nein delu dežele. Štelo je mesto skoraj 100.000 ljudi. Po-| našiilo se je posebno z nekaterimi stnvilinskimi umetni-) nami, med katerimi .je bila pomembna univerza in joj bilo mesto sploh polno raznih veličastnih zgradb. Danes je vse kup razvalin. Hodi se, da je zgubilo življenje v tem mestu kakih 10.000 ljudi.
Redke so stavbe, ki so ostale pokoneu. Podrla se je tudi škofijska palača in stolnica, ki je bila dragocena stavbinska umetnina. ,Stolpa stapa ostala pokoneu, toda tako nagnjena, da so ju morali radi nevarnosti podreti.
V tem mestu živi Slovence Alojzij Roelc, doma iz Cerknice, -le duhovnik, ki je prišel do visoke časti kanonika. Danes se neverno, kako je on preživel katastrofo.
Kako grozne reči so se dogajale, nam osvetli nesre-ča, katera je zadela bolnico v Chillanu. Pravijo, da se je zemlja odprla in je stavba zginila v globino.
Nesrečnim preostalim bil i na pomoč vsa južna Amerika. Sama Argentina je zbrala 1.500.000 $ v denarju in jv bilo poslanih več dolgih vlakov z živili in bolniškimi potrebščinami za ponesrečence.
Država pa je razglasila obsedno stanje v prizadeli)] pokrajinah, da se tako potlači nervoznost, ki lahko rodi še nove katastrofe.
Takele elementarne katastrofe imajo dostikrat svoj' poseben pomen in so kot nekak prst božji zemljanom', kateri postanejo vse preveč napubnjeni in brezbožni. Co-tovo se bodo slišale podobne razlage tudi sedaj, ko bodo razlagali ta dogodek in...
še vedno je Bog silnejši, kot pa inženirji, ki v zemljo vrtajo in po zraku letajo. Človek, ki bi tako rad odstranil zadnjo sled vere, naj pogleda naravnost v oči takimle strahotam, potem naj pa lepo ponižno molči in prizna, da je majhen in da mora biti tudi podložen Njemu, ki je gospodar.
ŽIVLJENJE
LETO (AnO) Vili.
Štev. (No.) 134
MAREC 193 9.
Strašna katastrofa je zadela Čile. Dežela je znana po potresih, toda vsa zgodovina ne pomni nekaj tako strašnega, kot ga jc doživela oni dan. In kdo ve, če ni bila ta potresna katastrofa hujša od vseh, kar jih po zna zgodovina.
Najhuje je potres prizadel pas med 36 in 38 stopinjo južne širine. Najbolj prizadeti mesti sta Chillan in Ooneepcion.
Mesto Chillan je bilo pomembno trgovsko središče. Saj je štelo 50.000 prebivalcev. 80 km od mesta, visoke v gorah, na podnožju snežnih And so svetovno znam: mineralne toplice, stvar, ki je običajna po vulkanski!! ozemljih.
Ko je nastal potres, bilo je ob 11 zvečer, je bile nekaj nepopisno groznega'. Saj je katastrofa dobila vse ljudi v hišah in zato je smrt tem stvašneje gospodarila Najstrašnejša jv bila zgodba v gledališču. V hipu sc jc sesedlo na glave gostov, ki so napolnili dvorano. Menda ni ostal nihče pri življenju. Sploh .je prišlo v tem mestu ob življenje polovica prebivalstva.
Concepeion je drugo mesto nesreče. Veliko in pomembno mesto. Po gospodarskem pomenu zavzema tretje mesto v republiki Čile, in je najpomembnejše na ,juž-
DUHOVNO ŽIVLJENJE
je mesečnik.
Uredništvo in uprava:
P a s a j e S a 1 a 1 a 6 0. Urednik: Hladnik Janez.
Telefon 63 - 6832
Letna naročnina za Argentino 2 $. Za Jugosavijo 40 Din.
Za druge dežele 3 $.
CERKVENI VESTNIK
12. marca maša na Avellanedi za Jožefa in Jožefo Stantič.
19. marca maša na Paternalu za Kjuder Ivana.
26. marca maša na Avellanedi za Metodo Zorn.
2. aprila maša na Paternalu za Lojzeta Abram.
9. aprila VELIKA NOČ.
Ob 8.30 uri maša na Avellanedi.
Ob 11 uri na Paternalu.
Molitve stalno na Paternalu na A v. del Čampo ob 4 uri.
Ne pozabite na velikonočno spoved.
Nič se ni treba izgovarjati s tem, da ne znate jezika. Saj je glavno dobra volja. Vsak duhovnik bo rad pomagal tistemu, kateremu je beseda še neokretna. Samo potruditi se je treba do spovednice.
Po slovensko se lahko spoveste v cerkvi svetega Jožefa (Rivadavia 6950) Plaza Plores, vsak dan öd 7 do 9 ure. Spovednica je na desni strani od vhoda z napisom P. Hladnik. Tudi pred in po službi božji na Paternalu in na Avellanedi je vedno za to prilika.
Tudi se nikar ne izgovarjaj, “da nimaš grehov, ker nisi nobenega ubil in nobenemu nič ukradel...’’ če si veren kristjan, ki želiš biti deležen tudi zveličanja, ki ga nam je Jezus Kristus pridobil, moraš pristopiti najmanj enkrat letno k angelj-ski mizi in prejeti sveto obhajilo. Kdor pa prejme sveto obhajilo, mora preje “sebe dobro presoditi ’ ’ in tudi prositi odvezo pri i sveti spovedi. Taka je volja božja. Mi duhovniki pa moramo radi ali neradi poslušati spoved in spovedancu pomagati in nm v Jezusovem imenu dati odvezo.
Prav posebna prilika za spoved bo na Paternalu na veliko soboto (8 aprila) ob
3	uri popoldne, ko bo v kapeli na Avenidi del Čampo blagoslov velikonočnih jedi. Prilika za spoved bo že od 2 ure dalje do
4	ure.
Veliko noč bomo praznovali takole.
Na veliko soboto ob 3 uri bo na Pater-nalu v kapeli na Av. del Čampo blagoslov
velikonočnih jedi. Od 2 do 4 ure bo tam tudi prilika za velikonočno spoved.
Na Avellanedi bo blagoslov jedi v nedeljo po sv. maši, ki bo ob 8.30 uri.
Na Velilconoč bo maša na Avellanedi ob 8.30 uri. Na Paternalu pa ob 11 uri.
Molitve bodo na Paternalu ob 4 uri.
Na belo nedeljo .16. aprila bo na Paternalu skupno sveto obhajilo otrok ob 9 uri. Ob tej priliki boste gotovo pristopili k božji mizi mnogi odrastli. Prilika za spoved bo pa v soboto 15 aprila od 2 do 4 ure na Paternalu, zvečer pa v cerkvi sv. Jožefa do 8 ure.
MOHORSKE KNJIGE za naprej bodo stale 5 pesov. Bo 5 knjig polnih lepe vsebine poučne in zabavne. Mohorske knjige so kakor slovenska narodna vez, po kateri se družimo mi izseljenci z rojaki doma. V ponos si mora šteti vsak rojak biti v vrsti mohorjanov. Zato opozarjamo, da j se priglasite čim preje in poravnate pred- j pisani znesek bodisi na naši upravi ali pa pri g. Laknerju na Banco Germanico.
V ROSARIU se bo vršila sveta birma 2 5. maja. Prosim starše, da priglasite otroke za pouk v šoli. Tiste pa, ki imate dober glas, prosim, da se javite, k zboru, ki ga bo učila častita sestra Alfonza.
IZ UPRAVE
Prosim tisto rojake, kateri ste še dolž.ni naročnino za leto 1938, da poravnate naročnino in jo obnovite tudi za naprej. Tudi zvestim plačnikom za prejšnja leta priporočim, da čimpreje poravnate, kajti sicer bo list ustavljen.
Naročniki v Cordobi izročite naročnino kar g. Petru Jonke v Rio Ceballos. Rojaki v Lomi Negri poravnate račun pri Tonetu štularju. V Babi ji Blanki pri Fer-letiču.
Vsi ostali pa pošljite ali prinesite. Tudi potom Slovenskega lista lahko poravnate. Lahko plačate tudi na Banco Germdnico in Banco Holandčs.
Samo ganiti je treba, pa se vse lahko, uredi. Prosim torej, da to čim preje storite.
Tisti, kateri pošljete po pošti, naslovite na Hladnik Janez, Pasaje Salala 60, Buenos Aires; ker priporočena pisma ali čeki na osebno ime pridejo bolj brez zapletkov v prave roke.
Tudi naročnike v Jugoslaviji prosim, da pošljite na Zadružno gospodarsko banko kar za ime Hladnik Janez,
Tiste, kateri žele, da se objavi kaka slika prosim naj prispevajo za strošek kli-
KORISTNI NASLOVI
Poslanstvo kraljevine Jugoslavije za Argentino, Brasil, Uruguay in Paraguay; Charcas 1705, Bs. Aires, U. T. 44—6270.
Konzulat kraljevine Jugoslavije v Rosario: San Lorenzo 937, Rosario de Santa F6. U. T. 22—012.
Izseljenski korespondent za Uruguay: Ituzaingö 1322, Montevideo, Uruguay.
Provincialat Slovenskih šolskih sester Rosario de Sta. F6, calle Cördoba 1646, Telefon: 28—083.
Izseljenski duhovnik David Doktorič; Ituzaingö 1322, Montevideo, Uruguay Telef, 87959.
Salezijanski duhovnik Ludovik Per-nišek, Casa parroquial, Junin de los Andös, Neuquön, Argentina.
Slovenska šola na Paternalu: Paz Sol-dan 4924, Buenos Aires.
Jugoslovanski patronat (posredovalnica za delo):	Bolivar, 314, II. nadstropje,
U. T. 33—9905.
Slovenski list, General Cesar Diaz 1657, Buenos Aires, Argentina, U. T 59- 3667.
Zavetišče Lipa, Villa Madero FCGBA
Seja, ki znaša 2 pesa za mali kliše. Za večjo pa 4 cent. za vsak cni2. Uprava prav z veseljem sprejme sliko za objavo. Vedno pa priložite tudi zadostno pojasnilo slike.
čudež na Brezjah. Izredno zanimanje 'C zbudila med romarji na Brezjah 9-letna deklica Tončka Krajnik iz Godešič, župnija Rateče pri Škofji Loki, ki je bila poldrugo leto hroma in slabotna, pa je med sv. mašo zopet shodila. Poprej je bila še pri sv. obhajilu. Prejela je samo košček sveto hostije, ker ni mogla ust odpirati. Doma so ji dajali povečini le tekočo hrano. Hroma je bila po vsem telesu, le levica je bila še nekoliko gibčna. Oče in mati sta jo ta dan (13. nov. 1938) Že četrtič prinesla na Brezje k Mariji Pomočnici in zaupno prosila pomoči, kajti 11 zdravnikov, pri katerih šta iskala nasvetov, je izjavilo, da je otrokova bolezen neozdravljiva. Zbolela je pred poldrugim letom, ko se jo prestrašila nekega psa. — Samostanskemu predstojniku se jo priglasilo več romarjev, ki so dogodek v cerkvi videli in so pripravljeni pričati o resničnosti.
Bližajo se VELIKONOČNI PRAZNIKI
SPOMNITE SE SVOJCEV V EVROPI TER JIM OMOGOČITE, DA PREŽIVE VELIKO NOČ V SREČI IN ZADOVOLJSTVU!
ZA NAVADNA, AVIONSKA IN BRZOJAVNA
DENARNA NAKAZILA
v katerikoli kraj Jugoslavije ali Italije, obrnite se na naš zavod, kjer Vam bomo točno in vljudno postregli, kakor vedno.
Jugoslovanski oddelek
BANCO CERMANICO
DE LA AMERICA DEL SLID
AVENIDA L. N. ALEM 160	BUENOS AIRES	25 DE MAYO 149—59
Nove uradne ure: od 10 do 15. — Ob sobotah od 9 do 11.
“Zgodovina je učiteljica življenja”, pravi pregovor. V ljudeh je bilo vedno zlobe in plemenitosti in so eni gradili drugi rušili. Mnogi rodovi so že bili, kateri so se dali voditi slepim strastem. Viharji sovraštva in Podlosti so divjali. Nikamor pa se ni hudobija tako zaletavala kakor v Petrovo skalo, v tistega, ki je naslednik apostola Petra na rimskem prestolu. Že mnogokrat so Prerokovali konec papeštva in konec katoliške cerkve, ^udi danes se dobe nekateri, ki ponavljajo isto.,., ker si pač žele, da bi se evangeljski nauk izkazal za laž, ker iii njihovo nevredno življenje tako ostalo nekaznovano.
Slepota je to. Nikogar ne bo rešila. Resnica je večna. Tn tudi Petrova skala je neporušna. Umirali so papeži. Mnoge so raztrgale divje zveri, drugi so bili izgna-Pi. Toda njihov prestol je ostal in stoji in — bo stal.
Vsi prestoli iz tiste davnine so se porušili. Padel je carski stol v Carigradu in Rimu in Petrogradu in na Dunaju in Berlinu. . . Rimski pa šedanes stoji. Tisti, na katerega je Jezus sam postavil sv. Petra in kateremu so x’se do danes sledili nasledniki v nepretrgani vrsti. Že 262 jih je in bodo sledili vse do konca časov.
Prazne so marnje sovražnikov božjih in zaslepljencev, kateri menijo, da so moderni le če čez vero in cerkev zabavljajo. Kmalu bo 2000 let, odkar skušajo peklenske sile porušiti papeški prestol, toda prazno je nji-
hovo delo. Vedno stoji in bo stal dovolj trdno in dovolj visoko, da more vsakdo, kateri željno išče resnico spoznati, da jo najde le v evangeljskem nauku, ki ga sveta Cerkev uči.
Zatisnil je oči Pij XI. Bil je velik mož. Od nasprotnikov po zlobi in nevednosti mnogokrat napadan. Toda iskreni ljudje, pošteni in resnicoljubni, so vedno mogli v njem najti pravega pastirja in učitelja božje resnice.
lina že naslednika. Sveto Cerkev vodi božji duh. In postavil ji je danes na čelo moža, kateri je velik po učenosti a velik tudi po svetosti. Ne bo mu manjkalo sovražnikov. Tudi nevredni otroci katoliške Cerkve ga bodo obrekovali in čez njega klevetali. In prav tisti so, kateri so vedno najhujši. Stara zgodba je to. Hudič si jo je izmislil iz vsega početka. Marsikdo je toliko nestalen, da- mu omajajo vero tisti, kateri umazano govore čez sveto Cerkev in njeno vodstvo. Toda... Cerkev stoji in bo stala. Le ta in oni postane nevreden njen sin in se izgubi za vso večnost. . . . Bodite torej modri in vedite, da velja stara beseda Jezusova rečena Petru in njegovim naslednikom: karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih.... Kdor vas posluša mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje.. . .
Zatorej le nikar ne podirajmo svoje lastne sreče, ki nas čaka šele v večnosti, a bomo srečno do nje prijadrali le v Petrovem čolnu.
Novi Papež Pij XII je odlična osebnost.
Prav na dan izvolitve je izpolnil 63 let starosti. Rojen je bil v samem Rimu. Za mašnika posvečen je bil 1899. Izkazal se je za spretnega cerkvenega pravnika in je tako prišel v vrsto najodličnejših duihovnikov. ■ Med vojno je bil papežev poslanik v Nemčiji, kjer je deloval posebno za vojne jetnike. Tudi po vojni je deloval istotam. Pozneje je postal desna roka papeževa. Nihče ni pričakoval, da bo tako hitro končana volitev novega papeža, in prav tako je iznenadilo, da je bil izvoljen proti dosedanjim običajem tajnik pokojnega papeža.
Božja Previdnost je na tem mestu hotela njega.
Sveti oče je učen v vseh vedah ne le bogoslovnih temveč tudi v vseh znanostih. Odlikuje ga pa tudi znanje mnogih jezikov. Poleg starih (latinščine in grščine) popolnoma obvlada francosko, nemško, šponsko in angleško. Tudi poljski jezik razume.
Za Argentino ima pa njegova izvolitev še poseben pomen, ker .je njemu in našemu mestu ostalo v neizbrisnem spominu tisto, kar se je dogodilo ob veličastnih dneh euharističnega kongresa, ki se je vršil v Buenos Airesu, kjer je bil tedaj Eugen i j Pa celi i, danes Pij XII, papežev legat.
Neprecenljivega pomena je tudi to, da je sedanji sveti Oče mož, kateri razumeva teške boli, katere duše sodobno družbo in ho pač n m el srečno voditi petrov čoln med nevarnimi pečinami, ki jih predstavljata danes fašizem in komunizem. Za geslo si je postavil novi papež mir.
Mir v srcih, mir v družinah, mir med narodi.
KAKO STA SE SREČALA DVA BODOČA PAPEŽA
Pij X. je vladal sveto Cerkev od 1903—1914. Prelcu je bil izvoljen za papeža, je bil škof v Mantovi, poseje pa patriarh v Benetkah. Kot sin preprostih staršev ■ic kil tudi pozneje, ko je dosegel naj višjo službo in čast, Vitekdar skromen in preprost. Ko je bil še škof v Man-J"vi, je prišel d on Ahil Ratti, zadnji pred par tedni
li
umr-
, Papež Pij XI., ko je bil še mlad duhovnik, po oprav-^Ui v Mantovo. V stolni cerkvi je opravil sveto mašo. ;ato se je šel poklonit škofu. Don Ahil potrka enkrat, ’ vakrat. Nič. Nato pritisne kljuko, stopi v predsobo, v ^cansko sobo. Vse tiho. Stranska vrata so bila pa od-Ptta- Misleč, da dobi tam služabnika, stopi tja. Pa ka-? se zavzame, ko vidi, da se tam — bila je kuhinja — krog ognjišča suče škof Jožef Sarto, poznejši kardinal
in papež. Don Ahil Ratti vstopi in se predstavi.
“Pravite, da ste pravkar maševali. Torej še niste zajtrkovali ”, reče škof, ne da bi izpraševal, odkod in kam. “Boste pa pri meni dobili skodelico kave. Toda poprej mi morate pomagati pri kuhi. Danes sem namreč sam doma. Moja sestra, ki mi gospodinji, je zdoma; vrne se pa enkrat čez dan.”
Zdaj položi škof gostu mlinček v roke in ga prosi, naj zmelje pripravljena kavna zrna. Medtem je mleko že zavrelo, krop je bil tudi pripravljen, kava je zadišala po kuhinji, zajtrk je bil kmalu na mizi.
Tako sta se srečala dva prihodnja papeža, ko še slutila nista, za kakšno poslanstvo ju je božja previdnost namenila,
(Slika po maši na Patemalu)
Hladnik Janez:
PRVIČ NOVA MAŠA MED SLOVENCI V ARGENTINI
Pa bi napak rekel, če bi trdil, da je bila sploh prvo slovenska nova maša. Le med Slovenci je bila prva, kajti v celoti v kolikor moremo vedeti, sta bili že dve. Eno je zapel že pred 30 leti sedanji ravnatelj zavoda, ki ga imajo Lazaristi v Escobarju, to je lazarist P. Mathias, cigar mati je bila doma iz Števerjana pri Gorici. Rojen pa je bil v Bahiji Blanki.
Drugi Slovenec, ki je stopil pred božji oltar je bil g. Pavšič, rojen blizu Gorice. Novo mašo je imel 1898 leta v Parana, kjer je umrl kot kanonik pred 11 leti. A danes mu živi en brat in dve sestri.
