Izhaja 1. in 16. dan vsacoga meseca. Velja za colo leto 8 gold. za pol lota gold. 1,50. Vredništvo, opravnižtvo: Krakovski nasfp št. 10. 6. številka. ljudski Glas Insorati: Petit-vrsta, ako se lkrat tiska 5 kr., 2krat 4 kr. in ako se 3krat ali večkrat tiska 8 kr. Rokopisi se ne vračajo. Na nefrankirana in pisma broz podpisa se no ozira. V Ljubljani dnč 16. marca. II. leto 1883. Nove ideje — novi možje! Nov svet je postal mej nami in porodile so se nove ideje v ljudstvu. Stare, puhle fraze nimajo več veljave. Državni poslanci, ki še vedno v parlamentarnej areni prazno slamo mlatijo, se po polnem varajo v svojih nazorih in časovnih potrebah. Državne poslance naše in mestne zastopnike ljubljanske, ki po starej navadi najpotrebniše zadeve odkladajo od seje do seje, teden za tednom in mesec za mesecem, so vže davno prehiteli drugi dogodjaji. Ljudstvo zahteva od svojih zastopnikov pozitivnih in praktičnih uspehov, ono zahteva brzega in plodonosnega delovanja. Poklic poslaniški ali mestnega zastopnika nij samo častni. Poklic ta obseza najtežavniše dolžnosti, dolžnosti resnega delovanja. Srednje in nižje vrste ljudstva ovlada velika nevolja. Cim dalje se kaže potreba socijalne in gospodarstvene reforme, ki zasluži občno pozornost. Meščan pravi: Kupčija gre rakovo pot in država mora skrbeti, da bo bolje in da mi ne obera-čimo. Obrtnik, delavec pa: Mi dva ne premo-reva toliko, da bi mogla vsaj človeški eksistirati; družba je dolžna, da nama ona vzmogoči človeka vredno stanje. To ste dve potrebi, ki zna-čite denašnji položaj. Kar smešno je videti, kako se v očigled tem razmeram javne zadeve po starem kopitu rešavajo. Vsi ti poslanci in mestni očetje iz starodobne šole podobni so mumijam, ki so povstale iz grobov. Podobni so starodobnim razvalinam starega veka. Njim gre le za vnanje reprezentiranje in govorniško glorijo. Ce se to ne predrugači, nij čuda, da se ljudstvo ojači in nove možč pošlje v javne zastope. Ce ljud zahteva kruha, dela in zaslužka terja, pač mu je šmentano malo pomagano z puhlimi govori. Poslanci naši morajo vse svoje delovanje prenesti na tisto polje, na katerem našemu narodu vzraste izdatno zboljšanje materijalnega stanja. Pa tudi mestni zastopniki ljubljanski morajo vso svojo moč v to združiti, da ukrenejo sredstva, po katerih bi razcvetalo mesto naše in se mu odprli novi viri blagostanja. Nove ideje, ki ovladajo ljudstvo, terjajo svoje pravo. Volilci nijso več tako lahkoverni in naivni, kakor nekdaj. Poslanca ali zastopnika ne volijo zavoljo tega, da bi se ponašal z mandatom, ampak da bi se zanje potezaval, delal in zastopal njihove interese. Kdor neče delati in se truditi, nijma pač pravice zavzemati prostor, častni sedež v javnih zastopih. Tacih «placholterjev» ljudstvo ne treba. Komur nij moči služiti novim idejam, kedor socijalnim in gospodarstvenim pretvorbam ali reformam ne more delati gaz, tak nijma pač prava do ljudskega mandata. Da, porodile so se nove ideje v ljudstvu, mej narodom našim, a to ne uvidevajo tisti, ki so bili do zdaj narodovi voditelji, kažipoti. »Nov svet je postal mej nami» — s temi besedami pričeli smo današnji uvodni članek — in ker je dandanes politikovanje neobhodno potrebno za vsak narod in za vsacega človeka — mi mislimo izobraženega, niti iznimši ženske — ona je buditelj in nositelj napredka in novih idej — se narod, ljud brez politike pogrezne v duševno letargijo in postane suženj tujih življev. Kaj nam pač koristi še tako lepo govoričenje v dunajski zbornici o jezičnej ravnopravnosti, le jezik, jezik je vedno na dnevnem redu, doma se pa jako malo briga ljud za te puhle fraze, ker pajčevina v želodci nij niti nemška, niti slovenska, ampak pohaja od — bede! Od početka izhajanja našega lista in do danes se nam pač ne more očitati, da bi bili mi stali pikro sedanji vladnej sistemi nasproti, baš nasprotno, ker smo imeli in imamo še sladko na-dejo, da bo vlada vse v njenem programu na-črtane točke uresničila, ker stranki naši tudi ni vse jedno, ali se za ljud česa stori na Dunaji ali ne; naj si tudi na obalih Dunava zapamtijo, da smo mi pač vže siti tistih velikonočnih