Edinost in dialog Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 325–330 Poročilo Report (1.25) UDK UDC: 27-67-534.3(497.5Jasenovac) DOI: 10.34291/Edinost/76/Skafar2 © 2021 Škafar CC BY 4.0 Vinko Škafar Medverska molitev v Jasenovcu An Interreligious Prayer in Jasenovac, Croatia Na dan obnove očiščenja spomina in spomina na mučence vere v požeški škofiji na Hrvaškem je 26. marca 2021 v Spominskem območju Jasenovac 1 pri spomeniku kamnitega cveta katoliška škofija v Požegi prvič organizi‑ rala medversko molitev. Pri molitvi so sodelovali najvišji cerkveni dostojanstveniki, in sicer iz Katoliške cerkve nadškof Giorgio Lingua, apostolski nuncij v Republiki Hrvaški, in Antun Škvorčević, požeški škof, iz Srbske pravoslavne cerkve Jovan Ćulibrk, pakraško slavonski škof, iz Koordinacije judovskih občin v Republiki Hrvaški glavni rabin Luciano Moše Prelević in iz Islamske skupnosti Mevludi efendija Arslani, namestnik predsednika Mešihata. Medversko molitev je iz Jasenovca neposredno prenašal prvi program hrvaške televizije in hrvaški radio. Na začetku programa so dijaki Katoliške gimnazije v Požegi prižgali ja‑ senovškim žrtvam luči v središču spomenika cveta, Antun Škvorčević, predsednik Sveta za ekumenizem in dialog pri Hrvaški škofovski konfe‑ renci, pa je položil venec. Učenki Glasbene šole iz Požege Jana Mustapić (flavta) in Matea Šeremet (klavir) sta izvedli glasbeni program s skladbo J. Mouqueta »La Flute de Pan«. 1 V Jasenovcu so bili ubiti tudi duhovniki iz mariborske (lavantinske) škofije: Franc Grobler (25. 11. 1893–17. 10. 1942), Franc Kač (23. 11. 1907–17. 10. 1942), Janez Kodrič (1. 3. 1897–17. 10. 1942), Franc Orešnik (1908–9. 1. 1945), P. Anzelm Polak, križnik (8. 4. 1883–17. 10. 1942), Janez Rančigaj (12. 8. 1893–17. 10. 1942) in Jakob Sem (23. 7. 1908–20. 9. 1942?). 326 Edinost in dialog 76 (2021) 1: 325–330 VINKO ŠKAFAR Škof Škvorčević je med pozdravom soudeležencev medverske molitve v Jasenovcu med drugim dejal: »Petek pred cvetno nedeljo je imeno‑ van tudi ‘žalostni petek’. Kot predstavniki različnih verstev smo se zbra‑ li v Jasenovcu, da bi obudili spomin na dvajseto stoletje, ko je človeška misel potonila v brezna zla in so jo vladajoči sistemi spremenili v nasilje drug proti drugemu, ko je merilo človeštva postala nacionalna ali ideolo‑ ška sebičnost, spremenjena v izključevalnost drugačnih. Sovraštvo se je izražalo z morilnostjo nad nedolžnimi. Danes je dan, ko v požeški škofiji na pobudo njenega ustanovitelja papeža Janeza Pavla II. s postom in mo‑ litvijo, kesanjem in odpuščanjem, s pokoro in žrtvijo skušamo ‘očistiti zgodovinski spomin’ (CD 91,15‑16) s spominjanjem trpljenja nedolžnih in žrtev totalitarnih režimov prejšnjega stoletja. Prepričani smo namreč, da nimamo pravice, da bi to prepustili pozabi, toda prav tako nismo pok‑ licani, da bi sodili njihovim morilcem, ampak da bi jih v molitvi vse iz‑ ročili Bogu, edinemu pravičnemu sodniku, da bi jih s svojo usmiljeno ljubeznijo in odpuščanjem spravil s seboj in nas med seboj. Jasenovškim in drugim žrtvam katerekoli narodnosti, verske, ideološke ali druge pri‑ padnosti izražamo spoštovanje, molimo za mir njihovih duš in z versko kulturo spomina, osvobojeni maščevalnih misli in občutkov, spodbujamo spravo in bratstvo med ljudmi. Papež Frančišek nas je med nedavnim obi‑ skom v Iraku spomnil, da je ‘bratstvo močnejše od bratomorstva, upanje je močnejše od smrti, mir močnejši od vojne’. Ta naša medverska molitev naj bo močnejši glas od glasu podcenjevanja in preziranja žrtev katerekoli vere ali narodnosti na naših prostorih, ki jim je povzročeno nasilje, in naj prizadevanje pomaga, da luč na hrvaškem nebu ne bo ‘prekrita z oblaki sovraštva’. Sovraštvo do brata je največje onečaščenje Boga, ki je ustvaril človeka in ne sovraži nikogar.