Gotovo bi še kdo vedel za kakega drugega služabnika oltarja po katerem se pretaka slovenska kri. Ce ga ve, naj nam javi!
Gotovo je, da je bila med Slovenci prva nova maša, katero nam je zapel Vladimir Zmet dne 5. febr. na Pa ternalu in 12. febr. ponovil na Avellanedi.
Že pol leta smo se pripravljali za to slovesnost. To da le tako, da smo govorili o tem. In pevcem tudi čash ki so malo po malo že vežbali latinsko mašo.
Čas pa je tekel in vsak dan smo bili bliže določenemu dnevu. Treba je bilo stvar vzeti v roke kar zares.
Toda kako ? Novomašnik je bi] v General Acha, 800 km daleč./. . bil sem kar sam. Toda ne dolgo.
Neki dan sem bil na obisku pri “slovenski mami’’, pri Fani Krševan na Campani. Živahno so čebljale kokoši v kurniku, pa kar bila mi je na jeziku beseda: kaj pa za novo mašo kaj mislite? Tile piščanci bodo kakor nalašč za tedaj.. .
Ne vem kaj si je mama mislila, ko je to čula, sodim pa, da je bila njena misel bolj lepa, kakor bi jo imel kdo drugi, če bi mu kaj sličnega namignil. Krševanova gospa je besedo vzela z najboljše strani in ponudila ne le piščance ampak še potico za prigrizek. “Saj sta bila naš Stanko in Vladimir še prav posebno prijatelja v San Carlosu, kjer je naš Stanko hodil v šolo”.
In tako se je zadeva, tudi materijelna stran slovesnosti, že premaknila z mrtve točke.
Za slovesnost v cerkvi je bilo že več ali manj nape ljarto. Povabili smo vse slovenske duhovnike v tej deželi. Pričakovali smo posebno željno rojaka Alojzija Roka iz Concepcina v čile, katerega je pa med zadela huda nesreča. Njegovo mesto je porušil potres. Od Zain jena, ki živi doli nekje na jugu, smo zvedeli, da je bolan. Ludovika Perniška je zadržalo delo na misijonskem potovanju daleč notri po deželi. Pa gotovi smo ostali slovenski duhovniki: Doktorič in Kastelic in jaz in tudi naš slovenski oče, superior Očetov Kamilov, P. Gašpar nam je dal gotovo besedo, koga drugega pa bomo že tudi dobili.
Kaj pa sorodniki?
Bil sem v Tropezonu. Pri Brckovih. Kaj pa nova maša? tako sta se zanimala oba.
Gotovo boste tedaj prišli zraven.
Saj smo si celo v sorodu. Z Vladimirom sva strani ča. tako jepojasnil on.
Kmalu smo bili na jasnem, da je še drugih njegovih straničev. To je Samokec Franc, ki živi na Čakariti in pa Rafael Pavšič. Tako se je vedno bolj večal krog tistih, kateri naj bi skrbeli za priprave.
Spet me je pot nosila po Villa Devoto.
Samokec. Peter Samokec. .. kdo ve če ne bo tudi kaj zveze med njimi. In iz Oseka so... In kar hitro sem vedel: Saj-so si celo sosedje od doma. Prav najbližnji sosedje. Iz doleti,jih Vitovelj ali bolje iz Čekavca. In njegova sestra je poročena Remec in živi v Caserosu...
Seveda, saj jo dobro poznam. Saj imajo v Caserosu najlepšo slovensko hišico. Menda bomo tudi Remeeve kaj videli.
In' tam v Lynch živi tudi slovenska družina, je vedela žena, ki so od tam.
Spomnil sem se, da morajo biti to Lozarjevi, ko so povedali, da si je mož pred nedavnim nogo zlomil.
In na Saavedri jih je tudi mnogo iz Oseka.
To bodo pa Rijavčevi in Ličanovi če se ne motim ....
Žal, da ni bilo več časa, da bi človek vse te ljudi mogel osebno poiskati. Saj se bodo že vseeno pokazali blizu!
Toda kdo ne ve, da taka stvar da dosti skrbi. Da je vse na mestu pravi čas; zato je treba vešče kuharice. In sem se spomnil na Kati Podreko, ki je bila brez dvoma za kuharico na marsikateri novi maši. Saj je že na marsikateri gosposki mizi postregla po vipavskem in goriškem in tolminskem.
Kar na telefon. ::.Te doma gospa Kati?”
Čujte gospa. Nova maša bo!
Sem že brala v Duhovnem Življenju. Gotovo bo zelo lepo, kajne.
Bo, če boste tudi vi kaj pripomogli!
Kako da ne. Iz srca rada. Če želite, bom napravila novomašno torto!
Glej ga šmenta. Saj res. Se pomislil nisem na to. Saj res ni nove maše brez torte v obliki mašne knjige. Pa veste gospa, če bi se malo pozanimali še za druge stvari!
Nič ne skrbite gospod Janez. Saj smo sc že pogovarjale ženske, da moramo kaj pomagati, če ne vas bo konec, ker en sam človek ne zmore vsega.
Kje pa se bo vršil obed?
Vpam, da ne bo nobenih težav s tem. Kar v prostorih zavoda, kjer imamo mašo Tam je vsega. So mize in stoli in menda tudi namiznih potrebščin ne bo manj- j kalo.
In še nekaj. Ali poznate Cotičevo gospo iz Pater nula ?
Kaj je ne bi poznala. Saj je iz Mirna doma, kjo je bil dekan Rojec za župnika....
Ona bo nemara tudi kaj mogla priti na pomoč, da bo vse v redu. -laz bom kar Vam gospa Kati in Krše-vanovi gospej in Cotičevi prepustil skrb za mizo.
Brav tako. In je bilo v glevnem vse napeljano,
5. februarja zjutraj. Sferno sem si preskrbel namestnika v cerkvi sv. .Jožefa, da mi ne bo treba ob 1 uri popoldne na faro, da opravim sveto mašo, ki jo imam vsako nedeljo ob eni. To ,je bila prva misel potem, ko sem se pokrižal. Zunaj pa je Smerno vreme nekaj kuhalo. Kmalu mi je sunil oster piš v sobo.
Oh 7 uri se je pa sprožila nevihta.
ISo kar bo, sem resignirano mislil. Prav stojieno mirno .je prišel gospod Doktorič, ki se je ono jutro šele pripeljal iz Montevidea. “Za nas ni prida, za kmeta je pa dobro! Kar veseli bodimo z njim”, tako je mirno-dušno presodil. Kdor se je namenil priti bo prišel.
In tako je tudi bilo. Nekaterega in mnoge je “nesla voda”. Toda tistih, kateri so dežju kljubovali je še ' vedno bilo dovolj, da je bila kapela polna. Kakih 40G ljudi je prišlo.
Prvi je bil lja mestu novomašnik. Z njim je prišel prijatelj in novomašni tovariš, ki je tudi to leto prvič stopil pred Gospodov oltar.
In tako se je slovesnost bila že začela in se je tudi lepo dovršila.
Novi mašnik bod’ pozdravljen...
Lepo okrašena je čakala cerkev, a naroda še ni bilo. Pilo je šele ob devetih in še vedno je nemilo deževalo. Vsak je čakal doma, češ, morda se spreleti.
Pa ni bilo drugače. Tudi skozi dež je bilo treba. Ko je bila ura deset so začeli drčati skupaj automobili iz katerih so stopale bele družice, ki naj spremijo novo-mašnika na potu k oltarju.
Vidmarjeva Irena je čakala s križem in lepim šopkom, ki ga je pripravila Vida.- Krog nje pa še 16 belih družic, velikih in malih, vse z belimi nageljčki v laseh.
Takoj po 10 uri se je prikazal sprevod duhovnikov. Z njimi so stopali tudi novomašni botri:	Subanova,
gospod in gospa.
Ganljive so bile besede, katere je povedala Irena, ko je izročila križ in cvetje, a nepopisno je bilo ginjc nje, ki je prevzelo novomašnika, ko so ga objeli glasovi one čudno lepe pesmi v pozdrav novomašniku. Ta trenutek je bil pač najbolj slovenski, najbolj domač.
Takoj se je pričela sveta maša. Gospoda Doktorič in Kastelic, ki sta bila dijakon in subdijakon sta berilo in evangelij zapela lepo po slovensko.
Pevci so dali ta dan najboljše in bilo je nekaj lepega. Niso se zastonj vadili. Pa tudi cerkev je bila polna hvaležnih poslušalcev.
-Sledil je nato govor, ki ga je imel g. Doktorič.
Kaj je bil in kaj je Slovencem duhovnik in še posedle, kaj je duhovnik izseljencu.
Sledil je “ofer” po stari navadi. Družice z botri sc otvorile sprevod, ki je potegnil za seboj vse prisotne.
Zares, da imamo vso svobodo in svoj dom tukaj Inko so rekli ljudje, ko so pogledali napis na podobicah. Vse po slovensko. Tako le je bilo zapisano: Novomašni spomin med rojaki izseljenci na Paternalu v Buenos Airesu.
In te-le besede:
Daritev sveto mašo naj Ti prijetna bo,
Molitve srene našo usliši milostno!
ter:
Tebi vseli rodov Gospod posvečuje sc naš rod,
Srce božjo Tvoji smo, Tvoji večno bodemo.
Za konec svete daritve smo zapeli še zahvalno p e sem in s-topili ven na dvorišče, kjer smo se za spomin naslikali.
Sorodniki in rojaki so obstopili novomašnika, da mu v imenu odsotne matere in bratov in v imenu, rajnega očeta častita j o vso srečo na duhovniškem potu.
Že so čakale tudi lepo pogrnjene mize in hladna pijača. Zato smo kar kmalu sedli za mizo in ni nas bilo malo. 115 ljudi je sedlo za mize, okrašene s cvetjem in lepimi tortami, ki so jih preskrbele naša dekleta Na novomašnikovi mizi je bila pa velika mašna knjiga, tradicionalna novomašna torta, ki .jo je pripravila gospa Kati Podreka. Morda je bila že deseta, kdo ve!
Da smo duhovno veselje tega dne dopolnili še s telesnim veseljem dobrega prigrizka in prijetne kapljice, je naravna stvar.
Med kosilom se je pa razvila prav velika živahnost, Prvi jepovzel besedo kaplan Hladnik z napitnico novomašniku in vsem ki so k slovesnosti pripomogli. Posebno je izrazil splošno zadovoljstvo za prisotnost superiorja očetov Kamilov, župnika cerkve svete Neže P. Gašpar-ja, ki je bil že od vsega začetka iskren prijatelj Slovencem. Saj v njegovi cerkvi smo imeli prvo zavetje. Zato ga imamoi kot za našega očeta. Te besede so bile povedane v španskem .jeziku in so izzvale gromko navdušenje, ki se kar ni moglo poleči.
Kmalu nato je povzel besedo P. Gašpar, ki nam je svojo dobrohotno naklonjenost ponudil tudi nadalje za vse, karkoli bi bilo potrebno. In napravil nam je celo to veselje, da je tudi nekaj slovenskih besed povedal in še kako dobro so mu pristojale. V govoru je povdarit predvsem to, da so bili Slovenci v njegovi župniji vediu najboljši element, ki so nemalo uplivali na razvoj farnega življenja s svojimi običaji, posebno pa s svojim pet jem. In mož, ki jedanes prav posebna opora revne cer kviee svete Neže, sa,j je tudi on Slovenec, prav on, ki je danes tudi za botra s svojo gospo na tej lepi novo mašni slovesnosti, to je gospod in gospa Suban. Po čestitkah novomašniku je častital Slovencem, da dobimo v njegovi osebi pomoč v delu za zveličanje naših duš.
Odobravanje in ploskanje, ki jo njegovim besedam sledilo, je bilo zelo navdušeno.
Govoril je nato g. Kastelic, ki .je spomnil naj bi po slali tudi tople pozdrave novomašnikovi materi ob enem pa je napil tudi tistim slovenskim ženam, ki bodo v bližnji ali daljni bodočnosti tudi doživele to veselje, da jim bo sin stopil pred oltar. Saj imamo sedaj kakih de-
Nato je povzel besedo novomašnik sam. Lepo mu je tekla slovenska beseda. Kar čudno, da jo je znal tako dobro hraniti skozi deset let, ko živi med samimi tujci in k večjemu more kdaj kako slovensko vrsto prebrati. Za govor nima nič prilike.
Samo lepo sem prišel. Nič me ni bilo skrb za vse drugo. Kar gospod Janez je napravil vse zame. Danes sem pa doživel tako nepopisno lepo slovesnost, kot je ir imel nobeden mojih tovarišev, ki so tudi letos stopil prvič pred oltar.
Kako naj se zahvalim pevcem, predvsem pevovodji; gospodu Je k še tu Cirilu. Le kako naj bi vam popisal čustvo, ki me je prevzelo, ko sem zaslišal pesem “novi mašnik bod pozdravljen”. Gotovo ste dobri možje ir fantje, dobre žene in dekleta, da ste se toliko potrudili zn tako lepo stvar. Pač ne bom nikdar pozabil tega ve selega in srečnega dne, ki ga danes med vami doživljam
Nadalje se je zahvalil sorodnikom in rojakom očeti, vega doma, potem še posebno njim, ki so poskrbeli za tako izborno kosilo. Vsak nekaj, saj ste mi vsi kot bratje in sestre, katerih lastnih tukaj nimam, pa sem jih dobil v vas, ki ste tako ljubeznjivo semkaj prihiteli da se poveselite z mano tega mojega presrečnega dne. To pa tudi obljubim, da kadar mi bo mogoče, bom vedne rad prihitel med vas, ki se zvesto držite tistih, kateri sn
predvsem poklicani, da vas vodijo po pravi poti.
Mene čaka delo. Sedaj se bom učil voditi druge. Kakih 30 fantov bom imel v San Carlosu, da jih bom učil za poštene .in dobre ljudi. Kadar pa bo treba in e< bo mogoče, bom vedno rad stopil med brate Slovence, katere naj vse Bog živi!
Seveda je novomušnik povedal še marsikaj drugega lepega. Tukaj so povzete le nekatere misli.
Med tem, ko so tekli govori je vesela volja rasti a in kar prehitro je bilo ob 4. uri, ko so klicali že'k popoldanski pobožnosti.
Pri molitvah.
Dopoldne je Vreme odreklo, zato pa se je za popoldne poboljšalo. Toliko vdeležbe pri popoldanski službi božji še nismo imeli nikoli. Čisto se je napolnila cerkev. Zbralo se je celo več ljudi kot k' maši. Po petih litanijah j e imel nagovor kaplan Hladnik, ki je povda-til zlasti to misel, da je mašuik iz ljudi vzet in za ljudi postavljen... V prevdarek posebno tistim, kateri brez vsega sramu zaničujejo duhovnike, ne da bi pomislili, da je prav tako človeške matere sin, ki ga zaničljivim boli in ga boli še bolj zato, ker je nezaslužena, ker sa mo zato se je vsemu odrekel v svetu, da bi bilo njegove srce celo samo za tiste, katere naj k večni sreči vodi. in mu je v plačilo zasmeh in psovka. Marsikdo, ki ima .sedaj na jeziku “prekletega farja”, si bo v obupu želel, da bi mu prišel na pomoč tedaj, ko bo sedanjosti konec in ko večnost ne bo nikaka uganka več. temveč gotove in neizbežno dejstvo....
Po molitvah smo spet napolnili mize in niti mesta m bilo za vse. Toda nič zato. Saj je bilo v kuhinji št dovolj prigrizka in pijača pa tudi ni odrekla in tako jc spet beseda dala besedo in smo doživeli lepo popoldne kakršnega ni bilo od tedaj, ko smo praznovali Doktor! cevo srebrno mašo.
Vse je bilo prav. Tudi dopoldanski dež je imel svo jo koristno nalogo. Ohladil nam je ozračje. Tisti pa ka ten so bili zares namenjeni priti so lahko stopili popoldne.
Toda praznika s tem še ni bilo konec.
Slovesnost nove maše na Avellanedi
Ni bila le slovesnost nove maše. Ob enem sc je pripravljala tudi slovesnost 20 letnice proslave svobod ne Slovenske krajine.
Kaj je to dalo opravka pevcem, ki še niso imeli ea-sa oddahniti se od Božiča, to si lahke misli, kdor ve da je treba vaj in vaj, predno je pesem lepa. In so vež-bali pevci večer za večerom in nazadnje so rekli: kar bo bo !
Da. kur bo. bo! Toda tega ni prepustiti kar vremenu. Kdo ve, če ima naša skromna kapela, kjer imamo mašo, st.vari, ki. so za tako slovesnost potrebne. Ali bodo toliki plašči in vse drugo?
In smo ugotovili: ni! Torej na delo. Pa se je preskrbelo vse potrebno. Ne l.o stiske ne za obleko ne za Cvetje.
in šopek in križ in družice za sprevod in krono za nu' omašnina ?
Kakšno krono?
Taka je navada v Prekmurju, da se da tudi krona novomašniku.
Torej kje jo dobimo?
Nič ne skrbite, je menil Ivanič -Jože. Pravi čas bo na pravem mestu. Res je bila, a je dala dela!
In deklice, kje bodo. Ali je takih deklic?
Kako da ne. .Je tu Zavčeva in Šerugova in Ritopei-■ jeva in Kustccova, ki so bile letos pri prvem svetem obhajilu. Potem sta Kajdinjakovi in Sahotinova in Kra.j-eerjeva in Filova in Marička in Anica, ki hi bili noj-bolji, da nosita križ in krono in je Frumenova.
Naj se kar ženske pozanimajo in naj jih lepo pripravijo.
Kje bomo pa k mizi sedli?
Gremo pa h Karlu Terplanu, ki ima na dvorušen lej) prostor. Samo gostov je treba. Pa tudi za to se je poskrbelo pravi čas.
Tako je bilo dela čez glavo. Skrbeti je bilo treba za praznik dopoldne in popoldne.
Pokroviteljstvo čez popoldansko slovesnost je prevzel minister dr. Cankar, toda treba je pripraviti tudi lep program. In l«lo naj stopi pred javnost. Saj ni časa, da bi se naučil. Lah Andrej, up in nada tukajšne Slovenske krajine, se je sicer že znatno opomogel, toda se ne more drzniti za tak nastop.
Pa smo dobili Ivaniča in Ivana, ki sta bila voljna da se žrtvujeta. Tudi deklic, ki bodo kaj lepega deklamirale, se bo lahko dobilo. Bo Marička in Anica, bo Haj-dinjakova; in kaj fantov tudi dobimo. Gjörekov Tine bo kar pogumno kaj rekel in Iiujberjev Jožek tudi ne ho odrekel.. ,
Tako se je vse v redu pripravljalo in kar kmalu je bila nedelja 12 februarja, dan, ki bo vsem ostal- \ nepozabnem spominu.
Po nevihti prejšnjega dne se je zbudil prijetno hladen dan. Jasno je svetilo solrtce, a ni žgalo. Ko je bila ura deset je bil že vsak na svojem mestu. Lepooven čane deklice, Marjanca z lepim križem in šopkom, ki ga je preskrbela Hedvika. Anica pa je imela na beli blazinici krasno krono. Pa bila jc to kraljeva krona, spletena iz pšeničnih klasov. Bela blazinica in krona pa pre pletena z živo rdečimi cvetovi. A v krono je bilo vple teno tudi trnje. Saj to je cela, to je vsa vsebina duhov skega življenja. Čast spremlja duhovnika, dobrote deli drugim, patudi sam jih je deležen in božji kruh deli vernim, kar značijo zlati pšenični klasovi v kraljevski kro ni. ki pomeni čast. A trnja je pa tudi na vsakem koraku dovolj za tistega duhovnika, ki se je resnično odrekel samemu sebi tedaj, ko je padel na svoj obraz pred hipom mašniškega posvečenja, v znamenje, da vstane kakor iz groba, v katerega je zakopal svoje človeške želje in bo živel novo življenje.
