Tema smrti v Murnovi poeziji Jože Pogačnik Kljub temu da problem smrti spada v bistvo človekovega bivanja, v književnosti XX. stoletja po tematizaciji ni enakovreden drugim plastem, ki so prav tako sestavni del nekogaršnje usode in življenjskega smisla. Molk, ki se je dvignil nad to temo, je očitno znamenje, da je pojav smrti pretrgal verige, na katerih ga je držal človek v prejšnjih stoletjih, ter postal moč, katere delovanje je neizmerljivo, nepre- vidljivo in zato neopisljivo. V takem položaju je postala aktualna Platonova misel, po kateri v smrti zares ni ničesar, kar bi bilo treba vedeti,1 celotno področje o tej bistveni stvari pa obvladuje tako imenovana docta ignorantia. Nenavzočnost besed o pojavu smrti seveda ni nenavzočnost smrti kot take, ki je v sodobnem življenju najbrž navzoča bolj, kot je bila kadarkoli poprej. Razumska in izkustvena spodbuda, ki jo je dal Voltaire, kakor da je pozabljena. Po njegovem sta za obravnavani pojav pomembni dve stvari, in 1 Prim. Vladimir Jankelevitch: La mort. Pariz 1966, str. 35. 1064 Jože Pogačnik sicer: 1. edino človek ve, da mora umreti, ter 2. to vedenje je utemeljeno v izkušnji (»et elle ne le sait que par l'experience«).2 Kar je refleksije o smrti, in nekaj je je, ker si ljudje, kakor vemo iz začetka Aristotelove Metafizike, po naravi prizadevajo, da spoznajo, je zajeta v omenjeno nasprotje. J. Murn je pesnik, ki se je s temo ukvarjal resno in v takšnih razsežnostih, da gre pri tem za bistven sestavni del njegove poezije sploh. Iz raziskav, ki jih je opravil D. Pirjevec,3 je znano, da gre za avtorja, ki mu narava in življenje v naravi pomenita edino pravo bivanje. To bivanje je utemeljeno v naravi ter se samo kot narava lahko edino uresničuje in uveljavlja, kar pomeni, da je človek le takrat zvest svojemu resničnemu bistvu, če je zvest naravi. Za to uresničevanje in uveljavljanje torej ne prihajata v poštev družbena ali zgodovinska raven, ki sta nenaravni in protinaravni; to pa pomeni, da je človeški posameznik odtujen od socialne akcije in zgodovinske tradicije ter s tem na zelo pomembnem področju svoje prakse zavrt in onemogočen. S prevzemom središčne ideje o naravi, ki da je prava domovina človeka, je v Murnovo poezijo stopilo pojmovanje naravnega ciklusa življenja in umiranja, ki ga označujeta letna časa pomladi in zime. V Pomladanski romanci je pomladni čas (cvetni maj) izenačen s svobodo, življenjem, močjo, naravo in soncem, kar vse so pojmi, ki ponazarjajo prebujeno voljo do življenja4. Omenjene pojme združuje predstava svetlobe, kar je mogoče skleniti iz neposredne izenačitve zime kot nasprotja pomladi s temo v isti pesmi. V svetlobi pomladi človek doživlja svojo popolnost, intenzivno občuti, da je in svojo vsakdanjost presega z ekstatičnimi razpoloženji. O tem govori na primer tudi Pomladanska slutnja, v kateri se je celotno vesolje, katerega del je človek, znašlo v takšnem razpoloženju, pesmi, ki tematizirajo ta svetli pol življenja, pa bi našli še več (npr. V vesni). Na drugi strani je zimski čas, ki je označen kot truden, mračen, neprijazen, tih in odljuden (dve Zimski pesmi); to je čas noči in teme in kot tak nasprotje času dneva in svetlobe. Ta čas prinaša otoznost, malodusje, melanholijo in resignacijo (npr. Ne vem, kdo