wmm ZVEZEK m^mmm M «X« »/«, S* V % Vsebina i. zvezka 1. Gorizd: „Stara pravdaM. Venec balad....... 2. Josip Stare: Vandä. Povest.......... 3 K. Pire: h Bremtta v New-York. ... . . . . . : . 4. Fr. Gestrin: V snegu. Pesem. . ........ 5. Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. I....... 6. A. Fekonja: Vila Slovinska.......... . 7. Evgen Lah : Ljubljana v Ijtidopisnem ožim. . . . . 8. A. PlaninecNä počitnicah....... - . . 9. Dr. Karl t i tez Bleiweis-TrsteniSki: Kaj imenujemo bolezen uma• . . . . . ....... . • . . 10. Književna poročila : V. Oblak: V. Hrandl aj Život Pavla Jos. Šafarika V Brne /SSj\ o še pomladil se, Mavrice pravijo tri; V vesni bo — zeleno kaže solnce; Solnce rudeče je — kri!« »Kri bo tekla za svobodo zlato, Solnca nam priča soj zlat; Tresla se gospoda bo pred nami, Tresel tiranov se grad.'4 »Vidite v oblakih — tam gor! — vojsko? Bog sdm bori se za nas . . . Angelje na konjih — glejte! z meči . . . Skoro i naš pride čas . . .« »Cija zemlja td? Čegavi mi smo? Smč se teptati naš rdd? Käj je kmet? Je 011 li tudi — človek? Človek mar sam je gospdd? . . .« »V böj za staro pravdo našo, bratje!« Starcu zbor ves pritrdi; Grddu v gori črnemu nad selom Tisoč pestij zapreti. Gorazd. Leposloven, in znanstven list? V Ljubljani i. januvarja 1888. Leto VIII. V a n d a. Povest. Spisal Josip Starž. I. il je lep pomladanski dan, v nedeljo dop61udne. Solnce je pri jazno sijalo in tudi toplo je bilo toliko, da je drevje že poganjalo zeleno pöpje. Ljubljanska gospoda se je zatorej po cerkvenem opravilu rada še nekoliko mudila v »Zvezdi«, sprehajajo se po srednji poti semtertja. od gledališča do kazine, v tem ko so preprosti ljudje ob stranskih potih sedeli po klopeh in ograjah ter med seboj kramoljaje počivali od šestdnevnega truda. Vsakdo je bil po svoje zadovoljen in se dobro počutil v prijetnem sprehajališči, ki so ga jedni zvali »Zvezdo«, drugi pa »Kapucinski vrt«. Poslednje ime se je marsikomu zdelo čudno in jel se je zanimati za minulost ljubljanskega mesta sploh, zlasti .pa za to njegovo središče, ki je v našem stoletji učakalo že več izprememb. Prvi čas je tu še stal kapucinski samostan s cerkvijo in prostornim vrtom; potem so vse to podrli, poravnali svet ter z akacijami zasadili javno šetališče v podobi zvezde, ki je bilo kmalu središče ljubljanskemu življenju. Pripravna lčža tega kraja je napotila gospodo, da si je pri »Zvezdi« sezidala društveni dom ali kazino; na drugi sträni pa so v viharnem letu 1848. prav tikoma dvorskega vrta postavili stražar no narodne garde. Zdaj je »Zvezda« zopet izpremenila lice svoje; akacije so jeli sekati, a namesto njih so drevored zasadili z divjim kostanjem; stra ždrna pa je bila zapuščena razvalina in nihče se ni več oziral po nji, ki je bila še nedavno jako živahna po dnevi in po noči. Težek zimski sneg je udri plošnato streho in utrl strop, da se je zrušil v prazne, zdaj nepotrebne prostore. Tem veseleje je bilo na drugi sträni pred kazino. Tu je kar mrgolelo nižjih in višjih častnikov v belih prazničnih suknjah. Ponosni so bili ter se glasno in živo pomenkovali. Kakor bi trenil, ozrli so se vsi proti vshodu. Od gledaliških ulic sta stopala dva krepka vojaška hrusta v dotlej nepoznani obleki s svetlim šlčmom na glavi. Bila sta žandarja, kakeršne so ravno tedaj osnovali za novi državni red. Ljudje so s sprehajališča radovedni hiteli proti kazini, povpraševali drug druzega, različno ukrepali in si razlagali to novo znamenje nove dobe. Lehko so si vojščaka do dobra ogledali, kajti višji čdstnik ja je sredi ceste ustavil in se dolgo menil Ž njima. V tem so zapeli zvonovi ljubljanskih cerkva in oznanjali pöludne. Ljudje so se po malem razkröpili in bilo je prazno v »Zvezdi« in po ulicah. Tu pa tam si srečal hlapca, ki je z lončenim vrčem Šel po hladne pitne vode na kakšen oddaljen vodnjak, ali pa strežaja v modri vojaški suknji, ki je nosil na jermenu nanizane skledice z obedom za gospoda svojega; časih je mimo tebe tudi še zašumela kaka gospa v težki svilnati obleki, ki se je zamudila v posetih, potem pa je za dobro uro bilo mirno in tiho po trdem mestnem tlaku. Drugače je tedaj bilo domd po hišah. Tu so se družine zbrale k obedu, in kolikor več jih je bilo za jedno mizo, živahnejši so bili pogovori; vsakdo je včdel kaj povedati, kar je videl, čital ali od drugih čul. Malo jih je bilo, da bi bili razumeli izpremembe, ki so se godile v javnem državnem življenji. Poštene in delavne meščane je zanimalo, kar so videli in kar so mogli presoditi z zdravim umom svojim. Da bodo odslej žandarji lovili tatove, rokovnjače in razbojnike, to so odobravali; tudi to se jim je zdelo pametno, da jim ne bode več treba puščati opravil svojih ter hoditi na stražo in po težkem delu še vso noč prebijati na trdi klöpi, namesto da bi počivali doma v mehki topli postelji; čemu bi se pač gospodje igrali vojščake, ko ima cesar dovolj pravih vojščakov. Pa kolike pomoči se je dežela mogla nadejati od »garde«, ki jo je vsak poulični razposajenec smel zasmehovati in s priimki obkladati in katero so trzinski fantje s koli pretepli, ko se je s pota za vajo o mraku vračala iz Mengiša. Tako so umovali jedni, drugi pa so poudarjali drugo stran nove dobe. Gospel Glovacka je bila povse zadovoljna, da je konec tistih burnih časov, ko je bilo vse zbegano in nisi več včdel, kdo je gospod, kdo kmet, kdo sme ukazovati, kdo mora slušati. Bila je »plemenita« po rodu in po m<5ži, s katerim se pa nikdar ni ujemala, kajti tudi njemu so rojile po glavi slobodoumne »muhe«, akoprem je bil stari poljski »šljahtic«. Često je kar vskipčvala od neke »stanovske« jeze, kadar je nje mož jel nove prevratne nazore? razlagati nji, ki je bila tolikanj ponosna na nemško svojo kri in nemško svoje ime, dasi ni več včdcla, kdaj so se stari prednjiki njeni z Nemškega preselili na Kranjsko. Navzlic temu zdaj ne bi marala, ko bi ji soprog bil tudi i* rdeč jakobinec; da bi le še živel. Toda umrl je in črno oblačilo njeno je pričalo, da Še ni minilo'leto in dan, kar je vdova. S hčerjo svojo, Vando, bivala je na starem domu svojem, v hiši, kakeršnih ne pogrešaš od svetega Jakopa do svetega Nikolaja. Visoka na dva poda, imela je le troje oken vštric; dve lepši sobi sta bili na ulice, vse ostale na ozkem dvorišči pod Gradom. Gospa Glovacka je bila sama doma; zamišljena je po večji gostinski sobi hodila semtertjä, ali pa je skozi odprta vrata stopila v bližnjo spalnico in se takoj zopet vrnila. Ni imela pravega dela, saj je bila nedelja, in vendar je vsak čas imela kaj opraviti; zdaj je pobrisala lehki prah, ki je zopet padel po gladkem klavirji, zdaj je prilila čiste vode šopku ranih cvetlic, ki so v lični posodi stale sredi mize. Malo je pogledala čez okno, ko se je gospoda vračala iz stolne cerkve od pöludvanajste maše, potem pa je obstala sredi sobe in gledala oljnate slike, ki so visele po zidu. Srednja je bila največja. Kazala je pred gradičem trato, na kateri se je igralo Četvero bujnih