Poštnina plačana v gotovini. KRES FANTOVSKI LIST 1932 7 KRES FANTOVSKI LIST Uprava »Kresa« je v Ljubljani, Ljudski dom. / Na ta naslov naj se naroča in plačuje list ter pošiljajo rokopisi in sploh vsa druga sporočila. / Letna naročnina: za posamezne naročnike 20 Din; za skupne naročnike po odsekih 18 Din. / Račun poštne hranilnice: Ljubljana 15.521. // Telefon: Ljubljana štev. 34-98. ...................................................... IMOMMIItllMHIIHUtllUMHMIIIIHUllMHIIMIIIIIIimiUinilltllUIIIIIMIIIIIIJliritHMIlimHIHinHIimMIMUHfllllllUlimmMIMIMIIIMHIinilllMUtllllinHilllllllimillHIIIIIirmMmillumUlHIIIHIItMIIIIIHIItimillt KRES III 1932 7 Kdo bo prižgal luč ? V Zagrebu sem imel akademskega tovariša, s katerim sva bila vsakikrat v ognjenem nasprotstvu, čim sva zašla na soci-jalna tla. Sam vidim krivične socijalne razlike, ki vpijejo do Boga: delodajalec se valja v denarju, brezdelju, razvratu, delavec pa od jutra v noč ne vidi sonca, ne vidi življenja. Strže premog v črni jami; ali se vrti ob transmisijah; ali vdihava strupeni plin... Za vse to pa je plačan, da komaj živi z ženo in otroki. Če odpre usta, da mu ni prav, se mu odpro vrata... Delodajalec pije delavcem kri; ko so žile prazne, obrazi obledeli, morajo iti... In nikogar ni, ki bi zakričal in zalučal krivice v obraz. Denarni mogotci molče v svojem zavaljenem zadovoljstvu. Njim je prav. Siromaki molče, da se jim še ta skorjica kruha ne odvzame. — In še srečam na ulici tolstega gospoda, ki vodi s seboj tolstega psa. Mimo pa hodijo brezdomni reveži, ki jim glad srši iz oči. Ulice velikih mest postajajo nemirne. Krik brezpravnih je mogočen in ne sega le do sob delodajalcev, temveč do Boga. Pa ne le veliki obrati odpuščajo ljudi, tudi pri nas je že nešteto družin brez kruha. Tudi naše ulice kričijo. Ti, moj tovariš v Zagrebu, vse to vidim in bojim se, da bo prišlo do krvavih zahtev. Toda zdravljenja po Tvojem receptu ne priznam. Ti ne vidiš druge rešitve ko v totalnem preobratu človeške družbe. Kako? Tako, da nima nihče ničesar in vendar imajo vsi. Sijajno! Da ni ne gospoda ne delavca, vsi so tovariši. Imenitno! Da ni nikakih dogem ne verstev ne morale. Starši naj oddajo svoje otroke v skupen internat, dečke in deklice. Tam naj se državni pouk deli. Tam naj doživljajo otroci svoje nagone brez sramu in zadržanja; čisto kakor natura hoče. Lažnivih verstev, od katerih duhovni žive, nočemo. Cerkve in samostani naj se spremene v državna poslopja. Zakonov ne maramo. Oni so ustanova meščanskega stanu, ki je doigral. Hočemo svobodne ljubezni; danes ljubim to ženo, jutri drugo. Vse po naturi. Če pridejo otroci, jih vzame država. Jaz si umijem roke od take skrbi. In tako naprej. Vse v tej črti: kar je bilo doslej, pa naj bo dobro ali slabo, se mora vreči; in to zato, da se slednji spomin na meščanske čase zabriše. Nič ne bom dostavljal k temu načrtu. Koliko bi prinesel sreče v družino in posameznika, se vidi. Koliko miru državi, se tudi vidi. In da se nikdar ne da denar in imetje tako razdeliti, da bi vsi enako imeli, je tudi jasno. Zmerom bo tako, da bodo imeli nekateri ljudje mnogo denarja, a drugi malo. In da bodo imeli nekateri vso oblast, drugi nič. Samo toliko je razlike, da se ljudje menjajo. In v načrtu mojega tovariša bodo močnejši oni, ki danes nimajo. To je vse. Socijalne razlike in krivice pa bodo ostale vse dotlej, dokler se ne uresniči Kristusov evangelij o ljubezni. Ta pa je v načrtu mojega tovariša črtan. Tu bo delal samo človek. Nobenih sankcij ne bo, nobenih ograj. Vse se sme. In ni prvo, da rešijo socijalno stran; ti ljudje imajo za višjo nalogo to, da uničijo vsako sled verstva. To se vidi vse povsod. Prej ko ustvarjajo socijalne ustanove, pridigajo svojim vernikom, pred vsem mladini, da Boga ni! Da so največja neumnost verske šole, cerkev ... Sicer se pa vse to vidi, ako pride kje do preobrata, kam planejo ti ljudje najprvo? Na cerkve, župnišča, samostane. Danes (ako grem v Marijanišče) vidim, da prihajajo v procesiji tja siromaki. Vsak z darom odhaja. Vincencijeve družbe. Sirotišča. Povsod duhovniki sodelujejo, kolikor morejo. In če bi kdo vrgel besedo na ulico, kjer se zbirajo brezposelni: Delimo si! Enodušno bi navalili na hiše svojih dobrotnikov. Šele kes-neje bi se spomnili na pijavke, ki so pile kri, a ni bilo usmiljenja v njih. Zato pravim: Prekrasna ideja: vsi enaki! A kdo jo reši? Namreč tako, da bo pravična za vse! Nihče! Ni ga človeka, ki bi brez heroične ljubezni do bližnjega znal izravnati to strašno hrib je neenakosti! To je znal samo Kristus in prvi kristjani, ki so še točno po njegovem oznanilu živeli. Danes je njegov nauk o ljubezni, enakosti, dobroti — na tleh. In dokler ga ne dvigne sodobna družba in spovme v svoje duše, so vse besede o socijalnem delu — prazne .•.. Tovariši, samo napisal sem vam misli. Nič nisem sklepov izvajal. Premislite, sklepajte in se po tem ravnajte! Francelj: Prižgimo kresove! Prižgimo kresove, da bodo svetili v brezmejne temine, v brezna, globoke prepade, da bomo videli, ali je ali ni! Pa čemu kresovi, saj nam misel pravi in stvarstvo kliče, da je On, katerega ime je s svetlimi črkami zapisano v dušah. Prižgimo kresove, da bodo svetili v naša srca, da bomo videli, kaj je v njih-: lepota ali grdobija, navlaka, nesnaga, plevel, k£ cvetje mori. — Pa čemu kresovi, ko vest, življenje kliče vsakemu izmed nas, da je življenje na krivih potih zločin. — Prižgimo kresove, da bodo svetili bratom v zmotah in zablodah, da najdejo pravo pot, da jih vidimo tudi mi in jim pomoremo do resnice. — Pa čemu kresovi, ko nam zapoved in vest veleva, da jim v ljubezni podamo roko za rešitev. Prižgimo kresove, da bodo svetili v predmestja, zakotja in rove, da bomo videli pravdo ubogih, njih bič in revo. — Pa čemu kresovi! Trupla s strtimi dušami ležijo polmrtva ob poti, a mi stopamo preko njih, po njih, se spotikamo in padamo — v zločin. Prižgimo kresove, da bodo svetili v preteklost in v višine, da bomo videli visoke vzore zase, pravo življenje za vse. — Pa čemu kresovi, saj nam po sreči hrepeneče srce samo govori. Če mu prisluhnemo, bomo vedeli kod in kam. Prižgimo kresove, da bodo svetili na cesto, da mi in drugi z nje ne zaidemo. — Pa čemu kresovi, saj je cesto začrtal — Bog. S križem