bolj je tožen, O mraku, Pesem o svetem Martinu), ki dožive svoj vrh v občutju popolne odtujenosti in osamljenosti. Murnove misli mro obupujoč v jesenski noči in v njej pride do izpovedi, da je topol samujoc, ki ne seje in ne zanje. V mraku in v noči škrjanček več ne more leteti in peti, kar pomeni, da sta mu odvzeta tako polnost bivanja kot vsebinski smisel (Ne vem, kdo bolj je tožen). V naravi torej obstaja nekaj, kar naj bi bilo brezmejno, svobodno in nikomur zavezano, temu nasproti pa se uveljavljajo sile, ki vračajo v omejenost, ječo in podrejenost. V samem človeku je nekaj, kar mu jemlje zalet, zato se enako kot ptič, ki se v pomladnem dihu ne nažvrgoli, tudi človekova gorka kri v soncu ali v senci ne namisli (Enaka). Murn je 17. decembra 1900 v pismu F. Vovkovi izpovedal svoje umetnostno prepričanje. Veliki umetniki naj bi bili po njegovem »polni Boga,kki napolnjuje vse, kar je pravega in zdravega —, ki /ni/ nič drugega ko malik, ki ga obožujemo in moramo oboževati vsi najbolj ¦— tj. življenje! Zdravo in 2 Dictionnaire philosophique IV, str. 63. 3 Celovito v Uvodu v umevanje Murnove poezije, ki je objavljen kot spremna beseda h Kondorju 97 (Josip Murn: Topol samujoč, Ljubljana 1967, str. 123—43). 4 Teksti so navajani po Murnovem Zbranem delu (I. in II. del), ki ga je pripravil D. Pirjevec in objavil 1954. leta (v nadaljevanju ZD I in ZD II) 1065 Tema smrti v Murnovi poeziji krepko življenje, polno jasnosti, resničnosti, krvi in smisla«.5 Murnov bog seveda ni bog katerekoli dogmatike; ta malik, ki ga postavlja za podlago vsemu, je tako blizu tistemu prostoru bivanja, da ga je kratko in malo mogoče izenačiti z njim. Ker Murn takšnega prostora ni našel v socialnozgodo-vinskem uresničevanju (prim. pesmi S pojmovi več, z besedami, Prazna je široka cesta, Slovaška) ali v religioznem doživljanju (npr. V tihem polju, Pesem, Pred mojo Marijo, Pred Marijo II, Romanca), mu je preostalo samo, da omenjeno svetlobo prižge in poskuša ohraniti v ljubezni. Prostor ljubezni je sicer najbolj zagonetna stran duše, hkrati pa je tudi neobhodna potrebnost, zadnji povod, sladka blaznost in predvsem razrešitev te prijetne duševne zagonetke (Simpatija). V Zimski pesmi je izrecno rečeno, da je rokam teme mogoče pobegniti v ljubezni, kar pomeni, da gre na tem prostoru za pr-vinsko obliko življenja z naravo. Samo v Ljubezni se človeški posameznik skuša osmisliti in obnoviti, postati želi večen in biti brezmejen. Zato je prostor ljubezni najprej težnja po ohranitvi življenja in nato zagon za povečanjem intenzitete bivanja.6 Pri Murnu je poudarjen predvsem ta zagon, ki se v praksi razodeva kot iskanje vrednote, medtem ko je želja za trajanjem izvir posebne protislovnosti, v kateri živi Murnova poezija. Črv zemlje, ki zahteva nesmrtnost (G. Leopardi), namreč ob opojnem doživljanju svoje polnosti sliši tudi medle glasove, ki govore o prenehanju ekstatičnega razoloženja in bivanja. Trajanje in občutek sreče bosta vedno zavrta z zavestjo o minevanju, zato je tudi Murn sredi ljubezenske čase opojnosti, kar pomeni, želje za nesmrtnostjo, odkril — smrt. Ko je spoznal, da ni in ne more biti središče sveta, je začel v mukah klicati, da mu jemljejo njegov jaz, s tem pa je tema smrti v poeziji dobila lastnosti inspirativne