praznikov, ko so se naši poslanci vračali domov brez pi-ruhov; bože, vsaj bi bili zadovoljni, ko bi nam vsaj lupine prinesli! Izvirna dopisa. Iz Krope. V preteklem letu se je Vaš cenjeni list večkrat prav možato za nas Kropčan potezal, a letos ste nas menda po polnem pozabili (Nikakor ne! — Ured.) Ker se naše slabo stanje ni ne zboljša, naj bo tudi meni dovoljeno, nekaj ome niti. Kako se naš delavec od rane ure do trde noi za svoj borni kruh trudi, le tisti vč, kateri si j v Kropi vse razmere ogledal. Cele rodovine s tako rekoč na svoja ognjišča za vse življenj priklenene in komaj si toliko časa pridobž, d svoje turšičine nezabeljene žgance vžijejo. Nji dnevni zaslužek je k večjem 50 do 60 kr., in tem naj se kakor človeku treba živč? Ni čud toraj, da pri takem delu in brez potrebne hrac naše ljudstvo leto za letom na svojem zdrav bolj propada, da le še mehanično životari. V sr( mora človeka zaboleti, ako si predstavlja nel dajno duševno in telesno krepkost Kropčanov i ako zdaj pogleda njih v§le obraze, njih onemogl trupla. Mnogo se piše o nesrečni eksistenciji naši Zabavni del. Svatbena noč „ramazana“*. Spisal A. S. Sedem svetih nočij je v turškem koledarji: noč pred prorokovim rojstvom, noč spočetja, noč prorokovega nebohčda, noči pred obema bajrami, noč nedolžnosti in konečno noč vsemogočnosti ali osode 27. dnč ramazana ali meseca posta. Zadnja noč je najsvetejša iz mej vseh, ter jo zagrinja tajupolni zavoj. Svatbena noč ramazanova turškega padišaha je kaj zanimiva. Običaji so vsi drugi nego pri ostalih nočeh in obstojč v zatajevanji samega sebe, ker v teh sedmih nočeh ne sme priti z haremom v kako dotiko. Šest noči je tudi naslednik prorokov, sultan, tej šegi podredjen, toda sedma, najsvetejša noč »vsemogočnosti*, je za njega važna in naravno v nasprotji z ostalimi. Podložni njegovi namreč zahtevajo, da k mnogim cvetečim rožicam «v vrtu blaženosti* pridruži novo cvetko. Ako la deva potem vladarja obdari z novim polomkom, je to dobro znamenje slave * Ramazan je 9. (topli) mesec v turškem koledarji, v kterem so največji posti mohamedanski in se začenja po naSem 2. listopada. Osmanovega rodu. Deva, ki je tacega »odlikovanja* vredna, je navadno krasna sužnja, katero izgojuje mati sultanova ali pa soproga kacega vezirja z največjo pozornostjo. Nekteri trde, da se ta starodavni običaj več ne obnovlja, ali ljud še zdaj to verjame, ter si posebno o poslednjej nevesti »ramazanovej* Abdula Medšida pripoveduje čudno istorijo. V mramorovej palači v Dolma-Bagši se je v haremu obhajala velika slavnost na čast «ra-mazanovej* nevesti. Abdul Medšid se je vrnil iz mošeje do smrti utrujen. Umeteljni ogenj, kakor-šnega so ognjestrojci vsako leto za onega večera pripravili pred palačo, se nij zažigal, in je nevesta pričakovala sultana v dvoranah princesinje Adlijč, sestre sultanove. Navadno je bila nevesta kaka krasna mlada Habešanka iz Gondara, ki je bila zel6 olikana in učena. Abdul Medšid je zadnja leta najraje imel habešanske žene. Sultan je počival v zamreženej sobi, od koder se vidi v rudečo slavnostno dvorano. Ta dvorana in druge sobane so ponos armenskega stavitelja Balijana. Predočimo si ogromno, dragoceno dvorano iz belo-modrega marmeljna, vrh koje se vzpenja obloka iz kristala. Lučiče tisoč in tisoč sveč in svetilnikov svetijo in blišče na stenah. Veselo, čilo gibanje vlada v prekrasni dvorani. Donizettijev nevidljiv orkester igra pri- ljubljeno zmes, in v dragocene obleke oblečen žene se sprehajajo po dvorani. Tu in tam, k mamljiva godba brhke nožiče sužkinj k ples spodbada, je videti na pregrinjalih zapeljiv r^jde. Rajanje se prične. Le sultan počiva v sol še vedno sam z na pol mižečimi očmi, ena začaranemu kalifu v pripovedki. Njegov najljub; hrt leži shuljen ob njegovem podnožji. Ker j bila preproga razpeta, se je le slabo iz dvoran hrup razlegal v to tiho zakotje, od koder j sultan tolikokrat gledal poleg svoje črnolas kadine igre svojih sužkinj. Danes je pa tu tak prazno in tiho, da je bilo čuti lehno plivkanj vode, koje so prouzročevale kitajske ribice v la zurnih posodicah. Kar vstane Abdul Medšid ter