jo je preoral, znamenje je postavil ob njo, krvave sledi je pustil na njej in sonce je postavil na nebo, da ne zaidemo v temi. Bratje, ko bodo svetle doline, bregovi, mesta in rovi, ko bo svetla neskončnost in vsak kotiček v našem srcu, tedaj stopimo na delo in na pot vsi — na sončno pot, na pot zmage resnice in pravice! Franjo Neubauer: rri v 1acas... Kako tačas lepo je, ko fantov zbor zapoje v večer poslednjikrat, popred, ko ženin-fant se loči, dekletu vdan v ljubezni vroči, od bratov-fantov brat! Tačas celo večer teman žari kot svetli sončni dan, ki srci dve ljubeči privede k sladki sreči... Kako tačas težko je, ko fantov zbor zapoje, a brat z zemljo je poročen in zdih ga ne zbudi noben! Tačas še sončni dan je mračen, zavit je mčgle in oblačen. Ah, še z zelenja polnih vej odžene veter list naprej. Odnese tja ga k jami in ta objame ga, ne s toplimi rokami — brezsrčna in hladnš.! Tone: Sonce mojega življenja Draga! Kaj si mi? Sonce mojega življenja. Bili so dnevi, ko te še nisem poznal. V tistih dneh je moje sonce mrknilo. Moja pota so držala v temo, moje steze so se končavale s prepadom. Nisem imel luči, ki bi mi svetila in mi pokazala mojo nevarno pot. Nisem videl božjega stvarstva, še Stvarnika samega sem, nesrečni, pozabljal. Niso mi peli zvonovi v nedeljske zarje, bil sem gluh, slep... Pa si mi v tistih dneh prišla ti na pot. Sonce je zasijalo v mojo dušo. Tvoje oči, v katerih vidim nebo, so mi pregnale tmine. Od velike svetlobe tvoje duše sem bil omamljen. Takrat sem spregledal. Videl sem, kam drže moje poti, zagledal sem prepade ob koncu mojih steza. V tistem času sem uzrl lepoto božjega stvarstva, padel sem na obraz pred Stvarnika, pred mojega in tvojega Stvarnika. Prijela si me za roko kakor mati v tistih č-avuih dneh sončne mladosti in si me vodila po novih poteh, z zvc/dami posutih, z ljubeznijo ograjenih, s čisto krepostjo zavarovanih. Takrat sem padel v veliko skrivnost, ki je nihče nikdar ne bo do konca doslutil, ki bo večno trajala: ljuhcr i. Vse to si mi storila ti, draga — ti, sonce moj iyi življenja. Franjo Neubauer: V prostost! (Fant svojemu konju) Daj mi, da ti spletem grivo, da te osedlam, in zahrskaj glasno, živo, kakor znaš ti sam! Kaj ti kopljejo kopita? Hipec le postoj! V dan, žareč od sonca svita, plani v tek z menoj! Dalje me ponesi urno! Kam, ne vprašaj nič! Le v prostost želim si burno čez ravan in grič! Želel sem si skromne sreče v tesni, tihi dom, pa je ona dati neče — prosil je ne bom. Le naprej, moj ljubček vrani, plani v tek in skok! Griči, doli so prostrani, svet je prost, Širok! Prej sem rob bil njene volje, prost naj bom odslej! Le čez griče in čez polje, vranec, le naprej! Po stezah davnine (Nadaljevanje.) 25. ZmeSane sledi. Res je bil Dolaro. čeprav so postave stale na glavi in bile kaj malo jasne, so potniki vendarle v njih spoznali roparje, svoje preganjavce. »Mislim, da so nam zelo blizu«, omeni Rolo. »Oni daleč proč. Jaz videt privid že večkrat, zato jaz vedet, da oni vsaj pol dne hoda proč«, reče Kespi odločno. »Stavim, da se jim niti ne sanja ne, kje se mi nahajamo. Če dobro stopimo, jih bomo pustili toliko zadaj, da se ne bomo sploh nič več videli.« Rola je bolezen hudo zdelavala, vendar pa je bil kar dobre volje, saj je videl, da je Alto že za njimi. Mahoma pa so prišli do robu planote in vsi štirje so obstali in molče strmeli nad prizorom, ki se jim je odprl. Pod seboj so videli, kako veliki hrbet And strmo in v pošastne čeri razdrapan prehaja v dolino. Daleč tam doli so kipeli proti nebu vrhovi gričev, ki so pa bili visoke gore in onstran gričev so se prostirali razsežni bolivijski gozdovi kakor orjaški zemljevid. Potopisci so te gozdove nazivali Zeleni Pekel; fanta sta vedela, da to ime tudi zaslužijo, čeprav so bili iz te višine nepopisno lepi, podobni živo in izbrano zeleni preprogi, ki so jo sem in tja rezale modre črte, velike reke. »Harold, ali verjameš, da bi odtod lahko videla prav do doma, samo ako bi vedela, na kateri strani leži?« »Ej, dom je še presneto daleč! Vendar pa se vsaj lahko tolažimo, da bo nadaljna pot vodila navzdol.« Sestop je bil tako strm, da so v teku ene ure bili sedem sto metrov niže in Rolo si je spet opomogel, čudovita stara cesta se pri svojih vijugah ni ustrašila prav nobene ovire, bila je pravcata inženirska umetnina. Vsi potniki so bili že trudni, vendar pa so sklenili, da pojdejo dalje, dokler bo svetlo, kajti šlo jim je za to, da pustijo Dolara in njegovo družbo kar mogoče daleč za seboj. Dvakrat se jim je nudilo ugodno taborišče, pa obakrat so šli mimo, dokler jim ni prav ob sončnem zahodu naenkrat zmanjkalo ceste. Ogromen plaz je bil prihrumel z grebenov na desni ter pokopal cesto pod milijoni ton grušča. »V mraku ne pridemo čez tole«, reče Harold. »Saj se lahko utaborimo. Kraj je primeren, niti studenca ne manjka.« Res niso ničesar pogrešali. Voda je bila izvrstna, čista in mrzla, grmovje jim je dalo kuriva, in bili so v zatišju, da jih ni mogel doseči mrzli veter z lednikov. Kaj kmalu so si pripravili udobno prenočišče. Naslednje jutro so zgodaj začeli kobacati preko plazu. Pot je bila grda. Vse križem so ležale velike skale, ovirale so jih pa tudi številne razpoke in jame. Cesto so zgrešili in jo šele po dolgem času spet izsledili. Ko so pa vendarle stopili nanjo, jim ni bila všeč, saj je peljala na jugovzhod, oni so pa hoteli na severovzhod. Utonila je med dva strma griča, se spustila v kanjon, končno pa razcepila v dve veji, ena je tekla na jug, druga na vzhod. Kajpada so se odločili za vzhodno vejo. Hodili so po precej niže ležeči pokrajini, dasi so tudi tu bili še tisoče metrov nad morjem. Pot pa še davno ni bila tako dobra kakor po gre- benih. Ponekod je bila čez in čez prerašena z grmovjem; večkrat so se morali kar ustaviti in si prehod izsekati. Potovali so torej počasi, in skrbelo jih je, da jih ne bi došel Dolaro, če je za njimi. Pa čim dalje so šli, tem slabša je postajala cesta. Gotovo so pomrli že celi rodovi, ne da bi stopila nanjo človeška noga. Na nekem mestu je stara cesta peljala po sredi stene ob prepadu. Naenkrat pa se je pretrgala. Morali so iti precej časa nazaj, tam posekati dve drevesi ter napraviti preko vrzeli most. Ko so dospeli na drugo stran, so most vrgli v prepad, da ne bi mogel služiti Dolaru, ako bi prišel za njimi. Popoldne so se znašli v globoki soteski med strmimi čermi. Pot se je začela spet vzpenjati. Nad potjo je raslo gosto grmičje, pod njo pa je v dno globeli segala divja bujna džungla. Zrak je bil mnogo toplejši in ptic je kar mrgolelo; bile so izredno domače. Vse je kazalo, da sploh še niso videle človeka. Tudi na jelene so naleteli. Ves naslednji dan so se spuščali po dolini, ki se je vila z velikimi švigašvagami med visokimi gorami, še vedno so imeli cesto pod nogami, a bila je ponekod tako zarašena, da so jo komaj našli. Grmovje je imelo svetlo rumeno cvetje, ki je napajalo zrak s sladkim vonjem, nad njim pa so se poigravale miriade metuljev. »Lepo je kakor v pravljični Deveti deželi.