strasti, ki je v bistvenem določila vsebino njegovega doživljanja. Izrazit zgled protislovja, do katerega je prišlo s tem obratom, so v Murnovi poeziji trije soneti iz cikla Fin de siecle. Njihovo središčno doživetje je ravno trenutek preloma ali — rečeno drugače — dogodek, ki je povzročil omenjeni obrat. Tisto, kar je bilo ante quem, je izraženo s podobami o neskončnem dnevu (svetlobi), božanstvu, luči, blaženosti, svetosti in večni lepoti, ono, kar je post quem, ponazarjajo pojmi, ki so omenjenim ravno nasprotni, njihov skupni imenovalec pa je metafora o smrtnem angelu. Oba člena protislovja sta izrecno izpostavljena (ljubezen — smrt), ker pa se je ljubezen izkazala za zagon, ki se z uresničitvijo sprevrže v svoje nasprotje, je pesnik ostal v položaju, ki ga izpovedujeta stiha: srce je žalostno in išče si rešitve, I duha okleniti se duh moj hrepeni.. . Ljubezen, ki naj bi bila najgloblja zvestoba naravi in s tem bistvu človeka, se je izkazala za prav tako nenaravno in protinaravno, kakor sta družba ali zgodovina. Človeški posameznik, ki se je želel utemeljiti v tem prostoru, je nenadoma ostal do kraja neutemeljen. Prostor ljubezni, ki je povzročal gibanje v nasprotni smeri od tiste, v kateri vlada smrt, je v svoji magnetski sili popustil. Namesto gibalne sile, ki jo je usmerjala želja, da se pride čim dlje od področja umiranja, je zavladalo razpoloženje, v katerem so se svobodno razmahnile smrtne sence. Te sence se širijo do meja popolne vdanosti in celo vabljenja smrti, ki nenadoma postane lahka in privlačna. Tema smrti je tako ob inspi- » ZD II, str. 170. 6 O tem problemu prim. instruktivno knjigo M. de Unamuna Del sentimento tragico de la vida, Madrid 19283. 1066 Jože Pogačnik rativnem tudi poglavitno bivanjsko načelo, ker je edino dovolj široko, da izključi kakršno koli usmerjeno dejavnost, ki teži k nekemu cilju. V podrejenosti smrti kot edinem smislu življenja je pesnik dobil suvereno stališče, ki ni bilo vezano in ki ni nič hotelo, dopuščalo pa je hitro obnavljanje doživljajske polnosti in relativno stalnost zanosa. Murn se je tu, kot bi dejal F. Kafka, »zaupal smrti« in s tem doživel »veliki dan pomiritve«.7 S sprejemom ideje o svojem bivanju kot bivanju za smrt, je temu dejstvu hrabro pogledal v oči, spoznal in razumel sebe ter s tem postal osebno avtentičen. Dokler se mu ni sesul prostor ljubezni, je Murn zavračal pogovor med sabo in smrtjo kot nesmiseln in nepotreben. Izhajal je namreč iz nedefiniranega ali trdnega prepričanja, da občutek polnosti (sreče) odstranja vprašanja, ki jih človekovemu življenju postavlja smrt. Polnost človeške eksistence si je zamišljal kot užitek, ki lahko premaga čas, praksa pa mu je razkrila, da ni mogoče združiti užitka s trajanjem. Ko je odkril to protislovje, se mu je samo po sebi izpostavilo vprašanje o smislu bivanja. Ni mogel pristati na transcendenco, čeprav je padal v trenutke religiozne nostalgije (npr. Spokornik), enako ni želel pristati na veljavnost družbenozgodovinskega dejanja, ker je vedel, da heroična interpretacija smrti, ki ji daje zunanji smisel, dejansko ne more zakriti njene absurdnosti (komaj en tekst govori o tej možnosti, in sicer Oj dajte!). Na vprašanje zakaj? je odgovarjal s pesmimi, kakor so Ko dobrave se mrače. . ., Pa