61
potrebnega in kvarnega balasta. Število naročnikov ni v nikakem razmerju s številom listov, in odtod izvirajo večne tožbe urednikov o „slabem odzivu in o malomarnosti občinstva". Sploh trpi književnost vsled nezdrave hiperprodukcije. Vsakdo hoče biti „umni radenik", vse se „odaje na nauke", in odtod izvira preobilna literarna produkcija, kateri pa ne-dostaja prave umstvene globokosti. Jasno je, da postaja pri tem antagonizem med listi jako oster in se kaže tudi na nevesel način v pisanju „duhovitih ocen". Slednjič svetuje Nedeljkovič, naj se snide „literarni kongres", ki naj odpravi te nedostatke.
Češki ilustratorji. Največji češki ilustrirani list je „Zlata Praha". Poleg nje je prej izhajal „Svetozor", a oba lista sta se združila. Sicer je še več drugih ilustriranih čeških listov. Omenjamo izmed njih samo »Volne smery", kateri zastopajo secesionistiško smer. Zdaj pa so češki umetniki ustanovili nov list „Dilo", kateri bodi namenjen izključno samo češki umetnosti. V svojem oklicu pravijo, da doslej Čehi še niso imeli lista, kateri bi bil v vsej opremi popolnoma češko-naroden. „Jednota vytvarnich umelcu" v Pragi hoče „češki umetnosti" priboriti priznanje ne le doma, ampak tudi v inozemstvu.
Češki matematiki in fiziki izdajajo že XXXII. leto svoj „ Časopis pro pestovani mathematiky a fiziky", katerega urejuje prof. Augustin P a n e k. Poleg mnogih strokovnih znanstvenih razprav nas zanima v zadnji knjigi spis „K dejinam mathematiky v Čechach". Ladislav Peprny poroča o dveh staro-čeških knjigah, kateri se že bavita z matematiko: Paroubkov „Vejtah sveta" iz 1. 1765. popisuje vesoljstvo in računa astronomske in zemljepisne daljave, Červenkov „Vsezved" iz 1. 1697 pa tudi popisuje razne količine, a še nima znanstvene vrednosti. — „Jednota českjch mathematiku" razpisuje tudi teme k razpravam in deli nagrade najboljšim spisom.
Čeških časnikov je letos izhajalo 690. V Pragi jih je bilo okoli 300, v Ameriki do 70.
Iz stare zgodovine. O bizantskem cesarju Ju-lianu prinašajo obširen kritičen spis „Listy filologicke."
Gebauerjev „Slovnik staročesky, katerega izdaja zdaj češka znanstvena akademija skupaj s češkim grafiškim društvom „Unie", je preizkusil profesor dr. Pastrnek tako, da je za en del preštudiral za Gebauerjem vse vire in poiskal vse besede ter zabeležil tiste, ki jih slovar ni imel. Pregrešil je vsega skupaj le 204 besede. Pastrnek sklepa iz tega, da je Gebauerjev „Slovnik staročesky" v vsakem oziru izborno in monumentalno delo, s katerim se Čehi lahko ponašajo pred vsem znanstvenim svetom.
Dr. Jan Maly, slovaški duhovnik in rodoljub, je umrl 19. oktobra prošlega leta. Deloval je največ s poljudnimi spisi v raznih listih in izdajal „Zabavno-poučnu biblioteku slovensku."
Lužiško-srbski pregovori. Dr. Ernest Muka je izdal lužiško-srbske narodne pregovore z naslovom : „Pfistowa a prišlowne hrončka a wuslowa Hornjo-lužiskih Serbov". „Slavjanskij Vek" je izmed njih nabral nekatere značilnejše, katere tu podajemo: „Serb ma runje tak mozhow kaž Neme" (Lužiški Srb ima ravno toliko možgan kakor Nemec), „Serbski pan abo nemški, to je všo jedyn čert" (Gosposki človek, bodi Srb ali Nemec, je vse en vrag), „Serbski dom ma hostlive blido" (Srbska hiša ima gostoljubno skledo), „Wšo jene je dawkam, hač do Prahy abo do Drjaždžan dvrbja" (Vseeno je davkom, ali gredo v Prago ali v Draždane), „ Stare časy su tež cežke kwakle mele" (Tudi stari časi so imeli težka bremena). Lužiško-srbskih vseučiliščnikov je vseh skupaj kakih 30 do 40. Združeno se izobražujejo v materinskem jeziku, da bi rešili tudi lužiško-srbsko narodnost, to v nemški državi skoro vtopljeno slovansko betev.