« »Tudi začaranih palač ne manjka«, dostavi Harold, ko stopijo okoli ovinka in se jim odpre razgled na prelep prizor. 26. Stopničasta dolina. še en kilometer, pa se je dolina razširila v elipsasto dolino, obdano z mogočnimi gorami, ki so na nasprotni strani doline segale prav do snežišč. Pobočja teh gora so bila, kakor da je kdo vanje vsekal goro-stasne stopnice. Vsaka stopnica je bila pokrita z bujnim zelenjem, dočim so bile čeri nad njo rdeče rjave. Po dnu je bila dolina na gosto zarasla z gozdovi. Bilo je pa še nekaj drugega, kar je Harold občudoval in kar je nenavadno lepemu kraju dajalo še bolj pravljično lice. Na gomili sredi doline so stala poslopja iz rjavega kamna in pokrita s palmovim listjem. Med zgradbami so rasle palme, okoli osrednje zgradbe največje in najbolj na gosto. Njena streha je bila stožičasta, obdana pa je bila s široko ploščado. Nad verando se je spenjala ovijalka in njeno škrlatno cvetje je v jarkem soncu žarelo kakor ogenj. Nisi pa opazil ne človeka ne živali, vse je bilo pokojno in kakor izumrlo. Kespi se oglasi: »To Stopičasta dolina.« »Čigava pa je?« »Tu zelo staro ljudstvo, pa jaz ne vedet, odkod dospelo.« »Morda so Inka, kaj praviš?« »Hiše drugačne kakor pri Inkih.« »Saj res. Pa naj že so od koderkoli, omiko imajo visoko. Le poglej te stopnice! Na vsaki so polja zasejana. Ljudje so gotovo prav dobri poljedelci.« »In nič manj dobri inženirji. Le pomislite, koliko spretnosti in truda je bilo treba, preden so napravili vse te ogromne terase ali stopnice!« Vrniti se jim ni kazalo, ker bi zleteli Dolaru v naročje, zato so rajši pot nadaljevali; se bodo že kako tudi s tem ljudstvom sporazumeli. Ni pa šlo kar gladko. Ko so namreč dospeli do mesta, kjer se je soteska končavala, so naekrat stali pred velikanskim breznom, ki je segalo od stene do stene in jim zaprlo pot. Bilo je trinajst metrov široko, nedo-gledno globoko in je očividno nastalo ob kakem potresu v davnini. Čez brezno je bila napeta viseča brv. Lijane (ovijalke kakor je srobot), spletene v dve dolgi vzporedni vrvi, so visele od roba do roba, čez ■vrvi pa so bile položene deske. A brv je bila komaj meter široka in na sredi vsaj za meter povešena, tako da je molela pod rob razpoke. Ker niso vedeli, kako bi spravili po tej sumljivi brvi osla na drugi breg, ju je Manakan raztovoril ter jima nadel spone, sami pa so se oprtali ter stopili proti brvi. »Glejte, ali ne stoji na drugem bregu nekakšna čuvajnica?« »čuvaja pa ni nikjer, ali pa spi. Harold, ali hočeš prvi preskusiti brv? Kaj pa, če je preperela?« »Brv trdna, če vidva bat, pa jaz prvi it.« »Kar reče Kespi, to drži«, pravi Harold in stopi na brv. Šibki mostiček je zanihal kot da je iz kavčuka. Harold se za to ni kaj prida zmenil, Kalu pa je šlo na živce. Čudno! Fant je bil pogumen, da bi se upal stopiti zdivjanemu biku naproti, za višine pa je bil vrtoglav. »Kespi, kaj pa to pomeni!« vzklikne Rolo, ko iz čuvajnice naenkrat plane neki možak. Bil je precej nizek, pa lepo rašen, in polt je imela barvo novega brona. Oblečen je bil v kratke hlače iz bombaževine in kratko suknjo, dolge črne lase pa mu je spenjal obroček iz rumene kovine. V rokah je držal lepo izdelan lok, čez pleča pa mu je visel tul s puščicami. Zavpil je nad Haroldom in mu mahal, naj gre nazaj. »Ne boj se me prijatelj!« se mu Harold prijazno nasmehne in stopa dalje. Brez oklevanja položi Indijanec puščico na tetivo in lok napne. Rolo jezno vikne in zgrabi za puško. »Ne streljat!« mu krikne Kespi odločno, stopi naprej in Indijancu nekaj glasno zavpije. Indijanec je stal nepremično kakor bronast kip. Lok je bil napet, težka puščica z bronasto konico je merila naravnost Haroldu na prsa. Harold je takoj sprevidel nevarnost in obstal, ne da bi se ganil. Rolu so rjava lica obledela. • Indijanec je Kespija razumel, vendar pa se ni prav nič premaknil In Rolo se je bal, da bo puščica zdaj zdaj šinila s tetive. Tedaj pa Kespi vzdigne roke in napravi čudno znamenje. Indijančevo topo lice spreleti presenečenje in lok se mu povesi. Tedaj tudi spregovori in Kespi fantoma prevede: »Harold nazaj! Jaz it prvi.« Harold se torej vrne, Kespi pa pravi; »Ne skrbet, ako mene dolgo ne nazaj! Vidva čakat!« Kespi srečno pride na drugo stran, tam čuvaj nekaj zavpije, ne močno pač pa daleč slišno, nato pa s Kespijem mirno čakata in se pogovarjata. čez kakih pet minut se pojavi pol tucata vojakov bronaste polti, ki jim načeluje s perjanico okrašen možak. Kespi načelniku nekaj pove, nato ga obkolijo in brž zginejo med drevjem. »čudna igra, tole«, zagode Rolo. »Mislim, da smo lahko brez skrbi. Ljudje so kar prijazni. Pa tudi na Kespija se lahko zanesemo, da bo že kako izrezal sebe in nas.« »No, ne rečem, da ne, saj je res izvrsten dečko. A kdo bo zdaj čakal!« Kespi je bil rekel, da ga morda ne bo takoj nazaj. Minila pa je cela ura, preden se je kdo prikazal. Le čuvaj ob brvi je mirno stražil. Tedaj pa se vendar pojavi spet načelnik s perjanico in z njim tucat vojakov. Kespija ni bilo med njimi. Vojaki molče pridejo čez brv, obkolijo fanta in Manakana in načelnik jima pomigne, da morajo ž njim. »Kaj naj pa to pomeni?