ne pojdem prek poljan . . ., Nebo, nebo . . .; v vseh treh besedilih je smrt aktivno navzoča v obliki, ki jo človeški posameznik edino lahko občuti, v obliki namreč, ki jo ponazarjajo pojmi tesnoba, strah in groza. Pesnik je v čudežnem življenju, ki ga ne more zaživeti, zato se zateka k smrti, ki pa je nerazumljiva skrivnost. Ugotovitev, ki iz tega sledi za Murnovo poezijo, je mogoče izreči z besedami A. Malrauxa: »Na področju aleatorike ne svet ne človek nimata smisla, ker se ta definira ravno z ne-možnostjo, da se odkrije smisel«.8 Najmanj osebno obarvana, kar pomeni konvencionalna, je tematizacija smrti kot smrti drugega.9 Murn ve, da vse, kar živi, mora tudi umreti,10 zato je v nekih plasteh njegove poezije smrt jasna v svoji vsakdanjosti, a se je komaj kaj loteva želja po determinaciji. V tej plasti je smrt tisti prelomni trenutek, ki vodi iz prostora dneva (svetlobe) v prostor noči (teme). Ta predstava je lahko dana kot simbolična podoba narave (Jesenska pesem, V parku, Rožica) ali kot rezultat ljubezenskega razhoda (Ti veš, Glej, trdosrčna deklica, Motiv). Bolj osebna je smrt v različnih različicah, ki spremljajo pesnikovo razpoloženje (Odpri!, Aj ti, sonce); v obeh zgledih gre za ambien-talno občutje, ki je spremni pojav melanholije ali resignacije v razpoloženju. Na robu, ali vseeno omembe vredne, so ironicno-šaljiva tematizacija (Mlinar in hudič, kjer človek ukani smrt), tematizacija smrti, v kateri ljubeči najde ljubo, katere v življenju ni mogel dobiti (Avguštin, v katerem smrtni sen združi in polepša dva, ki sta bila v življenju ločena), in tematizacija »ob- 7 Navaja M. Carrouges v knjigi Franz Kafka, Labergerie 1949, str. 144. 8 Prim. A. Malraux: Neizvjesnost čovjekove avanture i književnost (prevedla Alka Škiljan), Zagreb 1979, str. 189. 9 Delitev na skupine (smrt drugega, smrt bližnjega in lastna smrt) ustreza izvajanju Paul-Louisa Landsberga v knjigi Essai sur Vexperience de la mort, Pariz 1951. 10 S to premiso je Murn blizu R. M. Rilkeju, ki v VIII. Devinski elegiji pravi: So leben wir und nehmen immer Abschied, ali ustreznim izvajanjem J. Wahla v knjigi Traite de metaphysique. 1067 Tema smrti v Murnovl poeziji jektivnega« videnja smrti (Tri dni in tri noči ter Starec, v katerih gre za ustrezne študije kersnikovskega tipa). Vse te obravnave se od tradicionalnega upodabljanja teme razločujejo po dveh posebnostih. V Murnu najprej raste zavest, da je svet tisti, ki vse pokonča (človeku je torej usojeno, da bo pokončan), zato se širi vizija vseobčne smrti (Letargija, predvsem pa pripoved Če bi denarja ne bilo), hkrati s tem pa se uveljavlja pesnikov tesnobni beg pred spoznano usojenostjo. V pesmi Noči izrecno pravi, da je smrtni beg mučen, govori o smrti skrivni grozi (Že nikdar več), kar utemeljuje sklep, da je Murn ta prva srečanja s smrtjo doživel tako kot pravi v pesmi z značilnim naslovom, ki se sprašuje po smislu (Zakaj?): v srcu pusta je ravan, I kjer krakajoč sedi I zlovešči, nikdar siti vran. Podoba (ga)vrana je izraz tesnobe pred smrtjo,11 s katero se je Murn loteval druge mogočnosti svoje teme — smrti bližnjega. Ta tema je najbolj vidna v črtici Romantična noč, v kateri se smrt dvakrat pojavi kot predstava in enkrat kot resničnost. Beseda je o dveh pesniku zelo