190        Kvalifikacija zločinov po novem kazenskem zakoniku.
Kvalifikacija zločinov po novem kazenskem zakoniku.
Dr. Metod Dolenc, Ljubljana.
I. Novi kazenski zakonik, ki je že v veljavi glede svojih predpisov občnega dela (glej zak. o pobijanju zlorab v službeni dolžnosti z dne 30. marca 1929, SI. N. št. 78/XXXII., Ur. 1. št. 161), deli zločine na zločinstvia (prej hudodelstva, Verbrechen im engeren Sinne, crimes) in na prestopke (prej pregreške, Vergehen, delits). Še tretja vrsta zločinov, najlažja vrsta »istupi« (prekrški, prej prestopki, Obertretungen, contraventiones) bi spadala po predlogu za zakon o presltop-kih (min. pravde, br. 38564, z dne 10. junija 1926) deloma pred
Kvalifikacija zločinov po novem kazenskem zakoniku. 191
sodišča (glede mladostnih zločincev), deloma pred policijska oblastva. Predlagal sem, da naj pridejo v pristojnost okrajnih sodišč vsaj začasno, kakor je to tudi češkoslovaški načrt kazenskega zakonika storil; odločitev še ni pala.
Novi kazenski zakonik opredeljuje zločinstva in prestopke tako, da so po § 15 zločinstva ona kazniva dejanja, za katera zakon predpisifje smrtno kazen, robijo ali zatočenje, prestopki pa ona. za katere zakon predpisuje strogi zapor, zapor ali denarno ka-z e n. Kjer je predpisana samo ena kazen, je kvalifikacija jasna: Ne s sodbo prisojena kazen (in hipothesi), ampak od zakona predpisana kazen (in thesi) je odločilne važnosti. V kazenskem zakoniku pa je zelo mnogo kaznivih dejanj, pri katerih je več vrst kazni in thesi hkratu ali pa alternativno zagroženih. N. pr. hkratu (kumulativno): robija in denarna kazen na eni strani, alternativno: robija ali zatočenje. robija a 1 i strogi zapor, zatočenje a 1 i zapor, zapor a 1 i denarna kazen na drugi strani. Pri kumulativnih kaznih ni dvoma glede kvalifikacije; odloča pač najstrožja kazen. Tudi pri alternativnih zagrozitvah kazni ni dvoma, da je kaznivo dejanje kvalificirati po najstrožji kazni, tako da ostane zlo-činstvo, čeprav je alternativno zagroženo, poleg robije tudi zatočenje, ali da ostane prestopek, čeprav je alternativno zagrožen, poleg strogega zapora tudi zapor ali denarna kazen. V teh primerih je pač različna vrsta takih kazenskih siredstev zagrožena, ali vsa spadajo v isto kvalifika-tivno skupino. Toda pri alternativnih zagrozitvah, kjer so kazni iz različnih kvalifikativnih skupin alternativno zagrožene, pa se že porajajo dvomi: Ali je kvalifikaci-rali kaznivo dejanje izključno po težji kvalifikativni kazni, ali naj se mari kvalificira po konkretno od sodišča izbrani kazni? N. pr. kdor usmrti drugo osebo na njeno izrecno in resno zahtevo ali prošnjo, se kaznuje z zatočenjem ali z zaporom (§ 168). Sodnik ima dolžnost, da vsak primer pravilno individualizira, in pravico, da izbere kazensko sredstvo po § 74. Strožjo kazen izreče, če je kaznivo dejanje izviralo iz nečas/taih nagibov ali če kaže na slab značaj storilca. C e se odloči sodišče, da uporabi kazen zapora, a 1 i
192        Kvalifikacija zločinov po novem kazenskem zakoniku.
se to dejanje kvalificira za zločinstvo ali za prestopek?