« ugovarja Rolo. »Ne kaže nam nič drugega ko slušati. Morda ne bo nič hudega«, ga pomiri Harold. še bolj ko usiljeno spremstvo je Rola jezila brv, vendar pa jo je tudi on srečno prekoračil. Po dobri cesti skozi gozd so jih Indijanci peljali v mesto. Stotine Indijancev, mož, žen in otrok, so molče gledale tujce, ko so jih gnali po glavni cesti. Fanta sta mislila, da pojdeta v palačo ali tempel, ali kar je že bila stavba sredi mesta, a peljali so ju proti mrkemu praznemu poslopju s težkimi vrati. Bilo je odprto in veleli so jima, vstopiti v prazno in skoraj temno sobo. Vrata so nato zaprli in zapahnili ter ju pustili sama. Kam je zginil Manakan, nista vedela. K njima ga niso zaprli. Harold se z Rolom spogleda in pravi: »Veš kaj, bratec? Če tole ni ječa, potem pa sploh ne vem, kaj je ječa!« 27. Haroldov dvojnik. Harold se ozre po golih kamnitih stenah in tlakanih tleh. Skromna svetloba je prihajala skozi visoka, ozka okna, a sonce je bilo že za gorami in mrak se je ulegel na dolino. »V ječi sva, kje pa drugje! Vendar pa grdo z nami niso ravnali.« »Ljudje so videti kaj čmemi.« »To naj te nikar ne skrbi! Nas bo že Kespi izrezal.« »Upajmo! A rad bi vedel, kaj je z njim.« Usedla sta se na tla, naslanjaje se s hrbtom na steno, mrak pa je počasi prehajal v temo. Kakor v ječi tako je bilo tudi zunaj vse tiho. »Harold, ali si opazil, da so po poti ljudje strmeli vate?« »Kajpada so strmeli, saj gotovo še noben izmed njih ni videl belca. Vendar pa niso vate nič manj zijali ko vame.« »Lepo je, da si skromen, bratec. Vendar pa so tebe gledali, zlasti ženske.« »Naj bo kakor hoče. Važnejše je vprašanje, kje bova večerjala. Jaz sem že presneto lačen.« »Misliš, da jaz nisem? Kaj praviš, ali ne bi poskusila razbijati po vratih ? « »Čemu? Sicer pa že nekdo prihaja, ker zapahi škripljejo.« Vrata se odpro in štirje rjavi možje vstopijo. Eden sveti z baklo, gorečo z brezdimnim plamenom in širečo prijeten smolnat vonj, drugi pa nosi podstav iz črnega lesa ter ga položi na tla. Na podstavu stojita dve pokriti kovinski sledi in kup sadja. Druga dva domačina sta prinesla vsak po en stol iz prav tako črnega lesa. »živijo!« zavpije Rolo krepko, da se možje kar zdrznejo in ga začudeno pogledajo. »Izstradati naju že ne mislijo, kakor je videti«, reče Harold ter se usede na pripravljeni stol. Indijanec utakne baklo v držaj v steni in s tovariši zapusti ječo; prav tako tiho, kakor so prišli, zapahnejo vrata ter pustijo fanta, da se navečerjata. V skledah je bilo dušeno meso s sladkim zrnjem, jamom (neka vrsta krompirja) in poprom. Vonj in okus je jed imela izvrsten in fanta sta z lesenimi žlicami kar vse pospravila. Nato sta se lotila sadja: oranž, banan in drobcanega grozdja, ki je dišalo po muškatu in bilo zelo sladko. Ostalo jima ni skoraj nič. »Precej sem boljše volje«, se pohvali Rolo. »Najrajši bi se ulegel, če bi imel kam, in zasmrčal.« »Bodo že kaj prinesli«, ga tolaži Harold, in res so prinesli. Ista če-tvorica se vrne, noseč dve tanki žimnici in dve lepi odeji, še bolj pa sta se fanta razveselila dveh velikih skled vode in brisač. Napočilo je jutro in okrepčala sta se z zajutrkom, a o Kespiju še zdaj ne duha ne sluha. Tedaj pa pride straža in jima pomigne, naj gresta z njimi. Peljejo jih naravnost proti veliki hiši. Vsi domačini so bili na cesti in zdaj se je Harold lahko prepričal, da je Rolo imel prav, kajti res so vsi buljili vanj. Straža ju je sprovedla urno po kamnitih stopnicah velike hiše in skozi težka, z bronastimi žeblji okovana vrata v velikansko dvorano. Streha je slonela na visokih, od starosti začrnelih stebrih, stene pa so bile zidane iz rdečega domačega kamna. Tlak je bil iz velikih skalnih klad, svetloba pa je prihajala skozi ozka okna, zavešena s pisanimi zastori. Fanta si vsega tega nista mogla ogledovati, kajti pred vsem so ju zanimale osebe pod baldahinom na ploščadi nasproti vhodu. Največjo pozornost je zbujal zelo star možak, sedeč na nekakšnem prestolu iz črnega lesa, obloženim s srebrnimi ploščami. Bil je star, pa dosti višje postave nego njegovi podložni Indijanci, a tudi mnogo lepši. Bil je skoraj bele polti. Krasno glavo so mu venčali snežno beli lasje, oblečen je bil v tuniko iz srebrno blestečega blaga, na glavi pa je nosil ozek srebrn obroč, posut z velikimi modrimi dragulji. Ob strani mu je stala dekle, tako zelo mu podobna, da je bila gotovo njegova hčerka ali še bolj verjetno vnukinja. Obleko je imela iz istega blaga kot starec. Bila je zelo lepa in ljubezniva. Na vsaki strani kraljevske dvojice je stal po en star Indijanec, najbrž duhovnik, in oba sta bila belo oblečena. Bila sta stara, mrka moža in takega obličja, kakor da sta izklesana iz kamna. »Ves dvor je zbran«, pošepeta Rolo tovarišu. »Stari glavar in dekle me ne skrbita, pač pa se bojim duhovnikov. Saj se zdi, kakor da se še nikoli v življenju nista nasmehnila.« Dvorana je bila tako zelo prostorna in mračna, da sta fanta šele zdaj zapazila gručo ljudi na levi. »Oho, Kespi!« vzklikne Rolo, »in Manakan! Bala sve se že, da si se izgubil!« Duhovnika in straža Rola srepo pogledata, ne reče pa nobeden nič. Tudi kralj je bil videti presenečen, le knežnja se je nasmehnila in Rolu nekaj po indijansko rekla. Rolo stopi naprej in se odkrije, prav tako tudi Harold. Spet je imel Harold občutek, da vsi navzoči buljijo samo vanj. Zardel je in nevoljno nagubal čelo. »Oba tiho!« se oglasi Kespi. »Ne smejat ne govorit!« Knežnja pokaže na Harolda in hiti staremu kralju nekaj dopovedovati. Besedo Ativa je posebno velikokrat ponovila. Tedaj dš. kraj neko povelje In eden izmed čuvajev odgrne zastor na vzhodni strani. Prameni sončne luči oblijejo Harolda, da mu lepi lasje zablestijo nalik zlatu. »Ativa!« spet krikne knežnja in kralj za njo. Tudi straže si šepetajo ponavljajo isto besedo, le oba duhovnika vztrajno molčita. »Le kaj naj vse to pomeni?« tuhta Harold ves iz sebe. Kar zoprno mu je, da zijajo vsi vanj. Kralj ga povabi, da stopi še bliže, in ko stoji pred njim, se začneta on in hčerka spet hlastno pogovarjati. Haroldu je začela vsa stvar že presedati. Nič več ni rdel, ampak ponosno se zravnal in kljubovalno gledal. Prožno, vitko telo, gladko obriti obraz, modre oči in krasni lasje: vse to je tvorilo res zalega fanta, ki je bil še tem lepši, ker si ni na svojo zunanjost prav nič domišljal. Naenkrat knežnja vstane, kralj pa stori isto. Harolda in Rola povabi, naj jima sledita. V spremstvu obeh duhovnikov stopijo skozi vrata v ozadju v neki stranski prostor. Ni pa bil tako velik ko dvorana in svetloba je prihajala vanj samo skozi ozke špranje v debelih kamnitih stenah. Vsa pa se je zbirala na nekakšnem oltarju ob zadnji steni ter padala na glavo, izklesano iz kamna in nameščeno v stenski vdolbini nad oltarjem. Knežnja pokaže najprej na izklesano glavo, potem pa na Harolda, ki mu kar sapa zastane. Pa že vzklikne Rolo: »No, to je pa že od sile! Le kdo je izklesal Haroldovo glavo?