otrök, dva njena sina in dve hčerki. Spomini so to iz boljših časov. Prijazni gradič ima zdaj druge gospodarje; otrök ima samö še dvoje in tudi teh dveh je Žiga slabega zdravja, pa ga je zaradi tega poslala v Gorico, da bi se dobrovoljec pri bogatem trgovci brez napora slabih telesnih sil svojih po malem izuril v najpotrebnejših trgovskih znanostih. Poleg velike slike sta bili na vsaki strdni še po jedna. Desna je kazala pokojnega gospoda Glovackega v črni suknji. Gosti, črni kodri so mu robili obriti podolgasti obraz z orlovim nosom. Mirne rjave oČf so še na podobi pričale o dobrem mehkem srci. Na levi sträni pa je bila podoba njegove žene iz mlajših let. Takoj si spoznal ponosno plemenito gospo. Svetle, kostanjeve lasč je imela visoko spletene in spete z dragoceno iglo, in v nje sta bili zatakneni rdeča in bela rožica. Okoli vrata ji je visel niz biserov, a čez razkrite prsi si je prav ukusno ovila rdeč Šal, kakor bi šla na ples. V resnih njenih očeh si videl neko odločnost, ki bi bolj pristäjala m6žu nego ženi. Pred temi podobami se je gospä Glovacka zamislila in debela solza ji je stopila v oči, ko nekdo močno potrka na vrata. Gospä si hitro otrč solzo. Vrata se odprö in v sobo stopi mlad človek v črnem fraku. Čez levico je imel vrhno suknjo tako zloženo, da se je videla svilnata podloga, v desnici pa je držal nov svetel klobuk. Globoko se nakloni gospč, pozdravi jo, odloži klobuk in suknjo, in v tem ko si je snčmal gladke, rmene rokavice, söde v naslanjač, ki mu ga je ponudila gospa. Ta gizdalin je bil avskultant doktor Maček, dober znanec v rodbini Glovackega. Njegov starejši brat je bil prvi trgovski pomočnik pri pokojnem gospodu, ki mu je zaupal, kakor samemu sebi; toda ko je nanagloma umrl za legarjem, podpiral je Glovacki iz hvaležnosti njegovega mlajšega brata, da se je lože izšolal. Tako se je bil sedanji doktor Maček po malem čisto udomačil v Glovackega hiši, in gospä ga je tudi zdaj še zmatrala svojcem, ko se je doktor vrnil z Dunaja, in bila ga je vesela, kadarkoli je prišel. Posebno po volji ji je bil tudi zato, ker je vedno le nemški govoril ter preziral närodno napiranje rojakov svojih, v tem ko bi z gosposkim vedenjem najrajši zatajil kmetski svoj rod. »Kaj je novega v svetu?« vpraša ga gospä, ko je sčdel v naslanjač. »Novega? — Mnogo, ali nič gotovega«, zavrne ji pomenljivo mladi gizdalin, kakor bi ji hotel razodeti. kako prav imenitno stvar. »Gospod doktor, to je preveč diplomatsk odgovor zäme; meni Vam je smeti kar naravnost povedati, ali morebiti zopet kje vre tam na Ogrskem ali na Laškem?« Maček se zadovoljno nasmehne in zavrača skrbno gospö: »Kaj pa mislite, milostiva! Teh rovarjev se danes nihče več ne boji; a po novem državnem redu niti za naprej ni misliti, da bi se še kdaj mogli povzdigniti tisti nevarni sanjači, kakeršnih je tudi že pri nas bilo videti. Nekaj druzega sem Vam hotel povedati. Na Dunaj i iščejo zanesljivih in zmožnih uradnikov za Ogrsko in Hrvaško, zlasti takšnih, ki znajo kakšen slovanski jezik. Ze se govori o tem in dnem, ki ga bodo povišali v službi ter poslali v one kraje; tudi mene imajo neki že v mislih. Malo prehitro bo prišlo; vsaj toliko časa bi rad še ostal v Ljubljani, da bi se rešila še druga usoda življenja mojega. Pa kaj hočem? Treba bo iti, to je naš poklic.« Tako je govoril in ves čas je sam s seboj imel mnogo opraviti. Bil je plavih las, ki si jih je z dišečo mastjo namazal ter tako počesal, da sta mu dva zlepljena čopka molela do očij. Zdaj si je s prsti popravljal čopka, zdaj je iz žepa vzel lično ščetko in si naravnal redke brke, potem pa se je kakor slučajno ogledoval v malem zrcalu na ščetki. Gospä ga je zadovoljno poslušala, le pri zadnjih besedah se je malo zardela in vznemirila. Dobro je videla, kam mdri, in prav zato bi bila rada besedo navrnila na drugo stvar; začela je torej: »Pač srečni mladi ljudje, ki so se čemu učili in zadnja leta niso izgubili vse pameti!« »Tako je!« pritrjuje mladi doktor nekako oblastno, »kolikokrat sem na Dunaji to prerokoval tovarišem svojim in jih svaril, naj se nikar ne vtikajo v tiste neumne homatije. Marsikdo se bo kesal vse žive dni!« »A drugi se niti kesati ne bo mogel,« dodala je gospd in globoko vzdihnila. »Oprostite, milostiva, da Vam budim žalostne spomine; ali večkrat sem ugibal, kako je vendar bilo mogoče, da je Kazimir, Vaš sin, Šel med upornike, in da je on, ki je vendar bil plemenite krvi, na dunajskih barikadah dal življenje za stvar, od katere se ravno plemstvu ni bilo nadejati nobene koristi. Ne bi se čudil, ko bi bil Madjar. Ti ljudje se že od mladih nog odgajajo v nekakih domišljijah in se pozivajo na minulost svojo, ki pa nikakor ni bila tako slavna, kakor jo opisujejo. Ali, prosim Vas, kaj hoče ubog Kranjec, ki se najprej mora prekrstiti v Slovenca, da bi baje käj več veljal v svetu. Kranjska je od nekdaj bila nemška dežela, vsekdar zvesta nemškemu cesarju svojemu. Da kmetje ne um6 vsi nemški, to nič ne pomenja. Le dajte jim dobrih nemških šol, in v petdesetih letih ga ne bo več Slovenca med njimi, in hvaležni Vam bodo za to.« »Prav od srca mi govorite, gospod doktor, prav tako, kakor Vi, sodila sem jaz od nekdaj o teh stvareh. Närodnost je neumnost, rekla sem večkrat pokojnemu m6žu svojemu, pa vse zastonj. Sprva je strašno vskipel in hudo sva se sporekla; sčasoma pa se je privadil ugovorom mojim in samö po strani me je milo pogledal in dejal, da jaz tega ne umejem. To me je Še huje bolelo, kajti videla sem, da me prezira in da se niti prepirati neče z menoj. In kaj imamo od tega? Kazimir je poginil žrtev tega sanjarstva, a Vanda še danes priseza na besede očetove, in akoprem je deklica, ki ji ne bi imelo biti mari takšnih stvarij, vskipčva, kadar ji le količkaj nasprotujem, vspnč se, kakor bi bila na gledališkem odru in mi prerokuje o nekakem solnci, ki zašije tudi še Slovencem.« ■»Res Čudno«, seže ji Maček v besedo, »da se je gospod Glo-vacki tolikanj trudil za slovensko stvar; saj ni bil Slovenec, ime je poljsko, in kolikor vem, Poljaki niso baš veliki prijatelji drugim Slovanom.« »Jaz teh stvarij nikdar nisem prav razumevala. Bila sem še dete, ko je Glavacki prišel v Ljubljano k pokojnemu mojemu očetu. Nihče ni popraŠeval po njegovem rodu; saj je bil plemenitaž in to je bilo dovolj, da ga nismo imeli, kakor navadnega prodajalniškega pomočnika. Z ličnim gosposkim vedenjem se je takoj znal vsakemu prikupiti in kmalu je bil znan po vseh prvih hišah ljubljanskih ter vsekdar dobro došel gost. Pokojni oče moj pa je najbolj cenil trgovsko znanje njegovo; ljubil ga je, da svojega sina ne bi bil mogel ljubiti gorkeje, in ko sem jaz, jedinka njegova, jela odrastati, imel ni druge želje, nego da bi mu bil kdaj Glovacki zet in naslednik. Zgodilo se je po volji njegovi. Toda nikar ne mislite, da so me silili; niti prigovarjati mi ni bilo treba, saj je bil najlepši in najčislanejši mladi mož, kar jih je takrat imela Ljubljana, in nikdar ne bom zabila, kako zavidno so se ozirala druga dekleta po meni, ko sva prvikrat ženin in nevesta šla pod Turen na sprehod. »Pod Turen?