m тетопат
Psihoanalitik in politični aktivist Félix Guattari, skupaj z Gillesom Deleuzeom eden
pomembnejših mislecev tega stoletja ^Anti-Ojdip, Tisoč platojev, Molekularna revolu-
cija.. J, je bil vključen v naš program študija duševnega zdravja v skupnosti. Zelo nas
je prizadelo, ko smo konec poletja 1992 zvedeli, da je preminil, in tako seveda na
žalost nismo mogli uresničiti načrta, da bi jeseni predaval v okviru našega študija. V
spomin na sodelavca, ki nas je vedno navdihoval, zadnjega od ustanoviteljev
gibanja alternativ psihiatriji, objavljamo predavanje, ki ga je imel decembra 1986 v
Cankarjevem domu v okviru srečanja »Psihiatrija in občan«. Hkrati se spominjamo
tudi njegovega pravkar preminulega tovariša Gillesa Deleuzea.
Félix Guattari
O PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI
Klasična misel je dušo ločevala od mate-
rije in bistvo subjekta od telesnega kole-
sja. Marksisti so po drugi strani postavili
nasproti infrastrukturnim produkcijskim
odnosom subjektivne nadzgradbe. Kako
lahko danes govorimo o produkciji sub-
jektivnosti? Že po prvem razmisleloi spo-
znamo, da so vsebine subjektivnosti vse
bolj odvisne od množice strojnih siste-
mov. Nobeno področje mnenja, misli,
podobe, učinkov, narativnosti se odslej
ne more sprenevedati, da lahko uide pred
močjo »računalniške pomoči« podatkov-
nih bank, telematike itn. In tako se torej
vprašamo, ali ni bistvo subjekta — to
slavno bistvo, za katerim zahodna filo-
zofija teče že stoletja — že samo ogroženo
od te nove »strojne odvisnosti« subjektiv-
nosti. Znana je nenavadna mešanica bo-
gatitve in siromašenja, ki je pripeljala do
današnjega stanja: navidezna demokrati-
zacija dostopa do podatkov, znanja, pove-
zana s ponovnim izločanjem pri njihovih
instancah izdelave: zmanjšanje števila an-
tropoloških pristopov, planetarno meša-
nje kultur, paradoksno sočasno s širje-
njem partikularizmov in rasizmov: zelo
obsežno širjenje polja tehničnoznanstve-
nih in estetskih raziskav, ki potekajo v
moralnem kontekstu sivine in odčarano-
sti. Namesto da bi se pridružili modernim
križarskim vojnam proti pregreškom mo-
dernizma, namesto da bi pridigali rehabi-
litacijo uničenih transcendentalnih vred-
not ali se prepustili zdolgočaseni nasladi
postmodernizma, lahko poskusimo zavr-
niti dilemo krčevitega odpora ali cinične-
ga sprejetja položaja.
Četudi so stroji sposobni artikulirati
izjave in zabeležiti stanje stvari v ritmu
nanosekunde in jutri morda že pikose-
kunde, to še ne pomeni, da imajo dia-
bolično moč, ki grozi nadvladati človeka.
Človek pravzaprav nima pravega
razloga, da bi se od njih odvračal, saj niso
nič drugega kot izredno razvite in izre-
dno koncentrirane oblike nekaterih vidi-
kov njegove lastne subjektivnosti; in po-
udariti je treba, da ne gre za tiste vidike,
ki ga prečijo v odnosih do prevlade in
oblasti. Postaviti bo treba dvojni most od
človeka k stroju in od stroja k človeku;
nove in zaupne povezave med njima bo
laže napovedati, ko bomo ugotoviU:
427
FÉLIX GUATTARI
1)	da sodobni informacijski in ko-
munikacijski stroji ne nosijo le reprezen-
tativnih vsebin, ampak sodelujejo tudi pri
tvorbi novih načinov izražanja (individu-
alnih in/ali kolektivnih);
2)	da vsi strojni sistemi, ne glede na
to, na katero področje sodijo — tehnično,
biološko, semiotično, logično, abstraktno
—	sami po sebi podpirajo protosubjektiv-
ne procese, ki bi jih označil kot modu-
larno subjektivnost.
Tukaj bom omenil le prvo plat teh
vprašanj, drugo, ki zadeva probleme avto-
reference, avtotranscendence itn., pa si
bom prihranil za drugo priložnost.
Preden nadaljujemo, se moramo
vprašati, ali je ta »pristop (subjektivnosti)
k stroju« — kot smo nekoč govorili o »pris-
topu k veri« — res popolna novost. Ali ni-
so tudi »predkapitalistične« ali »arhaične«
subjektivnosti izvirale iz različnih inicia-
cijskih, socialnih, retoričnih strojev, uje-
tih v klanske, verske, vojaške, korporativ-
ne in druge instuticije, ki jih bom tukaj
zbral pod splošno oznako kolektivna
orodja subjektivizacije. To je veljalo na
primer za meniške stroje, Id so vse do
danes ohranili spomin na antiko, spo-
toma pa oplodili tudi našo sodobnost. Kaj
so bili drugega kot računalniški pro-
grami, »makroprocesorji« srednjega veka
—	neoplatoniki pa, na svoj način, prvi sno-
valci procesualnosti, sposobne preiti čas
in zastoje. In versajski dvor, kaj je bil s
svojim natančnim uravnavanjem priliva
oblasti, denarja, prestiža, pooblastil in
precizno določenih etiket drugega kot
stroj, ustvarjen prav z namenom, da zago-
tavlja zalogo plemiške subjektivnosti? Ta
je bila državni kroni veliko bolj pod-
vržena kot gospostva fevdalne tradicije in
je zasnovala druge odnose podrejenosti
vrednotam in običajem vzpenjajočega se
meščanstva.