« 28. Ativa se je vrnil. Vsaka prevara je bila izključena: obraz Haroldov pa obraz kamnitega kipa sta si bila do pičice podobna, le da je bil Haroldov za spoznanje mlajši. »Kaj naj pomeni vse to?« vpraša Harold ves zmeden. Tedaj knežnja nekaj pove, pa je Harold kajpada ne more razumeti. Tedaj stopi v ospredje Kespi, knežnji nekaj reče, ona pa se nasmehne in pritrdi. Nato začne Kespi pojasnjevati: »V kamnu obraz Ativa, ki v davnih časih bil tukaj kralj. Kralj in knežnja mislit, ta Ativa se vrnil. Oba zelo vesela. Kraljevska rodovina izumirat. Samo dva še živa: kralj Koh in knežnja Mesru. Država Stopi-časte doline nikoli kraljice, vedno kralja, zato jaz mislit, Harold postat kralj.« Harold je pogledal tako neskončno obupno, da se Rolo ni mogel premagati in je prasnil v smeh. Oba duhovnika sta ga radi spotakljivega vedenja grdo pogledala in Kespi ga je brž opomnil: »Rolo, ne smejat! Harold, pokaži vesel obraz! To nam vsem rešit življenje, kajti ljudje tukaj tujcev ne ljubit.« Harold se pri najboljši volji ni mogel smehljati, vendar pa se je strumno zravnal, da bi bil bolj dostojanstven. Vsa zadeva je bila tako zelo čudna, da ni vedel, kje se ga drži glava. Kralj in knežnja sta bila dobre volje, oba duhovnika pa sta zelo mrko gledala. Toda kaj je hotel; moral se je v novo vlogo uživeti in jo igrati. Kralj Koh je že dajal povelja enemu svojih uradnikov. Kespi je prevajal. »Kralj naročat, ljudem sporočit, da Ativa spet prišel. To novico poslat vsem terasam. Ti pa, Harold, igraj dobro! Nobenega drugega izhoda.« »Bom, samo da bi vedel, kako se je treba kralju vesti!« »Ej, bratec, saj še nisi kralj, komaj prestolonaslednik«, ga podraži Rolo. Od zunaj zadoni rog in iz daljave mu odgovore drugi. Glas je imel mehak in čist, prijetno je brnel, vrhovi okoli doline so mu vračali jek, dokler niso bile vse terase polne brnenja, tudi tiste, ki so ležale do osem sto metrov nad dnom. Kralj Koh je nekaj rekel vrhovnemu duhovniku, ki mu je bilo ime Jarm; ta je odšel in se vrnil z dvema mlajšima duhovnikoma, ki sta prinesla srebrno tuniko in drugo opravo. »Gala obleka za vašo kraljevsko visokost«, se je spet uštulil neznosni Rolo. Tako je tudi bilo. Harolda so vzeli v stransko sobo ter mu oblekli srebrno tuniko, obuli sandale na srebrno zaponko, na glavo pa mu posadili srebrn obroček. Bil je strašno v zadregi, pa vedel je, da mora slušati Kespija in svojo vlogo kar najbolje igrati, zato se je vrnil visoko zravnan in ves dostojanstven. Zdaj se pa Rolo ni več smejal. »Veš kaj, Kespi, tako lepo se mu poda, ko da je kraljevske krvi. Kdo bi si bil mislil!« Pa tudi kralj Koh je bil očividno istega mnenja, kajti resno lice mu je spreletel rahel smehljaj. Knežnja je bila vsa razigrana: plosknila je z drobnima ročicama, stopila k Haroldu ter ga poljubila na obe lici, kar ga je še bolj zmedlo. Vendar pa se je takoj osvestil, dvignil njeno roko in se je dotaknil z ustnama. To ji je tako ugajalo, da se mu je dražestno nasmehnila. Od zunaj so zaslišali mrmranje množice in kralj je Harolda povabil, naj gre z njim. Sredi med kraljem in knežnjo je šel v spremstvu na široko verando pred palačo prav do širokih stopnic, vodečih na trg. Na trgu se je trla množica rjavega naroda; gotovo jih je bilo dva tisoč in vsah hip so prihajali novi. Vsak se je najprej ozrl v Harolda, da je čutil kar nekakšno grozo, ko so tisoči željno upirali oči vanj. Tedaj pa so kriknili, da se je streslo ozračje: »Ativa! Ativa!« Kralj je stopil naprej, vsi so umolknili, on pa je ljudstvo kratko nagovoril. Harold ga ni razumel, a razumelo ga je ljudstvo in mu navdušeno pritrdilo, ko je spet enoglasno viknilo pozdrav. Imeli so globoke, blagozvočne glasove, vzklikali so: »Hiju! Hiju!« in njihov pozdrav je donel do najvišjih teras. Samo Jarm in njegov stari tovariš sta se grdo držala. Po kratkem odmoru je družba s terase šla v neko dvorano, kjer je bila pogrnjena dolga miza. Kralj je sedel na častno mesto, na svojo desno posadil Harolda, knežnjo na levo. Njim nasproti sta sedela Jarm in njegov tovariš, ob straneh pa kakih dvajset rjavcev, samih glavarjev. Hrana je bila preprosta in dobra. Dobili so mesa prav malo, zato pa toliko več sadja in sočivja. Rolu je prav posebno ugajala pijača iz ananasovega soka, grozdja in oranž, ohlajena s snegom. Haroldu je bila pa vsa stvar zelo nevšečna. Ko je bilo kosilo vendarle enkrat v kraju, je Kespi Harolda in Rola odpeljal v njim odločeno sobo, da bi malo po-dremali, kakor so imeli navado vsi prebivalci Terasne doline. Harold zaluča srebrno krono in tuniko v kot in jezno reče: »Kespi, meni je teh neumnosti dovolj! Kaj naj storimo? Ali je ne bi mogli pobrisati?« Kespi zmaje z glavo: »Nemogoče!« »Zakaj nemogoče? Ponoči se splazimo odtod, zgrabimo čuvaja ob mostu in ga zvežemo. Zjutraj smo pa lahko že ne vem kje.« Stari glavar pa spet zmaje z glavo in zelo resno odgovori: »Harold, ti ljudje ne bedaki. Vse zavarovali, da mi ne uit. Jaz slišal Koha, ko naročil, k mostu postavit deset mož!« 29. Vrzel. Molk je zavladal v veliki mračni sobi. Tedaj se pa Rolo zasmeje in pravi: »Harold, prav lep kralj boš.« Komaj še pravočasno se pripogne, da ga ne zadene škorenj, ki mu ga je zalučal Harold. »Pomisli, Rolo, da moramo v treh mesecih Karbahalu plačati ali pa zgubiti dolino! če se bomo tod okoli obešali, bo dolina zgubljena. To bo mojemu očetu strlo srce, pa tudi tvoji sorodniki ne bodo na boljšem. Naj torej pri breznu stojijo straže ali ne: oditi moramo!« »Imaš popolnoma prav«, se zresni Rolo. »A zato ni še treba z nestrpnostjo vse igre pokvariti! Zmisliti moramo kak načrt. Glavar, kaj ti misliš?« »Počasi delat. Dva, tri dni čakat. Potem Koh mislit, da mi zadovoljni in bit manj oprezen.« »Jaz pa mnogo zidam na Jarma«, jih spomni Rolo. »Starec jasno kaže, da smo mu odveč, zato se nas bo strašno rad znebil.