II. Direktnega odgovora na to vprašanje, ki bi bilo pač vredno najnatančnejše rešitve, iz kazenskega zakonika ne dobimo. Tudi iz zgodovine novega kazenskega zakonika ne izvemo nobenih odločilnih kriterijev. Brez dvoma so vobče precejšnje težavie pri klasifikaciji krivdne teže glede storilca in dejanja. Z matematično natančnostjo se to sploh ne da izvesti. Utegnejo se postaviti izvestna načela, kot je to storil češkoslovaški načrt za kazenski zakon, ko pravi, da je dejanje zločinstvo, če kaže, da je storilec asocialen človek in da je zločin storil iz nizkotnega mišljenja; ali v praksi se pokaže šele, kako težko je določiti meje za uporabo načel. V motivih k prvemu projektu kaz. zak. za Srbijo (1910) je bilo rečeno (str. 101), da so uvrščena v lažjo skupino kaznivih dejanj >samo neznatnija, t. j. takva, od kojih kazna, kojom se ugro-žavaju, nije velika i kod kojih osuda neče imati štetnih posledica po društveni položaj osudjenog, bilo zbog prirode krivičnih) dela, bilo s toga, što osudjeno lice gotovo več pripada zločinačkom proletarijatu«. Ta zadnja misel je pač naravnost nasprotna modernemu pojmovanju v kriminalni politiki in jo je — danes — vsekako kot neodločilno eliminirati, ker naj kazen tudi poboljšuje in je treba baš za zločinski proletarijat energičnih sredstev, da se po možnosti etično dvigne. Sicer pa nadaljujejo motivi: »Ne može se najzad siporiti, da je u nekim slučajevima podela učinjena i sasvim proizvoljno.« Po modernih načelih kriminalne politike pa ni bilo »proizvoljno«,^ če zakonodajec, sledeč poznejšim osnutkom — projektu II. (1922) in predlogu ministra Ojuričiča (1926), ustanavlja kot težje kriminalne zločine tudi take, pri katerih osebnost storilca zahteva strožjega merila za zaščito človeške družbe pred njim. To se odraža v tem, da se za pripadnike zločinskega proletarijata odrejajo hujše kazni nego za zločince iz priložnosti ali prenaglenosti.
To so v si i migljaji, ki smo jih mogli dobiti iz motivov k prejšnjim osnutkom. Za naše vprašanje so postranskega pomena. V glavnem veljajo le za pravilno izbero kazenskega sredstva v konkretnem primeru sojenja. Notranja, smi-
Kvalifikacija zločinov po novem kazenskem zakoniku. 193
selna irazdelba kriminalnih kaznivih dejanj ni točno izvedena po načelnih smernicah. Zakonodajec je sicer rešil problem po zunanjem vidiku, da predpisana kazen odločuje kvalifikacijo zločinstva ali prestopka, toda poiskati si moramo šele iz ideologije celokupnega občnegadela kazenskega zakonika in še tudi drugih zakonov kazenskopravnega značaja podiage za rešitev našega vprašanja (glej gori L, zadnji stavek).
III. Mi trdimo, da odločuje tudi pri alternativni izberi kazenskih sredstev različne kvalifikativne vrste najstrožja predpisana kazen, tako) da ostane kaznivo dejanje zločinstvo tudi tedaj, ak o zakonodajec in thesi predpisuje robijo ali strogi zapor, odn. zatočenje ali zapor in ako in concreto izbere sodnik kazen strogega zapora, odn. zapora.
a) Predvsem ustreza to ideologiji sinbskega zakonodaj-stva vobče. Tu se moramo dotakniti predvsem vprašanja iz srb. kaz. zakonika: Ali ostane zločinstvo tudi tedaj zločinstvo, če sodišče nameSto predpisane robije izreče kazen zapora? Po še veljavnem srb. kaz. zak. iz 1. 1860 ostane ubojstvo (§§ 155, 156 s. k. z.) zločinstvo (hudodelstvo), dasi se ne izreče smrtna kazen ali robija, ampak kazen, veljavna samo za »prestup« (pregrešek), če gre n. pr. za maloletnega ubijalca (§ 57 s. k. z.), ali za izpremembo kazni vsled olajševalnih okolnosti (§ 61 s. k. z.), ali ker je delikt samo poskusen (§ 44 s. k. z.), ali ker je bil storilec samo pomagač (§ 47 al. 2 s. k. z.). Za francosko pravo, ki ima slične predpise, je stvar drugačna; ali tami prevladujejo vzroki, ki nimajo s kazenskim materialnim pravom ničesar opraviti, marveč iz-begavajo le porotno kompetenco. Za srbsko kazensko pravo pa je gori navedeno mnenje smatrati v teoriji in praksi za veljavno in odločilno ter so vsekako srbski redaktorji novega kazenskega zakonika imeli to mnenje pred očmi.