Ob tej priložnosti ne morem na hi-
tro očrtati zgodovine teh kolektivnih oro-
dij subjektivizacije. Sicer pa ne zgodovina
ne sociologija po mojem mnenju nista
sposobni dati analitično-političnih klju-
čev za te procese. Poudaril bi rad le nekaj
temeljnih poti/glasov — tukaj nam fran-
coščina omogoča homofonično povezavo
med potjo in izjavo (fr. voi/x/(es)^ — ki
so jih ta orodja proizvedla in katerih
povezanost ostaja temelj procesov sub-
jektivizacije sodobnih zahodnih družb.
Razlikoval bi tri vrste:
1)	Glasovi oblasti, ki od zunaj ob-
krožijo in omrežijo človeške skupnosti,
bodisi z neposredno prisilo in panop-
tičnim vplivom na telesa bodisi z imagi-
narno zaplembo duš;
2)	Glasovi znanja, ki se artikulirajo
iz notranjosti subjektivosti v tehnično-
znanstvenih in ekonomskih pragmatikah.
3)	Glasovi avtoreference, ki razvijajo
procesualno subjektivnost, samoutemel-
jiteljico lastnih koordinat, ki obstaja sama
po sebi (kar sem nekoč navezal na kate-
gorijo »skupina-subjekt«), kar pa je ne
ovira, da se ne bi vrinila čez socialne in
mentalne plasti.
Oblast nad zunanjimi teritorial-
nostmi, deteritorializirana znanja o člo-
vekovih dejavnostih in strojih in končno
ustvarjalnost, lastna subjektivnim mutaci-
jam: ti trije glasovi, četudi vpisani v osrčje
zgodovinske diahronije in trdno vraščeni
v socioloških razkolih in segregacijah, se
ne nehajo vmešavati v čuden balet, v kate-
rem se smrtni boj izmenjuje s promocijo
novih figur.
Mimogrede naj omenimo, da bomo
v naši shizoanalitični perspektivi osvet-
litve subjektivizacijskih dejstev le malo
uporabljali dialektične, strukturalistične,
sistemistične in celo genealoške pristope
v smislu Michela Foucaulta. Po mojem
mnenju so namreč vsi sistemi modeli-
zacije na določen način uporabni, vsi so
sprejemljivi, a le toliko, kolikor njihova
načela sklepanja zavračajo univerzalis-
tično skušnjavo in priznavajo, da je nji-
hova naloga le prispevati h kartografiji
eksistencialnih teritorijev — ki implicirajo
čutne, kognitivne, afektivne, estetske in
druge svetove... —, in to na jasno zame-
jenih območjih in časovnih obdobjih. Ta
relativizem ni z epistemološkega stališča
prav nič sramoten: vztraja pri tem, da
regularnost, bolj ali manj stabilne kon-
figuracije, ki jih subjektivna naključja po-
nujajo v dešifriranje, izhajajo natančno in
predvsem iz sistemov avtomodelizacije.
428
o PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI
ki smo jih omenili zgoraj s tretjim glasom
avtoreference. Tukaj diskurzivni verižni
členi — izraza in vsebine — le še redko
odgovarjajo običajni logiki diskurzivnih
celot, ali pa to počnejo z nasprotnim
smislom in popačeno. Se pravi, da je na
tej ravni vse v redu! Vse ideologije, vsi
kulti, celo najbolj arhaični, so ustrezni, saj
ni treba drugega, kakor da jih uporabimo
kot eksistenčni material. Prva namemb-
nost njihovih ekspresivnih verig ni več
obeleženje stanja stvari ali okovanje v
pomenske osi stanja smisla, ampak, po-
navljam, udejanjenje eksistenčne kristali-
zacije in se s tem nekako postavitev na to
stran temeljnih načel klasičnega uma: na-
čel identitete, Tretjega-izključenega, kav-
zalnosti, zadostnega uma, kontinuitete...
