Gabi Čačinovič Vogrinčič
NOTRANJOST DRUŽINE: SOOČENJE IN ODGOVORNOST
1.
Namen moje razprave jc, da prispevam "podrobnosti" k argumentom proti pojmovanju družine kot enotnemu, brc/koniliktnemu subjektu novega kolektivizma. Še več: argumente za to, da investiramo v družini v oblikovanju pogojev, v katerih bomo /drsali konfliktnost, pristali nanjo in s tem avtonomijo in skupno iskanje.
Družina jc po definiciji konfliktna skupina: vsaka družina mora na svoj poseben, edinstven način obvladati neskončno raznolikost individualnih ra/lik in torej ustvariti sistem o/iroma oblikovati skupino, ki bo omogočila posamezniku soočenje in odgovornost za soočenje.
Iz notranjosti družine se zdi jasno: individualizacija posameznika -ženske jc usodno odvisna od indvidualizacijc posameznika - otroka in mehkega. V psihodinamiki družine to pomeni individualizacijo v nerazrešljivi konfliktnosti, ki jo jc treba vedno znova tvegati, prepoznati, zdržati.
Iz. konfliktnosti družine sledi potreba po tem, da bi, kot pravi von Braunmuhl (1), "bolje vedeli, kaj delamo". Da bi mo&ki, ženska, otrok mogli po svoje spreminjati družino, mora postati razvidncjSa. Razvid-nejSa v družini, razvidna za vse in tam, kjer jo jc stvarno mogoče spremeniti.
Terapevtske izkušnje dela z družino potrjujejo trditve V. Satirja (2), da jc le ena desetina vsakdanjega življenja v družini na ravni zavestnega, osveščenega. Družinski konflikti so ogrožujoči, odkrivanje nove desetine pomeni več konfliktov, pomeni nova soočenja in odgovornosti. Da bi mogli konflikte reševali, jih moramo razbrati. Vztrajanje na udobni desetini vsakdanjega pomeni varnost, ki otežuje konfrontacijo.
V Mcrtcnsovcm pojmovanju sposobnosti za konflikt je formulirana pomembna naloga socializacije v družini. Gre za sposobnost posameznika, da zazna konflikt za motenimi interakcijami in komunikacijami, ga prepozna in sc z njim sooči, da bi ga bodisi začel rcScvati, bodisi zmogel živeti z njim.
21
Sposobnost za konflikt je kompctcnca osveščenosti o problemih, ki so globlji od vsakdanjih, običajnih, dostopnih skrbi. Gre za sposobnost posameznika, da v interakeji in komunikaciji zazna konfliktne vsebine in jih mctakomunicira.
Mcrtens pravi: "Vzgoja sposobnosti za konflikt mora osposobiti otroka, da pričakovanja in atribucijc starScv, njihova etiketiranja sprejme brez vpra&anja; da pristane na ambivalentnosti potreb startev, jo zdrži in se tako uspc&no razmeji od starScv." (3)
Vendar nc gre samo za to. Mertcnsa dopolnjujemo v toliko, da mora sposobnost za konflikt vsebovati tudi razpoznavanje prispevka posameznika k ohranitvi družine. Najprej si je v družini treba pridobiti pravico do vseh svojih čustev, do indvidualnosti, do avtonomije. Varnost, ki jo človek v družini potrebuje, je varnost spreminjanja, dovolj občutka varnosti, da zdrži napetost konfliktov.
Hote ne govorim o ženski - govorim o družinskem izkustvu človeka, ki je "družinski človek" (4). Sposobnosl za konflikt potrebujemo vsi, da bi iz individualnega, identitet nega razpoznali žensko, mo&ko, otroSko. "Družinski človek - ženska" ostane vse življenje vezan v družino. Tudi za neodvisnost od družine je ena sama možnost: prepoznavanje konfliktov, pristajanje nanje, tam, kjer so nerešljivi - in sprava.
Razvidnost družine v konfliktnosti, ki omogoča konfrontacijo in odgovornost, jc lahko le skupen družinski projekt. Tudi "biti ženska" se začne tako in se tiče nas vseh. Ob tem mo&ki in ženska ravnata različno z družinskimi konflikti, za otroka pa sc&lc ustvarja prostor za začetek enakopravnejšega dvogovora.
Upam, da jc ostalo dovolj jasno: konflikti v družini so neizogibni, konflikti preživetja z drugim človekom zase. V družini se mora zgoditi nemogoče: treba jc ustvariti pogoje za odnose, soočenje, odgovornost, da bi skupaj - nc drug proti drugemu in ne drug mimo drugega -preživeli.
Doslej smo vlagali več v varnost, ki konflikte prekriva in s tem prekriva posameznika: drugače žensko, drugače nuAkcga, drugače otroka, vendar vsem jemlje preveč. Sposobnost za konflikt je pomembna kot družinska izkušnja, ker se tu morajo hkrati na novo zakoličiti človc&kc možnosti.
22
2.