Zvrstil se je sprevod. Zopet je bil za starešino P.
(La špar iz Paternala. Diakon in subdiakon sta bila g. Kastelic in duhovnik iz cerkve sv. Jožefa. Vodila sta sprevod prijatelj novomjišnikov P. Bresa, ki jc tudi letošnji novomašnik, ter kaplan Hladnik. Tudi botri, Kubanovi, so prišlii z Paternala in nekaj novoinašmko-vih sorodnikov smo videli.
Anica in Marjanca sta z lepimi besedami izročili novomašniku krono in križ ter cvetje. Spet je zadonela večno lepa pesem v uovomašni pozdrav.
Nabita je bila kapela. Pa tudi srca so bila polna veselja oh tako ganljivem dogodku. Lepo petje in pobožna misel je prevzela vse. Skromna kapelica, po obliki sicer nič podobna prekmurskim cerkvicam, je bila ven-
Vdeleženci na novi
maši na Avellanedi. Spodaj prizor iz popoldanske prireditve za 20 letnico Slovenske krajine.
dar za tiste minute kakor tam daleč doma.
Novomašni govor je imel g. Kastelic, ki je razgrni pred poslušalci resnično podobo duhovske pol i skozi ziv-1 jen je ki pač ne more biti različna od poti Kristusove, ki je rekel, da učenec ni nad učitelja. “Če so preganjali mene, bodo tudi vas”. In kar se rado zgodi, m kar najbolj boli, je to, če duhovnika preganjajo njegovi lastni, tisti za katere se je žrtvoval. Kako izrazit zgled zato jt oni papež, katerega je Napoleon v svoji domišljavosti poniževal in mučil. On katolik je preganjal svojega lastnega nadpastirja.. . Vlekel ga je iz Kima v Kariž. . . pa se je kolo zaobrnilo. V isti dvorani, kjer je hotel izsilit; Napoleon od papeža podpis, s katerim bi bila ponižana cerkev Kristusa, je nekaj let pozneje moral Napoleon podpisati odpoved francoskemu prestolu m zaslišati obsodbo izgnanstva.,.. Papeža so pa nazaj v Rim z vso častjo odpeljali protestantski Angleži, pravoslavni Kusi in mohamedanski Turki... Njega, poglavarja svete Cerkve, ki ga je katoliški Napoleon tako ponižujoče iztrgal iz Rima. .. Ob priliki, ko leži naš papež na mrtvaškem odru, naj bo ta misel spomin nanj in nauk novomašniku
in vsem’ kako čudno sc prepletajo živi jenska pota-------
In človek, posebno pa duhovnik mora biti močan in neustrašen in neodjenljiv. Seveda mora tudi imeti jasno svoj cilj, ki je blagor bližnjega in ne lastna čast in ne lasten dobrobit....
Po govoru se je vršil ofer, katerega se je spet vsa cerkev vdeležila, na kar se j c slovesna daritev nadaljevala.
Po tem smo stopili na dvorišče, kjer smo vzeli par slik za spomin, da lahko tudi domov kaj pošljemo.
Pri K ari otu nas je pa že čakala bogata miza. Kmalu smo sc dobro počutili pri njej. Zato je ze skrbela mama.
Spet so se oglasile napitnice.
Najprej je spregovoril kaplan Hladnik želeč novomašniku srečo lili njegovi poti in vsem tistim pa, ki so sodelovali, posebno pa pevcem, ki so se tako vneto trudili za to slovesnost in Cirilu in njim ki so za dobro mizo poskrbeli, je bila izrečena beseda zahvale.
Govorili so še nadalje P. Gaspar in g. Kastelic, ki je prav posebno še spomnil župnika Klekla, prekmurskega očeta in pa salezijanske družbe, ki je s Slovensko krajino na poseben način povezana. Saj je v južni Ameriki še nekaj prekmurskih rojakov med Salezijanci, ki bodo kmalu stopili pred gospodov oltar.
Spregovoril je v imenu občinstva tudi Jože Ivanič tople pozdrave na novomašnika in zahvalo vsem, ki se se potrudili za to lepo slovesnost.	■ v' .
Posebno veselje pa je napravil novomašni tovariš P. Kresa s svojo napitnico, v kateri se je nadvse po-
hvalno izrazil o Slovencih. Tega kar sem doživel med vami preteklo nedeljo m danes pac ne bom pozabil, ker vidim, kako plemenit je duh, ki vodi ta dobri na rod, !<i tako visoko ceni duhovnika. Le škoda, da ni take slovnice, iz katere hi se človek lahko kaj po slovensko naučil.
Tako se je slovesnost, lepo razvijala. Dvignila se je vesela pesem in zdravica, kakor je v navadi po Slovenski krajini.
Zares smo pozabili, da nismo doma.
PROSLAVA 20 LETNICE SLOVENSKE KRAJINE
Ob 4 uri je že čakala polna ulica naroda. Razgrnili smo v kapeli naše zastave in najprej zapeli litanije. Nato pa zahvalno pesem za ta lepi dogodek, ki ga je Slovenska krajina doživela pred 20 leti, ko je po tisočletnem robstvu spet zadihala svobodo v Jugoslaviji.
Ministra dr. Cankarja je zastopal dr. Kjuder. K zborovanju so priglasili sodelovanje tudi Sokoli iz Dock Suda.
Zborovanje je otvoril kaplan Hladnik s pozdravom navzočim, posebno zastopniku ministrovemu dr. Kjudru,
Program so tvorili kratki govori in deklamacije tet petje in dva telovadna nastopa.
Junaško so zborovalci vztrajali, kar ni bila mala žrtev, kajti sonce se je z vso silo uprlo v dvorišče. Toda, kakor so naši dedje tisočletja kljubovali vsem silam zgodovine in nam ohranili našo dedno zemljo, tako smo tudi mi ostali na svojem mestu do konca.
Izmed podanih točk je bila najboljša Soči, ki jo je deklamirala Čehovinova Darinka in Ropoša in Krnci, ki jo je povedala njena sestra Vanda. Tudi Majdin jakova in llujbarjev Jožek in Gjörekov Tine so pokazali dober dar.za nastop.
Ivan Hozjan je govoril o veliki zaslugi, ki jo ima za Slovensko krajino naše časopisje in je tako posebno spomnil na 25 letnico “Novin”.
Ivanič Jože je pa povdaril prevažno misel, da naj tudi mi, ki smo dom pustili daleč, ostanemo njemu zvesti in je treba da se strnemo v skupno delo.
ZAHVALA!
Zelo lepo je deklamirala tudi
-Janez Hladnik je v daljšem govoru očrtal veliko vlogo, ki jo je Slovenska krajina imela za Slovenijo. Saj ona je dala kneza Koclja in sveta apostola Cirila in Metoda; od tam so prišle k nam zgodbe o kralju Matjažu in ta dežela je rodila tudi Klekelna, najvrednejšega sina Slovenske krajine, ki ji je vtisnil za veke slovenski pečat.
Pred tisoč leti se je že vršila borba proti Slovenstvu, pa se je ohranilo neomajno, in branilo svoje mejnike. In tudi danes ne smemo kloniti v malodušnosti, zakaj še teko Soča, Drava in Mura ravno tam koder so ti kie in zaupajmo v lepše čase svobode tudi za tiste dežele, ki jim svoboda še ni zasijala.
Nato jepovzel besedo dr. Kjuder. Marsikatero lepo misel je povedal. Posebno pa je povdaril, da moramo tu di tukaj graditi mostove čez Muro in skrbeti, da ne bo preplavljala... Treba je iskati način za skupno sodelovanje vseli Slovencev tudi tukaj. Šele pred tremi leti smo odkrili tukaj Prekmurce , sedaj je pa treba da sc medsebojno dobro spoznamo in si tudi medsebojno po-moremo.
Po njegovih besedah je ves zbor sklenil poslati pozdrave Odsotnemu g. Ministru, jugoslovanskemu kralju Petru in kraljevskemu namestniku Pavlu. Pozdrav tudi vladi in še ministru dr. Korošcu in uredniku Jožefu Kleklu, ki sta za Slovensko krajino med vsemi živečimi pač najbolj zaslužna moža.
Gornja slika: popoldne na Paternalu.
Spodnja: med novomašnikovinii sorodniki.
Z navdušenim petjem pesmi “Hej Slovani” sc je zborovanje zaključilo.
Vsem pa bo ostal tudi ta dogodek v nepozabnem spominu.
Najprej naj se zahvalim gospodu Janezu Hladniku za njegovo delo, ki je vso skrb za to* slovesnost nosil. Nadalje naj se zahvalim gospodu Doktoriču in gospodu Kastelicu za prelepe govore, ki sta jih imela ob slovesnosti. Nadalje velja moja zahvala gospodu in gospej Su. banovim, ki sta sprejela nalogo botrov in tudi mojim sorodnikom.
Prav posebno zahvalo naj izrečem še pevovodju Jekšetu in pevskemu zboru na Paternalu in na Avella-nedi, ki sta mi napravila nepopisno veselje s svojim prelepim petjem. Do solz me je ganila pesem “novi mašnik bod’ pozdravljen”. Vse življenje mi ho ostal spomin na ie lepe dogodke neizbrisen.
In kako naj se izkažem hvaležnega spet tistim, kateri ste doprinesli k temu, da je bilo tako lepo urejeno s kosilom tako na Paternalu, kakor na Avellanedi? Naj-parej mja zahvala gospem Kati in Kerševanovi in Cotk cevi, ki ste nosile skrb za mizo na Paternalu in tudi Lahovim, ki ste založili mizo z okusno pijačo. In na Ave. Ilanedi zopet, komu naj se zahvalim aa one nepozabne ure, ki sem jih preživel med našimi dobrimi Prekmurci. Hvala najprej pevskemu zboru in Utroševim, nato pa še posebno Terplanovim, ki ste nam tako lepo pripravili kosilo.
In še eno zahvalo naj izrečem tistim, kateri ste prispevali s prispevki v jedi in pijači in denarju za kritje vseh stroškov in še tistim, kateri ste s svojo navzočnostjo povečali lepe slovesnosti: vsem Vam naj izrečem prisrčen BOO POVRNI. Jaz bom pa za vse vas molil, saj to je edino kar jaz storiti morem. Drugo pa naj stori Vam vsem za mene gospod Bog, zaradi katerega ste vse to storili, da počastite duhovski stan v meni.
Torej Bog Vam povrni
ZMET VLADIMIR, novomašnik.
Ne vem, kako naj sc dovolj zahvalim vam, dragi bratje Slovenci, ki ste mi pripravili tako lepo slovesnost nove svete maše.
Vesel sem bil, zelo vesel, ko sem zvedel, kako se na to svečanost pripravljajo. Ko pa sem doživel, da se je dan slovesnosti približal, je bilo moje veselje toliko, da ga ne morem popisati.
Gornja in spodnja slika: pri Terplanu na novomašnem obeda.
V PETROVEM ČOLNU
Ivo ne je Zveliča1 jevo zemeljsko delovanje bližalo koncu, tedaj je zbral naš ljubi Zveličar okrog sebe svojih dvanajst učencev, in še nekoliko drugih. Trdno jih je združil med seboj, poveril jim svoje poslanstvo in svojo oblast ter jih poslal tako goreče, neutrudljive, nerazdružno zvezane med seboj, da bi izpreobrnili svet.
Toda najprej jim postavi na čelo nezmotljivega poglavarja: “Ti si Peter”, reče enemu izmed njih, “in na to skalo bom zidal svojo Cerkev. (Mt. 16, 18.) Prosil sem zale, da ne omaga tvoja vera; in ti boš nekdaj potrdil svoje brate.” (Lk. 22, 32.)
To je prvi papež. Temu poglavarju podredi ostale apostole in učence ter jim podeli mašniško čast in oblast z besedami: “To delajte v moj spomin (Lk. 29, 19) ; odpuščajte grehe; zavezujte in razvezujte (Jan. 29, 23); kakor je Oče mene poslal, tako vas pošijam jaz kršče-vat in pridigovat.” (Jan. 20, 21; Mt. 28, 19.)
To so prvi škofje in mašniki. Okrog njih zbira neizmerne množice onih, ki vanj verujejo in so krščeni.
To so prvi verniki.
Sedaj napove Jezus, ki pošilja trpljenje tistim, katere ljubi, nezaslišane reči. “Ako so mene preganjali,” pravi, “bodo tudi vas preganjali (Jan. 15, 20); pošiljam vas kakor ovce med volkove (Mt. 10, .16); resnično, resnično vam povem, da boste jokali in žalovali, svet se bo pa veselil. (Jan. 16, 20).”
To so prerokbe, ki nam razjasnjujejo preteklost Cerkve in nas pomirjajo za bodočnost.
Katoliška Cerkev, bodoča osvojiteljica sveta, v začetku ni bila drugega ko mala družba, obstoječa iz nekoliko mož, preprostih, neizobraženih delavcev.
Nasproti velikanskemu rimskemu cesarstvu, ki j-imelo tedaj pod svojoo blastjo skoro vso Evropo ter velik del Azije in Afrike, so ti neznatni ljudje naredili brez človeških pripomočkov delo posebne vrste. Ko bi se vsaj v svojem smelem početju, izpreobrniti svet, prilizovali strastem; toda ne, temveč pridigovali so : “Bodite sramežljivi, bodite čisti, bodite ponižni, bodite t.rezn odpuščajte svojini sovražnikom, ne zapravljajte imetja. ne vdajajte se uživanju!”
To je neznosno! Kaj, ti ubožci nas bodo učili, nas tako izobražene (Irke, tako globoke filozofe, nas Rim ljane, svetovnoznane državnike in najhrabrejše junake na svetu. In s kako pravico se upajo motiti naše praznike ? Plesali smo v miru pri slavnostih; zakaj nas sedaj vznemirjajo s svojimi pretečimi govori1?
Rimski cesar se apostolom sprva zaničljivo posmehuje. “Palice sinagog”, si misli, “bodo popolnoma zadostovale, da bodo utihnili ti novi fanatiki, ki so dovolj nespametni, da molijo človeka, ki je bil sramotno križan.”
Prazen račun politike!
Neznatno gorčično zrno požene korenine, slabotno steblo se okrepi in požene močne veje; galilejski ribiči ustanovijo šolo, in Jud z imenom Pavel ustanavlja po vsod cerkve, nastavlja škofe in pridiguje z nezaslišanim uspehom.
Sedaj šele se začne vznemirjati rimski cesar in pokliče rablja.
“Izdajali vas bodo v bridkost”, je rekel Jezus, “ip vas bodo morili” (Mt. 24, 19).
Toda čudne reči se gode, ki so očitna znamenja nevidne božje pomoči. Čim več žrtev zahteva rabelj, tem več kristjanov prihaja prostovoljno, da bi pokleknili pod njegovo sekiro, kakor da se jim je zmešala pamet
Krutost preganjalcev sc skrha ob nepremagljivi potrpežljivosti mučencev. Dvanajstletne deklice, slabotne žene, boječi starčki izročajo brez strahu svoje telo ognju, kleščam, divjim zverem v areni in poleg njih žrtvujejo Jezusu Kristusu čili mladeniči vse: mladost, veselje in življenje.
Medtem ko padajo cele vrste, pribile drugi kakor k slavnostni pojedini, pospravijo kri mučencev, poberi njih telesne ostanke in stopijo končno sami na morišči z imrnim in radostnim srcem. “Kako veselje”, piši Ignacij, škof antijohijski, “slednjič me bodo vendar raztrgale in zmlele divje zveri kot pšenico Kristusovo.”
Vseh prvih trideset papežev, katere so radi njihovega bivališča v Rimu vedno najprej zgrabili, je umrle mučeniške smrti. Škofje in mašniki, katere je pred vsem izdajala njih čast, so padali v trumah, a ob njihovi strani je bilo število vernikov, bogatih in revnih, mož it žena vsake starosti tako veliko, da jih lahko štejemo ž( v prvih stoletjih po milijonih.
Tako se jevzdignil prvi vihar proti Kristusovemu čolniču, tako silen, da mu ne bi mogla kljubovati nobena človeška ustanova in bi bilo temu čolnu le v slavo, kc bi se razsul ob divjanju tolikih sovražnih sil.
Toda kakor nekdaj v Petrovem čolnu, ko je bil sredi razljučenih valov na Galilejskem jezeru, tako je tudi sedaj Jezus le spal.
Na grobu vsakega papeža so izvolili drugega, vsak škof je imel svojega naslednika, in kri mučencev, ki je tekla po vsej Evropi, je bila kakor seme neštevilnih kristjanov, ki so hrepeneli po istih resnicah, ki so bili pripravljeni trpeti iste muke za Kristusa, ki so želeli istega blaženega zmagoslavja mučeništva. To se godi do tedaj, ko končno vstane sam Gospod. Iztegne svojo desnico in začrta na nebu, ravno ko gre cesar Konštantiu na vojsko, svetel križ in rimski svet se sit prelivanja .krvi izpreobrne.
Toda hudobni duh nikdar ne odloži orožja; in akc Jezus z eno samo besedo pomiri vihar, ako vse potihne, je to samo tišina pred nevihto.
Kakor hitro se je poleglo preganjanje z mečem, sc sc začeli 1 juti napadi od strani zmote.
Brez pomena hi bilo, da bi se spuščali v posameznosti teh neprestanih bojev, kjer so vse zunanje ugodnosti na eni strani bojevnikov, kakor: sila, surovost, predrznost, denar, laž, in kjer najdemo na drugi strani le šibkost in potrpežljivost.
Kako to, da papeži, katerim so od toliko strani in tolikokrat grozili, katere so apirali ali se jim izdajsko prilizovali, niso postali heretiki n potegnili vse Cerkve v pogubo? V tem tiči božja skrivnosti
Smelo smemo reči, da je hudobni duh že poizkušal na vse načine, kako bi uničil Cerkev. Z Arabci, ki so bili gospodarji v Aziji, Afriki in Španij, je oblegal skozi več stoletij krščanstvo in Italijo. Dobro je namreč vedel da, če se zaletava v Rim in v papeža, s tem bije cele (‘erkev po glavi.
To je tudi vzrok, zakaj je hudobni duh raznet.il v Italiji sto in sto notranjih bojev; mali knezi so spletka ,ili protipapežem; mogočni cesarji so jih izganjali iz Rima in postavljali mesto njih protipapeže in cesto vidimo, da so samostojni papeži za več ali manj časa izgubili svoja svetna posestva.
Satan pride včasih celo tako daleč, da zaseje v Cer levi sami ljuljko in zlorabo bogastva; tu in tam se pokažeta, kakor madeži na belem namiznem prtu, zmes
njava in needinost in zdaj pa zdaj se dvignejo nevredni možje do škofovskih časti ter zasedejo celo Petrov prestol.
Čudno! Kljub mnogoterim pregreham so tudi ti pod skrivnostnim vplivom Sv. Duha vladali z izredno modrostjo.
Po božjem privoljenju in po spletkah pekla se je celo zgodilo, da so si skozi več ko trideset let po dva ali trije papeži obenem prisvajali hajvišjo oblast, ne da bi zato Cerkev razpadla v taki razdvojenosti.