« Kespi je začel tuhtati ukane in kovati načrte, fanta sta pa zaspala. Ko sta se zbudila, je bilo sonce že nizko nad obzorjem in čakal je nanje Kohov sel, češ da jih kralj vabi k sebi. Koh je bil prav dobre volje in povedal marsikatero veselo, a Kespi je prevajal. Ponudil jim je hladne pijače in jih povabil s seboj, da si Harold ogleda svoje bodoče kraljestvo. Prav tega si je Harold želel. Takoj so se podali na pot. Koh in Mesru sta potovala v nosilih. Pomikal se je kar cel sprevod po cesti, ki je peljala skozi vso dolino. Dospeli so do prve terase. Tu so prišli na dolgo stopnišče s širokimi in nizkimi stopnicami; po tem stopnišču si se lahko pozpel na prvo teraso. Tako so se dvignili na teraso, ki je bila široka sto petdeset metrov in s čudovito skrbnostjo obdelana. Dobro je uspeval jam in poper, paradižniki in grah. Vse nasade so namakali iz jarkov, ki so se cepili vse križem od potoka izpod lednikov. Tako so se spenjali s terase na teraso, dokler niso prišli visoko nad dolino, odkoder so mogli pregledati vso gorsko verigo, ki jim je oklepala dolino. Tedaj je Rolo skrivaj pomignil Haroldu in mu mirno rekel: »Zdi se mi, da sem izsledil drugi izhod iz doline. Nikar se takoj ne ozri, da ne bo kdo kaj sumil. Na južni strani sem opazil med gorami vrzel.« Harold je čakal minuto ali kaj, nato pa pogledal proti jugu. In res je opazil med gorami ozko sotesko, ki je bila z dolino v isti višini in se zdela kakor izhod iz velikega kotla. Vendar pa je bil toliko oprezen, da ni ničesar pripomnil, pa tudi nič več pogledal v tisto smer. šele, ko sta se z Rolom vrnila v svojo sobo, sta se pogovorila. »Lahko je mogoče, da je samo soteska, ki jo na drugem koncu zapirajo visoke stene. Ne smemo se ji torej zaupati kar na slepo. Pa še nekaj: kako naj pridemo spet do oslov, ki sta še vedno onstran brezna?« »Jo bomo morali pač pobrisati brez njih«, reče Rolo. »Saj nimamo več daleč do ravnine, tam pa pridemo do reke in si zgradimo splav. Poglejva, kaj poreče Kespi, ki prihaja!« Nekdo odpre vrata, pa ni bil Kespi in fanta sta ostrmela, ko zagledata pred seboj Jarma, starega, mrkega duhovnika, še bolj pa se začudita, ko ju Jarm nagovori španski. »Buenos nočeš, senjores.« (Dober večer, gospoda.) »Kaj! Ti govoriš španski?« vzklikne Harold. »Da. Toda razen vaju tega v vsej dolini nihče ne ve, kakor sem tudi med vsem mojim ljudstvom jaz edini, ki je kdaj prestopil meje naše doline. Ko sem bil še mlad, me je tedanji veliki duhovnik Halak poslal venkaj po opravkih. Obiskal sem mesti La Paz in Kusko (v Boliviji). Videl sem veliko jezero (Titikaka) in stal ob zidovih sončnega templa. Tri leta sem preživel med belci in spoznal, da zaslužijo sovraštvo!« »Saj se mi je zdelo«, uide Haroldu. »Brihten človek si«, prizna Jarm brez ovinkov, »in morda bi bil Kohu dober naslednik. Toda nepokojen si, kakor vsi belci. Privabil bi semkaj še druge rojake in njihove trapaste iznajdbe. Zato ne želim, da ostaneš tu.« »Jaz še manj«, ga prav tako naravnost zavrne Harold. »Saj nisem jaz kriv, ako sem morda res podoben kralju Ativu!« »To je res«, prizna Jarm. Nato pa Harolda ostro ogleduje in naguba čelo: »Res si mu nenavadno podoben in ljudstvo misli, da si Ativa in si se znova učlovečil. Ne smem te ubiti, kakor sem sprva nameraval, odstraniti te iz te doline bo pa tudi težko.« Harold ga debelo pogleda, nato pa se zasmeje: »Odkrit pa si, gospod Jarm, to ti moram priznati.« »Ubil bi te bil v blagor ljudstva in prav nič me ne bi pekla vest. Zdaj te spodim živega, če bo šlo. Toda« — Jarm umolkne in obraz mu zledeni — »najprej ml moraš priseči!« (Se bo nadaljevalo.) Misijonska tiskarna, kjer se tiska »Kres« (strojnica). DROBTINE NAŠI RAZGOVORI Bravcem Kresa v premislek! Prve številke letošnjega Kresa ležijo pred menoj na mizi in nehote mi stopi pred oči vprašanje, kako bi odgovoril, če bi me g. urednik ali pa kdo izmed cenjenih čitateljev vprašal: ali si zadovoljen z vsebino našega fantovskega lista? Povedal bom kar odkrito besedo, saj me za to menda nihče ne bo ugriznil, čeden list je naš Kres, samo malo preskromen je po obliki in vsebini, ko vendar nosi ponosen naslov: fantovski list. Torej za njega, kot glasnika in voditelja stotin, ne stotin temveč tisočev mladih, pa tudi starejših, pri delu za katoliško prosveto že izkušenih borcev, se pač spodobi malo boljša obleka! Upoštevali so izdajatelji sedanjo denarno stisko ter znižali naročnino, a ž njo vred se je skrčila tudi njegova oprema. Težko si fantje prislužijo potreben denar, ker ni prilike za zaslužek. Ima pa kriza to dobro stran, da je precej prenehalo čezmerno popivanje in veseljačenje, ki ga je bilo pred nekaj leti povsod preveč. Ker pa fantje neko razvedrilo morajo imeti, zato dandanes bolj kot kdaj prej z veseljem vstopajo v organizacije ter se zanimajo za čtivo. Glejte dokaz! V naši dolini se je letošnjo zimo in pomlad po društvih vršilo nenavadno veliko število iger in povsod je bil obisk boljši kakor prej v boljših denarnih razmerah. Ako upoštevamo ta pojav in to, da imamo po Sloveniji na tisoče fantov, dovzetnih za dobro stvar, nam ne bo težko dvigniti list na višino, da bo vreden svojega imena. To zahteva naš fantovski ponos! Poglejmo samo naše žene in dekleta, kako se zanimajo za svojo »Vigred« in kako z veseljem dopisujejo v njo! Zato je pa njihov list tako vsestransko na višku. Ali mislite, da mi ne bi mogli našega Kresa malo bolj podžgati, mu dati novega goriva? Lahko, samo če hočemo, in to tudi moramo storiti, ker nam bo sicer polagoma ugasnil. To pa se ne sme zgoditi! — Uredništvo naj poskrbi, da bo vsebina res taka, da bo zajela fantovsko dušo. S kakšnim zanimanjem smo čitali prvi letnik, zlasti domačo povest in krepke pomenljive pesmi, ki so nam šle do srca. Na mestu bi bili fantovski pomenki. Menda brata Janeza ni več med živimi, (še je živ. Se bo kmalu oglasil. - Op. ur.) Napredek našega glasila pa ne zavisi le od uredništva, ampak v veliki meri tudi od nas, tovariši. Vsi, ki čutite količkaj sposobnosti, pero v roko ter napišite kaj, bodisi poročilo o društvenem gibanju, o fantovskih navadah v svojem kraju ali o raznih kmečkih, obrtnih in delavskih razmerah v svojem kraju itd. Veliko so delali v pretekli zimski dobi po naših fantovskih odsekih — omenim le smučarstvo — v Kresu pa ni o tem nobenega poročila. O pripravi na različne tekme spet