Puštnina p!ačana v gotovini OB NALOGAH DRUŽBENEGA PLIM U LETO 1953 Za razliko od lanskega leta je. bil letošnji družbeni plan. sprejet pravočasno, tako da ni izgovora na ta račun. Sala j preostaja osnovno vprašanje: kako izvršili določeni, program, odnosno obveznosti, katere zajem* družbeni plan, — ne pa da se še vedno vrtimo okrog vprašanja, ali je stopnja akumulacije pravilna ali ne. Smatramo, da jc ta obveznost, kot tudi ostale postavke bila pravočasno in dovolj prediskutirana in končno so bile tudi na osnbvi tega izvršene gotove spremembe. Če pa se seveda ponekod kolektivi niso pravočasno dovolj poglobili v ta vprašanja, ko jc bil. čas za to, ali pa so prepustili obravnavo predloga plana le administraciji, potem je seveda krilila kolektiva samega, obenem pa šola za bodoče. Čas leče. in edino pravilno je, da delovni kolektivi vseh panog našega gospodarstva usmerijo svoje delo in diskusijo v izvršitev sprejetih družbenih obveznosti, kajti na ta način si bodo zagotovili, plačilni fond in nemoteno poslovanje. Kakšna je potemtakem naloga kolektivov, če hočejo izvršit; določen program ali ga celo preseči? Kot prvo, se na žalost še vse. preveč zapostavlja, moramo vedeti, da nobene naloge ni mogoče izvršiti dobro, če ne zainteresiramo celoten kolektiv in s tem slehernega člana. Ukoreninjeno mnenje, da bodo stvari rešili člani upravnega odbora, direktor ali pa celo administrativno - komercialno osebje, je popolnoma napačno. Star pregovor pravi: več ljudi več ve! li* to moramo brez nadaljnjega upoštevati tudi. pri upravljanju in izvrševanju nalog v našem gospodarstvu. Iniciativa ljudi mora priti do izraza, ker nam edino ta daje istočasno garancijo za izvedbo vseh pozitivnih predlogov in nalog. Ker je našim kolektivom poverjena velika in o se tudi. tukaj držimo pregovora: »zrno do zrna ]togača, kamen do kamna palačam. O varčevanju je bilo že dosti diskusij in tndi člankov. Pravilno bi bilo najti stimulans in s tem v večji meri zainteresirati proizvajalce. Naši delovni kolekivi so v praksi ie dokazali, da so sposobni upravljati to, kar jim je poverjeno. Toodo zastopali na IV. kongresu Osvobodilne fronte Slovenije. Občinske frontne konference v Izoli, ki je bila v petek zvečer, se jo udeležilo okrog 90 izvoljenih delegatov. Na konferenci je lajnik mestnega frontnega odbora Bruno Stepančič govoril o razvoju in delu Osvobodilne fronte in o tesni povezavi! tukajšnc (nrganilzacijc z frontno organizacijo v matični domovini. Po referatu se je razvila diskusija, ki pa ni zajela raznih problemov mestne frontne organizacije. V nedeljo sta bili občinski frontni konferenci tudi v Portorožu in v Šmarjah. Na obeh konferencah so izvolili delegate za četrt i kongres OF Slovenije, ki bo marca v Ljubljani. V Šmarjah se je udeležilo konference 40 izvoljenih delegatov, ki so sprejeli resoluciji za kongres OF Slovenije in za .okrajni odbor SIAU v Kopru. V njej pozdravljajo predlog fronlovcev koprskega okraja o preimenovanju Fronte. Na konferenci v Šmarjah so izvolili tudi kot delegata za kongres OF Slovenije Franca Kralja-Pctka in Jožeta Degaua. dvigajočem letu vrnila v skalovje k »Možu.« Lovca Pertotii je na to opozoril sosed, katerega jo jastreb hotel napasti. Lovec se je približal in pomeril v hipu, ko se je iastreb dvignil v zrak. Ostro jc odjeknil strel v skalovju, jastreb pa je sfrfo-tal nazaj na skalovje — mrtev. Meril je z razpetimi perutnicami 2.55 m. »Ropar je bil, zato sem mu posvetil.« je takrat dejal lovec »Gospodič.« Prav tako kot je ta lovce pokazal roparski ptici, kje je njena »etnični črta«, so pokazali tudi naši ljudje, ki živijo tod že toliko stoletij in obdelujejo zemljo prav do morja, da je tu, prav tu ob morju .tasta »etnična črta«, ki sama govori: Tu je meja. Pa se še najdejo poŽTešni j astreh| v Rimu, ki bi radi zemljo, ki ni bila nikoli in tudi ne bo njihova. Oni dan sem po dolgem času obiskal Nabrežino, rojstisi kraj pesnika Iga Grudna. Nehote sem se ozrl, če res ne prihaja čez kamenite gmajne v vas, ki je na živem kraškem kamnu kot simbo.I trdoživosli an vztrajnosti naših' ljudi tu ob morju, pesnik sam. Bili o mi je. toplo pri srcu, ko sem ugotavljal — trdnost in zvestobo teh ljudi njihovi kamenimi zemlji in morju, trdnost in zvestobo hišnim in imenom posameznih parcel in krajev nabrežinske obale, ki se razteza od »Dveh sester« pri Devinu do »Vira« »Pod stenami.« Mislim, da ho kar prav. če prepustim besedo 81-letnemu Ivanu Pertotu — »Gospodieu«, ki mi je bil zgovoren spremljevalec vse do morja. kjer imajo Nab.režinci »grunte«. Mož jc ribič, kmet in lovec in itna rad zemljo in morje. Njegova lastnina .sega na več krajih .prav do morja. Nekoč jc k njemu prišel tujec z namenom, da bi mu odstopil del zemlje ob morju: »Nikoli.'Moj nono je tu umrl. ko je obzidava! te vinograde. Njegovega dela in njega ne bom izdal. Lahko se vrnote, odkoder ste prišli.« Ko sva se spuščala po »Bregu« k morju, je pripovedoval: »Moj nono je bil strašen ribič. Včasih ga ni bilo domov več mesecev. V našem po rtiču je bilo 29 bark »čup«. Ženske so nosile po dvakrat na dan aunlovljene ribe v Trst. Danes jc lov skoro popolnoma prenehal. Lovijo samo še štiri družine: (Nadaljevanje na 2. strani) Lepi košček slovenske obale z majli iz Aškerčeve balad nimi vinogradi in pristaniščem, znan a nKameniti ribiča □ o a Formoza ¥ središču pozornosti Pojutrišnjem, 22. februarja, bodo v Avstrija voditve v -državni abor in v deželne zbore. Volilna kampanja, ki se je začela 6. januarja, jo dosegla zadnje dni svoj višek. Težko je že sedaj soditi, katera "stranka bo odnesla največ glasov, toda poznavalci avstrijskih razmer sodijo, da se za prvenstvo borita ljudska in socialistična stranka. Obe sta že do sedaj ustvarjali vladno koalicijo, to-ila najvažnejše položaje v vladi je imela ljudska stranka, ker je na volitvah leta 1949 odnesla največ glasov. Razen teh dveh strank kandi-rajo po vseh volilnih okrožjih državo še: Zveza neodvisnih, kominfor-miovai pod imenom »ljudske opozicije min tako imenovana Nadstran-karska ssveza. Ostale stranke kandidirajo samo. v nekaterih volilnih okrožjih. Vse stranke in skupine so že prve dni volilne kampanje objavile svoje programe glede notranje in zu-nnnjc politike države, v katerih seveda vsaka proglaša svoj program kot edino zveličaven za Avstrijo in Koroško. Toda nobena stranka ni v programu omenila vprašanja koroških Sloven-eev, razen socialistične. Ta je v svojem delovnem programu za dobo 19.53—1957 poudarila kot svojo nalogo spoštovanje in upoštevanje narodnih pravic jezikovne manjšine na Koroškem. Socialistična stranka je tudi ob drugih priložnostih dokazala svojo odločnost. Zavzela je pravilno stališče v gonji proti dvojezičnim šolam na Koroškem, ki so jo sprožile ostale nemške stranke na čelu z Zvezo neodvisnih. Poudariti namreč, moramo, da so vse stranke na Koroškem — razen socialistično ' — šovinistično usmerjene in da so v nji,h ¡nacisti ne samo našli zatočišče, ampak da jih dejansko .tudi vodijo. Nacisti torej samo navidezno nastopajo pod firmo raznih strank, dejan- sko pa imajo enoten program, ki gre za tem, da oropajo Slovence vseli pravic in da so polastijo oblasti. Omeniti je ¡tudi treba, da vodi vladno ljudsko stranko na Koroškem bivši Hitlerjev visoki funkcionar nacist Sleinacber, ki smrtno sovraži Slovence. Se pred volilno kampanjo se je mislilo, da bodo Slovenci nastopili na volitvah strnjeno ne glede na 'politično (itn strankarsko pripadnost, a klerikailiizem je onemogočil enoten nastop Slovencev, kajti kominformt-sti tako nimajo pri Slovencih mnogo privržencev. Najmočnejša slovenska politična oirganimoija Demokratična fronta delovnega ljudstva se je z vsemi silami trudila, da M Slovenci enotno nastopili, toda klerikalna skupina, ki nastopa pod imenom Krščanska demokratska stranka, je odklonila poziv. S tem je jasno pokazala, da so ji njene reakcionarne vezi k nacistom Steinacherjem bolj tiri srcu, kakor pa nairodnostne koristi Slovencev na Koroškem. Zato ije Demokratična fronta pozvala vse Slovence, naj na deželnih in državnih volitvah glasujejo za avstrijsko socialistično stranko, ki se bori za socialni napredek in gospodarski dvig 'delovnega ljudstva, ki se zavzema za narodnoslne pravice. Slovencev in zia prijateljske odnose z Jugoslavijo. Ogromna večina 'Slovencev je torej sklenila, da podpre socialistično stranko. Le manjši del bo oddal svoje glasove klerikalno-belo-gardistični Krščansko demokratski stranki, ki jo vodi po navodilih škofijskega ordinariata in ubeglih belogardisti,činih aločincev dr. Tischlcr, Zavedni Slovencu so namreč v veliki večini spoznali, da sta Krščansko demokratska in Avstrijska ljudska stranka samo dve različni posodi z eno in isto vsebino, oziroma dve različni označbi za eno ¡protislovensko Krmo, ki »astopa veleka pital in veleposestnike. »Trd oreh, Icaj pada, boter!«. Po vsem svetu zbirajo za številne žrtve zadnjih poplav v Angliji in v Nizozemski, ki je bila najioolj prizadeta. Vihar z brzino 180 km na uro in visoka plima sta načele nasipe in morje je vdrlo v obširne predele plodne zemlje. Samo na Nizozemskem je utonilo okoli 2.000 ljudi, 300.000 pa jih je ostalo brez strehe. Utonilo je tudi 40.000 glav živine. Skoda znaša nad 1 milijardo nizozemskih goldinarjev. Deželi pa bi grozila še veliko večja nesreča, če bi popustili nasipi ob reki MAAS, kar je v resnici malo manjkalo. Morje bi preplavilo ves južni 'del države, na severu pa bi dosegla poplava velika mesta Rotterdam, Utrecht in celo prestolico Haag. Zakaj ta nevarnost lahko razumemo, če pomislimo, da je skoraj vsa Nizozemska pod morsko gladino, Ljudje so v stalni borbi z morjem, ki jim hoče požreti njihovo zemljo. Povsod so sami nasipi, ki jih je treba stalno višati. Po računih geologov se zemlja pogreza vsakih sto tet za pol metra. Tako so danes ulice največjega nizozemskega mesta Amsterdama ob najvišji plimi pot metrov pod morsko gladino — seveda za nasipi. Za časa Rimljanov je bila današnja Nizozemska precej večja. ZaracU stalnega zniževanja zemlje je morje v dveh tisočletjih požrlo obširne pokrajine. Prebivalci so se branili z nasipi, ki pa so jih viharji in morje od časa do časa porušili. Zgodovina ve povedati, da take poplavne katastrofe, kot je sedanja, niso bile tako redke, V dvanajstem stoletju je zaradi ene same poplave zgubilo življenje 150.000 ljudi. Takrat pač ni bilo letal, helikopterjev in današnje odlične organizacije, ki je spravila na varno pri sedanjih poplavah preko 300.000 ljudi. Podobne nesreče so bile tudi v poznejših stoletjih. Pokrajino Zelandijo, ki je bila pri sedanjih poplavah zelo prizadeta, je morje v stoletjih spremenilo v skupino otokov. Ljudje so jih obdali z visokimi nasipi, za katerimi je zemlja več metrov pod morske gladino. Nekatere teh otokov je morje se-Jaj izbrisalo z zemljevida. Sedanje Zuidersko jezero, ki jo bilo pred letom 1932 še morje in so ga takrat z velikanskim nasipom odrezali od oceana ter ga sedaj izsušujejo, je nastalo pred 670 leti, ko .je ocean predrl nasipe in preplavil 200.000 hektarjev zemlje. (Nadaljevanje s 1. straniJ Babičeva, Grgotova, -Martinčičeva in Gospodičova. Pri naši hiši bomo lovili in obdelovali te vinograde, dokler bom jaz žiiv. Mislim, da bodo potem nadaljevali mojih sinov sinovi.« Ko sva prišla na novo cesto, ki je speljiana po sredi »Brega«, se je ustavil in začel razkazovati : »Vidiš, oni vimogradič tam doli je od našega grunta. Zemlja je rodovitna in se jo splača obdelovati. Nekateri so zanemarili svoje parcele in se posvetili drugim poklicem. Tako je družina Ra-dovič prej pridelala do 80 hI vina, danes pa še 80 litrov ne.« Počasi sva se spuščala po kameni-tih stopnicah ' in prišla nad portič Konoved. Mimogrede sem vprašal : »Zdaj bova menda prišla po slovenskem obrežju prav do našega morj a ?« »Res je, po naši zemlji k našemu morju sva prišla. Zato pa Italijane tako moti, da jc vsa ta obala v naših rokah. Kaj bi dali, če bi nas mogli izriniti od tod.« »Ves breg« nima niti enega italijanskega imena. Že prej sva videla na gmajni »V Rebreh« kameniitega moža, Id gleda tja proti Devinu k »Dvema sestrama«. Od. tam se ob obali proti Trstu vrstijo sama naša imena kot: Sajuuovec, Dolenje. Mislič, K »novel, Pečica, Rabančevce, Draga, Pri Dedinci, Brojenea, Pod Stenami lin Vir. Tisti školj tam je »Rogač«, ker res spominja njegova oblika na to žival, 'tisti 'iia drugi strani pa je »Kovačevee.« Tisto višino .imenujemo »Na oljčei«. Od tam smo nekdaj prišli do morja po samih oljkah.« »V »Bregu« imajo grunte poleg 'Nabrežiince.v še Sli ven ci, Šc.mpolajoi in Prcčcnci.« Prišla sva do morja in stopila na prod. ¡Nfa-brežinski portič, portič slovenskih ribičev. Imel sem občutek, ko da sem stopil na domače dvorišče. Prav nič. tujega ni tu, robida, trte, kamoniti zidovi, zemlja, barke in stara ribiška hiša, vse jc tako preprosto in domače. Moj spremljevalec je -topil na peščeno čer v morju in se z»zrl po gladini. Pripravil sem aparat ;n sprožil. !\'nj vidijo ljudje vse do Triglava in še dalje enega izmed tistih tisočev, ki tu ob morju (niso klonili v težkih dneh. Še kar naprej je stal na čereh in spregovoril: »Koliko valov je pasalo' tod! Buči morje Adrijansko, billo si in boš slovansko!« Bilo mi je, ko da gledam davnega prednika, ki je prvič prišel k morju. Nikoli še nisem tako močno občutil trdnosti in moči naših ljudi. Tu ni potreba nobenih visok odo-n-ecih besed, nobene politike in diplomatič-rnega dokazovanja o »etnični črti«. Ta »etnična črta« ¡je prav tu ob morju, je v vseh prej naštetih 'imenih, je v navadah, je v vseh .vinogradih, je v vseh ljudeh, ki' živijo tod. »Etnična črta« je ¡tudi naš spremljevalec Pertot, ki so ga hoteli preimenovati Bertotti, pa jim je dokazoval, da noče 'bili — mrtev medved — kar bi potem pomenilo tako spačeno ime, če .ga 'zloguje v nemščini Ber — medved, tot-smrt. Res, nc mrtev, ampak živ medved so tod lostiali naši' ljudje in bodo vedno bolj živ medved še naprej. Ukaz ameriškega predsednika Eiesenhowerja o denevtralizaciji Formoze, še bolj pa morebitne posledice vznemirjajo v zadnjem času javno mnenje po svetu. Ameriške vojne ladje, ki so dosedaj ščitile otok pred četami Ljudske republike Kitajske, so večinoma od-plule, Po mnenju ameriške vlade je Cangkajšek danes že tako močan, da lahko začne misliti na napad proti kitajski celini. To pa lahko prinese nove zapletljaje in celo razširitev vojne na Daljnem vzhodu. Nekatere agencije, za katerimi se skrivajo določeni interesi nekaterih krogov zlasti v Ameriki, razširjajo zadnje dni vesti, kot da bi lahko vsak čas prišlo do odpretja nove Ironte na Daljnem vzhodu. Formoza je otok ob srednji kitajski obali, 200 km od celine. Do leta 1945 je bila sestavni del Japonskega cesarstva. Naseljena je s Kitajci. Na 30.000 kvadratnih kilometrih živi sedaj s Cangkaškovo vojsko in begunci vred 6 milijonov ljudi. Leta 1949 so se namreč tja zatekli o-stanki premaganih nacionalističnih čet, predstavniki režima ter bankirji, oderuhi in bogataši, ki so zbežali s kitajske celine iz strahu pred revolucijo. Teh 800.000 ljudi je spravilo prebivalce Formoze še ob tisto dvomljivo »blagostanje«, ki so ga vživali pod Japonci. Na otoku so se skoncentrirali vsi tisti, ki so prej na debelo zapravljali plodove znoja 450-milijonskega kitajskega ljudstva. Čangkajšek, ki ga danes nekateri na Zapadu imenujejo prvo-boritelja za demokracijo, je takoj po prihodu na otok pozaprl po ječah in koncentracijskih taboriščih 20.000 domačinov. Ta poosebljeni predstavnik kitajske reakcije je začel na Formo-zi z ameriško pomočjo opremljati in vežbati svojo razbito vojsko, ki šteje 600.000 mož. Danes je slišati predvsem iz ameriških virov mnogo hvale o tej armadi, ki naj bi zopet osvojila Kitajsko. Baje je uspel Cangkajšek rešiti celo delikatno vprašanje generalov, ki se jih je na~ teplo velikansko število na Formo-zo. Kdor je hotel ostati general, je moral za nekaj časa poskusiti trdo Ko sva se z »Oljčce« razgledovala po »Bregu« in s pogledom objemala tiste majhne pravokotne vinograde v »Dragi«, »Brojenci«, »Misliču«, »Dojenjah« in »Sajunovcu«, mi je še enkrat oživel spomin na pot do morja. Moj spremljevalec jo skoro vsako trto ob steza pogledal in jo ocenil: »Če bo šlo vse prav, bo daila dva litra vina. Tako mi je, ko da so to moji otroci. Moj nono jo že trebil gmajno in gradil tc zidove, jaz sem nadaljeval in bom še. Tega ne pustim in morajo ostati moja 'in mojih.« Tako lahko govori samo človek, ki je svojo mladost, svoje znanje, svoje žulje !n pot razdajal v obdelovanju zemlje tu ob moriu. Ta kamenita obmorska oballa ga vsega priklepa nase in se tudi on sam čuiti njenega siina. Ko mu je včasih težko na kraškem kamenju, se spusti do morja, Tedaj mu duša sproščena odpooiva in se z mijim veseli pogleda na ta košček slovenske obale, ki jo pomlad obišče dobrih štirinajst dni prej kot vas samo, ki leži na pečinah, in vso prebarva v mehko zelenje. Ogarev življenje navadnega vojaka. To vedo povedati isti viri, ki govore o Cangkajškovi armadi kot o upoštevanja vredni sili. Zanimive so vesti, ki prihajajo seveda iz glavnega mesta Formoaa, Tajpeha, o stotisočih, celo o milijonih gverlicev, Id se bore baje za po-vratek starega režima. Pred dnevi so iz Formoze razširili vesti, da je imenoval Čangkajšek svoje guvernerje v treh velikih kitajskih provincah in sicer v Junanu, v Fugie-nu in v čekiangu. Baje so tam gverilske sile tako močne, da kontrolirajo velik del ozemlja. Od časa do časa se pojavijo, kot da bi bile naročene, tudi vesti o generalu Li-Mi-ju, ki ima baje sedaj že 120.000 mož na meji med Burmo in Kitajsko. Še pred enim letom je imel ta general po istih vesteh samo 50,000 mož. Vesti iz resnih virov potrjujejo, da obstaja v resnici ta general in njegova vojska. Saj je zaradi njegove vsiljivosti burmanska vlada že svoj čas protestirala pri Združenih narodih, ker je zasedel del njenega ozemlja ob kitajski meji ter je zaradi tega stalna nevarnost obmejnih incidentov z Ljudsko republiko Kitajsko. Se bolj pa je zanimivo vprašanje, kdo dobavlja o-rožje in hrano tej armadi, Znano je le, da potuje general Li Mi večkrat v glavno mesto Siama Bang-kok, kjer imajo Amerikanci veliko besedo. Toda mnogi dobri poznavalci čangkajšlca in njegovega korampi-ranega režima ne verjamejo mnogo vestem, ki prihajajo iz Tajpeha. Čangkajšek in njegovi generali potrebujejo namreč tudi danes dosti denarja. Svoj čas se je mnogo govorilo, kako je znal generalisim odlično naložiti na svoj osebni račun del milijonov, ki jih je dobival med državljansko vojno iz Amerike. V ameriškem senatu so nekateri senatorji celo zahtevali, da imenujejo posebno preiskovalno komisijo, ki naj bi stvar razčistila, Toda vse skupaj je iz neznanega vzroka zaspalo. S Formoze pa prihajajo tudi druge vesti. Neki novinar, ki je nedavno obiskal Tajpeh je napisal tole : »Če hodiš po ulicah Tajpeha, ki je v zadnjih treh letih narastel od 200.000 na 600.000 prebivalcev, dobiš vtis, da je tu skoncentrirana vsa revščina obširne Kitajske. Povsod vidiš oddelke lačnih vojakov, ki topo korakajo po cestah, kot da bi jih vojaška disciplina težila kot mora...« Osebni odposlanec ameriškega obrambnega ministra 0'Fleery pa je izjavil po svojem obisku na Formosi: »Igralnice so polne ljudi, ki se ti ponujajo kot vojaški geniji«. Ti »geniji« tam igrajo za šterlinge, do-darje, za visoke položaje in za človeška življenja. Predvsem pa za dolarje, ki še vedno na debelo pritekajo v njihove žepe. Zasedanje OZN Drugi del sedmega zasedanja glavne. skupščine OZiN se bo začel 24. februarja in bo (trajaj verjetno šerrt tednov, kakor je najavil ¿lavni tajnik OZiN Trygve Lie. Na dnevnem .redu je 9 vprašanj, ki j'ih niso pretresli na prvem delu ¡zasedanja: korejsko vprašanje, razorožitev, kolektivna varnost, grška pritožba proti državam, ki nočejo rc-■paiLriirati pripadnikov grških oboroženih sil, češkoslovaška pritožba proti ameriškemu vmešavanju v notranje zadeve držav sovjetskega bloka, poljski predlog o »ukrepih za odstranitev nevarnosti pred novo vojno«, ameriška zahteva za uvedbo ne-pristranske anketne komisije, ki bi 'proučila utemeljenost sovjetske pritožbe o bakteriološki vojna, imenovanje generalnega sekretarja OZN iu poročilo sekretariata OZN o personalni politiki. Zeli, stara hišica nabrezinsk'h ribičev Hti vdolbina, kamor so zavlekli burke. i h nor! čv honrnel. Spredaj je vidik: s i ¡¡h zavarovali nred viharjem. Slovo Generala BranMa V torek dopoldan jc obiskal poveljnik a Vojaške uprave JLA jugoslovanske cone STO polk. Mikvša Si •amatoviča -general William Bron-d-ford, komandant ameriških čet v coni A in namestnik komandanta anglo-am-criške vojaške uprave. Gen. Brandford.. k! odhaja v svojo domovino, se je zadržal v enournem prijateljskem razgovoru s pivi k. Stara«-lovičem. TARIFNI PRAVILNIKI 11 NJIHOVA UPORABA —. ................ -s i-O m i & vilKs ■ - ....,r v- ; , J * asšIM * * - «S - ••■ •■■■ ". v, r - - i;0"J\ ■justxm ■■■ > >» i :, r i: : ".Vi , ^ Si^&i&iS^V*. : ..V ■•' kï': - i .. ™L- s*' lisill if llltiR L HRM KSŠ ■■■ : / y i ' ! ... • - ../.y' > -.'»».Vif»? ....... . t .. ; A'oro ecsfo bodo pri Rižani speljali pod vasjo logOn ® iicaértM statuta locialistiŽlie Dosedanji pravilniki so imeli mnogo napak in pomanjkljivosti. Posledica tega je bila, da so upravni organi (upravni odbori in delavski sveti) in tudi direktor samovoljno in na različne načine, pogosto tudi protizakonito reševali važna vprašanja tarifne politike. Precipogoj za pravilno izvajanje tarifne politike je v tem, da bodo tarifni pravilniki sprejeti demokratično, s sodelovanjem celotnega delovnega kolektiva. Pri dosedanji izdelavi tarifnih pravilnikov smo ravno v tem pogledu ugotovili pomanjkljivosti, ker pravilnikov ni obdelal celotni kolektiv, temveč lo ožji krog in mnogokrat le priviligi-rani uslužbenski aparat. V marsikaterem podjetju se je dogajalo, da so plačni fond nepravilno delili in to največkrat na škodo delavcev. Tak postopek smo ugotovili ravno pri delitvi viška fonda plač ob dnevu Republike, ko so posamezna podjetja privilegirala nekatere uslužbence, čeravno je bil njihov doprinos minimalen. Posamezni uslužbenci krčevito vztrajajo na tem, da imajo pravico do tega dela plače na osnovi svoje tarifne postavke, ne glede na to kakšen je njihov odnos do dela v sorazmerju s tistimi, ki so največ prispevali k realizaciji tega viška. Konkreten primer je bil pri Trgovskem podjetju Bor v Kopru, kjer je uslužbenec zahteval tak princip delitve dobička, sam pa je pri delu dokaj nediscipliniran, Trgovsko podjetje Prerad v Portorožu je delilo dobiček od 7.000.— do 13.000,— dinarjev na posameznika, medtem ko so oddelku za meso v Kopru, ki je bil svoj čas sestavni del tega podjetja, odstopili le 50.000,— dinarjev. V mnogih primerih so delovni kolektivi zagrešili napako in pri delitvi niso upoštevali onih delavcev, ki so iz opravičljivih razlogov bili odpuščeni, imajo pa pravico do tega dela plače za tisto dobo, ko so bili v tem kolektivu zaposleni. Sindikalne podružnice v marsikaterem primeru niso odigrale svoje zaščitne vloge, ne samo v tem primeru, temveč tudi pri r.eševanju vseh o-stalih problemov tarifne politike, odpuščanja delavcev, zaščiti delovnih mest itd. Prav tako, kot* višina tarifnih postavk vpliva na pravično razdelitev fonda plač tudi realnost norm in akordnih postavk. Vsaka pomanjkljivost v tem pogledu pomeni v bistvu neupravičeno prisvajanje presežka dela ene skupine delovnega kolektiva ali poedinca na škodo ostalih. V tovarni ex Ampe-lea v Izoli je način obračunavanja norm krivičen, ker ne daje posameznim delavkam pravičnega stimulansa. Zato se morajo poleg pravilno odmerjenih tarifnih postavk za posamezna delovna mesta, določiti tudi realne norme in akord-ne postavke v vsakem podjetju. To se pravi, da je treba predvideti, kdo ima pravico določanja oziroma spreminjanja norm in akorda, obvezno predhodno obveščanje o tem, kakor tudi rok, do katerega morajo biti obveščeni, najkrajšo dobo veljavnosti norm in tarifnih postavk, kdaj se lahko izjemno tudi pred rokom menjajo, na primer v *"■' 1 ■ ■ ■ ■ ■■ . ■ . . . Močna taja je divjala tudi?koprskem okraju Močna burja, ki je od nedelje na ponedeljek divjala v Trstu z brzino do 150 km na uro, tudi koprskemu okraju ni prizanesla. Gasilci so morali kar šestkrat interviniralii v Kopru in Izoli, kjer so se vnele saje v dimnikih in začele goreti strehe na posameznih stavbah. Med drugim se je vnela tudi streha šole v Dekanih. Vse požare so takoj pogasili in je škoda malenkostna. V Kopru je močan sunek burje odnesel del strehe z neke hiše v uli-ei »Porta isojiana«. Promet na tej ulici, so morali začasno prekiniti. Po vaseh je burja napravila največ škode na stavbah, kjer je odnašala strešno opeko. Najbolj je bila prizadeta vas Tinjan. Morje je bilo razburka nor kakor ljudje že dolgo ne pomnijo. Pr[ piranskem svetilniku so dosegli valovi višino štirih metrov. Ves ladijski promet je bil prekinjen, — Človeških žrtev ni bilo. slučaju spremembe tehnološkega procesa ali podobno. Pri ugotavljanju veljavnosti delovnih norm in akordnih postavk je treba stremeti za tem, da rok ne bo krajši od 6 mesecev. Izjema nastane lahko le v slučaju, če bi zaradi nerealnih norm in akordnih postavk nastalo vprašanje pravilne razdelitve fonda plač. S tarifnim pravilnikom je treba precizirati tudi, kako se bodo iz fonda plač izplačevali zaslužki delavcev, ki delajo po normah ali na akord. Delavci, ki delajo po normi ali na akord, morajo prejeti celoten znesek, ki so ga zaslužili, v kolikor je dosežen planirani plačni fond podjetja, a sorazmerno več ali manj v kolikor je doseženi plačni fond podjetja večji ali manjši od potrebnega izplačila po tarifnem pravilniku. Da bi se to vprašanje čim pravilneje rešilo, je treba kot sestavni del tarifnega pravilnika izdelati cenik norm in akordnih postavk v vsakem podjetju. Sindikalni svet okraja, ki je pristojen za potrjevanje tarifnih pravilnikov, teh ne bo potrjeval, ako ne bo priložen podrobno izdelan cenik vseh del po normah ali na akord. Zahtevati pa bo moral tudi obvezno vsako spremembo cenika med letom. V tarifnih pravilnikih tarifne postavke za uslužbence zelo presegajo tarifne postavke delavcev. Takšen način nagrajevanja, posebno pri nižjih uslužbencih ni pravilen ter nima opravičila. Pri obnovi tarifnih pravilnikov in sestavi novih, to velja za ona podjetja, ki tarifnih pravilnikov še niso sestavila, da se te nepravilnosti popravijo in da se tarifne postavke posameznih kategorij delavcev in u-službencev vskladijo. Tarifne postavke uslužbencev za pomožna dela v gospodarstvu ne bi smela biti višja od tarifnih postavk nekvalificiranih delavcev. Nasprotno, imeti bi morali zadnji nekoliko višje tarifne postavke. Tarifne postavke uslužbencev z nižjo strokovno izobrazbo bi se morale postavljati v okviru tarifnih postavk polkvalifi-ciranih delavcev. Uslužbenci s srednjo strokovno izobrazbo bi morali imeti tarifne postavke v okviru tarifnih postavk kvalificiranih delavcev. Postavke visokokvalificiranih delavcev pa se lahko vskladijo z uslužbenci, ki imajo višjo strokovno izobrazbo. N. pr. daktilografka v tovarni Ampeleja ima po tarifnem pravilniku določeno plačo 15.000 dinarjev, pri OLO pa stenodaktilo-grafka 13.000.— dinarjev, če primerjamo, da ima normirec istega podjetja z nepopolno srednjo šolsko izobrazbo in dvoletno prakso mesečno plačo za 1.000,— dinarjev višjo kot uslužbenec OLO s popolno srednjošolsko izobrazbo in 10-let-no prakso, tako da je sposoben prevzeti knjigovodstvo vsakega večjega podjetja. Nadalje nižjega finančnega knjigovodjo v podjetju Bor plačajo 16.200,— dinarjev, medtem ko ima drugi knjigovodja s popolno šolsko izobrazbo 15.000.— dinarjev. Ta pojav je rezultat splošne nepravilne težnje uslužbencev v gospodarskih podjetjih za višjimi tarifnimi postavkami in zaslužki. Pri obnovi tarifnih pravilnikov in sestavi novih je treba ta problem upoštevati in vskladiti nenormalne razlike. Vsekakor pa morajo biti tarifne postavke za uslužbence v gospodarstvu nekoliko višje kot plače v javni upravi in sicer iz razloga daljšega delovnega časa v gospodarstvu, kjer se dela 8 ur, v upravi pa samo 7 ur. Nadalje obstoja v upravi avtomatsko napredovanje in s tem povečanje plače, česar v gospodarstvu ni. Kljub temu pa te razlike ne smejo biti pretirane, posebno pri uslužbencih z nižjo in srednjo strokovno izobrazbo. Pri sestavi dosedanjih tarifnih pravilnikov opažamo, da podjetja pri določanju kvalifikacij za posamezna delovna mesta predvidevajo višje kvalifikacije kot so stvarno potrebne, da bi na ta način posameznim delavcem in uslužbencem zagotovili višje tarifne postavke. Pri sestavi tarifnih pravilnikov se moramo držati teh načel, ker le na ta način bo tarifni pravilnik dosegel svoj pravi namen. Stojan Cink Razumljivo je, da je novi načrt statuta Zveze odraz dela Ljudsko fronte v sedanjih družbeno političnih razmerah. Zelo važen je že prvi člen statuta, ki pravi, da se Zveza povezuje s socialističnimi in drugimi naprednimi demokratičnimi gibanji v svetu. To pomeni, da bodo izvoljeni funkcionarji naše Zveze težili za tem, da poglabljajo in nadalje razvijajo že obstoječa prijateljstva v dragih državah, z njihovimi naprednimi gibanji in strankami, ki se borijo za mir in za socialistične odnose v svetu, ki so proti kolonialnemu zatiranju, proti vojnim hujskačem, za neodvisnost malih držav itd. Na drugi strani bo Socialistična zveza navezovala stike z gibanji in socialističnimi strankami v tistih deželah, ki s simpatijo spremljajo gospodarsko-polit i eni Tazvoj v naši domovini in ki bi si na osnovi medsebojnih izkušenj in poznanj bistrili pojme ter vnašali v svoje vrste socialistične odnose. Prav v programu naše Zveze bodo socialistične stranke v svetu in druga gibanja videla, kakšen širok, elastičen in demokratičen program imamo. Med zelo važna vprašanja Socialistične zveze spada brez dvoma članstvo. Član Zveze je lahko že 18-letni mladenič ali mladenka, ki ima volilno pravico. In ne samo član, temveč je lahko tudi že voljen odbornik, če pokaže, da je aktiven. V 5. členu pa. kjer so naštete pravice člana Socialistične zveze, bi bilo zelo primi r-no, da bi dodali še poleg diskusije o političnih vprašanjih tudi o zadružnih, gospodarskih, prosvetnih in društvenih vprašanjih. Tako bi fronti.v-ei M vasi vedeli, da na svojih sestankih lahko razpravljajo tudi o svojih prosvetnih in gospodarskih vprašanjih družbenih organizacij in njihovem delu, kakor na primer delovnih zadrug, splošno - kmetijskih, delu gasilcev, mladine, Zveze borcev, sindikata, ženske organizacije in tako dalje. 12. člen pravi, da članstvo lahko zamenja odbor ali posamezne odbornike tudi pred potekom roka, za katerega so bili izvoljeni. Ta člen naj bi dopolnil; takole: ali se zamen ¡a celotni odbor, ali samo posameznike, če nc delajo po statutu in pro-gramu, če so nedejavni, če so odborniki samo na papirju, če delajo škodo ugledu Zveze, skratka če nc spadajo v odbor. V istem členu naj bi bil tudi od-stavek, da nadzorni odbor poleg pregleda finančnega materialnega poslovanja poroča tudi o delovnem poslovanju nasploh. Prav tako bi bilo primerno, da bi istemu členu dodali, da se sklepi na letnih občnih zborih sprejemajo ob navzočnosti 50 odstotkov članstva in da za sklep glasujeta dve tretjini članstva. Prav tako bi istemu členu dodali, da osnovne organizacije do 30 članov ne volijo podpredsednika. Glede 13. člena je mnenje odbornikov postojnske organizacije OF, da bi se odborniki osnovne organizacijo in občinskega odbora sestajali obvezno enkrat na mesec. To ne bi bilo težko, če pomislimo, da take mesečne seje na vasi in v občini niso vezane s stroški. V 13. členu pa bi dodali odstavek, naj se okrajni odbori sestajajo po potrebi. V glavnem pa so odborniki Fronte postojnskega okraja mnenja, da je načrt statuta Socialistične zveze tako širok, napreden in demokratičen, da bo privabil milijone naših državljanov in državljank v svoje vrste, da bodo delali na vseh področjih političnega, gospodarskega, kulturno -prosvetnega ¡n znanstvenega dela kot zavedni člani večmil i jonske armade naše bodoče Socialistične zveze delovnih ljudi Jugoslavije. M. II. Konferenca Rdečega križa v Postojni Sklepali so o tem, da morajo biti po vaseh in občinah občni zbori do konca marca ter da je treba voliti v odbore predvsem zdravstvene in prosvetne delavce. Govorili so tudi o potrebi zvišanja članstva RK. Vsak zaveden državljan naj bi bil tudi član RK. Posebno bo treba skrbeti za prijavljanje brezplačnih krvodajalcev. Njihova imena bomo poslali glavnemu odboru RKS, ki bo potem poslal ekipo v naš okraj. Tovariš Zakrajšck je posebno podčrtal skrb za higieno naših vasi. Pri tej nalogi so dolžne sodelovati tudi druge množične organizacije. Tečajev za žensko vaško mladino imajo v okraju 34. P. F. an Glavna naloga koprskega zadružnega podjetja »Fruot.us« je odkup raznih kmetijskih pridelkov od zadrug in posameznih kmetov koprskega okraja, prodajati te pridolke v inozemstvo in nabavljati tam vse, kar kmet potrebuje pri svojem dolu. Čeprav je lani suša precej zavirala dotok pridelkov, je podjetje izpolnilo svoj izvozni plan s 106 %. Po nepopolnih podatkih so izvozili lani v Trst, Avstrijo, Nemčijo in Švico za okrog 78 milijonov deviznih dinar jev raznega sadja in zelenjave, predvsem grah, fižol, paradižnike, češnje, grozdje in jagode. Lotos nameravajo razširili tržišča predvsem v Avstriji in Nemčiji, kjer jim je prodaja pridelkov tudi najbolj zasigu-rana. \ ■Seveda je izpolnitev izvoznega plana enako odvisna od podjetja »Fruc-tius« kakor od zadrug, ki mu prodajajo svoje pridelke. Zadružno podjet- ËH §11» HhÉBi , i.....:, -J.- ■:■; ' i" :\< ... i'-'K: .v,a.*.' vi y šilši ... .,v'... ..... ........ v . je sc namreč dobro zaveda, da je na inozemskem tržišču močna konkurenca in da kupci ne gledajo samo na kvaliteto, temveč tudi na embalažo. Na sestankih delavskega sveta ter upravnega odbora so že o tem razpravljali in sklenili, da bodo odslej konzervirali paradižnikovo mezgo v pločevinaste doze po pol kg, 1 kg, 5 kg in 10 kg. Razon clrugih izboljšav so predvideli tudi paketiranje marmelade v ličnih lesenih zabojekih. Kar zadeva zadruge in posamezne kmete, pa je predvsem važno, da dobavijo podjetju čim več kvalitetnega blaga, ki edino pride v poštev za izvoz. Lani se je namreč večkrat pripetilo, da so zadruge same iskale domača tržišča, na katerih so prodajale kvalitetno blago, čeprav bi lahko z njim dobili dragocene devize, s katerimi bi si podjetje nabavilo v inozemstvu stroje, gnojila in razne druge kmetijske potrebščine. Pra zni zaboji čakajo na nove pridelke "1 Kmečke delovne zadruge in kmetijske zadruge imajo od zadružnega podjetja tudi velike koristi. Naj navedemo v ilustracijo samo nekaj številk. Lani je »Fruetus« nabavil v inozemstvu za okrog 55 milijonov deviznih dinarjev zaščitnih sredstev, za 16 milijonov umetnih gnojil, za pet milijonov semen, za 10 milijonov dva velika in 8 majhnih traktorjev, za nad 8 milijonov raznega kmetijskega orodja in za 7 milijonov haner, ki ga bodo uporabljali pri melioraciji zemljišča. Za letos predvidevajo, da se bo plan uvoza raznih kmetijskih potrebščin še povečal. Med drugim bodo porabili nad 34 milijonov deviznih dinarjev za uvoz raznih kmetijskih strojev in orodja, za uvoz umetnih gnojil pa za nad 10 milijonov deviznih dinarjev. Računajo, da bo skupna vsota materiala, ki ga bodo uvozili iz inozemstva za potrebe naših zadrug, presegla 60 milijonov de-viznih dinarjev. Zadružno podjetje je tudi sklenilo, da bodo del lanskega dobička razdelili med najboljše zadruge v okraju, ki so lani največ prispevale za izvoz. To dejanje je vsekakor stimulativnega pomena, kajti zadruge bodo v prihodnje gledale, da preskrbe podjetju še kvalitetnejše pridelke, da izboljšajo sortiranje itd. Seveda sc bo tudi podjetje trudilo, da bodo zagotovljene stabilne cene pridelkov v normalnih letinah in da bo mreža odkupovalccv čim bolje poslovala. Da h; sc podjetje čimbolj moderniziralo, so za letos predvideli zgraditev hladilnice za sadje. To bo zlasti važno za poletne mesece, ko se sadje hitro pokvari in ne pride več v poštev posebno za oddaljenejša tržišča v inozemstvu. (Zasedanje LQ mestne občine) V soboto je zasedal novi ljudski odbor mestne občine Postojna, Pravijo, da tako živahnega in plodnega zasedanja še. ni bilo v zgodovini Postojne. Ni bilo nobenega predloga, da o njem niso diskutirali vsaj trije odborniki. Sprejeli so več gospodarskih predlogov in izvršili nekatere upravne spremembe. Najostrejša borba je^bila za tako potrebni zdravstveni dom, za katerega so končno izglasovali, da mora biti gotov do meseca maja. V zvezi s tem je prišlo skoraj do prerekanja med ženami-ljudskimi odborniki ter tovarišem Antonom čehovinom, ki je zagovarjal predlog, naj bi se Zdravstveni dom napravil v sedanjem DID, na katerega so postojnske žene tako ponosne, saj je eden najlepših v Sloveniji. . Ljudski odborniki so nato predlog, naj bi so zdravstveni dom namestil v sedanjem DID, zavrgli in sklenili, naj posebna komisija pregleda stanje v dveh drugih vilah, ki se zde primerne. Sprejeli so še vrsto drugih gospodarskih ukrepov. Tako so se odločili za pavšalno plačevanje najemnin od socialističnih gostinskih zakupnikov. Omenim naj, da se gospodarski krogi vse bolj ogrevajo za to, naj bi se v Postojni privatni gostinski sektor sploh ukinil, ker je menda na škodo državnemu. Ker dosedanji tajnik LO MO Postojna tov. Kodrič Avgust na svojo lastno željo zapušča Postojno, ker gre na novo službeno mesto v Sežano, mu je bilo treba izglasovati razrešnieo. Pri tem se je pokazalo, kako priljubljen je bil tov, Kodrič med odborniki. Kljub njegovim u-temeljenim pojasnilom, zakaj se je odločil tako, nekateri niti slišati niso hoteli o njegovi razrešitvi in de-janjsko njso glasovali zanjo. Ko so ga pa vendarle razrešili, pa so sklenili, da ga za njegovo zvesto in požrtvovalno delo nagradijo. Za novega tajnika so postavili tov. Zega Alojza, dosedanjega nravnega referenta pri LO .MO, BRKO Kope Maršal Tito je poslal številnim delovnim kolektivom koprskega okraja zahvalna pisma za čestitke, ki so inu jih izrekli oh njegovi izvolitvi za predsednika republike. Zahvalna pisma so meti drugimi dobili člani delovnih kolektivov tiskarne »Jadran«, podjetja »FtucIus«, podružnice Narodne banke in hotela »Triglav« v Kopru, uslužbenci okrajnega ljudskega odbora v Kopru ter del overi kamnoloma v Grožnjami, borba proti tuberkulozi !er razširjanje zdravstvene kulture s predavanji, razstavami in poukom. Upravni odbor ustanove sestavljajo predstavniki Sveta za zdravstvo, Zavoda za sooialhio zavarovanje in predstavniki delovnih kolektivov podjetij. AnkairaM Te dni so sc začeli v kmečkih delovnih in spllošnih kmetijskih zadrugah koprskega okraja redni občni zbori, na katerih med drugim razpravljajo o razdelitvi čistega dobička na razne sklade in mod člane zadrug. Hkrati se pogovarjajo tudi o bilanci za lansko leto in o letošnjem delovnem planu. Na občnem zboru ankaranske zadruge so ugotovili, da je imela lani zadruga več lopah uspehov. Člani te zadruge so delali v petih samostojnih skupinah. Med temi skupinami jc dosegla največ uspehov skupina, ki je delala na področju Ankarana in ki je presegla svoj plan za 10 odstotkov. Vrednost delovnega dne za člana le skupine znaša 650 dinarjev. IKrog Na občnem zboru tukajšnje zadruge so se zadružniki pogovorili o lanskoletnem delu iin o letošnjih načrtih. Z dobro organizacijo dela in požrtvovalnostjo članov jim jc uspelo liani doseči več uspehov. Vrednost delovnega dne znaša na vsakega člana povprečno 500 dinarjev. VANGANEL V naši vasi se skrbno pripravljamo na občni zbor splošne kmetijske zadruge, ki bo čez dober teden dni. Zadruga šteje sedaj 193 članov in so le še štirje kmetje izven nje. Lani so imeli okrog 1 milijon din čistega dobička, ki ga bodo porabili za nadaljnjo gradnjo zadružnega doma ter za nabavo traktorja in kamiona. Pred kratkim je začel v vasi z delom čevljar, ki mu je prostore u-redila zadruga. Prebivalci so s tem zelo zadovoljni, saj so morali do-siej nositi čevlje na popravilo v Koper. MAREZIGE V soboto je bila seja občinskega ljudskega odbora, na kateri so odobrili plan investicij in proračun občine za letošnje leto. Občina ¡bo letos investirala 5 in pol milijona H m ¡¡¡i