čudovita in izpostavljena pleža v dobri skali. Originalna smer preko Centralnega stebra je skrajno težka (VI. st.), z varianto levo od Stebra pa V. stopnje gornje meje. Zaradi orientacije in strukture vrhnjega dela stene je ta često pokrit z ledom, kar predstavlja zelo resno oviro. Smer je na več mestih izpostavljena padajočemu kamenju.« Naše tri naveze so plezale v spodnjem delu stene levo od Stebra, v gornjem delu pa po Paquetoni varianti, ki je bolj direktna od origi­ nalne smeri. - Po prvem bivaku so bile v steni popolnoma zimske razmere. Pavel Kunaver: SPREHODI PO TRIGLAVSKEM LEDENIKU Človek se ne more in ne sme prepirati z naravo - a vendar me je pogled na le­ denik leta 1952 navdal z žalostjo. Tako ga še nikoli nisem videl odtekati kakor letos . .Ze zima, ki je imela letos v gorah zelo malo snega, mi je povzročila skrbi. »Kaj bom videl?« to vprašanje se mi je nepre­ stano vsiljevalo, ko sem 27. junija 1952 z 20 taborniki odrinil na štiridnevno turo na Triglav. Ker smo našo družino tabor­ nikov na klasični gimnaziji v Ljubljani imenovali po Triglavu, smo se že pozimi »zaobljubili«, da bomo poromali poleti nanj. Prvi dan nam ni nudil ničesar po­ sebnega razen neoskrbovano Vodnikovo kočo, ko smo hudo utrujeni in za štiri dni težko obloženi zvečer našli kočo vlomlje- Robne zevi in razpoke v sne~, k nad ledenikom 23. VI. 1952 no, težko ljučavnico o_ dtrgano in slam- njače brez odej. Tedaj so moji mladi spremljevalci spoznali, kako prav je bilo, da smo hoteli biti čimbolj samostojni glede opreme kakor tudi glede hrane. Velo polje in njegova okolica je nudila prvo sliko, ki ni obetala nič dobrega glede ledenika. Kjer je lani še avgusta meseca ležalo mnogo snežišč, je bilo letos vse kopno. Številna snežišča pod Kanjav­ cem pa so bila tako plitva, da ni bilo upanja, da bodo preživela vroče poletje, ki se je obetalo. Do Rži sem naštel še 30 snežišč, a bila so majhna in nikakor letnemu času in mesecu juniju primerna. Dolgo zaželeni in pričakovani pogled na ledenik se je končno odprl. Res, zimskega snega od 1951/1952 je ležalo še kar precej in pokrival je malone ves rumeni pas skalovja nad ledenikom. Toda globoke prečne razpoke so pokazale, da je debelina razmeroma majh­ na in da ne bo trajalo dolgo, ko se bodo v zadnjih letih razgaljene skale kmalu zopet pokazale (sl. 1). Zanimive so bile videti valovite 160 črte, ki so kazale drse­ nje mehkejše gornje snežne plasti na spodnji trši podlagi. Da lede­ nik sam ni niti od lan­ skega niti od letošnje­ ga snega ničesar prido­ bil, so dokazala številna prekopna mesta, in to že sedaj v juniju! Bilo jih je samo med Gla­ vo in masivom vrha 25, in sicer 6 večjih in 19 manjših, posebno na severozahodnem delu ledeniške kotline. Tam je bil sneg videti po­ sebno plitev. Snežišče pod , grebenom pa je bilo zaenkrat še lepo sklenjeno in polno. Triglavu smo po­ svetili ves tretji dan in smo po dolgotraj­ nem opazovanju lepega razgleda odšli na lede­ nik. Ze na sedlu med Kredarico in Trigla­ vom je mestoma gledal izpod novega še lanski umazani sneg. Toliko ga je še ostalo, da je prekrival melišča in obrobne groblje, ld so bile predlanskem v av­ gustu gole. Pa tudi med Glavo in Triglavom je letošnji sneg že skopnel r in pokazal se je stari • z g o r a j : Nad prepadom pod Glavo vidimo le prerez lede­ nlkovega konca. Gornja plast lanskega snega, plast starega snega (1951/&2), novi čisti led, stari led. V s r e din i : Ledenik 29. VI. 1952. Snežišča so mnogo manjša od l. 1951. S po d a j : Sev.-zah. del lede­ niške kotline s konca Tomin­ škove poti. Foto Pavel Kunaver 161 sneg. Bil je vroč dan in nobenega sledu ni bilo o kakšnem hladu. 