74
Terpežnost lesa.
Vsak, najbolj pa gojzdnarski gospodar mora poznati lastnosti lesa, da razume koristno in umno ravnati ž njim in ga obračati v prid svojega gospodarstva in v prid obert-nikom in rokodelcom, ki lesa iz njegovih gojzdov potrebujejo. Teh naravoslovnih ali fizičnih lastnost lesa pa je trinajst, namreč: sklad ali tekstura, barva, teža, gostoba alijederčnost, terdoba, krepost, vleč-ljivost, razp enlj i vost, cepljivost, terpežnost, lastnost vodo na-se vleči, upornost in gorljivost.
Izmed teh lastnost lesa je celo potrebno poznati terpežnost, o kteri hočem par verstic napisati našim gospodarjem in kmetovavcem, naj jih bero in si jih zapametijo ter po njih ravnajo.
Terpežnost lesa je lastnost, s ktero preterpi les unajno silo, kakor posebno zrak, mokroto in gorkoto. To troje lesu celo celo škoduje in je krivo, da hitro gnjijc ali pa se razpoka in trohnf. Toraj je terpežnost lesa po različnosti drevja in zemlje, na kteri drevje raste, in po različni natori teh unanjih moči tudi prav različna. Sploh se je o tem opazilo to~le:
1.   Zrel in les srednje starosti je bolj terpežen, kakor čisto star ali pa premlad.
2.   Na visočinah počasno izrašen les, ki se na prostornem suhem svetu najde, veliko delj terpi, kot un, ki ni na takih krajih zrastel.
3.  Les, ki je nasuhem, je toliko bolj terpežen, če so se mu sočni deli dobro izpustili, to je, če se je dobro izmezgal.
4.   Vsak les se ložje zniča, ako zdaj mokrota in zdaj zrak nad njega sežeta.
5.   Les, v kterem je mnogo smolnatih sokov, je bolj terpežen kot un, v kterem so žlezasti šoki.
6.   Mehek les, ki se je v soku, to je, spomladi posekal in ročno olupil in potlej dobro posušil, je bolj terpežen.
7.  Med vsemi različnimi drevesi najmanj gnjijejo hrasti in bresti, in tem drevesom še škodujejo zastani, skisani eoki manj. Najmanj terpežni pa so jagnedi, verbe in breze.
8.  Kolikor več žlezastega soka je v lesu in kolikor raje se ta sok kisa, tem manj terpežen je les; toraj terpi najdalje pozimi o velikem mrazu posekano drevje. In ravno iz tega vzroka terpi v soku posekan in hitro posušen kakor tudi flosan les manj od zastanih sokov, akoravno po vsem tem veliko kreposti zgubi. Iz enakih vzrokov stuhne tudi sočnat, zelen in neolupljeu les tako rad, ker se ne more dobro posušiti. Borov les pa pridobi mnogo na terpežnosti; ako je poln smolnatih sokov.
9.  Cisto na suhem terpi les toliko delj, kolikor bolj je škodljivih sokov prost. Gorkota, mokrota in zaperti zrak razdenejo in zničajo les kmalo. Mokrota v čistem prostem zraku pa že celo pri nizki gorkoti veliko manj škoduje lesu. Globoko pod vodo in v ilasti zemlji, kamor unanji zrak ne more, brez kterega nobena stvar ne gnjije, terpi dolgo tudi zelen in frišen les vsake eorte. Pod tenko zemeljsko odejo,
ktero unajni zrak lahko prešine, vsak les prav rad gnjije. Vsaka gnjilobna materija in vsaka gnjila stvarica poprime in okuži tudi les lahko in zatega voljo gnjijejo studenčni žlebi v gnojni zemlji tako naglo.
10. Terpežnosti lesa škodujejo tudi mnogoteri merčesi, ki drevje vertajo, kakor gojzdni červ, iičji červ in več drugih. Temu poškodovanju so nektere drevesa bolj, nektere manj podveržene. Najbolj se spridijo drevesa, ki imajo upodobljene aii asimilirane šoke v manj olesenjeni in tedaj ložje prevertljivi belini (splint) in že celo pri javoru, brezi, hojevji, jelši in pri hrastih; zdravo jedro in ravno tako smolnati les pa veliko manj po tem merčesnem vertanji v nevarnost pride.