pozvoni; teko se prikaže izza preproge glava mladega harem skega čuvaja. Skopljeni čuvaj, rodom Habešar bil je ko deva krasen. Podaril ga je sultanu Riz. paša ter brzo postal njegov ljubljenec. Ta mla denič, kojemu je tesna, rumena kamižolica črn< ožnorana tako lepo pristojala, je vselej jahal cesarskem spremstvu tekoj za sultanom. Ko b ne bili tako močno čislali sultana, čudil bi s bil marsikteri, da ljubosumni Abdul Medšid t.rf tako krasnega čuvaja v svojem haremu! Sultan pokima in Habešan koraka, drže srebrni svečnik v roci, v mali salonček p vkusu Ljudevita XIV., kojega je svoje dni izgc fužinarskih delavcev, vsak, tudi vlada, sprevida potrebnost zboljšanja, a storilo se do zdaj še nič ni. In kako lahko bi se nam pomagalo! Vlada naj bi zato skrbela, da bi se naši fužinarski izdelki v tuje dežele izpeljavah in naši domači trgovci naj bi naše in sploh domačih fužin izdelke prodajali in tako tujemu iz angleških in drugih tovarn prišlemu blagu pot v našo deželo zapirali. Zelo bi mi potem v našem fužinarstvu napredovati zamogli; naše izdelke bi zamogli bolj cen6 prodajati, naših delavcev trud bi bil bolje plačan, ker bi tudi naši trgovci več zaslužili in, s kratka rečeno, vsa Kropa bi se znova oživila, opomogla. Bog daj, da bi vendar enkrat tudi nam zarija odrešenja zasvetila! Ker sem pa ravno pri pisanji, hočem še nekaj druzega poročati. Dolgo časa se pri nas že o vpeljavi obrtne šole govori, a stvar napreduje menda po polžovo, ker do danes o tej zadevi še nič natančnejega ne vemo. Pač potrebna bi bila za naš kraj taka šola, lahko bi si v njej naša mladina vednosti nabirala, s katerimi bi si lažje in boljši kruh služila, kakor njeni očetje. Sploh bi se um naših otrok v taki šoli bistril, da bi bili pripravni za druga bolj hvaležna dela, kakor je fužinarstvo. Tudi ta naša želja bi se lahko brez znatnih stroškov v korist velike naše okolice izpolnila. Konečno bom izpregovoril še nekoliko o naših gozdarskih zadevah. Ko je pred več leti — menda leta 1851. — fužinarstvo se do vlade s prošnjo obrnilo, naj bi ta zaradi vednih prepirov mej kmeti in ogljarji naše gozde v Jelovici se-kvestrirala, je država začasno oskrbovanje teh gozdov prevzela. Zdaj pa, ko so se sovražne razmere mej kmeti in ogljarji ukončale, te se-kvestracije ne potrebujemo več, a država neče več našo Jelovico iz rok pustiti in mi fuži-narji, kakor pravi posestniki, moramo čakati, kateri les — navadno najslabši — nam bo vsemogočna roka borštnarjeva za oglje odločila. Ne gre nam še zadosti slabo, ni še dovolj, da se imamo neizmerno truditi za svoj obstanek! Še za to pičlo imetje, katero so si že naši očaki priborili, se nam je bojevati. Vlada naj bi se tu sama prepričala, kako ta stvar stoji, in naj bi se na predloge gozdarskih uradnikov ne ozirala in sprevidela bode, da ni samo ta želja opravičena, nam našo lastnino zopet izročiti, temveč da bi to tudi nji sami tovil znani dekoracijski slikar parižke opere, Sčchan. Na levi so sultanove kopelji, na desno je pa vhod k padišahovim sobam in njegove izvoljene krasotice, ktero so bile haremske ženč vže dovedle. Kedar se sultan prikaže na pragu svojega harema, nobeden ne smč hoditi po hodbi in stopnicah ter je naj večja tihota. Krasni Habešan sleče sultana do «časgir» (široke hlače) in do srajce. Sužkinja je bila vže davno v svojej sobi, kar je značila vgašena lampica v kotičku tik vrat. Vnanje duri harema so bila zaklenjena, a serajlski čuvaji na svojih mestih. Notri pa je bil sultan po polnem sam z svojim mladim «Ialom» (čuvajem). Ker je bil Abdul Medšid zelo otožen, nij zapazil prestrašenega obraza čuvajevega. — Habešan se je tresel na celem životu, a sultan še ni ničesar zapazil. Vstopivša v omenjeni salonček, kar po-stoji Abdul Medšid in vije roke strahu in boječ-nosti, kazaje s prstom na veliko benečansko zrcalo, v kojem je bilo videti bleda obraza občh mož. Babjevera pri Turkih namreč ostro zapoveduje, da se v ramazanovej noči zakrijejo vsa zrcala, ker še tisto leto mora dotični umreti, ki se v tej noči vidi v zrcalu. Zgodovinski je znano, da je bil Abdul Medšid naj babjeverniši Turk. Tudi to noč so bila