Vzgojevalne šole neogibljiva potreba zdanjega časa. Principiis obsta sero medicina paratur. Kaj so vzgojevalne šole ? Učni zavodi, kateri so si na svoj prapor zapisali v e r s k o nravno odgojo otrok, ki delujejo pri šolskej mladini neprenehoina na oplemeničenje srca in na vtrjenje volje v dobrem, ter smatrajo za pravi smoter ljudske prosvete vzgojo vsega naroda v spolnovanji domačih čednosti in zbujanji uravnega značaja, imenujejo se vzgojevalne šole; one morajo postati tudi vzor (ideal) prihodnje ljudske eole. — Je-li so v resnici potrebni današnjemu času taki zavodi in kako jih osnovati, da se z oplemeničenjem srca ne zanemarja znanstveni napredek pri šolskej inladini? Osnovanje vzgojevalnih šol je zlasti dandanes zelo potrebna reč. Vsaka šola ima veliko večjo veljavo, ako ne izobražuje samo jednostransko uma in pameti, marveč vsega človeka. Že važna naloga, ki jo iuia šola izpolnovati, kakor tudi žalostne družbinske razmere in osobito zelo slabi vzgledi zdanjega časa, ki vplivajo na odgojo mladine, zahtevajo z neogibljivo in zapovedljivo silo, da se morajo vse šole preustrojiti v odgojevalne šole. Da je ta zahteva čisto opravičena, živo pričajo tudi divji izrastki današnje dobe. Ako pogledamo nekoliko v statistiko našega časa, v katerej najdemo zapisane zmote id pregrehe raznih stanov, moramo hote ali nehote priznavati, da se božje in človeške zapovedi in ukazi ne samo ne izpolnujejo, ampak zaničujejo in zasramujejo. Mnogovrstni utuori, razne tatvine in roparije, krive prisege, razuzdanost, požrešnost in pijanost, splošno izopačevanje živeža in druge ostudne prevarljivosti pri trgovinstvu in obrtniji, so nam živi dokazi, da nravno življenje danes skoraj čisto nič ne velja in da otkritosrčnost, dobrosrčnost, priproste lepe šege in domoljubne razrnere pri zdanjem rodu čedalje bolj ginejo. Nepoštenost, nezvestoba, nezanesljivost, pregrehe, ki jih nahajaruo med posli obojega spola, podkopovalni in razdejavni nameri pogubljivega socijalizma, kažejo nam tudi nizke stanove v zelo slabera moralnem stanji. Pa tudi naša šolska mladina ni taka, kakor se jo nekateri domišljujejo, ki šolo le od zunaj vidijo, ter si jo le v vzoru mislijo, kakoršna bi morala biti, v resnici pa vender le ni. Iz vseh krajev naše daljne in ožje doraovine slišijo se pritožbe o bolj in bolj množeči se razuzdanosti, o nepokorščini, upornosti in trdoglavnosti šolske mladine; ljubezen in udanost do staršev in učenikov ste dve že čisto redki čednosti naših otrok. — Kako more li šola tem hudim oviram nravnega življenja pri šolskej mladini protiviti, da ne dospejo do vrbunca, ker bi bilo potem prepozno zdravila iskati zoper bolezni, katere bi se ne mogle več ozdraviti. Zoper te pregrehe ni druzega zdravila, kakor to, da se že iz src malih otrok izkoreninijo divji izrastki, kateri potem zaduše naj lepše mladike nravnih čednosti; to se pa more le zgoditi z versko nravno vzgojo. Ako je torej ustanovitev vzgojevalne šole očivita potreba današnjega Casa, nastane drugo vprašanje: kako osnovati naše šole, da bodo v istini ob jednem vzgojevalnice in učilnice? V tacih šolah se mora ves pouk tako urediti, da vstreza v vsem odgojevalnim zahtevam. Kaki pouk pa je vzgojevalen? Ako se rulad vojak pripravlja v vojaški šoli za izpit častnika, ali pa trgovinski mladenič v trgovinski šoli za trgovinsko skušnjo, se niti pri prvem, niti pri drugem ne vpraša po druzem kakor po tem, jeli dotični človek naučil se, kar se zahteva od njega pri izpitu; tak pouk je nevzgojevalen. V takih šolah, v katerih se pripravljajo učenci le za posebne stroke — ter se le enostransko izobražujejo, se ne poučuje vzgojevalno. Ako se pa pri pouku gleda na splošno ouiiko, na vzgojo uma in volje in na oplemeničenje srca na