2e se je začelo odtekanje in voda je povsod šumela. Posebno me je zanimalo, kaj bomo videli na podnožju Glave, obrnjenem proti Triglavu. Tam zijata na koncu ledenika dva pre­ pada, ki ju je v apnencu v dolgih dobah iz razpok na široko razjedla snežnica. Pričakovanje me ni varalo. Oba vhoda v prepade sta bila odprta, četudi obdana od snega. Posebno zanimiv je bil glavni pre­ pad. Nad njim so bile videti štiri plasti, ostro ločene druga od druge (glej sliko 2). Vrhnja plast je bil sneg zime 1951/ 1952, le še okoli dva metra debel. Njena usoda je bila zapečatena. V taki vročini ne bi mogla pričakati konca julija. Ne dosti manj debela j.e bila plast snežene zime · 1950/1951. Ta plast je prehajala v plast čistega ledu. Ker te plasti jeseni l. 1950 ni bilo, je morala nastati iz prvih debe­ lejših plasti snega, ki je zapadel v prvi polovici zime 1950/1951. Bil je brez vsakega kamenja in je ostro prehajal na spodnji led pravega ledenika. V tem ledu je vključena notranja groblja. Njeno kamenje dobro vidiš na sliki moleti iz snega. Sproti odpada, ko ledenik leze naprej in se taja. Tudi del spodnje ali talne groblje vidiš prav v sredini slike nad cepinom. Vse pa se je tajalo, da je voda v curkih tekla v prepad. Nekoliko sem še upal, da se bo morda vsaj čista nova plast leda ohranila, če se bosta stajali obe vrhnji plasti snega. 2al, ni bilo tako. Da bo letos hudo z ledenikom, nas je prepričal tudi sneg do Staničeve koče (sl. 3) in naslednji dan na poti po Kotu navzdol. Snega je bilo povsod mnogo, mnogo manj kakor lani meseca avgu­ sta. V nižjih predelih Kota je le še 1 a n s ki sneg tvoril obsežnejša snežišča, ki pa so bila mestoma za pet in več metrov že sedaj konec junija tanjša kakor v minulem letu! Ni torej čudno, da sem težko pričakoval drugega pohoda po ledeniku. Kadar koli je bilo mogoče, sem se v začetku avgusta iz Vrat in izpod Lope pod Oltarjem oziral na gineči ledenik, ki sem ga motril z daljnogledom, ga risal in fotografiral. Dne 11. avgusta pravi moj dnevnik o ledeniku, ki sva ga izpod praga pod Lopo nekaj ur motrila z daljnogledom: »Pod Kredarico veliko snežišče starega snega s krpo letoš­ njega. Goličave okoli Glave gole, ob njih obstoji zveza med velikim in spodnjim snežiščem, ki sega malone do Male črne* stene poleg Slovenskega stebra. Nad Veliko Črno steno zahodno od Slovenskega stebra leži veliko snežišče, ločeno od ostalih. Gornji del sestoji iz letoš­ njega, spodnji iz lanskega snega. Glavni ledenik je v spodnjem delu gol, poln žlebov. Proti Kredarici in na spodnjem delu leže velike za­ plate letošnjega snega. Više gori proti steni se je letošnji že staja! in se kaže lanski sneg, ki je silno odstopil od stene, a v robno zev so • Malo č:rno steno imenujem po starem, ko je bila stena levo od Sloven­ skega stebra še črna, ker jo je močila voda, tekoča izpod tedaj daljšega lede­ nika. Velika Crna stena je tista med Slovenskim stebrom in Nemškim stebrom. Sedanjo Veliko Crno steno nad č:rnim grabnom smo imenovali enostavno č:rna stena nad Vel grabnom. 162 plazovi nasuli mnogo letošnjega belega snega, kar je prav posebno lepo vidno. Po ledeni­ ških golih tleh leže v vrtačah in kotlinah šte­ vilna snežišča. V glav­ nem moremo trditi, da je letošnjega snega prav, prav malo. Stari lanski sneg izpolnjuje še številne vrzeli, a le­ deniku ni pomagano. Gol se kaže na umi k u kakor l. 1950. Vrhnji ledeniček pod grebenom je še skle­ n jen do pod vrh Trigla­ va, je pa na nekaterih mestih že nevarno ozek. S snegom in ledom po­ krita ploskev je zaradi lanskega snega okoli ene petine večja kakor . l. 1950. Da bo .s pravim ledenikom slabo, so me opozarjala razna zna­ menja tudi v dolini. Naj omenim samo ene­ ga. Veliko snežišče pod Jugovo grapo je bilo na prvi pogled komaj vid­ no. Vzrok je bil v tem, ker je bilo pozimi tako malo snega, da so se let-0šnji plazovi že sta­ jali in se je videl le stari Z g o r a j : Konec ledenika nad prepadom Pod Glavo. Primer­ jaj sli.ko na prejšnji strani zgoraj, posneto 29. VI. istega leta. V s r e d i n i : Drugi prepad z naravnim oknom pod lede­ nikom. S p o daj : Končne groblje Tri­ glavskega ledenika nad Malo Crno steno. Takoj nad grobljo vršiček Slovenskega stebra, v ozadju Velika Crna stena iz stene nad Crnim Grabnom. Foto Pavel Kunaver 163 sneg, ki pa je bil na gosto pokrit z gruščem. Le v širokih razpokah starega snega so se ohranili beli pasovi letošnjega snega. Kljub hudi vročini in dolgotrajnemu suhemu vremenu z red­ kimi nevihtami je Bistrica močno vrela izpod skalovja, a nekdaj mokre, res črne stene tam visoko gori pod ledenikom so bile po večini suhe, sive, kar dokazuje, kako globoko v notranjih razpokah sedaj že odteka ledenikova voda, kako zelo trhli so že postali skalni skladi! Dne 12. avgusta sem se zopet odpravil na Triglav. Ob štirih zju­ traj smo za karavlo kuhali na prostem čaj in uživali vso lepoto, ki jo Triglav nudi. Trije nebesni mogotci so se potrudili, da so ga čimbolj okrasili. Od jutranje zarje, ko je bilo sonce že za ob­ zorjem, je rdeče žarel in dvigal svoj vrh v temnomodro nebo, na katerem pa sta blizu vrha žarela zadnji krajec in Jupiter. Bila je res popolna slika in začeli so se trije dnevi polni lepote. Na Tominškovi poti me je opozoril nov štor na minljivost vsega. Eden od najlepših viharnikov je pozimi padel kot žrtev plazov. Veliki jarek pod bivšim Oknom je bil popolnoma prazen kakor vsa zadnja leta, razen lanskega, ko ga je huda zima 1950/1951 za eno samo po­ letje napolnila. Sonce je hudo pripekalo in po stenah in skalah pod snežišči so se pokazale svetlikajoče se niti, odtekajoča voda. Največ pa sem se oziral na vrh Triglava (sl. 4). Iz Staničeve koče sem takoj po počitku odšel na pobočja Urbanove špice, da sem imel čim lepši razgled na ledenik, ki je nudil naslednjo sliko: Vroče letošnje poletje je večji del zimske snežene odeje že sta­ jalo. Vrhnji del ledenika je še pokrival letošnji sneg, IBpOd njega je gledala odeja lanskega umazanega snega, a izpod te se je tja do Kogla razprostiral goli ledenik. Proti severni steni se ledenik stanjša in preide v razna razcepljena snežišča. Ločeno od teh se nad steno proti Kugyjevi polici razprostira veliko snežišče, sestoječe iz starega snega, ki pa ga je deloma pokrival novi sneg. V vrhnjem delu je bil ves preprežen z razpokami. Stari sneg pa se v ozkem jeziku razširja med golimi grbinami globlje navzdol in se tik pred vrhom severne stene razširi v večje snežišče. Tudi med Staničevo kočo in Kredarico je bilo malo snega, ven­ dar več kakor leta 1950. Povsod pa so se svetile žive niti - voda - znamenje izredno toplega vremena. Večer je bil tako topel, da smo dolgo ostali na prostem in mirno opazovali številne Perzeide, ki so se vžigali na jasnem nebu. Dasi sem se veselil lepega razgleda z vrha Triglava naslednjega dne, me je gnalo takoj po kosilu na ledenik. Najprej sva z nečakom s pobočij Kredarice večkrat fotografirala ledenik, ki se je svetil v odtekajoči vodi, in šumelo je prav do naju. Vendar tega, kar sem malo na to videl, nisem pričakoval. 164 Konec ledenika 13. VITI. Zleb v ledeniku 13. VIII. Zleb v ledeni.ku s slapom 1. 1os2 1. 