« Ko je škof Škvorčević posamično pozdravljal udeležence medverske mo‑ litve, je dejal: »Od srca in s posebnim spoštovanjem pozdravljam pred‑ stavnika papeža Frančiška v Republiki Hrvaški, apostolskega nuncija mnsg. Giorgia Lingua, prevzvišenega pakračko‑ slavonskega škofa Jovana Ćulibrka, gospoda Luciana Moša Prelevića, glavnega rabina Koordinacije judovskih občin na Hrvaškem, in Mevludija efendija Arslanija, namestni‑ ka Mešihata Islamske skupnosti na Hrvaškem. Z veseljem pozdravljam maturante Katoliške gimnazije v Požegi z ravnateljem Ivico Bedeničićem in profesorji, učence Glasbene šole v Požegi, ki z instrumentalno glasbo navdihujejo lepoto tega srečanja, in Scholo cantorum duhovnikov, ki s 327 Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 325–330 MEDVERSKA MOLITEV V JASENOVCU koralnim petjem prispevajo duhovno moč k temu srečanju. Pozdravljam tudi vse vas, ki ste se nam pridružili po prenosu hrvaške televizije in hrva‑ škega radia. Naj Bog ljubezni in usmiljenja, odpuščanja in miru sprejme našo pokoro in molitev!« Schola cantorum v sestavi Mario Večerić (vodja), Perica Matanović, Krunoslav Juraković in Krunoslav Siroglavić je odpela gregorijanski koral »Večna luč naj jim sveti, Gospod«. Sledila je medverska molitev. Z molitvijo je začel nadškof Giorgio Lingua, apostolski nuncij v Republiki Hrvaški, in spregovoril: »‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ (Lk 23,34) To so nam zelo znane besede. Izrekel jih je Jezus v zadnjih tre‑ nutkih svojega zemeljskega življenja. Namenjene so tistim, ki so ga križali, krivično, mi pravimo – po zakonu, kot so mislili sovražniki. ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Besede, ki si jih ne upam niti ponoviti, poseb‑ no na kraju, kot je ta, kjer bi lahko delovale kot preveliko, dejal bi, neod‑ pustljivo pomanjkanje spoštovanja do tistih, ki so tukaj strašno trpeli vse do tragične smrti. Tu smo z globokim spoštovanjem, na tem kraju, na ka‑ terega se vsako leto vračamo, zmagovalci in poraženci, krivci in nedolžni. V tem trenutku mislimo na številne druge podobne kraje. Kraje mučenj in zla človeka do človeka, kjer so včasih krivci in nedolžni, zmagovalci in premaganci, menjavali vloge. Z mislijo na vsa koncentracijska tabori‑ šča, kraje diskriminacij in trpljenja, tistih včerajšnjih in žal tudi teh dana‑ šnjih, ne želimo nikogar izključiti. Tukaj smo, da se ne bi ponovile napake iz preteklosti, trkamo se na prsi zaradi sedanjih krivic, ko poslušamo Božjo besedo, izrečeno prvemu morilcu, Kajnu, in namenjeno tudi nam: ‘Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni.’ (1Mz 4,10) Tu smo z očmi usmerjenimi k Tistemu, ki je bil ubit, preboden, zasramovan in pre‑ zrt od tistih, ki so menili, da delajo dobro, in je tako postal za nas, kristjane, simbol vseh, ki so jih krivično umorili. Radi bi imeli pogum in moč sprejeti Jezusove besede: ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Toda te besede nas dvakrat pohujšujejo. Zato ker Jezus ni samo prosil, da se ne gleda na nji‑ hove grehe, ampak jih je celo na neki način ‘opravičil’, svoje morilce, ko je dejal: ‘saj ne vedo, kaj delajo’. Sočutno je gledal s križa, saj je vedel, da jih je Satan zasužnjil. Opravičeval je tiste, ki so ga umorili. Neverjetno! Zdi se nam, da je že odpustiti preveč ali da je dovolj prositi odpuščanje, toda nikoli opravičiti. Nemogoče! Kakšna neumnost. Če morda ne bi prišli do te ‘neumnosti križa’, nikoli ne bi dosegli resnične sprave. Morda ni drugega 328 Edinost in dialog 76 (2021) 1: 325–330 VINKO ŠKAFAR načina, da očistimo spomin, kot da gremo skozi to ‘neumnost odpuščanja’. Nihče ne želi skriti resnice ali zmanjšati teže tega, kar je bilo storjeno. Toda nesporna je resnica: kakršenkoli je bil zločin, ga odpuščanje presega, tisto odpuščanje, ki gre vse do ‘opravičenja’. Prosim za odpuščanje v imenu vseh tistih, ki so si tukaj ali drugje okrvavili roke z zločini proti človeštvu. Samo tako lahko ponovno pogledamo v oči drug drugemu kot bratje, ker smo vsi bratje in sestre. Krivci in nedolžni. Tisti, ki jim je bilo odpuščeno, in tisti, ki so pokazali usmiljenje. Če se prepoznamo kot bratje v krivdi, se bomo prepoznali kot bratje tudi v odpuščanju. Tisti, ki se jih želimo spomniti, da jih ne bi pozabili, nam bodo hvaležni. Ti vedo, da bodo tis‑ temu, ki goji maščevanje, vrata Večnosti vedno zaprta. Nasprotno pa se široko odpirajo tistim, ki imajo pogum odpustiti vse do opravičenja. Kajti v Bogu ni sovraštva niti maščevanja. Vanj vstopajo samo usmiljeni: ‘Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.’ (Mt 5,7) On, On je Usmiljeni Bog.« Nato je povabil navzoče, da z zbranim verniškim srcem zaupajo Bogu vse nedolžno umorjene ljudi jasenovškega taborišča, žrtve vseh narodnosti, verstev, svetovnih nazorov ali političnih opredelitev bodisi med drugo sve‑ tovno vojno ali neposredno po njej, in da v njegovi ljubezni, ki je močnejša od smrti, najdejo svoj mir in dostojanstvo, ki jim ga je odvzelo človeško sov‑ raštvo. Molitvene namene sta izrekla Miroslav Paulić in Leonardo Đaković, profesorja Katoliške gimnazije v Požegi. Navzoči so na posamezne namene odgovarjali z zapetim vzklikom »Prosimo te, usliši nas!«. Schola cantorum pa je odpela gregorijanski koral »Gospod, daj jim večni pokoj«. Pravoslavni duhovnik Blagoja Đukić in protodiakon Milan Tomašić sta zapela himno jasenovškim mučencem in molila za vse žrtve jasenovške‑ ga taborišča. Nato je Jovan Ćulibrk, pakraško‑slavonski pravoslavni škof, udeležencem medverske molitve med drugim dejal: »Na kraju, kjer je stal Kristusov križ, na Golgoti, tristo let ni bilo nič, toda od ust do ust, od ušes do ušes, od človeka do človeka, od otroka do otroka, od starega očeta do vnuka se je govorilo in prenašalo poročilo o tem, kje je bil križan, kje je bil pokopan, kje je vstal in kje je odšel v nebesa. In ko je prišla cesarica Helena, mati cesarja Konstantina, v Jeruzalem, so naenkrat zaživeli ti sveti kraji, kraji trpljenja, kraji vstajenja, kraji, ki vse človeštvo objemajo s svojo ljubeznijo v besedah ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!’, in na njih so zgradili cerkve, katerih geslo je prav to: ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, 329 Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 325–330 MEDVERSKA MOLITEV V JASENOVCU kaj delajo.’ Tako je tudi ta kraj trpljenja najprej dobil ‘kamniti cvet’, in šele po mnogem trpljenju in ob mnogih prepovedih je bila postavljena cerkev v Jasenovcu kot odsev Jeruzalema. Zgrajen je bil samostan in kdo ve kaj bo še mogočni Bog storil na tem kraju, da bi zaznamoval žrtev v Jasenovcu, ki je vsečloveška, vsezdružujoča – kar vidimo tukaj med nami – žrtev kot znamenje Božjega odpuščanja. Ko bo Gospod prišel sodit svet, ko pride Mesija, bo za nekatere prvič, za druge drugič vstopil skozi vrata Jeruzalema, ki se imenujejo ‘Ša’ ar‑Rahamim’, kar pomeni ‘vrata usmiljenja’, in bo z us ‑ miljenjem sodil svet. Gotovo bo pred temi vrati tudi ta kraj in se bodo s prestola, s katerega bo Mesija sodil svet, prepoznale tudi jasenovške vode in stolpi, predvsem pa jasenovško usmiljenje. V njem (v Mesiji) se bo pre‑ poznalo jasenovško usmiljenje, s katerim bo Bog vsem sodil.« Luciano Moše Prelević, glavni rabin Koordinacije judovskih občin v Republiki Hrvaški, je v svojem govoru dejal: »Skupščinski modreci postavljajo vprašanje: Če je Bog vsemogoč, vemo, da je vsemogoč, zakaj je ustvaril samo Adama, in ne vsega človeštva naenkrat, takoj vse? In skup‑ no odgovarjajo: Adama je ustvaril kot prvega človeka, da bi vsi ljudje izha‑ jali od njega, kar pomeni, da imamo poleg enega nebeškega Očeta tudi enega zemeljskega očeta, in to dela vse ljudi na svetu enake, vse za brate in sestre, eno veliko družino. Drugi odgovor je: Bog je ustvaril samo Adama, da bi se naučili veliko lekcijo: če bi nekdo umoril Adama, bi umo‑ ril ves svet. Iz tega izhaja tudi nasprotno, ‘kdor reši enega človeka, je rešil ves svet’. Vsaka žrtev, ki je bila tukaj umorjena, predstavlja ves svet. Tega se vedno spominjajmo.« Nato je sledila molitev v hebrejščini: »Dobri Bog, usliši molitev naših dragih rajnih, ki molijo za nas. Usmili se zaradi svojega velikega imena in zaradi tistih, ki so bili zverinsko umorjeni zaradi svetosti tvojega imena, sežgani na ognju, zadušeni v ognju in plinskih celicah, ker so ostali zvesti tebi, in nam podeli dolgo ter srečno življenje. Amen.« Mevludi efendija Arslani, namestnik predsednika Mešihata Islamske skupnosti v Republiki Hrvaški, je najprej izrekel molitev v arabščini/dovu za žrtve Jasenovca: »Prosimo te, dragi Bog, da bo žalost upanje, maščeva‑ nje pravica, da bo solza molitev, da se več nikomur in nikoli ne ponovi Jasenovac in noben zločin tega sveta. Amin.« Schola cantorum je sklenila medversko molitveno srečanje s skladbo Anzelma Canjuge »Blagor čistim v srcu« (Mt 5,8). 330 Edinost in dialog 76 (2021) 1: 325–330 VINKO ŠKAFAR Domači škof Škvorčević je v zahvalni besedi ob sklepu med drugim dejal: »To medversko molitveno slavje končujemo z besedami iz Knjige mod‑ rosti: ‘Duše pravičnih pa so v Božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru. Čeprav se ljudem zdi, da so bili kaznovani, je bilo vendar njihovo upanje prežeto z nesmrtnostjo in po majhni pokori bodo bogato nagrajeni.’ (Mdr 3,1‑5) Od srca hvala vsem, ki ste s sočutnim molitvenim srcem izkazali spošto‑ vanje do umorjenih nedolžnih v Jasenovcu in drugih krajih trpljenja ter jih izročili Božji ljubezni, ki je močnejša od smrti. Zahvaljujem se hrvaški televiziji in hrvaškemu radiu, da sta z neposrednim prenosom omogočila številnim dobrosrčnim ljudem, da so se nam pridružili v molitvi. Bog naj nas vse blagoslovi in ohrani!« Medverski molitveni program sta sklenila Žarko Dominik Jakovjević (tro‑ benta) in Ana Orić iz Glasbene šole Požega z izvedbo »Koncerta št. 1« L. Kogana. (Informativna katolička agencija /IKA/, 26. 3. 2021) Prevedel Vinko Škafar