nič. Ni čuda, da list zgublja svojo privlačnost in če bo šlo tako naprej, ga bodo samo najbolj »goreči« tako nekako iz usmiljenja naročali. To moramo na vsak način popraviti! če bo list privlačen, zanimiv po svoji vsebini, potem ne bo agitacija zanj pretežavna in tudi nekaj dinarjev višja naročnina ne bo imela pomebne vloge. Mogoče se bodo moje besede zdele komu malo pretrde, toda vedite, da jih je narekovala iskrena ljubezen do našega glasnika. Veselilo me bo, ako se boste še drugi oglasili, kajti več glasov več vč. Prepričani smo lahko, da bo naš list, ako bo res fantovski, vršil lep kos Katoliške akcije v naši lepi domovini. — France Jelov. DOMA IN PO SVETU Najdbe v Mehiki in Jerihi. Od vzhoda in zapada sporočajo arheologi ali starinoslovci o prastarih grobovih in zakladih, ki so jih odkrili. Profesor Garstang z liverpulske univerze je v Jerihi našel grobove kraljev, ki so vladali pred 3500 leti in bili podložni egiptovskim kraljem. V enem teh kraljevskih grobov so dobili 500 posod, v še starejšem, 4000 let starem, pa na stotine predmetov iz bronove dobe. — V razvalinah Monte Alban blizu Oahake v Mehiki je učenjak don Alfonso Kaso odkril grob kraljev Mihtekov; vladali so v srednji Ameriki pred Asteki, ki so za časa Kolumba imeli visoko razvito omiko. Srečni učenjak pravi, da so njegove najdbe vredne težkih milijonov, kajti med njimi je zlato orodje, posode iz oniksa, s turkizom vdelane lobanje in drugo. Delfin obsojen. Ako se voziš po morju, pa nekdo zakliče: Delfin! hitijo vsi gledat, kako se med valovi živalice veselo prekucujejo, prav kakor živahni otroci. Ta vesela riba je pa tudi skrajno požrešna roparica. Ribičem napravi pri ribah toliko škode, da je Italija v svojih vodah razpisala nanjo nagrado. Staro mesto z moderno krnico. — Starinoslovci so v starem mestu Kiš v Mezopotamiji odkrili na kraljevskem dvoru pravcato moderno krnico za plavanje (basen), obzidano z opeko in opremljeno s cevmi, ki sa-mogibno izmenjavajo vodo. Spet nov kavčuk? Kavčukovo drevo, ki iz njegovega soka pridelujejo dandanes zelo važni kavčuk, kmalu ne bo več potrebno. Saj so odkrili podobno snov tudi v nekem mlečku, nizkem plevelu. Zdaj pa poročajo, da so kemiki sestavili snov, ki nič ne zaostaja za naravnim kavčukom. Ta umetni kavčuk bodo baje izdelovali iz premoga, apnenca, soli in vode, imenoval pa se bo duprene (di-pren). Bombno letalo v pravi službi. Po planotah na meji med Novo Mehiko in Arizono v USA je padlo toliko snega, da so bili rdeči Indijanci docela odrezani od ostalega sveta. Zato so stradajoče obiskovali z bombnimi letali, a mesto bomb metali v njihove vasi padala z živili. Zlato na švedskem so odkrili leta 1918 v kraju Skelleftea na severu, a so doslej odprli še Štirideset rudnikov in v zadnjem letu nakopali za več nego 400 milijonov dinarjev žlahtne rude. Dolga pot in težka tekma. V Južni Afriki se je odločilo 18 mož, da peš prehodijo 5000 km dolgo pot od Sa-lisburyja v Rodeziji do Kapskega mesta (devetkrat tako daleč kakor iz Ljubljane do Belgrada) in se spotoma sami preživijo. Pridelek viharja je čudna beseda, a resnična. Na severu v Baltskem morju ležijo pod morsko gladino nek-danii pragozdovi. Okamenela smola njihovih dreves se imenuje jantar. Kadar torej vihar razburka valove noter do morskega dna, se vselej odtrgajo kepe jantarja in splavajo na površje. Mornarji in ribiči pa jih lovijo in prodajajo trgovcem, ki imajo od vlade pooblastilo, kajti ves jantar je državni monopol. Jantar pa je dragocena snov, saj izdelujejo iz nje koralde, šelak in iz odpadkov kadilo. V decembru so ga nalovili nad 300 kg, v januarju pa celo tono več. Revnim ribičem pozimi morje ne da mnogo rib, jim pa zato vihar preskrbi zaslužka. Esperanto na pohodu. Umetni mednarodni jezik esperanto (upanje) so nekateri dolgo časa postrani gledali, češ da se ga zlasti večji narodi ne bodo nikoli učili, ker ne bodo čutili potrebe. Pa je vendarle stvar precej drugačna, španska vlada je priznala njegovo važnost in odločila 400.000 Din, da se ustanovi osem vseučiliških stolic za esperanto. Grški minister za vzgojo se vnema zanj. Francosko trgovsko ministrstvo je pooblaščeno, da z vsemi močmi pospešuje esperanto. Na Angleškem se je v Liverpulu ustanovila na univerzi stolica za esperanto. Mesto Cannes (Kan) na Francoskem ima vsa prometna navodila po cestah v francoščini in esperantu. V Haagu na Holandskem so navodila pri telefonu v esperantu. Razne radijske postaje napovedujejo v esperantu in imajo predavanja v tem jeziku, tudi ljubljanska. Kaj me briga! — Pred sto leti je v Parizu razsajala kužna bolezen. Sicer živahne ulice so bile skoraj prazne in tudi gledišča so zaprli, samo Odeon, ki je bilo državno, je moralo še igrati, dokler ga vlada ne bi ustavila. A ta je menda pozabila in tako se je zgodilo, da je nekega večera sedel v gledišču en sam gledavec. Ravnatelj ga pride prosit, naj bi se predstavi odpovedal saj mu bodo vstopnino radi povrnili, ker vendar ne gre, da bi se vsi igravci trudili ob prazni hiši. »Kaj me briga!« vzklikne gledavec. »Gledišče je državno, jaz sem plačal in hočem predstavo videti!« Zakon je zakon. Zastor se dvigne in igra se prične, kakor da je dvorana nabito polna. Gledavcu pa igranje ni všeč, zato začne sikati, žvižgati in vpiti. Ravnatelj ga posvari. »Kaj me briga! Igra mi ni všeč, zato jo smem izžvižgati.« Ravnatelj pa ni istih misli. Pokliče policijskega nadzornika in mu zadevo razloži. Ta stopi do gledavca. »Ste Vi razgrajali med predstavo?« »Da. Jaz sem ugleden meščan in...« »Kaj me briga!« ga resno nahruli stražnik. »Razgrajali ste med gledavci in jih s tem nadlegovali! Zato ven! In sicer takoj!« Namesto vode radij. V Neuhausu blizu Linza v Gorenji Avstriji je kmetič Maier zelo uborno živel na malem posestvu. Zato se kar ni mogel odločiti, da bi dal poiskati vode za lasten vodnjak, saj taka reč stane. »Eh, bom že utrpel te stroške«, se končno osrči in pokliče Niegla, ki je znal izvohati vodo. Nekateri jo poiščejo s palčico bajalico, Niegl pa je svojo srebrno uro obesil na verižico, jo obešeno nosil po vsem posestvu in tako prišel do mesta, kjer je začela ura na verižici nihati. »Tukaj je voda in že kar dva metra globoko.