-
ge posrednika med zasvojenimi in okoljem, se
pravi, možnost neke vrste zagovorništva.
Prostovoljci vidijo svojo vlogo zlasti v delu z
zasvojenim v prostem času, ko ni drugih akterjev.
Terapevti bolj poudarjajo instrumentalni vidik
prostovoljcev kot dodatne pomoči v terapiji in kot
posrednikov med terapevtom in zasvojenim.
Obe skupini se strinjata v oceni, da lahko pri-
jatelji in znanci ovirajo zasvojenega pri odvajanju,
ko ga vlečejo v stare vzorce obnašanja (drugi
zasvojeni), ali s tem, da ga odklanjajo in osamijo.
Glede širšega okolja bolj poudarjajo, da lahko
pomaga predvsem s tolerantnostjo do zasvojenih,
ki se zdravijo, in z omogočanjem izvajanja pre-
ventivnih in kurativnih programov. Od negativnih
učinkov tako prostovoljci kakor terapevti zlasti
poudarjajo etiketiranje zasvojenih, nepriprav-
ljenost pomagati pri rehabilitaciji in nenaklon-
jenost programom odvajanja od drog. Terapevti
hkrati opozarjajo na obstoj okolij, ki so naklonje-
na uživanju drog, kar dodatno ovira obravnavo
zasvojenih iz teh okolij.
Kaže, da so problemi s policijo in sodstvom
dokaj akutni, saj tako prostovoljci kakor terapevti
v svojih odgovorih konkretno predlagajo potrebne
spremembe. Predlogi obeh skupin se tudi zelo
prekrivajo in kažejo na precejšen konsenz o zaže-
leni smeri sprememb. Tudi glede načinov negativ-
nega vpliva policije in sodstva vlada konsenz.
Policija ovira odvajanje s čezmerno represijo, ki
meji na šikaniranje, sodstvo pa z neprilagojeno
zakonodajo in relativno zaprtostjo sodišča do
akterjev v zdravljenju odvisnosti.
Od drugih akterjev, ki lahko vplivajo ugodno,
prostovoljci navajajo prijatelje iz obdobja pred
odvisnostjo, različne strokovnjake, domače živali
in razne institucije. Poudarek je na tolerantnosti
in usmerjanju zasvojenega k bolj odgovornemu
vedenju. Terapevti omenjajo podobne akterje,
vendar jim je osrednja skrb sodelovanje teh akter-
jev v terapiji. Poudarjajo tudi potrebo po koordi-
naciji preventivnih dejavnosti na področju zasvo-
jenosti. Pri negativnih vplivih prostovoljci našte-
jejo veliko dodatnih akterjev, ki lahko ovirajo
obravnavo, od različnih institucij prek partnerja,
družine in ožjega okolja do problema pripadnosti
subkulturi. Opozorijo tudi na možnost napačnega
360
PROSTOVOLJCI PRI DELU Z ZASVOJENIMI
delovanja terapevtov in prostovoljcev. Terapevti
se v tem odgovoru omejijo predvsem na poudar-
janje problema vpliva drugih zasvojenih.
Prostovoljci in terapevti se v opisu vlog obrav-
navanih akterjev bolj ali manj strinjajo. Proces
odvajanja od drog in vloge posameznih akterjev
v njem so torej dovolj dobro definirane in glede
tega obstaja dovolj močan konsenz. Glavne raz-
like so v poudarkih, natančneje v pomembnosti,
ki jo skupini dajeta posameznim akterjem.
Terapevti ocenjujejo vlogo akterjev zlasti iz
zornega kota njihove vloge v terapiji. Kaže, da
terapevti bolj govorijo o tem, kaj bi moralo biti,
kot o tem, kaj je mogoče. Njihovi odgovori dajo
sklepati, da vidijo terapevta (sebe) kot centralnega
akterja, ki naj bi mu drugi akterji predvsem
pomagali pri terapiji, in sicer tako, da sledijo
njegovim navodilom.
Prostovoljci v obravnavi zasvojenih nimajo
tako odgovornega položaja pa tudi ne strokov-
nega znanja, ki bi njihov pogled omejevala na
»bistveno«. Zato se njihovi odgovori bolj opirajo
na izkušnje. To jim daje večjo svobodo v pre-
iskovanju možnega, kar je vidno tudi iz njihovih
odgovorov. V njihovem pogledu na proces ima
osrednjo vlogo predvsem zasvojeni, okoH ka-
terega se organizirajo drugi akterji, da bi mu
pomagali, da se spremeni.
Na podlagi ugotovitev raziskave lahko trdimo,
da razlike med prostovoljci in terapevti v pogledu
na vlogo akterjev v procesu prenehanja uživanja
drog izhajajo predvsem iz njihovega različnega
položaja v tem procesu.
LITERATURA
2. slovenski kongres prostovoljcev: Zbornik prispevkov ( 1999). Ljubljana: Socialna zbornica Slovenije,
}. G. Barber (1997), Socialno delo na področju zasvojenosti. MDDSZ, Ljubljana.
I. Lengar (2000), Motivacija in vrednote oseb, ki se odločajo za prostovoljno delo. Ljubljana: Filozofska
fakulteta (diplomska naloga).
B. Mesec ( 1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
M. Ochman, P. Jordan ( 1997), Prostovoljci: dragocen vir. Baltimore: John Hopkins University Institute
for Policy Studies.
361