v cesarski palači zakrita vsa zrcala iznimši jedno, raz kojeje padel zavoj na tla. Habešan poda sultanu pozlačeno umivalo, toda sultan stoji tti kar okamenen, oči je imel v korist bilo, ker ima pri vsem tem oskrbovanji le — škodo. — Toraj kličemo na pomoč: kdor more, naj pomaga! Z Dolenjskega. Minoli mesec bral sem v nekem štajerskem listu dopis z Dolenjskega, v katerem dopisnik toži, da se vsako leto pri nas toliko posestev po eksekutivni dražbi proda. Pač žalostno je res, če se pomisli, da ravno pri nas kmetiški stan naj bolj peša in da mu pri sedanjih razmerah že skoro ni več moč, se popolne revščine obvarovati. Leto za letom naš kmet bolj obubožava in kmalo bo tako daleč prišlo, da bomo na celem Dolenjskem posestva sedanjih kmetov v rokah onih videli, kateri sedaj za kmetov propad tako dobro skrbč! Temu pa niso samo visoki davki uzrok, o ne! vsaj te naš kmet „z navdušenjem" plačuje, kakor je nedavno nek slovenski poslanec na Dunaji rekel — celo izraz „briljantno“ je rabil — uzrok temu so večinoj naši dpmači oderuhi. Oglejmo si nekoliko te ljudi. Pomlad pride in kmetu je treba za seme, za delavce in za svojce in svojo družino hrano oskrbeti. Semena nima, denarja še manj in vendar se mora on sč svojimi preživiti in tudi svoje posestvo obdelovati, ako hoče jeseni od njega kaj dobiti. Kaj mu je torej storiti? Poda se k oderuhu; ta mu posodi na prihodnjo žetev nekoliko denarja ali pa semena in vina za delavce. Delo se zdaj zna pričeti. Kmet dela, se poti in vesel je, da ima vsaj upanje, da ne bo njegov trud zastonj. Res, vse lepo kaže, trta uže zori, kmalo bo vse pod streho imel. Vendar mu nij privoščeno, da bi to on užival, kar si je v potu svojega obraza pridelal. Toča, katera skoro vsako leto naše poljske pridelke pokonča, pobije grozdje, uniči večinoma vse drugo poljsko sadje in še ostali del nij kmetova ampak oderuhova last. Pomladi mu je posodil n. pr. vedro vina, a nazaj jih terja šest. Kako mu jih bode revež dal, ko je vsled toče sam le komaj tri vedre pridelal. Treba torej počakati, a poleg tega tudi silne obresti plačati. Letina je bila slaba. V prvej polovici zime že kmet nima živeža/ Gre zopet k drugemu sosedu, naj mu kaj posodi; ta mu da seveda proti visokim obrestim. — Drug dolg je storjen in kmet — pogubljen! Mesto davkov, katere je še od lanskega leta dolžan, mora oderuhu obresti plačevati. Davkarija pa tudi ne čaka, zarubi mu živino ali posestvo, napravi mu vsled tega ogromne stroške in po kratkih letih je posestvo vprte v krvavo levico čuvajevo....................Ob jednem se čuje iz sobe'sužkinje bolesten vzdihljej, Habešan spusti svečnik in umivalo na tla ter zbeži. Abdul Medšid je bil babjeveren a ne strahopeten; hiti v sobico sužkinje ter se kmalo zopet prikaže. Njegovo mramorovo obličje je bilo še bledše nego prej: v sobi je ležala nevesta «ra-mazanova* mrtva z globoko rano v srci . . . V tem hipu se čuje puškin strel: na veliki terasi haremski proti Bosporu zgrudil se je mrtev na zemljo mož, zadet od krogle «bostančika» (haremski stražnik), bil je to vbogi Habešan. — Osem dni pozneje umrl je sultan. Ljudje so si pa pripovedovali ta dogodek z naslednjim dodatkom: Habešan je radovedno ogledaval nevesto «ramazanovo», ko si je zavoj odpenjala. Spoznal je v nji dekleta, s kojim je bil v svojej domovini v Gondaru zaročen kot deček. Egiptovski otroški sleduhi so mu jo vgra-bili ter prodali v Štambul. Njega je pa koptiški agent skopcev v Sinti spačil in poslal Rizi paši. Ljubosumnost gaje dovedla k temu krvavemu činu, da je Abdul Medšid našel zadnjo svojo nevesto v haremu zabodeno! O svatbenih nočeh »ramazanovih* sedanjega sultana ljud nič ne čuje in se obče misli, da je vže odpravil to staro navado. na — bobnu, naš kmet torej suženj oderuhu, kateri mu posestvo pri zadnji dražbi za svojo terjatev odkupi in velikodušno dovoli, da mu sme na njegovem nekdanjem gruntu za pičlo plačo tlako delati! In tako se godi vsacemu, katerega nesrečne razmere prisilijo, da si pri oderuhu kaj izposodi. Skrajni čas je pač, da bi postave ostreje tako nečloveško početje zasledovale, ker drugači bo vsa Dolenjska