b) Našo na čelu tega poglavja označeno trditev podpira dejstvo, kako je zakon o kazenskem postopku (k. p.) z dne 16. febr. 1929 določil pristojnost za poedine skupine kaznivih
13
194        Kvalifikacija zločinov po novem l{azensi\etn zaiioniltu.
dejanj. V § 9 je določena pristojnost okrajnih s;odišč glede prestopkov mlajših maloletnikov in prestopkov starejših maloletnikov z najtežjo kaznijo strogega zapora do enega leta ali z denarno kaznijo, ali obeh, ali samo z denarno kaznijo; v § 10 je določena pristojnost sodnika - poedinca pri oikrožnih sodiščih za vsa zločinstva mlajših maloletnikov in za vse p r e s| t o p k e starejših maloletnikov in polnoletnih oseb, kolikor niso pristojna okrajna sodišča; v § 11 je določena pristojnost okrožnih sodišč kot zbornih sodišč za sojenje vseh kaznivih dejanj, za katera kazenski zakon predvideva smrtno kazen ali kazen robije ali zatočenja ali prepušča sodišču izbero med robi j o in strogim zaporom ali med zatočenjem in zaporom (če ne gre za mlajše maloletn&e). V § 75 k. p. pa je predpisano, da sodi okrožno sodišče v senatu trojice; samo če gre za sojenje zločinstva, za katero kazenski zakon predvideva sm<rtno ali kazen dosmrtne robije, vi senatu petorice.
Če pravi § 202 t. 3 k. p., da mora obtožnica obsegati »zakonski naziv krivičnog dela, koje je predmet optužnice, zajedno s navodjenjem propisa krivičnog zakona, koji se po predlogu tužiočevomi ima primeniti,« leži na dlani, dla javni tožitelj ne sme kvalificirati dejanja n. pr. po § 98 ali 111 k. z. i. t. d. kjer je zagrožena kazen robije ali strogega zapora, ali n. pr. poi § 168 ali 386 k. z., kjer je zagrožena kazen zatočenja ali zapora, z z 1 o č i n s t v o m ali prestopkom, ker je za prestopke podana drugačna kompetenca. On more tožiti s a-m o radi zločinstva!
c) Posito, sed non concesso, da je v bas označenih primerih k\^alificirati dejanje po § 168 1. odst. k. z. za zločinstvo, če se izreče in concreto zatočenje, za prestopek pa, če se izreče in concreto zapor. Ozreti pa se moramo na ostale predpise n. pr. glede poskusa dejanja. Vzemimo, da je na resno in izrecno prošnjo prijatelj sprožil samokres na prijatelja, da ga usmrti, naboj pa ni bil smrtonosen; dejanje je ostalo pri poskusu. Če se dovoljuje sodišču, da kvalificira po pravilni individualizaciji kaznivo dejanje kot zločinstvo a 1 i kot prestopek, in če se odloči sodišče za kvalifikacijo prestopka — potem: bi se ipso iure že odločilo tudi za — nekaz-
Kvalifikacija zločinov po novem kazenskem zakoniku. 195
nivost poskušenega dejanja. Po § 31 je namreč poskus pri prestopku samo tedaj kazniv, če to zakon izrecno predipisuje. Tega pa v § 168, 1 odst. k. z. ne najdemo, torej bi bil poskus nekazniv. Da bi bi! zakonodajec hotel takšne norme uveljaviti, — in to prav pri vseh primerih alternativno zagroženih kazni robije ali strogega zapora (§§ 98, lil, 215, 218, 230, 231, 254), odnosno zatočenja ali zapora (§§ 168, 386), — je izključeno.
Še bolj drastičen je pa ta-le primer: Nekdo poskuša naklepno zvoditi drugo osebo, da organizira društvo za vele-izdajne namene. Tako dejanje se kaznuje po § 98 k. z. z robijo do deset let ali s strogim zaporom (od 7 dni 'do 5 let) in z izgubo častnih pravic. Nasnovatelj, ki pa ni dosegel nobenega uspeha, naj se kaznuje po § 34, 2. odst. k. z. za tak poskus blažje kakor bi bil kazniv storilec, organizator veleizdajniške-ga društva. Izrecno pa je predpisano, da se kaznuje samo poskus nasnovanja ali zavedbe k — z 1 o č i n s t v u. Kako naj bi sodišče prišlo do presioje, ali je kaznivo dejanje, h kateremu je hotel nasnovatelj drugo osebo zavesti, ki pa ni storilec postala, zločinstvo ali prestopek? In baš od te presoje je odvisno, ali naj se nasnovatelj. ki ni imel uspeha, kaznuje ali ne!