Moški in ženska z družinskimi konflikti ravnata različno. Navedbe v literaturi pa tudi moje lastno raziskovalno in terapevtsko izkustvo kažejo, daje običajno Ženska tista, ki prej formulira konflikt, prej mora tvegati, da ga formulira in da iSčc rešitve.
Kontekst ženskega soočenja s konflikti subtilno razloži Carol (iilli-gan (5), ko pokaže socializacijo ženske kot socializacijo za vezanost v medosebne odnose. Ženska se uči prepoznati in tkati dalje tistih tisoč niti, o katerih tako prezirljivo govori Simone de Beauvoir (6). Odnosi, vzdrževanje, vezi, skrb, odvisnost so njene naloge. Vpletenost, neraz-mejenost, odvisnost se nagrajujejo.
Konflikti, kijih ženska prepozna, so konflikti vezanosti, vpletenosti. Nova naloga za žensko je razmejiti sc v vezanosti, razmejitev, ki vezanost ohranja.
V socializaciji moškega so v ospredju drugačna sporočila: treba seje čimprej razmejiti, osamosvojiti, obvladati meje, ščititi neodvisnost, ncvpletenost. Moški se najprej uči prepoznavali konflikte, ki izvirajo iz grožnje neodvisnosti. Nova nalogi je tveganje vezanosti in neodvisnosti ven.
Tako sposobnost za konflikt prinata otroku oboje: prepoznavanje strahu pred neodvisnostjo in prepoznavanje strahu pred vezanostjo.
Mislim, da danes ženske nosimo pomembne izkušnje za vzpostavljanje prostora za "in odnose", za risanje zemljevidov individualnih razlik in mreže odnosov, ki omogočajo orientacijo. Gre za orientacijo v stvarnosti, ki jo bolje vidimo, in ne za zmago, prevlado, prekrivanje, izločanje.
"Žensko" formulacijo nalog spreminjanja družine povzemam iz dveh mojih raziskav. Raziskava Zdravnica in njen poklic je iz leta 1988 (7). Namen je bil prikazati doživljanje in ravnanje zdravnice z dvojno obremenjenostjo v družini in pri delu. Rezultati so pokazali posebnost življenjskega položaja zdravnice, ker je ženska. Njeno vpetost v medsebojne odnose, njena občutljivost in odvisnost od njih ji otežuje ali onemogoča, da bi sc doma razmejila tudi zase. V delovni instituciji pa tudi ni predvideno, da bi v organizaciji dela upoštevali skrb za medčloveške odnose, povezanost, družino.
Zdravnica doživlja svoje življenje kot razpetost med težko rešljivimi nalogami v družini in poklicu, ki jo vedno znova zapletajo v konfliktnc situacije. Konflikti so praviloma rešljivi, vendar terjajo napor in veliko
23
energije. Konflikti, napetosti, utrujenost, se sprejemajo kot dejstvo, na katero je treba pristati, saj sla družina in poklic pomembni sestavni življenja. Mojc sogovornice nikjer niso zase izbrale dilemo družina ali poklic. VpraSanja, ki si jih postavljajo, so, kako oboje - in kako oboje z manj napetosti in utrujenosti. Napetost in utrujenost sta dve besedi, ki najpogosteje poimenujeta situacijo, ko žena vedno znova naredi "toliko, kot je mogoče", na robu moči.
Navedeni zavestni konflikti omogočajo le vpogled v tisto, kar zagotavlja "več istega", ohranjanja stanja. Zdravnica si želi pomoči, vendar ne pričakuje, da bi ji v družini ali pri delu res pomagali. Šc bolj zanimivo je, kako formulira potrebo po pomoči: pomoč se opredeljuje kot pomoč za to, da bi svoje delo doma in v službi mogla opraviti bolje. V ospredju so drugi ljudje, s katerimi je povezana in odgovorna zanje. Njene lastne potrebe, da bi se razmejila tako, da bi ostal tudi prostor zanjo, da bi ji bilo lažje - ostanejo neizrečene. S konflikti razmejevanja se ne upa soočiti.
Zdi se, daje znotraj družine Se vedno tako, kot sem ugotavljala zdaj že skoraj pred petnajstimi leti: žena se je zaposlila, je v družinski skupini spremenila le toliko, kolikor je bilo potrebno, da se ne bi nič spremenilo (8). Soočenje in odgovornost za konflikte, kijih omogoča nova svoboda ženske, so preveč ogrožujoči. Spreminjanje vseh družinskih vlog postavlja tako vpraSanjc vdanosti kot vprašanje varne in spremenljive podobe o sebi.
Tako prav žena v imenu varnosti ohranja patriarhalno družinsko strukturo, da bi zagotovilo spoznavno, razvidno, trajnost.
C) "moSki" formulaciji nalog spreminjanja družine vem manj. V zgoraj citirani raziskavi se je pokazalo: če ženska ustavi soočenje s konflikti na meji, ko je ogrožena varnost "več istega", se mu&ki ustavi že prej, konflikta ne formulira. Formulacija konflikta že nosi v sebi nevarnost grožnje neodvisnosti.
