-*«    103    »*-
Kaj so nam pripovedovali naš dedek?
(Spisal Zoran.)
v          6. Kaj si pripovedujejo o griču sv. Roka?                  j
i|^||etrt ure proti zahodu od Ptuja na Štajerskem stoji lična cerkvica sve-ySp tega Roka  na majhnem griču.  O tem holmcu si pripovedujejo razne s'^ reči.
Nekateri trdijo, da je bila strašna kolera, in tedaj so vse mrliče pokopali v jeden velik grob. Na ta grob, grič, so potem baje postavili cerkvico sve-tega Roka, ki je zaščitnik zoper kolero.
Drugi pa pravijo, da je bila huda vojska s Turki. Ko so jih Kristijani premagali, vrgel je vsak vojak pest zemlje na jeden kup, in tako je postal holmec, ki je še sedaj, znamenje srečne zmage.
Nekateri menijo, da je hunski kralj Atila pod gričem sv. Roka pokopan. Ko je umrl Atila, dejali so ga Huni v zlato krsto, to so dejali v srebrno in obe pa v železno. Pokopali so ga pozno v noči in na grob so navozili toliko zemlje,  da je nastal  kar holmec, da bi ne mogel nikdo ukrasti zlate krste.
Zopet drugi pa trde, da vse to ni res, temveč da je tekla nekdaj Drava todi in da je nanosila na kup kamenja in peska, in da je na ta način nastal holmec sv. Roka.
Naj je že temu tako ali tako, kar je doživel neki hlapec tamkaj, pa je baje vendar-le res. Vi ga niste poznali, jaz tudi ne; poznali so ga pa stari, stari ljudje, ker tega je že strašno dolgo, ko se je prigodilo naslednje.
Neko noč je pasel konje po griču sv. Roka. Vlegel se je v mehko traA'0, prešteval zvezde na nebu in govoril sam s seboj: ,,Oh, ko bi bil vendar jedenkrat sam svoj gospodar!  Vedno služiti in za druge delati ni prijetno."
Ni še tega izgovoril. je že stala pred njim čisto bela ženska in je rekla: ,,Ce hočeš, še jutrajšnji dan si lahko sam svoj gospodar in ne reven, temveč bogat. Pojdi z menoj!"
Vstal je in šel. Prišla sta do velikih železnih vrat, katerih pa še hlapec prej nikoli ni bil opazil. Zena je vrata odprla in vstopila sta v holmec. Bila sta v veliki svetli kleti, v kateri so stali trije veliki sodi polni denarjev; na vsakem sodu pa je bila zvita velika grda kača.
,,Dotakni se vsakega soda", mu je rekla, ,,in ves denar je tvoj in tudi mene bodeš s tem rešil! Kače ti ne store nič žalega."
Bal se je in tresel strahu, kot šiba na vodi, ker kače so bile strašno grde. Bližal se je prvemu sodu, da bi se ga dotaknii, pa kača se je vzpela kvišku in sikala, da ga je napadla taka groza, da je šel ritenski nazaj. Ko je stopil čez prag, zaloputnile so se vrata z vso močjo in rau odtrgale palec     , na desni roki, ker je držal to roko pred-se.                                                     ^
Vlegel se je zopet v mehko travo in premišljeval, kaj je ravnokar du-živel. Vstopila je pred njega zopet prejšnja bela ženska ter rekla: ,,Ti nesrecni človek, zakaj si se zbal! Lahko bi bil sebe osrečil in mene rešil.  Bila sem
-rt    104   8*-
grajščakinja in na tem-le griču je stal nekdaj moj grad. Ker sem bila ne-usmiljena in skopa, sem svoje podložnike, kmete, jako stiskala in si tako nakopičila velikansko imetje. V kazen za svojo krutost moram sedaj dan in noč čuvati svoje bogastvo, katero si videl in katero bi ti bila rada dala, ko bi me bil rešil. — Morala bodem sedaj še dolgo, dolgo čakati rešitve; kajti ne rase še drevo, ki bode rodilo seme, iz katerega bode vzrastlo zopet drevo. Iz tega drevesa bodo naredili zibelko, in prvi otrok, ki ga bodo zibali v nji, me bode rešil.   Če se pa še ta zboji,  bodem rešena šele sodnega dne."
Nato je izginila.
Sel je potem hlapec iskat svojega palca, a ni našel ne palca, ne vrat več.