p'Msiiiiii m m ....... P ' tÉ|l¡É ¡¡¡¡te m....._____________........................... . . - .......... • - - mk Slikovita istrska tas Hrastovi je' Maršal Tito je v teh pismih želel delovnim kolektivom tiudi mnogo uspehov v nadaljnjem deiliu. XXX Pretekli teden se je sestal v Kopni iniciativni odbor za ustanovitev Društva prijateljev mladine in Pionirske zveze za koprski okraj. Na sestanku so se pogovorili o sedanjem in o smernicah za prihodnje delo. Obe organizaciji, ki sta v svojem delu tesmo povezani, sta izvolili skupno okrajno vodstvo »Zveze prijateljev mladine«. XXX Pretekli tedc.n so ustanovili v Kopru zdravstveni dom, ki bo vodil mestne in okrajne ambulante in dispanzerje okraja. Glavne naloge te nove zdravstvene ustanove s samostojnim financiranjem so: opravljanje preventivne in kurativne zdravstvene, službe za vse bolnike, ki ne potrebujejo bobiiške oskrbe, nadalje dinarjev za dokončanje vodnjakov v čenturiu, Glemu in v Borštu ter za zgraditev novih vodnjakov v To-polovcu, Žernjevcu in v Hrvojah. Na seji so ustanovili tudi dve komisiji za popis prebivalstva in za revizijo socialnih podpor. Razgovar-jali so se tudi o zaščiti gozdov in o nekaterih lokalnih gospodarskih zadevah. SV. ANTON V večernih izobraževalnih tečajih, ki so se začeli 15. decembra, smo sicer dosegli nekaj uspehov, vendar je v zadnjem času zelo slaba udeležba, žalostno je predvsem to, da je za tečaje zelo malo zanimanja med mladino. Prav bi bilo, da bi tako mladinska kakor tudi druge množične organizacije prikazale pomen izobraževanja pre- bivalstvu in da bi dosegli udeležbo, ki ne bo v sramoto naši vasi. Kulturno prosvetno življenje je še vedno precej mrtvo. Sedaj pripravljajo ustanovitev novega pevskega zbora in po možnosti tudi pionirskega pevskega zbora, kar bo nedvomno premaknilo vso stvar z .mrtve točke. Prihodnji teden bo tudi občni zbor kmetijske zadruge, na katerega se že skrtbno pripravljajo. Zadruga je imela lani okrog 1 milijon čistega dobička, ki ga bodo med drugim uporabili tudi za nakup novega kamiona. DEKANI Pred dnevi je bil širši mladinski sestanek, ki se ga je udeležilo okrog 50 mladincev. Razpravljali so o bližnji ustanovitvi telesno vzgojnega društva »Partizan«. Za to društvo se je vpisalo že takoj 45 ljudi, po večini mladincev. V soboto bodo imeli ustanovni občni zbor, v nedeljo pa akademijo, na kateri bodo nastopili koprski telovadci in domačini s kulturno-prosvetnim programom. Dclcanske žene se pridno pripravljajo za 8. marec — mednarodni dan žena. Sovaščane mislijo presenetiti z lepo kulturno prireditvijo, pri kateri bosta sodelovali tudi dramska-skupina in vaška godba. gosti sestanki zadružnikov koristni, ker bi se na njih pogovorili o pravilnem in načrtnem gospodarjenju. Zatem so prebrali nekoliko popravljena zadružna pravila in je znova sledila živa razprava. Po razrešitvi starega odbora so izvolili novega s tov. Rinaldom Vatovcem na čelu. Nato so izvolili komisijo, ki ima nalogo, da pripravi stvaren načrt dela za tekoče leto. Komisiji je bilo priporočeno, naj pri sestavi načrta upošteva predvsem pospeševanje kmetijstva in določi največji odstotek čistega dobička v ta namen. člani zadruge so se razšli z zavestjo, da so si začrtali pot in da na tej poti ne sme ibiti ovir, ki bi zavirale dvig in napredek zadružnega gospodarstva. Dušan Kavšelc ¥ V nedeljo je bil v zadružnem domu občni zbor kmetijske zadruge. Čeprav je pihala silovita burja, kot je že dolgo ne pomnimo, je bilo navzočih 154 članov. Zadruga ima danes 209 članov, na novo je bilo sprejetih 22 članov. Cisti dobiček zadruge znaša okoli dva milijona din. Tov. Silvester Va-tovec je predlagal, da se ta porabi v prid delovnega ljudstva. Kritiziral je dejstvo, zakaj še ni bila zgrajena nova trgovina. Tov. Jakomin Valerij je poudaril, da mora zadruga stremeti predvsem za dvig produkcije, za napravo večjih kompleksov zemlje in njihovo načrtno obdelovanje. V debato je posegel tudi tov. Zlobec, zastopnik okrajne poslovne zveze in poudaril, naj kmetje stremijo za dvig proizvodnje. Zadruga na vasi naj bo tisto središče, ki pomaga vsem članom in zadovoljuje njihove potrebe. Prav tako se morajo člani zadrug zavedati svojega poslanstva in pomagati vsakemu poštenemu kmetu. Treba je gledati na izboljšanje obdelovanja s stroji. Tovariš Srečko Pečarič je priporočal združevanje zemljišč v večje komplekse zaradi lažje in boljše obdelave. Skrbeti je treba za zgodnje pridelke, ki jih trg zahteva. Slabo živino je treba zamenjati z boljšo. Poudaril je, da bi bili po- Kulturno-prosvetno življenje v Kobaridu Pred nekaj meseci so ustanovili v Kobaridu mešani pevski zbor, ki šteje 52 članov. Dne 7. in 8. februarja jc izbor v počastitev 'Prešernovega tedna priredil svoj prvi javni nastop v Kobaridu dn Idrskem. Za koncert je bilo veliko zanimanja in množice ljudi so prišle poslušat pevce, kajti kulturne prireditve v tem predelu so bolj redke. Spored jc bil sestavljen iz borbenih, narodnih in umetnih pesmi. Poleg mešanega zbora je nastopil tudi mladinski pevska zbor gimnazije ter solist Hrast iz Livfca. Vsi nastopajoči ko pokazali veliko volj o in veselje do dela, razumevajoč ku.Iturno-prosvctno politiko na tem zahodnem delu naše države. Delo pevskega zbora je hvalevredno. Posebno polivalo zaslužijo člani zbora iz sosednjih vasi, ki redno obiskujejo pevske vaje. Med člani zbora se čuti prijetno vzdušje, tovarištvo in disciplina, ki jc za razvoj dn dvig zbora zelo koristno. Seveda so še napake v zboru, katerih se sami pevci zavedajo, toda z vztrajnostjo rim dobro volijo bo zbor odklonili napake, ki so bdile pri izvajanju bodisi v in-lonaciji, dinamiki, artikuilaciji iild. Posebno bi na to opozoril pevovodjo pevskega zbora nižje gimnazije. Na j bo kolektiv kobariških pevcev vsej Soški in Baski dolini za zgled. V nadaljnjem delu želimo vsem pevcem in vodstvu kolektiva mnogo uspehov. __zr ŠKOFIJE V zvezi z bližnjim praznikom žena je vaška organizacija AFŽ pokazala veliko aktivnost. 2ene so sklenile, da mora letošnja proslava 8. marca še bolj uspeti kot prejšnja leta. V pripravah se zlasti odlikuje 70-letna Marija Hrvatin, ki je kljub visokim letom ena najaktivnejših žena v dekanski občini. Slabo vreme je zakasnilo setev graha Burja na Primorskem Na obletnico velike elementarne nezgode — več metrov snega in snežnih plazov — ki so lani napravili toliko škode, nas jc v nedeljo spomnili snežili vihar, ki je divjal čez Piivko in Postojno proti Trstu. Posebno močno jc burja divjala po Goriškem in je v Ajdovščini dosegla brzino 125 km na uro. V Novi Gorici, Solkanu in Šempetru je napravila veliko škode. Zlasti so trpeli železniški objekti in avtobusna postaja. Pretrgane so bile telefonske zveze, električna napeljava je bila na mnogih krajih talko poškodovana, da še v torek mi bilo toka. V Trstu je burja dosegla brzino 150 km na liro, ruvala je drevesa, odkrivala strehe in metala ljudi po tleh. Šaljiivni so govorili, da je bolela burja tudi priti na svoj račun, ker smo biLi v pustnih dneh, le da je priredila pretirano hiter .ples. Neko štiričlansko družino v Trstu je zasulo v stanovanju, ko je burja podrla dimnik, ki je padel na streho •in jo prebil. Več desetim ljudi so morali odpeljati v bolnico zaradi večjih .in manjših poškodb. 17 tečajev za prvo pomoč v koprskem okraju Pretekli teden sc je začelo v koprskem okraju 17 tečajev za prvo pomoč za žensko mladino od 16. do 22. leta. Tečaje organizirata okrajna od-bora Zveze strelcev in Rdečega križa. Predavanja, ki bodo dvanajst tednov iio dvakrat tedensko, bodo imeli zdravniki, zdravstveni strokovnjaki in učitelji. Po zaključku tečajev bodo mladinke polagale izpite in prejele spričevala. Dr. Branko Šalamun: IV. Da je jadranska |p orodni Strica nujno potrebna, o tem so si edini vsi zdravstveni delavci in skoraj vsi me-roda.jnl ljudje na Koprskem in v Ljubljani. Kljub temu so mnenja o kraju, prostoru in času jadranske porodnišnice tako različna, da srno jo v zadnjih treh tednih, od 3. nadaljevanja do danes, solili od Izole do Pirana, od Piirama do Poitorožo in od Portoroža nazaj v Izolo, kamor spada. Vzrok za prekladanje idejnih osnutkov ni posebno skrivnosten. Po planu investicij .za leto 1953 sta določena vsega 2,2% za zdravstvo, kar znese 20 milijonov dinarjev za vse adaptacije v bolnicah v Piiraniu, 'Izoli, 'Kopru, Ankaranu rim še za marsikaj. V tem grmu — oziroma v milijonih, iki zaenkrat še manjkajo — tiči trenutno jadranska porodnišnica. Rodil se je .predlog po finančni liniji: porodnišnica se naj uredi v stari bolnišnici v Piranu. 'Piranska bolnica razpolaga s 110 posteljami, ki so zasedene le deloma, včasih niti ne 30 odstotno. Ob stari piranski boilniiioi čaka od leta 1913 novogradnja za infekcijski oddelek, da l>i jo dogradili in rešili propadanja. Danes sprejema piranska bolnica bolnike z nalezljivimi :in z drugimi boleznimi. Po prvem in na videz najcenejšem predlogu bi dokončali in uredili novi paviljon za nalezljive bolezni, nakar bi uredili v glavn; stavbi .porodnišnico. Proti na videz najcenejšemu predlogu govorijo tehtni finančni in medicinski pomisleki. Adaptacije so neprimerno dražje, kot se zdi na prvi pogled. Piranska bolnica je iz leta 1878. Čeprav je izpostavljena burji, nima pTavc kurjave. Dovršitev novega paviljona bo zahtevala vsekakor več kot odobrenih .prvih osem milijonov. Tesna soseščina porodnišnice in infekcijskega oddelka je neprimerna in nevarna. Čeprav piranska bolnica trenutno ni zasedena, moramo misliti naprej. Do epidemije tifusa leta 1952 je bilo razširjeno mnenje, da nalezljivih bolezni v maši eoiui takorekoč mi — zato, ker jih nismo poznali. Danes ne poznamo pravega števila spolnih bolnikov zato, ker se skrivajo in zdravijo večinoma v Trstu. Nismo se spoprijeli s trahomom v Istri tako, kot. so to storili na pr. v Prekmurju. Nismo niti načeli bolniškega zdravljenja alkoholizma v Istri. Iščemo prostora za rekonvalescente, ki. niso potrebni sanatooiijskega zdravljenja v Ankaranu, ki bi fpa sredi svojega domačega nereda zbolela ponovno za tuberkulozo. Sedanja fluorografska akcija bo verjetno potrdila, da je tuberkuloza v Istri še vedno na prvem mestu. Vsi našteti bollj ali manj nalezljivi bolniki spadajo v piransko bolnico za nalezljive bolezni vseka-kcirr prej, kot porodnice. Ljubljanska infekcijska klinika ima rezervne prostore za primer epidemij — ki k sreči niso stalne — in sprejema obenem druge bolnike, za katere ni prostora na interni ali na drugih klinikah. Piranska bolnica jc najbližja za bujski okraj in za Sečovlje z rudnikom. Če bi jo utesnili danes v nedograjeni infekcijski ¡paviljon, jo bomo skušali jutri širili •— morda celo' nazaj v adaptirano .porodnišnico. Pametneje je, da stvar premislimo poprej. Po medeimski liniji je obveljal pred dnevi drugačen načrt: Postaviti nov Jeseni paviljon s 10 posteljami in s porodno sobo v Izoli , tik ob kirurški bolnici, za katero je prevzela skrb in odgovornost ljubljanska kirurška klinika. Ginekološke in porodne operacije bi sc vršile v operacijski sobi kirurške bolnice, normalni iponodi pa v novi začasni porodnišnici. Po medicinski, pa tudi po finančni liniji novemu načrtu ni dosti opore-kaitl. Sodelovanjc kirurgov in ginekologov ie naravno in potrebno. Prostor ie primeren in lesena baraka z zidanimi temelji najcenejši in najhitrejši možni objekt. Za porodnišnico se mudi. Denarja je malo. In vendar... (Konec prihodnjič) ..............................................................................................................................................iiiiiniiniiiiiiiin.....mum VS« Rezervni oficirji sežanskega okraja se zanimajo za strokovno vojaško znanje Razstava knjige ■;iiiiiiiiitTi:i.Ei)i]j]>rErri>riit-[rriíi]9ii]i.!iiffifiJiTiriiiii)]}iiri[iii]iiiiiii])iiiTrfiiiiiriitriiiiiiiif»ffitiii4iifiriiiiiiiiiiiiiii]iiiiMii]iiiiiiiii]¡ ■eiiiiiitttiMittiMtcu Tovarna igel ? Kobaridu - velika pridobitev Pred dobrim letom jc v Kobaridu začela obratovati tovarna igel. To je za sedaj odmira tovarna le vrste v vsej Jugoslaviji. V začetku jc izdelovala samo igle za navadno šivalne «troje in jc tako p riip oni ogla v veliki stiski našim krojaškim delavnicam in posameznim krojačem in šiviljam. da so Iabko opravljali svojo obrt. Tovarna pa Lin začela izdelovati tudi igle za ročno šivanje. Pred dobrim mesecem je dobila iz Nemčije 21 .posebnih strojev, ki bodo služil'! pri izdelovanju igel. Devize za to je odobrila Narodna bank« FLRJ v Beogradu z. namenom, da bo tovarna sedaj lahko krila vse potrebe domačega trga z iglami. Letno bo lahko izdcilaila nad 50 milijonov ročnih igel in dnevno 20(10 komadov igel za šivalne stroje. Ta proizvodnja ho še presegla zahteve domačega trga in bomo igle .lahko izvažali. Na drugi strani bomo veliko pridobili, ker Mm ne bo več treba trositi dragocenih deviz v inozemstvu. Dva strokovnjaka sta bila v Nemčiji v tovarni, kjer so naročili stroje. .in sira se seznanila z delovanjem. Obiskala sita tudi vrč drugih tovarn, kjer izdelujejo igle s .'troji. Ves postopek ¡izdelovanja igel bosta sedaj razto.lniačiila našim delavcem, tako da jim ne bo delstlo nobenih težav, Roija Novice iz Cerknice Letos nas zima ne ovira pri delu, zato se cerkniški odbor trudi, da hi čim hitreje prenovil stavbo bivšega sodišča v lep dvonadstropen hotel s teraso in vrtom. Tudi stavbo bivše hranilnice bodo preuredili v udoben zdravstveni dom, ki jc zaradi industrializacije trga nuijno potreben. V načrtu je tudi adaptacija Žumrove hiše v trgovske prostore kmetijske zadrugi-. KDZ pa bo letos dokončala gospodarsko poslopje pod Slivnico. Nameravamo pa še sezidati javno kopališče, no\o šolsko poslopje, nov most. stavbo za kino. uredili javni park in telovadnico. Tudi nekatere ulice bo,do dobile novo ime, tako na primer bo do'edania Velika ulica postala Partizanska ulica. Glavna cesta bo Notranjska ccsta itd. V soboto je KDZ imela svoj letni občni zbor v domu Svobode, k! mu jc sledila družabna zabava. K Članku ,,Kvarne posledice pro£ekcionaš£va na Belskem" Kaže, da je članek, ki srno ga objavili pod tem naslovom zbudil precej prahu. Ne bi bilo pravilno, pa če ne bi dajli možnosti vsem, da povedo svoje o zadevi. Odgovor na omenjeni članek nam je podlo! tudi Jože Ju-r-ca, ki pravi med drugim, zakaj se ôlankpiT ni podpisal, če je res, kar tirdi. Lahko mu pojasnimo, da smo članek prav zaradi pomanjkanja prodora precej krajšali in je pomotoma izpadlo tudi avtorjevo ime. Jurca Jože nadaJje pravi, di niti sam ii i žeicl v zadrugo in da o tem bi vedel povedati OLO Postojna. Iz te» ga rti mogoče tudi govoriti o »vlivanju«. Prav tako se ni vrinil v ZK v Rokovju, pač pa je bil član žc od le!a 1918. Na trditev, da je prespal . v ženski družbi v hotelu J awornôk v Postojni, odgovarja-, d-a bi moral pisce. poznati pravila hotela. Glede oblek in vodnjaka pa odgovarja, da si vsak lahko midi, koliko si jih je nalianfi v devetih meser-ih njegovega [¡oslcvanja in da si tudi vodnjaka v tem času ni mogel naredili. Pisec sam pravi, da s tem zadev-a še ni končana, da bo treba o zadrugi i ti o njenem poslovanju še pisali. Nekaj smo žc napisati v naših prejšnji številkah. Ko bo pa preiskava popolnoma končana in ko IkhIo sprejeli končne sklope, se bomo na to stvar še povrnili. Kolibo časa še oretirani računi gospoda Simandla iz Ljubljane ? Že več časa sc uprave raznih uradov v Kopru pritožujejo nad pretiranimi raéimi, ki jih prejemajo iz, Ljubljane od gospoda Simandla /j manjša popravila i.n čiščenje pisalnih strojev. Gospod Simandl ima namreč v Verdijevi ulici v Kopru mehanično delavnico z. enim delavcem in enim učencem, ki izvršujeta omenjena popravila za svojega gospodarja v Ljubljani. Zadeva nas je zanimala i.u smo se obrnili do nekaterih prizadetih in zvedeli naslednje: Mctereološka .postaja \ Kopru jc pred časom poslala čistili in popraviti pisalni- stroj znamke »Reimmiiig-ital«, pni katerem jc bilo napravljenega dela za največ 700 do 800 din. Gospod Simandl pa jc iz Ljubljane poslal poslaj,; račun za 1181 din! Upirava Metercološke postaje jc bila upravičeno presenečena. Mestna uprava lokalnega gospodarstva jc prejela račun z naravnost »mastnim« naštevanjem raznih popravil in zneskom 2332 din. Mnenja jc. da jc račun pretiran za najmanj 800 di.ii, ker -delo, ki jc bilo napravljeno pni pisalnem stroju, nikakor ni takega obsega. Značilno pri tem je še to, da je bil račun izstavljen žc 10. XI. 1952, prejela pa gn je šele sedaj v februarju. Uprava Radia Jugoslovanske cone Trsta jc prav tako prejela več pretiranih računov in prav tako več drugih podjetij in u-tu-nov v Kopru in okolici. Značilno jc, da gospod Simandl uporablja na vseh izstavljenih računih lepo sestavljeno besedilo kot na primer: Snažen jc in oljenje stroja, demontaža, popravilo glavnega mehanizma, reguliranje polmeseca, ponovna montaža in drugo. Vse to seveda pride v račun. To omenjamo zaradi tega, kc.r so bili v večini primerov naštetih del izvršena le nekatera, drugo je gospod Simandl lepo dodal. Prav hi bilo, da bi se tukajšnje kontrolne oblast; pozanimale za In in spravile zadev o v red. Imamo vtis. da jc gospodu Simandlu v Ljubljani po tal njegov mošniček vendarle malo preglobok in smo mnenja, da res ni dopustno in tudi ne dovoljeno, da bi ga — samo s pisanjem -in pošiljanjem računov na škodo skupnosti preveč napolnil. Vse. kar je prav in pošteno! Vipava Odkar je dobil gamizon JLA v Vipavi svojo kinodvorano, ki je lepo urejena, se je začela tudi uprava kina »Nanos« v Vipava brigati za izboljšanje stanja dvorane. Najprej so dvignili pod, na>to p-ol>elaili tCT ure-diili kab ino za prodajanje vstopnic. Čakamo pa še vedno (koliko časa še?) na stopnicah namesto v prostoru pred dvorano. Prav tako čakamo na stolnice. Sedanje klopi so že zdavnaj cd služile svojemu namenu in je res čudno, da še lahko držijo nekaj ljudi na sebi. F. L. V Združenju rezervnih oficirjev v sežanskem okraju so včlanjeni vsi rezervni oficirji okraja razen nekaj izjem. V prejšnjem letu je Združenje napravilo v strokovnem vojaškem usposabljanju svojih članov lep korak naprej. Da bi delo laže organizirali in zaradi oddaljenosti vasi do središča, so lani razdelili okraj na tri sektorje: Sežana, Komen in Kozina. Največje zanimanji! za študij in usposabljanje so no ,se je udeleževalo v začetku (i-t "o, na koncu pa le 39 "o oficirjev, kar je vse graje vredno. Od 15 planiranih predavanj so jih imeli le 12, Člani so sodelovali v partizanskih patrolah m v napadu na Postojno ter so se udeležili proslave partizanskih brigah v Toplicah. Izvolili so nov odbor, ki mu predseduje tov. Rudi Hoenn. V razpravi so obravnavali načrt dela, govorili o napredovanjih in odlikovanjih ter Sveto pri Komnu pokazali rezervni oficirji sežanskega sektorja. Tu so imeli redna mesečna predavanja, dvakrat; strelske vaje, enkrat ogled novega orožja s piedavanjem. Posebno predavanje so imeli o vojni na Koreji, o novem orožju in taktiki. Večina rezervnih oficirjev je izšla iz delavcev in kmetov ter si io čin zaslužila s svejo lastno požrtvovalnostjo in sposobnostjo v naši narodnoosvobodilni vojni. Vsi pa kažejo zanimanje in potrebo, da se usposobijo v novem orožju in taktiki naše moderno-tehnične opremljene JLA Pred dnevi so rezervni oficirji zborovali v Sežani in pregledali svoje delo ter si zastavili nove naloge, Treba bo še več pomagati pri pred-vojaški vzgoji, poleg tega pa tudi aktivneje delati v Zvezi borcev. Za dvig strokovnega znanja bodo organizirali vrsto rednih predavanj po strokah. Poleg tega bodo organizirali več izletov k vojaškem enotam, da si ogledajo moderno orožje in da prisostvujejo praktičnim vajam na terenu. Vsak mesec bodo podvajali vojaški film. V Sežani bedo uredili sedež Združenja in preskrbeli vojaške knjige in časopise. Izvolili so tudi nov odbor, nadzorni odbor in častno razsodišče. J. V. Rezervni oficirji v Postojni so zborovali Organizacija šteje 102 člana. Vsi redno plačujejo članarino. Rednih sestankov, ki so bih dvakrat meseč- o sodelovanju pri predvojaški vzgoji, pri konjeniškem športu in društvu Partizan. — ili — Organizacija Zveze borcev v Postojni V Postojni so začeli zbirati gradivo za zgodovino Postojne v NOB. V komisiji so Lilija Bogomil, Hafner Viktor, Bizjak Joško, Vilhar Leo, Bizjak Viktor, Stegu Albin in tovarišica Valičeva. Vsi, ki imajo kakršnokoli gradivo, slike, dokumente in podatke iz časa NOB, naj jih izročijo članom te komisije, da bi tako mogla komisija v redu o-praviti svoje delo. Psvfos) Pri nas imamo tedensko predavanje Ljudske univerze. Samo delavcev in ■ uslužbencev je v Pivki okrog 800, članov ZK pa je okrog 300. Kljub temu opažamo veliko nezanimanje, ki jih obiskuje le po 10 do 15 ljudi. Kaj je temu vzrok? Tudi mladina se ne zanima dovolj za ta predavanja in s tem kaže, da ji ni do izobrazbe. Kako drugače je v sosednjih vaseh, kjer tudi gostuje Ljudska univerza. V Palčju na pr. se zbere na predavanja do 80 ljudi. Prav tako dobro so obiskana piedavanja v Jurščah in Zagorju ter v drugih krajih. Nezanimanju v Pivki bo treba poiskati pravi vzrok in ga čimprej odstraniti. ' C. HI. V tednu knjige jc knjižnični odsek »Svobode« organiziral -zelo lepo .in poučno .razstavo slovonskiili -knjig. V veliki in okusno opremi jeni .dvorani Svobode so bile irafflloženc 'knjige najnovejše -izdaje, kakor tudi nekaj starejših knjig. Obiskovalce so posebno zanimale novejše izdaje, kjer so se lahko prepričali, da danes že razpolagamo z. zel o bogato liter aturo. Profesorji in učitelji so svojim učencem temeljito tolmačili pomen naše knjige -in i -o problematiko v zvezi z izdajo in založništvom. Žal pa jc bil obisk ostalega občinstva zelo .