LISTEK. V.: ,,Metodika škole rada." (Dr. Jure Turič, prof. vi.š. ped. šk. v Zagrebu.)* Knjiga je namenjena predvsem kot nekak priročnik učiteljem osnovnih, meščanskih in nižjih srednjih šol ter ima namen določiti elemente izobrazbe in uči najti gradivo, iz kojega se morejo razviti ti elementi ter sredstva in predvsem način, patom kojega učenec z najmanjšim trudom in v najkraišem času pridobi in tudi uveIjavlia svojo izobrazbo. Teh smotrov pa »Metodika« ne podaje po nikaki šabloni, kajti učiteljevo delo, če hoče biti je trajno in uspešno, mora prilagoditi svoje postnpanje vedno socijalnim in ekonomskim prilikam šolskega kraja, prisojenim in prikrojenim posebnostim posameznega učenca in miljeju, v katerem ie učenec zrasel. Skratka: glavni pogoj uspeha prl šolskem delu ie individualiziranje. V uvodu, kjer govori pisatelj, o: nalogi pouka v splošnem, kojemu bodi podlaga princip samodelavnosti, poudarja važnost onih psihiškili momentov, ki pridejo pri očrtani metodi posebno v poštev. Zaznavati (zaniječivati) raora učenec hote ta samostojno; s pomočjo domiselnosti * Glej rubr. »Nove knjige i. dr. publikacije«. (mašte) ustvarjati samostojno sestavljene predstave ki pa morajo odgovarjati resničnosti. Dalje se mora potorn pouka naučiti otroka, da samostojno in točno rnisli, t. j. umeti mora determinirati posamezne predstave, analizirati in abstahirati, kombinirati in vstvarjati relacije. Važna je tudi vežba spomina in predvsem način, kako si učenec prisvojcno snov najlažje zapomni; pri tem nai opazi mehaniške pripomočke sam. Tudi obliko, v kateri učenec najjasneje in najtočneje izrazi svoje misli, naj poišče samostojno. Pouk mora razvijati v učencu estetični čut (»elemente okusa'<); interes: empirijski za zbiranje iskustev z domiselnostjo in zaznavanjem, spekulativni za razjasnjevanie, simpatijski za umevanie tujega žitja, socialni za družbo in religijski za umevanje bistev izven tega sveta. Interes navaja k veselju do delu in je predpogoj za razvoj moralnega značaja. Sola upoštevaj tudi telesno stran: paziti mora na razvoj živčnega sestava, telesno moč; razviti težnjo za zdravjem in močjo, kot predpogojem za uspešno delo v življenju. Vsebina izobrazbe (Sadržaj obrazovanosti) ra/.vija jioglavj.; >vob dr^ in samcs^oinosti kot načina (narodove) človeške eksistence. Duh razvija svojo izobraženost (obrazovanost) pod vplivom človeške narave, prirode, družbe, države, Iastnega in družbenega življenja. Šola aporablja kulturo in civilizacijo tako, da človeški duli zavestno deluje na razvoj prepričanja, plernenitih navad, elementov osvobojenja, torej vsebine izobrazbe (»dakle sadržaia obrazovanosti«). — Ponk naj zasleduje vedno posebne socialne smotre. Pravilno pojmovani interesi poedinca zahtevajo, da se vsakdo pripravi za oni poklic (posel), za kojega ima največ sposobnosti. Že osnovna šola lahko upoti učenca na njegov bodoči poklic in daje s tem družbi najceneje ter najsprt.tnejše delavce. — Šola mora naučiti ceniti narodove kulturne dobrine pred tuiimi in s tem razvijati v vseh članih naroda isti duh ter iste interese; s tem jih ujedinjuje in daje temelj dnižabnemu sožitju. To pa je že podlaga za civiliziranje, prilagodenje državni organizaciji, koja omogoča kulturno življenje. Važna naloga šolskega dela je, da učenec državn spozna in jo ceni. — Potrebno je tudi, da je kvaliteta izobrazbe ista za vse člane naroda, kajti takšna socialna in nacionalna vsebina (sadržaj) izobrazbe bo premostila plemenske, konfesijonalne, socijalne in ekonomske razlike. V odstavku v metodi podaje pisatelj sliko o razliki med metodo »učenja« in inetodo dela iz česar je jasno razvidno njegovo stališče napram stari šoli! 1. Metoda dela stremi za tem, da z malim znanjem čim bolje izvežba in razvije osebne sposobnosti in sile; metoda učenja pa gre za čim večjo rmiožino znanja. 2. Metoda dela navaja učenca, da preživi življenje tndi v duševnem delovanju, vzbuja interes za isto, ter razvija osebnost pod vplivom .  dela in gradiva. Metoda učenja je redno spremIjana z dolgočasnostjo, enoličnostjo, ravnoduš- iem, ki imičuie interes in ovira šolo ter njen vpliv na notranji razvoj osebnosti. 