čez ne dolgo postala druga kranjska — Galicija, razloček bi bil v osobah samo ta, da imajo ondi nekrščene pijavice, pri nas pa — krščene! Domače zadeve. — (Cesar v Ljubljani.) Poroča se nam: Slavnostni odbor postavi, počenši od južnega kolodvora, po ceiej dunajskej cesti na obeh straneh visoke mlaje s6 zastavami ter je okrasi z grbi kranjskih mest in trgov. Na podaljšku dunajske ceste in po Schellenburgovej ulici zasadi se „živi plot“ sč zelenjem. Pravi slavnostni prostorje južni konec nZvezde“ tik gledišča. Ondi se ima postaviti slavolok, cesarski paviljon in odri za gledalce slavnostnega sprevoda. Na Novem trgu bo postavljen vodomet, gnala ga bo sila požarne parne brizgalnice. Ljudska veselica bo pa pod Tivoli v levo na travniku. Dalje bo ob tej priliki tudi razstava prehistoričnih predmetov, najdb na kolčh, bronastih posod, rimskih grobov in drugih na Kranjskem izkopanih starin iz prastare dobe. Vrhu tega se na ogled izložč krasni ženski ročni izdelki domače obrtnije in umetniški izdelki, ter nam ne bo samo predočila ta razstava pradobo Kranjske, ampak tudi kulturnozgodovinski položaj in napredek v sedanjosti. — Dalje bo ljudska kuhinja vsaki dan za časa cesarjevega bivanja v Ljubljani pogostila 300 mestnih ubožcev brezplačno. Plačal bo pa vse stroške te pogostitve mestnih ubozih velikopo-sestnik g. vitez Gutmannsthal-Benvenuti sam; dobil bo vsak revež fino kosilo in pol litra vina. Vsled lepega čina je imenoval ljudske kuhinje odbor tega dobrotnika ubozih častnim členom. — (Kranjska hranilnica) je imela te dni svoj občni zbor. Premoženje se je v 1. 1882. pomnožilo za gld. 1 114 437, 3 kr., in znaša torej skupno premoženje gld. 17 799021, 47 kr. — Če pomislimo, da ima hranilnica ogromne dobičke, zdi se nam pač svota gld. 13 590, katero je razdelila mej razne zavode, društva, šolam v podporo, kot kaplja v škaf vode. — (Blagoslovljenje cerkve Jezusovega srca.) V škofijskem pastirskem listu čitamo, da bo preč. g. škof Pogačar blagoslovil novo gotično cerkev Jezusovega srca v Kravjej Dolini v dan 12. ali 13. julija t. 1. ob povodu cesarjevega bivanja v Ljubljani. — (Pokopali) so v sredo frančiškanskega patra čast. g. Joahima Jereba. Umrl je za plučnico v 38.1. dobe svoje. Pokojnika je posebno kmetsko ljudstvo čislalo in je bil jako izveden v vrtnarstvu; kaj rad je lepšal cerkev frančiškansko ob velikih praznicih z najkrasnejšimi cvetkami. — (Ljudska Statistika.) Po zadnjem ljudskem štetji na Kranjskem je pri nas ne-oženjenih 148 195, oženjenih 72 599, neomoženih 155 206 in omoženih 76 549 osob. Vdovcev je 8987 in vdov 19 631. — (Vojaška taksa.) C. kr. ministerstvo deželne brambe je opozorilo okrajna glavarstva, da ima vojaška taksa nepovoljen vspeh. Po statističnih izkazih je 77 do 88 odstotkov vojno takso plačujočim odmerjen najmanjši cenilni razred, namreč 1 gold. na leto. V ta razred pa spadajo le tisti plačevalci takse, katerih dohodek „ne presega dnevnega zaslužka". V očigled temu se bo v prihodnje strogo gledalo na to, da v praksi ne bodo brezvspešne „dobre namere" postavo-dajalcev. — (Naše hišnike) vže zdaj opozarjamo, da v očigled prihodnje 6001etnice in s to združenih slavnostij ukrenejo ob pravem času potrebno, česa jim treba pri popravljanji in zvunajnega lepotičenja njihovih hiš in poslopij in da se preskrbi glede vnanje olepšave prej ko je moč. Staviteljski mojstri pač ne bodo mogli v zadnjej uri vsem željam in zahtevam vstreči in tisti, ki bodo pozneje zidarskih delavcev trebali, jih še za drago plačo ne bodo dobili. — (Slavni naš pesnik) č. g. Simon Gregorčič, vikar na Gradišči, dobil je od visokega naučnega ministerstva umetniški štipendij, ki znaša več sto goldinarjev. Na tako odlikovanje smemo Slovenci in še posebej bližnji rojaki Goričani ponosni biti. — (Umrl je) Julij Vilhar, višji poročnik v pokoju, še le 281etni nadepolni mladenič, zvest sin naše domovine, 12. t. m. zvečer. Rajnki je bil mlajši sin našega pesnika Miroslava Vilharja in dečko krepkega značaja in železne volje, ka-terej je prišla na pomoč tudi nenavadna zmožnost, tako sicer, da je, akopram še prav mlad, sam sebi pripuščen, z