Ko je bila potem v 36. stoletju vsled velikega od pada protestantizma skrčena, raztrgana in do dna omajana, tedaj se je zgrudila sveta nevesta Jezusova na kolena in črpala iz te trde poizkušnje nove sile in nove življenjsko moč tako, da je vstala vsa čista in prenovljena. Naložila je svojim duhovnikom strožje dolžnosti in vernike je opozarjala z večjo skrbnostjo na preteče nevarnosti. Dočim je varovala z eno roko svoje otrke na polzkem pobočju pred izprijenostjo, je z drugo neumorno delala na to, da bi zatrla krive nauke, zmote in bogokletstva, ki so neprestano nanovo vstajala.
Nobena sila ne more omajati'te nepremakljive skale, na katero je sezidan novi Jeruzalem: niti meč vojskovodij, niti nezmiselnost krivovercev, niti sramotilne pesmi brezvercev, niti spletke mogočnjakov, niti krivde narodov, niti nevrednost nekaterih duhovnikov, niti zlobne izmišljotine in neutemeljena zasmehovanja Voltaireja, Rousseaua in drugih sovražnikov božjih.
Neverniki so se zvezali, da bi Cerkev razdejali do temeljev; krivoverci so se ločili od nje, da bi ji iztrgali še zveste otroke in da bi jo razmesarili do droba; in če so končno slabi verniki ostali v njenem naročju, se je zgodilo to samo zato, da bi ji zanesli strupa tja do njenega srca. Torej mora biti ta Cerkeve dobro podprta in sezidana na trdnih temeljih, če se je sredi tolikih nadlog kljub vsem navalom preganjanj vzdržala v svoji prvotni trdnosti; če je kljub napadom herezij ostala steber resnice, če je kljub razbrzdanosti razvad ostala središče krščanske ljubezni. (Bossuet, Sermon sur 1’Eglise.)
In končno izbruhne proti tej družbi duš najsilnejšc in največje preganjanje, kakršnega še ni videla zgodovina, namreč francoska revolucija leta 1793.; tedaj je Cerkev na Francoskem, ki je vendar prestala v 18. sto let ju toliko poizkušenj, muk in napadov, nastopila kakor en niož. Ko je narodna skupščina pozvala francosko duhovščino, da naj se loči od najvišjega pastirja in od vesoljne Cerkve, je več ko štiri tisoč duhovnikov kratko odgovorilo: “Ne!” In izmed 150 škofov se je izrazilo 146 škofov, da sepod nobenim pogojem ne ločijo od Petrove stolice.
Tak je prizor, ki ga nam nudi preteklost sv. Cerkve, žalosten sicer, a obenem silno tolažilen. Vsepovsod vidimo, kako sta se udejstvovala z enako natančnostjo dva Gospodova izreka: “Svet vas bo zatiral. — Ničesar se ne bojte, jaz sem z vami do konca sveta.”
V zadnjih časih je pa prišla Cerkev v položaj posebne vrste, v eno onih poizkušenj, tako velikih, “da bi bili”, kakor pravi Jezus, “zapeljani tudi izvoljeni, ko bi bilo mogoče.” (Mt. 24, 24.)
In res, nastale so razne skrivne družbe, ki so se razpasle kar čez noč. Verska malomarnost, brezbrižnost in nevera, ki jih razširjajo neštevilni časopisi, so nepri-čakovano napredovale med naiodi.
/ izredno spretnostjo so polagoma odtujili Cerkvi srca revežev in delavcev; odtegnili so ji srce in duše otrok, tako da odraščajo sedaj polni sovraštva do nje;
zabranili so ji dostop k posteljam umirajočih in tako je sedaj na videz osamljena in brez moči, občni predmet zasmeha in sramotilnih pesni.
Vsaj tokrat torej se je dobro izšlo za sovražnike sv. Cerkve in hudobni duh slavi zmago. In tvoja beseda, o Gospod, kateri so zastonj verovali skozi osemnajst stoletij, se je izkazala, da nima več resnice in moči v sebi. Zato vlada veliko veselje v peklu.
iNa videz, zares, kako neenake moči v boju!
Na eni strani laživeda, bolj ali manj odkrito nasil-stvo, denar, neizmerno število časopisov in knjig, napenjanje strasti, velika nevednost in zaničevanje, ki vlada med narodi do nje.
Na drugi strani navidezna slabost, majhno število, nravnost, ki je često težka v izvrševanju, in navidezna nezadostnost sredstev za obrambo proti sovražnim silam.
In vendar ni bila Cerkev še nikdar v resnici tako močna in tako tesno zvezana s svojim poglavarjem ka kor v zadnjem času. •
Še nikdar niso bili Jezusovi služabniki tako složni med seboj, še nikdar se niso tako prisrčno zbirali okrog svojih škofov, še nikdar se niso ti tako tesno oklepali svete stolice.
V nobeni dobi svoje preteklosti ni videla Cerkev, da bi bili duhovniki v celoti tako verni, tako neomade ževanega življenja in njej tako pokorni; nikdar še niso kazali verniki lepših dokazov otroške vdanosti in goreče pobožnosti.
Da, lahko se žalostimo, a da bi izgubili pogum nikdar.
Zakaj polni zaupanja gledamo v prihodnost. Nisem prerok, niti sin preroka, niti ne vem, kako se bo vse to končalo, toda eno vem gotovo, ker me uči to vera in ker verujem besedam Jezusovim, namreč, da peklenska vrata ne bodo nikdar premagala Cerkve. Kljub svoji navidezni slabosti je skrhala meč, je preživela zasmehovanja, in izjalovila bo tudi najnovejšo taktiko pekla.
Kakor vojak, ki mora v krvavem boju braniti čast domovine in varovati zastavo, bo katoliška Cerkev vedno trdno držala svojo staro zastavo, čeprav je pokrita s prahom, oškropljena s krvjo in preluknjana od krogel. Odnehala ne bo niti od ene točke ali enega stavka iz svoje dogme iz svojega “Credo”, niti delčka svoje oblasti.
Odjenjala ne bo, ker ima popolno izvestnost o svoji stvari radi svoje nezmotljivosti.
Sicer smo pa mi vsi brez izjeme od najpreprostejšega do najučenejsega popolnoma njeni, čas, srce, vse svoje moči, vse svoje zmožnosti in, če treba, svojo kri in svoje življenje, Ha, prav vse ji z veseljem darujemo
in se smatramo srečne, če bi mogli videti v smrti _____
čeprav smo popolnoma ubogi in nevredni — kako služijo naša nakopičena trupla za oporo njeni povzdigi in za podnožnik njenemu zmagoslavju.
Kadar zaloti ladjo na morju orkan, tedaj je v veliki nevarnosti, da se potopi. Ali si morete predočiti, kako jo velikanski valovi mečejo visoko proti nebu, da zdrkne henutek pozneje z njih kakor v brezkončno brezno? Krmar drži brez sape strahu z vsemi močmi za krmilo, domin sili razljučeno morje vsak trenutek na ladjo in jo obliva s svojimi strašnimi valovi, ki puščajo * povsod pene za seboj. Vihar ziblje ladjo zdaj na eno, zdaj na dingo stran, tako da ladja škriplje in ječi tja do osrčja. Medtem se drže mornarji trdno za vrvi, napol zadušeni m slepi od morske vode, in vodijo ladjo s skrajnimi močmi. Čim večja je nevarnost, tem bolj se družijo v delu, tem bolj raste njih moč. Vidi se, kakor bi kapitanov duh m odločna volja prevzela vsakega izmed njih.
Iz knjige: Nn poti v večnost.
GLASOVI OD DRUGOD
Junln los Andes 31. januarja 1939. častiti gosp. Janez Hladniki
Želim Vam milostipolno Novo leto. Naj Vas spremlja blagoslov Najvišjega, povsod, nad vse tiste, ki boste delovali to leto.
Sem imel majhno upanja, da pridem enkrat v Buenos Aires, po glej ga šmenta, ni mi mogoče.
Pač potrpljenje, kadar človek ni sam svoj gospodar, kot smo redovniki. Pač more tako biti. Je že 8 let, ko som bil zadnjič v Buenos Airesu.
Prosim, blagovolite sporočiti, kdaj jo prenehalo plačanje Duh. življenja. Jaz ga vedno dobivam, samo no vem koliko sem dolžan.
Dne 13. t. m. sem se vrnil z duh. vaj iz Viedme, tam sem zve lel za g Oslja v B. Blanka, sem mu pisal. On, z Frletičem ih Boskovičem so me prišli sprejet na postajo. V soboto sem; bi! pri njih 2 uri, kajti moral sem odpotovati. Pa vsaj sem se vozil v istem vozu g. Ferletiča kot Vi, kaj ne.
Ali boste prišli kedaj v Rio Negro?
Vas pozdravlja Vaš
Ludovik Pernišek.
'
B. P. Juan Hladnik,
Con suma alegria he recibido la att.a suya dol 28 ppdo. in-vitändomc para ayudar a la primera misa cantada por el P. Zmet.
Lästima grande quo su invitacion me ha eneontrado un poeo lejos de Bemal, pues estoy en el colegio Salesiano de Del Valle (F.C.S.) pasando con mis compaiieros los aeölitos una tempo-rada de descanso. Por esto, lamento muchisimo no poder asistir, porque es lejos hasta Buenos Aires, pues son siete o mas horas de viaje.
Sin m&s, estimado Padre, y adhiriendome a los estejos quc vnn a celebrar para el novel sacerdoto esloveno, os saludo a Vos, al P. Zmet, al P. Kastelic y a toda la colectividad eslovena.
Ivan Ferletič
***
Bahia Blanca, 11. 2. 1939.
Cenjeni gospod Urednik.
Po zelo dolgom času sc tudi mi malo oglasimo, povem vam, da tukaj smo vsi zdravi, hvala Bogu, kakor želimo tudi vam.
že eno leto je minulo, odkar ate nas obiskal, ki nam jo še vedno v spominu, Bog daj, da bi zopet kaj kmalu prišli v to kraje. Na 13. 1. nas jo pa obiskal gospod Ludvik Pernišek, bil je en dan tukaj, potem pa je zopet šel na “Cordillero”, bil je zelo zadovoljen med Slovenci a drugič jo rekel da bo ostal kaj več med nami.
Tukaj vam pošiljam 10 $ za Novo mašnika gospoda Zmota In 2 pesa za Duhovno življenje, tudi v imenu gosp. Franca Oselj vam pošiljam 5 pesos za gosp. Zmeta.
Zn sedaj mi ne ost ne drugega za vam pisat kakor Vas še enkrat pozdravljam jaz in cela naša družina. Pozdrave od gosp. Oselja.
Nasvidenje!	Jožef Ferletič.
V
Spoštovani gospod Hladnik.
Pozno ali bolje kot nikoli, Vam voščim srečno novo leto, ki smo ga nastopili. Nato sc spominjam obletnico Vašega obiska pri nas v Bahiji Blanki 30 januarja. Imamo namreč še dobro v spominu Vaš obisk le škoda, da se večkrat ne zgodi, da bi prišli in za več časa, ne samo za en dan. Na po služba zahteva tako. Pred dnevi smo se bili sešli nekoliko, oziroma mi trije, ki smo Vas čakali na kolodvoru. Ravno mi smo sprejeli gospoda Pernišcka in ga spremili kakor Vas v cerkev Don Bosco. Ker ni imel časa, da bi se bila kaj priredilo, jo šel takoj naprej po svojem misjonskem delu. Samo malo smo se ustavili pri Ferletičevih in nato smo ga spremili zopet na kolodvor. Ob isti priliki smo se spomnili na Vas in je dolžnost naša, da Vam se vsaj pismeno kaj oglasimo. Drugače se imamo po navadi. Neki slabše, drugi boljše. Samo ta nesrečna suša nas matrn radi pomanjkanja vode in zraven še ta malenkost kar jo imamo je nezdrava. No pa ravno danes ko Vam to pišem, izgloda, da bomo imeli enkrat ta zaželjeni dež. Vas najlepše pozdravlajmo vsi.
Pozdrav od družine Franc in Frančiška Vadnal, Estados Unidos 281.
Pozdrav od Novakovih od Ivljunovih in pač vseh tistih, ki smo bili tisti krat skupaj. Z Bogom!
Jožef Boškovič,
V
častiti gospod Hladnik!
Najprej Vam pošiljam mnogo lepih pozdravov od družine Žigon okraj Sladkosti in Vam voščim vse najboljše, posebno pa zdravja.
Tukaj je vedno ponavadi. Praznike smo praznovali kot ponavadi, lam je bilo lepše ker je bil gospod Kastelic tukaj med nami. Letos pa žalibog je bilo le pusto ker nismo slišali božje besede v slovenskem jeziku. Meni se čudno zdi ker ni bilo lotos nobenega slovenskega duhovnika gor k nam. Jaz in več drugih bi radi napravili sv. birmo tukaj za Veliko Noč, le kako bi bilo
to mogoče?...... Torej če je mogoče, tukaj bi bilo več kot 30
slovenskih otrok in približno še toliko hrvatskih, tako da bi bila to lepa slovesnost.
Na obisk Vas pričakuje ve.č naših ljudi, če vam jo mogoče naparnvite to zaradi Slovenske šole v Bosariu.
Luni ste bili tukaj in mislim, da sem Vam plačal naročnino tudi za mohorjevo knjige iz Celja in ko sem čital v časopisu da so že prišlo so mi čudno zdi ker niso tudi meni prispele sem. Kaj jih niso še poslali?
Lani, mislim da 21. junija, je prišla Neptunia v Buenos Aires. S tem parnikom je prišel tudi en duhovnik Slovenec iz Sv. Tomaža pri Ajdovščini. To je moja rojstna vas; moj sosed, ki je mašnik .'! leta in se imenuje Ladko Makovec in jo prinesel meni od brata pismo, pa ni mogel priti k meni zato Vas vprašam če ste ga mogoče videli ali veste kaj o njem. Saj on je že doma pa pravi, da ni mogel iti ven iz mesta.
Sedaj Vas pozdravim jaz in cela družina!
Štefan $igon.
-|- O. Venceslav Abram. — Koliko jih je naših mož, ki bi o njih drugje bukve pi šali; a mi smo majhni. Predostikrat ne samo po številu, tudi po hvaležnosti, bo kjer bi lahko rekli “naši so samo grobovi”, molčimo. Tak pozabljen grob krije gori na južnem Tirolskem telesne ostanke očeta Venceslava Abrama iz reda kapucinov. Nemci in Bolgari so vedeli za njegovo ceno in so se ga ob smrti spomnili v listih. Bodi slovečemu rojaku, rojenemu 26. januarja 1896 v Slavini pri Postojni, tu ohranjen blag spomin.
Sc poleti je bil po dolgih letih doma, hodil je po Pivki spovedovat in je gledal in trpel. Morda mu je tudi to pomoglo še ne dva in štiridesetletnemu v grob.
Bajni oče Venceslav je že dvajsetleten potrkal na samostanska vrata. Stopil je v Orientalski zavod v Rimu. Po njegovem razpustu se je javil za bolgarski misijon. Novicijat in filozofske nauke je dovršil v samostanu Wemding na Bavarskem. Bogoslovje je opravil v Rimu in je 1. 1923 pel novo mašo. Nato ga je pot vedla med Bolgare, kjer jo bil nekaj časa tudi urednik tednika “Istina”. Zavoljo obširnega znanja jezikov so ga predstojniki pozvali v Rim za geenralnega tajnika kapucinskega reda. Tedaj je imel važen posel in tudi zasluge kot recenzent za slovenski obredni k.
Iz Rima je prišel v briksonsko provinco. Sprva je pastiroval med tirolskimi Nemci.
Učenega, svetsko razgibanega, a do skrajnosti ponižnega in plemenitega redovnika je ljudstvo naglo vzljubilo. Vedelo jo tudi, da je doma iz naših krajev. Lansk i leto je prevzel še profesuro na serafskem zavodu v Varni pri Briksenu.
Le malo mesecev so je veselil dela med mladino. Sicer krepkega moža ga je napadla pljučnica. Šestnajstega decembra ji je podlegel. Dva dni pozneje so ga pokopali na pokopališču v Varni številni so-bratje in množica ljudstva. Mi smo zvedeli šele pozneje za smrt kapucina p. Abrama, ki bi gotovo še marsikaj pomenil v svojem redu in tudi za nas.
Gornji sliki predstavljata novomašntkov slovesni vhod.
Leva slika je s Pater-nala, desna pa Iz Avellanede.
Lova spodnja slika so pevci. Desna: novo-mašnik med skupino rojakov.
Po Argentini sem in tja
19.	februarja sem odpotoval na obisk k rojakom po raznih krajih Argentine. To potovanje bom obširneje opisol, ker bo gotovo vse rojake zanimalo. Danes naj povem le z nekaterimi besedami, kod sem hodil in pa zahvalim naj se vsem, ki so mi pri tem potovanju tako lepo šli na roko in me tako ljubeznjivo sprejemali.
20.	marca ob ti zjutraj sem bil že v -Mendozi. Najprej sem poiskal Metličana Hočevarja v Lujanu de Cu-y0, še isti dan sem našel nekatere slovenske družine m'fante v Mendozi. Naslednji dan že zgodaj sem odpotoval v San Rafael v Colonia la Klena, kjer so mo Marušičevi željno pričakovali in sem pri njih prebil prav veselo popoldne. Naslednji dan zgodaj sem se vrnil zopet v cMndozo. In še v četrtek sem ostal gori. Napravil sem še izlet v planine v Caclieuto, kjer sem zopet našel rojake, ki tam delajo na popravi mostu.
Nadvse ljubeznjivo so me sprejemali povsod in naj se še prav posebno zahvalim Marušičevim in Vidiče, vim ter Planinšku, ki me je spremljal po Mendozi, ko sva iskala naše ljudi.
V	petek sem bil zvečer že v Juninu, kjer so me zopet sprejeli nad vse ljubeznjivo. Posebno naj sc zahvalim Furlanovim, kjer smo preživeli prav prijeten večer zbrani skoro vsi tamkajšnji Slovenci. Naslednji dan je pa nevihta prekrižala moj račun. Ker je naliv ustavil omnibuse , sem moral dalje v Pergamino z vlakom in tako sem moral takoj odpotovati. Želel sem obiskati še Špacapan o ve, toda ulica Chile je bila cela reka. Ni bilo mogoče čez.
V	soboto zvečer sem bil v Rosariju. Nič prida ni obetalo vreme in dejansko se je kaj slabo obneslo za nedeljo, ko je bila napovedana naša maša pri Nuestra Senora de la Guardia. Neusmiljeno je lilo celo dopoldne, tako da je bilo zares nemogoče v cerkev, ker je treba prekrižati mnogo mlak in blata. Zbralo se je vseeno
deset ljudi.
Popoldne se je vreme uneslo in so se bolj številno zbrali v šoli, kjer smo se dogovorili, da bomo napravili v Rosariju sv. birmo, ki se ima vršiti 25. maja. Otrok se bo dobilo zadostno število.
V	pondeljek in torek sem obiskoval naše ljudi v Rosariju. Spel so me zelo lepo sprejemali in bili mojega obiska veseli. Naj se vsem za njihovo ljubeznjivost zahvalim. Posebno pa velja moja hvaležnost Jožetu Ouk, ki me je spremljal od hiše do hiše in pa bratrancu Janezu Čuk in sestrični Kristini in svaku Milanu, pri katerih sem imel kakor svoj dom.
V	sredo opoldne sem bil že v Santa Fe, kjer sem našel dve 'slovenski trgovini in so me zopet zelo prisrčno sprejeli povsod. Slovencev je tam le kakih 20.
