Jože Možina, Slovenski razkol, Okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega odpora, Medijske in raziskovalne storitve, Jožef Možina, s. p.; Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, d. o. o.; Mohorjeva družba v Celovcu; Goriška Mohorjeva družba, Ljubljana, Celje, Celovec, Gorica, 2019, 624 strani Moj stari ata, partizan, borec Šercerjeve brigade in dobitnik medalje za hrabrost, ni pripovedoval partizanskih zgodb … V središču zgodovinskega preučevanja je predvsem človek, ljudje, njihova medsebojna razmerja in hkrati zunaj njih vse, kar je vplivalo na ta razmerja. Zgodovinarja seveda ne zani- majo ljudje sami po sebi, temveč le konkretni posamezniki, ljudje v določenem krajevnem in časovnem okviru. Zgodo- vina kot dogajanje v preteklosti pa je pristopna zgodovinarju samo v takem obsegu, v kakršnem je zapustila sledove – zgo- 282 dileme – recenzije dovinske vire. Le z njihovim posredovanjem lahko zgodovi- nar spoznava preteklost, znova obnavlja njeno podobo ter preučuje njene notranje strukture in njihove zakonitosti. V tem posebnem zgodovinarjevem spoznavanju preteklosti je utemeljen poglaviten pomen virov za zgodovinopisje. Toda virom ni mogoče verjeti na besedo, temveč je treba najprej kritično pretresti verodostojnost vsakega. Že povezanost preteklosti in sedanjosti v osebi zgodovinarja ter pomen te povezanosti za znanstveno delo ali pa tudi le za razumevanje zgodovinskega in sodobnega dogajanja opozarjata, da zgo- dovinska veda nikakor ni samo preprosto zapisovanje dejstev po kritično preverljivem, ampak z analizo, s povezovanjem in primerjanjem ugotovljenih dejstev čim bolj prispeva k njihovemu razumevanju. Zgodovina je živa veda, saj so z odkrivanjem novih virov in novih spoznanj, ki jih na osnovi njih dobimo o preteklosti, dozdajšnja podvrževa reviziji. Cilj razkosanja Jugoslavije in ponovnega razkosanja slo- venskega nacionalnega ozemlja s strani fašističnih in nacio- nalsocialističnih režimov je bil uničenje slovenskega naroda. Pretila je nevarnost, da slovenski narod izgine iz zgodovine oziroma, da tako kot mnogi narodi pred njim, postane samo zgodovinski spomin. Okupacija je na političnem nivoju po- menila zanikanje nacionalne svobode, pravice naroda, da sam upravlja svoje nacionalno ozemlje. Tako je tudi cilj odpora proti okupatorju, osvoboditev in pravica do nacionalne neodvisnosti. Vendar pa to ni nujno edini cilj odporniškega vojskovanja, saj se lahko vzporedno s tem poskušajo doseči tudi drugi cilji, kot so sprememba družbene ureditve ali pa pravičnejše reševanje problematike razmejitve med posame- znimi državami. Vseh nacionalnih političnih ciljev po navadi ni mogoče doseči samo z vojno oziroma eno vojno. Zato je treba cilje, ki se hočejo doseči z vojno, zastaviti tako, da bodo 283tomaž kladnik v skladu z možnostmi, pri katerih pa je vsekakor odločilna moč nasprotnika. Tako je treba v vsakem konkretnem prime- ru pravilno oceniti, katere cilje je v danih okoliščinah možno uresničiti in katerih ne. V vsakem primeru pa je možno z odporom oziroma gverilskim načinom bojevanja naspro- tniku, sovražniku, okupatorju preprečiti, da uresniči cilje okupacije, in s tem odložiti hiter konec vojne, kar pomeni preprečiti poraz. V teoriji in praksi sta se tako na Slovenskem oblikovala dva tabora, ki sta si v vsem svojem razmahu stala nasproti predvsem v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, ki so jo okupirali Italijani. Tabor okrog Komunistične partije Slovenije oziroma