največjo odločnostjo si tudi sam pot odprl do dostojne kariere. To je že drugi sin rajnkega Miroslava, ki je vsled preognjenosti za svoj poklic umrl. — V Št. Jurju na južni železnici (Štirska) je pa 6. t. m. zatisnil oči č. g. župnik Josip Hašnik, ki je prejšna leta kaj marljivo pisal v „Novice“ in Slomšekove „Drobtince“. V zadnjih časih se o njem ni dosti čulo, a temu se ni čuditi, ker je gospod imel uže 72 let. On se je v mladosti veliko trudil, zato je čisto naravno, da je v starosti opešal. Posebno rad je delal slovenske pesni, če tudi ni bil pesnik, a hvalevredna je dobra njegova volja; da bi vsi sedanji pisatelji bili tako pošteni in rodoljubni, kakor je bil on! — (Karel W o 1 f), železniški in okrajni zdravnik v Radovljici, je, kakor se nam od tam poroča, v noči 10. marca umrl kot žrtev svojega poklica 55 1. star. — Ranjki je bil obče priljubljen kot zdravnik in v družbi. V prostih urah se je kaj rad pečal s študijo orijentalnih jezikov, v katerih je bil tako izveden, kakor malokedo na Kranjskem. — (Redka službena starost.) Občinski sluga v Naklem, 85letni Matija Waidhauser, opravlja svojo službo vže celih 70 let, ker je vže kot lSletni deček pri smledniški graščini kot pomožni sluga posloval. — (Dvorni svčtnik pl. Pavič.) Od tega moža si dalmatinski narodni listi in tudi pražka »Politik" ne obetajo mnogo. Plemstvo si je pridobil njegov oče za časa njegovega poslovanja kot deželnega namestništva svetnik v Ljubljani. O njem posnemljemo iz „Pol. Corr.“ sledeče: Gospod dvorni svetnik Pavič pl. Pfauenthal, ki je ravno premeščen v Zader, je gojenec zagrebške pravne akademije, kojo je 1861. 1. absolviral, potem je bil avskultant dež. sodnije graške, posloval je pri okrožni sodniji v Celji in pri mestni okrajni sodniji v Gradci, pri deželni sodniji v Ljubljani in okr. glavarstvu v Vipavi. 1867. 1. postal je adjunktom pri deželni vladi v Ljubljani, potem koncipijentom pri ministerstvu notranjih zadev, tajnik dež. namestništva v Gradci, okr. glavarjem v Ličzen in Mariboru. 1876.1. je postal stolnik in konečno svčtnik pri deželnem namestništvu v Zadru. — To karijero g. Pavi-čevo prinašamo zaradi tega, ker je on baje od-menjen za jako uplivno in važno mesto, ako bi prej ali slej nastale kake premembe med višjim uradništvom na Kranjskem. — (Društvene zadeve.) V praznik sv. Jožefa (ponedeljek) ob 9. uri dopoludnč ima delavsko društvo pri »Tavčarji11 shod. Dnevni red: 1.) Novi davkarski predlogi; 2.) novinarstvo; 3.) položaj obrtnikov in delavcev. — V nedeljo 18. t. m. imata pa svoj občni zbor: Hranilno in posojilno društvo ob 10. uri v gostilni „Bierhalle“ in: Trgovsko bol-nišno in penzijsko društvo ob 11. uri na rotovži — (Telovadno društvo „Sokol“) razpisuje mesto telovadnega učitelja. Oglasila izvolijo naj se pošiljati najdalje do 15. maja t. 1. odboru. — (Koš ane nij več.) Pogorela je ta vas na Krasu 4. t. m. v jednej uri do tal, blizo 34 poslopij. Škode je nad 30 000 gld. Zgorela je tudi neka ženska. — Enaka nesreča je Košano doletela 1.1871. — (Kamenje v „Zvezdi“.) Minulo je vže mesec dnij, ko je bil pri železnej ograji okolu drevoreda jeden železen steber poškodovan, katerega so morali odstraniti, ob jednem pa tudi podporna stebrička od kamena razbiti. Pripeljali so še istega dnč novo kamenje, obdelano in okroglo za tlak, toda še danes leži ondi pri ograji nasproti kazinskemu vrtu. — (Porotne obravnave) se bodo v tem zasedanji vršile še naslednje dni: 20. marca: Fran Korbar, Alojzij Vindišar in Jakob Žebre zaradi tatvine, goljufije in obrekovanja; 21.marca dopoludne: Maria Iglič zaradi umora; 21. marca popoludne: Peter Kokalj zaradi uboja, ter se potem s to obravnavo zaključijo porotne sodbe v tem zasedanji. — (Sodnijsko zasledovan.) Okrožna sodnija v Celji sodnijsko zasleduje 461etnega rudniškega vodjo in fabriškega posestnika v Hrastniku, Viljema Ilino, zaradi goljufije in izproneverjenja. Ihna, ki jo je baje popihal v Ameriko, ^porodil se je v Dortmundu v Westfaliji. — (Na vešala so obsodili) v Celovci kmeta Jožeta Zelnika, ki je ostrupil štiri tedne starega otroka z — arzenikom. — (Slepar.) Prijatelj nam piše z Dunaja: Nek komi Ešve na Dunaji je opeharil soprogo znanega kapelnika šincla rojeno Vesovo iz Ljubljane za 3000 gld., katere mu je ona v to svrho izročila, da bi skupno pričela trgovino sž zelenjavo. Ker je dotični slepar še na drug način izvabil iz obeh mnogo denarja, pride cela zadeva pred porotnike. — (Še enkrat plin.