Najtežje je jasno pokazati, da so ti materi-
ali, iz katerih se lahko porodijo procesi
subjektivne avtoreference, tudi sami iz-
vlečki radikalno heterogenih, da ne reče-
mo heteroklitnih elementov: ritmi preži-
velih časov, obsedajoči refreni, identifi-
kacijski emblemi, pretvezni predmeti,
fetiši vseh vrst... To, kar se na tej poti po
pokrajinah biti in načinov semiotizacije
potrjuje, so sledi singularizacije — neke
vrste eksistenčni pečati —, ki datirajo,
udogodkujejo, »kontingentirajo« stvarna
stanja, njihove referenčne korelate in na-
čine izjavljanja, ki jim ustrezajo. Te izra-
zite dvojne sposobnosti singularizacije in
prečkanja eksistence, lokalne vztrajnosti
na eni strani in transverzalistične konsis-
tence — transistence - na drugi ni mogo-
če v celoti dojeti s pomočjo racionalnih
načinov diskurzivnega znanja: to je mogo-
če le z razumevanjem afektivnega, s po-
močjo globalnega transreferencialnega
zapopadenja. Najbolj univerzalno je tu
povezano z najbolj naključno faktično-
stjo; najbolj razrahljana izmed običajnih
linij pomena je privezana na končnost tu-
biti. Toda različne tradicije tega, kar bi la-
hko imenovali »omejeni racionalizem«, še
naprej ohranjajo sistematično, skoraj mi-
litantno nerazumevanje vsega, kar bi se
lahko v osrčju teh metamodelizacij nana-
šalo na virtualne in netelesne svetove, na
vse meglene svetove negotovosti, naklju-
čnosti, verjetnosti... Ta »omejeni racio-
nalizem« je v okrilju antropologije dolgo
iskal kategorizacijske načine, ki jih je
opredelil kot »predlogične«, v resnici pa
so bili metalogični, paralogični, saj so bili
njihovi cilji zlasti podeliti trdnost indi-
vidualnim oz. kolektivnim načinom sub-
jektivnosti. Toda tukaj bi bilo treba
razmišljati o kontinuumu, ki bi šel od
otroških iger, ritualizacij vsakršne šare,
poskusov psihopatoloških rekompozicij
»shizoidnih« svetov pa vse do zapletenih
kartografij mitov in umetnosti, da bi
končno dosegli veličastne spekulativne
zgradbe teologij in filozofij, ki so skušale
dojeti te iste razsežnosti eksistenčne ust-
varjalnosti. (Naj tukaj zadošča omemba
Plotinovih »pozabljivih duš« ali »negib-
nega gibalca«, ki je po Leibnitzu obstajal
pred vsako razpršitvijo moči.)
Toda vrnimo se k našim prvotnim
trem glasovom. Odslej je naš problem us-
trezna umestitev tretjega, glasu avtorefer-
ence, v odnosu do glasov oblasti in znanj.
Definiral sem ga kot najbolj nenavadne-
ga, najbolj naključnega, tistega, ki zasidra
človeške realnosti v končnost, in tudi kot
najbolj univerzalnega, tistega, ki izvaja
najbolj bliskovite prehode med heteroge-
nimi področji. Treba bi bilo reči drugače:
ni univerzalen v dobesednem pomenu, je
najbogatejši v svetu virtualnega, najbolje
opremljen v procesualnih linijah. In na
tej točki mojega poročila vas prosim, da
mi ne zamerite obilice kvalifikativov, pre-
seganja pomena nekaterih izrazov in brez
dvoma določene nejasnosti njihovega ko-
gnitivnega razumevanja: tukaj ni drugih
pribežališč!
Glasova oblasti in znanja sta se vpi-
sala v koordinate eksoreference, ki jima
zagotavljajo široko uporabo in natančno
zamejitev smisla. Zemlja je bila temeljni
referent oblasti nad telesi in prebivalci,
medtem ko je bil Kapital referent eko-
nomskih ved in obvladovanja produkcij-
skih sredstev. Telo avtoreference, brez
glasu, obraza in temelja, nam po drugi
strani odpira povsem drugačno obzorje
kakor procesualnost kot točke nepresta-
nega izvora vseh vrst ustvarjalnosti.
Rad bi poudaril, da triada teritoria-
lizirana Oblast, deteritorializiran Kapital
429
FÉLIX GUATTARI
znanja in procesualna avtoreferenca ni-
majo drugega cilja kot osvetliti določene
probleme, na primer sedanji vzpon neo-
liberalnih ideologij ali drugih, še bolj ne-
varnih arhaizmov. Razumljivo je torej, da
se iz tako površnega modela ne lotevamo
kartografij konkretnih procesov subjek-
tivizacije. Recimo, da gre le za instrumen-
te spekulativne kartografije brez vsakih
obetov o univerzalni strukturni uteme-
ljitvi ali učinkovitosti na terenu. Kar je na
drug način opozorilo, da ti glasovi ne ob-
stajajo od vekomaj in brez dvoma ne
bodo zmeraj, vsaj ne v enaki obliki. Zato
morda ni napačen poskus lokalizacije nji-
hovega zgodovinskega izvora in presto-
panj praga konsistence, ki so jim omo-
gočila trajno umestitev na orbito naše
modernosti.
Taka učvrstitev se zelo verjetno opi-
ra na kolektivne sisteme »zapomnjenja«
podatkov in znanj, pa tudi na materialne
dispozitive tehnične, znanstvene in estet-
ske vrste. Te temeljne subjektivne mu-
tacije bi lahko torej po eni strani datirali z
rojstvom kolektivnih verskih in kulturnih
orodij, po drugi pa z izumom novih mate-
rialov, energij, strojev za kristalizacijo ča-
sa in končno novih bioloških tehnologij.
Ne trdim, da gre za materialne infrastruk-
ture, ki neposredno pogojujejo kolek-
tivno subjektivnost, ampak le za bistvene
komponente njene učvrstitve v prostoru
in času v funkciji tehničnih, znanstvenih
in umetniških sprememb.
V skladu s temi ugotovitvami bi raz-
likoval tri območja zgodovinskih prelo-
mov, iz katerih so v minulem tisočletju
izšle tri temeljne kapitalistične sestavine:
A)	obdobje evropskega krščanstva,
zaznamovano z novo zasnovo odnosov
med Zemljo in Oblastjo;
B)	obdobje kapitalistične deterito-
rializacije znanj in tehnik, utemeljeno na
načelih splošne ekvivalence;
C)	obdobje planetarne informatiza-
cije, ki odpira možnost, da ustvarjalna in
singularizirajoča Procesualnost postane
nova temeljna referenca.