« čudi se Maček, »kje pa je to?« »Vidite, kako sem se zamislila v davno minulost. Pod Turnom smo zvali sedanji Tivoli. Takrat seveda tam ni bilo tako lepo, kakor dandanes. Na konci Latcrmanovega drevoreda se je razprostirala zelena trata, a čeznjo je proti grddu držala steza. Tam kjer so zdaj široke kamenite sttfpnicc, bile so slabe lesene, toda v samem grddu je bila gostilna. Pa kam sem zašla! Stara sem že.« »Prosim, milostiva! Zdaj Vam moram ugovarjati. Pripovedovanje Vaše je prezanimivo; živahnost Vaša priča o čisto čem drugem, nego o starosti; ta ogenj prihaja iz mladostnega srca.« »Gospod doktor, Vi ste preljubeznivi. Vidi se, da ste na Dunaji bili v dobri šoli«. »Nikakor ne, še nisem dosti oprezen; vse moram povedati, kar mi je na srci. Pa brez zamere. Ne vem sicer, koliko ste mi namenili razodeti iz lepih dnij življenja Svojega; vem, da nisem vreden tolike časti, ali presrečen bi bil, ko bi hoteli nadaljevati dogodbe Svoje.« »Prav rada, če ste voljni poslušati. Povem kar moči kratko. Lepi dnevi so bili kmalu pri kraji. Dasi je Glovacki bil zvčden trgovec, trgovstvo le ni bilo veselje njegovo. Vedno je imel v mislih spomine iz otroških let, ko je doma na Poljskem njegov oče še imel svojo graščino. V tem je umrl oče moj in sama sva gospoddrila. Zdaj Glovacki ni več imel miru, dokler ni ob dolenjski cesti kupil gradiča, ki ga vidite tu-le na podobi. Trženje je vodil Vaš brat, mi smo se pa vozili semtertjä, vabili goste iz mesta in bili zmeraj veseli in dobre volje. Živeli smo sijajno, kakor prava poljska gospoda. Kmalu so rajnkemu mojemu tudi druge muhe jele rojiti po glavi. Sprijaznil se je s Koritkom in drugimi poljskimi prognanci in begunci, a po njih se je seznanil tudi s Preširnom, ki je zlagal ostre zabavljice ter jih po maškarah in kletaricah trosil po mestu. To ni bila druščina zame. Večkrat sem na samem premišljala naše stanje in čutila sem, da smo hudo zavozili v stran. ŽM, da je strah moj bil upravičen. Kupčija je.Šla rakovo pot, zlasti po nagli smrti brata Vašega; otroci pa so jeli bolehati, in zdravniki so trdili, da je temu kriv mokri, nezdravi kraj, v katerem smo imeli svoje tolikanj hvaljeno posestvo. Kaj se je dalje godilo, Vam je znano. Preveč so nas težili dolgovi, pa smo v izgubo prodali gradič, opustili trgovino in le toliko smo rešili, da moremo zmerno in pošteno živeti. Huje nego vse to pa je bila prerana smrt dveh ljubljenih otrok. Naše grašaštvo nam je vzelo hčer Jadvigo, narodna prenapetost pa sina Kazimira. Vanda je pač zdrava, ali sicer mi ni po volji; jedini Žiga se je vrgel bolj po meni, ali bolehen je, pa sam Bog v6, kaj še bo ž njim!« Po drugi sobi je nekdo počasi in drobno stopal. Doktor Maček skoraj ni več čul zadnjih gospčnih besed, kajti ves razmišljen se je nemirno oziral proti vratom, kjer se je zdaj pokazala deklica kakih dvajset let, v preprosti žalovalni obleki. Bila je srednje postave, po-dolgastega obraza, cvetočih rdečih lic, a črne lase je imela od tčmena na obe strani' gladko razčesane. Bliskave njene modre oči so kazale duševni ponos, ki je omikanega človeka takoj prijetno očaral, plitkega gizdalina pa zmedel, da ni včdel, kaj bi rekel, kakor bi čutil, da tu ničesar ne opravi s praznim besedičenjem. Bila je Vanda. Maček hitro vstane s svojega naslanjača, gre gospodični nekoliko korakov naproti in nakloni se globoko. Mati je v tem tudi vstala in šla iz sobe. Vanda sčde na sofo in veli doktorju, naj zopet sčde na mesto svoje. Mladi gizdalin je imel polno glavo uljudnih besed, toda zdaj se mu le nobena ni zdela prava za rabo, kajti dobro je včdel, da z Vando ne sme karkoli blebetati. In vendar ni smel molčati ali kazati kake zadrege. Začel je torej: »Gospodična, skoraj bi se moral srditi na Vas.« »NameI?« Čudi se Vanda, »zakaj pa ndmer Saj Vam vendar nisem storila nič žalega?« »Žalega ne, to je res; ali Vi ste hudo izkušali potrpežljivost mojo.« »Gospod doktor, ne zamerite, ali jaz Vas ne umejem.« »Ali pa me nečete umeti.« »To mi je pa celo uganka, Vi danes nekako skrivnostno govorite.« »Hodil sem po »Zvezdi« semtertja, sreča val sem skoraj ves mladi cvet ljubljanski, ali zastonj so se oči moje ozirale, kje bi ugledale ponosno gospodično Vando.« »Kaj pa mislite, gospod doktor, to bi bilo vendar na vsako stran nespodobno, da bi jaz, ki še nosim znamenja velike žalosti, da bi jaz hodila v »Zvezdo« med srečne ljudi. Sicer pa tudi ne razu-mejem, kako morete Vi mene iskati na šetališči; saj Vam je hiša naša vsekdar odprta.« »To redko odlikovanje si Štejem v posebno čast, a ravno zato, ker to srečo znam ceniti, nečem, da mi postane vsakdanja. Prišel sem, ko je že davno pöludne odzvonilo, ali še sem moral dolgo čakati, predno sem Vas dobil pred željne svoje oči.« »V druščini matere moje ste mene pač lehko pogrešali, ona v6 mnogo več povedati nego jaz.« »Na to res ne vem, kako bi Vam odgovoril; skoraj bi rekel, da ste me v zanjko ujeli. To bi se pa le upal trditi, da Vaša duhovitost ne zaostaja za mätcrino dolgoletno izkušnjo.« »Pazite, gospod doktor, da povzdigujč jedno, ne znižate druge.« »Gospodična, ugnali ste me. Pokoravam se Vašemu svarilu, ali dovolite mi drugo vprašanje.« »A to bi bilo?« »Kam pa Vi ob nedeljah najrajša zahajate v cerkev?« »To je pač vse jedno, jaz se na nobeno cerkev ne vežem. Kamor mi ravno kaže, tja grem.« »Jaz bi pa rekel, da to ni vse jedno, vsaj zäme ne.« Vanda mu na to ničesar ni odgovorila. Kakor slučajno je pogledala strdni in se držala, kakor ne bi bila Čula zadnjih besed. Ali do dobrega pritajiti se le ni mogla; čelo se ji je zmračilo in kazalo notranjo njeno nejevoljo, da je po društvenih pravilih bila obsojena poslušati neslano dobrfkanje neprijetnega gosta. Maček je to zapazil, pa je hitro zopet izpregovoril. »Veste, gospodična, da še zmeraj ugibam, zakaj Vas toliko časa ni bilo v gostinsko sobo, ko ste vendar morali vedeti ali čuti, da je nekdo pri milostivi gospč, materi Vaši.« »Zakaj me ni bilo? — Zato, ker me sploh ni bilo doma.« »Ne vem, ali bi Vam verjel ali ne.« »Kakor hočete; a da si ne boste dlje glave belili zaradi stvari, ki je prav brez vsega pomena, povem Vam kar naravnost, da sem se bila zamudila pri gospč Dobravčevi.« »Ze vem, to je tista stara gospa, ki vedno hvali francosko dobo in francoske oficirje.« »Vsakdo hvali dobo mladih svojih let; a da je gospd Dobravčeva ravno za francoske okupacije bila mlada, to je slučaj, za katerega ona ničesar ne more.« »Gotovo ne; jaz ji tega nikakor nisem mislil očitati. Le to bi se predrznil opomniti, da je ta gospd vendar nekoliko prestara in da tudi sicer ni za Vašo druščino.« »Oprostite, gospod doktor, to so čudni nazori. Od starejših moramo se mlajši učiti; ali deklica, kakeršna sem jaz, hvaležna mora biti, če se stara gospa hoče ž njo pečati. Cisto brez napak pa ni nobeden, bodisi mlad ali star.