-lab, saj s,i jc razstavo ogledalo komaj 569 ljudi in I o v glavnem šolska mladina. Prireditelji, ki so se res potrudili, so gotovo zaslužili med občinstvom večji odziv. L, S. Stsja PcršmoFske za§tn>ž[<3@ v T®Emmu ^ nedeljo so sc zbrali v Tolminu člani ožjega in širšega odbora Primorske založbe v Tolminu. Razpravljali .«i predvsem o novih izdajah založbe in piredila.ga.li naj bi čimprej izdali Gregorčičeve pesnui, ki jih bo urerliil član tolminskega pododbora: poleg lega so predlagali! tud.i, da lil založba izdala Pagliarazaija. izbor pedagoških spisov Cirila Drekon-jc in B a um ba ch -Fun tko vo pravico o Zla-' torogu z izvirnimi ilustracijami akad. slikarja Kogcja. Tolminski čla-ni odbora založbe so se v glavnem filrlnjali z delom založbe in .poudarjali. naj bi založba dejansko združevala vso primorske okraje: pokazali! so tudi veliko zanimanje za širjenje založbinih knjig. Glede revije, ki jo namerava izdajat; uredništvo Slovenskega Jadrana so br.l-i mnenja, naj postane, res politična in kulturna revija, ki naj obravnava tudi vprašanje vseh primorskih okrajev. Kaj je novega v Gainariih in okolici Na osnovni šoli v št:, Vidu bi prišlo kmalu do nesreče. Izbruhnil je namreč požar, ki ga je pa pravočasno opazila učiteljica in pričela gasiti. Na njene klice so prihiteli ljudje, ki so pomagali požar pogasiti. Iz Cajnarjev pa lahko poročamo lepše stvari. Posebno lepo je uspela šolska Prešernova proslava. Pionirji se resno pripravljajo, da se med seboj pomerijo v smučanju. Radi bi zvedeli, kdo je najboljši. So sicer vsi kar dobri, ker imajo odličen teren. Saj je svet od Cajnarjev do št. Vida kot nalašč za smučanje. Pri vsem tem pa ne pozabljajo na 8. marec. Pionirji že mislijo, kaj bodo pripravili ta teden svojim mamicam, da jih bodo čimbolj razveselili. v. SEDANJE GOSPODARSKO STANJE S PERSPEKTIVAMI ZA PRIHODNOST Okrajni gospodarski .svet v Tolminu se zaveda važnosti demokratizacije uprave. V razne komisije in svete je pritegnil večje število ljudi, da omogoči sodelovanje širšemu številu državljanov. Žc na svoji prvi seji je svet postavil pet odborov in več komisij. Tako odbori -kot komisije «o začeli ddati že v jami-arju. Ko bo svet obdelal vso problematiko, bodo odšli njegovi člani na teren, da bodo tako na licu mesta spoznali stanj«; 'in razna vprašanja po vaseh in občinah, kar jim bo olajšalo njihovo delo. Glede zadružništva je svet ugotovil, da jc bila še d.o pred kratkim vsa dejavnost kmetijskih zadrug le v trgovini ter -delno na odkupih, za -kar so bili posebni vzroki, ki so jih začeli odpravljati žc lani. V bodofle bo potrebno jačati in utrjevati demokratičnost v kmetijskih zadrugah. ■Sprejeti bo treba nova pravila, ki bodo odgovarjala sedanji stopnji za-v-e.-iti članstva 'in dala več .poudarka razvoju in delu zadrug. Potrebno bo uvesti tako organizacijsko obliko hi podolovaiijc s člani, da bo ta priteg- nila slehernega nadpovprečnik-a k delu v odseke zadruge. Dalje bo treba še nadalje stremeti za združevanjem manjših zadrug v večje. Konkretno: Srpcniica-—Žaga, Staroscio. Kred in Sužid h Kobaridu, Logje k Breiginju, Lom k Mostu na Soči in Idrija pri Bači k Slapu ali Mostu. Po večjih središčih bo itiroba ¡organizirati tečaje za živinorejske odbo-re, tečaje za vodstveno osebje z.adrug in odgovorne živinorejske strokovnjake. ki del a io v wiidimngah alli občinah. Boriti se. bo it neba tudi za ustanovitev žirvinoTojsko-pilanšairske šole v Kobaridu. Na Tolminskem redijo sedaj 19.685 glav goveje živine, od teh je 12.000 mlečnih krav. Splošno vzeto je to število vsekakor premajhno, ker na drugi strani ivjvozujo letno okrog 100 vagonov sena in to predvsem iz Bire-ginjskega kota, kjer so za žnimerejo pogoji ugodni. Če bi Tolminei hoteli krmiti živino z normalnimi obroki, bi -za to potrebovali vso izvoženo količino sc.na in še 128 vagonov raznih žitaric, okrog 600 vagonov pše-niičnih o'robov in 180 vagonov olj nih tiropin. To zgovorno kaže, da bodo morali posvetiti veliko pažnjo izboljševanju krm-ke baze, ker sedanji krmi primanjkujejo rudninskih snovi. Želeti bi bilo, da bi čimprej začeli z -rejo kvalitetne živine in selekcijo tako, kot že delajo v Čczsoči, Idrskem. Ljublnju, Otaležu, Ledinah, Slapu, Volčah in še v nekaterih krajih. Nujno čaka tudi graditev .modernih gnojišč -in tekaJišč za mlado ži-vino. Čakajo tudi zanemarjeni travniki in pašniki in to predvsem -gnoja in umetnih gnojil. Dela je povsod na pretek, le razumnih kmetov je še vedno premalo,-To moramo poudarili, tudi če se bomo s tem marsikateremu zamerili. Resnica je. namreč samo ena: vse napreduje in tezi za izboljšanjem, le naš kmet je še vedno pretrdo uklenjen v svojo konzervativnost, ki mu danes toliko škoduje! Konj jc na vsem Tolminskem 1317. Treba 'bo rediti in selekcionirati- ko-ba-riškega konja »Norika«, ker je poznan in upoštevam. Razen na Ko-haniškem naj bi se reja konj umaknila volom, ker jc za tukajšnje razmere renta bilncjša. Z rejo prašičev so na Tolminskem dosegli zavrv tudi takrat, ko na mijej že visi 'perilo. Seveda stoji kolešček vodoravno, in ne več pokonci. perilo pa je speto .- kljukicami na spodnji shrani vrvi. Na ta način izkoristimo *za obešanje vrv v ce-loti. XXX Notranjost bodočega enotirnega vlaka, Sliko takega vlaku na tirnici smo objavili r prejšnji številki. nova moderna orožja na raketni pogon. ki dosežejo do 2150 km na Jiro in jih vodijo po radiu. HELIKOPTER LETALO. Skonstruirali so zračno prometno sredstvo, ki je kombinacija letala in helikopterja, ima propeler za dviganje .ali hitenje na mestu in eliso za vodoravno hitenje. Ta helikopter ali letalo, delo neivvorškcga konstruktorja P.rin-ec-a. stoji pred startom na repu. klljun mu gleda naravnost v zenit, krila pia so vod-ivarno ob trupu. Z menjavanjem položaja eli-c in medsebojnega odnosa njenih krakov, .pride lahko helikopler-lctalo v vodoravno lego, pri čemer kljuni postane spet reji in propeler ne vleče. ampak dejansko poriva pred seboj vso letečo napravo. AVTOMOBILSKE »VODNE SMl- Clu. Avstrijski konstruktor amater Kari Sohciten- z Dunaja je z uspehom preizkušal not. tip avtomatskega vodnega vozila. Cire za vodne smuči, opremljene z majhnim beinninskim motorjem. Te smuči lahko nosijo odraslega človeka, normalne teže, s hitrostjo 10km na uro. V vsaki roki drži vozač »smučk« palico, ki ima dvojina namen: uravnava hitrost vožnje in obenem služi za ravnotežje. Smer vožnje vozač menja z gibi .telr-ca. prav tako kot j > r i navadnih smučkah. ' prosvetnega društva »Zvezda« v Pobegih—Cezarjih sem se pogovarjal s tov. Josipom Bertokom, po domače »Socelt, ki (rad pripoveduje zanimivosti iz težkih fini okupacije. Med drugim je razgovor nanese! na stairo pobežansko Pevsko - gotlheno in bralno društvo »Ilirija«. Mislim, da je zadeva taka, da bo zanimala širši krog bralcev, zailo dajem besedo tovarišu Bertoku: »Leta 1898 smo v Pobegih ustanovili Pevsko-godbeno, bralno društvo »Ilirija«. Takoj smo začeli z zbiranjem prispevkov za društveno zastavo. Postavili smo nabiralnih 'tudi v prostorih Konznnuiega društva. Ustanovitelj in predsednik društva je bil tovariš Rudolf Pečane. Tova-rišica Milica Siškovič iz Črnega Ka- jn je potem odnesel na Pra.dc in skril pod kamenje, Bil je dogovorjen z odvetnikom Čokom v Trstu, da jo bo ta spravil čez mejo v Jugoslavijo. Sreča pa mu mi bila naklonjena, ker so ga ,pri dejanju opazili domači fašistični podircpniki. Tovariša Peča-riča so zaprli in' mu za družbo v celico dala nekoga iz Popeter. Temu neznancu je vse zaupal in so tako lahko prišli na sled skriti zastavi. Fašisti so se tedaj poslužilli zvijače. Dali so zastavo nekomu, ki jo je odnesel v Trst odvetniku Cokli s pretvezo, naj jo odnese v Jugoslavijo. Odvetnik pa je razumel nastavljeno past in se naredil nevednega za vse. Vedel je, da bi bil spravil v nevarnost vso vas. Že 25 let je preteklo, odkar nismo več videli naše zastave, ki je danes v muzeju v Benetkah, Kako bi bili la je za nas poklonila 500 goldinarjev in je b.ila zato izbrana za kumar, o. Društvo je zastavo naročilo v Pragi. V poletnih mesecih 1901. je na veliki veselici razvila zastavo ob sončnem zahodu kumica Milica z besedami : nT,; zastava Ilirija, li si prva v koprski obiitii, jaz kol' kumica le razvijam ob jadranski obali.« Zastavo je nato izročila predsedniku Rudolfu Pečariču. Domači mešani pevski zbor, ki je štc.l okrog 30 pevcev je zapel za to svečanost zloženo priložnostno pesem na čast zastari, ki se glasi: Bratje, zapojmo veselo, bog naj Ilirijo živi. Bratje bo srce ogrelo, zjasnilo težke nam dni. Pesem naj naša se čuje krog čez doline in gore. Bratje naj naše zboduje. z nami da se vesele. , Na veličastni veselici so nastopali številni povabljeni pevski zbori. Prvič in zadnjič smo v 'Pobegih videli tako slavje združeno z umetnimi ognjii in raketami. Naša zastava je bila res lepa in smo bili vsi ponosni nanjo. Zastava je bila slovenska trobojnioa iz težke svile, široka poldrag in dolga dva metra. Obšita je bila z dolgimi zlatimi resicami, v sredini je imela všdito z zlato nitjo veliko liro. Na modrem traku je bil uvezen naslov: Pevsko-hralno društvo Ilirija, na rdečem traku pa- ime botrce M itliicc Siškovič. Zastava nas je vedno spremljala na številnih gostovanjih™ smo ji izkazovali veliko spoštovanje in čast. Vecivra'1 smo nastopali v Narodnem domu v Tr.--.lu iin po vseh bližnjih vaseh. Oh, da bi bili danes še mladi, kako bi pokazali navdušenje in voljo, ki smo ju imeli 'takrat! \ adili so nas zelo znani učitelji Josip Valentič, Kuret iz Dekanov, Oirnl iin Tul iz Kort, Komaj dobra peščica nas je bila, pa smo se vedno o d rezali i in branili čast naši zastavi. Zastavonoša lian Zidarič je imel ob društvenih nastopili vedno bele roka/vi.ee in je nosil zastavo z velikim spoštovanj, m. Zastavo smo hranili v veliki omari s šipo spredaj. Omara je bila tako velika kot zastava, da je bila vedno razvita. Ob razpadu Avstrije smo morali oddati vse zastave državne in narodne. Društveno zastavo pa smo skrili, ker je bilki naša iin pridobljena z velikim trudom. Hranili smo jo zaradi večje varnosti zdaj v eni. zdaj v drugi hi.-i. Fašistični pe.toliz.niki ali slovenske pr-opalicc, so stalno vohunili za zastavo. Lota 1924 so le prišli na sled in jo odnesli v Koper. Ker je ziaslava predstavljala veliko vrednost, smo se zanjo zaivzeli. posebno še ker je bila shranjena v muzeju v Kopru. Posrečilo se nam je. da smo nekoga pridobili z denarjem. Tista oseba je dosegla, da so nami vrniiili zastavo, le da so ji v diagonali našili italijansko trobojnico. Vrnili so jo pod pogojem, da bo vedno shranjena v sobii namenjeni za fašjo, in da ne bo služila za kakšne demonstracije. Vrata omenjene sobe so bd/la vedno odprta tako, da je vsakdo lahko videl zastavo. Ob pri-iožnoiiiiiih domačih praznikov so cele ¿kupone ljudi občudovale zastavo. Med »šagro« avgusta 1928 se je v sedež vtihotapil tov. Albin Pečarič, vzel zsastavo, jo skrbno zavil v vrečo in vrgel na dvorišče. Z dvorišča ljudje srečni in tudi jaz, če bomo •dosegli vrnitev naše »Ilirije!« Takrat smo njeno vrednost cenili nad 30.000 lir, kar bi bilo danes mnogo več. Danes imam 73 let in sem eden redkih še živih člaiiiov, ki so spremljali zastavo in s peljem širili našo lepo slovensko besedo tudi v sredini Trsta. Pomladil bi se za 20 let in bi še napravil pot do Škofij nlj v Koper. če bi vedel, da. tam čaka naša zontiava »Iliri ja.« Ko sem na občnem zboru slišal, da nameravale zahtevati zastavo nazaj, so mi prišle solze v oči.« Se ipo tolikih letllh končane vojne, najdemo stvari, ki kažejo načine in metode fašističnega zatiranja. S tem. da so Pobežanom ukradli dragoceno zastavo, so jim ukradli del njihovega kulturnega bogastva. Zato vsi Pobe-žami več kol upravičeno zahtevajo: Vrnite nuni nazaj našo zastavo »Ilirijo!« S. M. Njegovi hlapi gredo v zaprtem prostoru skozi vse špranje in luknjice. Niso škodljivi ljudem, so pa bridka smrt za stenice. Ko bo vroč dan. doni bencina na krožnikih pod v-e postelje, pod mize in omare, d en i jih nekaj v podstrešje in nekaj v klet. potem pa zakleni liiio. Dokler ho zaklenjena, boste vsi na polju ali pri senu. Bencin bo izlilapeva! in mori,I stenice na .znanstveni način. Ko se boste zvečer vrnili domov, ne ■ bo nobena več živa.« Krasen tak človek, ki vse lake reci zna! Da bi jiili naša dežela še mnogo takih rodila! Izpolnil je Krašcvcc recept v polni, meri. Kupil je veliko kainglo bencina in je napolnili z njim vse krož-uike.kar jih je bilo pri hiši: na.lil ga je v razne umivalnike, sklede, kožice in ponve. In ko je. vso lo posodo razpostavil po najbolj stralegie-nih mestih hiše, je s preostankom poškropil še stene in podove, postelje in omare, »da bo zares zaleglo«. In so po<'em hišo •lovesno zaklenili, prepustili' stenice bridki usodi ter odšli vsi skupaj k okop a;vanju krompirja na polje. Zvečer, ku se je do dobra stemnilo. so se vrnili domov. Gospodar, ki je ime.l ključ, je. vstopil prvi, prvi je hotel gledati «mrl stcnnčjega rodu in •/•rit» je rekel ostalim, naj počakajo zunaj, da on napravi luč. In jo je lvil napravil — da bi je tako ne! Kakor hitro je namreč vprasni.l vžigalico, so se bencinski hlapi vneli okrnil njega kakor smodnik. Osinojenih obrvi in po žgani parki je vini dišečih brk (kar mu je še dlak ostalo, so vse dobile trajno oindulacijo). je planil bistri Kraševec na dvorišče in vpil: »Pomagajte, ljudje božji!« Na žalost ni bilo kaj pomagati. Vsa hiša je sorela, kakor da bi bila zunaj :'i znotraj namazana s smolo. Vsa družina je v dostojni odda- 1 O I =5 Napisal F. Magajna Ijenosti strmela v goreči dom in »uživala «v tihem občudovanju bajno raz-sve: Ijavo. lludo bolečino in obup je v.-Hik obeuiil v začetku. Udohrovoljili so se šele ,ko je oče med uravnavanjem trajne ondulacije na ostankih brk trikrat zaporedoma zaklel in nazadnje rekel: »Pej zna.-te, pej smo jih :lc saldo vcepalj te stenice!« \ tistih časih, ko na Krasu še ni bilo elektrike, so ljudje uporabljali za razsvetljavo petrolej, modernejši in bolj p etični so pa že sanjali o karbidov! luči. Marsikdo je svoje sanje tudi uresničil. Med temi zadnjimi je bil tudi nvoj prijatelj Žiži. Žiži je lvil pameten mož in preden se je lotil naprave, se je v Trstu posvetoval z raznimi strokovnjaki in inženirji in je nekega dne .prinesel narisani načrt domov. Domenili se je /lotean z domačimi veščaki, mojstri in zidanji in ti so delo prevzeli na svoje ukrivljene rame. Najprej so za hišo zgradili veliko britonsko jamo in jo zaprli z železnim! vrati. Potem so ustoličili vanjo plinski »generator«. Tako se namreč? učenci imenuje tista »trapola«-, v kateri se tvori plin. »T.rapolo« in petdeseti metrov drobnih cevi je Žiži seveda kupil v Trstu. Ko je bil »generator« na trdnem in se ni mogel več ganiti, se je začela ray.poljava cevu". Ziži je bolel imeti luč v vsaki sobi in na vsaki veži. Zamotano je bilo trn delo in je zahtevalo od mojstrov globokega razmišljanja. šlo pa je le kakor po loju. In i' dobrem tednu je bilo vse točno po načrtih dokončano. (Nadaljevanje prihodnjičJ ) PRIMORSKI LJUDSKI 65 V zadnjem predlanskem nadaljevanju smo prišli na dan z moj-štrom-samoukom iz tolminskih hribov — Andrejem Murovcem iz Kanalskega Loma. že dolgo pa nas vf.že obljuba, da spregovorimo o kraškem kamnarju iz Tomaja, ki smo ga mimogrede omenili decembra 1950 v »Ljudskem tedniku« V, št. 242 in 243. Seveda s tem tomaj-ski mojster še zdaleč ne bo obdelan, kakor zasluži; te vrste naj bi bile samo skromno opozorilo nanj. Če v Tomaju vprašaš starejše ljudi, kdo je naredil ta »pil«, kdo oni spominek, kdo mizo in znamenje pred vhodom na Britof, in še, ti bodo odgovorili, da rajnik Pavle Ila-dasov (1804—1881). Pri Hadasovih - Tomaj št. 74 — gospodari danes Franc Grmek, ki z dletom v roki še zmerom nadaljuje staro družinsko izročilo. »Rajnik Pavle« ali »Poule« je bil ded njegove matere in se je pisal Puppis. Prvi tega priimka, Janez (1700—1776), je prišel v Tomaj nekako pred sredo 18. stoletja iz kiaja Caroppio v Karniji, Postavil št je trgovinico; domače hišno ime Popiževi še danes kaže, kje se je bii nastanil. A v času, ko je prišel na svet Pavel, sin Jakoba, Puppisi niso bili nič več Furlani. Tudi so se bili že razrastli in prenesli svoj priimek vsaj še k Hadasovim, kjer jc ugasnil s Pavlovo vnukinjo Marijo, materjo sedanjega gospodarja. Kdo in kako je uvedel Pavleta Hadasovega v skrivnosti kamna, ne vemo, Pazljivo bo treba prisluhniti ustnemu izročilu v Tomaju in okoliških vaseh, dokler je še čas, kaj izvedeti. Kar imamo trenutno o njem pri rokah, je samo malo posnetkov nagrobnikov, ki jih je izdelal, in nekaj več prepisov besedil z nagrobnikov (Tomaj, Dutovlje, Križ, Šmarje ...), ki se zdijo njegovi. O njegovem delu samem pa b:i mogoče reči kaj več šele takrat, ko bomo razpolagali z bogatejšim gradivom. »Na kupu« je za zdaj zbranega največ v Tomaju okoli stare cerkvice v Britofu, po naročilu pa je Pavle delal menda celo za Re-pentabor (n. pr. pil na Poklonu). Na stara leta pa se je naš mojster spomnil: Ce sem že drugim naredil toliko spomenikov, bom še sebi enega; Res si je izdelal lično ploščo in sestavil napis, ki ga je NAPISI / \ lastnoročno vsekal v kamen, razen zadnje vrste z datumom smrti. Ker nadaljujemo staro štetje, je to naš 127. napis: • BUH SVAMI LUBI MOII BRATIE INU SESTRE. TUKAI BOM SVAMI PO ZHI- VAU, DO SODNIGA DNEVA, USSEMLI, TUKAI JE MOIA KA MBRA SES STERIH SHAGANZ SBITA INU, SES SELENO TRAVO POKRI TA K Al NUZA BOGAT BITI KIR MORE USE SAPUSTITI SBUGAM DUHOUNI PASTERII SBUGAM MOIE LUEE SESTRE SBUGAM MOII SINOVI INU HZE RE SBUGAM SVEIT INU VESELE Paul Puppis ROIEN NA 20. PROSENZA 1304 NAI MI VEZNO LUZ SVETI Umer. je na. 8/9, 1881, Kakor mnogi stari ljudje, tako je tudi »Paul« Puppis vztrajal pri črkopisu, ki se ga je bil naučil v mla- H. C. MUNRO-SAKI dosti, to je pri bohoričiči. A ne samo črkopis, tudi ton njegovega slovesa od sveta, je starinski in mu v tem času ne bi mogli najti nič več podobnega. Prej bi spominjal na okorno dikcijo koroškega Drabos-njaka.. Vmes so tri vrstice, preproste, a tem bolj občutene: V zemli, tukaj je moja kambra, sez ( = iz) šterih žagane zbita inu sez zeleno travo pokrita. V času najhujšega italijanskega narodnostnega in gospodarskega pritiska, ko so bili tujini gospodarjem napoti celo navadni slovenski nagrobni napisi, Hadasovi iz spoštovanja do svojega prednika ne bi bili mogli preboleti, da bi jim kdo uničil dragoceni spominek, a davka ni bilo občem plačevati, — zato so se odločili in ga odpeljali domov. Tako so ploščo obvarovali, kar je vse pohvale vredno; vendar ni prav, da še danes tiči — narobe obrnjena - na zelo neprimernem mestu (glej priloženo podobo). No, ko boste šli kdaj v Tomaj, upajmo, da vam ne bo treba toliko »vratolomne« potrpežljivosti kakor piscu teh vrst, preden je prebral lepi napis do konca. Franc Grmek bo gotovo mož beseda in bo že letošnjo spomlad privlekel na dan in spet »postavil na noge« spominek — delo prednika, po katerem bo Hadasovo ime prišlo v slovenske kulturnozgodovinske letopise. (Se nadaljuje) 1'arl,. Iladasev si je naredil spominek. „ ne :(,'o. da bo pogreznjen r tleh »Tetka bo takoj tukaj, gospod Nuttel,« je zelo samozavestno rekla petnajstletna gospodična, »Dokler pa ne pride, se boste morali zadovoljiti z mojo družbo.