versko nravnej podlogi, pravimo, da se taki otroci vzgojevalno poučujejo. Naj višja naloga vzgoje je ta, da vzgojnik svojega rejenca napeljuje k nravnosti, to je k vednetuu hrepenenju po čednostih; ker je pa nravnost bitstveno v volji, rečeino lebko tudi, da se volji posamezne osebe neizbrisljivo znamenje vtisne, da ostane v vseh slučajih jednaka, in da se potrudi vsikdar dobro in pravo samostojno in dejansko izpolnovati. Taka volja ima nravni značaj; vzgoja takega značaja v otroku je naj višja naloga vzgojnikova, ker pripelje človeka na naj vzvišeno stopnjo omike in oplenieničenja, ter obsega vsestransko človeško izobraženje. Na voljo rejenca more vzgojnik na dva načina vplivati: neposrednje, recitno s pohvalo, z grajanjem, s kaznijo, s svarjenjem in z opominovanjem, z lepim vzgledom i. t. d. ia posrednje, ako vse mišljenje rejenca napeljuje na to, da se razodeva v njem pri vsakej priložnosti tudi dejansko nravna volja; to more pa le na ta način doseči, ako vzgojevalno poučuje. On mora namreč učno tvarino in učni načit po vzgojevalnem pouku tako urediti, da vpleta nravne nauke med učno tvarino. Ker pa gole misli, suhe besede in pojmovni (abstraktni) nauki o nravnem življenji otroka ne morejo zanimivati, se mu mora Dravni nauk na stvarni (konkretni) podlogi predstavljaf, to je v podobi zgodovinskih slik, katere najdemo v svetem pismu, ali pa v posvetnej zgodovini. Za to porabi vzgojnik naj boljše basni, pravljice, pripovedke, povesti iz svetega pisma in zgodovine; one urijo razum, ker bude in razvijajo izskustveno (empiričao), razmišljeno (spekulativno) in lepoznanstveno (estetično) zmožnost otročjo, ter morejo ob enem blažiti tudi srce, ker kažejo vzgojniku natančno pot, kako naj se goji v otroku versko nravno čutstvo, ki ima v srcu svoj sedež. Ta pouk se raora pa že začeti prve dni, ko pride otrok prvič v šolo; iz njega se otrok uči ljubezni in hvaležnosti do ljudi, pokorščine do staršev in učenikov, zložnosti s svojimi součenci, resnicoljubnosti in poštenosti in vse nravne zapovedi spoznavati, z jedno besedo: s takimi nauki se vcepi v mlada otroška srca ljubezen do Boga in do bljižnjega. Da se ne bode pa versko nravna stran v otroku na račun drugih duševnih zmožnosti izobraževala, se mora pouk tudi v drugih učnih tvarinah in predmetih s prvim zediniti in združiti v jedno ustrojno (organično) celoto, kar imenujetno sosredbo (koncentracijo) uka, toda ne v cepidlačnem (pedantičnem), ampak v pravem pomenu besede; da ne zmeče namreč učitelj pri pouku vse vprek, kar se zgodi, ako v jedni uri vse vednosti trpiuči, od sto različnih reči govori, da n. pr. začne pri šolski inizi iu pri slonu neha. Pri poučevanji mora vsak predtnet svojo samostalnost obdržati tako, da, ako se n. pr. pri računstvu golobje in kure seštevajo, se ne poučuje že prirodoslovje. Konečno je pri vsej vzgoji vse le pri osebnib lastnostih in zmožnostih vzgojnikovih in pri v vzgledu, katere sam. daje svojim rejencem, po prigovoru nqualis rex, talis grex", kakoršen pastir, taka čreda. Ljudskim vzgojnikom je torej sveta naloga izobraževati narod na versko nravnej podlogi. Po izreku: Bposkusite vse, in kar je dobrega obdržite", vzgojnik mora dobro preudariti in pomisliti, predno udobri kaki vzgojilni nasvet in predno poprime se v vzgoji kakega pravila; on mora sam različne pregreške in ztnote v vzgoji natančno opazovati, taiste brez skrbi očitno odkriti, njih vzroke pojasniti, ter prava sredstva nasvetovati, s kateriini bi sc jim dalo v okom priti. Vzgojniki! dobro si zapomnimo, da se pri vzgoji mladine ne dii in ne sme izskušati (eksperiinentirati), ker je od dobre ali slabe izreje odvisna časna iu večna sreča ali pa nesreča ne samo jedne same osebe, ampak vsega roda. Anton Derganec.