Kar zadeva zadnjo točko, je treba
takoj povedati, da nam le malo objektiv-
nih elementov še omogoča tak ovinek
mimo zatiralske množičnomedijske sodo-
bnosti k postmedijskemu obdobju, ki bi
ustrezno ovrednotilo ureditve subjek-
tivne avtoreference. Pa vendar se mi zdi,
da se bo le v kontekstu novih »podatkov«
informacijske in telematske produkcije
subjektivnosti temu glasu avtoreference
posrečilo doseči polno hitrost Očitno
nič ni dobljeno vnaprej! Nič na tem po-
dročju ne more nadomestiti inovacijskih
socialnih praks. Gre le za ugotovitev, da
so v nasprotju z drugimi revolucijami
subjektivne emancipacije — Spartak, fran-
coska revolucija, pariška komuna — indi-
vidualne in socialne prakse samovredno-
tenja in samoorganizacije subjektivnosti
danes morda prvič v zgodovini sposobne
odkriti kaj trajnejšega kot noro in kratko-
trajno spontano vrvenje; seveda s teme-
ljito ponovno umestitvijo človeka v od-
nosu do svojega strojnega in naravnega
okolja. (Ki se sicer vse bolj stikata.)
A. OBDOBJE EVROPSKEGA KRŠČANSTVA
Na ruševinah rimskega in karolinškega
cesarstva je v zahodni Evropi vzniknila
nova figura subjektivnosti, ki jo je
mogoče označiti z dvojno artikulacijo:
1)	z razmeroma avtonomnimi terito-
rialnimi entitetami etnične, nacionalne,
verske narave, ki so sprva sestavljale
teksturo fevdalne segmentarnosti, ki pa
so se v drugačnih oblikah ohranile vse do
današnjih dni;
2)	z deteritorializirano entiteto sub-
jektivne moči katoliške cerkve, ki je bila
strukturirana kot kolektivno orodje na
evropski ravni.
V nasprotju s prejšnjimi formulami
imperialne moči osrednja figura moči
zdaj z osnovnimi teritoriji sociusa in sub-
jektivnosti ni več v neposrednem,
totalitarnem/totalizirajočem spoprijemu.
Krščanstvo se je moralo veliko hitreje kot
islam odreči oblikovanju organske celote.
Toda izginotje nekega konkretnega Ce-
zarja in promocija deteritorializiranega
Kristusa, ki si je ne upamo opredeliti kot
nadomestno, nista oslabila procesov inte-
gracije subjektivnosti, ampak sta jih,
nasprotno, okrepila. In zdi se mi, da je
430
o PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI
posledica sovpadanja delne avtonomije
politične in ekonomske sfere, ki je lastna
fevdalni segmentiranosti, in te hiperspo-
jitvene narave krščanske subjektivnosti
(manifestirane v križarskih vojnah ali v
prevzemanju plemiških kodeksov kakor
Božji mir ILa Paix de Dieu/, ki ga opisuje
Georges Duby) neke vrste prelom, meta-
stabilno ravnotežje, naklonjeno širjenju
drugih, prav tako parcialnih procesov
avtonomije, ki jih najdevamo:
•	v za to obodobje značilni shizma-
tični vitalnosti verske senzibilnosti in re-
fleksije;
•	v od tistih časov pravzaprav ne-
prekinjeni eksploziji estetske ustvarjal-
nosti;
•	v prvem velikem »ponovnem vzle-
tu« tehnologij in trgovske menjave, ki so
ga zgodovinarji poimenovali »industrijska
revolucija 11. stoletja« in ki je sovpadal s
pojavom novih oblik urbane organizacije.
Kdo bi tej dvoumni, nestabilni, iz-
mučeni formuli pripisal presežek obstoj-
nosti, ki ji bo omogočil preživetje stra-
hotnih zgodovinskih preskušenj, ki so jo
čakale: invazije barbarov, epidemije, ne-
prestane vojne? Shematsko, šest vrst de-
javnikov:
1) Promocija monoteizma, ki je mo-
ral biti v praksi dovolj prilagodljiv, razvo-
jen, precej sposoben prilagajanja poseb-
nim subjektivnim položajem barbarov,
sužnjev itn. Dejstvo, da gibkost sistema z
ideološko referenco postaja temeljni adut
njegovega nadaljnjega obstoja, je osnovni
podatek, na katerega bomo naleteli na
vseh pomembnih križiščih zgodovine
kapitalistične subjekivnosti. (Pomislimo
na primer na presenetljivo zmožnost pri-
lagajanja sodobnega kapitalizma, s pomo-
čjo katere dobesedno požira tako imeno-
vane socialistične ekonomije). Učvrstitev
novih etično-religioznih vzorcev krščan-
skega Zahoda je pripeljala do vzpostavi-
tve vzporedne dvojne trgovine subjektivi-
zacije: prve z neprestanim ustanavljanjem
osnovnih teritorialnosti, ne glede na
udarce usode, in s ponovno definicijo so-
rodstvenih vezi in mrež fevdne oblasti, in
druge, dovzetne za svoboden pretok zna-
nja, denarja, estetskih figur, tehnologije.
dobrin, oseb itn., ki utira pot za vnebo-
vzetje drugega kapitalističnega deterito-
rializiranega glasu.