« Framton Nuttel je pričel razmišljati, kaj naj reče tej nečakinji, da ji bo dovolj ugajalo. Bal se je, da s tem ne bi zmanjšal cene tetki, ki bo vsak čas tukaj. Sam pri sebi je mislil, da bodo ti obiski pri vrsti nepoznanih ljudi mnogo doprinesli k uspešnemu zdravljenju njegovih slabih živcev. »Vem, kako bo,« je rekla njegova sestra, ko se je odpravljal na deželo. »Tam se boš zakopal in ne boš z nikomer spregovoril besedice, živci pa ti bodo od tega zaprtja vase postali še slabši. Dala ti bom pisma za ljudi, ki jih tam poznam. Nekaj znancev, kolikor se spominjam, je prav simpatičnih.« Framton je tuhtal, če spada tale tetka, gospa Stap-plotonova, na katero je bilo naslovljeno eno teh pisem, med simpatične znance. »Poznate mnogo tukajšnjih ljudi,« ga je vprašala nečakinja potem, ko se ji je zazdelo, da sta dovolj dolgo molčala. »Niti žive duše,« je rekel Framton. »Sestra je živela tu nekaj časa — takole štiri leta bo od tega, kar je šla odtod — pa mi je dala priporočila za svoje znance.« Zadnje besede je izgovoril zelo žaljivo. »Torej o moji tetki ne veste pravzaprav nič,« nadaljuje samozavestna gospodična. »Samo ime in naslov,« potrdi obiskovalec. Razmišljal -je, kam spada gospa Stappletonova — med vdove ali poročene. V sobi je bilo nekaj nedoločenega, kar je dalo slutiti, da prebiva tu moški. »Vidite njena tragedija se je pripetila prav pred tremi leti,« pravi dekletce. »To se pravi kmalu po odhodu vaše sestre.A ' »Njena tragedija?« vpraša Framton. Zdelo se mu je, da tragedije ne spadajo v tale podeželski mir. »Morda se čudite, zakaj imamo vrata odprta tako pozno popoldne in to v oktobru?« vpraša nečakinja in pokaže na velika zasteklena vrata, obrnjena proti močvirni travi, »Kar toplo je za ta čas,« odgovori Framton »toda ali ima to kakšno zvezo z njeno tragedijo?« - »Skozi ta vrata je prav na današnji dan pred tremi leti odšel njen mož z dvema bratoma na svoj vsakdanji lov. Nikdar se niso vrnili. Ko so prečkali močvirje, ki vodi po njihovem priljubljenem lovišču kljunašev, je vse tri požrla razmočena barjanska zemlja. To se je zgodilo tistega vlažnega leta, veste, sicer je to področje bilo vedno varno za prehod, takrat pa je kar nenadoma popustilo brez vsakega predhodnega znaka. Njihovih trupel nismo mogli najti. To je bilo najstrašnejše.« Tu je deklični glas izgubil svojo sigurnost in pričel drhteti. »Uboga tetka vedno misli, da se bodo nekega dne vrnili vsi trije in. tudi mali rjavkasti prepeličar, ki je izginil z njimi vred, Misli, da bodo vstopili prav skozi ta vrata, kot vedno. Glejte, to je torej vzrok, da so ta vrata odprta vsak večer, dokler se popolnoma ne stemni. Uboga tetka mi je večkrat pripovedovala, kako so odšli, njen mož z belo dežno pelerino čez roko, njen brat Ron-ni - to je najmlajši — pa je zapel, »Berti, zakaj poskakuješ«, da je s tem podražil tetko, ki-je trdila, da ji gre tale popevka na živce. Veste, včasih, zvečer, ko je vse tiho in mirno, kot. sedaj, me skoraj obide občutek, da bodo vsi trije res vstopili skozi ta vrata.« Tu je utihnila in zadrhtela, Framtonu se je kolenilo, ko je vstopila tetka s kopico izgovorov in opravičil, da je moral tako dolgo čakati. »Upam«, je rekla, »da vas je Vera zabavala.« »Bila je zelo — zanimiva,« — je odvrnil Framton. »Upam, da vas ne motijo odprta vrata,« je naglo dodala gospa Stappletonova, »moj mož in brata se morajo vsak čas vrniti z lova pa vedno pridejo s t,e strani, šli so v močvirje nad kljunaše.« Govorila je dalje o lovu, o pomanjkanju ptic in o izgledu za dober zimski lov na race. Framtona je postajalo skoraj strah. Obupno se je trudil, da bi obrnil pogovor, vendar mu je to le deloma uspelo. Prepričan je bil, da mu gospodarica posveča le prav malo pozornosti, kajti oči so se ji venomer obračale proti odprtim dverim in travniku za njimi. Bil je vsekakor nesrečen slučaj, da je prišel prav na tragično obletnico. »Zdravniki pravijo, da mi je potreben popoln mir, brez vsakega duševnega vznemirjenja in brez lizičnega napora,« je rekel Framton, ki je, kot toliko drugih mislil, da sobesednika zanimajo vse najmanjše podrobnosti njegove bolezni, njeni vzroki in način zdravljenja. »Kar se tiče diete, si pa zdravniki niso edini,« je še dostavil. »Res?« pravi gospa Stappleton, ter se tako zadnji trenutek izmuzne zehanju, potem pa se ji lice razveseli v živahni pozornosti, toda ne zaradi Framtonovih besed. »Glejte, končno gredo,« vzklikne. »Ravno na čaj so prišli. Vidite, do oči so umazani od blata.« Framton se je narahlo zdrznil in se s pogledom obrnil k nečakinji. Bil je poln sočustvovanji in razumevanja za tetko. Dekle pa je s kamenito grozo na obrazu gledalo skozi vrata. (Nadaljevanje na 8. strani) ■ ■ •■ • is Med njegovim bivanjem v Kopru, smo se oglasili pri Mateju Boru, da bi nam povedal kaj o sebi in o svojem delu, razen tega pa tudi, «ia bi zvedeli za njegovo mnenje o nekaterih kulturnih vprašanjih. Pesnik Matej Bor, ki smo ga našli pri pisanju novega scenarija »Vesna«, nam je rad ustregel, mučila ga je le bolezen na očeh, ki se mu je to zimo ponovila. Zanimalo nas je najprej, da bi nam kaj povedal o sebi, ker ga vsi naši bralci poznajo po njegovih delih, o njem pa vedo le malo. Matej Bor — Vladimir Pavšič — je primorski rojak, rojen 1913 leta v Gr-garju pri Gorici, kmalu pa se je izselil zaradi vojne na Štajersko, kjer se je njegova družina stalno naselila, leta 1941 pa so jih Nemci izgnali še od tam. V ljudsko šolo je Bor hodil v štorah, gimnazijo pa je obiskoval v Celju. Po letu 1932 je študiral sla-vistiko v Ljubljani. O svoji deželi pripoveduje Bor takole: »Vso svojo mladost sem preživel izven svoje ožje domovine — Primorske. O svojem rojstnem kraju sem slišal samo iz materinih ust, ko je popisovala Senožeti na Tolminskem, razne ljudi in podobno. Imel sem pa le predstavo o svoji ožji domovini, od katere sem bil po sili odtrgan in sem z njo živel le v domišljiji. Na Primorsko me veže prav posebno čustvo, saj sem tu doma. Že kot otroka me je zlasti zanimala vsa literatura, posvečena Primorski, ker je popisovala svet, ki je bil moj in ki mi je bil nedostopen.« Pesnik je nato pripovedoval, kako se je vračal na Primorsko. Trikrat, ko je bil partizan na Dolenjskem, se mu je nudila priložnost, da bi šel na Primorsko, a vsakokrat ga je nekaj odvrnilo, šele, ko se je vračal kot dopisnik Tanjuga iz Rima v Slovenijo, je obiskal tudi svoj rojstni kraj. Bilo je v tistih usodnih dneh, ko je naša zmagovita armada morala zapustiti osvobojene kraje. »Bil sem deležen usode primorskih otrok — je dejal tovariš Bor — ki so morali že v rani mladosti zapusti svojo ožjo domovino in so se šele, ko je bila Primorska priključena, povezali z njo.« Potem smo tovariša Bora vprašali, kdaj je začel pesrrikovati. »Pišem že dolgo. Spominjam se, da sem prve verze napisal, ko sem bil še čisto majhen. Ko so se okoli mene pogovarjali o pesmih, sem Molčal, ponosen, da vem za skrivnost pesnikovanja. Odkril sem namreč rimo. V prvih letih gimnazije sem pisal seveda »pustolovske« povesti. V četrti gimnaziji pa je prišla na vrsto ljubezen in z njo tudi ljubezenske pesmi. Takrat smo imeli že literarni krožek. Pisal sem domače romantične zgodbe: o drvarjih, grobarjih itd. Isto leto sem napisal tudi dramo »Mara« in sem z njo zašel celo v Zagreb med duhovnike, bankirje in oficirje. Ta drama mi je pridobila prijateljstvo literarno izredno nadarjenega A-dolfa Jaklja, ki mi je postal nekak mentor. Padel je kot eden prvih komandirjev partizanskih čet na Dolenjskem leta 1941. Pod njegovim vplivom sem se začel zanimati tudi za socialno vprašanje, kar je vplivalo na moje poznejše pisateljsko delo. Ne bom vam obširneje govoril o njem, samo to: stalno sem objavljal svoje stvari od leta 1935, ko sem postal urednik Akademske- ga glasu in sodelavec Ljubljanskega zvona. Med NOB sem se bojeval vee s peresom, kakor s puško. Moja prva zbirka je bila napisana že junija 1.941 leta. Opremil jo je arhitekt Mihevc. Zveze sem imel tudi z Dušanom Kraigherjem, a on ni vedel, kdo je Matej Bor, niti jaz, da je on tisti skrivnostni človek, ki tiska mojo knjigo. Zbirka je izšla v petti-soč izvodih in je ponos naše partizanske tehnike. Leta 1944 je izšla druga zbirka, ki pa je v celoti propadla razen štirih izvodov, od katerih je baje samo še eden ohranjen. V partizanih sem napisal razen skečev tudi »Težko uro« in »Raztr-gance«. »Pesmi«, ki so izšle leta 1946, so zbrane partizanske pesmi. Nato sem objavil še ftekaj drugih del; tako »Bršljan nad jezom«, »Uganke«, »Bele vode« itd.« Rad bi, da bi nam povedali kaj o svojih načrtih. »Najbolj me mika lirika, zanima me pa tudi drama. Napisal sem novo dramo iz sodobnega življenja, ki jo bo v kratkem uprizorilo Narodno gledališče v Ljubljani. Sedaj pripravljam scenarij »Vesna«. Vsebina zanj je vzeta iz pomladne Ljub-bljane in iz študentovskega življenja. Pripravljam tudi zbirko lirike in izbor svojih balad, ki bodo izšle pri Cankarjevi založbi. Dolgo čaka na tisk »Ropo — Talo in ptice«, pravljica za mladiuo in odrasle. Mladinska knjiga ni še mogla izdati te pesnitve, ker so ilustracije večbarvne in zelo težavne. Glede prevodov je moje poglavitno delo Shakespeare. Prevedel sem tudi Bodenstettovo zbirko »Mirsa šafi«, ki jo bo letos izdal Slovenski knjižni zavod. Pravkar so izšle tudi Krklječeve »Telegrafske basni«. Državna založba pripravlja v priredbi Lojza Filipiča izbor mojih kritik in proz pod naslovom »Umetnost in slovenska lirika«. Po tako izčrpnem pripovedovanju o svojih načrtih smo vprašali pesnika, kaj meni o slovenski povojni ustvarjalnosti. »Glede poezije imam vtis, da ,je zadnje čase na boljši poti, kakor je bila prva povojna leta. To pa zato, ker se je otresla tistih spon, ki so jo ovirale, da bi se razmahnila. Znano je, da so jo oklepale razne teorije, ki so mlademu gibanju jemale umetniški značaj. O naši mladi poeziji so mnenja deljena. Zase sem prepričan, da bo mladi rod u-spešno nadaljeval delo starejših pesniških rodov, zlasti ker :;e opira na zdravo tradicijo. Seveda je tu vprašanje talenta. Ne smemo se vstrašiti, če mladina malce razgraja, zato je strah pred »Besedo« neupravičen. Pustimo mladim ljudem, da povedo kaj mislijo. Naša stvarnost je popolnoma nova, originalna stvarnost in zato bi morala biti tudi literatura, ki jo odraža, originalna. Verjetno je vzrok za nekako mrtvilo v naši prozi strah pred odgovornostjo, ki je zvezana z opisovanjem zapletenih dogajanj v naši družbi.« Ker se Matej Bor ukvarja tudi s scenaristiko, smo ga vprašali, kaj meni o našem filmu. »Film je pri nas nova panoga umetnosti. Imamo tehnično osnovo in gmotne možnosti, ki to umetnost pospešuje, vendar pa vzlic temu ni vidnejših uspehov. Vzrok temu, je, po mojem mnenju, prešibko strokovno znanje. Goethe je nekdaj dejal: 'Značilno za diletanta je, da se ne zaveda težavnosti naloge, ki se je loteva.' To velja do neke mere za naše filmske delavce.« Naposled smo vprašali tovariša Bora, kaj meni o tukajšnjih kulturnih razmerah in kako bi naše o-srednje ustanove pomagale, da bi bilo naše kulturno življenje živahnejše. »Pogrešamo bolj živih stikov med Ljubljano in Koprom. Ljubljansko gledališče je n. pr. obiskalo cono B samo leta 1949, kar je premalo. Saj bi lahko gostovalo s takimi komadi, ki imajo majhno zasedbo, pa bi bili stroški manjši. Pa pustimo gledališče! Kje so koncerti, razstave, re-citacijski večeri, predavanja pomembnih kulturnih delavcev itd.? To so stvari, ki bi utegnile utrditi prerahle vezi med kulturnim središčem in vami.« Kaj pa sodite o našem kulturnem življenju v Trstu? »V Trstu sem bil nekajkrat in sem kot slovenski kulturni dclavec ogorčen nad tem, v kakšnih razmerah mora tam delati naše gledališče. Zapostavljanje našega Sivi ja in naše kulture v Trstu je barbarstvo zoper katero ne protestiram samo kot Slovenec, marveč tudi kot kulturen človek. Čudim se, da je spričo pogojev, v katerih deia, tržaško gledališče doseglo tako zavidljivo višino. Mislim, da bi morali temu gledališču krepko pomagati. Potrebno bi bilo nekaj novih ljudi. V majhnem ansamblu morajo biti vsi ljudje kar najbolj uporabni.« Pogovorili smo se s pesnikom Matejem Borom še o tem in onem, toda kaj več ob kaki drugi priložnosti. Istranka Mina Tamkaj v samotnem pristanu, kjer se. sušijo mreže. mlada Istranka poje, poje in mreže veže. P oje. da jadro belo z morja bo prišumelo, pa bo prišel večer, ko bo tri sode vina stočil Male oštir, ker se možila bo ona, mlada Istranka Nina. Poje. da vzame, mornarja, ki so oči mu zelene. kakor je. morje o burji, poje, da vzame mornarja, ki so mu lica temna, kakor nebo v neurji Poje, ua vzame mornarje, ki se na morje ne vrne, saj bolj kakor valove ljubi nje kodre. črne. Poje, da v skalo pekočo trlo njen ljubi sadil bo, poje, da v kevdru za kočo stare mornarje gostil bo. Poje Istranka Nina, poje, da jadro belo z morja bo prišumelo, pa bo prišel večer, ko bo tri. sode vina stočil Mate oštir... Poje, a Mate ošlir ve da že davno vina je dal za sedmino. Slovenci imamo ile malo dobrih satirikov in humoristov. Častno mesto mod njimi moramo priznati Ivanu Robu. Kot mnogo drugih slovenskih umetnikov jc tudi on žrtvoval Svoje življenje, za boljšo in 'lepšo domovino, žrtvoval ga je s .pogumom in prepričanjem, da se bo 'iz njegove 'in vseh drugih žrtev rodil nov pravičnejši družbeni red. Ni se. bal smrti, vedel je, da brez žrtev ni svobode. Ko je padel Lahom v ipcsl, je vzkliknil: »Kd 'or unure za domovino, je živel dovolj!« Dne 13. februarja smo »praznovali desetletnico Robove smrti zato je prav, če si nekoliko ogledamo njegovo življenje in delo. Ivan Rob je Tržačan. Rodil se jc 17. avgusta 1908. S štirinajstimi leti je zajpustil Trst in odšel-na gimnazijo v Ljubljano. Tam je začel revno življenje dijaka, itnpel pomanjkanje. Vendar itega ni kazal svojim sošolcem, ampak se je z duhovitostjo in dobrodušnostjo zatajeval. Že v gimnazijskih le,tili je začel pisati pesmi, zlasti satirično in krajšo prozo. Po maitiuiri se jc vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani, oddelek za Slovensko Biologijo. Ves ta čas je živel v pomanjkanju in mu in bilo mnogo do šolskega, študija, ampak je Študirali bolj z.nšc. Poglabljal se je v /U-J^č ¿y1 ^ / / Faksimile Borovega rokopisa staro literaliiro in je celo prevajal najstarejšega umetnega pesnika Eira atoma, ki je živci v 16. stoletju pred mašim štetjem v Egiptu. Dalje ga jc zanimala klasična latinska in grška literatura, študiral jc Horacija, Homerja in druge. Od modemih pesnikov ,pa mu je bil najbotlj pri srcu nemški romantik Iledne. Prevzela ga jc zlasti njegova satirična in socialna pesem, ,pa tudi njegov mehki lirizeni je našel v Robu sorodno dušo. Med študentu je biti Rob zelo priljubljen, njegova duhovitost in njegov smeh sta bila vedno dobrodošla. Vendar pa med literati Robovo ime ni veliko pomenilo, dokler ni 1938 leta izdal »Desetega brata«, ki je parodija na istoimenski Jurčičev roman. Ta njegova satira v verzih — opremil in ilustriral jo je njemu soroden umetnik Pirnat — je razgalila vso gnilobo in puhlost predvojnega meščanstva in malomeščanskega življenja. Neredko se je Rob lotil v svojih satirah tudi uradnih osebnosti, kapitalistov^ birokratov, itd. Poleg satir in epigramov jc Rob pisal 'tudi lirične pesmi, v katerih je razodeval bol svojega ranjenega srca, m krajšo .prozo. Od te moramo .omeniti zlasti »Mataj.UTske plazove«, ki so njegovo najdaljše in najboljše de-lo v prozi. Ko je bil nekaj pred vojno ustanovljen v Mairiiwru ,prvi slovenski satirični iai humioristični list, je Rob zapustil Lj/ubijano in odšel v Mari-bor, da ri kot Stalini sodelavec pri listu ¡zagolovi osnovne življenjske pogoje. Toda na pragu je bila že vojna. Takoj ob izbruhu se je Rob vrnil v Ljubljano. Režrtmn se je zdel nevaren. Začeli so ga zasledovati. Moral se .je skrivati po okoliških vaseh in gozdovih do leta 1942, ko je odšel v partizane. Do avgusta se je z nekaterimi .prijatelji potikal po gozdovih, ko pa jc bila ustanovljena Cankarjeva brigada, je stopil vanjo. Urejal jc njen liuimniristilena last. Toda trdo partizansko življenje ga jc oslabilo. Februarja so ga laške tolpe ujele, skupno z nekaterimi drugimi partizani nekje na Dolenjskem. V Ljubljani so ga kot komunista obsodili na smrt in ga 13. ¡februarja odpeljali proti Vrhniki. kjer so ga umorili. L. K. Na rob Prešernovemu dnevu v Postojni Slovensko časopisje (tudi -»SlovenskiJadran»!) je že v januarju opozarjalo kulturne ustanove na proslavo obletnice Prešernove smrti, ki. je obenem kulturni praznik, in na teden slovenske knjige. Videti je bilo, da so se pisci člankov zavedali slovenske dolžnosti do genija in pomembnosti kulturne manifestacije, ki naj bi enkrat na leto pokazala svojo višino. Prepričani smo, da njihove besede niso našle povsod gluhii\ ušes. Toda brez ovinkov! Postojna se. imenuje mesto in ima gledališče, (stalno!), študijsko knjižnico, ljudsko knjižnico, mestno in okrajno IjU, nekaj kulturnih in prosvetnih odborov in društev: torej dovolj ustanov. da bi lahko dostojno proslavile naš kulturni praznik. Vse omenjene ustanove pa so storile iste malenkostne nujnosti, ki so potrebne, da jim nihče ne. more očitati, da so sedele križemrok. Knjigarna DZS je razstavila z dvodnevno zamudo 20 knjig in nad njimi postavila Prešernovo sliko. Pri mestni LU je predaval tukajšnji slavist o Prešernu, a je bila šolska soba porazno prazna (poleg nekaterih prosvetnih delavcev. vsega škripaj štirje odrasli, ostalo dijaki, pa še teh na prste!) Po neuspeli organizaciji je morala prevzeti LU tudi prireditev svečane akademije. ki io je pripravila na hitrico tako, da je točkam interne gimnazijske proslave dodala dve pevski točki in prostovoljne prispevke. Zaradi Jega se je akademija zakasnila na dan po minulem kulturnem tednu. Mislim. da je odveč opomniti, da so bile zmedi primerne, tudi točke. Med tednom je bilo opaziti tudi plakat za koncert lahke glasbe, ki pa je bil prestavljen. To so bile proslave na čast kul'vre slovenstva v Postojni! Molčalo je gledališče, četudi bi lahko uprizorilo za ta datum pre-miero. če le ne, vsaj reprizo. Levji delež za brezbrižnost in neodgovornost nosi uprava študijske knjižnice, ki se kljub objavam po časopisih ni zavedla svojega poslanstva (v tednu knjige, prosim!) in ni čutila potrebe. da bi priredila Prešernovo razstavo ali razstavo slovenske knjige ali vsaj predavanje o knjigi. In kar nečast še poveča je velika pustna veselica na dan Prešernove smrti (torej na kulturni praznik; verjetno je morala zaradi lega akademija za en dan naprej!), ki je bila do zadnjega kotička obiskana. Lepo in prav, da je bil namenjen dobiček socialnim namenom, a pred pustom je vendarle še. ena nedelja, ce že ni dovolj norenja na mistni torek! Oproščeno naj mi bo torej vprašan ie, kako dolgo bo trajala kulturna malomarnost v Postojni, ko si izven našega kraja prizadevajo ustvariti v njej začasno središče Primorske; žarišče torej, ki naj bi zopet zanetilo plamen slovenske kulture! Ro. ODPRTA VRATA (Nadaljevanje s 7. strani) V navalu ledenega strahu sa je Framton naglo obrnil na svojem stolu in pogledal v isti smeri. V globokem somraku so se tri postave približevale vhodu. Vsi trije so imeli pod rokami puške, nekdo pa je imel čez ramo vrženo belo pelerino. Potem pa se je iz mraka zaslišala pesem: »Rekel sem Berti, zakaj poskakuješ.« Framton je kot brez uma zagrabil svoj klobuk in palico; vrata, kljuka, prag, in glavni vhod so bile povsem nedoločene etape njegovega odhoda. Kolesar, ki je pridrvel po cesti je moral zapeljati v ograjo, da je preprečil nesrečo. »Prišli smo, draga,« je rekel oni s pelerino. »Precej blatni smo, pa to se bo že hitro posušilo. Kdo pa je ta, ki je pravkar zbežal čez prag?