ČUDEŽNA SKALA V crngrobski hosti je skala, ki je podobna naslanjaču. Ločani pripovedu jejo, da je na ie'] skali v davnih dneh posedala in se odpočivala sama ajdovska deklica. Ajdovske deklice ni več. ostala pa je skala, ki ima baje takšno ču dežno moč. da vsakdo, kdorkoli hodi tja posedat, raste ko konoplja ... Tako je v Loki živela neka mati, ki je imela devet sinov, devet takšnih hrustov, da se je pod njihovimi nogami zemlja tresla. Ko pa se ji je rodil 213 deseti sin. je bil takšen nebogljenec. da ga je že najmanjša sapica vrgla ob tla. Desetnik je jedel in jedel, a zrastol ni niti za ped. Nekega dne pa je obupana mati zanesla nebogljenčka v crnogrobsko hosto, ga posadila na kamniti stol ajdovske deklice in rekla: »Ce ti še čudežna skala ne bo pomagala. IJOŠ svoj živi dan ostal majhen ko palček in vsi ljudje te bodo zaničevali, vsi se iz tvoje nebogljenosti norče vali. Sedi. sinko, na tej skali, dokler ne zrasteš in svojih bratov ne prerasteš!« Mati je odšla v I.oko. desetnik pa je obsedel na skali. In glej, ko ga je mati naslednji dan obiskala ter mu prinesla kruha in vina. je ujeti sinko bil že večji in močnejši. Tako se je ponavljalo iz dneva v dan: desetnik je je Je! materin kruh in rastel, rastel, dokler ni prerastel svojih bratov. Ko pa ga je mati potlej hotela zvabiti domov, je dejal: »Pustite me še tukaj, mati moja! Še naj rastem, da bom velik in močan, kakor ni bil še nikdar noben Ločan.« »A kdo te bo hranil?« je zatarnala mati. ki v kašči ni imela zadosti moke, da bi bila sinu lahko spekla tolikšen hleb kruha, kakor se spodobi za velikana. ».Sam se bom preživljal, mati moja,« ji je odvrnil. »Le domov pojdite in skrbite za mojih devet bratov.« Mati je odšla in pustila sina v crngrobsi hosti. Ta pa je še kar naprej in naprej posedal na čudežni skali in rastel, rastel, dokler ni zrastel v velikana, da je lahko pogledal čez vrhove dreves, kaj se dogaja v Loki. Čudežno skalo je zapustil šele potlej, ko se je pričela pod njegovo težo udirati v zemljo. Odšel je v loške hribe in jedel vse, kar mu je prišlo v roke: kmetom je iz- praznjeval hleve, svinjake in kašče, bajtarjem je jemal ovce, pekel je živino in drobnjad na ražnju in se redil ter mastil, da se še dandanašnji pozna rev- ščiim vsepovsod, kamorkoli je stopila njegova noga. Ko pa so se hribovci naveličali njegove kraje, so se združili in nekoga dne s cepci, vilami in kosami navalili na spečega veiikana-desctnika ter ga ubili. Če hoče torej kdo od vas zrasti v velikana, naj gre v crngrobsko hosto na čudežno skalo sedet. In ko bo postal velikan, naj ga ne skrbi, kako se bo preživljal, kajti velik je naš svet in tudi za velikana, ki je pojeduh, se v Loki P • (Motiv: Ixica Brenk, Skofja Loka) 214