« Maček je hotel nekaj zavrniti, v tem stopi gospa Glovacka zadovoljno se smehljaje v sobo in napovč, da je juha na mizi. Mladi gizdalin skoči kvišku in že je hotel desno roko ponuditi Vandi, da bi jo v£del v obednico, ko ga mati nekaj vpraša ter tako odvrne od njegovega naklepa. Vandi se nehotč ukrade poreden smehljaj in bila je vesela, da se je tako zlahka iznebila sitnega doktorja. Pri obedu je največ govoril gospod Maček, ki je na tanko in prav okretno oponašal vse navade, katere je na Dunaji videl domač učitelj v grofovski hiši. Gospč se je s tem še bolj prikupil, in bil ji je povse tako po volji, da si ne bi mogla želeti boljšega zeta. Tudi ona je bila jako zgovorna, le to je kalilo njeno dobro voljo, da Vanda ni bila prav nič ljubezniva z gostom in da se je le toliko udeležila pomenkov, kolikor je zahtevala društvena olika. Pa saj ni bilo mogoče, da bi deklica, ki je s plemenitim srcem svojim hrepenela le po vzvišenih idealih, da bi taka deklica marala za plitkega nečimerneža, kakeršen je bil doktor Maček, ki se ji je z zopernim nastavljanjem le še bolj omrzil. Kar odleglo ji je, ko je po obedu odšel. Tem teže je bilo materi pri srci. Da bi nekoliko popravila, kar je po njeni sodbi po-kazila hči, bila je pri odhodu na vso moč ljubezniva z doktorjem in spremila ga je Čez mostovž do stöpnic; a vrnivši se ni proti hčeri, zinila niti besedice, ampak silno togotna se je zaprla v spalnico svojo, zagrnila okno in na divan legla k počitku. .• m. K /•> »e/1 Iz Bremna v New-York. Spisal K. Pire. ovršivši študije svoje dobim necega dnč od svojega v Long Island City poleg New-Yorka v Severni Ameriki živččega 1 sorodnika vabilo, naj ga obiščem. Umevno je, da sem se takoj odločil sprejeti vabilo. Preskrbel sem si že v Ljubljani prostor v drugi kajiti na parniku »Oder« severno-nemškega Lloyda, ki je imel odpluti iz Bremna v New-York v nedeljo dnč 23. majnika 1880. leta. Odpotoval sem dnč 17. majnika čez Dunaj, Draždane. Magdeburg in Hannover v Bremen, kamor sem dospel dnč 19. majnika zvečer. Drugi dan se takoj zglasim v Lloydovi agenturi, kjer mi naznanijo, da je za 23. dan toliko potnikov zglašenih, da bo treba odposlati tega dnč še drug parnik, »General Werder,« na katerega so premestili vse kajitne potnike, tedaj tudi mene. V škodo svojo nisem pisal sorodniku prčcej o tej izpremembi, temveč šele tisti dan pred odhodom iz Bremna. Pismo je šlo z angleškim poštnim parnikom, in zatrjevali so mi, da pride pravočasno sorodniku v roko. Do odhoda parnikovega so bili še trije dnevi, tedaj dovolj časa, da si ogledam starodavno mesto mogočne Hanse. Mesto je zelcS napredovalo v teku zadnjih let. Po vsi deli mesta so pokriti z novimi stavbami, pri katerih je opazovati že transatlantiški vpliv. V stranskih ulicah, oddaljenih od trgovskega dela mesta, so hiše primeroma majhne, vsaka je prirejena za jedno obitelj. Na cesto imajo navadno verande in pred njimi kaj zelenega, kar jako prijetno vpliva na ok6. Znamenitostij, katere sem imel priliko tu opazovati, ne bodem našteval. Omeniti hočem le izredno lepega mestnega parka od samih lip in sredi njih na nizkem gričku velikanskega mlina na sapo, čegar mogočne štiri včternice molč iznad zelenja proti nebu. Mesto Bremen leži ob reki Weseri, nekaj čez 60 km od nje izliva oddaljeno. Do mesta vozijo po reki le manjše ladje, katere prevažajo potnike in blagö v Bremerhaven ob izlivu, kjer je velikansko pristanišče scverno-nemškega Lloyda. Nas je pa prevel tja dnč 23. majnika zjutraj poseben železnocestni vlak. Kraj ob železnici je peščen in pust, zanimivo je le videti včternice na mlinih, raztresenih po bližnjih hribcih. Obstali smo v pristanišči ravno pred parnikom. »General Werder«, na katerem sem prebil ravno trinajst dnij, je precčj nove konstrukcije. Gonilna moč mu je vijäk, ki potrebuje parni stroj devetih sto konjskih sil in pa jadra, razpeta na dveh mogočnih jamborih. Z ja'dri, katera ima vsak transatlantiški parnik, prihranijo veliko premoga. Prostor, katerega bi porabili za premog, uporabljajo lehko za blagö, kar prinaša mnogo dobička. Velikost parnikova je srednja. Po dolžini meri preko sto, po širokosti petnajst in v globino trinajst metrov. Stroj, ki goni vijak, stoji' pred zadnjo tretjino. Od njega drži 6s po dnu ladije proti zadnjemu delu, kjer je nataknen vijak. Nad vijakom in za njim je potem krmilo. Pred strojem v sredi je prostor za parne kotle, iz kojega se dviga mogočen dimnik. Ravno pred dimnikom, dva metra nad krovom, napravljen je po ladjini širokosti vzvišen prostor, podoben mostiču, kjer biva službujoči pomorski oficir. Od tod drži električna vez do hiše krinilčeve, ki je na krovu ravno nad vijäkom. Po tej sprejema krmilec povelja, kako mu krmiti ladjo. Takoj za strojem je veliki jambor in koncem prve tretjine sprednji jambor z rajnami in jadri. Pred sprednjim jamborom na krovu je motovilo za mačka. Notranji prostor »Generala Wcrderja« je razdeljen proti dnu v tri dele. Prvi, vrhovni del je namenjen kajitnim potnikom, oficirjem in mornarjem; drugi del je takozvani medkrov; spodnji del je za večjo prtljago potnikov, za blago in premog. Vožnja v zadnjem delu ladje, za strojem proti krmilu je naj prijetnejša; zato so tudi potniki prve kajite tu nameščeni. Potniki druge kajite so pred dimnikom, prostori za mornarje pa spredaj, precej pod krovom. Oficirji imajo svoja prebivališča ob strančh stroja in kotlov. V prvi kajiti ima vsak potnik svojo kabino, katere nahajaš po obeh strančh ladje. V sredi med kabinami so štirje saloni: jeden za splošno občevanje, jedilni in kadilni salon, jeden za dame. Kadenje je dovoljeno sploh le v kadilnem salonu in na krovu. Prostori druge kajite so isto tako urejeni, akoravno ne tako bogato kakor v prvi, vendar-le elegantno in pripravno. Saloni so nekaj manjši, v kabinah sta po dva potnika, ako pa prostora primanjkuje, ccld po trije skupaj. Za pot iz Bremna v New York se plačuje v prvi kajiti po petsto, v drugi po tristo mark. S tem je plačano vse, tudi zdravnik in zdravila; le vino, pivo, smodke in gorko kopelj je plačevati posebej. Medkrov je odmenjen önim potnikom, ki plačajo za to pot po stoindvajset mark. Ti ne dobivajo druzega kakor prostor za posteljo in manjšo prtljago in pa skromno, a prcc&j obilo jed. Posteljno opravo, navadno le vrečo s slamo napolnjeno in odejo ter jedilno opravo si mora preskrbeti vsak medkrovni potnik sam. Takoj ko je obstal vlak, izstopili smo in bili v kratkem vkrcani z vso svojo prtljago. Večjo so spravili že dan poprej na parnik. Ko so nam odkazali naše prostore in smo spravili svoje reči, Šli smo na krov, kjer smo opazovali živahno gibanje krog sebe. Priprave za odhod so bile kmalu gotove, točno ob jednajstih smo zapustili pristanišče. Vijäk je začel goniti stroj, in precčj hitro smo vozili iz Wescrinega izliva v Nemško morje. Mornarji so ta čas spravljali ogromne kupe prtljage v podkrov. Pri tem delu smo jim bili potniki precej na poti. Bilo nas je pa tudi nad jednajststo: v prvi kajiti sedem, v drugi