« »Nenavaden človek, neki gospod Nuttel,« pravi gospa Seppleton. »Samo o svoji bolezni je govoril, potem pa je pobegnil brez slovesa. Človek bi mislil, da ima privide.« »Zdi se mi, da zaradi prepeličar-ja,« je mirno odgovorila nečakinja. »Razlagal mi je, da se zelo boji psov. Pravil je, da ga je nekoč na obali Gangesa preganjala tropa občinskih psov prav do pokopališča, tako, da je moral revež oelo noč prebiti v sveže skopanem grobu, medtem, ko sc psi z odprtimi gobci renčali in si brusili zobe. To je dovolj, da bi vsakdo izgubil 'živcem Hitro si izmišljati najbolj nenavadne zgodbice; to je bila njena posebnost. Gozdarske naloge v koprskem okrajuA|i Km škropivo se uporabno S» O J Za lansko zimsko škropljenje ie „„ d,.;™^!-,-,™ ( Snde.ljevanje ¡z prejšnje števi Ike) Izredno v.sziin vlogo mora prevzeli cipresa in sicer ona ozke oblike, k :i tv - - ri • • vidimo M pokopcbčča Kopra in kol posamezna drevesa v okolici. To ji- drevo, ki naalo raste, ne jdtiši soseda in ne odvzema hrane sosednim drevesom. Njen lefl je zelenkast in primeren za oblaganje no-Iran jih prostorov v lokalih, \endar pa j'- njena zaščitna vloga, kot obramba pred burjo še neprimerno važnejša. Znano je, da je huda zima 1929 težko prizadela oljčne gaje tudi v tem okraju in so si- oljke obdržale le v zavarovanih lečah, kjer burja ni imela takega učinka. Pov-od drugod ji- oljka propadla. V de/t lah Sredozemlja uporabljajo z velikim uspehom cipreso kot živ obrambni zid pred nevarnimi vetrovi. 7.a katerim gojijo drevje in rastlinje .ohčulljiv ih vrst. ki lin"z takega varstva ne niorc obstati. Kamniti zidovi tudi varujejo določeno površino za seboj, vendar poieli odbijajo sončne žarki-, izžarevajo toploto, burji pa ne morejo odvzeti njene sile. ^ se to je pov-em drugače pri naravnem zelenem zidu. si - ta vljenejn i z. dvojne vrs!e .cipres. Ta ne odbija svetlobe niti vročine. \ njegovem zelenem, gostem zidu burja, kakor skozi re-eto izgublja svojo moč. Zid odraslih, do 25 m visokih cipres bo varoval v ravnini več slo metrov : roki pas pred burjo ali južnimi suhimi vetrovi, ki so včasih enako nevarni, posebno ob ea-- vsaka po 1 milijon kubičnih me-lrov tehničnega lesa, izključno s kmetijskih površin. To je važen »postranski« kmetijski proizvod. \ idelij je, da na njivskih površinah ljudje v znatni meri gojijo plemenite vrhe za domače potrebe plrlarstva. Pletarstvo kot obrt bi se lahko razvilo v večji meri in izdelovalo kvalit clne izdelke tudi za izvoz, kakor ve bavi s pletarslvoin tudi okraj Ptuj v Sloveniji, čigar proizvode kupuje in izvaža v inozemstvo »Dom« v Ljubljani. Z lahkoto hi sc dalo to izvesti tudi okrog Kopra, kjer so že dani vsi potrebni pogoja. V severnih predelih okraja — od Ospa na sever — se dajo s setvijo Žajblja na pustem kamnitem terenu ustvariti pogoji za čebeljo pašo. Dosedanja setev žajblja 1. 1950 tla sežanskem in ilir-kobislriškcm krasu jc pokazala lep uspeli in grmički takrat posejanega žajblja bo- do letos že cveteli. 1'ri -enju v 1 It vat.skem Primorju so gozdarji razširil; žajbelj od morske površine do skoro 1000 m visoko v kamnitiih puščavah. Tudi rožmarin bi sc dal marsikje na velikih površinah razširiti. na primer na južnem pobočju Tinjaiia, če ilrugač,- ne, v zaščiti gozdnih pasov iz oipres. S tem bi se povečala osnova za čebelarstvo. Pred zadnjo vojno je neka zadruga na I(vani v Dalmaciji na veliko proizvajala rožmarinovo olje in ga prodajala \ inozemstvo. Za tem oljem je veliko povpraševanje. Ista zadruga je proizvajala tudi žajbtjovo olje. To bi bile le neke od gozdarskih dejavnosti za koprski okraj, ki so vse že dnigod, pod enakimi razmerami dobro preizkušene v praksi. \ en. dar se je treba še ozreti na dejavnost gozdarjev na istrskem, hrvatskem in dalmatinskem krasu zadnjih povojnih let ter izkoristiti njihove izkušnje, v- kolikor pridejo v poštev za razmere koprskega okraja. U-pešno gozdarsko delo pa jc 1110-noče le ob vsestranskem razumevanju in podpori ljudstva. Za dela večjega obsega je to neogibno potrebno. V ta namen so koristna poljudna predavanja ¡»o vaseh, ob spremljavi diapozitivov (slik), posnetih v koprskem okraju in iz ostalih predelov Istre. Slike naj bi predstavljale gozdne predele, posledice opustošenja, važnost in estetski pomen, ki ga nudijo pogozdeuie površine. Tako bodo poslušalci dobili pravi vpogled o važnosti gozda, njegove zaščite in obnove. Samo tehnično izvajanje del ni posebna težava, čeprav zahteva so'itl-no znanje in temeljilo delo, če je le dovolj razumevanja in podpore med samim ljudstvom. Vse delo pa sc mora odvijati postopno in solidno, ker le ob uspešnem začetku bo ljudstvo pridobilo zaupanje v stvar, Nad vse važna naloga je zmanj-š a t i potrošnjo dr v. Že visoka cena drvam vpliva na to, da jih ljudje čim manj trošijo. O tem prepričevati ljudi ni potrebno. Sami varčujejo s kurivom, kolikor jc mogoče. Za časa dnige svetovne vojne je bilo v Beogradu veliko pomanjkanje kuriva. Tedaj so se pojavili v prodaji domači štedilniki iz pločevine, z lilo. železno ploščo, težki vsega 12 kg, neke viste »namizni« štedilniki. Plošči :ma 2 luknji z obročki. Štedilnik ima kurišče .s šamotom, pepelišče in pecivo za 2 kg knilia. Na njem se kuha tudi za 6—8 oseb. Izredno nizka cena. splošna uporabnost kakor pri navadnem štedilniku in malenkostna potrošnja kuriva, so napravili la štedilnik zelo popularen. Se danes najdete v Beogradu v vsaki hiši take štedilnike, na katerih Beograjčani kuhajo najmanj po pol Jeta, dokler jih huda zima ne prisili, da zakurijo veliki štedilnik, ki bolj greje, pa tudi trikrat toliko kuriva porabi. Brez. dv oma se hi take vrste štedilnik vpeljal kaj hitro tudi v koprskem okraju. ker bi znatno ublažilo pomanjkanje drv in zavarovalo ostanke goz- da v okraju in njegovem kraškem zaledju. Po vojni 80 ti štedilniki prodrli tudi v Dalmacijo na otok Kor-čulo, v Boko Kotorsko in drugam. Ni le važno pogozdovali kras in go-ljavc, pobrigati se je treba tudi za zavarovanje obstoječih ostankov gozda in rešiti jih nadaljnjega propadanja. Tega pa ni mogoče doseči s samimi administrativnimi ukrepi (prepovedmi sečnje, paše itd.), temveč je potrebno gospodarsko pristopiti k reševanju lega vprašanja. Kakor vidimo iz. ¡zloženih smernic, jc gozdarsko delo v koprskem okra- Za lansko zimsko škropljenje je več kmetijskih zadrug nabavilo po OZKZ mineralno olje »drevosan«. Lani so tudi prodajali škropivo »ciurla«, po vojni so tudi nekatere zadruge nabavile »arborin« (karboli-nej). Vsa ta škropiva imajo še mnoge zadruge, ponekod so že pokvarjena, drugod še uporabna. Vsa tri sredstva so črno-rjavkaste oljne tekočine, ki nam pozimi rada zmrznejo in postanejo ne samo neučinkovita pač pa nevarna za sadno drevje. Da se prepričamo, če je škropivo še uporabno, napravimo poskus. V stekleno posodo natoči- skev in meralic na Primorskem morda ne bi škropili z mineralnimi olji ali karbolineji. Izkušnje so pokazale, da ti dve ta škropiva teže prenašajo, škropili pa bi posebno breskve proti kodravosti s 3°ii bakrenim apnom (zeleni prah). Uporabljajo tudi modro galico in to v februarju proti luknjičavosti in kodravosti. Z mineralnimi olji uničujemo češpljevega kaparja, krvavo uš, jajčeca listnih uši, mahove, lišaje in razne druge škodljivce pod lubjem. Vsa ta mineralna olja delujejo do-tikalno, zato moramo škropiti, da lubje premočimo in da od drevesa teče. Poleti pa škropimo sicer z drugimi škropivi v obliki drobne megle, da je kapljica pri kapljici, ker se nam sicer naredi prevleka škropiva, ki ovira dihanje. Ker ta škropiva .razjedajo tudi kožo, jo prej utremo malo z vazeli-nom, glavo pa zavarujemo s klobukom. Mineralna olja uporabljamo tudi, da mažemo od raka izrezane rane z 20—30% karbolinejem, dre-vosanom ali durlo. Tudi krte iz vrta preženemo, če v njihove rove stlačimo krpe, namočene v karboli-nej. I. K. Za pogozdovanje v Istri sta zelo značilna za istrsko pokraji ju ne le potrebno, temveč nujno, bogato in vsestransko. Le začetek jc težak. dokler se lic ustvari pravo razpoloženje in razumevanje ljudstva. Že po petih letih intenzivnega dela bodo sadovi vidni. Čez deset let pa sc bo pokrajinska slika spremenila, poslala po lepša, mikavnejša ... Zares, veliko, toda hvaležno delo! Inž. Vlad. Beltram V Sloveniji so lani nabrali za skoraj 60 milijonov dinarjev zdravilnih zelišč in za okrog 76 milijonov dinarjev užitnih gob. ^ zbiranju zdravilnih zelišč so se najbolj izkazali Novo mesto, Nova Gorica, Ilirska Bistrica in Grosuplje. Največ suhih gob so izvozili v Italijo, Švico in ZDA. Naš izvoz živine sc jc lani povečal. Izvozili smo 15.000 krav (1. 1951 1900), 21.000 volov (leta 1951 1550), 13.000 telet in 63.000 svinj. Izvoz je bil tako velik v glavnem zaradi pomanjkanja krme. Izvozili smo največ v Italijo, Avstrijo, Grčijo in Zahodno Nemčijo. primerna cipresa in hor. ki sta zelo no. kakor vidimo na sliki. mo vode in vanjo vlijemo še malo drevosana, durle ali karbolineja ter dobro premešamo, če nastane enakomerna mlečna tekočina, ki je stalna vsaj en dan, je škropivo u-porabno. če pa nam splava na vrh plast olja, je škropivo neuporabno in nevarno sadnemu drevju, če bi uporabljali tako škropivo, nam lahko občutno ožge popje. Tak primer je bil lansko leto v Tomaju in morda še kje drugje. Kmetijska zadruga je prodajala pokvarjen drevosan, kmetje pa so imeli škodo na sadnem drevju. Kjer bi ugotovili, da je škropivo pokvarjeno, ga ne smejo prodajati, pač pa, če je možno, ga je treba poslati tovarni, da ga predela. če je škropivo uporabno, bomo drevosan in durlo uporabljali 6°,o, to je G litrov na 94 litrov vode. Arborin uporabljamo v nekoliko močnejši koncentraciji (6—9%). Za vsa navedena mineralna olja pa velja, da jih za koščičasto drevje uporabljamo v šibkejši koncentraciji. Bre- Kmetijske zanimivosti Po podatkih, kj «o jih objavili italijanski gospodarski listi, je italijanska proizvodnja (v odnosu na leto 1938) porasla v kmetijstvu za 8 odstotkov, v industriji na na 39. Zna. eilno ie, da je industrijska proizvodnja presegla raven iz leta 1938 šele 19|0, lela. kmetijska proizvodnja pa šele lela 1950. Pridelek olja v koprskem okraju bo boljši, kot je bil lani. in je tudi od stotek olja višji. Po podatkih komisije ,k| je ocenila letošnji pridelek znaša odstotek olja 17 do 22 %, lanski le 15.6 %. Skupni pridelek oliv je 1.687.000 kilogramov. V Anali ji so izdelali aparat za hitrejšo im uspešnejšo prehrano prašičev. Aparat napolnijo z mlekom, ki ga sesajo prašički iz štirinajst umetnih dojk. Posebna svetilka pa obseva prašičke z infrardečo svetlobo, ki stopnjuje tek. XXX Irf-tos jc bil v Kopcnliagnu šesti mednarodni kongres živinorejcev. Hkrati je bila razstava goveje živine. Udeleženci konsresa. ki so člani Evropskega živinore jskeira društva, imajo od tega velike koristi, ker si lahko medsebojno posredujejo izkušnje in najnovejše uspehe v živinoreji. XXX Portugalska je pridelala leta 1952 le 4,813.000 lil vina nasproti 9.819.000 lil v letu 1951. Zato so se cene vinu precej zvišale. B. TRAVEN Zaldad piiP""".....niipiiii.......">um|| 10. NADALJEVANJE Cena |>i ne bila previsoka,« jc rekel stric. id/C temu se «nočno čudimo, da prodajate tako dobre osle za tako nizko jecno.o Migucl se jc široko zasmejal in rekel: »Glejte, senjoT, potrebujemo pač denar in zato jih moramo prodati.« »Kaj imajo ušli vžgano znamenje?« je vprašal stric kar od njim,« -Stric je zaklieal možem, ki so stali pri oslih, in vprašal: »Ali imajo tako znamenje, hombres'ia »Ne,« so oni zaklicali. »Zmotil sem ><•,„ jt, rekel nato Miguel, »znamenje jc krog .i križem.« Možje so rekli: »Tudi tega znamenja nimajo.« »Sem popolnoma zmešan.« je rekel sedaj Miguel in sc skoroda sesedel, »znamenje jc kajpada križ in okrog križa krog.« »Ali jc to prav?« jc vprašal stric. »Ne,« so rekli možje, »to je napak.« »Saj sle mi vendar pravili.« je rekel stric mirno, »da so osli vaši.« »Saj so tudi,« jc Ignaeio nesramno bnihnil. »Toda nobeden od vas ne ve za znamenje, to je čudno.« »Se pač nismo brigali zanj,« je rekel Miguel in skušal napraviti zaničlji-v obraz. »Ali ste,« se je obrnil sedaj stric k vsem navzočim možem, »že kdaj videli človeka, k,| je imel osle ali pa kako drogo živino in ni poznal znamenj, pa četudi so bila različna in četudi so živino zredili različni ljudje?« Vsi možje so se zasmejnli, rekli pa niso nič. »\ cm.« je rekel stric, »odkod so osli.« Mi guel sc je ozrl po svojih tovariših, vsi pa so se. ozrli nato na vse strani, ali bi se ne našla morda kje kaka odprtina, ki bi skozi njo mogli pobegniti, še preden lii stric izgovoril nov stavek. »Osli so bilj last senjore Rafaele Motoline v Avinu. vdove senjora Pedra Leona. Poznam njegovo znamenje. Je L in P zadaj na el-ovd orli. Ali ni tako. hombres?« jc zaklieal stric. Možje, ki so stali pri oslih, so zaklicali: »Tako je. Tako je znamenje.« Stric se je ozrl po g niči in zaklieal: »Porfirio, stopi sem.« Neki Indijance je pristopil in se mu postavil ob stran. Sedaj je rekel stric: »Moje ime je A!l>orto Esealona. Sem alkadc tega kraja, po vseli pravilih izvoljen in od guvernerja potrjen. Ta mož tule, Porfirio, je v našem kraju policaj.« Dežele in podnebja so raznovrstna, prav tako pa so na svertu tudi raznovrstni ljudje, ki podležejo vzgoji in vplivom, in še marsikaj je na svetu raznovrstnega. Vsekakor pa je takole: Če se predstavi kdo v Srednji Evropi z naslovom, potem lioee zbuditi s tem v onem, ki z. njim govori, grozoten občutek, namreč občutek spoštovanja; pri tem pričakuje, da se bo njegov znanec, ves pretresen od veličine dogodka, poln spoštljivosLi priklonil in da bo od tega lii.pa nosite,lju naslova zmeraj izkazoval dolžno spoštovanje. Tli, na tem kontinentu pa ne velja naslov prav aiič, ime ne mnogo, vse pa je osebnost. Nihče se nikomur ne priklanja, le v izjemnih slučajih se prikloni kdo dami, in tisti, ki bi rekel prezidentu ekselcnca, bi vplival prav tako smešno kakor prezident, ki bi sc dal ogovarjati z ekscleneo. Prezident je mnogo redkeje mr. pre-ziden t al.j senjor prezident, prav cesto pravzaprav skoTaj jc mr. Coolidge ali senjor Calles in, kdor ima kak opravek pri njem, mu stisne roko, kadar pride 111 kadar odide, in govori z njim ]>rav tako. kakor bi vse življenje jedel z njim iz iste sklede. Tega sc morajo 11:1 novo zlikani oeilindrani prezidenti novo pečenih evropskih republik šele naučiti. Kajti evropski prezidenti se še zmeraj zgledujejo po absolutističnih krajih, medtem ko tukajšnji prezidenti nikogar ne posnemajo; če že potrebujejo kak zgled, si izberejo za zgled kar sebe in zato so prav taki ljudje kakor vsi drugi v deželi. In če kdo tu reče: »Naš prezident je velika živina!«, ga radi tega noben prezident ne zapre za nekaj mesecev v ječo. nego če to izve, potem pravi pri sebi ali pa svojim prijateljem: »Ta 1110/, ve o meni več kakor jaz sam. Utegne biti prav razumen mož.« Če se pa kdo predstavi tu z naslovom in reče: »Jaz sem v tem kraju župan, tale pa je policijski predstojnik,« potem pomeni to nekaj povsem dnigega kako v Evropi. Vsi trije roparji so takoj vedeli, kaj to pomeni, in so se zavedali, da je sedaj, ko sta bila izrečena naslova, konec seganju v roke. Takoj so skušali pobegniti , ne da bi vzela oslov s sabo. Sedaj bi dali vse osle tudi za pezo, celo podarili bi ijili rade volje, samo da bi mogli zapustiti vas. Toda sedaj so jih pošt eno zgrabili. Miguel je poizkušal izvleci revolver. Toda žep je bil prazen. Bil je tako razburjen, da niti opazil ni, da mu je Porfirio ta trud že prihranil. Revolver bi, kajpak, prav malo pomagal, kajti š- zmeraj ni bil nabit. Toda ljudje tega niso mogli vedeti in morda bi ga izpustili, ee bi nameril vanje revolver. )K nj pa hočete od nas?« jc zakričal Migucl. »Doslej nič,« jc rekel alkadc. »Samo čudimo se, da nas hočete tako hitro zapustiti, ne da bi Vzeli osle s sabo.« ¿J SI Tisočletja so ljudje premišljevali, kako bi hitreje iu laže prišli .iz kraja v kraj. Nešteto poskusov so naredili, da bi dosegli ta cilj. Vendar so billi. vsi napori dolgo časa brezuspešni, kajti še v začetku 19. stoletja je bil konj v galopu, prav kakor pred tisoč lolii, najhitrejše prometno sredstvo. ■Če listamo po starih potopisih in primerjamo Čase, ki so bili nekoč potrebni za to ali ono potovanje s časi, ki so potrebni za isto potovanje danes, pa nam bo prav jasno, kakšno velikansko delo jc izvršil človek v zadnjih -50 ietlih. Pred tisoč leti jc arabski učenjak Musadii domneval, da hi potovanje okrog zemlje trajalo pot stoletij. 500 let pozneje so Magellanovc ladje ■ ob jadrale svet v treh lelili. Isti čas je bil potreben Marko Poln (1271—• 127-1), da je dopotoval na Kitajsko. Ko je holandski kapitan Bamrcnd Fokkc v 17. stoletju prepotoval od Amsterdam,a do Batavije in nazaj v 8 mesecih, so ga osumili čarovništva. Še leta 1683, so evropski izseljenci mogli stopiti na ameriška tla šele po 74 dnevnem potovanju; sto let pozneje je trajalo isto potovanje še vedno 45 dni. 1804. leta so zgradili prvo železnico za prevažanje raznega materiala, 1819. pa je prvi panmik proplul ocean v 26 dneh. Prvo in drugo je vzbudilo veliko pozornost. Učenjaki so celo smatrali za potrebno, da svarijo ljudstvo prod — za takratne pojme — visoko hitrostjo. Z iznajdbo parnega stroja 'in lokomotive se je pričeli čas neslutenega razvoja. Iznajdbi želcsaiic in parnika je kmallu sledila iznajdba avtomobi-bila. Z izpopolnitvijo avtomobilskega motorja se je izpolnila ena najstarejših človeških želja: letenje! Komaj dobrih 50 let je minilo, ko se je bratoma Wtrilglit posrečili prvi motorni polet. Nekaj čez 40 let je, kar so prvikrat preleteli Rokavški preliv — to jc bilo takrat nekaj izrednega, danes pa se itak polet razume sam po sebi. Hitrosti poto- vanjiv, ki so se pred loti zdela nemogoča, so danes že resnične. Morda ni več daleč čas, ko bo mogoče z raketnimi aili atomskimi letali hitreje loloti okrog zemiljc, kakor se naš planet vrti okrog svoje osi. rt vi ra/^ a Lbsmkb 117) Ves okrogel ima trebušček, rnaston je —lepo diši, rad ima ga sladokušček, jemo pa ga radi vsd[ 118) Vi-ja, vaja, vaja vija, okrog oglov ti zavija, bodi debel laili stih, z glave zbije ti klobuk! 