-) Zadnjič smo . omenjali električno osvetljavo in plin, ter — če tudi neradi — ime tistega obrtnika imenovali, ki bode vsakemu kousumentu plina natančneje povedal o tisti peticiji za znižanje plinove cene, katera pa, ker osnovatelji žalibog nijso bili edini, nij še zagledala belega dn6. Na to se oglasi on v nekem tukajšnjem listu v poslanem, da on nikdar peticije za znižanje plinove cene v roci nij imel i. t. d. Mi smo zoper vsako pačenje besede naše, ter onim gospodom, kateri so to poslano zoper nas napravili, le to povemo, naj blagovoli zadnjo številko našega lista pazljiveje prebrati in gotovo se bodo prepričali, da mi nijsmo trdili o omenjenem obrtniku, da podpise za peticijo nabira. — Le dosledno! — (V Panoptikum) kar vr6 gledalci dan za dnevom, ker se v istini kaj enacega le redko, redko tu pri nas vidi. Posebno delajo globok vtis na vsacega obiskovalca s/upine pri večernej svetljavi. Gosp. Veltče ostane tu še dva meseca. Drobtinice. — (Proč z loterijo!) V državnem zboru je vtorek pri razpravi trgovinskega ministerstva v točki „loterija“ priporočal poslanec Rosor resolucijo, naj se odpravi loterija. Rekel je, če je tudi predlog njegov brezvspešen, vendar bo predlagal, poslanci naj prosijo cesarja, da bi naročil ministerstvu, izdelati predlog v odpravo loterije. Resolucija se je izročila — budgetnemu odseku. Vedoremo! — (Dunajski kovači) so pred nedaviiom ustavili delo, ker se njihovim terjatvam mojstri in fabri-kanti nijso hoteli vdati, dasi so te terjatve naravno in opravičene, namreč zvišanje zaslužka, deseturno delovanje in počitek ob nedeljah in praznikih i. t d. Zdaj so se jim pridružili še podkovski kovači treh največih dunajskih firem. V mestu Steyr, kjer puške izdeljujejo, so pa baje propustili iz službe več sto delavcov, kojih večina se je napotila unkraj oceana j — v Ameriki srečo in kruha iskat. — (Blagodušni podpornik.) Gospod Josip Gorup, obče znani rodoljub vseh Slovencem koristnih stvari, podaril je to dni podpiralnej zalogi graških vseučilišuikov 1000 gold.; gotovo lepo svoto je zopet položil ta plemeniti mož na altar domovine. Naj bi ga posnemali po razmerah tudi drugi, katerim je Bog naklonil obilno posvetnega imenja. — (Berolinski Francesconi.) Predvčeranjem so v Berolinu našli denarnoga listonošo Kossaetha v nekej hiši Adalbertne ulice umorjenega; zmanjkala mu je tudi denarna torbica, v kojej je imel 1000 mark za raznotere stranke. Sumi so, da ga je umoril in oropal nek Sander, pri kojem se je baš pred zločinom listonoša mudil. Sander je izginil. — (Nesrečo.) Na morji je letos veliko nesreč. Predzadnji ponedeljek so je v velikem viharju potopil parnik „Navarre“ na potu iz Kopenhagna v Leith. Deset mornarjev je otel nok holandski parnik, šestinšestdeset osob pa jo utonilo. — Na Angleškem so bili te dni zopet strašanski viharji. Vsem ribičem iz Hulla, ki so ribarili, potopili so se čolni in rihiči so našli smrt v mrzlih valovih; tudi od druzih strani dohajajo vesti o enacih nesrečah. — (S vetožar Miletič) je temu svetu za veke odmrl. Odpeljali so pred nedavnem tega znamenitega publicista in rodoljuba ogerskih Srbov iz neke dunajske — norišnice domov v Novi Sad neozdra vij enega; trpi namreč na mehčanji možjan. Prouzročil jo to strašno stanje petletni zapor vsled madjarske nasilnosti, a vse zaradi jednega članka v njegovem organu .Zastava" zoper Madjare. Celih 5 let je bil osamljen v zaporu, nijso mu dovolili knjig, še pisati in sprehajati se ni smel! — („V sredi v zlati skledi . . . “.) Dn6 21. februvarja vršila so je pred okrožno sodnijo moskovsko zel6 žalostna sodnijska obravnava. Zatožena je bila 251etna dekle imenom Teniševa, ki pohaja iz najstaršo ruske kneževske rodovine, zaradi tatvine. Cela oseba zatoženke je bila jako neprijazna: mala postava, bled, zabuhel