Še isto popoldne sem se prepeljal v Parana, ki je glavno mesto province Untre Ribs. Od vseh argentinskih mest, ki sem jih doslej videl, je najbolj slikovito. Stoji na uzvišeni strmini in je pogled nanj krasota.
Spet sem našel rojakov. In nihče ne bi mislil, da jih je tam toliko. Bila je že noč, ko sem potrkal na prva vrata. In. sosedi na levo in desno so Slovenci. Tako sem srečno prišel do Peršoljevih iz Podsabotina. Gospod se mi je ponudil, da me bo naslednji dan spremljal do ostalih rojakov, in ponudili so mi tudi sobo.
Slovcnli v Parana so večinoma doma v bližini Gorice. Zgradili so si lastne domove in prav lepo v miru žive svojemu delu in svojim družinam.
Nemogoče bi bilo popisat veselje, s katerim so me sprejemali. Naj jim bo izrečena na tem mestu topla zalivala. Prav posebno pa še Peršoljevim za toliko ljubez-njivosti, s katero so me sprejeli in mi postregli.
Seveda sem imel s seboj tudi fotoaparat. Če sem kaj dobro zadel, boste že pozneje videli.
Vsem rojakom pa,, kateri ste me ljubeznjivo sprejemali šee nkrat mojo toplo zahvalo.
Hladnik Janez.
“Svetogorska kraljica”. — V Gorici so jo prav zdaj zaključil prvi letnik časopisa “Svetogorska kraljica”, ki je edini slovenski verski list v vsej slovenski Julijski Benečiji. Ustanovili so ga svetogor-ski menihi kot “mesečnik svetogrskega svetišča”, katerega gvardian p. Viljem Santo jo tudi glavni urednik časopisa. Toda pri njem sodelujejo tudi slovenski duhovniki tor goriški kulturni delavci, od katerih je bil najdelavnejši prod kratkim umrli dekan Bele, katerega zadnje pesmi so bile za božič zapete svetogorski Kraljici in priobčeno v listu, ko je on ležal na mrtvaškem odru. Ni pa list propagan-
dni list za svetogorski samostan, kakor bi kdo .mislil, temveč je le list za kult sveto-gorske Marijo, ki so je ravno pred 400 loti prikazala na tej gori, da zbore okrog sebe slovenski narod v veri in ljubezni do Boga in vsega, kar ima od njega. Tako ima list tudi dobro apologetično polemiko in bogato kroniko. Torej je list splošno verski, ki potrjuje Slovence v veri ter jim kaže narodno versko vrednote v slovenski besedi. Večina člankov je bila letos res da posvečena svetogorski zgodovini, toda ui treba pozabiti, da jo to loto bilo jubilejno leto, ki traja še sedaj in je bilo najprej treba poživeti svetogorsko tradicijo v na-
šem narodu ter ga moralno in versko dvigniti in ga na tej podlagi tudi pritegniti k narodni tradiciji. Daši izhaja list samo na štirih straneh mesečno, bi bilo le ž.eloti, da se čim bolj razširi med našim ljudstvom. Želeti bi pa tudi bilo, da bi ta verski list “Svetogorska Kraljica” ne bil prvi in e-dini slovenski list v pokrajini, ki je še pred leti imela tako razvit časopisni t.rg ter gojimo upanje, da bodo poklicani sprevideli, da našemu ljudstvu ne zadostuje samo en verski list na tako omejenih straneh, temveč tudi kaj več. “Svetogorska Kraljima” naj bi bil samo začetek.
Jugoslovani v Italiji
Josef Prochäzka. Praha 1938, str. 164. — Malo pred usodnimi dogodki v Češkolovaški je tam izšla pomembna knjiga o jugoslovanski manjšini v Italiji pod naslovom “Jihoslovane v Italii” (“Jugoslovani v Italiji, knjiga o kulturnem razvoju in usodi zavedne slovanske veje”), s katero so hoteli pokazati, kako tesno čutijo Cehoslovaki z Jugoslovani. Zdaj pa se je usoda ni isti način dotaknila tudi Češkoslovaške same in prišel je čas, ko bomo tudi mi morali Čehom in Slovakom ter njihovim manjčinam posvečati pozornost ter o njihovem položaju informirati našo javnost. Čehi so že pred letom napravili v Pragi razstavo “Jugoslovani v Italiji”, ki je bila prvi pregled snovi, kakor ga zdaj podaja lepo urejenega današnja knjiga. Knjiga ima sledeča poglavja: 1. Jugoslovansko ozemlje v Italiji in njega prebivalstvo, kjer pisatelj podaja zemljepisni značaj Julijske Krajine, meje, podnebje in značaj prebivalstva ter pregled raznih statistik. 2. Zgodovina do svetovne vojne pa od začetka slovenske in hrvatske invazije v te kraje. Posebno pomembno je 1. 1848 kot rojstvo Zedinjene Slovenije. Drugi del tega poglavja govori o Londonskem paktu, kot najvažnejši mednarodni pogodbi, po kateri naj te kraje zasede Italija in jih je tudi dobila po Ra-pallski pogodbi. Tretji del pa govori o politični zgodovini teli krajev po aneksiji ter posebej o usodi Jugoslovanov po nastopu fašističnega režima do pogodbe z Jugoslavijo 1. 1937. Tretje poglavje podaja pregled kulturnega življenja Slovencev in Hrvatov v Julijski Krajini, kjer je označeno literarno delo pred vojno in po vojni, pregled publicistike in knjižnih izdaj Slovencev in Hrvatov v Istri, znanstveno delo in usodo znanstvenikov v teh krajih, razvoj kulturnih panog, godbe, slikarstva, gledališča, šolstva ter kulturnih in prosvetnih organizacij in društev. Četrto poglavje prikazuje rast in propad gospodarskih organizacij, zadružništva, bankarstva itd. ter sploh gospodarski položaj in krizo 1. 1929. Zadnje poglavje pa je posvečeno skupnemu delovanju Jugoslovanov in cehov v teh krajih, počenši v Trstu 1. .1848, ko se je ustanovilo “Slovjansko društvo”, pa do skupnega nastopa v letih pred vojno, kar je vodilo v močan ■slvanski razmah Trsta in okolice. To sodelovanje, ki je trajalo tudi še po svetovni vojni, je pa sedaj prenehalo, ker se je večina Čehov od tam izselila.
NOVA SOCIALNA ZAKONODAJA V AMERIKI
Dne 24. oktobra pr. leta je stopil v Združenih državah v veljavo zakon, za katerega pravi ameriški delavski tisk, da je najdaljnosežnejši in najpomembnejši korak, ki so ga doslej napravile Združene države glede socialne politike. Zakon predstavlja velikopotezen poizkus, da se s postavitvijo minimalnih in maksimalnih meja izboljšajo delovni pogoji delavstva, ki živi v slabili razmerah. \ ameriško socialno zakonodajo se s tem ui vpeljalo samo načelo minimalnih mezd in maksimalnega delovnega časa, ampak se je storil tudi poskus, da se uredi delovno razmerje mladostnih delavcev in učencev, razen tega pa se je prepovedala zaposlitev otrok. Nadaljnja posebnost zakona je v tem, ker ima neko raztegljivost, toda ne glede poslabšanja, kakor je pri so-dalnih zakonih v navadi, ampak narobe.
'in raztegljivost velja posebno za urejevanje minimalnih plač. Zakon določa 25 centov na uro, in sicer "d oktobra 1938 do oktobra 1939, naslednje leto 30 centov do oktobra 1945, po letu 1945. pa 40 centov na uro.
amen zakona je torej, da se minimalne plače postopoma višajo. Tu gre predvsem za ugotovitev najnižjih mehi- Upravnik, ki mu je zaupano izvajanje zakona, more 1(1 glede na te odredbe določiti posebne minimalne plače 2a posamezne industrije. Namen zakona je namreč, da
Na Patemalu popoldne na dan nove maše.
se minimalna plača 40 centov čim prej doseže; zaradi tega more oblast v vsakem času sklicati odbore za posamezne industrije, ki naj preiščejo, kolike mezde morejo prenesti. Odbori so sestavljeni iz zastopnikov delodajalcev, delavcev in nepristranskih ljudi. Na osnovi dognanj teh odborov more oblast vsak čas določiti višje minimalne plače.
(Ilede delovnega časa določa zakon natančno določene najvišje meje, in sicer: 44. delovnih ur v prvem letu po uveljavljenju zakona, 42 ur v drugem letu, 40 ur pa od tretjega leta dalje. Amerika vpeljuje torej 40 urni delavnik, ki bo stopil v veljavo v oktobru 1. 1930. Nadure so dovoljene, vendar pa morajo biti plačane 50% več. Izjeme glede nadur so dovoljene samo, če tako določajo kolektivne pogodbe v posameznih podjetjih, toda le v tistih, kjer skupen delovni čas v 1 letu ne preseže 2000 ur, ali povprečno 38 in pol ure na teden. Ne glede na to pa se mora plačevati 50%na doklada tudi, če delovni čas v enem dnevu preseže 12 ur, ali v tednu 36 ur. Ta zadnja obveznost velja posebno za sezonska podjetja, za katera zakon dovoljuje podaljšanje delovnega časa za 14 tednov v letu.
Zakon navaja tudi vrsto industrij, za katere njegove odredbe ne veljajo. To so med drugim mornarji, poljedelski delavci in vrsta drugih manj važnih poklicev. Zakon ne velja za take industrije, v katerih so delovni pogoji s kolektivnimi pogodbami bolje urejeni, kakor določa zakon, ker zakon ne mara izpodrivati sindikatov, ampak jim hoče pomagati v njihovem boju za boljše delovne pogoje.
Posebno glede sindikatov ima zakon izredno zanimive i važne določbe. Zakon priznava delavstvu samo tako imenovane “dobronamerne” organizacije in dela razliko med sinidikati, kateri so “dobronamerni” in i.ateii niso. la. odredba je postavljena proti razvpitim Company Unionom (delodajalskim sindikatom), ki so v preteklosti igrali med ameriškim delavstvom tako sramotno vlogo in mu napravili neizmerno škode in ki še danes niso popolnoma izginili. Oblast more vsak čas zahtevati dokaze, da kaka organizacija ni šla po takih sramotnih potih.
*-miYvu acvcuil
val kazni za prestopke. Prestopke kaznje sodišče- de-mmio kazni so določene do 10.000 dolarjev, zaporne kazni pa do 6 mesecev. Razen tega imajo'delavci, če so oškodovani, pravico, da s tožbo zahtevajo dvojno vsoto tistega, kar jim po zakonu pripada.
I radno se imenuje zakon Fair Labor Standards Aet (zakon za dobre delovne pogoje), čeprav zakon ni izpolnil vse n zahtev, ki jih postavlja ameriško delavstvo in čeprav tud. ne ustreza popolnoma željam predsednika Roosevelta, pomeni vendar velikansko pridobitev in napredek. Ameriško delavstvo in predsednik Združenih držav so skušali geslo “40 centov in 40 ur” takoj ures-mcit, medtem ko zakon za izvedbo tega določa-dobo V J" 3 let' Toda kljub temu so Združene države s spre-
v zgodovini socialne politike 6	k°r‘koV
Slovenci v Westfaliji
• Pod naslovom “40.000 Slovencev v Westfaliji” je “Essener Vblkszeitung” objavila daljši članek o življenju slovenskih rudarjev v vestfalski pokrajini. Člankar iiavaja, da je na osnovi nepristranskih podatkov na prer mogovniškem ozemlju W estf'ali je — pod okriljem, jugoslovanskega generalnega konzulata v Düsseldorfer okroglo 40 tisoč Slovčncev in da je to druga naj večja naselbina Slovencev v Nemčiji.
Člankar pripoveduje, kako so se Slovenci naseljevali po Westfaliji še pod Avstro-Ogrsko.' Prvi so začeli prihajati leta 1884 in sicer iz slovenskih rudarskih naselbin v Trbovljah. Za prvimi so prišli drugi, vedno več, tudi kmetski sinovi iz Dolenjske, iz Gorenjske ter iz siroinašnješih krajev Štajerske. Srbov in Hrvatov je v Porurje prišlo le zelo bralo. Slovenci so se naselili sprva v okolici Mamma in Duisburga, kjer so se vsi takoj zaposlili po raznih premogovnikih. Šele počasi in postopno so slovenski rudarji šli tudi drugam in so v prvem desetletju živeli razkropljeno že po vsem premogovnem revirju Porurja. Okrog leta 1900 se je priseljevanje nehalo in od takrat je število slovenskih priseljencev ostalo na isti višini. Kolikor jih je odšlo, toliko jih je zopet prišlo novih. Po vojni jih je takoj odšla precejšnja množina v francoske rudnike, kjer so ustanovili nove nahelbine. Tudi v Belgijo in na Nizozemsko so šli ter tamkaj postali središča novega priseljevanja. Med Poljaki, ki so v Porurju zelo gosto naseljeni, se je v povojni dobi napravil poskus, da bi se vrnili v domovino. Imel je sorazmerno velik uspeh. Med Slovenci se zamisel, da bi se kdaj v velikih množicah za stalno vrnili v novo jugoslovansko domovino, nikdar ni mogla usidrati. Slovenci so v Porurju ostali stalna naselbina.
Socialni položaj slovenskih rudarjev v prvih povojnih letih ni bil Bog ve kako rožnat, kakor splošno ni bil rožnat za nikogar. Tudi mlada jugoslovanska država se za westfalske Slovence še ni zadosti brigala, ker je imela zadosti drugih skrbi. Ker med westfalskimi Slovenci ni bogatih slojev, da bi bili mogli organizirati socialno odpomoč, so v prvih povojnih letih zares mnogo pretrpeli. Položaj se je izboljšal v tistem razmerju, kot se je izboljšal gospodarski položaj Nemčije sploh. Leta 1929 (dne 1. novembra) pa sta Jugoslavija in Nemčija pod-
pisali socialnozaščitno pogodbo, ki je tudi westfalskim Slovencem odprla vse dobrote, ki jih je svojini lastnim državljanom nudila nemška socialna zakonodaja. Dobrote te pogodbe so bile velike, če pomislimo, da je bilo med Slovenci, ki so prišli pred 40 leti v Nemčijo, mnogo invalidov in da so bili vsi upravičenci za pokojnino, če so bili še pri življenju. Naj starejša vestfalska Slovenka, stara 93 let, živi v Dortmundu in uživa socialne dobrote te pogodbe.
Člankar z veseljem ugotavlja, da so Slovenci ohranili svojo narodno samobit in se drže svojih narodnih šeg in navad. Veseli, delavni, gostoljubni. In svojo daljno domovino ljubijo vsi brez izjeme. V ostalem pa se v Porurju čutijo čisto doma. Z nemšikmi domačini so desetletja skupno delali v rovih. Tako so se navezali na deželo in na ljudi. Člankar se pohvalno izraža, da je starejši rod naučil mlajšega ljubiti materno govorico in tudi tretji rod, ki sedaj hodi v šolo, govori med seboj slovensko materinščino.
Na koncu opisuje člankar društveno delovanje med vvestfalskimi Slovenci. (Ti podatki so nekoliko pomanjkljivi, ker so bili črpani na nepravem viru. Op. ur.) S poudarkom omenja tudi velika skupinska potovanja vestfalskih Slovencev v domovino ter pristavlja, da so znamenje živega narodnostnega življenja in žive povezanosti z domovino. Želi, da bi se skupinska potovanja v domovino nadaljevala in zavzemala čedalje večji obseg.
(Glede številke 40.000, ki jih navaja pisec, bo treba biti previden. Veseli smo, ker prihaja od nemškega pisca in je objavljen v nemškem časopisu. Kajti to je dejansko število vseh onih, ki so izšli od slovenskih staršev in ki prebivajo v Westfaliji. Toda nemške uradne statistike priznajo danes samo še nekaj manj kakor 18.000 Slovencev, ki so državljani Jugoslavije. Ostali so se torej že dali prepisati v nemško državljanstvo in jih štejejo že kot Nemce. Naše oblasti imajo zapisanih še okroglo 26.000 jugoslovanskih državljanov. Razlika med nemško uradno številko in med našimi uradnimi zapiski znaša torej nekako 8000 in prihaja od tega, ker so se mnogi Slovenci vpisali v nemško državljanstvo, a za odpust iz našega državljanstva še niso prosili, odnosno niso bili odpuščeni. Tukaj sc odpira pred nami novo vprašanje, ki ga bo treba v bližnji bodočnosti rešiti. Op. ured.)
KAKO DRUGI NARODI SKRBIJO ZA SVOJE MANJŠINE
Nemčija. — Nemci imajo najbolj vzorno urejeno skrbstvo za svoje narodne manjšine v inozemstvu. V Stuttgartu imajo svoj “Institut za Nemce v inozemstvu”, ki mu je priključen poseben muzej nemštva v inozemstvu. V tem institutu imajo v vseh podrobnostih izdelane kartoteke, kjer je zapisan vsak Nemec, kjerkoli na svetu, živi. Teh vpisov je 30 milijonov. Institut ima na razpolago tudi obsežno poučno in propagandno gradivo, s katerim zalaga vse naroduosocialistične organizacije, in ki jih stavi na razpolago vsem v Stuttgart prihajajočim inozemskim Nemcem, ki bi se radi poučili o ustroju nemštva v inozemstvu. Poleg te osrednje “potresne postaje”, ki zabeleži vsako gibanje med nemškimi manjšinami v inozemstvu, imajo Nemci mogočne organizacije, ki aktivno podpirajo kulturno življenje nemških manjšin v inozemstvu. Semkaj spadajo: “Inozemski urad pri narodno-socialistični stranki, za nemške državljane v inozemstvu”, nadalje “Narodna zveza za nemštvo v inozemstvu”, ki skrbi za vse nemške manjšine brez razlike državljanstva, nadalje “Vzhodna zveza”, ki ji je naloga, da se briga za nemške manjšine na
Poljskem in na Baltiku, nadalje “južnovzhodni institut ”, ki skrbi za manjšine v južnovzhodni Evropi. Poleg tega se udejstvujeta tudi katoliška in protestantska cerkev na polju manjšinske zaščite s svojimi velikimi samostojnimi organizacijami. V Vratislavi (Breslau) so Nemci zgradili gospodarsko središče za razmah proti jugovzhodu in so tamkaj veliki gospodarski sejmi in ogromne telovadne manifestacije. Siidmarka, ki je prej delovala na Dunaju ter imela pod svojim okriljem južni vhod Evrope, je sedaj prišla popolnoma v očvir “Narodne zveze za nemštvo v inozemstvu”.
Italija. — Italija ima tudi vzorno urejeno skrbstvo za svoje narodne manjšine v tujini. Na čelu tega skrbstva je društvo “Dante Alighieri”, ki se udejstvuje že z velikim uspehom pol stoletja. Na dalje imajo sijajno organizirano izseljensko službo, ki je popolnoma vključena v delokrog vlade in ki s socialnimi, gospodarskimi in kulturnimi podporami zajame tako rekoč slehernega Italijana v inozemstvu. Fašistična stranka ima poseben odsek, ki je namenjen Italijanom v inozemstvu.
Prizor izza potresa v čile. — Takole so izkopavali smrtne žrtve.
Stare rimske utrdbe v Hrušici (Istra).