3. Šola in metoda dela morati paziti na racijonelni razvoj celega človeka, telesne in du- ševne sposobnosti, intelekt, duševnost in uglajenost; šola učenja pa pretvori vse v »učenje«, začenši z veronaukom in poezijo. 4. Metoda dela se ravna po učenčevi sposobnosti in moči fia posameznih stopnjah razvoja; šola učenja se na to ne ozira, skrbi samo, da pripomore k čim vcčjem znanju. 5. Šo!a, z metodo dela, razvija človeka In ga napravlja sposobnega za delo, bodisi za uporabo gotovcga znanja, bodlsi za ustvarjanje novega; ona izobrazujoče razvija slutnje, obče poglede orijentacije v predmetu; pazi na človekovo osebnost v naijačjem razvoju. Šola in metoda učenja ra^viiata človeka, nagnjenega k učenju, in podvrženega k pasivnem sprejemanju gotovega znanja; šola »učenja« orijentira v knjigah in sistemih, toda ne z vsakdanjim izkustvom, življenjem in vplivom prirode in družbe.  6. Metoda učenja: ali poviša nauk nad žlv- ljenje, zanemarja osebnost; ali pa ponižuje nauk na sredstvo v šoiski prevari, a s tem navaja tudi na prcvare v življenju. 7. Metoda dela računa z individualnimi sposobnostmi; metoda učenja dela nasilje tem sposobnostim, bodisi s kaznimi ali nagradami, bodisi z grožnjami hi obljubami. Principi metodikc dela: 1. Ddo bodi uravnano po začetni zavestl učenčcvi: njegov duh se mora najprej zamisliti v predtnet pouka, da ga prisvoji popolnoma, jasno in trajno. a potem mora stremiti za vstvarjanjem svestnih pojavov pod vplivom tega novega faktorja. 2. Ueenei: mora za časa pouka živeti od občutkov. (osiečajev) čuvstev, teženj, sklepov, izvrsevanja sklepov (smotrenih predstav), koje so v zvezi s predmetom pouka, ker je to pogoj, da njcgov duh stvari in trajno obdrži dotični predmet (obrazovani element). Zato mora najtl učitel; oni del otrokovega iskustva, potrebo, željo, na podlagi katere pouk razvije svoje delo, da prenese predmet v sfero učenčevih interesov, a potem vse uravna tako, da skuša učenec sam vse opaziti, da išče misel, pomoč, kretnjo roke, smisel poiasnjevanja, in ko vse zbere, tedaj začuti potrebo, da stvori svojo sodbo na podlagi novih doživljajev in pojavov. 3. Učiteli mora paziti na razvoj posameznih dejanj, navad in svojstev, ki so del človeške izobrazbe, da more tako oceniti stopnjo _relativne dovršenosti v posatneznem učencu. Posebno sc mora pri tem paziti na stopnjo razvoja sledečih duševnili zmožnosti: pozornosti, domiselnosti, spomina, pravilnega gibanja rok, v.stvar;. nja analitičnih in sintetičnih sodb in sklepov, razuma domiselnosti, pozorovanje svoje zavesti, tuje, drilžabne, originalne asocijacije in vstvar.ianja. Metotika posameznega predmeta inora na to navajati, a pouk in pomoč učencu pri samostojnem delu daje priložnost za to delo. (To točko ie pisatelj že obširneje obdelal takoj na 2. strani knjige, kjer govori o razvoju in vpo- števanii1. duševnili zmožnosti.) 4. Hr.itelj mora vedno paziti na stanje celega razreda in na posameznika v vsakem času pouka: čilost, zanimanje, razpoloženje; utrujenost, nerazpoloženje. (Odmor, razvedrilo, itd.) Posebnost »Metodike« je tudi način polaganja izpitov. Glavni letni izpit je delo samo, katero naj odloči, ali je učenec sposoben za nadaljno delo. Izpit se vrši kot delo, ne kot reprodukcija znanja. Uveriti mora učenca, da napreduje v svojem dehi. Koncem vsakega šolskega odseka mora izpit ugotoviti za katero vrsto pouka je učenec sposoben. Izpit se nadalje uravna cakc, da dela učenec sam na nepoznanem gradivu in samostoino, v kolikor se je izvežbal na dosedanjem gradivu. (N. pr., določiti razliko med dvenia rast.inama po stopnji sličnosti; najti po primerjavi gramatikalno pravilo.) Novost za sedanji šolski sistem pri nas in v Srednji Evropi sploh nam prikazuje tudi šol- ska organizacija. Pouk naj si navzame značaj igre. Izbrano gradivo, način in mera bivanja v šoli ter metoda morejo dati pouku značaj igre. Prva stopnja igranja traja približno do 10. leta in jo dete preživlja nekako podzavedno, brez kake zunanje kontrole. Pri tem se predvsem razvijajo telesni organi, pa tudi domiselnost, mišljenje, presojanjc. Druga stopnja igre pa tra- ja nekako do !2.