OBDOBJE ROMANTIKE V SLOVENSKEM JEZIKU, 
KNJIŽEVNOSTI IN KULTURI 
Tipološka problematika ob jugoslovanskem in širšem evropskem kontekstu, Mednarodni \ simpozij v Ljubljani od 26.-28. junija 1980, Obdobja 2, 1981 \
Prvi knjigi Obdobij - razsvetljenstvu - je 1981 sledil zbornik šestintridesetih referatov z mednarodnega znanstvenega simpozija o romantiki, ki je bil prirejen kot poseben delovni program in dopolnitev vsakoletne poletne slovenistične šole za tuje slaviste. S prispevki i se je na simpoziju zbrala vrsta znanih domačih in tujih slavistov, ki so z dokaj razhčnih j
156 I
zornih kotov obravnavali dogajanje v zastavljenem času, ga tudi široko presegali in navezovali na naslednja obdobja ter interpretirali na nov način.
Najzanimivejši krog razprav je vsekakor primerjalna problematika, med njo kar tri raz-' prave na temo sorodnosti slovenske ter srbske in hrvaške poezije v romantiki. Juraj Mar-tinović razpravlja o stičnih točkah in razlikah med jugoslovanskimi romantičnimi epi: Prešernovim Krstom, Mažuraničevo Smrtjo Smail-age Ćengića in Njegoševim Gorskim vencem. Na prvi pogled je sicer očitna tipološka sorodnost v glavni ideji o narodni svobodi in samostojnosti, pri podrobnejšem branju pa se pokaže, da je pri Njegošu in Prešernu to le ideja o pravici do svobode. Nasproten je odnos do krščanstva, saj Njegoš in Ma-žuranič postavljata mit krščanstva proti islamu, medtem ko ga Prešeren vrednostno obrne. V vseh delih je umetniško transponirana aktualna nacionalna problematika: pri Ma-žuraniću je narodna ideologija najbolj izražena, družbeno-zgodovinska raven širša, pri Prešernu prevlada subjektivni vidik, ep se prevesi v Črtomirovo eksistencialno dramo, pri Njegošu je poudarjen etični vidik, soočenje vladika Danila z absurdom. Primerjalno gledano je Prešernov Krst tudi najbolj univerzalno humanističen. Milorad Živančević je ob primerjavi treh epov opazil tudi lirsko navdahnjenost, v zvezi z evropsko romantiko in časom formiranja narodov poudarjeni postulat narodnosti in kult domovine, nacionalne zgodovine in mitologije, kot dopolnilo temu pa še dejstvo vseh treh epov, da je osvobodilni boj jugoslovanskih narodov sovpadal z bratomorom. Viktor Kudelka v široki razpravi v poglavju v zvezi s primerjavo treh epov ugotavlja tele značilnosti: povezovanje junakove osebne problematike s problematiko narodnega kolektiva - sožitja osebnega in družbenega, sožitja ustnega (ljudskega) in pisnega slovstva, zlasti srbskega in hrvatskega, in stilno mešanico, ki povezuje prvine romantike s predhodnimi stili.
Po več študij je posvečenih Prešernu, Čopu in Kopitarju, njihovim pogledom na slovensko kulturo in medsebojnim odnosom ali posameznim poglavjem njihovega dela. Boris Paternu v razpravi o konstituiranju slovenske poezije opredeljuje Kopitarja kot človeka, ki v svojem globljem osebnem nazoru ni bilnasprotnik razvite literarne umetnosti, pri presojanju domače pa sta ga vodila puristična jezikovna doktrina in prepričanje, da šele očiščeni jezik daje podlago višji Üterarni kulturi, zato je pristajal na nerazvito, didaktično in folklorizirano literaturo. Polemika s Prešernom in Čopom je poudarila njegovo zmoto in poraz. Prešernov in Čopov nazor, osnovan na liberalizmu in Schleglovi poetiki, je nasprotno zagovarjal smer takojšnjega in visokega kultiviranja domače poezije; umetniško popolno ga je realiziral Prešeren s prebojem dveh blokad: ideološke - z demitizacijo osebnih in nadosebnih mitov in sprejemanjem izkušnje poraza - in formalistične - z inverzijo in osebnim sprejemanjem posameznih toposov.
Popolnoma drugače se do te teme opredeljuje Jože Toporišič, pretežno s stališča jezikoslovca. Skuša rehabilitirati Kopitarja kot slovenista, češ da mu dela literarna veda krivico glede posameznih idej (purizem, črkopis, knjižni jezik, koncept Hterature itd.). Ugotavlja, da je zgodovina v marsičem dala Kopitarju prav: z uvedbo gajice so pravzaprav sledili Kopitarjevemu principu, da imej vsak glas svojo črko. Prav tako je Prešeren do neke mere sprejemal degermanizacijo; vprašanje o kultiviranju slovenskega jezika se da razložiti s takratno slabo meščansko slovenščino. V Kopitarjevem konceptu umetnosti je bil prostor tudi za neljudsko in sodobno književnost. Vlogo moralizatorja in neusmiljenega cenzorja, ki mu jo hterarna zgodovina rada pripisuje, mu je nadel konflikt s Prešernom in Čopom zaradi metelčiče, ki se je razširil tudi na književnost. Obe strani sta se ostro in neprimerno osebno zalih, a ko so se duhovi pomirili, se medsebojno nista več ovirali.