blizkih ljudeh, o prijatelju in o babici, zaporedno nizanje dogodkov okrog njih pa spremljajo takale narativno-izpovedna mesta: a) Večkrat, ko sem sedel sam v sobi, vznemiril sem se nekako čudno, gledal zagonetno okoli, skušajoč si razložiti in stolmačiti to duševno stanje. b) Osupnil sem. Nekaj čudnega me je pretreslo. c) Vselej mi je bilo neizrečeno tesno pri srcu .. . Zaihtel sem... č) Prestrašil sem se kot še nikdar v svojem življenju. Čutil sem, kako mi je kri malone zastala, kako me je stresel težek mraz.12 Murn ugotavlja na sebi fiziološke in biološke reakcije, od katerih je zlasti pomemben jok, ki je — enako kot smeh na nasprotni strani — izraz intenzivnega prestopanja individualnosti in združevanja bitij. Ob tem je govor o pretesnosti, vznemirjenosti in strahu, a to so inspirativni izviri Mur-nove poezije sploh, ki je prizorišče najvišje stopnje tesnobe. To pa pomeni, da v tem doživljanju smrt še ni izgubila svoje tragičnosti in monumentalnosti, zaradi česar so tudi besedila, o katerih teče beseda, nabita s patetičnostjo.13 Murn na tej stopnji še ni bil zmožen, da vzdrži naravni tok svojega življenja, v katerem je neizogibna časovna omejenost fizičnega trajanja. Položaj lirskega subjekta se je spremenil v tretji plasti, ki tematizira smrt v Murnovi poeziji. Gre za izrazito osebno-izpovedno področje o slutnjah in predstavah lastne smrti, kar razkriva, da je smrt v nekaterih trenutkih bila v pesnikovi duševnosti stalen gost. Tu ni toliko pomembno povezovanje razdrtega ljubezenskega čustva s smrtjo (npr. Ti veš, Pesem, Motiv), mnogo bolj važno je spoznati, da je smrt kot tema dojeta fizično in ontološko. Pesnik na sebi zapaža plahnjenje biološkega tonusa, ki je opazno v telesnih spremembah (bled obraz, slaba telesna konstitucija), to redukcijo pa povezuje z žalostjo, ki jo nosi kot metafizično danost v sebi, in s svetom, ki je usmerjen v to, da uniči vse, kar hoče trajati (Po nedeljskem jutru . . ., Kaj tak žalosten . . ., Prišel čas je . . ., Po Anakreontovem receptu, Akordi). Obrambni mehanizem, ki se je sprožil kot izraz življenjskega odpora, ob definitivnost smrti postavlja upor zoper njo, ker pa obe sili delujeta hkrati, a se ne 11 Gre za locus communis, ki je v tem pomenu navzoč v slovenski poeziji od njenega nastanka. 12 ZD II, str. 8 in 9 (podčrtal J. P.). 13 D. Pirjevec, o. m., str. 139—40. 1068 Jože Pogačnik moreta razrešiti v premaganem protislovju, obe hkrati rabita tudi kot in-spirativni vzgib. Zato je smrt zdaj nekaj prijaznega, ker se bo v njej razrešilo ljubezensko in bivanjsko protislovje (v Pesmi pravi, da je brez ljubezni in brez nad, zato lahek bo poslednji čas, I lahko mi umreti, v drugi Pesmi smrt predstavlja trenutek, ko ohladil vroči se nemir bo in ko bo za vedno odletel od srca splašeni vampir). V takih trenutkih mu celo misel na odvzem življenja ni bila tuja (pismo I. Cankarju iz marca 1898, v katerem izjavlja: »ubil bi se«).14 Z druge strani prihaja do veljave tesnoba; v ustreznih besedilih je smrt povezana s pojmi mladosti, smisla in neba (npr. Epitaf, Oreh ali Ljubezen), osrednja intonacija takega doživljanja pa je izrečena v stihih pesmi Umrl je: Umrl težko, strt od življenja I in nerad. I V trenutku zadnjem imel največ nad, I potlej v solzah se vdal