2)	Postavitev kulturne mreže kr-
ščanskega prebivalstva s pomočjo novega
tipa religioznega stroja, utemeljenega
zlasti v župnijskih šolah, ki jih je ustanovil
Karel Veliki in ki so preživele izginotje
njegovega cesarstva.
3)	Ustanovitev poklicnih cehov, sa-
mostanov, verskih redov...kot »podatkov-
nih bank« znanja in tehnik tistega časa.
4)	Razširjenost rabe železa in mli-
nov na naravni pogon; razvoj obrtne in
mestne mentalitete. Toda ta prva vzmet
mašinizma, to je treba poudariti, se je
ugnezdila na nekako parazitski način in je
»ukleščena« v osrčju velikih človeških
ureditev, na katerih je še naprej slonelo
bistvo velikih produkcijskih sistemov. Z
drugimi besedami, tukaj še ne zapuščamo
osnovnega odnosa človek/orodje.
5)	Pojav prvih strojev, ki je sprožil
veliko močnejšo subjektivno integracijo:
•	ure, ki so po vsem krščanstvu ka-
zale enak kanonski čas;
•	postopno izumljanje verske gla-
sbe, podprte s svetopisemsko tematiko.
6)	Selekcija živalskih in rastlinskih
vrst, ki bo temelj kvantitativnega poleta
demografskih in ekonomskih parametrov
in posledično razsežnosti in trajnosti teh
ureditev.
Kljub strahovitim pritiskom ali pa
prav zaradi njih — teritorialna zajezitev, a
tudi bogastvo akulturacije —, ki jih je po
eni strani izvajal bizantinski imperij, ki ga
je zamenjal arabski imperializem, in na
drugi strani barbarske in nomadske sile,
nosilke zlasti metalurških inovacij, je kul-
turni vrelec protokapitalističnega krščan-
stva dosegel (dolgotrajno) stabilnost teh
treh osnovnih polov plemiške, verske in
kmečke subjektivizacije, in tako vodil raz-
merja oblasti in vednosti. »Strojni sunki«,
povezani z urbanim razvojem in civilnimi
in vojaškimi tehnologijami, so bili tako
hkrati spodbujani in zaustavljani. Ta vrsta
naravnega stanja odnosov med človekom
in orodjem vse do danes preganja pa-
radigme reteritorializacije tipa »Delo,
Družina, Domovina«.
431
FÉLIX GUATTARI
B) OBDOBJE KAPITALISTIČNE
DETERITORIALIZACIJE ZNANJ IN TEHNIK
Ta druga sestavina kapitalistične subjek-
tivnosti se je uveljavila zlasti od 18. sto-
letja naprej. Zaznamovalo jo je narašča-
joče neravnotežje v odnosih človek/stroj.
Človek je v tem procesu izgubil družbeno
teritorialnost, za katero je verjel, da je
nepremestljiva. Njegove orientacijske to-
čke fizične in socialne telesnosti so se te-
meljito zamajale. Referenčni univerzum
nove vsesplošne menjave ni nič več seg-
mentarna teritorialnost, ampak Kapital
kot način semiotične reteritorializacije
človekovih dejavnosti in struktur, ki jih
pretresajo strojni procesi. Poprej je bil
realni Despot ali imaginarni Bog tisti, ki
je stregel kot bistvena operativna točka
lokalne rekompozicije eksistenčnih teri-
torijev. Odslej je to simbolna kapitali-
zacija abstraktnih vrednot oblasti, ki vpli-
va na ekonomska in tehnološka znanja,
izražena v dveh deteritorializiranih dru-
žbenih razredih, in ki pelje k splošni
enakovrednosti vseh načinov vredno-
tenja dobrin in človekovih dejavnosti.
Tak sistem je lahko ohranil zgodovinsko
trdnost le, če je neprestano tekmoval in
napredoval. Nova »kapitalistična strast« je
na svojem pohodu pometla z vsem: še
zlasti s kulturami in teritorialnostmi, ki so
se bolj ali manj posrečeno izognile
krščanskemu valjarju. Najpomembnejši
dejavniki trdnosti te sestavine so:
1)	Splošen vdor tiskanih besedil v
vse kolesje družbenega in kulturnega
življenja, povezan z določenim upadan-
jem neposrednih ustnih komunikacij, ki
pa po drugi strani omogoča veliko večjo
možnost zbiranja in proučevanja znanj.
2)	Primat jekla in parnih strojev, ki
so pomnožili prodorno moč strojnih vek-
torjev tako na kopnem, na morju, v zraku
kot na celostnih tehnoloških, ekonom-
skih in urbanističnih področjih.
3)	Manipulacija časa, ki bo dobe-
sedno izpraznjen svojih naravnih ritmov
s pomočjo:
• kronometričnih strojev, ki bodo
pripeljali do tayloristične razporeditve
delovne sile;
• tehnike ekonomske semiotizacije,
na primer s pomočjo kreditov, kar im-
plicira splošno virtualizacijo zmožnosti
človekove pobude in predviden izračun,
ki zadeva področja inovacije — neke vrste
menica za prihodnost —, te pa omogočajo
neskončno povečanje imperija tržnih
ekonomij.
4) Biološke revolucije, ki izhajajo iz
pasteurjevskih odkritij, ki bodo vse bolj
in bolj povezale prihodnost živih vrst z
razvojem biokemičnih industrij.