Kako pomembna je moč oziroma nemoč družine, odvisna od svobode posameznika v njej, razumemo, ko v družini napravimo prostor za otroka.
Iz terapevtskih izkuScnj vemo, da sta zavezništvo med starScma in ohranitev generacijskih razlik dva temeljna pogoja za ohranitev družine. Zavezništvu in ohranitev generacijskih razlik zagotavljata otroku največ možne svobode za Mertensovo sposobnost /a konflikt. Lidz (9) definira zavezništvo med starScma kot odnos, ki omogoča, da si vlogi starScv in vlogi zakoncev ne nasprotujeta, da torej starSa v odnosu do otrok upoštevata drug drugega. Zavezništvo je pogoj za to.
24
da sc gcncracijskc razlike lahko ohranijo, da starii nc postanejo odvisni od svojih otrok, otrokom pa zagotovijo nujno odvisnost.
£c tako skopo podana definicija pokaže, koliko odgovorov, konfrontacij je potrebnih, da bi se zavezništvo vzpostavilo in vzdržalo. Zavezništvo pomeni varno soočenje z individualnimi razlikami, ki postanejo del stvarnosti, v kateri se otrok uči živeti.
Danes je zavezništvo nova, drugačna naloga, ker ga ne morejo več varovali tradicionalne norme in vrednote. Iz. terapevtskih izkušenj vem, da ga je lažje vzpostaviti med roditeljem - pogosteje je to mali -in otrokom. Tako sc podrejo tudi generacijske razlike. Konflikti zaradi nezadovoljenih potreb otrok sc nc morejo več izreči.
Zavezništvo je zelo konkretna naloga, ki v vsaki družini posebej na novo zagotavlja vsa vpraSanja vloge ženske in mn&kcga. Dogovarjanje in skupno Iskanje lahko postane skupni družinski projekt, v katerem sc bosta ženska in moSki skupaj z otrokom učila svojo posebno varianto vpletenosti in neodvisnosti.
3.
Družina je pomembna možnost človcSkcga življenja in zalo je akt ual-na naloga, ki se nam poslavlja, kako bi lahko ženske, moSki, otroci iz. nje in v njej poslali v večji meri gospodarji svoje usode in svojih izbir. Že sc je začelo soočenje s konfliktnostjo. Socialno delo, psihologija, družinsko - terapevtski koncepti so prispevali k temu, da bi ljudje v družini našli možnost in odgovornost za spreminjanje.
Res je danes težje živeti v družini kot kdajkoli doslej. Konflikti in negotovosti spremljajo iskanje novih poli, vendar sc lemu nc moremo izogniti tako, da se vdamo idealizirani patriarhalni podobi "že videnega", varnega.
Nesprejemljivo usodno je, če gre za ponudbo politike, za poskus institucionali/acijc in normiranja.
To, kar potrebujemo, so novi projekti skupnega življenja. Družinsko izkuSnjo, ki nam bo omogočila, da izbiramo, da v družini ostanemo ali pa i/ nje povezani in neodvisno odidemo. Circ za podporo pluralističnim težnjam v zasebnem, družinskem in javnem, družbenem. Človek je družinski človek, vendar nuklearna družina ne more biti edina alternativa njegovega življenja.
25
Rekla sem že na začetku razprave: potrebujemo zavestno investicijo v razvidnost družine, da bi bolje videli, kako zmoremo družino živeti, da bi vsi, moški in ženske raziskali meje in možnosti vpletenosti, vezanosti in neodvisnosti, samostojnosti. Samo posamezniki lahko uresničimo navidez nemogoče: vzpostavljanje mehanizma, ki omogoča izražanje in ohranjanje individualnih razlik, konfrontacijo, odgovornost.
Literatura in opombe:
1.	von Braunmühl, E. (1986). Der hcimlkrhc Generation»vertrag. Rowohlt, Rcinbcek hei Hamburg.
2.	Satir, V. (1985). Sclhswcrt und Kommunikation, Familicnthcrapic für Berater und zur SIcbslhilic, J. PfciiTcr, München.
3.	Mertens, W. (1974). Erziehung zur Konfliktlähighcit. Ehrenwirt, München
4.	Duss von Wcrdt. J , Wclicr-Endcrlin, R (1980) Der Fainilienmcnsch. Klctl Cotta, Stuttgart.
5.	Gilligan, C (1985). Die andere Stimme Piper, München.
6.	de Bcauvoir, S. (1988) Das andere Gcschlccht Sitte und Sexus der Frau Rowohlt, Rcinhcck hei Hamburg.
7.	Čačinovič-Vogrinčič, G. (1989). Zdravnica in njen poklic. Mcdicinska fakulteta Univerze v Ljubljani.
8.	Cačinovič-Vogrinčič. G. (1976). Nekateri psihološki problemi spreminjanja družine in družinskih odnosov. Teorija in praksa, 5-6, Ljubljana.
9.	Lidz, Th., (1971). Familie und psychosoziale Entwk'ldung. Fischer, Frank furl am Maüi.
26