usodi. .. Ta vdaja usodi se je povečala v zadnjih mesecih Murnovega življenja, ko je v korespondenci zapisal nekaj nadvse pomembnih stavkov. V pismu F. Vovkovi (20. maja 1901) izjavlja: »Jaz sem jako slab in pojdem kmalu fuč«, svojemu uredniku I. Prijatelju pa se istega dne izpoveduje: »Jaz sem jako slab in najbrž me vzame že mesec maj ... Ne dela me to vznemirjenega, pač pa sem se začutil nekam lahkega, kot bi bil hipoma odrešen velicega bremena . .. Tako pa umrem in v resnici mi ni žal zato«.15 Iz takega doživljanja je ustvarjena tudi Murnova zadnja pesem Balada. V tej fazi je bila že omenjena kafkianska velika pomiritev definitivna, tragična resnica smrti je izgubila monumentalnost in patos, smrt pa, ki je bila dotlej skrivnostni gost, se je spremenila v nasprotni in do konca odčarani pol življenja ter postala sestavni del človekove protislovnosti. Omembe vredno je, da se je ta zadnja faza v Murnovi tematizaciji smrti dogodila v korespondenci in v baladi, to pomeni, da ne v lirski izrazni mogočnosti. Vprašanje, zakaj je prav tu »lir-ska beseda . . . postala v Murnovi poeziji nezanesljiva«,16 je seveda vprašanje velike teže, ki pa zahteva drugačen prijem in posebno razčlembo. V Murnovem dojemanju sveta in življenja se je s tem dogodil prelom, ki ga je postavil kot pesnika na začetek enega in bistvenega dela sodobne slovenske poezije. Spoznal je namreč, da je enoten in celovit človek samo fikcija. Človeški posameznik doseže resnico bivanja le, če ima sposobnost in hrabrost, da živi vsa svoja protislovja, kar pomeni, da si jih ne prizadeva ukiniti s poskusi lažne sinteze ali z ustvarjanjem minljivih absolutov. Bivanjska antitetičnost je za Murna postala danost, sam pa je sprejel vlogo dvojnika, ki svoj dualizem živi sicer v tesnobi, a ga hkrati sprejema kot poglavitni teoretični postulat. Ko bi bil ostal živ, bi bil za trdno živel protislovja, ki jih označujejo dvojnosti, kakor so resničnost — sanje, ideja — nesmisel, dejanje — meditacija, ljubezen — praznina, vera — skepsa, navzočnost — nenavzočnost, svoboda — nasilje, to pa pomeni, da se mu je odprl razloček med bistvom in bivanjem. Antiteza je s tem postala izhodišče za strukturiranje sveta, pesnik je nasprotje v celoti sprejel za svojo podlago, ga mislil in ga v umetniškem oblikovanju poskušal spraviti v nekakšno mer6. Murnova poezija je bila s tem postavljena pred stalno prizadevanje, da tema-tizira vsebino, ki se komaj da tematizirati, in jo gnete v obliko, ki komaj kdaj zadostuje za njen bivanjski naboj. Kriza izraza, ki jo je mogoče zapa- 14 ZD II, str. 89. 15 ZD II, str. 181 in 195. 16 D. Pirjevec, o. m., str. 142. 1069 Tema smrti v Murnovi poeziji žiti v nekaterih plasteh njegove poezije, razkriva, da je pot do ustrezne forme enako težka kakor pot do bistvoglednosti. Na tej poti pri Murnu lahko ugotavljamo tri faze, ki pa jih ni jemati kot niz časovnih odsekov, temveč so to po svojem delovanju hkratne sile, pri katerih je zaporedje opazno le v upadanju ali rasti. Gre za pot k samemu sebi, ki jo označujejo naslednje ravni: paroksizem, analitičnost in estetičnost. Vsi trije bivanjski in umetnostni položaji, zlasti vidni v tematizaciji smrti, razkrivajo begotnost človeškega bivanja, kar je iradiacijsko središče Murnove poezije sploh.