« Začno kopati, a vode nikjer. Kopljejo štiri metre globoko, a o vodi ni sledu. Maier je ves razburjen, Niegl pa se čudi, kaj takega se mu še ni primerilo. »Vode res ni, bo pa kaj drugega!« Iz globine dveh metrov nakoplje nekoliko prsti in jo pošlje na Dunaj preiskat. No in kaj je zvedel? Na Maierjevem posestvu se v zemlji nahaja dragoceni radij, ki ga uporabljajo v zdravilstvu. Morda je to najbogatejše najdišče v Evropi, kajti iz 11.000 ton zemlje lahko dobijo kilogram radija, ta bi pa stal po sedanjih cenah 2400 milijonov Din! To je cev! Kjer navrtajo nafto ali zemeljsko olje, uhaja iz zemlje tudi naravni plin, ki se da uporabiti za razsvetljavo, kurjavo ali tudi za pogon strojev. Tudi v državi Texas v USA imajo poleg nafte plin. Hočejo ga speljati v čikago in pot je dolga 2000 km (v Jugoslaviji znaša razdalja od skrajnega zapada do skrajnega vzhoda 1000 km)! Cev bo presekala 13 rek. V kraju Frič, kjer se plin nabira, stoji 12 sesalk in vsaka ima 1250 konjskih sil, poganjale bodo plin proti čikagu. Plina bo pa tudi toliko, da bo vso državo Ilinois zalagal 15 let. Cev je debela 60 cm, torej nad pol metra. Kava za razsvetljavo? S kavo bogata Brazilija je baje odkrila novo uporabo za svoje kavno preobilje. Pravi, da se da iz kavnih zrn pridobivati tudi neki plin, ki kar dobro sveti. Metrsko mero in vago je vpeljala tudi sedanja Turčija ali Angorska republika. žrtve planistva so bile v Alpah v letu 1931 tako številne, da večjih ne pomnijo: 128 oseb je zgubilo življenje! Grozna toča je padala v Južni Afriki okoli mesta Kimberle; samo enemu farmarju je ubila 1500 ovac. Bolnišnic je v Londonu 140, in skoraj vse se vzdržujejo s prostovoljnimi darovi. V teku zadnjega leta so dobrotniki nabrali skoraj 3 milijone funtov ali 650 milijonov dinarjev! Umazane roke. Oče: »Ko sem bil jaz takle otrok kot si zdaj ti, nisem nikoli imel umazanih rok!« Sinko: »Takrat vas pa še poznal nisem!« Na izbiro. Pepi je večkrat menjaval hrano. Tako je tudi pri Katri jedel že tretji dan, a spet dobil za zajutrk nekaj slabe kave. »Slišite, gospa, ali moram to čorbo pojesti, ali pa se da kako drugače napraviti?« »Da, tudi drugače: pustite jo lahko.« Profesorska. Profesor pride v drogerijo in se globoko zamisli. »S čim Vam smem postreči?« vpraša prodajalec. »Saj pravkar premišljujem, kaj sem prav za prav hotel dobiti v tole steklenico.« — »Katero steklenico?« — »Joj, Saj sem jo res doma pozabil!« Zelo zaposlen. Dolgo so klicali natakarja, preden so ga priklicali. »Slišite, natakar, kolikokrat sem Vas pa moral poklicati?« — »Pa ne vem, gospod. Boste morali kar sami šteti, jaz imam drugega dela čez glavo.« Radio. Pri Mačkovih niso imeli radia. Teta je pa o radiu že marsikaj slišala. Ko torej pride k njim, zasliši podoben glas iz kamrice in pravi: »Danes prinaša pa res lepo godbo.« — »Ampak, teta, saj to je samo naša električna metla, prahožer!« Izdaja in tiska Misijonska tiskarna, Dom-žale-Groblje. — Za urednika in izdajatelja Alojzij Pohar C. M., Groblje. — Za tiskarno Janko Strnad, Domžale. registrovana zadruga z neomejeno zavezo. obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri ter brez vsakega odbitka. Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama. V lastni novi palači na vogalu Miklošičeve in Masarykove ceste poleg kolodvora. VZAJEMNA ZAVAROVALNICA LJUBLJANA Sprejema v zavarovanje: 1. .Proti požaru: a) raznovrstne Izdelane stavbe kakor tudi stavbe med časom gradbe; b) vse premično blago, mobilije, zvonove in enako; c) poljske pridelke, žito in krmo. 2. Zvonove in steklo proti razpoki in prelomu. ,, S; Sprejema v žlvljenskem oddelku zavarovanje na doživetje in smrt. otroške dote, dalje rentna in ljudska zavarovanja v vseh kombinacijah. »Kar'itaa«ia;'emna zavarovalnica J&tnfii sa posmrtninsko zavarovanje Zastopniki v vseh mestih in farah. .. ■ ■ h . j J* ' > I, Al f- \ ' r *1% s J * C K ■f. -'" "*•/. .' ■ : i .-.v : ■ i ’:■ f ■ . :■rs -:.f 'A $^W*f£us> ■; , *;■•-■ w: .*•' •**#••.' '-T' ••■ ■ ; v”' ‘i ■':'{-U'V'. ,v;, c..- '•■5V.^ ’ *.- • •.-,/• •’.*•'.•;■ . ■•H. ■. %■' • ■ --vd,- , '■';if'-.,v',4..'::. t;V*. ■V'.' '•'.-?*•. 'V* •-; r '• /. •■'•: :'...V-;: &H#8f i’ ■'•'1 v. ;;^. W v d; :;„,-;. ^ :> ::,v'-;i v. •..,;' •:;.. 'M!^.;:r/' ;v'-'; -• v .' -v-- ",• ■:■■, i: •. ■ ■, l ■‘■' ' ■;■ :r‘ M'v 'V -; >' -»', ,"■ ?<,X;~ . ......... ■ '■ *- ' ' -v-s* '•%•!-:• 'Ml ■;? 'flfl '''^.¥ -.v/ 'i' -^'T.'}'^ ;.',^-.-*.Vv -/! ■ -H-r *';'< ■.■•■’ '!■'-■ 11 § S* ■ m * mM ■'. :■■■■&■ 1 ■ ■-'■■■■r •:>.v' ;• -v : ' '-. • > 'i' ; v>'••'■,■•'. «• v: .■,■■•■. /, -■■ 'v*: - • . • . ■..; ".. . ^ptPSi 'K>> '4*'.... T--V •• ’ (• • - ’* >£vV K.. Št J V ; * » -v ’• ^ e;' v., v i‘- ,v n -.'^.v .V >■ •:•'• Cr:--’ v.:v-. - >•.• .•-. '; J 1ISŽ Sllisil&Sl ^ ; ■ ■ - i .. .rMHPr.^TO-KJi.. •*, it m&md i :y!V'-'H * ».> ^ V> ? ' t ^ mm. ^ si i ,,,,. li' y V; W v-f Kmy :ife)W WmŠ •l' ’ • V^''*: '%y>.-^a.;.j®'K\ '\t. «Vitii:;: CxtXi& , ,....................................................................................................................................................................... ‘ ‘*&l| ■'^ ^ I 1*1^ ' - ' ’ '■ S . ' ■ ' ' . " ■■■ ■ KŠO^-.V)^ ' > >;v /V ■:;.; 1:^: - ■ ,, ... ' .''■ ;. v'! ■ V- •■>■:■ • • : ;vSščv J'7 '', šl.1' ■! ■■■•>.;:t'''''';7-' .: ^.u-^'.,'V:-','ri’ ■.v ; ',. •; V: " T ::',-::t;i^;i4‘;,?.;!v,|;',v 'V;'.:- :/ r ' •: ■> -f', - fc ^ ,r- ' i!*., V. • • ' 1 * f ' f/ » ,t / 'f ' '/ * >t ............................................................ .... i'Vt>, ,V , (V) ;- ISIS ssl iiifiiii!......... ; 1 ‘ , ■ v* f-mii siispsiiitiiippsii^ ' S|Mp| : - ' ’ ?$ >'. 1® ‘ ' I® |i ii 11 ■M ffi;Mi) ^ , y&\ •- /15- ;; A> ' *' ^ 'i . -F ' " i;"- •";„ • ,v; :Vv-:• v*>' • " '-J'.« ' ' ' . :,'" ' ,''''.< . ' , . ... . , -;* ' ' ' ' :"' ■ . ■ ' J ^ ' Mji raM i» '-1 *. >.' 'g<' :«'i #*KKX&, m™ , ‘.'t' • f',?*' . *' ;*, »'*' '■ 'tA- ‘ 'V |i 111 I * “ ||l|ll 1 ^ ( f I “ :;"'- vv:; f:?'t .,,,, ': 1','T.i/v fe*, r.k(t. ;:'v'":;*- -,AVr. i * v v:.: ................ ; j.,' M t. -■. 's,i.:‘r .-••C.':-'';;.'-' 1 -'*i ’ .* ^ w • **», , ,, > .s m . t, I /'i !(l >■ ■< 4» t Kr »ft K ■ -■ ■ -■• . . ’: %■ i , r ■ •, ■:' v vc-" ■■:,■. ■'. ?;■>' '■■' r•■: >•'■ n mm &^&im'•', %? i 'V'*1" y"•/ -'■/'■ •■ i §mk 1 maš ■ ' ............s«jl ,w. ............... ........itspsi J. .'