Odtlej se človek nahaja, kar zadeva
strojne phylume, v skorajda parazitskem
položaju. Vsak izmed njegovih glasov, nje-
govih družbenih odnosov bo pravzaprav
ponovno razrezan in nato ponovno dolo-
čen, nadkodiran v skladu z globalnimi za-
htevami sistema. (V delih Leonarda da
Vincija, Brueghla in zlasti Arcimbolda naj-
demo najbolj pretresljive in svarilne
predstavitve teh telesnih preoblikovanj.)
In kar je paradoksno, s tem fukcio-
nalizmom glasov in človeških sposobno-
sti ter z njegovim režimom splošne ekvi-
valence sistemov vrednotenja, ob vsem
vztrajnem nanašanju na univerzalizirajo-
če perspektive človek zgodovinsko nikoli
ni dosegel drugega kot zapiranje v sa-
mega sebe, reteritorializacijo nacionali-
stičnega, razrednega, korporatističnega,
rasističnega, paternalističnega... reda, ki
so ga neizprosno in včasih karikirano
spet napeljale na najbolj konservativne
oblastne poti. »Duh razsvetljenstva«, ki je
zaznamoval prihod te druge figure kapi-
talistične subjektivizacije, bi moral v
resnici ostati dvojnik nepoboljšljivega
fetišizma profita — libidinalna formula
specifično meščanske oblasti, ki se je od
starejših emblematičnih sistemov nadzo-
ra ozemelj, ljudi in dobrin razlikovala po
bolj deteritorializiranih načinih, pa ni nič
manj izločala subjektivnega, kar najbolj
eksplozivnega, najbolj asocialnega in po-
otročujočega ozadja. Kakršenkoli je videz
svobode mišljenja, s katerim se rad kiti
novi kapitalistični monoteizem, vedno je
predpostavljal iracionalno in arhaizmov
polno moč nad nezavedno subjektiviteto,
še zlasti prek dispozitivov nalaganja
odgovornosti in hiperindividualizirane
432
o PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI
kulpabilizacije, ti dispozitivi pa so, prig-
nani do skrajnosti, peljali v samokazno-
valno prisilo in v morbiden kult napake,
lepo viden v kafkovskem svetu.
C. OBDOBJE PLANETARNE INFORMATIKE
Tukaj so prejšnja navidezna ravnotežja
porušena v povsem drugem smislu. Zdaj
bo stroj pod nadzorom subjektivnosti,
vendar ne človeške reteritorializirane
subjektivnosti, ampak strojne subjektiv-
nosti novega tipa. Nekaj značilnosti
ozavedenja te nove dobe:
1)	Mediji in telekomunikacije težijo
k »nadomeščanju« nekdanjih ustnih in
pisnih odnosov. Treba je opozoriti, da
polifonija, ki nastaja, ne združuje več le
človeških glasov, ampak tudi strojne, s
podatkovnimi bankami, umetno inteli-
genco itn... Kolektivni okus in mnenje
bodo obdelani s statističnimi in modeli-
zacijskimi dispozitivi, kakršne proizvajata
reklama in filmska industrija.
2)	Primarne naravne snovi posto-
poma izginjajo pred poplavo novih mate-
rialov, izdelanih pod poveljstvom kemije
(plastični materiali, nove zlitine, pol-
prevodniki itn.). Razvoj jedrske cepitve
in jutri še spojitve omogoča napoved
pomembnega širjenja energetskih virov,
če seveda ne bo pripeljal do nepovratne
ekološke katastrofe: tudi tu bo vse odvis-
no od sposobnosti ponovne kolektivne
prisvojitve novih socialnih ureditev.
3)	S temporalnostjo, pognano s mi-
kroprocesorji, je mogoče gromozansko
količino podatkov in problemov obdelati
v minimalnem času, tako da nove strojne
subjektivnosti ohranjanjo prednosti pred
izzivi in zastavki, s katerimi se soočajo.
4)	Biološki inženiring po drugi stra-
ni odpira pot neskončnemu modeliranju
živih oblik in lahko pripelje tudi do radi-
kalne spremembe življenskih razmer na
planetu in s tem vseh možnih etoloških
in imaginarnih referenc, ki so s tem
povezane.
Vprašanje, ki se vsiljuje, je, zakaj vsi
ti neverjetni procesualni potenciali, ki jih
prinašajo vse te informatične, telema-
tične, robotske, birokratske, biotehno-
loške revolucije, zaenkrat še ne prinašajo
drugega kot krepitev prejšnjih sistemov
odtujitve, zatiralsko množično-mediatiza-
cijo, pootročujočo politiko dogovarjanja.
Kaj bo omogočilo, da se bo zares začela
postmedijska doba, ki jih bo osvobodila
segregativnih kapitalističnih vrednot in
dala polni zagon sedanjim osnutkom
revolucije inteligence, senzibilnosti in
ustvarjalnosti?
Različne inačice dogmatizmov ver-
jamejo, da je izhod iz teh težav v nasilnem
uveljavljanju enega izmed teh treh kapi-
talističnih glasov na račun drugih dveh.
Eni sanjajo, kar zadeva oblast, o vrnitvi k
nekdanjim legitimnostim, o zelo razme-
jenih področjih ljudstva, rase, vere, kaste,
spola... V to kategorijo je treba paradok-
sno vključiti tako neostaliniste kot social-
demokrate, saj si ne eni in ne drugi ne
morejo predstavljati sociusa zunaj okvira
rigidne umestitive v osrčju državnih stru-
ktur in funkcij. So tudi takšni, ki jih vera v
kapitalizem sili v opravičevanje vseh
sodobnih pustošenj — človeka, kulture,
okolja... — ker sodijo, da bodo v končni
fazi nosilci dobrobiti in napredka. In
končno, so tudi taki, ki jih njihove fan-
tazme o radikalni osvobojenosti človeške
ustvarjalnosti odrinjajo na kronično mar-
gino, v svet prividov, ali pa iščejo zavetje
v fasadnem socializmu ali komunizmu.