Stachiewiczeve ilustracije k romanu „Quo vadiš?" zbujajo veliko pozornost v umetniškem svetu. Sienkievvicz je v tem romanu naslikal poganski in krščanski Rim s pretresljivo istinitostjo. Propa-lost poganstva, krutost preganjavcev, svetost muče-ništva — vse to je popisal slavni pisatelj tako živo in duhovito, da je njegova povest zaslovela po vsem svetu kot eno prvih beletrističnih del vseh časov. Rojak Sienkiewiczev, slikar Peter Stachiewicz, je ilustriral najmarkantnejše prizore iz te povesti ter je svoje slike razstavil v Varšavi, v Krakovu in potem na Dunaju. Tu je bilo prisiljeno tudi nemško časopisje, katero tako rado prezira slovanske umetnike, da izreče svojo kritiko. In uspeh je bil popoln: tudi najbolj nasprotni listi so morali priznati visoko umetniško vrednost razstavljenih slik.
Sliko Matejkovo,,,Bitka pod Grunwaldom", je kupilo „Towarzystvo sztuk pie;knich" v Varšavi za 25.000 rubljev. Prvotna cena tega velikanskega umotvora je bila 40.000 rubljev. Omenjeno vsoto za nakup so zložili prijatelji slikarstva.
Narodna pesem v mestih. To se zdi kakor nemogoče. Saj ko mislimo na narodno pesem, si predstavljamo zelene loge in dehteče travnike, na katerih zveni pesem preprostega naroda. Se če poslušamo v koncertni dvorani umetno prirejeno narodno pesem, se nam zdi, kot bi videli mesto istinite cvetlice samo njeno umetno pobarvano podobo. In vendar nastajajo tudi v mestih, ki broje po mnogo tisoč ljudi, narodne pesmi, vsekako bolj v predmestjih kakor pa v sredi modernega življenja, med zvonjenjem tramvajev in v svitu električnih luči. Te pesmi pa nimajo one poetične naivnosti, katera krasi pravo narodno pesem. Večinoma so politične, satirične in zbadljive. Pariz ima mnogo političnih narodnih pesmi, katere so se rodile na bulvardih. V poljskem  časopisu „Ludu" razmotriva Al. Janovvski
62
poljske „predmestne narodne pesmi" in prihaja do zaključka, da najbolj poetični stan v mestu so — zidarji. Ti imajo res tudi največ svojih pesmi. V drugih stanovih se redko dobi priložnost za zlaganje pesmi. Trgovec v prodajalnici nima časa za poezijo, krojači, čevljarji in drugi rokodelci tudi nimajo miru, ampak morajo vedno občevati s strankami. Zidar pa visi med nebom in zemljo visoko zgoraj v zraku kakor ptič. Z nikomur ne govori, ampak mirno po-klada opeko na opeko. In pri tem se mu porajajo pesniške misli — najizbornejši izdelki borne mestne poezije.
Slovanske starožitnosti. Letopis, ki se bavi izključno le s starožitnostmi slovanskega rodu, je „Swiatowit" (Rocznik poswitjcony archeologii przeddziejowej i badaniom pierwotnej kulturnv pol-skiej i slowianskiej). Izdaje ga E. Majewski v Varšavi.
Etnografsko razstavo so priredili lansko leto Poljaki v Skawini. Razstavljene so bile narodne noše, ne le sedanje, ampak tudi take, ki so jih nosili Poljaki še pred sto leti, stare listine, obrtni izdelki, iz-kupine, narodni ornamenti itd.
Vseslovanska umetno - obrtna razstava v St. Peterburgu 1. 1904. bo imela ta glavni namen, da stopi Rusija v trgovskem, obrtnem in umetniškem oziru v ožjo zvezo z drugimi slovanskimi narodi. Zato se snujejo povsod pomožni razstavni odbori, ki bodo preskrbovali udeležbo vseh slovanskih rodov na razstavi. Razstava ima podati jasen pregled čez gospodarski in kulturni položaj vsega slovanstva. Zato želi razstavni odbor, da bi se mu pošiljali poleg prirodnih pridelkov vsi izdelki, ki spadajo v obrt ali umetnost. Iz darovanih ali nakupljenih predmetov se bo osnoval „Vseslovanski muzej". Odbor želi, da se mu pošiljajo tudi zbirke raznih literarnih del in pregledni spisi o gospodarskem položaju posameznih dežela.