Toporišičevo tezo podpira tudi Stane Suhadolnik z jezikoslovno razpravo o izdaji Linhartovega Matička 1840, prve slovenske izdaje v gajici. Prototip slovenskega knjižnega jezika te knjige je v bistvu srečna združitev Kopitar-Metelkove in Čop-Prešeren-Smole-
157
tove zamisli o slovenščini, jezika, ki hoče biti zborni jezik meščanstva. Tudi idejnost je zaostrena, bistvena razUka z Linhartom je odprava onikanja in polvikanja.
O Kopitarju in njegovih prizadevanjih glede slovanskega jezikoslovja piše Franc Jakopin. Poleg znane »panonske teorije« in Clozovega zbornika je Kopitar na podlagi Assemani-jevega in Supraseljskega kodeksa identihciral najstarejši tip stare cerkvene slovanščine in ugotovil prioriteto glagolice pred latinico. S stališča skladnje je Kopitarjevo gramatiko pregledala Hanna Orzechowska. Ugotavlja, da je Kopitar v vprašanjih skladnje že nova-torski v tem, da je začel s t. i. »gramatiko teksta«, čeprav so njegova opazovanja (vprašanje člena, navezovalne funkcije nekaterih kategorij) še del oblikoslovne problematike.
Samo Čopu je posvečen članek Janka Kosa, in sicer razpravlja o Čopovem odnosu do evropske romantike. Ugotavlja, da je Čop poznal in cenil nekatere reprezentativne romantične avtorje (Goetheja, oba Schlegla, Platena, Chamissa, Rückerta, Manzonija, Lamarti-na, Hugoja, Sainte-Beuva, Byrona), odklanjal pa posamezne avtorje klasicizma, predro-mantike in realizma. Čopov okus je »romantičen« tudi glede starejših avtorjev: za klasične je imel avtorje, ki jih je potrdila in cenila tudi romantika. Vzrok, da ni sprejemal vseh romantičnih avtorjev, je, da Čopovo pojmovanje romantike (po podrobnejšem pregledu) temelji na klasiki. Teoretično sprejema stališče avtonomnega romantičnega subjekta, vendar v povezavi z vsakdanjim praktičnim svetom, ob tem principu pa tudi tradicionalni princip zunanje in notranje forme. Čopov klasično-romantični nazor, daleč od verizma in hermetizma, je prek njegovega mentorstva pogojeval tudi tip Prešernove poezije.
Številčno največ razprav je namenjenih Prešernu, nekatere na novo obravnavajo posamezna poglavja njegovega ustvarjanja, druge so primerjalne. Tako piše Henry R. Cooper o Krstu pri Savici in ga interpretira kot alegorijo slovenskega narodnega in družbenega življenja. V zgodbi iz 8. stoletja, ko Črtomir sprejme krščanstvo, vidi namigovanje, naj Slovenci v Prešernovem času sprejmejo romantični program, saj se ne morejo izključiti iz evropskega kulturnega konteksta. Ugotavlja tudi nove sorodnosti med Prešernovim epom in Mickiewiczevim Konradom Wallenrodom : programskost, temeljno moralno stisko človeka, povezavo usode glavnega junaka z narodovo. O Prešernovi nemški metafori piše Josip Maiešić, o Sonetih nesreče kot dokazu pritrdilne drže do življenja Andreas Leitner, o Prešernovem prevodu Lenore Klaus D. Olaf, Miroslav Kravar o razmerju med metrom in ritmom in Tone Pretnar o razliki med Prešernovim in Vrazovim jambskim enajstercem.
Na Prešerna se navezuje tudi študija Jožeta Pogačnika o recepciji njegove poezije do 1866. Idejno-estetski nazori časa, v katerem je nastajala Prešernova poezija, so si od Zoisa in Kopitarja do Bleiweisa in Levstika podobni v tem, da postavljajo idealni univerzalni svet vrednot, ideal univerzalnega človeka, ki naj bi bil tudi norma z razumom prikhcane družbene skupnosti. Čopovo in Prešernovo stališče brez metafizike postavlja v središče posameznika kot subjekt, priznava zgodovinsko in bivanjsko relativnost. Zato je bil v Prešernovem času opažen in aktuaUziran le tisti del njegove poezije, ki se je vključil v prevladujočo miselnost, v kateri ni bilo prostora za erotično in refleksivno pesem. Prešerna so v celoti sprejemali le pripadniki njegove literarne smeri in predstavniki neslovenske kulture, ki so se srečah z njegovimi pesmimi. Poezijo subjektivne in erotične inspiracije, povezano z načeli modernega individuahzma, je za Bleiweisom teoretično odklanjal tudi Levstik, ko je priporočal socialnoanalitično pripovedno prozo. Šele Stritarjev esej s svojima tezama - o tem, da so Prešernove pesmi edini resnični izraz slovenskega subjekta v naši kulturni zgodovini, in o disharmoniji med idealom in resničnostjo - je postal temelj za drugačno recepcijo Prešernovega pesništva.