119) Ga niti ne vidiš, ga niti ne slišiš, kadar pa prihaja, za njim led ostaja! IGO GRUDEN: Danes po dolgem času spet vozili se po Krasu. Šli smo najprej k znancem v šaleš; tam prebiva sveti Aleš; potlej bili smo v Zgoniki; tam doma so vsi svetniki; in nazadnje v Šempolaju vožnja je bila pri kraju. Če pa misliš, da ni res, ti povemo prav potiho, tiho, da ne čuje Miho: bogve kje, a prav zares je Koludrovica vmes. ■Vsaka naslednja beseda je sestavljena iz črk prejšnje, ki jim eno novo črko dodamo. Besede pomenijo: 1. samoglasnik, 2. velika reka v Italiji, 3. moderno orožje, 4. lesena ograja, 5. nasprotno od »mrzla«, 6. poljedelsko orodje. Tole ljubico risbico nam je poslala pionirka HVALA MARIJA, učenka V. razreda osnovne šole v Ponikvah, pošta Slap ob Idrijci. Narisal ZVONE LJUBIČ1Č, učenec prvega razreda gimnazije v Kopru. No, pa si oglejmo zdaj, kdo je pravilno rešil vse uganke iz predzadnje številke »Slovenskega Jadrana« ! Vse uganke so pravilno rešili naslednji pionirji in pionirke: Štefančič Tončka iz Trnovega pri Iilirski Bistrici, Marko Vilhar iz Velikega Otoka pri Postojni, Zalar Francka iz Cajnarjev, Milharčic Evgen iz Velikega Otoka pri Postojni, Krnel Ana iz Koč pri Pre-stranku, Urbas Olga iz Begunj nad Cerknico, Blažek Mihaela iz Hru-ševja pri Postojni, Hrobat Metka iz Sečovelj, Zevnik Saša iz Sečovelj in Fuks Milena iz Nabrežine. Samo Lešnike pa so mi poslali: Belčič Val-či iz Planine pri Rakeku, Rupnik Berto iz Strmca pri Postojni, De C Corti Rafko iz Maribora in Bauman Serafin iz Studenega pri Postojni. Nekaj vam moram povedati Valči, Berto, Rafko in Serafin! Če hočete, da vas bom prihodnjič upošteval pri žrebanju nagrad, mi morate poslati rešitev vseh ugank! No, če boste tako storili, bo stric Miha prihodnjič na vso moč tiščal pesti za Dragi stric Miha! Dolgo časa si moral čakati, da Ti bom pisala, a vendar mislim, da ne boš hud in da bova ostala še dalje prijatelja. Moram Ti povedati, kje stanujem. Stanujemo v Montelcalvu, eno uro od Izole. Še to Ti moram povedati, da sem prvo polletje izdelala s prav dobrim uspehom. Dobila sem najboljšo oceno od vseh v razredu. Tako, upam, da bo tudi naprej. — Danes Ti tudi jaz, stric Miha, pošiljam tri lešnike. Ko sem bila ob potoku, sem našla pest lešnikov. Nekaj sem. ji shranila, tri pa sem poslala Tebi. Upam, da jih boš objavil. Sprejmi najlepše pozdrave Avrelija Blaževič uč. IV. razr. osn. šole v Izoli. Dragi stric Miha/ V naši občini se je raznesla novica, da bodo v neki. družini imeli krst trinajstega novorojenčka. Za botra se je ponudil sam tovariš Tito. Nismo ga imeli čast videti. Prišel je njegov odposlanec, podpolkovnik Božidar Svevo. V Praproče smo šli tudi mi, pionirji. Veliko ljudi je bilo zbranih. Tovariša podpolkovnika so pozdravili zastopniki, ljudske oblasti, v imenu pionirjev pa ga je pozdravila pionirka Koren Gabrijela in mu poklonila šopek cvetic. Vse je bilo tako zanimivo! Le slabo vreme ni prizanašalo. Snežilo jc na vso moč, — V imenu vseh pionirjev. Vas iskreno pozdravljam Darko Hrešoak, uc. IV. razr. osn. šole Podgorje na Krasu Dragi stric Miha! Prav z veseljem Ti pišem to moje prvo pisemce! Ker sem do danes V Jadranu čitala več Tvojih odgovo-rov dobrini učencem in učenkam, sem se tudi jaz ojunačila in Ti pisala. Koliko dobrega in poučnega si jim že povedal in tudi dosli knjig si že razdelil med najboljše. Prav rada bi tudi jaz prejela Tvoj odgovor! Obljubljam. Ti, da Ti bom še kaj pisala! Sprejmi najlepše pozdrave Milena Fuks uč. III. razr. osn. šole, Nobrežinrl Dragi stric Miha! Tudi jaz sem se morala malo ogla-sili. pri Tebi in poizkusiti srečo! Pazi. prosim, da ne bo šlo moje skromno pisemce s pesmico vred V Tvoj košek! Jaz tako rada prebiram pesmice in pravljice, zato tako težko čakam naslednje številke, ki mi prinese polno presenečenj. Srečna sem< ker Ti. morem kaj pisati in Ti obljubljam, stric Miha, da se bom več* lira oglasila. Prav lepo Te pozdravlja pionirka Kravanja Majda Bolnica Valdoltra vašo srečo! No, zdaj pa si oglejmo, koga je to pot izvolila botra Sreča! Izžrebani so bili naslednji pionirji in pionirke: Marko Vilhar iz Velikega Otoka pri Postojni, Blažek Mihaela iz Hruševja pri Postojni in Fuks Milena iz Nabrežine. No, kako se vam pa zdijo današnje uganke, ugankarji! Le korajžno na delo! Stric Miha je že strašno radoveden, kako jih boste rešili! Vse skupaj vas prav lepo pozdravlja vaš stric Miha. REŠITEV UGANK IZ PREDZADNJE ŠTEVILKE LEŠNIKI: 108) vreteno pri kolovratu, 109) brana — vrana. ČRKOVNICA: 1) snop, 2) dvor, 3) klet, 4) Etna, 5) saje, 6) delo, 7) ukam — NOVOLETNA JELKA. PREMIKALNICA: Trg ob Soči: KOBARID. Mesto v Istri: MOTOVUN. Ljuba Avrelija! Res je, dolgo časa sem moral čakati! Toda star pregovor pravi.: »Kdor čaka — dočakala In tako je bilo tudi. z menoj! Dočakal sem Tvoje pisemce! In prav vesel sem ga bil! Veseli pa me tudi Tvoj sklep, draga Avrelija, da boš še naprej ostala tako pridna .učenka, kot si bila doslej. Veš pridne pionirje ima stric Miha še posebno rad. Za lešnike, ki si jih nabrala ob potočku in mi jih poslala, hvala lepa! Enega med njimi sem kar danes objavil, da ga bodo reševali naši mali ugankarji! Bova videla, Avrelija, kdo bo rešil pravilno. Lepo pozdravljena, pa še kaj se mi oglasi! Za Tvojo srečo bom pa že močno tiščal pesti! Ljubi Darko! Vidiš, kakšna čast je doletela Praproče! Skoda, da tudi mene ni bilo zraven, ko ste pozdravljali visokega gosta! Malemu trinajstemu junaku pa želilm, da bi rasel v zdravju in zadovoljstvu in postal velik in pridea pionir ter vreden svojega botra! Ti, Darko, pa se le še kaj oglasi stricu Mihi! Boš? No, bomo videli! Lepo= pozdravljen! Draga Milena! Zelo me veseli, Milena, da si ser končno ojunačila iin mi pisala pisemce! No, upam, da to ni bilo prvo in obenem zadnje! Vidiš, kaT takoj prvi dan Te je obiskala Sreča! Izgleda, da Te ima zdlo rada! Če mi boš še kaj pisala, Milena, pa mi V svojem pisemcu opiši, kaj delajo pr: vas pionirji in seveda tudi Ti! Velja? No, dotlej pa bodi prav lepe pozdravljena, pa vse ostale nabrc žiinske pionirje in pionirke lape pozdravi! Ljuba Majda! Tudi Tvoje pismo je stric Miha Z-veseljem prejel in prebral! Tvoj strah jc bil, kot vidiš, neupravičen, kajti pismo ni romalo v koš! Tvojo-pesmico bom prav .tako priobčil. Kot boš videla, sem jo malo opilil, tako, da je zdaj prav ljubka! Pa mi še~ kdaj kaj .pošlji! »Osle smemo odvesti .ali pa ne, s svojimi osli smemo napraviti, kar hočemo,« je jezno .zakričal Miguel. »S svojimi že, toda ti osli niso vaši. Poznam zgodovino teh oslov. Senjora Montelina je prodala te osle pred desetimi ali enajstimi meseci trem Američanom, 'ki so nameravali na Sierro na lov. Tudi Američane poznam.« Miguel se je zarezal in rekel: »Potem pa je vse v redu. Od teh treh Američanov smo kupili osle.« »Za koliko?« »Dvanajst pez emo dali iza vsakega.« »In sedaj jih hočete prodati po štiri peze? Prav slabi trgovci ste.« Indijanci so se smejali. »Saj ste mi vendar pravili,« je rekel alkade, »da imate osla že zelo dolgo. Koliko časa pa?« Miguel je nekaj časa premišljeval in potem dejal: »Štiri mesece.« Spomnil se je, da je rekel, da so delali v imini in so1 bili že dolgo na potni. Alkade jc rekel suho: »štiri mesece? To je čudna zgodba. Amerikanci so pred nekaj .dnevi prišli z gora. Videli smo jih v vaseh. Tedaj so imeli še vse osle, ki ste jih vi kupili od njih pred štirimi meseci.« Miguel je tedaj znova poizkusil srečo z zaupljivim smehljajem: »Da povem resnico, senjor, .osle smo kupili pred dvema dnevoma od Amerikancev.« »To bi se žc prej ujemalo. Torej tauje Amerikanci so vam prodali osle?« »Da.« »Toda trije Amerikanci niso mogli biti, kajti vem, da jc eden od trojice onstran Sierre v neki vasi, on jc zdravnik.« »Bil je samo en Amorikanec, ki smo od njega kupili osle.« Miiguel se je praskal po obrazu in laseh. »Kje pa ste kupili .osle?« je alkade neusmiljeno izpra-seval dalje. »V Durangu.« »To pa je komaj mogoče,« je rekel alkade, »Amorikanec še ni mogel dospeti v Durango, in če bi prispel, bi vi še ne mogli biti tu.« »Potovali smo vso noč.« »Je že mogoče. Toda čemu naj bi Amerikanec .prav vam prodal osle, če je bil v Durangu; tam bi našel vendar mnogo drugih kupcev.« Sedaj se je vmešal Ignaeio: »Kako pa naj vemo, čemu je prav nam prodal osle in ne drugim ? Je bil pač take volje.« »Potem pa morate imeti pobotnico,« je rekel alkade. »pobotnico s ceno in ¡znamenjem, sicer sme senjora Montelina vsak hip zahtevati osle, ko je v nje vendar vžgano njeno znamenje.« »Poboitmioe nam ni dal,« je odvrnil Miguel. »Ni maral plačati kolkov.« »Tistih nej|aj centov bi že sami plačali, že-zaradi dokaza, da ste osle kupili,« je rekel .alkade. »Prekleto,« je zakričal sedaj Miguel in zagrozil s pestmi, »kaj pa vendar hočete od nas? Mirni smo šli svojo pot, vi nas rpa tu obkolite. Pri guvernerju se bomo pritožili proti vam, da vas bo odstavil, r-azumute?« »To pa jc že preveč.« Alkade se jc smehljali. »Prišli ste v našo vas, da bi nam prodali osle. Osle nameravamo kupiti in tudi za ceno smo se že pobotali. In itako imamo vendar pravico, da poizvemo, od kod so osli. Sicer prispo morda jutri vojaki in nam poreko, da smo banditi, češ, da smo pravnemu lastniku odvedli osle, njega samega pa ulbilii; tako nas lahko celo uslrele.« Miguel se je obrnil k prijateljema in jima pomežiknil. Potem je rekel: »Sedaj pa sploh nočemo več oslov prodati. Niti. .za deset pez. Sedaj pa gremo.« »Toda orodje in kože nam pa boste pač prodali?« je -vprašal alkade. Miguel je nekaj premišljal, in ko se je spomnil, da nimajo kože in orodje nikakega znamenja, je rekel: »Dobro, če že hočete imeti kože in orodje. — Kaj menita?« se je obrnil k tovarišema. »Dobro,« sta rekla. »Pa prodrajmo.« »Te reči' so vendar vaše?« je rekel alkade. »Seveda« je odgovoril Miguel. »Zakaj pa ni prodal Amorikanec kož v Durangu? Čemu pa vlačile vendar kože sedaj som nazaj? Saj tudi vode ne nosite na hrbtiščih oslov v Teko?« »V Durangu niso bile ugodne cene, pa hočemo počakati-na boljše čase.« Miguel ¡je stopil nekajkrat sem in tja, kolli<-kor so mu pač možje pustili prostora. »Ali je odšel Amerikanec nag na železnico?« Alkade je ta> kar nenadoma vprašal. »Kaj menite?« Miguel je prebledel. »Saj ste vendar obuti v njegove škornje, tale je pa oble-^ čen v njegove hlače. Zakaj pa ni nihče oblekel njegove srajce.,-ki je bila še popolnoma dobra? Bila je prav tako dobra kakor nova, če je primerjam s cunjami, ki jih nosite.« Miguel je molčal. ' »Čemu jc ni nihče vzel?« je ponovil alkade. »Vam pa j a? povem,« je nadaljeval, »zakaj ni hotel srajce nihče izmed vas'-obleči.« Niti Miguel niti ostala dva niso čakali, kaj bo Alkade povedal. Kakor hi trenil, je vsak izmed njih skočil na moža, ki mu je bil najbliže. To jc može tako iznen-adtlo, da jih niso dovolj hitro zgrabili. Tako so jim fantje mšli in -zdirjali po vaški cesti navzdol, da bi čim-pTej prišli na piano. Alkade je pomignil nekaterim možem in čez nekaj minut je dirjalo pet. mož na konjih za ubežniki. Niti toliko se niso'1 pomudili, da bi osedlaili konje. Sa.mo uzde so vrgli prek ■ži'-vali. Roparji niso prišli daleč. Indijanci so -jih prehiteli, še preden so dosegli .poslednjo vaško hišo. Ujeli so jih z lasom in: jih privedli spet na vaški trg. »Sedaj pa gremo iskat Amerikarica in ga vprašat, za kolh-ko vam je prodal osle in čemu se jc do nagega slckck da vam je podaril škornje in hlače. Tudi strajco bomo prinesli s sabo,,. ki je nihče od vas ni maral.« Vse to je rekel alkade s pomilovalnim -glasom, ne ida bi čakal odgovora. Fante so zvezali, nato pa so jih st-ražili itrije Indijanci, ki so pocenili nasproti njim, v naročju pa so jim ležale mahete- Možje so •odsedlali konje, dali v torbice iz bičja tortile itJ» odpotovali. Alkade in Parfiirio sla odjezdila z njimi. Kaj bo dobrega na mizi Naša revolucija je ponoi-no potrdita pravilnost marksistične teorije o ženskem vprašanju, da je popolna rešitev ženskega vprašanja mož-ausamo hkrati z zmago proletaria-t;i nad kapitalizmom. Pri tem pa ne gre samo za proglašanje politične, družbene in ekonomske enakopravnosti, ampak gre tudi za posebno saščito materinstva, posebno zaščito žene v delovnem odnosu in posebno družbeno skrb za pomoč v družini pri negi in vzgoji otrok. Pri tem nam je seveda popolnoma jasno, da ne gre le za deklaracijo teli pravic, temveč za aktivno borbo žena za te pravice in po revoluciji za aktivno sodelovanje žena pri graditvi nove, socialistične družbe, pri ustvarjanju materialnih možnosti, da bo družba mogla skrbeti za potrebe svojih državljanov. Socializem gradimo lahko samo ob sodelovanju vseh delovnih ljudi, lahko je le plod njihovih skupnih naporov. Enako je s sodelovanjem v o-btasti. Zato je potrebno — in v tem je naša stalna naloga —, da bodo žene čimveč sodelovale v vsem političnem življenju naše države, v ljudski oblasti, kakor tudi v proiz-' vodnji. Le prevzemanje dolžnosti daje tudi pravice. Najbistvenejša in najvažnejša za resnično enakopravnost žene pa je njena vloga v družbeni proizvodnji. To je vprašanje ekonomske neodvisnosti žene, Iti ji edina daje možnost, da se dejansko v življenju čuti neodvisno in samostojno. Ne gre pri tem za to, da je prav vsaka žena zaposlena, kolikor za to, da so ženam odprte vse možnosti izobrazbe, kvalifikacije in zaposlitve, da imajo možnost razvoja v svoji stroki ter da so po uspehu svojega dela tudi plačane. Aktivno sodelovanje v družbeni proizvodnji postaja vedno važnejša osnova vseh demokratičnih pravic. Froizvajalci dobivajo v sorazmerju svojega družbenega prispevka nove ptaviee pri upravljanju tovarn, pri gospodarjenju s plodovi svojega dela, po novih organih oblasti — po zbornicah proizvajalcev pa postajajo važen činitelj graditve socialistične družbe. Ne bo odveč, če navedemo iz En-gelsovega dela o »Izvoru družine, privatne lastnine in države« mesto, hjer to jasno in nedvomno podčrtava, ko pravi: »... osvoboditev žene in njeno izenačenje z možem je nemogoče in bo nemogoče, dokler bo žena ločena od družbenega produkti! 'nega dela in omejena na zasebno domače delo. Osvoboditev žene bo mogoča šele tedaj, kadar bo lahko žena sodelovala pri proizvodnji v velikem družbenem merilu in kadar jo bo domače delo zaposlovalo samo še v neznatni meri. To pa bo mogoče šele z veliko, moderno industrijo, ki ne samo dopu- šča žensko delo v velikem merilu, ampak ga takorekoč zahteva in teži čedalje bolj tudi za tem, da spremeni zasebno gospodinjstvo v javno industrijo.« Te Eugelsove besede so izredno važne tudi za današnji čas. Nakazujejo nam rešitev tistega vprašanja, ki je danes cesto tako zelo težko za mnoge delovne žene. To je vprašanje o nasprotju, ki nujno nastaja v prehodni dobi med ženinim delom v drnžbeni proizvodnji in njenim položajem v družini. Graditev moderne industrije v naši doslej industrijsko nerazviti državi zahteva na eni strani veliko število delovne sile, na drugi strani pa zaostalo gospodinjstvo zahteva še vedno nesorazmerno mnogo ženinega dela v hiši. Rešitev tega nasprotja pa je mogoča samo v modernizaciji današnjega načina gospodinjstva in z u-stvaritvijo materialne možnosti za družbeno skrb pri vzgoji otrok. Naša naloga seveda ni samo čakati, da se dokončno ustvari velika industrija in potem postavljati vpra- šanje modernizacije gospodinjstva, pravtako pa to še ne spada in tudi ne sme spadati v prioritetne naloge naše socialistične graditve. Moramo pa ta problem postavljati in ga poskušati sproti reševati (n. pr. oli j Liniranju grtt i'vve stanovanj, ob ustanavljanju uslužnostnih podjetij in ustanov, ob delu za izboljšanje trgovinskih uslug, preliranbene industrij,- itd.) V bolj razvitih industrijskih deželah je žc razvita produkcija najraznovrstnejših tehničnih pripomočkov, ki so zrevolu-cionirali ne samo gospodinjstvo^ ampak način življenja družine in celo odnose med družinskimi člani. Naposled še ni tako dolgo, odkar so se naši pradedje zgražali nad železno cesto, ki je danes sestavni del našega življenja, zakaj pa ne bi bližnja leta socialistične graditve omogočila mehanizacija in tehni-zacijo gospodinjstva do take mere, da bo, kot pravi Engeis, »zaposlovalo ženo domače delo samo še v neznatni meri«, ne da bi to hkrati pomenilo uničevanje družine in prijetnega doma. OKUSNO IN POCENI Katera žena ne bi hotela z majhnimi izdatki olepšati in izpopolniti svoje garderobe? Čudežev seveda ne moremo delati, toda z malo okusa in iznajdljivosti lahko naredimo efektne stvari. ¡Na sliki vidite nekaj takih primerov.- 1. Is ostanka platna ukrojimo bluzo po prvem modelu. Na enostavnem krilu imamo• v žepu robček. 2. Temni pulover dobi vložek in ovratnik iz volnenega karirastega blaga. Notranja stran ovratnika je obložena z ostanki od puloverjevega ZbRflVNIŠK! KOTIČEK OTROŠKA PARALIZA (Nadaljevanje in konec) Kakšni so bolezenski znaki? Doslej zdrav otrok bo postal zlo-volljen, tožil bo o glavobolu, morda bo celo bruhal ali imel drisko. Temperatura telesa bo okrog 39 stopinj, le redkokdaj bo vročina visoka. Tako stanje lahko i traja samo en dam ali pa več dni. Vsekakor pa se Kdlo zgodaj pojavijo bolečine v mišicah telesa tako pri mirovanju kot pri gibanju udov. Paralizirama je lahko ena sama mišica, ali pa i*» skupaj, ilahko cel ud, lliaihko prav vsi udje telesa, lahko seveda tudi mišice 'trupa, dihanja. Najčciče so prizadete mišice spodnjih udov. Paraliza zgornjih udov je redkejša, paraliza mišic trupa pa najbolj redka, zato pa najnevarnejša za življenje, ker lahko nastopi nagla zadušitev. Približno po ejLem tednu se stanje prav počafiii začne izboljševati, palarbjiranc mišicc pobegoma oživljajo, pridobivajo na moči, nekatere več in hitreje, dirage manj in počasneje, žal nekatere nič. Počasno izboljšanje lahko upamo in priča-kujemo v ««m letu. Ta čas temeljito in poitrtepžljivo izkoriščamo in s pri/metrnim zdravljenjem skušamo oboleili mišici povrniti kar največ moči. Zdravljenje 1 k Jezni spada samo v roke zdravnika, bolje rečeno v bolnico. Naj navedem samo nekaj osnovnih (potez: ziaradi močne na-iezijivosti jo bolnika treba takoj osamiti, onemogočiti stik z nepoklicanimi odraslimi in predvsem z otroki. Bolnikovo blato je zaradi kužnostii treba zažgati, robec im ostalo perilo temeljito prevreti. Glavno pravilo pni zdravljenju jo popolno mirovanje in ležaraje na čvrsti, trdi žimniai. Proti bolečinam dajemo potrebna zdravila in na boleče ude polagamo tople obkladke, kar bolniku zelo ,pri ja. V začetku bolezni skrbimo, da bolnik obolelih udov ne .premika, pozneje pa, ko bolečine izginejo, skrbimo za razgibavanje sklepov in za vaje za jačamje mišic. Prav ta telovadba -pada v roke strokovnjaka, ki edini zna presoditi kakovost, jakost im trajanje potrebnih vaj. Ta vadba je ipirvi bistveni del vsega zdravljenja in bo zmanjšala invalidnost ali pa jo docela preprečila. Drugo bistveno pravilo v zdravljenju otroške paralize je, da strogo in neprekinjeno skrbimo, tla sc ud ali del uda ne popači, ne skrivi. Zato bo zdravnik v začetku bolezni obolele ude položil v primerno opornice, ki bodo preprečevale upogibanje, nepravilno oblikovanje in nepravilno rast ipairaiizlranega uda. Končni izid ¡bolexnii v glavnem zav. od bolnikove volje in vztrajnosti, ("ie le gibalni živci niso bili preveč uničeni. Dr. M. K. ostanka. K temu nosimo lahko tudi rokavice iz karirastega materiala. 3. Stari, ozki pas preoblečemo z vzorčastim blagom, kretonom, taf-tom ali volnenim blagom. Razen tega naredimo iz istega blaga tudi pentljo okoli vratu. 4. Iz ostanka kretona ali. svile naredimo za poletje primerno bluzo. 5.Majhen ostanek pikea ali žameta je potreben za to lepi ovratnik, ki ga prekrižamo in pripnemo na obleko. 6. Enostavno šlirioglato ruto lahko porabimo k temni popoldanski obleki. Ruto razrežemo in en del zašije-mo v izrez okoli vratu, drugega pa uporabimo kol žep ali pa ga imamo enostavno v roki. HITRO PRIPRAVLJENO PECIVO Kupimo pol kg keksov pravokotnih ali kvadratnih oblik. Pripravimo si še 250 g margarine ali presnega masla, 150 g sladkorja, 75 g smetane in malo limonine lupinice. Margarino ali maslo, kakav in sladkor denemo v lonec in ga postavimo v drugega večjega z vročo vodo. Mešamo, in ko se je ma-ščoba raztopila, dodamo še jajca, smetano in limonino lupinico. Paziti pa moramo, da se nam zmes ne razgreje in nam jajca ne zakrk-nejo, margarina pa sesiri. Ko je zmes lepo gladka, jo postavimo na hladno, da se nekoliko strdi. Medtem vzamemo podolgovato o-bliko za piškotno testo in jo obložimo s pergamentnim papirjem. Na dno denemo plast keksov, namaže-mo jih s pripravljeno zmesjo, nato damo zopet kekse. To ponavljamo, navrhu pa morajo biti keksi. Obliko postavimo čez noč na hladno. Zjutraj jo zvrnemo, odstranimo papir in narežemo rezine. OREHOVO PECIVO Stehtamo 4 jajca, nato pripravimo isto količino sladkorja, za težo treh jajc moke, skodelico na debelo zrezanih orehov, pol pecilnega praška. Rumenjake in sladkor penasto zmešamo, nato dodamo moko, orehe in sneg dveh beljakov. Zmes vlijemo v pomazan pekač za dva prsta na debelo in spečemo. Ohlajeno zrežemo na poljubne oblike. To pecivo je tečno in hitro narejeno. PISAN ČAJNI KOLAČ 40 dkg moke, 20 dkg sladkorja, 4 cela jajca, žlico pecilnega praška, 4 dkg presnega masla zamesimo v testo. Enemu delu primešamo 2 žlici kakava, drugemu 10 dkg zrezanih orehov ali lešnikov, tretjemu 10 dkg izbranih rozin ali narezanega suhega sadja. Vsak del posebej oblikujemo z rokami v klobaso, ki je malo daljša od pekača. Iz vseh treh pramenov spletemo kito in jo lyelozimo v pekač, pomažemo z jajcem in spečemo. Ohlajeno zrežemo na rezine. Ker je lepo pisan, je otrokom v veliko veselje, Vodoravno: L staro orožje. 1. ribiška potrebščina, 7. zveza, 8. razum, 11. eg.iptsko božanstvo, 12. zora, 15. povratno osebni zaimek, 10, eden izmed durov, 17. »in tako« (kratica), 18. priitrdiilnica, 19i pre-; mikati, 22. dva enaka samoglasnika, 23. predlog, 26. naramuniki, 29. okorel, trd, 30. član družine. Navpično: 1. modrilo, 2. slaro-slovanska pijača, 3. začimba, 4. sanje (2. sklon), 5. igralna kairto, 6. utežna enota za zlato, 9. drgne, gne-te, 10. del voza, 11. delati risbo, 13. ■vrsta cigaret (množina), 14. znanost, 19. vojaški gojenec, 20. kazalmi zaimek, 21. zunaj, 24. neporaščen gozd. trata, 25. domača žival, 27. reka v Italiji, 2Í!. osebni zaimek. t 2 3 •i 5 6 7 :::::::: lîimn iljilip ¡íiíifíl Ii 8 9 III 10 jHÜ It 12 13 H 15 10 • 7 üg 18 19 20 21 22 !!)