Apollon Aleksandrovič Majkov, eden naj-veljavnejših slavjanofilov, je umrl 17. oktobra preteklega leta v Moški v 76. letu svoje starosti. Bil je najboljši učenec slavista Bodjanskega. Znanstveno ime si ji pridobil z disertacijo „Istorija Serbskago jazvka po pamjatuikom, pisannvm kirilliceju, v svjazi s istorijeju naroda", ki je izšlo v tisku 1. 1857. Majkov je bil že naslednjega leta profesor ruskega jezika in slovstva v Moskvi. Bil je vnet pristaš slavjanofilske ideje in je delal na to, da bi se tudi pri drugih Slovanih razširilo razkolno pravoslavje. Zato se je posebno potegoval za Srbe. Med berolinskim kongresom je pisal v liste vnete članke v srbskem smislu, kateri so marsikaj pripomogli, da se je Rusija tako odločno potegnila za Srbijo Vabil je tudi srbske dijake v Moskvo, da se vzgoje v ruskem in pravoslavnem smislu.
Zgodovinska drama v Rusiji prospeva tud v sedanjem času, ko na zapadu veje v literaturi čisto nasproten veter. Priznanje so si pridobile sledeče novejše zgodovinske drame: Alekseja Tolstega „Car Feodor Joannovič", V. Krvlova „Petr Velikij", A. S. Suvorina »Dmitrij Samozvanec i carevna Ksenija" in Krvlova „1812. god, otečestvennaja vojna."
Rusko - slovanski obzornik. „St. Peterburg-skoje blagotvoriteljnoje občestvo" je začelo izdajati svoje „Izvestije". Urednik mu je g. V. N. Ko rabijo v, kateri je bil nedavno tudi pri nas v Ljubljani kot odposlanec odbora za vseslovansko razstavo v St. Peterburgu 1. 1904. „Izvestije" bo prinašalo po-ljudno-poučne članke iz zgodovine, književnosti, iz cerkvenega življenja in etnografije posameznih slovanskih narodov ter bo izhajalo po osemkrat na leto.
Ruski kružki so zdaj ustanovljeni na Dunaju, v Pragi, v Brnu, v Ljubljani, v Trstu, kjer poučuje Rusinja Oljga Nikolajevna Stepenko, v Gorici, v Pro-stejevu, v Ogrskem Gradišču in v Trnovi. „Moskov-skoje Slavjanskoje Vspomagateljnoje Obščestvo" je izjavilo, da priskrbi kružkom ruskih učiteljev, ako člani plačujejo gotovo vsoto.
Maloruski narodopis. Ukrajinsko „Ševčen-kovo društvo" v Lvovu je lani določilo več članov za etnografsko ekspedicijo med Hucule. J. Roždol-skyj je nabiral narodne napeve, a jih ni takoj zapi-saval, kakor so delali dosedanji nabiratelji narodnega blaga, ampak jih je — navijal na fonograf. Roždol-skyj je na ta način nabral čez 1500 narodnih pesmi, v huculskih krajih 670, med njimi 220 lemških. (Lemci imajo svoje ime odtod, ker rabijo besedo lem, kakor Slovenci le v pomenu samo; drugi Malorusi rabijo besedi lise in tiljko). Doma jih piše z notami O. Ludkevyč, kateri je že tako transponiral do tisoč pesmi. »Ševčenkovo društvo" bo po končanem delu izdalo vse te pesmi, kakor tudi zbirko gališko-ruskih pregovorov in ljudskih legend.
P. A. Kulakovskij, kateri je Jugoslovanom znan po svoji doktorski disertaciji o „Ilirizmu", za katero je dobil tudi častno nagrado Kotljarevskega, je bil imenovan za glavnega urednika »Praviteljstvennemu Vestniku". Bil je doslej profesor slavistike na varšavskem vseučilišču, a se je vedno zelo bavil s časopisjem.
Spomenik Rubinsteinu, slavnemu virtuozu in skladatelju, so postavili 14. nov. v peterburškem kon-servatoriju, katerega glavni ustanovnik je on. Pri tej priložnosti so priredili velik koucert, večinoma iz njegovih skladb.
Rusko novinstvo. Pred dvesto leti je začel izhajati v Moskvi prvi ruski časopis „Vedomosti" v „Gosudarjevem pečateljnem dvorcu" ki je bil hkrati ustanovljen 1. 1703. Ta obstoji še dandanes kot „Sin-odaljnaja tipografija". Razna časnikarska društva in tiskovni zavodi pripravljajo za dvestoletnico slavnostna izdanja.