d) Po § 71, t. 4 k. z. se sme, če spozna sodišče, da je podana ena ali več olajševalnih okolnosti, robijo izpremeniti v strogi zapor, zatočenje pa v zapor. Po § 72 k. z. sme sodišče tam, kjer je to zakon izrecno odredil, vsako kazen olajšati po prosti oceni. N. pr. če prizna storilcu - morilcu po § 22 k. z., da je bila njegova vračunljivost za časa storitve zmanjšana, sme mu namestu smrtne kazni naložiti le zaporno ali celo denarno kazen. N i t i po § 71, n i t i p o § 72 k. z. p a ni sodišče pooblaščeno, kvalifikacijo naklepne usmrtitve izpremeniti iz — zločinstva v prestopek.
e) Če predpisuje § 78 k. z. da zastara pregonljivost zlo-činstev, za katere je zagrožena kazen na prostosti izpod dvajsetih let, v desetih letih, spadajo semi gotovo tudi kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen, n. pr. robija do deset let ali strogi zapor, kot zločinstva; kajti nemožnost kvali-
13*
196        Kvalifikacija zločinov po novem kazenskem zakoniku.
iiciratl jih vnaprej — brez sodne individtializacije na podlagi dokazov, izvedenih na glavni razpravi — za prestopke in odrediti zanje zastaranje v petih letih, leži na dlani.
IV. Našega vprašanja o kvalifikaciji kaznivih dejanj z alternativno zagrozitvijo robije ali strogega zapora, odnosno zatočenja ali zapora, se nova izidaja Šilovič-Frankove knjige, »Kazneno« pravo, ni dotaknila. Komentar 2 g a n e c -2 o r ž h kaz. zakoniku (k § 15), pa se je odločil za nasprotno stališče. Utemeljitve ne prinaša druge, nego da se sklicuje na francosko prakso glede t. zv. korekcionacije, ki smo jo že zgoraj omenili. Torej bi po tem komentarju storil sodnik, ki naklepno krši zakone pri odločanju v pravnih stvareh v korist ali škodo stranke, event. samo prestopek, čigar poskus bi bil nekaznlv (§ 386 k. z.). Kdor bi nagovarjal za časa vojne ali mobilizacije brezuspešno drugo osebo, naj z lažnivimi vestmi spravi v nevarnost vojne odredbe (§ 111 k. z.), ta bi se lahko skliceval, da je primer lažje vrste in da je za to kvalificiran samo kot prestopek, njegovo dejanje pa bi sploh ne bilo kaznivo.
Mislimo, da bi to pomenilo sacrificium intellectus, ki ga za-konodajec nikakor ni zagrešil. Nasprotno: Z določbo § 74, ki pravi, kjer zakon dopušča izbero med dvema ali več vrstami kazni, se strožja kazen izreče, ako je kaznivo dejanje izviralo iz nečastnih nagibov ali ako je pokazalo slab značaj storilca, je zalkonodajec hotel reči, da tvori ves stavek o alternativno zagroženi kazni enotno celoto. Zato je tudi po istem načelu ustanovil kompeteuco za okrožna sodišča.
Povsem drugačna je seveda stvar, če pristopi k deja-skemu stanu, kvalificiranemu kot prestopek, kot n. pr. pri naklepnem nepravilnem postopanju pri gradbah (§ 198, 1. in 2. odst. k. z.), nov moment, v danem primeru, da se kvalificira primer po § 75 kot posebno težak primer kaznivega dejanja. V takih primerih seveda kazenski stavek ni enotna celota, ampak eksistira dvoje različnih zagrozitev kazni.
2al da zakonodajec glede zagrožanja zatočenja ali zapora ni bil dosleden, da bo treba torej po § 74 k. z. kaznovati z zatočenjem kazniva dejanja iz nečastnih nagibov ali radi
Podelitev imena po § 165. o. d. z. in zakon o osebnih imenih.    197
slabega značaja storilca, dasi je bilo po zasnovi kazenskih določb zatočenje zamišljeno kot nekakšna custodia honesta. Žal še posebno, da zakonodajec ni že sam razpršil dvomov glede kvalifikacije kaznivega dejanja pri večkrat omenjenih alternativnih zagrozitvah kazni. Ipak mislimo, oziraje se na vse posledice, ki bi nastale, če se francoska praksa prenese v naš nov kazenski zakonik, kakor je to storil Ž g a n e c -2 o r ž e v komentar, da pojde praksa pravo pot samo tedaj, če si usvoji našo razlago.