Avgustovo 2000 letnico so v Italiji praznovali slovesno in z mnogim poudarkom na kulturno delo rimskega cesarstva, ICjor je le malo kazalo, so kopali, da hi odkril1 kake nove ostanke rimsko gradbene kulturo.. Marsikje so imeli srečo V Trstu «o n. pr. pod starim mestom naleteli na rimsko gledališče. Hjmsko starinoslovce pa jo zanimal tu ti trdnjavski pas ob vzhodnih vratih v Italijo. Sledove utrdb so opažali od Beke do Hrušice. Peter Ivaudler tržaški zgodovinar iz preteklga stoletja, je ob teh ostankih zaslutil, da gre za delo večjega obsega. Mnogo se je trudil, la bi zidovje odkopali in ohranili, a brez uspeha. šele 1. .19,10. so začeli z delom. Potrebna sredstva so dale na razpolago tržaška in reška občina ter tržaška in go-riška deželna uprava.
Izkopavanje je pokazalo, da gre za precej obsežen in zapleten trdnjavski sistem. Zgradili so ga, da bi se na tej stari in naravni poti narodov v Italijo (Ajdovščina-Hrušicn-Logatoc; zvali so jo “via barbarorum”) lahko branili usodnih napadov.
* Zidovje je bilo 2.50 m široko in menda do h m visoko. Središče je bilo v današnjem naselju Hrušica (‘‘ad pirutn”). Tam je bil velik grad v obliki nepravilnega četverokotnika. Namenjen jo bil posadki. V njem je bilo baje tudi gostišče. Na levo in desno se je raztezal zid, dolg blizu 20 km. V zidu se še danes vidijo razvaline vogelnih stolpov. En tak četverolcoten stolp je še precej ohranjen. Zidovje je tvorilo trojno obrambno črto. Prva je šla skozi Hrušico, druga je bila nekako ob današnji državni meji, tretja pa na jugoslovanskem ozemlju.
Podobno zidovje so našli tudi pri Beki ob državni meji. V Hrušici so restavrirali približno 1 km zidu, na Beki pa okoli (100 metrov.
Skušali so določiti čas, v katerem so to zidovje zgradili. Edino zanesljivo oporišče so bili najdeni rimski novci, ki so vsi iz začetka četrtega stol. po Kristusu (cesarji Konstantin, Valentinjijan, Teodozij).' Zidovje torej no izhaja iz časa, ko je bila rimska država na vrhuncu svoje moči, temveč iz dobe propada. Ta ugotovitev je precej pokvarila veselje ob sicer zelo važni zgodovinski najdbi.
Zračne zveze Jugoslavije z inozemstvom bodo v tem letu spet napravile korak dalje. Glavna linija Ljubljana-Zngreb-Beo-grad se zveže z veliko linijo francoske družbe do Zadnje Indijo in z novo linijo, ki se otvori med Parizom in New York o m.
Bolgarski umetniki v Ljubljani,, ki so jo obiskali v januarju, so bili zelo ljubez-njivo sprejeti. Bili so ro: pesnik Pan' a-lejev, operni pevce Vulpe in komponist Vlndigerov.
Slavist Miloš Weingart, ki je slovel za največjega češkega slavista, je umrl 12. -inn. Znameniti svetovno znani učen jak je 'dl globoko veren katoličan in jo bil med tistimi, ki so vodili akcijo, d n se spet postavi križ nazaj v šole.
V Sarajevu je bilo razpuščeno judovsko
L.........—
OPAZOVALEC
Veliki Maribor. Nekateri so se zelo zavzeli, da se mestu priključi.) nekatere okoliške občine. Mesto bi s tem na rast! o na GO.000 prebivalcev. Sedaj jih ima 40.000.
Slomškov dom nosi ime prosvetni dom na Ponikvi, i ojstnem kraju Slomškovem. Blagoslovitev doma se je izvršila 0 jan.
Slovensko smučarstvo je znano že v daljnem svetu. Znana je poscono velika skakalnica na Planici, ki je med najboljšimi na svetu. V januarju se je vršila velika narodna smučarska prireditev v Kranjski gori. — Pravijo, da so moderne smučke slovenski izum. Že davno so jih nosili v notranjskih Blokah. Od tam so šle po celem zimskem svetu.
Slovenska akademija umetnosti ir. znanosti je dobila svojega prvega rednega predsednika v osebi Bajka Nahtigala, najodličnejšega učenjaka v slovanskih jezikih.
Slovečo božjo pot na Ptujski gori je zadela huda nesreča. Silen vihar je odnesel velik del strehe cerkvi in župnišču. Božja pot je častita slovenska starina. Cerkev je bila zgrajena že v 14 stoletju.
Vučjagomila v Prekmurju. Naš kraj stoji na posameznih gričkih kakor mesto Bini. Poštne razni ere imamo kar dobro urejene. Imamo veliko poštnih uradov zaradi izseljencev, kateri nam pošiljajo mnogo pošte. V našem kraju so ljudje dveh veroizpovedi in sicer katoličani in evangeličani. Razmerje med katoličani in e-vangcličnni je zelo dobro. Pri nas imamo selekcijsko društvo, ki poseduje brizgalno za sadje. Ljudje se mnogo bavijo s sadje-rojo; posebno uspevajo slive, češnje in kostanji in je naš kraj zaradi sadja znan daleč na okoli. Imamo pogrebno društvo — dhije tudi gasilsko društvo, ki prav dobro deluje.
Turnišče. Prvi, ki ga je Vsemogočni poklical iz te solzne doline v novem letu je bili posestnik Bons Franc v 68. letu starosti. — Dne .12 januarja se je pričel v šoli obrtniški tečaj za vajence; trajal bo do konca aprila. Obiskuje ,ga okrog 40 vajencev petih strok. Največ jih je seveda čevljarske obrti. Saj je vendar Turnišče znano daleč na okrog zaradi številnih ‘ ‘ šoštarjev ”, ki ga dobiš skoraj pri vsaki hiši. Ostali vajenei-tečajniki so od raznih obrti. Predavanja se vrše dvakrat po pet ur tedensko. Predava šolski upravitelj g. Babič.
Petnajstletnico obstoja je slavil nedavno Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu.
90 letnica zagrebškega ‘‘Katoliškega lista”. Zagrebški tednik, glasilo zagrebške nadškofije “Katoliški list” je obhajal (1. januarja 00 letnico, odkar izhaja. Ta jubilej je gotovo pomemben, ker je to edini hrvatski tednik, ki izhaja celili devetdeset let. Slovesno bodo proslavili ta dogodek ob priliki letošnjega kongresa katoliškega tiska, ki bo v Zagrebu. “Katoliški list ” je ustanovil kardinal -Turaj Hnu-lik (Zagreb je štel takrat 11.000 prebivalcev), za urednika je pa postavil svojega rojaka zagrebškega kanonika, poznejšega banjsko-bistr iškega škofa Stjepatm Movzesa.
Skoplje dobi radijsko postajo. Poštni minister Pan ta Jovanovič je izjavil, da se Im v kratkem postavila v Skoplju radijska postaja, ker so za to potrebni krediti že zagotovljeni. Kdaj pa dobi Maribor svojo mnogo bolj potrebno postransko postajo? Prosimo gospode poslance, da teinu vprašanju posvetijo vso svojo pozornost.
V Cerkljah pri Kranju je bila prenovljena cerkev. Slikarska dela sta pod vodstvom dr. Steletovim opravila Železnik in Vombcrgar.
Ignacij Nadrah ljubljanski prošt in ravnatelj bogoslovja je praznoval 70 letnico. Eden iz med onih velikih mož, ki z neizprosno doslednostjo' gradi narodu lepo bodočnost s tem da vzgaja mlade duhovnike. Neizprosno dosleden kot Krstnik v stari zavezi in vendar ga njegovi gojenci ljubijo kot očeta. Tudi je velik ljubitelj narave, pozna ne le vse ptice in trave, temveč tudi vse zvezde Je nedosegljiv v izvirnosti in jasnosti svojih pridig in skratka: mož, katerega naj Bog narodu še dolgo ohrani. Tudi med naročniki naše revije ga štejemo in mu še prav posebno želimo še nadalje blagoslovljeno njegovo delo za narod in za čast božjo. Vsi pa naj bi ga posnemali v tem, da bi imeli za vodilno načelo življenja: voljo božjo!
Umrl je pri Sv. Antonu na Pohorju župni upravitelj Matija Krevh.
Slovaški križev pot. Po spremembi moja v prid Ogcrske, so se začela nasilstva proti brezbrambnim ljudem, ki. so padli pod tujo nadoblast. Menda je skoro pol milijona Slovakov prišla nazaj pod Ogrc. Jasno je, da je tako početje rodilo odpor in sc zdi, da' bo Ogrom radi tistih nasiistev še vroče. S Slovaki je potegnilo namreč tudi nemško časopisje. Slovaški pisatelj Konstantin Coulen si je nadel nalogo, da opozori na te stvari tudi širni svet in je odpotoval v Ameriko, kjer je Slovakov zelo veliko.
Mladinski tabor v Mariboru se bo vršil v dneh od 29 jun. do 2. jul. v Mariboru. Ob tej priliki se bo spet pokazala moč in delo slovenskih mladinskih organizacij, ki so se v prošlem letu tako oblično postavili na mednarodnem mladinskem taboru v Ljubljani.
Jugoslavija na svetovni razstavi v New Yorku bo častno zastopana. Glavne točko razstave bodo:
1. Gozdovi, 2. rude, 3. sirovine, 4. pol-fabrikati, 5. gotovi izdelki, 6. pregled bogastva Jugoslavijo, 7. informacijski zemljevid Jugoslavije, 8. prometni zemljevid in položaj Jugoslavije, 9. pregled jugoslovanske folklore, 10. Miss Lanne: zbirka slik in opisov, kako gleda Amerika na Jugoslavijo, 11. šport. (Mladinska športna društva, Sokolstvo, planinarstvo itd.), 12. do 18. turizem (tu pridejo vse tipične pokrajine Jugoslavije dostojno prikazane, med njimi tudi Slovenija), 19. diorama jugoslovanske pokrajine, 20. turizem v številkah, 21. sadje, 22. rastline, 21. grafikoni, grafični prikaz Jugoslavije, 24. agrikultura, 25. zdravstvo, 26. zadrugarstvo, 27. javna dela, 28. socialna politika, 29. emigracija, 10. Jugoslovani v Ameriki, 11. zračni promet, 32. izdelki domačih obrtov in narodne umetnosti.
Posebnega paviljona naša država ne bo gradila, ker bi bili stroški prcogromni, ampak bo najela prostor v veliki palači, da sc stroški znižajo. Povdarjamo, da ni to velika razstava kot ne bo nekakšen velo-
sejem, kakoršnih smo vajeni pri nas in kjer bi prišli posamezni izdelki in posamezni ljudje vpoštev, ampak je treba prikazati Jugoslavijo v celoti, kar pa omogoča navzlic temu tako posameznim pokrajinam kakor tudi organizacijam, da so v posameznik točkah načrta lahko udeleže razstave.
V okviru države bo posebej dan poseben povdarek slovenskemu turizmu in tistim delom domovine, od koder jo izseljencev največ. Pripravljajo posebno odlično mesto Beli krajini, ki je v izseljenstvu Severne Ameriko najbolj zastopana.
Sto let fotografije. Leta 1854. je bila ustanovljena v Franciji družba za fotografijo in tehniko. Ta družba so pripravlja sedaj na veliko svečanost za 7. januar 19119, na dan, ko je javnost prvič izvedela o iznajdbi fotografije. Slavnosti bodo pri-sosvovali predsednik republike, prosvetni minister, zastopnik Academie Francaisc, akademijo znanosti in umetnosti, ter drugih, v prostorih pariške Sorbone.
Slavni fizik Franc Arago je dne 7. januarja 1807 prvič poročal o iznajditelju fotografije, Daguerreju. “Ta jo,” tako jo poročal Arago, “iznašel posebne plošče, na katerih pusti svetloba vidne odtise. Njegova iznajdba jo sad dolgoletnih poizkusov v družbi svojega sodelavca Niepeo iz Chalons-sur-Saone. ” To poročilo je vzbudilo velikansko začudenje v Akademiji, nato v Franciji in sploh po vsem sve-lu. Daguerrejeva iznajdba jo omogočila obdržati sliko v cameri obscuri obscuri, no da bi jo morali narisati. Camero obscu-ro so poznali žo nekaj stoletij. Menih Roger Bacon, ki je živel od leta 1214. do 1294., jo že omenja v svojih spisih, natančno pa jo je popisal tudi Leonardo da Vinci. Toda moralo je preteči še nekaj stoletij, da so lahko obdržali sliko, napravljeno v cameri obscuri. Leta .1816, se je s tem problemom ukvarjal Nicephorus Niep-ce. Posrečilo se mu je, da je po osemurnem osvetljenju obdržal svojo hišo v Va-renni na plošči, ki jo jo sam iznašel. Ta iznajdba pa je bila praktično neuporabna. Leta 1829. se je Niepce seznanil z Daguo-rrejem, ki se je ukvarjal z istim vprašanjem. Napravila sta pogodbo in, ko je Niepce leta 18,'!3. umrl, jo Daguerre nadaljeval s poizkusom sam. Končno se mu je iznajdba, ki so jo po njem imenovali da-guerrotipija, posrečila. V Franciji pa ni bilo mogoče najti nobenega mecena, ki bi Daguerreju omogočil iznajdbo. Vabljivo ponudbo od Angležev pa je Daguerre sam zavrnil. Daguerre je nato svoje življenjsko delo zaupal fiziku Aragoju, Dumasu, Bi-jotu in Htografu Gravedonu. S posredovanjem Aragoja je Daguerre meseca junija 1899 dobil od francoske vlade letno pokojnino v znesku šosttisoč frankov, Niepcejev sin pa štiritisoč frankov. Da-guerrovo skrivnost je francoska vlada obelodanila 18. avgusta 1839. V nekaj lotih so poznali to iznajdbo vsi kulturni narodi.
K praznovanju stoletnice prve fotografije bodo povabljene vse družbe podobne stroke. Na proslavi bo razstavljena prva Dn-guerrejova kamera, ter vsi predmeti, ki jih je uporabljal pri svoji iznajdbi fotografij».
Slovenski dom je ideal slovenske prosvete. O Božiču je padla beseda. Poziv je našel odmev. Ves narod želi, da se zgradi osrednja hiša, ki bo sedež vsega prosvetnega dela med narodom, ki pa bo tudi ponos Ljubljane in Slovenijo. Doslej so je nabralo že čez 80.000 Din.
Slovensko romanje v Rim se vrši majni-ka meseca. Zastopniki naroda bodo pohiteli do svetega očeta, da ga poprosijo, naj
prišteje škofa Martina Slomška med svetnike.
Vodnikovo hišo, kjer je bil rojen prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, v šiški pri Ljubljani, nameravajo odkupiti, podobno, kakor so napravili s Prešernovo hišo, ki je sedaj že last občine Vrba.
Cankarjev kip je bil odkrit 2 februarja v ljubljanskem dramskem gledališču.
Dr. Janez Gnidovec, škof skopljanski je umrl. Bil je mož, poln apostolskega duha. Preje profesor in ravnatelj škofijske gimnazije v šent Vidu je vstopil k Lazaristom in postal škof v Skoplju, kjer je moral najprej škofijo šele organizirati. Saj je ves katoliški svet bil razkropljen. Bil jo poln ponižnosti, spokornik, ki ni poznal ne vročine ne mraza. Samo za blagor ne-umrjočih duš je živel. Umrl je 3. febr. v Ljubljani. Rojen je bil v Ajdovcu na Dolenjskem.
V	Ljubljani se postavi spomenik Kralju Aleksandru, Na razstavi predloženih osnutkov raznih slovenskih umetnikov, 27 osnutkov, so dobili prvo mesto osnutki: Tine in Mirko Kos in Lojze Dolinar, ki je bil nagrajen za dva osnutka. Spomenik bo stal ob poti v Tivoli poleg palačo Slovenske galerije, ki je v kratkem zgrade.
Celje dobi novo gimnazijsko poslopje, ki se v kratkem že prične graditi.
Na bregovih Bistrice se imenuje knjiga, ki jo je izdalo kamniško dijaštvo ob 25 letnici svojega društva. Poleg mnogih zanimivih stvari podaja zlasti zgodovino Kamnika in njegov pomen v sedanjosti. Kamnik je znan kot prekrasno letoviško mesto.
V	Medžimurju se jo že kar lepo razvijali petrolejska industrija. Kapital je pa nemški. Sedaj se že gradi rafinerija.
Mohamedanski verski poglavar sc imenuje kalif. Trenutno so mohamedanci ostali brez glavarja in turški minister je izjavil, da turški predsednik nima nobenega interesa za to, da bi bil “kalif” in da ga tudi treba ni. Če ga drugi mohamedanci, izven Turčije (vseh mohamedancev je 300 milijonov), naj si ga kar izberejo, kakor jih je volja.
Ljubljana dobi spet novih stavb. Pokojninski zavod je namreč kupil del nunskega vrta in bo tam zgradil pet petnadstropnih stanovanjskih hiš.
Slovenska univerza je imela akademske volitve, pri katerih se je pokazalo, da je skupina katoliških akademikov najmočnejša. Dobila jo 505 glasov. Vsi drugi, ne le razne slovenske skupino, temveč tudi Srbi in Hrvatje tor Bolgari in poljski Židje, ki jih je precej so šli skupno in so dosegli združeni 620 glasov.
PREKMURSKE NOVICE
V	Turnišču bodo pričeli zidati prosvetni dom. Od tam tudi poročajo, da so sc po sedmih mesecih spet pričeli tedenski svinjski semnji, ki so bili radi kužne bolezni prepovedani. Vsi hlevi so se napolnili med tem. Le dobrekupčijc treba.
Iz šent Vida pri Stični poročajo,, da jev umrl Lesjak Anton star 82 let. Zelo zaslužen za hranilnico in posojilnico. Vodovod bo v kratkem “stekel”.
V	Martjancih je umrl Vczer Geza, župan in zelo zaslužen mož. Pogreba se je udeležilo sila naroda.
V	Lendavo je prišel zn kaplana novo-mašnik Gjiiroš Štefan.
Dom za sirote Slovenske krajine bodo pričeli graditi. Znano jo, da urednik No-vin Klekl že dolgo pripravlja zbirko in se ho letos delo začelo. Največ k zbirki so pripomogli tretjeredniki. Sedaj je nabranih 343,000 Din, Sedaj pa bodo dobri lju-
dje priskočili še z delom in bodo navozili gradivo... V pozivu na delo veli takole častiti g. Klekl:
Zato se z viipanjom obračamo do prebivalstva Slovenske Krajine, da nam skoči na pomoč. Vzememo ne samo penezne dure, nego tildi pohištvo, vožnje, težake, ka pač što premore. Najprle se obračamo na črensovsko faro i prosimo te vernike, naj nam navozijo kamen i pesek i driige reči. Nekaj se je žo začelo voziti, a slinavka je preprečila nadalno vožnjo, zato vas prosimo zdaj vso brez izjeme, ki mate vpre-ženo marho, pripelajte nam kamen i pesek. Kamen je na Dolnjoj Bistrici, pesek na Srednjoj na veleposestniškom, štero nam ga je brezplačno odstopilo. Isto bi prosili Hotižance, da nam iz svojega hatara pri -pelajo kamen i pesek i Odrančaro, ki isto-tak nam lejko pripelajo iz Srednje Bistrice pesek. Polančarjo i Gumiličanei bi rav-notak mogli se kaj pripelati, ar so v bližini črensovce.
Če moro tudi tu kdo, naj kaj prispeva. Darove sprejema tudi naše uredništvo.
Hotiza je doživela žalosten dogodek. Našli so mrtvega Ignaca Horvata iz V. Polane. Morilec Hozjan Ignac iz Trnja.