dvainštirideset in v medkrovu nad tisoč. Gotovo na veliko veselje z delom preobloženih mornarjev, povabil nas je ob dvanajstih glas zvona k obedu in krov se je kar hipoma spraznil. V jedilnem salonu smo sčdli krog belo pogrnenih miz. Po mizah so ležale neke lesene priprave, ki so delile mizino površje v kvadrate. Vzvišene stranice teh kvadratov so imele nalogo, ko bi se ladja le preveč zibala, preprečiti, da ne bi zdričale posode z jedili na tla ali na obleko posameznih potnikov. Prepričal sem se, da ne za-doščuje ta naprava v vseh slučajih. Prostor, katerega smo zasedli pri prvem obedu, obdržal je vsak ves čas; zato so pa tudi 6ni zasedli najboljše prostore, ki so se vozili že večkrat po morji. Pravočasno so zapustili krov in si odbrali najboljših prostorov. Po tem prvem obedu smo šli zopet na krov. Akoravno je bilo jedva opaziti, da se ladja ziblje, začeli so vendar sopotniki, posebno dame, glave povešati. Držali so se bolj ograje proti morju, in drug za drugim je izginil bledih lic v spodnje prostore. Morska bolezen je zahtevala svoje žrtve. Ob treh pri črni kavi ni bilo niti polovice potnikov več pri skupni mizi, k večerji ob sedmih sem pozabil priti tudi jaz; komaj peti del sopotnikov se je ubranil tej nadlogi. Drugi dan smo pa vstali večinoma zdravi. Bili smo že tako daleč v Nemškem morji, da nismo videli druzega nego nebö in vodo. Prvi dan smo se vozili še ves čas tako blizu obrežja, da je bilo zmerom vidno na horizontu. Potniki smo se kmalu seznanili, kajti vsak je sprevidel, da prebijemo čas na ladji najbolje, ako pripomoremo vsak po svoje käj k zabavi. To velja le o potnikih iste kategorije med sabo. Lloydovi oficirji morajo paziti, da se ne pomešajo potniki različnih kategorij. Krov je razdeljen v to zvrho na tri dele. Zadnja četrtina je za 6ne iz prve kajite, predzadnja za <5ne iz druge kajite in prva polovica za potnike medkrova. Potniki v kajiti smo imeli pa vendar to prvenstvo, da smo smeli prehoditi vso ladjo, kar je bilo strogo prepovedano onim v medkrovu. Prve dni je bilo morje jako mirno, valčki neznatni, in daleč nazaj je bilo mogoče opazovati progo v vodi — pot »Generala Werderja«. Lehka sapica je napenjala jadra in kadar je izpremenila svojo mčr, bilo je lepo videti, kako so sicer okorni moški brzo plezali in balansirali po vrvčh, napetih ob jamborih in pod rajnami, in zavijali ali razpenjali jadra. Čas na ladji pač ni bil tako dolg, kakor bi si mislil človek. Zjutraj ob sedmih nas je vzbudil koral, katerega so igrali postreščeki kajite. Ob osmih smo zajuterkovali skupno, seveda po angleškem običaji jako kompaktno; kavo ali čaj smo le pili, kakor pijemo pri nas vino pri obedih. Po zajuterku do kosila je počel vsak, kar se mu je zljubilo. Nekateri so bili na krovu, drugi v salonu. Na razpolaganje smo imeli precčj mnogobrojno biblijoteko beletrističnega obsega v nemškem, francoskem, angleškem in španjskem jeziku. Potniki v drugi kajiti smo občevali le nemški, kajti razen mene so bili vsi Nemci. Jeden izmed njih je bil že nad dvajset let v Chicagu; vračal se je iz Nemčije, kjer je obiskal sorodnike svoje. Mož je prodajal domd v Chicagu meso in klobase na debelo. Pripovedoval je veliko zanimivega o groznem požaru imenovanega mesta, kjer je bil takrat prisoten. Trženje mu je šlo gotovo dobro, ako je bilo vse to resnično, kar nam je povedal. Mož se je časih rad malo pobahal. Ako je hotel plačati smodko za dvajset »pfenigov«, snel je svojo kučmo raz glavo in izpraznil vanjo cele pesti amerikanskih zlato v, »eagel« imenovanih, od katerih je potem odbral v rečeni namen bornih dvajset pfenigov. Nikoli pa ni pozabil zabavljati na Nemčijo, kjer je še denar tako majhen, da ga človek stežka najde v amerikanskem. Po kosilu ob dvanajstih smo šli navadno v kadilni salon, kjer smo se različno zabavali. Tu so igrali »skat«, tam so zopet peli bero linske pesemce, spremljevani po gitari starega Berolinca, ki nas je s svojim dovtipnim vedenjem jako zabaval. Ob treh so nam postregli s kavo in ob šestih je bila skupna večerja — mrzla jedila s čajem. Po večerji smo ostali ob slabem vremeni v salonu, kjer smo si čas kratili z družbinskimi igrami. Ako je bilo pa vreme ugodno, imeli smo na krovu godbo. Mladi so plesali, starejši gledali. Obeč smeh je nastal, če se je dvema ponesrečilo in izpodrsnilo na nemirnih tleh. Potniki iz prve kajite se niso udeleževali tega skupnega razve-seljevanja. Znano je, da so v severnih državah ameriških nastale iz potomcev nekdanjih guvernerjev in drugih visocih dostojanstvenikov aristokratske družine, katere se imajo za boljše od navadnih ljudij; Amcrikanci jih potrjujejo nehotč sami v tej misli. Višji dostojanstvo- niki velike države so največkrat člani tacih obiteljij, naj bode že iz pijetete do imenitnih njihovih pradedov, ali iz kacega druzega vzroka. Običajno so ti potomci prvih naseljencev silno bogati. Taki aristo-kratje so bili menda naši sopotniki iz prve kajite. Življenje v prvi kajiti je bilo pa tudi sicer vse drugačno. Zajuterk ob osmih, ob jed-najstih »lunch «, ob petih »dinner«, ob devetih zvečer čaj — prav po amerikanski šegi. Skupnim obedom je predsedoval kapitan sam. Jako zanimivo, akoravno ne prijetno, imenovati je smeti življenje v medkrovu. Odpeljali smo se ravno ob času, ki je za izseljence najugodnejši ; imeli smo v medkrovu nad tisoč sopotnikov. Ta ogromna množica različnih närodnostij, večinoma Norvežanov, z različnimi Šegami, bila je nakopičena na primeroma majhnem prostoru. Postelja do postelje, postelja nad posteljo, vmes razmetana prtljaga. Tu skrbna mati, ki se brczvspešno trudi pomiriti kričeče svoje dete, tu zamišljen oče, tam vesela mladina. Prve dni, ko razsaja morska bolezen, živeti je pač težko v teh tesn;h prostorih, slabo razsvetljenih in premalo zračenih. Kdor ljubi čednost in svež zrak, biva prve dni skoraj le na krovu. Tu na prostorih, odmenjenih potnikom iz medkrova, vidi se pač živahno gibanje. Brezskrbna mladina se kratkočasi, ako je količkaj mogoče. Plavolasi mladenič zaigra na svojo harmoniko pesem iz domačih logov, precej slišiš ubran zbor; melodija se izpremem v poskočno, in že se vrti rdečelična mladež. Okoli sprednjega jambora se zbira glasna množica. Kaj je to? Vse vre na to stran. »Rihtarja bijejo«. Smilil se mi je revček, ki pretepalca ni ugenil, kajti moral je toliko časa vzdržati, da se mu je posrečilo; držale so ga čile roke in udarci so bili za igro skoraj prehudi. Drugi zopet so se pogovarjali o bodočnosti, o nepoznatih deželah, kamor jih tira usoda. Kdor je o teh včdel kaj več, imel je obilo pazljivih poslušalcev. Dnč 24. majnika smo videli o polunoči na jugu luč svetilnega stolpa francoskega mesteca Calais. Prihodnji dan smo se približali belemu obrežju Angleške na pol ure in razločevali na poševno proti morju padajoči zemlji gozde, pölja in ceste. Ves čas smo srečdvali ladje ter dospeli optfludne tega dnč pred Southampton, kjer ostajajo navadno parniki scvemo-nemškega Lloyda, da vzamejo pošto