• /
Pesenee.
IV.
Preblaženo srce moje Zatriplje vselej premilo, Uzre-li ljubice svoje Čarobno rozovo krilo. Smijoča se mi živahno Naproti hiti mi lahno,
Se solnčnikom si prikriva Zoran obraz ljubeznjiva, A izpod solnčnika pazno Ozira se v me prijazno. Zabije mi srce hitreje, Navda je blaženstvo burno. A deva se divno nasmeje, Hite mimo mene urno; Pokloni se prijaznjivo, Procvete jej lice živo, Oči se sladko jej užigajo, Porahlo prsa jej dvigajo Čarobno rozovo krilo, Da srce zatriplje mi milo, Da se nemirno zaziblje, Da radost mi lice prosije, Ko ljubko se mimo privije, Naprej se prijetno giblje, Bistro kakor v lesi srne Na vogli se1 nežno obrne, Da me še jedenkrat vidi, Predno se skrije za zidi.
Hode po Ljubljani beli Po njenem gledani odeli: I vselej zatriplje milo Pnblaženo srce moje, Uzre li rozovo krilo Čarobne ljubice svoje
Ko sem izvedel to, Da ljubiš me« srčno, Zatisnolo se ne mi Vso blago noč oko.
Srce branilo je, Močno mi bilo je, Nebrojno čutov jasnih Mi je polnilo je.
Vobražal duh je moj Tvoj čar i kras je tvoj; Kako presrečno živel Bom , združen s& toboj!
Čivkoslav Lažan.
Rokovica.
(Iz življenja Ljubljanskega.)
Vitkostasna gospica, poznata po svojej lepoti, ki je bila vrhu tega na glasu, da je duhovita in bode imela, kadar se bode možila, precej »pod palcem", dobi nekega jutra po pošti duhteče pisemce, v katerem jo neznan obožovatelj prosi za »rendez-vous".
Kakor pri vseh Evinih hčerkah, bila je tudi pri našej go-spici radovednost prva in poglavitna lastnost. »Koga pač zanimam? Kdo je pisec duhtečega lističa? Ali ga poznam? Ali je zal, bogat, duhovit?"
Taka vprašanja rojila so po lepej glavici in jej neso dale miru, dokler jej ni prišlo na um. kako bi vso to stvar prav lokavo izpeljala. Sama nikakor ne gre k »rendez-vous", a kaj ko bi šla prijateljica Minka? To bi bilo kaj, sama bi se nikakor ne razpostavila a doznala bi vender, skdo se za njo in-teresuje.
Prijateljica Minka je takoj pripravljena v to malo spletko ter odide ob določenej uri na določeni prostor.
Čaka in čaka, hodi gor in dol a nihče se jej ne približa, nihče je ne ogovori. Brezimni Seladon bil je menda star lisjak ki ni hotel na vsako vabo. Moral pa je biti tudi malo galanten, kajti drugo jutro dobi gospica, katera je za rendez-vous prosil a ga je hotela varati, po pošti eleganten zavitek, v njem pa je bila z žaganjem napolnena rokovica, ki je popolnem pravilno kazala — figo.
Glasno je zavrišala in solze so se jej prikrale v žarno oko nad to negalantnostjo, a kjubu solzam še dandanes ne ve, kdo se je tako maščeval.

Blagorodneinu gospodu
TOSlpU- :£COT7-£tC-CL,
c. kr. sodn. pristavu
Metliki.
Odprto pismo.
Na koliko mesecev bodete dali zapreti g. Slovenče-vega urednika, ker ni hotel vsprejeti Vašega odgovora gospodu župniku Schvveigerju ? in
na koliko mesecev in tednov bodete v ječo poslali uredništvo »Slovenca", ker se je usodilo citirati in tolmačiti Vam §. 19. tiskovne postave?
Vaš
V Metliki 16. julija 1884.
radovedni prijatelj.
Luka Prosenik.
Najnovejša stvar.
V Ljubljani hlev zgradili so Ter z listjem ga pokrili so; Pa to vam storija je lepa: Za v hlev ni najti niti repa.
In slavni listarski očak Storiti sklene ta korak: »Etem, k Njemu hočem se zateči, On bode vedel pravo reči."
Kaj rekel je oblastni mož? „Da prazen stal mi hlev ne boš, Stvarilno bom besedo rekel." Ter usta malo je zavlekel. —
In: »bodi, bodi!" zadoni, Da nič se v stvarstvo spremeni; In vredna stvarnika postava Zaruče glasno — molzna krava.
Več, narod moj ne solzi se, Pošteno zdaj namolzi se, Ter večno stvarniku poj slavo, Da zmašil ti je molzno kravo.
