GLEJ, SVEČE LEDENE!
Glej sveče ledine -te nože jeklšne, kaljšne ob siju v srebrnih nočšh: Morana jih kuje, ko zlobno ti snuje usodo pogubno na zračnih potšh.
A tamkaj sinička navihana ptička -mar veš, da ob žrelu na tebe preži!
Kak kljuva in vrta v vratca priprta, da zvabi te v zimo, ti krila zdrobi.
Ne želi, čebelica ljuba, iz spanja, saj zate, ne zame čas prišel še ni-brž v ulj se povrni, s sestricami strni se v gnezdece toplo in varno zaspi!
Kaj siliš, čebelica drobna, iz panja, kaj vleče te venkaj v burjo in mraz!
Saj bratec tvoj - teloh še zimski sen sanja, pod belo odejo svoj skriva obraz.
Medvedek res prišel je malce na dan, a koj se je vrnil nevoljen v svoj stan, saj bilke še ene ni našel zelene, zavit v kožušček je legel zaspän.
Na vrtu sneženi mož niti ne zmeni za sonce se zlato, ki sije z neba: s klobukom na glavi v kristalni opravi se roga ošabno mu, se krohota.
FRANCE GUNA