Urban Vovk
Kolos, ki se je rodil iz temnega alpskega jezera in sledil soncu
Matjaž Kocbek: KRETA
Spremno besedo napisala Tea Stoka Aleph, Ljubljana 1998 (Aleph; 60)
Kreta je ime zbirki (ki se mimogrede, vsaj zame, oblikovno uvršča med najlepše opremljene pesniške zbirke zadnjih let) sedemdesetih novih pesmi Matjaža Kocbeka. Če povem, da bom pisal o knjigi avtorja, ki je s svojimi ustvarjalnimi zanosi v sedemdesetih in začetku osemdesetih let upesnjeval ultramodernistične jezikovne eksperimente in s tem sooblikoval estetsko angažirane svetove duha tedanje mlade, uporniške generacije umetnikov, ne povem popolnoma nič novega, tako kot tudi ne, če k temu dodam še ugotovitev, da so z devetdesetimi v njegovi poetiki, že z zbirkama Ars amandi (1992) in Dvojček {1996), v vsebinsko-izpovednem oziru nastale opazne premestitve poudarka in liričnega presežka z abstraktno imaginativne, subjektivistične na konkretnejšo, neposredno prezentnejšo ter s tem tudi komunikativnejšo raven rabe jezika. K temu naj, preden preidem k analizi Krete in njeni umestitvi v topografijo pesništva Matjaža Kocbeka, nakazano v uvodu, dodam še za pričujoči zapis dovolj natančno ugotovitev Aleša Debeljaka, ki v spremni besedi k Dvojčku poetiko Matjaža Kocbeka karakterizira kot s/>lct treh silnic: »avantgardne tradicije, vizije primarnosti besede in gnostičnega iskanja celovite resnice o kozmosu«.
Kreta je pesniška zbirka, ki se - kot je značilno za večino poetik, katerih organske korenine so v modernizmu ali pa imajo do njega le literarno afiniteto (in Kocbekova poezija je tej estetiki še vedno zavezana v nekaterih bistvenih momentih) - upira zgolj (na)enkratnemu in distanciranemu branju ter samopozabi, ki naj bi k takemu branju napeljevala. Zbirko sestavljajo trije cikli in prepričan sem, da ne gre za
96
I. 1 T K K A 1' U K A
vsiljeno poenostavljanje, če rečem, da je za Kreto najbistvenejši in najznačilnejši že prvi sklop tridesetih pesmi Bon voyage-še več: v tem prepričanju grem celo tako daleč, da si drznem ta cikel izpostaviti tudi kot dovolj samostojno celoto, ki bi enako dobro funkcionirala sama zase in skupaj še z drugim ciklom, z Obredi, bolje kot v pričujočem obsegu treh sklopov. A to (sicer zelo osebno) mnenje za zdaj puščam zgolj v tej domnevi, kot izziv, ki bo, najmanj to, terjal od mene še nekaj dodatne pozornosti ob posredovanju svojih vtisov.
Bon voyage (v bolj omejenem dosegu to sicer velja za celotno Kreto) je okvirno, v grobem, nekakšen ladijski dnevnik, dnevnik fizičnega, horizontalnega potovanja, plutja, ki pa ga pesnik nadgrajuje in povzdiguje v osebno hrepenenje po mistični združitvi v Enost, ki je v Kocbekovi poeziji že v verzih iz prejšnjih dveh zbirk prisotno z izrazitim panteističnim razumevanjem narave, ki jo prežema in ji daje popolnost Bog, istoveten z naravo. (»Bog je narava in narava je božja.« - Tinos) Kreta je kot otok tudi sinonim in metafora za (antični) grški svet v celoti, za prostor, kjer so se izkrcali Bogovi, za sredozemski sentiment nostalgije po ponovni združitvi v simbolno Eno. (»Prihajamo iz zemlje, namenjeni k zvezdam.« - Na svidenje.) Da pa bi lahko prejeli to Milost, postali vezivo kozmičnega tkiva, je treba iti prek samega sebe, oditi iz sebe, se izsesati in prepustiti, slediti soncu, Svetlobi, ki je seme blagoslova. Obredi svetlobe je bil, mimogrede, delovni naslov Kocbekove Krete.
Grški pesnik Giorgos Seferis je v svojem Ladijskem dnevniku II (1944) zapisal: "Nič drugega ne želim kot to, da bi govoril preprosto, / naj mi bo dana ta milost.« In če lirično domovino Matjaža Kocbeka znova povežem z njegovo pravo domovino, katere prisotnost je neizogibno vselej že posredovana z jezikom, v katerem ubeseduje (svoje) podobe, naj z besedami Uroša Zupana (»... in spoznavam, da obstajajo / dnevi, močnejši od podob, s katerimi / jih opisujem.« - Hvar) pridem k verzom Besed iz zbirke Dvojček »Vsakič mi strese telo. / Vsaka beseda si / odreže svoj kos krvi. / Besede sence. / Razžrle so mi golt in kosti. / Vsaka nosi tuje podobe, / tuj zven, in nanizane me / stiskajo v ris.« Besede se bojijo dneva, upesnjuje Kocbek v Kreti to nadvse pretresljivo jezikovno aporijo - besede sence, besede teme so obrabljene besede,
L I T E R A T URA	97
ki ne morejo opis(ov)ati neposrednosti, ker je ta izrekljiva le v individualnem jeziku, a tudi ta ne more ubesediti, in se tako polastiti, osupljive preprostosti zgolj dneva, v svoji preprostosti močnejši od podob, otovorjenih z glasbo in pomenom, ki jim ga vsiljuje jezik. Pesniku, soočenemu z bolečino tega spoznanja, preostane le večna želja, priprošnja, da bi lahko govoril preprosto, a pri tem ne obrabljeno. Ni naključje, da je prav sredozemska pokrajina z morjem in soncem tista, ki človeka neusmiljeno izničuje v tej želji in ga prepušča molku.
Matjaž Kocbek je pesnik, ki v Enosti odkriva tudi senzualnost in erotiko, posreduje pa ju lahko tako žensko telo kot tudi sama narava. To je še posebno lepo razberljivo iz pesmi Oliva: »Vzamem se v naročje. Sežem v nebo in / ga miže utrnem. Sadež, ki mu je bog / določil obliko planeta. Zelenosivo hostijo / s kraljevim pečatom na tečaju. S povrhnjico, / ki je nežnejša od himena. / Z vonjem neznanskega ljubljenja in občudovanja, / sadež, ki odrešuje in zavezuje. / Velikomalo sončevo zrklo.« Erotika tako zanj ostaja tudi v Kreti osrednji mik neskončnega.
Zadnji cikel Krete, Padec vase (tak naslov ima tudi zadnja pesem Kocbekove prejšnje zbirke - Dvojček), nekoliko kvari vtis sicer zelo dobre pesniške zbirke z nekaj antologijskimi pesmimi (posebej je treba omeniti Polnoč v Mikenah, ki jo je pesnik posvetil Henryju Millerju). Te bodo, upam si staviti, prepričale tudi bralce, ki sicer niso ljubitelji poezije Matjaža Kocbeka. Padec vase je, kot se zdi, še najmanj kretast in najbolj nedodelan. Čeprav ne bi rad zapadel v moralizem in negativno ovrednotil nekaj slengizmov in vulgarizmov, zapisanih v nekaterih pesmih iz zadnjega sklopa knjige, lahko kljub temu navržem vsaj ta očitek, da siceršnji kompozicijski in sentimentalni ubranosti zbirke te pesmi delajo precej slabo uslugo.
98	1- I T F. R A T U R A