Po tem, kar sem tu povedal, mora tedaj gospodar, da terpežnost lesa povikša, posebno na to gledati, da mu les primerno dozori, popolnoma doraste in da se mu preobilni sok, ki je v drevesu, kot pervi vzrok gnjiline, kakor hitro je mogoče odpravi, in pa da se unanji upljivi in vzroki gnjiiosti, kakor gorkota, mokrota in zrak čisto ali saj nekoliko od lesa odvračajo.
Naj tedaj še nektere pomogljeje tukaj omenim, ktere gojzdnarski gospodarji in vsi pametni krnetovavci poznajo in rabijo, da dobroto in terpež lesa pomnožujejo.
Posekanemu le*u terpežnost in dobroto ohraniti, je pred vsem potrebno, mu sočnate dele odvzeti. Pri dervah se to zgodi, da se les, ki je za kurjavo namenjen, preceplje in potle na zračnih in solnčnih krajih na podloge spostavi; z debel pa se mora kmalo skorja olupiti. Pri lesu za stavbe (tesarskem lesu) in za obertuištvo je pa sledeče treba, da se les hitro posuši in terpežen  ohrani.
Stoječi les se posuši tako, da se deblu skorja olupi in da se po tem škodljivi šoki odpravijo. Drevje se namreč okoli in okoli bolj ali manj visoko olupi. Tako olup-ljena debla počasi pomerjejo, se izpraznijo vsega soka, in les, ne da bi se razpokal, se posuši in bo očitno težje.
Kako pa ležeči les presušiti? Po perji in ši-lovji se izsopari vsa mokrota, ki je v lesu, prav hitro. Toraj posekaj les, dokler je v popolnem berstji in ga pusti tako, pa ne da bi mu veje odsekal, s perjem in šilovjeui vred na zračnem kraji ležati, dokler ni čisto vel in ni vse mokrote izsoparil.
Les se posuši tudi, ako debla obsekaš in ob-tešeš in na njih skorjo otrebiš. To pa moraš storiti berž, ko si drevo posekal, da se hitreje posuši; posebno se mora to zgoditi pri hojevji, ki se ne razpoka tako rado in ga tudi červi, ki skorjo ljubijo, ne obiščejo potle. Skorja se le tedaj lahko lupi, kadar je med njo in lesom dosti močnatih delov in obilo soka, to je, spomladi. Skorjo trebiš in izrezuješ pa lahko vsakrat in to dela tudi kolar. Saj si že vidil pri kolarji debla razpostavljene v senci, na kterih je bila skorja po več krajih izrezana ali iztrebljena. Sedaj ves, da on to dela zato, da se les poprej posuši. Na štiri oglje se obtesa tesarski les, da se hitreje posuši in ložej odvozi.
Zmežganje lesa je celo dobro in potrebno. Les pa se izmezga ali škodljivih sokov oprosti, ako ga izvodenis v stoječi ali pa tekoči vodi. Voda oprosti les škodljivih sokov in napravi les terdneji; pomaga, da se ne razpoka tako rad. Se bolj pa dosežeš svoj namen, ako les prekuhuješ v gorki vodi in to delajo nekteri umetniki in rokodelci, da svojemu lesu večjo upornost pridobijo.
Dobro je tudi, ako se že posušeni les s katranom ali smolo namaže. Potem se luknjice posušenega lesa zamažejo in mokrota ne more več v les, ki po tem takem pridobi mnogo terpežnosti in upornosti. Zatoraj večkrat pri mostih naslonila in pri vertih ograje ali z olnato barvo ali pa s katranom pomažemo.
Les pokriti je prav koristno. Da se posekani les prehitro ne suši in potle ne razpoka in zvetri in potem takem na svoji dobroti ne zgubi, se mora varovati vročih solnčnih žarkov in močnih vetrov; toraj se dragocene debla s skorjo
75
ali pa s protjem pokrijejo aii pa se tudi na čelu z ilovico namažejo. Kolar svoj les v senco spravlja, da se od soluca ne razpoka.
Vidimo, kako tudi pri lesu natora gospodari in da je treba dobro poznati natorne postave vsakemu, ki hoče prav z lesom gospodariti, in da ni vse eno, kje, kako in kadaj da se les seka. Razun teh pripomogljejev, terpežnost in sploh dobroto lesa ohraniti in povikšati, so v novejšem času našli še več reči, po kterih se ta namen doseže, pa so pretežke in preobširne, da bi se dale povsod rabiti in tudi mnogo denarja stanejo.                                   Janko P. Y7ijanski,
gojzdnarski   akademikar.