Rogač
A.	Kaj meniš, zakaj je utihnil v najnovejšem dnevniku lis t-
kar Per?
B.	Veš, sedaj je klic »Pereat!" že tako v navadi, da bi
kdo nehotoma utegnil misliti, ka se že tudi pod Ljubljanskega lista črto v tem klici vežbajo. Le izreči besedo Per in „Pereat!" ti kar sam ob sebi pride na jezik.
Nepričakovano soglasje.
Gospod policijski nadkomisar Parma je danes rekel nekemu narodnjaku:
»Tako nemore dalje biti! Mor a biti drugače!" Tudi jest sem istega prepokornega mnenja. Živel skorni preobrat na bolje!
Žan Parmezan.
Resna premišljevanja penzijoniranega filozofa Izidora Muzloviča.
Daleč smo prišli! Še pred dobrim letom plavali smo kar v veselji, pred par leti pa je bil po vsej deželi pravi pravcati direndaj. Povsod čula sta se prekipeče radosti trobenta in bas, bili smo toli dobre volje, da se nam je hvala in slava kar iz ust valila in da smo z obema rokama pisali častne diplome čestitke in druge take izrodke človeškega veselja.
Danes pa je vse drugače. Po predpustnem razkošnem veselji nastopil je štiridesetdanski post, pričela je prava mačja žalost, s pepelom nam je potresati svoja temena, s slaniko v roci citati nam je najnovejšega dnevnika nezmotljive razpeljave in če bi kdo hotel v svojej nevolji vsklikniti: Pereat Šuklje! takoj pride njegov angelj varuh v podobi visoke deželne vlade in ti zamaši grlo.
Doslej je bil nezmotljiv samo sv. oča papež, odslej naprej pa je nezmotljiv tudi urednik uradnega lista. To si zapomnite ljudje božji! Vlada sama je pa tudi nezmotljiva, kar se prav lahko dokaže. Kajti danes n. pr. prijavita se dva telegrama, jeden iz Trsta, drugi iz Mozirja. V obeh kliče se »pereat!" a vladna Bosna ostave mirna. Drugi dan pa pride telegram iz Žužemberka, v katerem je tudi »pereat!" Zdaj pa je ogenj v strehi in vladna Bosna skoči po konci in dotični list se zapleni. Ali ni to sijajna nezmotljivost? »Scisne, mi fili, quam parva cum sapientia mundus regitur?" dejal je sivolasi Oxienstierna svojemu sinku in prav je imel. Modrosti ne treba ogromno veliko, nadomestuje jo moč in pa uradni sluge, ki pridno konfiskujejo trmoglave slovenske časopise, da se lahko vsak prepriča, kako očetovsko skrbi vlada za nas.
Da mi te očetovske skrbi ne razumimo, je naravno, kajti kakor more politikovati samo tisti, ki je zgodovinar, tako je tudi vladna modrost le za privilegovane kroge. Odi profanum vulgus! Le pomislite, kam bi prišli, ko bi Šuklje na laži ostal? Ali bi ne bila uničena državna ideja ali bi ne morala razpasti vsa Avstrija? Lani je bil ubogi Taaff e zaradi še bolj ubogih 600 gld. na vagi in da se neso dovolili, prišel bi bil čez noč sodni dan, letos pa mora Šuklje imeti prav in ko bi se Ljubljanica proti Vrhniki nazaj obrnila in ko bi makari pritekla celo v Logatec.
»Sokol" mora biti kriv, ne pomaga nič! Nobeno oko ni sicer videlo, nobeno uho slišalo v uradnem listu opisanih izgredov, redarstveniki in njih načelnik svetnik Perona odločno zanikavajo vse izgrede, gosp. župan v javnej seji izreče, da v tem jajci, ni dlake a vse zaman! Vsi redarstveniki s Perono na čelu vsi mestni odborniki z županom vred, vse javno mnenje je prazen nič proti nezmotljivemu Šukljeju!
In da bi se ta nezmotljivost ne kalila, ne sme se niti tiskati v javnem zboru goforjena interpelacija in odgovor na to Bravo, bravo, bravissimo! Javni mir in red in tisti, ki imajo zanj skrbeti morajo imeti jako labilno sta-
lišče, ako jim je že lahni pih nedolžne interpelacije nevaren. Slaba vest prouzročuje, da se jim vsaki „desaveau" vidi tako nevaren, kakor Belzacarju ognjena roka na steni.