—14. leta in ji postanejo glavni predmet zunanji objekti in pojavi. Igra pospešuje na prvi stopnji zlasti zmožnost pri delu. druga stopnja pa posreduje mnogo za pridelov;;tije konkretnega znanja. Otrok uplete med do- mače igranje ono, kar se je naučil v šoli. Do- mače vaje pa se ne smejo pretvoriti v prisilno ali nagrajeno delo. Vsi predmeti se ne pretvorijo enako uspešno v igro, n. pr. tuji jeziki. — Predmeti igranja v prvem »odseku« pouka ne izhajajo iz neposrednega iskustva; zato se ime- nuje to analitični pouk, ker samo analizira iskustvo in kar najde gotovega, na tem vežba tdesno dclo čuvstva (osječanje) in ostalo duševno delo. Vsa snov sc mora koncentrirati po posamcznih izobrazilnih elementib (eletnenata obrazovanosti), a ti morajo biti med seboj skladni in izbrani iz vsch panog pouka. V šoli dela (delavni šoli!) dela učenec hotč, ker mu je ucepljena zavest, da to potrebuje za življenje, v šoli »učenja« radi ocene. (2e navajal parkrat.) Nato omenja šolo za poljedelsko mladino, (traja 3—4 leta), šolo za mehanične duševne delavce, to je srednja ali takozv. me-  ščanska šola. Strokovno izobrazbo, strokovne  šole ali tečaje.  Vsak predmet niora priti vsak dan na vrsto, tudi mehanične vaje so potrebne. K organizaciji So!e spada še vprašanje šol za žensko mladino. Socialni interesi in bodočnost naroda zahtevajo, da šola razvija deklicam harmonično moč, sposobnost, sploh vsa duševna in telesna svojstva, kakor to zahteva njen naravni pokHc: materinstvo. Disciplino v šoli naj vzdržuje samo igra in delo ter zrela in ra/borita uvidevnost vseh učencev in učiteljeva avtoriteta. Rušijo discipiino predolgo in prenaporno delo, množina učencev, tesni prostori in druge neudobnosti; dalje nasilnost učiteljeva in vsi predpisi, ki omejujejo svobodo samo zaradi vnanjega, formalnega šablonskega reda. Učitelj in organizacija učencev varujejo disciplino in določajo kazni, ki pa ne smejo biti take, da izzovejo odpor, temveč uvidevnost in poboljšanje. — Tudi šolski prostori se morajo prilagoditi načinu pouka, oziroma de!a, tako da se pouk vrši nekako v oddelkih in je nerazdeljen. Glavna vsebina knjige je metodika posameznih predmetov, ki jih razvrsti pisatelj sledečc: jezikoslovje, zgodovina, zemljepis, tuji jeziki, biologija. kemi.ia, mineralogija in geologija, fizlka, računstvo, geometrija, risanje, ročno delo, početni stvarni pouk, nauk o človeku, čitanje in pisanje. gimnastika, petje. Pri vseh predmetib najprej zgovinski pregled razvoja dotičnega predmeta ter prehaja nato k nalogi predmeta v osnovni, nižji srednji In meščanski šoli; našteva učne pripomočke, za- četno osnovo, metodo. Pri vseh predmetih poudaria koncentraciio, princip samostojnega dela. Veliko važnost polaga zlasti na jezikovni pouk, katerega glavna naloga bodi vzbujanje narodnega čuta in duha uvaževanje narodnih vrednot pred tujimi. Zato naj se s pravilno metodo zainteresira učenca za Iepoto materinega jezika. Navaja vse metodične podrobnosti, ki so sicer skrbno izbrane in premišljene, toda nikakor ne nove, kar velja tudi za druge predmete, kakor tudi za uvodne misli, ki tvorijo nekako podlago in navodilo za delo in pouk v takozvani delavni šoli. Vse to nam ie že podal nepresegljivi pedagog Frobel, ki je vedno poudarjal princip samodelavnosti v šoli. Tudi parola »igra kot pouk« ni nova: ž njo so se pečali poleg Frobla mnogi moderni pedagogi na pr. Fellner, Dunaj, ki pravi: >.Oni pedagog si bo stekel največ priznanja, ki bo z uspehom spremenil šolski pouk v igro.« Nekoliko premalo jasno je začrtana v Uvodu organizacija šole, zlasti če jo primerjamo nato z »metodo« predmetov; kajti učitelj, ki je vajen današnje šole »učenja«, bo težko ustvaril tako temeliito spremernbo v šoli, kot je potrebna, če naj pokaže trajen uspeh. Vsekako pa bo knjiga dobro služila zlasti začetnikom in je priporočljiva že iz tega stališča, ker vsebuje mnogo modernih misli in naziranj, se ogiblje malenkostne ozkosrčnosti ter zlasti pobija vsako šablono, na kateri današnja šola precej boleha.