•'»! IpisS 23 BI 24 MtttMl lililí 25 ¡1 26 27 28 29 30 Kako šivamo tkanine nylon in polivinil Moderna industrija izdeluje iz raznih plastičnih mas izdelke, ki so tako tanki, da sličijo najfinejšim tkaninam. Najbolj poznani tkanini iz teli mas sta nylon in polivumill. V gospodinjstvu ju uporabljamo za zavese, predpasnike, senčnike, prte, pa tudi za perilo in obleke. Kaa- ai cesto iz teh tkanin tudi same kaj se-šijc-mo ali predelamo uvožene komade po svojem okusu in rabi, moramo vedeti .kako jih šivamo. Obe vrsti blaga pri . delu dr Sita iz rok. Da to preprečimo, potresemo oba dela, ki ju hočemo sešiti, s pudrom, ali pa vtaknemo vmes svilen papir, ki ga po končanem delu previdno izvlečemo izpod šiva. Šivalni .stroj naravnamo na najdaljše šive, kajti kratki in gosti to blago trgajo. Tudi če šivamo na roke, vzamemo tenko ši-vamko in šivamo s prednjim vbodom. Debela šivanka pušča velike luknje in tudi upor tkanine, ki je gosta, je veliko večji. ZENE PO SVETU Moderno gospodinjstvo pomeni za ženo veliko olajšanje pri (njenih vsakodnevnih opravilih. Pri nas še vedno porabi žena nimogo dragocenega časa za zamudna gospodinjska dela. Pa poglejmo, kako so si uredili žene drugje 1 O vtisih svojega potovanja po Angliji piše naša študentka med drugim : »Dva prijetna večera sem preživela na domu nekega angleškega študenta medicine, ki živi s svojo ženo (Kamadčanko) in dvema otrokoma v zelo prikupnem delu Londona. Po prvem tipajoče,m medsebojnem seznanjanju, smo sc kmalu sprostili in preživeli nekaj prisrčnih ur ob kramljanju o študiju, in življenju pri nas in pri njih. Ko sem gledala njegovo ženo, sem se čudila, kako more imeti gospodinja tok o lepo negovane roke z dolgim; rdečimi nohti. Ko smo bili dovolj domači, sem jo tudi vprašala, kako to napravi. Uganko je razvoz-Ijula tako, da me je peljala v svojo majhno kuhinjo. Tam stoji nekaj belili omar, ki skrivajo vse tajne moderno urejene kuhinje. Električni in plinski štedilnik, električni .pomival-nik za posodo, hladilnik, mešalni k za pecivo in stroj za pranje iperiia. Največji zaklad kuhinje pa je lonec, v katerem lahko skuha tudi meso in zelenjavo v nekaj minutah. V steno je vzidanih nekaj omar za posodo. Ko sem poslušala njeno razhigo, se mi je. zdelo, da je tako, kot da reče: »Hokus - poknis! Mizica, pogrni se!« in srečni Joe lahko sede k dobremu kosilu. Verjetno je v l,aiki kuhinji res prava igrača in veselje kuhati! Gradbeniki in tehniki za notranjo o.premo gradijo stanovanjske prostore z vsem komfortom, talko se v nekaterih deželah žene same imenujejo »osvobojene gospodinje«. To njihovo izjavo potrjujejo najrazličnejše moderne naprave, kakor so pralnice z električnimi stroji', centralna kurjava, plinski u"n električni štedilniki, preskrba s toplo vodo, najbolj racionalno urejene kuhinje z omarami, ki ne zavzemajo preveč prostora, tla, ld se lahko čistijo, vrata in stene, ki so gladke, brez okraskov, .majhne kopalnice ki se hitro očistijo, ker so obložene s porcelanastimi ploščicami in vzidano kopalno kadjo, vzidane omare za obleke, stroji za pranje perilu, stroji za kuhanje, mešamje testa. ribanje in mileUje, sesalci za prah in še vrsta drugih praktičnih gospo, dinjskih aparatov. Tale štedilnik imenujejo. »Jakson«. Avtomatično kuha, nadzoruje vrenje, ima velik prostor za jedilno o-maro im več premičnih pečic. tako da več jedi lahko kuhate o-zrroma pečete obenem. Ta ekonomični štedilnik je ■izdelan iz c-majla ali jekla, prav iz-da. Im o greje, odlično peče. OLJA, GOREČE MAŠČOBE NE GASIMO Z VODO. Olja in masti, s<3 se polila po štedilniku in od vroeine vnela, ne gasimo z vodo, ker bi maščoba, ki je lažja od vode, priplavala na vrh in naprej gorela! Ogenj posujemo s pepelom/ki ga imamo vedno pri roki. Prav nam pride tudi pokrovka, s katero pokrijemo ogenj Mladinske prveisty© w smučanju T t L15 N A VZGOJA • 5POÍIT • 5AH z jugoslovanskim športnikom št 1 Že nekoliko dni jc v Beogradu toplo in sončno —• neobičajno vromc za ta letali čas. Prava pomlad. Morda jc prav zalo na velikem stadionu S. D. Partizana tako živo. Na vratih, ki vodijo v slačiihiice, je največja gneča. Vstopajo in odhajajo milndi ljudje, oblečeni v trenirke. Prvikrat sem tu in se nc znaj-d.-mi. Blodim po hodnikih. Ob vhodu v iteko slačibiioo zopet opazim krat pa je začel teči kot prerojen. Doliitol jc drugega Šveda in se začel bližati Niistremu. Več tisoč gledalcev je sredi največjega naliva ostalo na sladionu in začelo skandi-rata: »Miha, Miha!« Dal je vse od sebe, pojačil je tempo in le za malenkost zaostali za Nistremom. Postavil jc nov jugoslovanski rekord, čeprav mu pogoji niso odgovarjali. Zdelo se mi jc, da Milialič živi le veliko gnečo. No, vrata so odprta, zaradi steze. Sedaj ko sem ga spoznal, Mihalič na cilju in sklenil sem, da bom kan- tu poskusni! srečo: ■ «Oprosti t«, ali hi lahko govoril z Mibailiocm ?« »Seveda, tu je,« mi jc odgovoril eden od športnikov, ki so pravkar prihajali iz kopalnice. »Da, da,« so potrdili tudi drugi v slačilniei. »Tako je, če jc nekdo slaven.« Uganili h», kaj hočem. Mihalič mi je kazal hrbot, pravkar je oblačil majico. »Ali imate 15 minut časa, morda po treningu?« «Najbolje bo takoj, potem bom utrujen.« Sedla sva polog okna. skozi katerega so se vsipali sončni žarki. Že takoj v začetku je napravila name velik vtis nenavadna skromnost tega športnika, človek, ki ima kopico jugoslovanskih in meddržavnih rekordov in ki ga smatrajo za najres-»rejšega tekmeca Zatopeku, se jc pogovarjal z menoj povsem enostavno, mirno in brez kakršnega koli pretiravanja. Že iz prvih besed sem spoznal, da ni lahka atletika Mihaliču ¡samo v osebno zadovoljstvo, temveč jo zanj tudi resno delo ali morda celo življenjska cilj. Teči je začel pred desetimi leti. Do lota 1917 jc živel v Zagrebu, kjer je rojen in bil lutli zaposlen kol -grafični delavec. Tedaj je pretekel 10 km v času 31 minut. Z resnejšim treningom je začel šele s prihodom v Beograd v S. D. Partizan, Treniral je redno in vztrajno in kmalu so se rascvile njegove sposobnosti. Svoj rekord na 10 km jc porušil 13-krat, Toda z rezultati ni bil zadovoljen. Vedel je, da bo lahko z vztrajnim treningom dosegel še mnogo več. Dobro s t*, opominjam njegovega teka na 10 km koncem 1 anskega lel a pmoifci Švedski. Borili se je z Nistremom, enim najboljših tekačev na tej progi na svetu. Bližal se je že konce tekme in »Miha« jc zaostal. N a en• Razpored fluorografiranja v koprskem okraju 21. 2. 8—12 ure: Padna, šola; 24. 2. G— 12 ure: Bartoki, Setrmin,zadružni do-m: 11—16: Prade. stara šola; 25. 2. 8—16 ure: Čežarji-Pobegi, zadružni dom; 26.2. 8—k2 ure: S.Tomaž, graš. por.; 13,30—16.30: Škocjan, kmet. šo-la; 27. 2. 8—12 ure: Semedela-Žustoro-a, gostilna; 13.30—16: S.Marko, šo-£a; 28. 2. 8 -12 uro: Prove-Kampel, vila š.; 14-—16: Triban, vas; 2. 3. 8—10,30 ure: Salona, vas; 11— 12,30: Maožan, šola; 14—17: Sv. Obaild, zadruga; 3. 3. B—11 ure: Valdoltra, baloica; 13—16: Ankaran, bolnic*. šc bolj verjamem, da on živi le. zaradi teka in da je vse drugo temu podrejeno. Nobeni njegovi rezultati in novi rekordi ne bodo zame več presenečenj e! »Katerega teka se najraje spominjate ?« »Novoletnega v Sao Paolu. Mnogi so mislili, da bo zmagal Finec Ju* liai. Seveda so tudi na mene računali, vendar na nihče pričakoval, da bom izboljšal i-ekord proge za skoraj eno minulo. To je bil moj življenjski tek. Prejšnji dan som skoraj ležerno pretekel progo in postavil čas, skoraj enak staremu rekordu. Bil sem siguren, da bo naslednji dan porušen dosedanji rekord proge. Biilo je zelo vroče. Stairtaili smo v skupini. Kmalu sem bil na čelu. Na oillj sem prispel 300 metrov pred drugooplaaira-nim Fincem Juilinom. Nisem imel prave konkurenco. Zmaga je bila sigurna, vendar jaz ne tečem zaradi zmage, temveč zaradi rezultata. Da bi bilo nekoliko hladneje, bi bil rezultat boljši.« Milialič je osvojil publiko v Sao Paolu. Na tisoče naših izseljencev mu je navdušeno ploskalo. Seznanil se jc z Ade.mirom da Silvo, svetovnim rekorderjem v troskoku, s Kruric-kim. Juilinom, z japonskimi tekači čin z Italijanom Pepieeillijom. Z Italijanom je treniral nekaj dni skupno in Pcpicelli je zrušil državni rekord. Dejal mu je, da bo prosil italijansko federacijo, naj povabi Mihaiiča za nekaj mesecev v Italijo, da bo trenira! njihove tekače. Mllialiču so ponujali velike vsote denarja, da bi ostal v Braziliji. Odklonil je. Vrnil se je v Beograd, kjer se pripravlja za nove uspehe v letošnji sezoni. »V čem jc skrivnost vašega uspeha ?« »Nobene skrivnosti ni tu. Marljiv in vztrajen trening. Tekel som mnogo. Najprej pol ure dnevno, potem vedno več. Danes tečem tudi po uro in pol dnevno. Ves uspeh je v tem.« Mihalič ima danes 30.let. To so leta, v katerih dolgoptrogaši dosežejo najboljše življenjske Tezuitate. Tudi od Mlihaliča pričakujemo nove rekorde. Vendar o tem ne mara govoriti. Pol ure nato sem zapuščal stadion. Mihalič jc tekel že pol ure, to je okrog 10 km. Tekel je ves svež, kakor da je pravkar začel. Opazoval sem njegove dolge, enakomerne korake in zopel so mi stopile v spomin njegove besede o skrivnostih uspeha. Da, od človeka, ki trenira vsak dan požrtvovallno in vztrajno, lahko še mnogo pričakujemo! LJ. S. Letos se je prvič zgodilo, da so naši mladi smučarji iz Primorske odšli organizirano na republiško mladinsko prvenstvo, za letos samo še člani Idrijskega »Rudarja«. Velikih uspehov seveda nismo smeli pričakovati, ker vemo, da je smučanje v drugih predelih Slovenije na mnogo višji stopnjL Najlepši u-speh je vsekakor dosegel med mlajšimi mladinci v teku na 4 km Mi-kuž Marijan, ki se je nepričakovano plasiral na 3. mesto. Dober uspeh •sta dosegla tudi starejša mladinca Podobnik Jože in Erjavec Jože z 10. oanosno 11. mestom, medtem ko je prvak Primorske Franko Pavel prišel na 18. mesto. Od štafete 3 krat 5 km smo sicer več pričakovali, vendar smo s 7. mestom tudi zadovoljni. Mnogo hujšo konkurenco so imeli alpski vozači nad Skofjo Loko. Primorski prvak Logar Ivi je v smuku dosegel 16. mesto, v slalomu, kjer smo od njega več pričakovali, pa je zlomil smučko. Zaseženo 9. mesto pa je med mlajšimi mladinci dosegel prvak Primorske Likar Rudi. Uspehi so na videz morda skromni, vendar moramo biti za letos z njimi zadovoljni. To je 'bil prvi večji korak, s katerim smo našli stik z najboljšimi smučarji Slovenije in se mnogo naučili. Prepričani smo, da bodo rezultati že prihodnje leto boljši in da se bodo prvenstva udeležile tudi druge primorske smučarske enote. Ponovno se je pokazalo, da imamo mnogo večjo možnost za dosego uspehov v tekih, Kakor pa v alpskih disciplinah, zato ponovno priporočamo vsem društvenim funkcionarjem, da gojijo teke, ki so tudi praktično pomembnejši. L. S. Zakaj ni bilo nogometne tete AURORA - PROLETER? V nedeljo bi se moralo začeti nogometno prvenstvo koprske pod-zveze, ki pa je bilo v zadnjem trenutku iz nerazumljivih vzrokov odloženo. Nekateri trdijo, da je bila temu vzrok burja, kar pa je le slab izgovor, kajti v Trstu sta se srečala Triestina in Juventus ob neprimerno slabšem vremenu. Za srečanje med starima kopr-skema rivaloma Auroro in Prole-terjem je vladalo v Kopru veliko zanimanje, zlasti še, ker je Proleter v zadnjih tekmah dokazal, da lahko sicer boljšemu nasprotniku, zmeša račune. No, gledalci to pot niso prišli na svoj račun, kajti ob določenem času se je pojavilo na terenu samo moštvo Proleterja. Sodnik, ki bi moral po vseh pravilih priti na teren in počakati določen čas, je odšel spraševat funkcionarje, ali bo tekma ali ne. Vse t> zlasti pa še, da niso bili niti igralci, niti Sodniki in publika pravočasno obveščeni o odgoditvi tekme in da jim niso obrazložili vzrokov tega postopanja, meče kaj čudno luč na razmere v koprski nogometni podzvezi. Vsekakor bo treba energičnih ukrepov, da se v prihodnje taki dogodki ne ponovijo več. RADIO - OGLASI - OBJAVE Najvažnejši sporedi od 22. februarja do 27. februarja 1953 SOBOTA 21. II.: 14.30 Jezikovni pogovori; 17.40 Pesmi in plesi narodov Jugoslavije; 18.30 Morja šiTO-ka cesta: 21.00 30 iminut najlepših melodij; 21.45 Pisarn spored zabavne glasbe. — NEDELJA 22. II.: 8.30 Za maše kmetovalce; 9.00 Mladinska oddaja: Brkonja Čeljustnik ■— in pogovor s pionirji; 13.45 Glasba po željah; 15.00 Z mikrofonom med ua- iiiiii irrEiiiiitirnii h iiiiirimiiiiiii tiiiiiiitiiuuitiiim fititiimiitiiif riiimiiiii mili i iiiiiiiiiiiiiciiiiiiiiiiiiiitKitiMnriiiinii ititttitiitiii mini i mu iimtiti nimm niiuNiiiiniiuiiiiiiiimmiimiiiimiiiiiiiiiiitiflmniiiiiiiiiiiii 9 e 9 Dragi moji Istrijani, čiči, Brkini, Kiraševci in tako naprej! Ves teden sem hodili okoli in se vrnil z zvrhano torbo, toda po pravici vam povem, da je ta moja služba težka in tudi delikatna. Prav lahko se zameriš levo in desno, tako da nc veš, komu lij ugodili. Edino v Kopru se ne moreš nobenemu zamerili, ker je na ozkih ulicah zmanjkalo prostora za levo in desno in je zato vse »drito«. Pač pa se v Kopru lahko razžališ, kolikor te jc volja. Mi Bržani rečemo, da »smo se ne muč ofendirali«, Čc mam ni prav, gremo na sodišče in to razžaljeni in neražžalje.nii. Tam so sodniki z nami ,nekaj časa prepirajo, nas sprašujejo delikalnc stvari in na zadnje nam rečejo, naj malo počakamo. Skrijejo se v posebno sobo, da mi no bi slišali, kaj se menijo. Tam »vagajo in vagaijo« vse izrečene besede, »pomarendajo« in se, veselih obrazov vrnejo v dvorano. V lepi slovenščini,; nam naštejejo kakih dve sto paragrafov o lepem vedenju, o časti, poštenju, o spoštovanju bližnjega in tako naprej. Ko končajo, smo silno zadovoljni, dti se jc vse sreino speljalo. Plačamo lakse in sc odpravimo »pocrkora/tivno« v prvo oštiarijo. (Je imamo dovolj denarja, se. šli enkrat skregamo in tudi »ofen-diiramo«, če jc potrebno, toda ne-službeno, dokler nas proti večeru ne zvlcčejo -domov naše žene. Talko so tudi prejšnjo soboto na koprskem sodišču obravnavali razžalitve in časti, toda niso mogli priti »resmkii do dna«, kakor temu rečejo učenj, kritiiki hi književniki. Sedaj se bodo dobro opremili s MŠpago in škarponi« in se spustila v globino, kakor v kakšno kraško jamo. Tja bodo prišli šele 28. februarja in pogledal^ »resnici v oči«. Kako se bodo nekateri s tega d... a zvlekli ven, ne vem. Če bi jaz mojo ženo Jueo tožil za razžaijenje časti, bi se do smrti preselila v »p-ržo»«. Kako bi pa jaz revež poleni brez ženske, a? Razmišljajoč tako o svoji žalostni usodi sem se nekak o prerinil v avtobus za Marezige, ker sem obljubil že zadnjič, da jih ohiiščc.m. Marežga-ni so me kislo sprejeli in mi grozili: «Ti, Vanc, glej, kej delaš z nami. De si valje demontiirov v časopis, de m/i ne krademo kekuši, če ne ne buoš nesev zdravega nusa nazad v Kuo-pr!« »Takii so mi rekli«, sem se branil, »neke ženske, de jem čez nuč zmankevajo v kuimikih debele kekuši jenu de sc a ni z njim gostijo!« »Gostit sc je auiu, jen, krast je pa dragu«, so s trdimi besedami poudarili Marežgami, tako da me je obliki resnična »kurja« polt. »Nu, pa reete, kakii jc blii,« sem vprašal. »Tu ti je taküa je rekel Pep-i Su-badinov: »Mi smo napredni jenu tudi na predavanja liuodimo. Tam smo slišali, de so niajbulje kekuši štajer-fce, ki znesejo 500 jajc na mesec. Sej znaš, Vanc, de so jajca draga. Če bi imeli v šiši štajea-ke, bi imeli tudi duoisli soivdov, za sovdo pa laliko vse kupiš. Naše ženske, ki so starinske, pa štajerk ne in nc. Zailü smo mi inuožd sklenili, de te debele domače zakuoljcmo. de hi .prsilili ženske, de kupijo štaje.rke. Tatu je pršlu do gostije, m-a krali niixino!« »A laku je Iii,« sem rekel. »Puaitlje. zde j jest javno demontiram, de ni res, de je res, de v Marezmgah kekuši kradejo, ma jo res, de bi tli pumi jajc jenu sovdov.« Tako sem z zdravim nosom odšel iz Marezig, toda v Sv. Antonu l>i bil skoraj tudi popek pustil, če nc bi imeli nog št. 49, ki preskočijo tudi najvišje brajde. Na dan pred pustom so imeli v oštariijii vajo v boksanju v lrebubc, dmde prijeme za golšo, brcanje v glavo, lomljenje stolic in lirgamje ovratnikov. Vsa čast gostilni-čiurju, ki je dal vzpodbudo za ta vsesplošen šport. Menda ga bodo sedaj izvolili tudi za predsednika strelleke družine, ker dosedanji predsednik nima časa za strelstvo. V največji burji me je »lušo vetu* ra« z vso naglico odpeljala na Kozino, prav za prav Kazinuo. Na bloku so mi samo salutirali, ker vedo, da imam diploniaitsk.i vizum cieko-.br-kins.kega konzulata r Kopni. Sprejem na »križadi« prisrčen, kakor se spodobi, samo časa niso veliko imeli, ker so prav v tem hipu »legalno konltrabandiirali« v Trst burjo. »V Trstu jo plačajo v tuji valuti«, je rekel Dušan: in jo računajo na kilometre.« Tisti dan so jo Kaz.inci pošiljali s 170 km na uro, denar bodo pa dobili v Narodni banki v Sežani v obliki devic, s katerimi lahko kupijo vse. »Vanc, kej jc nuavga v sveti«, mc jc -vprašal Dušan pri kozarčku finega vina iz hripevskih vinogradov. »Ej, duasti, pumi,« sem rekel: »znaš, de me poznajo ludi v Rimi jenu ameriški zunanji minister Dutlles je doznav zame. V »Centro Studi Adri-atici v Rini! so Duiiesu poslali pismu, de jest jenu vsi mi Slovenci nismo civilizirano prebivalstvo. De smo na niski stopnji jenu de ješče-mo, k] bi se dokončno naselili. Oštja, m vildu, de znajo, de jest in Juca ješčemo kvartir. Zatu -- so rekli v Rimu Didlesu •— nej dajo Taljanom vse do Vlcbita in Dinarskih planin, ker hi se tam lažje pri-rodno branili. Ti pej znaš dirabru, kaku so uani od tam »nepritrodno« frleli jen.u bežali., de je smrdcilu do Pjave in še čez. Taljani se tudi jezijo na njihovega poslanika v Ameriki Tarkja-nij-a, ker da jema zakrpane brgeše. Mu mečejo pod nus, do nc bo neč dosegu z zakrpano ril jo .pr Ameri-kameih. Vadiš Dušan, takšni so, Tlc se delajo veliki in bi nas tli požrl, če. bi se mi pestili, v Ameriki pej uspeh njihove politike zavisi od ane riti.« »Lepu si povedov«, je pritrdil Dušan, »pa pridi še in pozdravi Juco.« šim ljudstvom; 15.20 »Sem deklica mlada:, vesela«, pisan šopek slovenskih narodnih; 16.00 Slušna igra: Ustino-v »Ljubezen štirih podpolkovnikov« : 18.30 Slovenska pesem ob slovenskem Jadranu. — PONEDELJEK 23. II.: 11.00 Igra orkester J L A. iz Portoroža; 11,30 Žena in dom; 11.31 Iz športnega sveta; 18.45 45 minul prijetne zabave. — TOREK 24. II.: 14.30 Strani naše zgodovine: 18.30 Jezikovni pogovori, 18.45 Liszt: Koncert št, 1 v Ecuduru za klavir in orkester; 20.00 P. J. Čajkovski »Evge-uij Onjcgin«. oipe.ra v treh dejanjih; 22.00 Vabimo za ples. — SREDA 25. 11.: 11.00 Dopoldanski simfonični spored ; 11.30 Šolska ura: »Veter pripoveduje«, povesti iz prirode; 14.30 Kulturni .pregled; 18.15 Glasbeni portreti skozi svet in čas: A. Dvorak v luči svoje »Amerikanskc simfonije«; 20.30 Pojo jugoslovanski zbori; 21.00 Nexo »Sirota Slina«, roman v nadaljevanju; 21,30 Pol ure nemško glasbe. — ČETRTEK 26. II.: 11.20 Od Triglava do Jadrana; 18.15 Iz, zakladnice južnoameriških ritmov : 18.30 Iz ljudske revolucije; 18.40 Koncert baritonisla V. Ruždia- ka. - ISTRSKA BANKA odobrava kratkoročna denarna posojila -za področje okraja Koper in Buje: a) delavcem in nameščencem v potrošniške namene, h) obrtnikom za nabavo -surovin liu materiala, c) kmetom za nabavo sem en in umetnih gnojil. Vso potrebne informacije v zveni z gornjim prejmejo ref I ckl anlii na sedežu banke v Kopru. Prosvetno društvo »ZORA« iz Opatije gostuje v nedeljo ob 20. .uri v koprskem gledališču s folklornimi plesi in pesmimi. II RVATIN Koren Ermida, roj. 3. VI. 1925. v Čcntur - Marezige, bivajoča v Fiijcirogi št. 13 je izgubila osebno legitimacijo, izdamo od obč. LO Šmarje in jo proglaša za neveljavno. KLJUČE so našli 4. t. m. na nogometnem igrišču v Kopni. Lastnik j-ili lahko dvigne na okrajni komandi Narodne zaščite v Kopru, Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik Milko Štolfa — Tiska tiskarna »Jadranu v Kopru. Naslov uredništva in uprave: Koper. Santorijeva ulica 26. tel. 170, poštni predal 2 - Številka tekočega računa pri Narodni banki v Kopru 657-T-161 Letna naročnina 500 din, polletna 250 in četrtletna 130 din.