Drugod so vladni organi veseli, ako se pokaže, da je bil izgred le izmišljen, dozdeven, pri nas pa hočejo po vsej sili izgrede narediti in skoro bi imeli tisti prav, ki vedno trde, daseodnekeodvažne strani dela na to, spodkopati in oslabiti vsa narodna društva.
Da, daleč smo prišli! Resnica bode v oči in na merodajnem mestu se zaštita in potuha daje laži in obrekovanju, ker to zahteva Šukljeja in vlade nezmotljivost. Bis!
A kakor so izgredi Sokolovi le dozdevni, izmišljeni, tako se bode s časom pokazalo, da je tudi ta nezmotljivost le dozdevna in da „smo za kožo vsi krvavi". Vsaka reč le en čas trpi" je rekel Kranjec, ko je Francoza zibal, in res potem je kmalu Francoz moral pobrati svoja šila in kopita in bežati iz hiše, kjer se je tako oblastno obnašal.
Dasi sem star, vendar trdno upam, da kaj tacega še doživim. Ne treba menda na glas povedati, komu bi jaz želel ulogo omenjenega Francoza, razborit čitatelj to sam ugane.
Na svidenje!
Žabarslui pesen.
Arija : »Moj fantič je z gornjega kraja" itd.
Ob jarkih sem s trnkom lazil In žabe rezlja ve lovil; Nobena ne htela prijeti Ve gozd sem se poti lastil.
Prišedši tjži legel sem v senco Ter v jezi se sveti zaklel, K& več ne poskusim v živenji, Da kojo bi žabo ujel. —
Saj to mi pa tudi ne možno; Zam&o ves napon in trud sta, Ker zdavna že mene ujela Je ljubezna žabičica. Oj ža—bi—či—ca!
Tine Črv.
Na pot.
Zdaj ko odpravljaš se odtod, Nebrojno želj na dolgo pot Prijatelji ti vzražajo; Da bi vzpremljale te povsod!
Kaj naj želim ti, draga, jaz? — Ko zrem v cvetoči ti obraz, V molitev sklepata se roci In usta prosijo na glas:
Čuvaj, o bože, jo Hude vročine, Da je to cvetje Na lici ne mine!
Čuvaj, o bože, jo Hudega mraza, Da ne opali Jej rožic obraza!
Tine Črv.
Gospod Detter
ki prodaja za drag denar svoje šivalne stroje po Slovenskem, čestokrat pod ne ravno ugodnimi pogoji, rekel je zadnjič, ko so se Sokoli vračali iz Vodmata v mesto: „Ist das ein gemeines Volk, ein Gesindel!"
Iz teh besed lahko sklepamo, da je v i s o r o d n e m u D e t-terju neprijetno, če mora s Slovenci občevati in da nam le nerad prodaje svoje stroje, ker s sodrgo in druhaljo nihče nema rad posla.
Slovenci! bodimo tedaj tako uljudni in ne nadlegujmo tega gospoda, da bode trava rastla pred njegovim pragom.
Saj mu tudi več ne treba prodajati šivalnih strojev, ker se že v kočiji vozi.
„Oficijozus" s svetilnico išče tistega jajca, v katerem je tista dlaka, katero bi on rad cepil.
Dnevni red za prihodnji teden.
Ponedeljek: Zapleni se »Slovenski Narod" zaradi inserata: »Puške in revolverje", ker se s tacimi naznanili moti javni mir in red.
Torek: Ista osoda zadena »Slovenca" zaradi dopisa v katerem se piše, da bode letoz veliko slame, a malo zrnja.
Sreda: Deželna vlada odredi zopet konfiskacijo »Slovenskega Naroda".
Četrtek: Deželna vlada konfiskuje »Slovana".
Petek: Deželna vlada zapleni »Škrata".
Sobota: Deželna vlada konfiskuje „Novega Brencelja".
Nedelja: Deželna vlada konfiskuje sama sebe. Gott helfe weiter!
Škratogrami.
Mozirje: Muliovnik v roke za take obade & la Šuklje! Pereat!
Ribnica: Muhovnikov imamo dovolj v zalogi. Le po njih!
Pereant!
Celje: Pri občinskih volitvah v Celjskef okolici so v II. razredu res zmagali nemeurji, to pa samo zaradi tega, ker so »Ljubljanski Sokoli" zadnjič mimo kazine korakali. Welche Wendung durch Gottes Fiigung!
Iz Kranjske Švice: Huda vročina pripeka, da kar zevamo. De se malo ohladim, evo Vam ta dopis. Prosim natisnite podpis z debelimi črkami:
Prof. Fr. Tratodolski.
Trst: Pereat, pereat, pereat!