Poleg Prešerna sta dve razpravi v celoti posvečeni Stanku Vrazu: njegovemu aspektu romantike (Ivan Cesar) in slovenizmom v zgodnjem hrvatskem pesništvu (Barbara Oczko-wa).
158
o konstituiranju slovenske pripovedne proze razmišlja Matjaž Kmecl, vzroke njene zakasnitve povezuje z zaostankom razvoja buržoazne družbe v habsburški državi. Šele od 1843 se s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki objavljajo poljudno strokovno prozo, pripravljajo tla za umetniško ustvarjanje. Po 1848 v Sloveniji soobstajata romantika in realizem, tako da drugo polovico 19. stoletja le s težavo periodiziramo in razločujemo po stilih.
Na področje nove romantike sega razprava Franca Zadravca o Trdini in Cankarju. Preverja Cankarjev odnos do literarne tradicije, v tem primeru do Trdine, ki ga je Cankar visoko cenil. Poleg Uterarnonazorskih stikališč - resnicoljubna obdelava dane duševno-sti, svoboda žive domišljije, bogat in jasen slog, nazor o umetnosti kot prerojevalni moči - je jasna tudi nazorska sorodnost - demokratičnost obeh. Oba druži še nadarjenost za komično oblikovanje.
Literarnoteoretične razprave so brez enotnega imenovalca, problemi, ki jih obravnavajo, so si tematsko daleč narazen. Najmodernejše koncipirani, nakazujoči nova stališča, sta študiji D^browske in Stamača. Maria Dqbrovska začenja obravnavanje Hterature z novega, semiotičnega stališča - nakazuje vrsto novih misU o »pomenu« delovanja posameznih avtorjev v okviru kulture v romantiki in postavlja tezo, da je za ta čas značilen obstoj romantičnega modela o prekinitvi s tradicijo in začenjanju nove hterature. Popolnoma drugo področje obravnava Ante Stamać z romantično metaforiko, ki preverja svoje teze na izdelanem sistemu metafore. Vzroke pojavov romantične metafore najde v treh možnostih - posameznikovi afektivnosti in izvirnih domišljijskih podobah, v antropomorfnem pojmovanju stvarnosti in v sinesteziji. V notranjem ustroju metafore opaža tendenco pojasnjevanja s široko in daljnjo stopnjo sobesedila - okvirom makrostrukture. Rudolf Neuhäuser definira tipologijo Mrske poezije od 18. do zgodnjega 19. stoletja. Izhaja iz teorije, da se pomenska struktura, ki je v začetku skoraj popolnoma neodvisna od formalnih prvin, bolj in bolj povezuje s formalnimi značilnostmi, kot sta ritem oz. metrum in zvočna instrumentacija. Značilna kvaliteta romantične pesmi je v vzporednosti med leksikalnim pomenom in pomenom formalnih vzorcev. Z razvojem pojma romantike od Čopa, Levstika, Levca, Celestina, Murka do Ivana Prijatelja se ukvarja Štefan Barbarič.
Knjigo tematsko širijo in dopolnjujejo razprave z drugih področij - etnologije (Marija Sta-nonik, Slavko Kremenšek), zgodovine (VasilijMelik), glasbe (Dragotin Cvetko) in umetnosti fNace Šumi).
Zbornik predavanj o romantiki je na vsak način vir mnogih novih pogledov in teorij v zvezi z romantiko, pretresa in preverja uveljavljena stališča in uvaja nova. Demokratičnost pri konceptu najširšega kroga objave je prispevala k temu, da je razprav in zornih kotov veliko, tudi nasprotujoča si stahšča niso izključena, slika je celotnejša. Negativna plat tega koncepta je v tem, da so nekateri referati izgubili rdečo nit z obravnavano temo, torej z romantiko in slovensko kulturo nasploh. Nekatera razglabljanja so izrazito specialna, v marsičem eksperimentalna, brez podrobnejše argumentacije. Velika škoda je, da ni bilo mogoče objaviti debatnega dela simpozija. Očitno je tudi nesorazmerje med posameznimi poglavji zbornika: teža se preveša v prid literaturi, saj je večina referatov na literarno temo (kar 23), o jeziku jih je le devet in o kulturi štirje. Ta razporeditev morda priča o manjšem zanimanju za jezikovna vprašanja nasploh. Razprave v zvezi s kulturo so privlačna popestritev in dopolnitev, pregledne, splošne, razumljive tudi nestrokovnjaku. Da so simpozijska predavanja izšla v zborniku in postala dostopna širšemu krogu, je treba omeniti še skrbno delo uredniškega odbora (Boris Paternu, Franc Jakopin, Jože Koruza) in pohvaliti tudi vzorno pripravljene sinopsise in povzetke v več jezikih, lektorsko delo in dobro tiskovno ter oblikovno rešitev.
Nada Barbarič-Novak Srednja naravoslovna šola v Ljubljani
159