Iz Beltinc se jo poslovil kaplan štukov-nik Frane. Odšel jo na novo mesto k Mali Nedelji. Novi kaplan Gomboc Franc pride iz Grada.
V	Bistrici in Dokležovju bo država skopala vodnjeka do zdravo pitne vodo.
V	Grad pride za novega kaplana Lain-šček, novomašnik.
Javna dela v Slovenski krajini. Gradbeno ministrstvo je obvestilo vodno zadrugo v Dolenji Lendavi, da je odobrilo znesek
5.373.384	din za razna izboljšovalna in u-reditvenn dela na njenem področju. Podeljena vsota seje zbrala takole: iz notranjega štirimilijardnega posojila tri milijoni, iz izboljševalnega sklada en milijon, a
1.373.384	dinarjev pa mora pokriti dravska "banovina sama. Po določilih tega odloka se bodo določena dela izpeljala v treh oddelkih. Najprej so bodo dokončala dela pri ureditvi potoka Lendave za proračunsko vsoto 1,250.000 din, nato popravilo potoka črne a 150.000 din, popravilo zaščitnega nasipa ob Muri pri vasi Benica za
200.000	din. Tehnične predpriprave za ta dela so skoraj gotovo in se bodo dola začela že aprila.
V	drugi del spadajo potoka Kobilje za
750.000	din, ureditev I.cndave za 800.000 dindin tor nujna izboljšovalna dela v Bogojini in Ivanjcih kakor tudi nadaljevanje ureditve reke Kobilje za 250.C00 din.
V	tretjem delu bo izvršena ureditev Lendave od Nedoljico do okrajne meje za
300.000	dinarjev. Potem očiščenje in popravilo Radmožanskcga prekoga zn 150.000
Placida Gec, Alberto Gec, Rosa Švara iz pusta v Cordobi
ZGODBA O ŠIMNU SIROTNIKU
din, ureditev sture Lendave za 100.000 din ter 150.1,00 din zn napravo novega napajališča za živino.
Poleg" navedenih se bodo začela še sledeča dola: ureditev potoka Bukovica za
100.000	dinarjev, zgraditev zaščitnega na sipa ob Muri pri Petcšovcih, Kotu, Gaberju in Hotizah za vsoto 400.000 din, ureditev prekopa pri Tilovcih in Strehovcu za
75.000	din, ureditev potoka Bogojina zn 50.01/0 din. Končno še 150 tisoč din za umetno namakanje polja pri Turnišču, .100.000 din za nabavo potrebnega orodja ter 248.048 din za izgotovitev potrebnih načrtov.
Ta obsežni načrt za javna dela bo dal tisočem slovonskokrajinskih delavcev dola in zaslužka. Odpravljeno pa bodo nevšečnosti, ki so prebivalcem »Slovenske krajine ob vsaki obilici padavin in naraščanja rek povzročalo velikansko stvarno škodo.
Istrski motorni vlak, ki je vozil iz Trsta čez Divačo v Pulj in nazaj vsaki dan, je bil ukinjen, ker se ni splačal.
Jude preganjajo in tako je bil odpuščen tudi idrijski zdravnik Morpurgo, ki j< precej lepo slovensko govoril. Njegovo mesto pri rudniku je prevzel šef bolnice dr. Braggioni, ki se prav pridno uči sloven-svine.
Trst dobi univerzo. Odobren je bil kre (lit 10 milijonov lir v ta namen.
Na Krasu so se pojavile gosenice, posebno okoli Divače, Bazovice in Novega grada, ki prete uničiti celo borove nasade.
* Nikola Mihailovič je že leto dni v večnosti. Našim bralcem je znan po raznih člankih v naši reviji. On je pač najčastit-Ijivejša podoba naših v Argentini, 6. mai-ca se je vršila obletnica za pokoj njegove dušo v cerkvi San Salvador.
Sveta Gora slavi letos 400 letnico, ki jo bomo tdi mi primerno proslavili. Doma so se slovesnosti že pričele in se vrše v temle redu:
1. dne 15. aprila bodo blagoslovili nove portale, slikana okna in veličastno orgle svetogorske bazilike:	2. prvo nedeljo v
maju bo veliko romanje vernikov iz Gorice na Sv. goro; 3. v nedeljo, 11. junija bosta grgarska in solkanska župnija slovesno prenesli milostno podobo Matere božje v Gorivo v stolnico, kjer bo ostala ves teden in bodo ob njej rane pobožnosti. V soboto, dne 17. junija popoldne jo bodo v slovesni procesiji prenesli zopet na Sv. goro, kjer bo imel drugi dan v spomin na 400 letnico prikazanja Matere božjo neki kardinal slovesen pontifikat in pridigo.
Duhovniške vesti. Fr. Černigoj, župnik v Kamnjah na Vipavskem, je na lastno prošnjo imenovan za župnika v Kozani v Brdih, — Anton Pilat, kaplan v Solkanu, je nameščen za žup. upravitelja v Otaležu. — Dekanija Ločnik pri Gorici je ukinjena. Župnija Ločnik in pod ta dekanat spadajoči župniji Podgora in Moša sta priključeni dekanatu goriškega mosta. Župniji Cerovo in Števerjan, ki sta bili sedaj tudi pri Lečniku, prideta pod dekananijo Biljana v Brdih. Župnija Sv. Lovrenc pri Moši pa pod Krmin. župnija Ločnik jo dvignjena v nadžupnijo. Dosedanji dekan uisgrfi Peter Moset.ig je postal nadžupnik in častni dekan. — Duhovnija Podsabo-tin in št. Maver sta utelešeni v goriško cerkveno občino; nekaj časa sta bili pri-doljeni biljanskemu dekanatu. — Ivan Bregant, upokojeni duhovnik v Ločnikn, jo imenovan za upravitelja Fojane v Brdih.
Lansko leto je naša povest prišla uprav do trenutka Simonove smrti. Nuj sedaj povest nadaljujemo.
Stala sta župana in sta čakala besede iz šimnovih ust; dočakala nista. Zazeblo ju je od vrha do tal, napol zaradi hladne novi, napol od čudnega strahu, ki je prešinil srce kakor slutnja pred hudo uro.
“Ali spiš, nadloga?”
Siroen je molčal.
Županoma jo upadlo srce; tresel se jima je glas, ves prijazen je bil in ljubezniv, “Ali spiš, kristjan? Če spiš, se vzdrami in reci besedo, če pa sc pretvarjaš, ti Bog odpustil ’ ’
šimen je molčal.
“Zapali tresko!” je svetoval osojniški. “Poglejva mu v obraz, kaj da je!”
Prilsojniški je zapalil tresko, nemiren plamen je obžaril kamenje.
“Ali spi, ali se le dela?”
“Primi ga za roko, stresi ga zn ramo!” “Ti ga primi in stresi!”	1
Osojniški se je sklonil nad dimna, potipal ga je narahlo po rokah, na prsih sklenjenih; roke pa so bile trde in mrzle. Hitro se je umaknil župan, mraz ga je spreletel do srca.
Obadva sta spoznala, kaj da sc je zgodilo; spogledala sta se z osuplimi očmi, obema se je prikazal mrzel pot na čelu. Tako sta si stremla iz obličja v obličje in sta dolgo molčala. Neprijazno tišino je motilo edinole smrčanje biričev in občinskih mož.
Strah se je udal, pot na čelu se je posušil, vzdihnila sta globoko. In iz strahu! in hude slutnje se je porodil velik srd, ki se je naperil najprej proti biričema. Obadva župana sta se ukrenila do spečih varuhov in sta zakričala obadva hkrati in tako lju-to, da sta biriča strahoma planila iz sanj “Iblajtarjal Razbojnika! Kaj zato smo vaju postavili zn varuha ter nadlogi, da spita in smrčita in se ne zmenita za svojo službo ? ’'
Iblajtarja sta bila še zaspana in vsa meglena ; strmela sta osupla na župana in na šimna; vez dolgo šele se jima je rabistrilo v glavi, kje da sta, ob kateri uri in čemu.
“Huj ni pobegnil, saj loži tam!!” je ro-kel malodušno prisojniški birič.
“No pobegnil!” gaje srdit zavrnil njegov župan. “Da je pobegnil, bi te z bičem nagnal lovit ga. Tam leži telo, ali kje je duša, vprašam vaju obadva?”
Osojniški birič, ki je bil razumen, ph ni odgovoril prav nič prijazno:
“Telo jo bilo najino, telo sva čuvala, tam leži, kjer jo ležalo! Duša pa ni bila v najini oblasti, tudi ne v vajini, župana, temveč v božjih rokah je bila!”
Kdo bi se puntal zoper tako besede? Jeza županja se je obrnila od biričev in se je namerila na .šimna,
“Tam leži in še smeje so, kakor da je brez greha. Prišel je, ko ga nihče ni klical, prinesel nam je seboj vrhan koš nesrečo, skrbi in sitnosti; pa namesto da bi pohlevno počenil ter sprejemals hvaležnostjo nezaslužene dobrote, so nam zdaj še roga in posmehuje! Iskali smo pravico v potu svojega obraza, kakor se je spodobilo zanj, temveč mudilo se mu je Bog vodi kam in šel jel Komu naj zdaj pravica razodene svojo sodbo?”
Celo biriča sta se razjezila, ko sta glo-
dala na mirnega, smehljajočega šimna. in osojniški je rekel:
• ‘ Lahko je držati telo, ampak kdo bi. uklepal dušo? Ne vidi jo človek; razbojnik je zatisnil oči, široko so jo nasmehnil n duša se je izmuznila natihoma in ponevedoma, kakor tat iz kehe. Vedel som, da namerava nekaj zlega, ali kaj da namerava, niseni vedeli ”
Župan prisojniški je zalučil tlečo tresko ga tla, ker si je bil opalili roko; plamen je ugasnil v mokri travi; pozna noč jim jo dihnila v obraz; zvezde so zasijalo še svo-tleje, z bistrimi očmi so gledalo na zemljo. Kamenje, šimnova postelja, je bilo kakor z apnom pobeljeno.
“Vendarle je treba pogledati, Se jo ros, ali če ni res, da nam je tako nekrščansko pobegnil. Z obtipanjem rok samih še ni povedano, da se duša več ne skriva pod kožo. Pošljimo po oglednike!”
Opolnoči da bi ponje pošiljali?” Spoglod!ali so so vsi štirje in vsem štirim jo bilo hudo pri srcu. Nato pa jo iz-pregovoril osojniški birič:
“Če nosi križ en sam, pada pod njim; če ga nosita dva, stočeta; če ga nosijo štirje, se potč; ampak če jih je dvajset in več, ne čutijo bremena! Velika je sitnost, ki nam jo je napravil ta razbojnik, ko je šel po svojih potih in nič ni vprašal. če bi odgovarjali sami za to roč, bi nam bil odgovor težak in neroden. Skličimo torej občinske inožč, ki srnrčo tam v travi, da se pomenimo ter sklenemo, kakor je potreba. Zakaj lažje bo nosilo ta križ dvoje občin nego dvojo županov!”
Občutili so vsi modrost teh besed in so se napotili do mož, spečih v travi.
Povzdignil je svoj glas prisojniški župan in je rekel:
“Vzdramite se, vstanite ter poslušajte, možjč iz občin prisojniške in osojniške! Sladko ste spali, mod spanjem pravičnih pa je razbojnik opravil svoje opravilo! Nadloga, ki nam je bila vsem skupaj od Boga poslana, sc je razčeporila in razrasla, da je zdaj hujša od povodnji in slabe letino. Prav ponižna je prišla, samo za pravico je vprašala, zdaj pa nam je natovorila tovor, da ga štirje ne zmoremo. Kaj namreč je storil tisti razbojnik? Namesto da bi potrpel, kako razsodi postava nam in njemu, je pustil dušo in so nam smejo! Zatorej vzdramite se in vstanite, možje iz teh kaznovanih občin, da pretehtamo, kako bi zavrli kolo tem nadlogam. ’7
Tako lepo je govoril prisojniški župan, občinski možje pa se niso gonili, temveč smrčali so še glasneje. Osojniški župan se je lmdo razljutil ob taki zakrknjenosti; tudi biriča, sama zaspana in počitka željna, sta bila zlovoljna, napol zaradi pravice, napol iz nevoščljivosti. Vsi štirje so zdramili občinske može, klicali so in prigovarjali, odgovarjalo pa jim jo le nehvaležno godrnjanje, colo preklinjali so nekateri in Andrejaz jo prisojniškega biriča grdo stresel za ušesa.
Ob takem ravnanju so se utrudili tudi pravičniki sami in obšla jih jo tista sladka lenoba, ki obide človeka po zaslužnem delu. Noč je bila vsa svetla in prazniška, dihala je spanje na oči, sanje v dušo. Od hriba do hriba je počivala vsa prostrana dolina. Tedaj pa je nenadoma zaklical čuk od bogvedikje s svojim bridkostnim, pretresljivim glasom.
“Nič dobrega ne kaže!” jo plaho zašepetal pri.sojniški župan.
“Bog se nas usmili!” je odgovoril osoj-niški in se je pokrižal.
“Odpočijmo si še mi; jutro bo žedalo, kar bo dalo!”
Polegli so v travo, zaspali so pod milim nebom in so grenko vzdihovali v sanjah.
Komaj so zaspali, se je vzdignil mesec izza hriba in je obžaril belo kamenje, da se je svetilo iz noči kakor sama nebeška glorija.
VIT.
T.epo jutro je zasvetilo nad Prisojnico. Navsezgodaj že so se bleščali vsi prisojni holmi v žarki luči. V dolini so so dramile senco, rosa je puhtela v višave. Polagoma in počasi jo mežikalo solnce tudi na osojniSko stran, kakor belo rjuho so sc vile megle pod hribom.
Pravičniki so spali trdno spanje. Rosa jim je bila že omočila lica, ali utrujenost je ležaja kakor kamen na prsih, opletala sc je okoli udov kakor močna vrv. Najprvi, ki se je pretegnil, je bil osojniški birič. Še preden je odprl oči, je široko zazehal in je ukazal:
‘‘Ne kuhaj mi kofeta danes, temveč merico slivovke mi daj pa slanine dober kos!”
Ker ni bilo odgovora od nikoder, je odprl oči in se je ozrl. Tako kakor v tistem trenotku se še nikoli ni prestrašil osojniški birič. Mahoma jo stal na obehdveh nogah in so je razgledaval po spočili pravičnikih, ki so ležali vse križem po travi, kakor premagani vojščaki.
‘‘Lepo reč smo ugenili, lepo in čudno reč!” je pomislil. ‘‘Ljudje pa spe in sanja se jim o nebesih, kakor da smo spravili najobilnejšo letino. Glej tam našega župana: nastežaj ima odprta usta, z očmi pa se smeje in celo mežika, se mi zdi! Pri-sojniški se jo zvil kakor jež, še nos so komaj kaže iznad rokava! Mirno počivata in vendarle sta grešnika nad vsemi grešniki. Tn še tisti tam, prisojniški birič: Ireži se, med zobmi pa je pozabil pipo, da bi se bil le zapalil! Poglejmo zdaj tisto ubogo nadlogo, če je vsaj kosti tam pustil, ko jo je z dušo popihal. Da bi se le vse krščansko naredilo, brez križev in težav!”
Napotil so je do Šimna, ostal pa je tri korake pred njim, ker se mu je v kolenih tako močno zazibalo, da se noga ni več prestopila. Biriča je spreletel mraz in srce mu je upadlo.
‘‘Kaj ni ležal prej na desni strani? Zdaj pa leži na levi! Kaj niso bile roke na prsih sklenjene1? Zdaj pa ležč ob životu! Kaj ni imel zatisnjenih oči? Zdaj je desno napol odprto in gleda čisto belo! O vsi svetniki — še po smrti uganja hinavščino in no privošči miru krščanskim ljudem.”
Ni si upal birič, da bi stopil bliže in da bi si dodobrega ogledal nadlogo, kaj šele, da bi jo potipal. Noge so mu bile kakor ukovane, in ko je stopil, da bi se vrnil k spečim pravičnikom, jo šel počasi in trudoma, kakor v klanec. Dospel je do lenuhov; ko je klical, da bi jih vzdramil, mu je šel glas težko in hripavo iz grla.
‘‘Vstanite, neverniki, na grehu speči!”
Vzdramila sta sc župana, vzdramil se je birič, polagoma so so dramili tudi občinski možje. Strmeli so vsi na osojniškega biriča, ki je stal pred njimi ves preplašen, kakor prikazen iz grobov. Oči so se jim vzdramile, ampak le počasi in trudoma se je dramila pamet. Spogledavali so se in so premišljevali; ko jim jo kakor iznad hriba zamigljalo spoznanje, so molčali osramočeni; in prav natihonm, prav na-skrivoma je lezel v srce temen strah.
Zakaj ura gospoduje pameti in besedi; kar je bilo veselo, svetlo in razumno opolnoči, je ob belem dnevu temno, bridkostno in nespametno. Opolnoči še komaj huda slutnja, ob rani zori črna skrb. Vsi pravičniki, tudi Andrejaz med njimi, so bili trudni in potrti.
Birič osojniški jih je vzdramil dodobrega in je oznanil:
‘‘Vstanite, izpregovorite, in če je še, kaj modrosti v vas, jo razpečajte! Kar smo videli sinoči, smo gledali s slepimi očmi. Nevernik, ki nam jo bil poslan za nadlogo, se jo klatil po dolini, ko smo spali. Bog sam vedi, če ni temu ali onemu med vami natočil strupa v odprta usta; ti, župan, si jih imel nastežaj odprta!” Župana osojniškega je spreletelo, kakor da se mu je bila belouška previla po hrbtu nizdol. Birič pa je govoril brez usmiljenja: ‘‘Prej je ležal nevernik na desni strani, obrnjen proti Prisojnici; zdaj leži na levi in gloda z belim očesom v Osojnico! Očitno je, da jeponoči kolovratil in da je navsezadnje pozabil, kako je ležal. Nič bi no bilo čudnega, če je sedel sinoči med nami, ko smo sodili njega in njegovo dušo. In tudi bi nič ne bilo čudnega, če ta nadloga ni bila nadloga in ta šimen ne Šimen, temveč Bog vedi kdo in od Bog vedi koga zapokoro nam poslan!”
Tako je oznanil birič; vsi so povesili glavo in nikomur ni hotela beseda z jezika.
‘‘Poglejmo vsaj; pojdimo in poglejmo, kako da je; če sc ta prekanjenec ni lagal!” je rekel prisojniški birič; ampak osojniški ga je ošvrknil s hudobnim pogledom:
“Le pojdimo, ti pa nas vodi!”
Vsa procesija se je napravila do belega kamenja!. Spredaj je šol birič prisojniški; noge so se mu hudo tresle, oziral se je na desno in na levo, kakor da bi ne vedel poti, in žal mu je bilo ošabnih besed. Tudi občinskim možem se nikamor ni mudilo; postajali so in premišljevali, pobegniti pa ni bilo mogoče nikamor, zakaj polje jo bilo na tej in polje na oni strani in nikjer nobenega grma; od daleč se je svetilo belo kamenje, od daleč so razločile oči temno in dolgo senco na njem.
“Tam leži!” je rekel prisojniški birič in jo iztegnil desnico.
“.Te že rps, da je tam!” ga je zavrnil osojniški. “Vsi ga vidimo, ker imamo vsak po dvoje oči. Ali ti si rekel, da si naš vodnik, pa bodi!”