s seboj. Mi smo se kar mimo peljali, ker je bil parnik »Oder« določen za vsprejem pošte. Dnč 26. majnika, t. j. četrti dan zjutraj, videli smo zadnji kos Evrope, takozvane »needles«, igle, strme pečine najbolj proti zapadu ležečega Scillskih otokov. Morje, na obalah Nemčije umazano-zeleno, v kanalu svctlo-zeleno, bilo je globokejše in globokejše in zarad tega tudi bolj temnozeleno. Bilo je tudi nemirnejše, tako da je bilo treba na ladji paziti in pozorneje semtertjä hoditi. Vozili smo se precčj dobro, kajti veter nam je bil ugoden. Zanimivo je bilo gledati, kako so vsak dan ob treh, kadar so pometali ostanke kosila v morje, letale ptice okoli ladje in se pulile za jed. Sicer ni bilo videti skoro po ves dan nobene žive stvarce v zraku. Kanal zapustivši smo srečevali le še redkokrat ladje. Dnč 27. majnika nas je prehitel parnik »Oder«, ki je odplul dve uri za nami ter zamudil v Southamptonu štiri ure kot poštni parnik. Kako neznaten je bil velikan na tej neskončni ploskvi! Dnč 28. majnika je postalo morje temno-višnjevo. Ko stopim dnč 31. majnika zjutraj na krov, ugledam prekrasen prizor. Vozili smo se sredi neštevilnih plavajočih ledenih gora, ki so se drevile od severa proti jugu. Počasi smo se pomikali dalje, da ne bi trčili v kacega velikana. Marsikateri se je dvigal do dvajset metrov iz morja. Veličastno pa je bilo, ko se je prikazalo solnce izza oblakov in zlatilo s svojimi žarki tajajoče se ledenike. Čez noč smo imeli potem tako gosto meglo, da smo prevozili namesto navadnih jed-najstih le po pet angleških milj na uro. Luč, goreča na sprednjem jamboru, ni se videla niti dvajset metrov daleč in nevarnost je bila velika, da ne bi trčili ob kako ladjo. Vsaki dve minuti je zabr-lizgala drugim ladjam v svarilo parna piščalka, uravnana po nalašč v to zvrho prirčjenem aparatu. Dn£ i. junija postalo je morje zopet zeleno, menj globoko, dä, skoraj plitvo. Vozili smo se čez južni del velike peščene plitvine New-Foundlandske. Le še drugi dan je bilo morje višnjevo, potem je ostalo do New-Yorka zeleno. Število mimo vozečih se ladij, do sedaj majhno, narastalo je in dnč 4. junija o polunočf smo videli prvo znamenje suhe zemlje. Svetilnik na otoku Long Island je razveselil s svojim svitom vse. Naveličali smo se že jednakomernega življenja na ladji, katerega ni pretrgal niti najmanjši vihar. Drugo jutro smo ugledali že na vse zgodaj obrežje Long-Islandsko. Long-Island, dolg otok, razprostira se od vshoda proti zapadu do stopetindevetdeset kilometrov in je petnajst do šestnajst kilometrov širok. Do desete ure smo se vozili tako blizu otoka, da smo razločevali na obrežji posamezne hiše, in ravno ob desetih smo bili pred vhodom v New-Yorški zatok. Vhod drži med Long-Islandom na vshodu in Staten Islandom na zapadu. Obč strani sta zavarovani s trdnjavami. Zatok meri kacih tristo kvadratnih kilometrov; objet je Fr. Gestrin: V snegu. 17 od vseh stranij s hribčki, in je radi tega izvrstno pribežališče ladjam. Malo pred jednajsto uro smo obstali v zatoku. Iz Bremerhavena smo se odpeljali ob jednajstih dnč 23. majnika, v New-York pa dospeli ob isti uri dnč 5. junija. Potrebovali smo tedaj za vso 3520 angleških milj dolgo pot ravno trinajst dnij. V tem številu pa ni vračunjanih 6nih pet in pol ur, za kolikor je ura v New-Yorku poznejša, nego v Bremnu. Vožnja ni bila posebno hitra. Povprečno potrebuje parnik za to pot jednajst do dvanajst dnij. Prevozili smo vsak dan (t. j. v 24. urah in 251/2 minutah) po 270 in v jedni uri po 11 milj. Najhitreje smo se vozili zadnji dan, najpočasneje prvi dan, ko smo prevozili 320, oziroma 193 milj. Zaradi megle in ledenikov smo zamudili veliko. Prevozili smo časih celö le po pet milj na uro, največ pa po trinajst in pol milj. (Dalje prihodnjič). V snegu. Droben list devojka piše, Droben list /. rokd drobn absolutno relativno & moštvo ženstvo moštvo ženstvo Q moštvo ženstvo moštvo ženstvo 1—10 let 2036 2040 49*95°/o 50-O5°/C 50—60 let 964 1468 39-670 604V0 10—20 let 2629 2008 567% 43'3% 60—70 let 624 1033 37-67o 62-4% 20—30 let 3404 2364 59'00/o 4i-o°/o 70—80 let 241 453 34'7% 65'37o 30—40 let 1682 2173 43-6% 5&'4°/o 80—90 let 48 74 39'3°/o 6O-77o 40—50 let 1219 1817 4015% 5985°/O nad 90 let 4 3 57-14 % 42-8670 Le v drugi in tretji dobi prevladuje tedaj moštvo, in sicer: v drugi zaradi dijakov srednješolcev, v tretji pa zaradi aktivnih vojakov. V prvi dobi sta si števili skoro do cčla jednaki; večje je tudi število najvišje dobe, ki pa zaradi neznatnosti sploh ne hodi v poštev. Povsod drugod prevladuje ženstvo nad moštvom in sicer tako, da menjujc ženstvo med 8/ft in */8, moštvo pa med 2/6 in 1js. Prvo, drugo, peto, sedmo, 11. — 26. (to pa iz že povedanih vzrokov), 83., 84., 93. in 94. leto imajo po več moških, kakor žensk; 10. in 91. jednako, vsa druga pa po več žensk, kakor moških. Dve tretjini ljubljanskega prebivalstva, 17.678 ljudij (9.068 m. 4- 8.610 ž.) sta samskega stanu; 6849 dobra četrtina (3440 m. + 3409 ž.) zakonskega; 1720 (324 m. -f- 1396 ž.) vdovskega. 37 (19 m. + 18 ž.) prebivalcev živi ločenih. Število samcev prevladuje nad številom samic zaradi aktivne, le začasno tu bivajoče, prav za prav tuje vojaščine, ki se večinoma še ne sme ženiti. Števili zakonskih in ločenih sta si, kakor naravno, gledč spolov zelo jednaki. Šele pri vdovskem stanu se pokaže ves razloček, razloček ki je vsakako pomenljiv. Število umrlih zakonskih moških je več kakor štirikrat večje od števila umrlih zakonskih žensk. Zanimivo je, kako se delč različni stanovi po dobah in spolih. O tem nas poučita naslednji tabeli, ki govorita a) o številu sploh, ß) o razdelitvi po spolu: Doba Število po stanu absolutno relativno samci zakonski vdovski. ločeni samski j zakonski vdovski j ločeni i—10 let 4076 — — — ioo-oo°/0 — — 10 - 20 let 4628 9 — — 99 8i°/o 019 % — — 20—30 let 4897 843 27 I 8490 % 14-6«% o-47% 002 °/0 30—40 let 1661 2049 136 9 43-09V» 53-15 % 3-53 % 0-23 % 40—50 let 989 1756 282 9 23'35% 67-06% 9-29 % 030% 50—60 let 709 1299 410 14 29-15% 53-4i°/o i6-86°/0 0*58% 60—70 let 471 686 499 i 28-42«/,0 4i-5i% 30 01 «/o 0.06% 70—80 let 214 186 292 2 3083% 26Sio/0 42-07 % 0-29% 80—90 let 3» 21 69 r 25-41% I7'22<7O 56-55% 0-82 % nad 90 let 2 - S 28-51% — 71-49% Sploh 17678 6849 1720 37 1 O7260/0 26-06% 6-54% ouX 1_________ Tej tabeli tedaj povzamemo, da prevladuje samski stan izključljivo ali pa vsaj prav močno v dobi od 1—30 let, zakonski precej v dobi od 30—70 let, vdovski precej v dobi od 70—80 let, močno pa v dobi več kot 80 let; ločeni niso nikjer'v pomenljivem številu zastopani. Sedaj še nekoliko v relativni razdelitvi stanov po spolu: Doba Stan (izražen v °/0) samski zakonski vdovski ločeni moški ženske moški ženske moški ženske moški ženske j i—10 let 4995 5005 - - — — — — 10--20 let 56-82 4318 — ioo-oo — — — — 20—30 let 6276 37'24 3856 61-44 1852 8148 100-00 — 30—40 let 40-10 5990 4789 52-11 2280 7720 4445 5555 40—50 let 2942 7058 49-78 5022 17-02 8298 6667 3333 50—60 