POL ZA SMEH, POL ZA RES.
Iz torbe o. Ivana svetokrižkega.
Priredil Josip Balič
7. Hromacij, raztolci malika!
Ou&Hl/romacij ni bil kristjan. V svoji zmoti je častil in molil razne lesene-kRRlE) podobc in kamenite kipe, izkratka: bil je malikovalec. Tak je iHSH^ os*a' 'ut^' ^e v m°ški dobi. Nekoč pa zboli na smrt. V tej nad-^SŽHfl^/ logi pokliče k sebi sv. Sebasiijana, in ga prosi, naj bi ga ozdravil.
Sv. Boštjan pride in pravi malikovalcu Hromaciju: BRad te ozdravim v itnenu Jezusovem, ali poprej moraš razbiti in zavreči vse svoje malike."
Hromacij, četudi nerad, obljubi, da hoče to storiti. ln res ukaže razbiti vse svoje malike,  razen enega samega,  katerega je najbolj   cenil  in  ljubil.
Drugega dne pride zopet sv. Boštjan, ter moli in blagoslovi bolnika v imenu Jezusovem. Ali Jiromacij ni ozdravel. Zato sv. Boštjan vpraša bolnika, rekoč: »Hromacij, ali imaš tnorda še kakega malika v hiši?" Ta odgovori udkritosrčno: BŠe enega samega imam!" In sv. Boštjan mu od-vrne: »In prav ta edini je vzrok, da nisi ozdravel; razbij in zavrzi tudi tega, če ti je Ijubo zdravje."
Hromacij ukaže nato z velikim zaupanjem razbiti in zavreči tudi svo-jega edinega in najljubšega malika, in glej, pri tej priči ozdravi na telesu, in kmalu potem tudi na duši s tem, da postane kristjan.
Kakor Hromaciju enako se godi tudi grešniku, ki se hoče poboljšati, pa se ne odpove popolnotna vsem strastem.
8. Volja božja.
Le oni človek je na zemlji vselej  potolažen in  razveseljen,  ako  ga
kaj trpkega zadene, ki se precej  in iz srca vda v voljo  božjo,  ne  želeč
drugega, nego to, kar Bog hoče. To je kaj lepo spoznal napolitanski kralj
Alfonz,  ki  je  dal  na  kraljevo   krono z zlatimi   črkami   napisati   besede:
. »Zgčdi  se volja  božja!"
To resnico nam je bistroumno predočil tudi oni slikar, ki je bil na-slikal jasno, svedo solnce, poleg njega na sfrani poslojno, pod njim pa črnosive oblake, iz katerih je strahovito bliskalo, grmelo in treskalo, kakor da bi imelo biti vsega konec.  Postojna  pa je držala v kljunu listek s po-
cs? 147 *5)
menljivim napisom:   nRideo fulmen proxima solil"   To je:  kaj mi morejo blisk, grom in strela, če se grejem v solnčnih žarkih volje božje?
Tega prepričanja je bil tudi angleški kancelar Tomaž Moor. Ko je nekoč od soproge dobil novico, da jim je grad pogorel z vsem, kar je bilo notri, pogleda proti nebu ter ves vdan v voljo božjo reče: ,,Zahvalim Te, Oče nebeški, za ta kelih trpljenja, ki si rni ga poslal." Nato scde in od-piše svoji ženi takole:
Preljuba Alojzija!
Iz Tvojega cenjenega pisma sem zvedel žalostno novico, da je naš rodbinski grad pogorel z vsetn, kar je bilo notri- To je sicer hudo za nas, vendar, ker je Bogu tako dopadlo, je naša sveta dolž-nost, da se uklonimo njegovi sveti volji ter da se mu tudi prisrčno zahvalimo, ker, kar je dal, je bilo njegovo. Zato prositn lepo, pojdi precej v cerkev z vso družino zahvalit se njemu, ki nam lahko stokrat
toliko povrne. Bog bodi naša tolažba.          .      ^.   .
Tvoj
Tomaž.
9. Dober namen.                                          m
BQuo vadis — kam greš?"     l|
Zdi se mi, da vidim tam na morskem bregu čolnarja, ki pripravlja svoj čoln za odhod, ki vlači železne mačke iz vode, širi jadra, naravnava vrvi, lovi veter in premetuje čoln semterlja. Slednjič se poslovi od prija-teljev ter odjadra.
Toda počakaj, dragi mornar, povej mi vendar, kam si se namenil z jadrnico, kam neki pluješ? Čolnar pa odgovori: nNe vem, pojdem, kamor tne veter zanese!"
Tam vidim vojščaka v popolni bojni opravi. Pištole ima nabite za pasom, meč mu visi ob ledjah, puško ima čez ramo in jezdi na konju. VpraŠam ga: ,,Kam pa greš, moj srčni vojščak?" Odgovori: BNe vem, pojdcm, katnor me konj ponese!"
Zopet vidim tam rokodelca, kateri dela ves božji dan, se poti in trudi na vse kriplje. Pobaram ga: „Prijatelj, čemu se pa toliko znojiš in kaj nameravaš ?" In zopet začujem osodepolni: ,,Ne vem!"
Tudi vidim marljivega zvezdogleda, ki noč in dan motri in opazuje nebeška telesa, prebira knjige ter si neprestano beli glavo z učenjem. Vprašam ga: ,,Čemu pa toliko skrbi in truda?" In pravi: ,,Ne vem!"
Oj, to so pristne, žive podobe vseh onih, ki svoje telesne in dušne sile sicer napenjajo, se trudijo in potijo, pa tjavendan brez pravega cilja, brez dobrega namena. Trudijo se v potu svojega obraza za zrnce posvet-nega dobička, za posvetno slavo in čast, nikdar pa se ne spomnijo do-bičkov nebeških, zato pa je njihov trud malo več vreden, nego kakega mravljinca ali pajka.
Naša dela brez dobrega namena so klas brez zrnja, nož brez ostrine,   denar brez veljave.
^_^^^^^_^_^^^^^ OŽZ   148   «Q