Žužemberk: Proč z zimskimi suknjami, ker je itak prevroče! Pereat ščuka, ki v našem ribniku škodo dela!
Radovljica: Naše nemškute bi rade osnovale „Frauenorts-gruppe". Možje pa vsi pravijo : Kuhalnico vroke!
Iz Saleške doline: Pereat Šu —---— lverein!
Vrhnika: Živela tiskovna svoboda, kakeršna je v Ljubljani! Ali sta se povrnila Widmann in Auersperg, ka-li? Kaj tacega še tisti pomnijo, ki so pri nas pod most v jednajsto šolo hodili. Per — — — !
Opomba uredništva: Imamo še cel snop brzojavk od vseh stranij, a ker so v vseh pereatklici, smo je odložili in predstoječe tiskali samo za poskušnjo, bodo li konfi-skovane ali ne. Sicer imamo pa prav malo upanja, da bi odšli konfiskaciji, kajti že včeraj sta se dva uradna slugi v dvorci na Turjaškem trgu pogovarjala: „Jutri bomo pograbili „Škrata" v soboto pa ..Brenceljna! Če uradni sluge že par dnij naprej vedo za konfiskacijo, potem mora res biti. Hony soit, qui mal y pense!

mSSS£
Pepček: No, kako?
Tonček: Po kanalih, kakor Štricl.
Pepček: Tedaj pa naj izvolijo Šukljeja za starosto, da bo-naprej lazil, elastičen je dovolj in če se je kanal tudi »zatulhal", on ga bode že prodrl.
Mej dvema nemškutarjema.
Dober svet.
Da v bodoče zaradi Sokolovih izletov ne bode nobenih sitno-stij več, svetujem: Po vsakem izletu naj gre Sokolov odbor vprašat k visokej vladi: »Prosimo ponižno, ali smo kaj razgr aj ali?"
Po dobljenem odgovoru, naj se je že reklo »d a" ali pa „ne!" naj pa vzame odbor kosti svojega rojstva pod pazuho in naj se potrudi še k Šukljeju, kajti njegov votum je še le odločilen. Tudi Šukljeja treba vprašiti:
»Prosimo ponižno, ali smo kaj razgrajali?" Se le tedaj, ko odbor tudi na tem mestu dobi odgovor, bode vedel, ali so Sokoli razgrajali ali ne.
Jurij Podverbosmuk.
A.
B.
B. A.
B. A.
Oba:
Tschau! Griiss dich!
Servus! No, kaj pa ti praviš k temu prepiru zaradi
„ Sokola"?
Kaj neki, to je meni vse klobasa. Zadnjič smo mi še ob 3. uri zjutraj peli ,.das deutsche Lied" in pa »die Wacht am Rhein" in živ krst se ni zmenil za to. Zdaj pa toliko kokodakanja!
In po vsi sili hočejo, da smo mi razžaljeni.
Mi? Jaz že prav nič. Ali mari misliš, da bi ne bil šel že trikrat tožit, ko bi bil le jedenkrat razžaljen?
Jaz sem tudi tak. Zakaj pa je vender taka randiga?
Veš vlada se je precej blamirala. A blamaže neče priznati, temveč pravi, kakor bi rekel Hans Jorgel: Justa-ment noti
Hi—hi—hi —hi—hi! To bo še smeha, kakor pravi Čamernik »za poč t'"
Pepček: Ali si že "dišal, kako »Sokola" napadajo? Meni se že kar gabi.
Tonček: Slišal, slišal. Veš, kako bodo morali v prihodnje Sokoli vračati se v mesto ?
(Svoboda v Londonskih gledališčih.) V nekem gledališči v Londonu sta dva glumača v igro uplela naslednji dvogovor:
A. »Ko bi imel ti psa, kako bi ga klical? Znabiti Beacons-field?"
A.	„Ne!" — A. „Zakaj ne?"
B.	„Nečem onečastiti spomina na slavnega moža." A. „Znabiti pa Gladstone?" — B. „Ne !" —
A.	„1, zakaj ne?"
B.	„Tudi psa nečem onečastiti —"
Nihče se ne zmeni za take beseee, niti policijski komisar^ Tako v Londonu. A v Ljubljani?
V Ljubljani pa je politični kontumac, torba, torba, torba!
Izhaja 10. in 25. dan vsacega meseca. Cena za vse leto 3 gld., za pol Ista 1 gld. 50 kr., za četert leta 80 kr. Posamične številke po 15 kraje., pri opravništvu v »Narodni Tiskam,kateremu naj se pošiljajo naročnine, reklamacije in inserati.
Slednji rafunijo se po dogovoru.