let 28.00 72-00 5267 4733 1830 8170 5000 50-00 60—70 let 2400 7600 62 40 37-60 1663 8337 — 10000 70—80 let 23-37 7663 7I-50 2850 »95* 80.49 50 00 5000 80—90 let 35-48 64*52 71 43 2857 3189 6811 — 100.00 nad 90 let 50-00 50-00 - — 6o-oo 4000 — — Sploh 5129 4871 5°-23 4977 18 84 8116 S* 35 48-65 Numerično razmerje med obema spoloma je tedaj, kakor iz povedanega razvidno, pri samskem, zakonskem in ločenem stanu splošno precej jednako, pri vdovskem močno različno. Posebej pa velja o samskem stanu to-le: Le v prvi in v najvišji dobi sta si oba spola gledč števila precej jednaka, v drugi in tretji prevladujejo precej moški, povsod drugod pa, tu pa tam celo močno, ženske. Gledč zakonskega stanu pri prvih dveh dobah sploh ni govoriti; v naslednjih štirih dobah sta si številki precej jednaki, v najvišjih prevladujejo močno moški. Pri vdovskem stanu prevladujejo skoz in skoz prav močno vdove nad vdovci. Najvišja doba. kjer je le slučajno nasprotna razmera, zaradi pičlega števila ne hodi v poštev, iz jednakega vzroka ne oddelek ločenega stanu. Ljubljana ima tedaj malo starih samcev in obilo starih samic; precej starih mož in malo starih žena; malo vdovcev in veliko vdov. (Dalje prihodnjič.) Na počitnicah. Spisal A. Planinec. ilo je proti koncu meseca julija in pripekala je huda vročina, ki se je v tesnih mestnih zidovih čutila še mnogo huje. Želel sem se na kmete in tudi zdravnik moj mi je svetoval, naj se odtrgam za nekaj tednov svojim poslom ter se sploh kje v zdravem vzduhu odpočijem od telesnega dela in duševnega napöra. Mlad odvetnik sem bil in vedno me je še kaj zadržavalo. Mislil sem si, ako sam ne preučim vsake pravde in pravdice in je ne predelam po dvakrat in trikrat, izgubil bodcm že dobro svoje imč. Vendar sem napöslcd sklenil, da odidem kam na kmete, samö vedel še nisem, za kateri kraj bi se odločil. V kako letovišče, kamor si hodijo navadno mestni ljudje iskat miru in dobrega vzduha, nisem nikakor hotel iti. Tu bi videl zopet le tiste puste obraze, kakor v mestu, in človek je prisiljen na kmetih, čeprav tega ali önega komaj pozna od prej, pridružiti se jim, drugače ga imenujejo čudaka in samotarja. Hotel sem iti kam v kako samotno pogorsko vas, kjer ne bi našel znanih ljudij, a tudi ne pogrešal vsaj nekaj navajene ugodnosti. Sedel sem po vročem in soparnem dnevi sam na znanem mestnem gostilniškem vrtu za mizo pred kupico piva. Zapalil sem si smodko in gledaje za izgubljajočim se dimom, premišljeval sem. kako se pač razmotajo stvari' v Bolgariji in kako pač se zvršč volitve v češki de-žčlni zbor. Predelal sem v duhu že skoro vso politiko in že so se mi zopet silile v glavo pravde, ker sem nekaj miz od sebe videl svojega koncipijenta drugu svojemu razlagati menda kako zanimivo pravniško vprašanje. »Čop!« tleskne me zdaj nekdo z mehko roko po rami in mi za-kliče s prijaznim veselim glasom: »Na zdravje, doktor! — Ej, Mirko Robin, kako se ti že kaj godi? Bog včdi, koliko Časa te že nisem videl!« Ozrem se in vidim pred sabo skrbno obrit, širok obraz. »Glej ga, zdaj me pa še ne poznaš več! Matevž Kotar sem, tvoj . . . .« reče. »Matevž?« sežem mu v besedo. »Za vraga, da bi te res skoro ne bil spoznal. Saj si se pa tudi izpremenil, odkar si župnik. No, in minilo je menda tudi že pet let, kar se nisva videla.« Sčdeva za mizo. Z Matevžem sva bila od mladih nog najboljša prijatelja in tudi pozneje se nisva odtujila. Ko sem bil Še dijak na Dunaji, obiskal sem ga gotovo, če sem prišel skozi Ljubljano, in pozneje me je tudi on večkrat posötil v Ljubljani. A zadnja leta, odkar je Matevž postal župnik nekje ob hrvaško kranjski meji, nisem ga pač že dolgo videl, ker ni premnogokrat prihajal v Ljubljano, kamor mu je bilo predaleč. Povedala sva si kmalu to in ono, kar sva doživela v teh petih letih. Napösled se je zasukala govorica tudi na to, da bi šel rad kam na počitnice. »Nikamor drugam ne pojdeŠ, ampak k meni prideš. K meni na Tolsti Vrh ne zajde nikdar noben turist, kajti dolenjske železnice nam nečejo narediti in peš hoditi se ti turisti kmalu naveličajo. Lep in prijazen kraj je pri meni. Če se ti bode poljubilo iti kam v druščino, t6 tudi ni treba tako daleč iskati. V Metliko ali Črnomelj imaš z dobrim konjem debelo uro in z mojo kobilico se popeljeva zdaj k temu, zdaj k önemu mojih tovarišev. Kuharica moja bode pa skrbela za tvoje telo, in da se ti ne bode godilo slabo, evo ti mene!« sklene smej <5 se. Vesel sem vsprejel to ponudbo. Obljubil sem mu, da v jednem tednu gotovo pridem .... Po ne baš prijetni dolgi vožnji sem dospel res nekega večera na Tolsti Vrh. Solnce je že zašlo in/ko se je voz ustavil pred župnikovim dvorom, bila je že tema, da nisem videl nič, kakšen je kraj. Veselja prijatelja svojega vam ne morem opisati. Kakor v tri-umfu me je peljal v hišo, skrbel, da sem hitro dobil svojo prtljago v sobo ter se lehko preoblekel in otresel cestni prah dolge poti, in ko sem zopet prišel k njemu, čakala naju je že večerja. — Izvrstno sem spal prvo noč. Zjutraj na vse zgodaj so me prebudili cerkveni zvonovi in zvončki govedi, ki je odhajala na pašo. Vstal sem in se počasi oblekel. Pogledal sem skozi okno in krasen je bil ta kos sveti, oddaljen od mestnega hrupa in prahu. Župnikov dom in župna cerkev sta stala na nevisokem holmu, ob vznožji in v dolini je bila vas in daleč na okoli po nizkih zelenih gričih sem videl bele hišice. V klanci sem ugledal tudi dvoje večjih poslopij. Obe sta bili zidani v dve nadstropji in kakor mi je povedal Matevž, bilo je jedno vaška šola, drugo od prvega kakih dvesto korakov oddaljeno, ob včliki cesti, katera je držala čez klanec, ležeče pa največja in najboljša gostilna daleč na okoli. Reklo se je tam »na Klanci« ali pa tudi »pri Vrabci«. Na Tolsti Vrh sem prišel v ponedeljek zvečer. Dvakrat sva se peljala z Matevžem obiskat druga dva župnika, ostala dva dni pa sem sam hodil okoli ali si vzel kako knjigo, ali kakšen časopis in šel v hladno senco na župnikov sadni vrt. Na Klanci nisem še bil, niti »pri Vrabci«, niti v šoli, dasiravno sem takoj prvi dan sklenil iti obiskat rektorja tolstovrške akademije* V soboto pri kosilu sem vprašal župnika, kdo je učitelj na Tolstem Vrhu. »Učitelja in učiteljico imamo. Jutri po maši se bodeš lehko seznanil ž njima. — Ob devetih je velika maša, katero bom služil jaz, ob sedmih pa je tiha, katero daruje upokojeni župnik Janez, ki se z Volčjega Potoka pripelje vsako nedeljo na Tolsti Vrh. Ti boš ob sedmih še gotovo spal.« Razumel sem ga in mu takoj obljubil, da bom na vsak način pri veliki maši in pridigi. Po kosilu je šel prijatelj Matevž v svojo sobo, pripravljat se za juteršnji govor v cerkvi, in pozneje, rekel je, ima izpoved. Bil sem navezan za danes popöludne sam na sebe in ko se mi je ležanje in či-tanje v senci na vrtu že zdelo predolgočasno, sklenil sem iti na Klanec »k Vrabcu.