Poskusiti moramo torej premisliti te
tri glasove v njihovi nujni prepletenosti.
Nikakršno angažiranje v ustvarjalskih
phylumih tretjega glasu ne vzdrži brez
vzporednega nastajanja novih eksisten-
čnih teritorialnosti, ki, da ne bi več izha-
jale iz postkarolinškega etosa, zahtevajo
varne dispozicije za osebo in za imagi-
narno, pa tudi zagotovitev nežnega in
požrtvovalnega okolja. Kar zadeva mega-
podjetja drugega glasu, velike kolektivne
industrijske in znanstvene avanture,
velike trge znanja, ti očitno ohranjajo vso
legitimnost. Pa vendar le pod pogojem,
da ponovno definiramo njihove smotre,
ki danes ostajajo obupno gluhi in slepi za
človeške resnice. Ali se je še mogoče
sprenevedati, da gre le za dobiček? Ka-
korkoli že, tako smotrnost delitve dela
kot smotrnost socialnih emancipatorskih
433
FÉLIX GUATTARI
praks se morata spet osredotočiti na te-
meljno pravico do posebnosti, na etiko
končnosti, toliko bolj zahtevno glede po-
sameznikov in socialnih entitet, kolikor
manj sta sposobni začrtati svoje impera-
tive na transcendentnih načelih. Tukaj
vidimo, da se etično-politični univerzumi
umeščajo v podaljške estetskih univerzu-
mov, ne da bi mogli govoriti o perverziji
ali sublimaciji. Opazili bomo, da se eksis-
tenčni operaterji, ki zadevajo te etično-
politične snovi, enako kot estetski opera-
terji ne morejo izogniti prelomom smisla,
nepovratnim procesualnim angažmajem,
katerih dejavniki so najpogosteje ne-
sposobni položiti račune komurkoli, še
samim sebi ne, zaradi česar seveda tve-
gajo norost. Le učvrstitev tretjega glasu v
smislu avtoreference — prehod iz dogo-
vorne medijske dobe v nedogovorno
postmedijsko dobo — bo omogočila vsa-
komur polno izražanje njegovih procesu-
alnih zmožnosti in bo morda dopustila,
da se bo ta planet, ki ga danes štiri petine
njegovega prebivalstva doživljajo kot pe-
kel, spremenil v univerzum ustvarjalskih
čudes.
Predstavljam si, da bo ta govorica
blaziranim ušesom zvenela votlo in da
bodo najmanj zlonamerni moja izvajanja
označili kot utopična. Da, danes utopija
ni veljavna, tudi kadar vsebuje del real-
izma in učinkovitosti, na primer tista, ki
jo razvijajo Zeleni v Nemčiji. Toda ne gre
se zavajati, ta vprašanja produkcije subje-
ktivnosti ne zadevajo več le peščice raz-
svetljenih. Poglejte samo Japonsko, mo-
del modelov novih kapitalističnih subjek-
tivnosti! Še premalo je bilo poudarjeno,
da je ena bistvenih sestavin čudežnega
koktajla, ki ga predstavijo obiskovalcem,
dejstvo, da kolektivna subjektivnost, ki jo
množično proizvajajo, združuje vrhunske
»high-tech* sestavine z arhaizmi, podedo-
vanimi iz teme časa. Tam najdemo tudi
reteritorializirajočo funkcijo dvoumnega
monoteizma — šintoistični budizem, me-
šanico animizma in univerzalnih sil —, ki
spodbuja uveljavljanje gibke formule sub-
jektivizacije, čeprav nas ta res popelje
daleč od triadne zasnove krščanskih-
kapitalističnih poti. Treba bi bilo kopati!
Toda poglejmo raje drugo skrajnost,
primer Brazilije! To je dežela, kjer so po-
javi arhaičnih rekonverzij subjektivnosti
ubrali povsem drugo smer. Znano je, da
pomemben delež tamkajšnjega prebival-
stva vegetira v taki revščini, da se dejan-
sko izmika monetarni ekonomiji, indu-
strija te države pa je kljub temu na šestem
mestu zahodnih sil. V tej družbi, dualni,
če se tako izrazimo, smo priča dvojnemu
pometanju s subjektivnostjo: z ene strani
z yankeejevskim, zmerno rasističnim —
tudi če to komu ni všeč — valom, ki ga
nosi ena izmed najmočnejših svetovnih
televizijskih mrež, po drugi strani pa z
valom animističnega značaja, s sinkretis-
tičnimi religijami, kakršna je Candomble,
ki so bolj ali manj podedovane iz afriške-
ga kulturnega izročila in skušajo zapustiti
svoja izvirna področja sredi temno-
poltega prebivalstva in preplaviti celotno
družbo, tudi najimenitnejše četrti Ria in
Sao Paula. Neverjetno je, kako v tem kon-
tekstu impregnacija množičnih medijev
prehiteva kapitalistično akulturacijo. In
veste, kaj se je zgodilo, ko je hotel pred-
sednik Sarnay zadati odločilen udarec in-
flaciji, ki je dosegla 400-odstotno letno
stopnjo? Šel je na televizijo; pred kame-
rami je pomahal z nekim papirjem in
razglasü, da bo od trenutka, ko bo podpi-
sal ta zakon, vsakdo, ki ga zdaj gleda, nje-
gov osebni zastopnik in bo imel pravico
prijaviti vsakega trgovca, ki ne bo upošte-
val uradno določenih cen. Vse kaže, da je
bil ukrep strahovito učinkovit. Toda za
kakšno ceno regresije na področju prava!