obraz, blede zatekle ustnice, ostrižena glava, hrepavi glas, butalasti pogled — skratka v popolnej zanikeruosti. Kneginja Teniševa je bila svoje dni srečna in čislana, kajti oče njen je bil milijonar in imovit posestnik, ki je samo v saratovskej guberniji premogel 3000 desetin polja (1 desetina ima 3200 štiri]. sežnjev). Soproga njegova umrla mu je v mlajših letih ter mu zapustila edino dote, obtoženo hči. Dobila je najboljšo odgojo in višje izobraženje, a žalibože prišla je v slabo družbo, mej nihilistične študente, ki so jo zapeljali in polagoma ob vso dedščino pripravili in konečno, ko revica nij imela od česa živeti in si tudi nij znala zaslužiti, spravili so jo v neko slaboglasno hišo. To je bilo v Moskvi. Tu se je kneginja Teniševa seznanila z mnogimi mladimi možkimi, s katerimi se je noč in dan okoli klatila. Kmalu je postala velikanska pijanka, kajti zgodilo se je dostikrat, da jo je policija našla na ulici v nezavesti ležati, ter jo je spravila na stražnico .. . Počenjala je to tako dolgo, da jo je privedlo — na obtožno klop. Kneginja Teni' ševa je bila obdolžena, da je ukradla nekemu mlademu Rusu imenom Nikijorov, ki je ostal popolnem vinjen pri nji, 90 rubljev. Ker pa sodnija nij mogla zato-ženki dokazati tatvine, so jo porotniki za nekrivo proglasili, tako tudi sodniki. Cel6 porotnikom so je mlada kneginja v srcž zasmilila, da so mej seboj nabrali 45 rubljev ter je izročili njenemu zagovorniku, da bi dekleta vzel iz te zloglasno hiše in jo spravil v kako pošteno. — Vse to jo na zatožonko napravilo globok vtis; obljubila je solznimi očmi sodnikom in porotnikom, da se odslej hoče pošteno živiti s šivanjem. Kar se njenega očeta tiče, le-ta jo vže prod leti umrl zbog tuge nad takim prostopašnim življenjem svoje hčere. — (Hči Napolena I.) V Lindenthalu pri KOlnu ob Reni je umrla nedavno nezakonska hči Napoleona I. v prav revnih razmerah in so jo morali pokopati na občinske stroške. Pokojnica se je imenovala grofinja Falkenberg, tako se je imenovala njena mati, in je bila svoje dni zel6 premožna, toda zapravljivost in luksus sta jo spravila na beraško palico. Živila se je nap6sled od šivanja. — Kako se na svetu vse obrača! Josip Geba urar v Slonovih ulicah štev. 11 v Lj-U-Toljanl priporoča 8Tojo bogato zalogo raznovrstnih žepnih in visečih ur, srebrnih verižic itd. Poprave se izvršujejo ceno, natančno, pod poroštvom. stavbeni in pohištveni barvar, izdelovalec slikanih napisov, Mirnik, :E_ia,stn.a, fa-TorilrstcIja. oljnatih barv, lakov in firnežev Prodaja na debelo in drobno. Ljubljana, Marijin trg, tik frančiškanskega mostu. Cenilniki se pošiljajo na vse strani, kdor jih želi. se vljudno priporoča č. ob posebno pa lovcem. Dalje stroko spadajoča dela pra tudi po pošti ti puškar v Kolodvorskih ulicah štev. 4 se vljudno priporoča č. občinstvu za vsa puškarska dela, posebno pa lovcem. Dalje izdeljuje in popravlja vsa v to stroko spadajoča dela prav po ceni. Naročbe vzprijema tudi po pošti ter je naglo izvršuje. C' 0$ kr' privilegij za zboljšanje Šivalnih, strojev. I^ciii Ljubljana, Marije Terezije cesta, hotel „Evropa“. Zaloga raznovrstnih šivalnih strojev za rodovine in rokodelce, za Tabo vsakeršnemti potrebnemu Šivanji. Izdelovalnica Strojevih stopal in posameznih delov. Zaloga šivank, cvirna in olja. Vsak pošton trgovec, šivilja ali privatna oseba dobi proti prav malej doplačl na mesečne obroke v znesku 6 gld. njegovim zahtevam primeren šivalen stroj; poroštvo dajem na 5 let in zastonj poučujom. Tudi no pri meni kupljone šivalne stroje popravljam. Le kratek čas se vidi v dvoranah starega strelišča velikanski dunajski Panoptikum, historično -iumetniška izložba plastičnih mojsterskih del, jedina te vrste in brez konkurence. Obseza: preko 150 podob v nad-životnej velikosti, po polnem oblečene in opremljene, predstavljajoče: historične skupine, znamenite pesnike in umetnike minulosti in sedanjosti, vladarje, Junake, rodovinske prizore, humoristične slike, inkvizioijo; dalje skupine in prizore iz iztočnega in bosenskega bojl&ča na konjih in ped itd. Posebno opozorujemo na glavno sliko Munkaosy-jevo: 2