Protiimperialistične fronte ali Osvobodilne fronte je zagovarjal takojšen oborožen boj proti okupatorju ter bil s tem v neposrednem konfliktu s taborom slovenskega meščanskega vodstva, ki je zagovarjal postopno ilegalno or- ganiziranje in čakanje na končni ugodni trenutek. Nasprotja med taboroma pa so postajala vse bolj ideološka oziroma razredna, pa tudi človeška in civilizacijska. In okupator je po znanem načelu deli in vladaj ta nasprotja sprva izkoristil ter jih nato poglabljal in izrabljal v svojo korist. Kljub obilici znanstvenih in drugih monografij, spominov in pričevanj bomo v slovenskem zgodovinopisju zaman iskali knjigo, monografijo, kot je ta, ki v vsej svoji teži in težki vsebini leži pred nami in kar kliče po študiju svoje vsebine ali pa samo po iskanju zgodovine svojega kraja, svoje družine v tistem razklanem času narodne zgodovine. Monografija v prvi polovici predstavi nacionalne usmeritve političnih sil pred vojno in v nadaljevanju vzroke ter posledice okupacije, revolucije in protirevolucije. Pri tem velja izpostaviti avtor- jeve odgovore na ključna vprašanja takratnega in s tem tudi današnjega časa in razkola v pojmovanju nacionalne zgodovi- ne tega obdobja, in sicer »zakaj so v Ljubljanski pokrajini med 284 dileme – recenzije drugo svetovno vojno nastali oboroženi oddelki tradicionalnega tabora, zakaj je izbruhnil revolucionarni teror spomladi leta 1942 ter zakaj se je tradicionalna stran čutila v tako brezizho- dnem položaju, da je za lastno zaščito sprejela okupatorjevo orožje«. V drugem delu pa so obravnavani začetki oboro- ženega upora proti partizanskemu gibanju in revoluciji v posameznih izbranih pokrajinah in krajih. Tako so prikazane razmere pod italijansko okupacijo, razmah revolucionarnega nasilja ter roparski pohodi in umori posameznih partizan- skih enot, ki so jih ti izvršili nad civilnim prebivalstvom, ter posledično ustanavljanje oboroženih protirevolucionarnih skupin v Šentjoštu, Rovtah in Polhograjskih dolomitih, nato na Vidovski in Bloški planoti, v Loškem Potoku, Begunjah pri Cerknici, v Loški dolini, Velikih Laščah in v Dobrepoljski ter Struški dolini. Avtor skozi proučevanje arhivskega gradiva tako na primeru posameznih krajev in ljudi prikaže, kako se je na podeželju začetna naklonjenost do partizanov začela krhati. Sprva je tako izvajanje manjših partizanskih akcij povsem spremenilo odnos okupatorja do prebivalstva, tako da je njegov strožji režim oteževal življenje in gospodarsko aktivnost. Še hujši udarec pa so pomenili partizanski umori in partizanski napadi ter s tem povečana represija okupatorja nad civilnim prebivalstvom. In tu se je postavilo vprašanje o smiselnosti in upravičenosti izpostavljanja civilnih oseb okupatorjevemu nasilju, medtem ko so se napadalci vedno umaknili, čeprav so sami utrpeli več izgub kot okupator. V monografiji dobimo na ta vprašanja natančen odgovor, na nacionalni in osebnostni, človeški ravni. … in že v otroštvu sem si, ob vsem tem, kar sem v osnovni in srednji šoli spoznaval pri predmetu zgodovina druge sve- tovne vojne na Slovenskem, zastavljal vprašanja, zakaj ne. In mi je odgovoril (bilo je konec 70. in na začetku 80. let prej- 285tomaž kladnik šnjega stoletja): »Bilo je tako, kot te učijo v šoli«. Razumel sem šele pozneje. In knjiga Jožeta Možine nam pomaga razumeti. Razumeti našo nacionalno travmo, naš razkol, ki pa ga bomo premostili samo tako, da bomo v središče zgodovinske stroke postavili človeka in resnico. Tomaž Kladnik