IZ NAŠE DNEVNE KULTUEE. Iz pasjih dni.
1.
Kadar baladniki od vina gredo, široko gredo, gredo težko, (baladno so namreč vse rime na 0!) vidijo to in onooo ... Vidijo luno v krajce tri, na vsakem krajcu so oči, ene rumene, druge zelene, v mrtvo obličje živo vsajene, da pijejo v mozeg in pijejo v kri (v vsaki baladi je treba krvi!) mrki vampirji iz mrzlih dalj — Pridi, slikaj, če moreš — Kralj!
2.
Vergilius ... Virgilius. Ena muha kaj stori, sive glave obnori, norce tuje, serce naše, da jih pikolovstvo jase: Prešeren ..". Preširen.
3.
Ta pesnik ... Saj se je izpel, preden je peti začel!
4.
SHSjezik... Umej!
»Slovenac jesam,« prepevaj odslej!
5.
Kako se je slavi rodeval?-"
V filmu je trikrat Kosovo opeval.
6.
Slika: Christus heri et hodie ...
Da le biblično ne, pa nam po godi je.
7.
Kritiziral bi vsak ... pisal pa nič!
8.
Oči in ušesa zdrava ima, le da jih prav rabiti ne zna: za ločila uho povpraša, stike po očeh uglaša.
9.
Kraljevič Marko za rajo je metal šestoper. Anima pia, naš Stritar v distihih — šestomer.
10.
Potnik, ki je ceste truden, vse sezuje. Joža, moj prijatelj, na podkovanem Pegazu — potuje.
11.
Ali nima drugih potreb, da   se   brezstidno   v   »D e m o n u«   razgalja Jereb?
12.
»Žalostne roke«... Sočutim, Tone, a glej, Kaj te pravzaprav boli, povej!
13.
Komti bolj ko Prešernu pritiče pesniški lovor ob senca! Joži Zazuli, ki nam dal je — kar venec sonetnega venca!
14.
Prešeren govori:
»Stritar in Aškerc... Puntar in Žigon,
pozabljeno vse!
Moje besede pa ne bodo prešle!«
15.
Jenko : Ali sem res, kot me je v »Šmonci«
opisal! Levstik : Vidim, da ljubil je, a sebe le
risal!                                                Lukian.
#    #    #
Meštrovič in religiozna umetnost. — »Die
christliche Kunst« (Monakovo, 1925, 8) piše: »J. Strzygowski je opozoril v časopisu ,Deutsche Kunst und Dekoration' na delo, ki je umetniška izpoved in pomeni program podobno kapeli sv. Mavra, katero je ustvaril P. Deziderij Lenz. Nagrobna kapela, ki krasi rtič v Cavtatu pri Dubrovniku, predstavlja resnično enotnost stavbne in oblikovne forme, ki jo primerja Strzygowski z mavzolejem Teodoriha v Raveni. Kar pri ti znameniti centralni stavbi posebno privlačuje, je njena jasna zakonitost v tlorisu in gradbi, združena s poduhovljeno nežnostjo v plastiki. Ako kdo misli, da bo umetnost Jugoslovana v Nemčiji težko našla mnogo prijateljev, temelji ta bojazen nedvomno na posebnem načinu, s katerim izraža umetnik svoja čuvstva, toda kiparska sila in resnična poduhovljenost, ki sta izraz mojstra, polnega duše, bosta gotovo našli občudovanje in priznanje. Odkar smo doživeli ,Dombauhutte' v monakovski Ge-werbeschau, naravnost blagodejno vpliva, če gledamo ta pravi ekspresionizem. Nedvomno bo ta ali oni želel drugačno Mater božjo ali angele, toda nedvomno je kapela kot celota mojstrsko delo. Izredno učinkujejo 4 angeli, ki plavajo na stenah glavnega prostora in nosijo duše pokojnikov v nebo. Čudovita nežnost in finost je v držanju, s katerim objemajo duše v podobi dece. Meštrovič je v svoji stavbi, s fino občutenimi plastikami rešil problem ekspresionizma na edin način.«
(Po Hrv. Prosvjeti.)
PREJELI SMO V OCENO.
Julius Zeyer: Tri legende o razpelu.
Iz češčine prevedel dr. Fran Bradač. (Prosveti in zabavi, 5.) V Ljubljani, 1924. Izdala Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga. Natisnila Delniška tiskarna. Zeyerjeva tegobna romantika. Bas dovolj, da  se  je  človek  ne  preobje  in  se  vendar