1os2 10. vm. 19;,2 Foto Pavel Kunaver Kakor v zadnjih letih, razen lani, so se pokazale obrobne groblje, ki z debelim gruščem še pokrivajo led. V ledu je vklenje­ nega mnogo grušča - notranje groblje. Mestoma se je odtekajoča voda prejedla- do površja in povsod hitro izginjala med gruščem. Pretekla sva daljšo progo letošnjega snega in preko črnih močvar, v katerih sva se do gležnja udirala v brozgo vode, alg in razne umaza­ nije, stopila na goli led. Ledenik je kazal gola rebra in številne let­ nice, ki jih žal letos zopet nisem preštel. V širokem loku se proži led med Kredarico in Glavo in se končuje s črnim robom močvar (sl. 5), ki se končujejo deloma na spodnjem snežišču deloma ob robu s kršjem posutih golih grbin. V te močvare se je iztekalo za reko vode! Vse površje ledenika je bilo prepreženo z mnogoštevilnimi globokimi žlebovi (sl. 6 in 7). V njih se je svetlikala voda, ki je drvela v brzicah in slapovih navzdol, da je šumelo in grgralo kakor še nobeno leto poprej. Zlebovi so imeli najrazličnejše vijuge, ki so postajale čim niže tem širše in tem globlje. Proti koncu ledenika so imele nekatere do 2 metra globine! V dnu so žuboreli celi potoki kristalno čiste vode, ki se je zajedala globlje in globlje v umirajoči ledenik. Vsa voda je naglo izginjala na koncu v luknjah v snegu ali v številnih skalnih razpokah, ki pričajo o topljivosti apnenca in njegovih, v velike globine razpokanih in od vode razjedenih slojih. Previdno sva zlezla z Glave, s katere sva posebno lepo pregle­ dala vso situacijo navzdol preko kršja, ki je ostalo še kot ostanek talne groblje na njenih stl'lninah. Stala sva pred prepadom ob vznožju Glave ob koncu ledenika, ki se tod konča nad začetkoma omenjenim prepadom v skalnih tleh. Zalostna slika! Umazan led, poln notranje groblje je visel v prepad, v katerega so tekli od vseh strani močni vodeni curki. Niti sledu ni bilo o vrhnjih treh plasteh, 165 letošnjem, lanskem snegu in o čisti plasti ledu, ki smo jih poldrug mesec prej gledali ravno tam. Zdaj pa zdaj se je iz ledu odkrušil kamen in treščil v temno globino, kjer je odtekala dobršna množina vode v notranjost triglavskega masiva. Okoli naju je šumelo, grgralo in vršelo kakor kje sredi brzic. Nič čudno, saj je bilo tako vroče, da sva komaj še vztrajala, in nečak si je potegnil kapuco svojega ano­ raka čez glavo in žareči obraz. Ledenik je bil tu tanjši kakor l. 1950 in golin je bilo več kakor tedaj, ko smo ob prepadu stali konec avgusta na zadnjem snegu (glej poročilo in sliko v Pl. V. 1951). Tudi do sosednega prepada ni segal več niti led niti sneg. Ta drugi prepad, ki je na vrhu suh, je posebno lep primer, kako more voda razjesti in razširiti prvotno raz­ poko v apnencu (sl. 9). Tako zelo je razjeden apnenec tod, da noben curek vode, pritekajoč z zadnjih delov ledenika nad to razpoko oz. prepadom ni več dosegel te odprtine. Vsa je ·že po nekaj metrih izginila v neštevilne druge manjše razpoke. Po ogledu in fotografiranju ter skiciranju položaja sva odšla na konec ledenikovega jezika in od tam po dolgem snežišču proti robu severne stene nad Malo Crno steno. Snežišče se je kmalu nehalo in kmalu sva bila na starih grobljah, ki segajo mestoma prav do roba stene (sl. 10). V velikih lokih se razprostirajo tam, kjer se je pred mnogimi desetletji, morda stoletji končal ledenik in kolebal sem in tja, kar kažejo zaporedni loki grobelj. Vendar še ni dolgo, ko so vsaj snežišča segala do sem. Saj sem l. 1912, ko sem s tovariši s Sloven­ skega stebra izstopil iz stene, kar hitro stopil na sneg in ga nisem zapustil, dokler nismo prišli tik do Kredarice. Zato se torej leto za letom umika naš mali Triglavski ledenik in pušča gole groblje in razjedene grbine. Na njih se je v minulih letih naselilo precej planinskega mahu in drugih najskromnejših planin­ skih lepotic; lanski sneg, ki je ležal čez poletje 1951, pa je mnogo teh rastlinskih pionirjev zamoril in ustavil njihovo drzno prodiranje v smrtonosno bližino ledenika. Toda če se bo umikanje in nižanje ledenika vršilo v letošnjem tempu naprej, potem bo zmagovito živ­ ljenje začelo zopet zavzemati izgubljene postojanke na golih tleh, ki jih je do skrajnosti razdejane in razjedene zapustil smrtni sovraž­ nih življenja, led.