Subjektivna stiska kapitalizma v ne-
nehni krizi (integralni svetovni kapital-
izem) se zdi popolna. Zaveda se, da so
glasovi avtoreference nujno potrebni za
njegov razvoj in torej preživetje; toda vse
zavira njihovo širitev. Neke vrste Nadjaz
— močan karolinški glas — sanja le o tem,
kako bi jih povozil z reteritorializacijo na
starih podobah. Da bi zapustili ta začarani
krog, poskušajmo obnoviti naše tri kapi-
talistične glasove v odnosu do ustaljenih
geopolitičnih koordinat, hierarhizirati ve-
like subjektivne celote v prvem, drugem
in tretjem svetu. Za zahodno krščansko
subjektivnost je bilo (in nezavedno
434
o PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI
ostaja) vse preprosto: ne prenese nobe-
nega zamejevanja ne širine ne dolžine. Je
transcendentni center, okoli katerega se
mora vse vrteti. Po drugi strani glasovi
Kapitala niso nehali bežati naprej, najprej
proti Zahodu za neulovljivimi »novimi
mejami«, in od nedavna tudi proti Vzho-
du, na pohod proti vsemu, kar je ostalo
od starih azijskih cesarstev — vključno z
Rusijo. Toda ta nora dirka se končuje s
Kalifornijo na eni in Japonsko na drugi
strani. Druga pot Kapitala je sklenjena,
svet se je zaprl in sistem je prenasičen.
(Zadnja sila, ki bo to opazila, bo gotovo
Francija, čepeča na svojem otoku Muro-
roa!). Nato se bo usoda tretjega glasu
avtoreference morda odigravala na osi
Sever-Jug. To je tisto, kar sem rad imeno-
val barbarski kompromis. Nekdanja raz-
mejitvena črta barbarstva se je za vselej
razkrojila, deteritorializirala. Poslednji pa-
stirji monoteizma so izgubili svoje ovčice,
ker nova subjektivnost ni več take narave,
da bi jih bila sposobna ponovno zbrati. In
poleg tega je zdaj Kapital tisti, ki se
začenja razlegati v animistični in strojni
večglasnosti. Ali ne bi bil sijajen preobrat,
če bi stare afriške, prekolumbijske, abori-
ginske subjektivnosti postale skrajno pri-
bežališče ponovne subjektivne prilastitve
strojne avtoreference? Prav tistih Črncev,
Indijancev, prav tistih Oceancev, katerih
toliki predniki so raje izbrali smrt kot po-
drejenost krščanskim in nato kapitali-
stičnim idealom oblasti, zasužnjevanja in
menjave?
Upam, da mi ne boste očitali preveč
eksotičnega značaja mojih zadnjih dveh
primerov. Tudi v državah stare celine, na
primer v Italiji, ugotavljajo, da je v osrčju
trikotnika Sever-Vzhod-Center že nekaj
let množica majhnih družinskih podjetij,
ki živijo v simbiozi z vrhunsko elektron-
sko in telematsko industrijo. Če bo torej
nekoč nastala Silikonska dolina na itali-
janski način, bo to mogoče prav zaradi
prilagoditve subjektivnih arhaizmov, ki
so izvirali iz antičnih patriarhalnih struk-
tur te dežele. In morda veste, da nekateri
prospektivisti, ki niso prav nič sanjaški,
predvidevajo, da bodo nekatere sre-
dozemske države, npr. Italija in Španija, v
nekaj desetletjih prehitele velike eko-
nomske pole Severne Evrope. Vidite to-
rej, da ostaja, kar zadeva sanje in utopijo,
prihodnost na široko odprta! Moja želja
je, da se vsi, ki ostajajo privrženi ideji o
socialnem napredku — za katere socialno
ni postalo mamilo, »videz« — resno spo-
padejo z vprašanjem produkcije subje-
ktivnosti. Subjektivnost oblasti ne pade z
neba; ni vpisano v kromosome, da mora
delitev znanja in dela nujno pripeljati do
strahovitih segregacij, kakršne danes do-
življa človeštvo. Nezavedne figure oblasti
in znanja niso univerzalne. Pripete so na
referenčne mite, globoko zakoreninjene
v duševnosti, lahko pa jih preusmerimo
na osvobajajoče poti. Subjektivnost danes
ostaja nmožično nadzirana z dispozitivi
oblasti in znanja, ki tehnične, znanstvene
in umetniške inovacije postavljajo v slu-
žbo najbolj nazadnjaških figur družbe-
nosti. Pa vendar so pojmljive tudi druge
oblike subjektivne produkcije, procesu-
alne ali singularizirajoče. Te alternativne
oblike ponovne prilastitve eksistence in
samovrednotenja lahko jutri postanejo
življenjski smisel človeških kolektivov in
posameznikov, ki se nočejo prepustiti
ponižujoči entropiji, značilni za obdobje,
ki ga preživljamo.
435