Kolikor bližja je bila kamenju, toliko bolj je bila trudna procesija; vsa pot pa ni bila daljša za zdrave noge, nego kvečjemu dober lučaj. Ko se jo procesija približala kamenju za deset korakov, sc jo ustavila. Hrbet se je skrival za hrbet, vse oči s0 plaho strmele; gledale so, pa si niso upale pogledati.
župan prisojniški je sunil svojega biriča. “Tak ozri se in poglej, kaj da si storil! Tvoj greh je bil, bodi še pokora tvoja!” Tudi osojniški je sunil svojega.
“Ponoči si gledal, podnevi ne bi! Stopi koj, da boš vedel, čemu si birič!”
In obadvn biriča sta pogumno stopila do kamenja.
“Ne gane se! ”
“Trd je; rnraz gre od njega!”
“Drugače je ležal sinoči!”
“Drugače je ležal in drugače gledal; še smejo se bolj hudobno, nego se je smejal!” “Roke je imel sklenjeno za molitev!” “Ko je dorogovilil, je na molitev pozabil! ”
“Ali je duša v njem, ali je ni?”
“Bog razsodi!”
Tako sta modrovala biriča, možje pa so
čakali in so poslušali.
“Primi ga!” je ukazal osojniški župan.
“Stresi ga!” je potrdil prisojniški. !
Zagomazila jima je po krvi ledena zima, toda prijela sta in stresla.
“Ni duše več v njem —■! njega in nas še Bog usmili!”
Tedaj so pristopili vsi do kamenja in vsi so modrovali.
“Sanjalo se ti je, birič osojniški!” se je smejal Andrejaz. “Na očeh in na ustnih se pozna temu človeku, da je izdihnil že zdavnaj in da ni prav nič kolovratil; pač si sam kolovratil, o birič!”
Birič pa je bil prekanjen in hudoben, zn-toje odgovoril:
“Primi ga za ramo, učenjak, okreni ga malo, pa glej, če se ti no zasmeje v obraz! ”
Andrejaz je umolknil.
V vseh srcih je bila malodušnost; najprvi pa jo je slavno premagal župan osojniški.
“Kaj bi zdaj stali ter se spogledavali! Kar jo, je! Če je mrtev, ga naša bridkost ne bo oživila: pokopljimo ga, njegovo malopridno dušo pa naj sodi Bog!”
“Brez oglednikov da bi ga za mrtvega' spoznali?” spoznali?” je vprašal previdni župan prisojniški. “Kar pravita ta dva iblajtarja, je morda prazna beseda, iz pijanosti in strahopetnosti porojena, ampak beseda je le! Da ga zagrebemo kakor ne-krščeno žival, bi bil velik greh, posebno pa, če je morda le še košček duše v njem; zakaj človek je človek in oblastnije bi nam delale sitnosti!”
“Napoti se po oglednika, pa naglo stopi!” je ukazal osojniški svojemu biriču.
“Tulli ti se napoti, pa ogibaj se krčem!” je ukazal prisojniški svojemu.
Minila je debela ura, ko sta se vrnila biriča; obadva pa sta prinesla enako oznanilo.
“Prišel sem do oglednika; še v postelji jo ležal, pa je bil že pijan. Ko sem mu razložil kaj in kako, me je napodil. Kar zagrebemo da naj ga, kjer leži, je rekel. Ker da je popotnikom in beračem, če so živi ali mrtvi, še zmirOm boljše pod zemljo nego na zemlji. Tako jo rekel in jo daljo pil.”
“Ni slabo sodil, čeprav je bil pijan!” sla potrdila župana.
Ampak spet je ponepotrebnem izprego-voril Andrejaz:
“Morda se pa duša le še usten drži! Ali bi ne poslali po zdravnika?”
“Se po cesarja in papeža!” ga jo zavrnil birič.
Osojničški župan sc je obrnil do vseh, ki so bili blizu, in je rekel s slovesnim glasom:
“Štiriindvajset dolgih, skrbit in žalosti polnih ur je minilo, ko nas je obiskala ta nadloga. Prepir se jo vnel od fare do fare, biriči, župani in sodniki so reševali pravico, pa je niso izrešetali. Jed nam ni teknila, pijača nam je presedala, počitek nam ni bil dan. Ali kakor je nadloga sama zavozlala vozel, tako ga je tudi sama razvozlala. Zakaj mrtvim ne piše pravico človek, piše jim jo Bog. Zdaj je le vprašanje kdo da je poklican in dolžan, da zagrebe to nadlogo in kam da naj jo zagrebe!”
Izkazalo se je, da je Šimen celo po svoji smrti zdražbo sejal med ljudi. Prisojniški župan jo.rekel:
“Kamor jo legel, tam naj počiva! Na čegar svetu leži, tisti naj ga pokoplje. In pokoplje naj ga krščansko, ker dasi je bi! malopridnež, dušo jo le imel!”
(Dalje sledi)
LISANDRO DE LA TORRE
Pred nedavnim smo brali, da je s samomorom kon-on 1 svoje zemeljsko življenje znani socialist Lisandro De
La Torre.
Ker je nekdo smatral za potrebno, da mu postavi spomenik tudi med Slovenci in ker je menda precej takih, ki vidijo v njem nekaj odličnega, bo prav, če zapišemo vsaj nekaj besed k tej stvari.
Po čem je postal De La Torre popularen? Ali morfin po velikih zaslugah, ki jih ima za delavstvo 1 Kdor jih kaj ve, naj jih kar našteje!
Njegovo ime je postalo znano le po tem, ker je bil večen godrnjač čez vse tiste, ki so kaj koristnega delali in ni nikdar hotel priznati nikomur tega, kar je dobrega naredil, vedno pa je mikroskopično analiziral in kritiziral tisto, v čemer je kdo kaj pogrešil. Nekateri ljudje sodijo, da je vsak nergač tudi sposoben sam delo opraviti bolj dovršeno.
Toda! Zakaj se pa Ta “velikan” ni nikdar lotil konstruktivnega dela?
Med eenčastimi babami je vedno tista največ obraj-tana, ki ima najhujši jezik. Toda, kdo bo pa trdil, da je tudi največ vredna?. ... Z jezikom se ne gospodinji in n e vzgaja . Treba je imeti zato tudi roke in glavo in uree, da jezik svoje delo koristno vrši.
S čim se je pa najbolj prikupil ta Lisandro de la T orre ?
N a j več simpatij je dobil zato, ker sc je spustil v Drepir z odličnim cerkvenim, predstavnikom. Monsgn. G ustavo de Franceschi, ker je v svojih napadih nanj trgal tudi sveto pismo in cerkveni nauk, kakor umazan papir. Tistim, katerim se Jezusov nauk zdi nepotreben, je tak način boja seveda nekaj “genijalnega”. . . Tudi otrokom se zdi lepa zabava, kadar jim pade v glavo, da lepe slike trgajo, ali umetne vaze pobi vajo. . . Kadar pridejo do jasne pameti, pa spoznajo, kako bedasto je bilo njihovo ravnanje....
Saj ni zato danes beseda svetega pisma nič manj veljavna in nič manj večna, če se je rajni de la Torre iz svetega pisma norčeval. Saj ni bil prvi in tudi zadnji ne. O svetem pismu pa vseeno še vedno velja: “Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle”. Koliko jih je že bilo tekom stoletij, ki so svojo duhovitost zlorabili to, da so sveto pismo smešili. Žal jim je bilo tega tedaj, ko se jim je odprla Resnica in so spoznali, da so imeli svoje talente zato, da bi resnico branili in ne zato, da bi se iz resnice norčevali. Gotova stvar je to, da je vedno bolj lahko delo tistega, ki zabavlja, kot onega ki dela. Ali ni mar stoterna skušnja vseh jav-nih delavcev, da kritikastri sami ničesar ne napravijo.
Lisandro de la Torre je bil duhovit in razumen člo-' vek. Toda žal je darove, katere je prejel porabil v svojo lastno nesrečo in v pogubo drugim.
Tisti, kateri hočejo njegovo delo pravilno oceniti, naj prebero tudi tisto, kar je napisal Gustav de Franceschi, kateri je bil ne le globoko resničen v vsem kar je zapisal, temveč tudi tako dober, da svoje duhovitosti, ki mu je ne manjka, ni uporabil zato, da bi poniževal in smešil svojega protivnika, kakor je delal L. de la Torre.
Kakor ni mogel spraviti s sveta smrti, kakor ni bil pri vsej svoji brihtnosti v stanu, da bi znal junaško prenašati nadaljno breme življenja, tako tudi ni dosegel da bi izginila razodeta resnica nesmrtne duše in večnega življenja, tako ni odpravil nobene izmed resnic, ki jih vera uči in tudi papeža in Cerkve ni pokopal, kakor je bil prepričan, da bo doživel.
Je bil bolj moder Celi Capek, slaven pisatelj, o katerem je bilo znano, da je bil v svojem delu in življenju prav do zadnjega velik nasprotnik vsega starega, ki 'je imelo kako zvezo z vero, pa je nazadnje vendarle Želel iti s sveta z Bogom spravljen lani za Božič.
Nikar torej naj nihče ne misli, da je bolj brihten tisti, kateri se zna iz “očenaša” norčevati kot oni, ki ga zna prav moliti....
če ti je všeč dobra kapljica, če ti diši okusna klobasica, če si kaj zaveden slovenski rojak, kadar te zanese pot na Avellanedo, potem se oglasi v slovenskem baru, RESTAURANT INTERNACIONAL
KARL TERPLAN
Chacabuco 501, Avellaneda, FCS.
HOTEL IN RESTAVRACIJA “PACIFICO”
ANTON BOJANOVIČ CHARCAS 767-9 Telet. 31-8788. Modern hotel, zračne sobe, izvrstna postrežba, hladna in gorka kopel.
Cena 3—5 S s penzionom.
Blizu Retira!	V centru mesta!
Naj starejša slovenska gostilna na Avella^
nedi' — Bobra jedača-izborna pijača
veselja polna hiša
Pridi in prepričaj se!
ŠTEFAN CELEC
MANUEL ESTE VEZ 499 Avellaneda, F.C.S.

VELIKA NOC
se praznuje prve pomladanske dni.
VAŠ DAR BO DOBRODOŠEL
Vaši družini, ki posebno v teh evropskih okoliščinah I teško nanj čaka.
POSEBNE UGODNOSTI
in najboljši tečaj imamo rezerviran za velikonočne pošiljke. Izkoristite to priliko in pomagajte svojim potom: ?
JUGOSLOVANSKEGA ODDELKA	{
Banco Holandes Unido I
PODRUŽNICA BUENOS AIRES
CENTRALA:
Bme. MITRE 234
FILIALKA:
CORRIENTES 1900
Uradne ure: od 10 do 15, in v sobotah od 9 do 11,
LADIJSKE VOZNE LISTE
za vse paroplovnc družbe dobite pri
CA. CENTRAL EUR O P E A SAN MARTIN 469
po najnižji ceni KABINO zagotovimo vsakemu potniku brezplačno
VPOKLICNE KARTE PO ZELO ZNIŽANIH CENAH
Kadar rabite novo obleko, si v Mozetičevi krojačnici oglejte vzorce blaga in krojev, pa Vam ne bo žal, V zalogi imamo tudi veliko izbiro srajc, klobukov in vseh drugih moških potrebščin po tako ugodnih cenah, kakor jih ne boste našli nikjer drugje.
Priporoča se Vam:
KROJAČNICA MOZETIČ OSORIO 5052 (Paternal), Bs. Aires

DUHOVNO ŽIVLJENJE
Pasaje Salala 60 Buenos Aires, Argentina
'“CORREO “ ARGENTINO' TARIFA REDUCIDA Concesion 2560.
STRAŠEN POTRES PRED 30 LETI
Strašen je spomin, ki ga je zapustil potres, ki je 28 decembra leta 1908 porušil Messino in Reggio in skoro vsa mesta tam okoli Etne, naj v ečjega ognjenika v Evropi]
To je bila najhujša katastrofa, kar jih je svet dotlej pomnil. V nekaj sekundah so se prej cvetoča mesta v groznem trušču in ropotu zrušila v razvaline. Zemlja je vztrepetala v najglobljem osrčju, morje se je napelo, plameni so švignili iznad človeških bivališč — okrog 200.000 ljudi je s slabotnim krikom in izrazi groze na obrazih postalo žrtev sproščene večne sile. Za prizadete grozen uvod v novo leto.
28. decembra 1908 zgodaj zjutraj proti pol ti so aparati vseh p otrese merskih postaj v Evropi zabeležili močno majanje zemlje, ki je presegalo vsa dotedanja. Takoj je.bilo jasno, da je ognjišče potresa nekje daleč, toda sunki so bili tako močni, da so aparati že po nekaj sekundah odpovedali in niso mogli beležiti več. Po vsej Evropi se je začelo spraševanje, kje hi ta potres mogel biti, kje je bilo najhuje itd.
|,e počasi so prihajala poročila. Prva poročila niti qd daleč še niso natančno vedela, kakšnega obsega je ta katastrofa. Tekom dopoldneva so se nabrala poročila iz kalabrijskih in sicilijanskih mest, ki so naštevala, koliko hiš se je podrlo, koliko mostov, koliko je mrtvih in ranjenih itd. Leo mestih Messina in Reggio ne govori nobeno poročilo. Opoldne v Rimu še niso vedeli, da teh xlveh mest ni več na zemlji. Prvi so to grozno vest prinesli na celino kapitani in ribiči, ki so baš v tistem času bili s svojimi ladjami na skrivnostno šumečem morju in so videli namesto cvetočih mest — razvaline in ogenj.
Še nedelja 27. december je bila v Messini vesela in brezskrbna. Dan je bil topel in prijeten. Nastopil je večer z vsem s ja j eni obmorskega mesta. Vse mesto je razkošno razsvetljeno, palače in trgovine so odprte daleč v deveto in deseto uro. Po ulicah valove mnočice ljudi, pred velikimi kavarnami in veseličnimi prostori igrajo godbe pozno v noč. V gledališču je ob nabitih prostorih vesela predstava, vsi lokali so polni zabave željnega občinstva. Še le po polnoči se mesto nekako začne pripravljati k počitku, počasi se vrvež umika z ulic. Meščani odhajajo k počitku, da bi se dobro naspali za naslednji dan.
Ob 5.25 zjutraj grom zamaje mesto. Toda grom, ki ni prišel iz črnega neba nad mestom, ampak je od spodaj iz zemlje sunil v temelje mesta. Vse hiše ob ulicah zajec e in se opotečejo, meščani — otroci, žene, starčki, mladeniči in postavni možje — odpirajo oči in vstrepetajo. Nato zopet kratek grom, ki sikne po mestu, kakor bi nekdo z bičem udaril po njem in še enkrat. Sedaj mesto ne ječi več, hiše se ne opotekajo — vse se je zvalilo v kup ruševin z ljudmi in hišami vred. Zidovi padajo na redke ubežnike, ki begajo po nekdaj ravnih in gladkih ulicah, tu in tam kak krik, ki ga pa kmalu uduši padajoča stena. Kdor je živ, beži nekam naprej preko živih in mrtvih, preko postelj in opeke in oken — samo naprej, ven iz tega groznega groma.
V pristanišču so jutranje ladje sprejemale najbolj zgodne potnike, pa je močni val vrgel ladjo in potnike na obrežje, kjer se je vse razbilo. Če je v mestu še kje kako okno, kak balkon, gotovo na njem vpije kaka zbegana postava in išče izhoda na trdna tla. Toda grmenje zemlje se še ni poleglo. Od časa do časa znova za-
Potres v Čile je obsegel ozemlje 30.000 km2, na katerem je živelo 200.000 ljudi. Doslej ugotovljenih smrtnih žrtev presega 30.000.
Na naslovni strani gornja slika kaže razvaline stolnice v Chillanu. Spodnja slika pa so razvaline palače čilske banke v Concepcionu.
bobni pod nogami, zopet zropota nekaj hiš na ulice, nov val vpitja in krikov. Pol nagi begajo ljudje po .mestu in skačejo preko razvalin. Tedaj nenadoma ves trušč podirajočega se mesta in smrtno grozo ljudi prevpijejo klici, ki prihajajo od bogve kod: “Morje, morje!”
Morje se je umaknilo od suhe zemlje za kakih 300 do 400 metrov, kakor da ga je groza, velikega razdejanja. Toda naslednji trenutek se je spet napelo v 10 do 15 metrov visoke valove in se v velikem šumenju in višanju začelo valiti proti mestu, ki se je kadilo v razvalinah. Na tisoče jih val pokoplje, na tisoče jih zbije v razvaline hiš, na tisoče jih na tem izletu na suho zemljo pograbi in jih potegne nazaj v svojo večno posteljo. Ko še šume po ulicah ostanki valov, švigne blizu pristanišča proti nebu velik ognjen jezik — veliki gazometer je šel v zrak! Vihar grabi visoke plamene in z njimi udriha po razbitem mestu, na vse krajih kmalu zagospodari ogenj, da bo konec pooplen. Vse sile narave so se zbrale v tem mestu k svojemu strašnemu plesu in mesto je pod njimi padlo v prah.
Ko se je dobro zdanilo in se je sonce spet dvignilo iznad morja, Messine in Reggia in večine ostalih mest v južni Kalabriji ni več na zemlji. Stoletja so jih gradili, v nekaj sekundah jih je sunek zemlje posnel s površja. Po vsem svetu gre vest o grozni nesreči. Ladje vseh evropskih držav se zbirajo in odhajajo proti žalostnim krajem, dovažajo zdravila in živila, odvažajo ranjence in sirote. V nekaj dneh so že polne vse bolnišnice v Neapel ju, Kataniji in Rimu in ostalih mestih, ki so nepoškodovana učakala novo leto 1909. Svet pa je bil še tedne in niesele ves pod vtisom te silne nesreče — in jebil resen. Potem pa se je privadil.
V januarju je italijanska vojaška oblast morala nad razvalinami proglasiti obsedno stanje, da se je moglo začeti delo za urejevanae in obnovite mesta. V jamah in kleteh zbirajo vojaki vse, kar so vrednega našli med razvalinami .Tu ležijo celi svežnji ur, bankovcev, zlatega denarja, nakita, svetinjic, zlatih krožnikov, kak bos dragocenega pohištva — vse skupaj v vrednosti 80 milijonov lir. Toliko je bilo po tem potresu vredno nekdaj tako bogato in vetoče mesto.
Neka zapestnica ima vtisnjeno: “Alla mia Concet-tina! 12. decembra 1908!” Poročni dar mladi ženi, ki se je poročila z nekim možem, dobrih 14 dni pred po-1 lesom. Na paru srebrnih žlic se še poznajo ostanki jedi - še na večer pred potresom so sc bliščalc na mizi v kaki palači. Naslednje jutro ni bilo ne hiše ne mize, ne ljudi, ki so prejšnji večer sedeli za mizo.
Minuli so meseci in leta. Čas je zacelil rane in podjetnost človeka je pokrila razvaline in v zemljo posadila nove stavbe. Messina je danes obnovljena, spomin na potres in strah pred njim je pa tu bolj živ kot kjerkoli v svetu.
Je pa še nekaj, kar je ostalo dobro v spominu njim, ki so ono katastrofo preživeli.
Prav za Božič je v tamkajšnjem brezverskem listu “Telegrafu” izšel bogokleten članek, v katerem se je pisec norčeval iz božjega deteta. Med drugim je bilo pa zapisano tudi tole: “če je betlehemsko dete res kak bog. pa naj nam pošlje potres”..,. Tri dni potem se je to zgodilo. Menda to ne potrebuje nobene posebne razlage.