« Gospodar na Klanci mora biti bogat, mislil sem si, ko sem se bližal gostilni, ker ne le hiša je bila lepo zidana, tudi vsa gospodarska poslopja so bila velika in prostorna in sadni vrt za hišo je bil še večji od župnikovega. »Dober večer, gospod doktor Robin!« oglasi se mi zdaj znan glas s hišnega praga. Pogledam mož£, ki me pozdravlja, in spoznam v njem svojega klijenta, gospoda Luka Petrovca. »Ali ste Vi tukaj posestnik, gospod Petrovec?« vprašam ga. »Jaz, gospod doktor, in jako me veseli, da ste me prišli danes počastit. Že ves teden vem, da ste župnikov gost in željno sem pričakoval, da bi Vas kje srečal, gospod doktor!« »Davno bi bil že prišel sam k Vam, gospod Petrovec, a ni v sanjah bi si ne bil domišljeval, da najdem tu na Klanci Vas posestnika.« Zdaj je prišla tudi gospodinja in stopili smo v hišo. Gospodar in gospodinja sta bila sama prijaznost, in ko sem rekel, da pijem pivo rajši zunaj, pelje me gospod Petrovec na vrt v lopo. Lopa je bila vsa v zelenji skrita in ko vstopiva, sedi s knjigo v roki za mizo mlado gosposki oblečeno dekle. »To je starejšega mojega brata hči, moja netjakinja Milka, učiteljica tu v vasi.« Poklonim se gospodični in se opravičujem, da jo motim tu v njeni samoti. Gospodična Milka mi zagotavlja, da je le čitala in da je nikakor ne motim ter me je naposled prav prisrčno pozdravila. Sedli smo vsi trije za mizo in vnel se je kmalu prav živahen pogovor. Čez nekoliko časa naju pusti gospod Petrovec samd in gospodična mi je povedala, da je bila prej pri sorodnikih v Ljubljani, ker sta ji roditelja pomrla že davno; da je že drugo leto tukaj učiteljica, odkar je prišla iz učiteljskega izobraževališča, in da je prav srečna tukaj pri svojem strijci, kateri ji je pravi oče. Ko sem se okrepčal s pivom, sprehajala sva se po vrtu in zdajci naju zaloti noč. Poslovil sem se od prijaznega gospodarja in njegove gospodinje in pri slovesi prosil gospodično Milko, če smem priti še kdäj k nji v vas in se ž njo tako prijetno zabavati, kakor sem se danes. »Prav veselilo me bode, gospod doktor, kadar nas obiščete,« rekla mi je in mi podala lčpo belo rok<5. Milka je bila res lepö dcklč. Nje prijazno smehljajoči obraz mi je bil vedno pred očmi, ko sem se vračal proti župnikovemu domu. Pri večerji sem hvalil gospodu Matevžu Milko in tudi on je bil poln hvale o nji. Prihodnji dan v nedeljo sem bil skoro ves dan z gospodično Milko skupaj. Seznanil sem se tudi z učiteljem in gospod Matevž je povabil gospoda Pctrovca, njegovo netjakinjo gospodično Milko in gospoda učitelja na obed. Po obedu je imel gospod Matevž opravilo v cerkvi in jaz sem Šel z gospodično Milko proti Klancu. Sedla sva zopet v vrt in govorila in se zabavala, da sam nisem včdel, kako mi je minil čas. Proti večeru je prišel prijatelj moj gospod župnik tudi »k Vrabcu«. »Poglej, saj sem včdel, kje naj ga iščem. Čakajte, čakajte, gospodična, Vi mi hočete prijatelja mojega säma zäse!« pretil nama je šaljivo župnik. Pogledal sem jo pri teh besedah župnikovih, tudi ona me je gledala, povesila oči in se zardela. Ko je pristopil še gospod Petrovec, pobegnila je, a mi smo sčdli in zinili marsikatero pametno o politiki, letošnji lčtini in kupčiji. Reči pa moram, da sem bil jaz le nepazen poslušalec pri tem resnem zborovanji. Pušil sem svojo smodko in mislil, zakaj li se je zardela Milka in pobegnila. Kmalu, ko se je zmračilo, šla sva z župnikom domöv in četudi sem prav Še tako pazno gledal po vrtu in hiši, nikjer nisem mogel zapaziti Milke, da bi se poslovil od nje. Ne vem, zakaj mi je bilo zaradi tega tako tesnö okoli srca. »No, Mirko, ti si tako zamišljen, kaj ti pa je? Pa ne, da bi se zaljubil v Petrovčevo Milko, v učiteljico ?< »Jaz, zaljubil?« vprašal sem prescnččen. »Jaz sem že prestar za ljubezen.« »No, no, prestar! Šestintrideset let imaš, kajti nekaj let si mlajši od mene. To še ni taka starost.« »Ne vem, navajen sem že tako samskega življenja, da se mi kar čudno zdi, če mislim na ženitev. Sklenil sem že tudi davno, da ostanem tako, kakor sem,« odgovarjal sem župniku. »Navadil se boš tudi še žene in prvi korak si že storil, kajti tega ne moreš tajiti, da ti Milka jako ugaja.« »Ugaja mi, gotovo, saj je lepö in pametno dekle. Pa do danes še nisem bil zaljubljen in tudi ne vem, ali se sploh kdaj zaljubim.« »Vsak človek je jedenkrat zaljubljen,« reče mi župnik prepričevalno. Beseda dä besedo in razpravljala sva prav akademiško poglavje o ljubezni, dokler nama ne zastane beseda. Jaz sem mislil na Milko in da sem mlajši, šel bi k nji pod okno in ji povedal, da jo ljubim. Ljubil sem jo, čutil sem zdaj, kaj se pravi ljubezen, dasiravno do denašnjega dnč Še nisem vöroval, da je sploh ljubezen, in mislil, da je to le izmišljetina pesnikov in novelistov. Drugo jutro sva se peljala z župnikom v jedno uro oddaljeno vas in pot naju je vodila čez Klanec. Milka je ravno stopila iz hiše, ko sva se peljala mimo. »Pojdite z nama, gospodična Milka!« rečem ji, pozdravivši jo. »Prav rada, a jaz moram v šolo«, odgovori mi ona. Župnik je ustavil voz in rekel, da mora nekaj govoriti z gospodom Petrovcem. Tudi jaz sem skočil z vozä in Milki v pozdrav podal roktf. »Zakaj ste se pa včeraj skrili, da se nI posloviti nisem mogel od Vas?« vprašam jo. »Jaz sem bila na vrtu in dobro sem Vas videla, ko ste odhajali in zdelo se mi je tudi, da me iščete, a nalašč nisem prišla«, rekla mi je smejč se. »Tako, tako, nagajali ste mi tedaj le,« rečem ji s prstom pretčč. »No, pa saj niste hudi näme zaradi tega^ gospod doktor?« reče mi in mi zvedavo pogleda v oči. »Ali Vam je kaj na tem ležeče, če sem hud na Vas?« vprašam jo. »Gotovo, gospod doktor, ali ste mi res zamerili zaradi tega?« izprašuje me skoro skrb'no. »Zakaj, gospodična Milka ? Šalil sem se in še hud ne morem biti na Vas. — Danes po šoli pa smem zopet priti k Vam, käi ne?« vprašam jo še, ko stopi župnik z gospodarjem čez prag. Pokimala mi je le, podala mi roko, rekla, da se mora za šolo pripraviti in odšla v hišo. Poslövila sva se z župnikom od gospoda Petrovca in zopet sedla na voz ter dalje drdrala po cesti. Večer za večerom sem bil zdaj pri Petrovčevih na Klanci. Sprehajal sem se z Milko po vrtu, ali pa sva sedela v zeleni lopi in si vedela vedno kaj zanimivega pripovedovati. Ljubil sem Milko od dn£ do dnč bolj, a zdel sem se nji nasproti kakor mlad, neizkušen fant. Tolikokrat sem sklenil, da ji povem, kaj čutim v srci zänjo, a kadar sem bil pri nji, molčal sem o notranjih svojih čustvih in nisem ji mogel govoriti o ljubezni. Mesec avgust se je bližal svojemu koncu in dasiravno sem prej hotel v jednem meseci biti zopet domd, vendar sem zdaj odlašal svoj odhod na negotov čas. Glavni vzrok je bil, ker sem gospodični Milki obljubil, da bodem še navzočen pri šolski veselici o sklepu šolskega leta. In konec šolskega leta je prišel! Najprej smo bili vsi pri včliki maši, po maši smo šli v šolo, da so se tam pridnim in ubogim šolarčkom razdelila razna darila, in na to smo Šli k Petrovcu, kjer je dobil vsak otrok nekaj krepčila. Op6-ludne pak smo imeli velik obed na Petrovčevem vrtu, h kateremu so bili povabljeni vsi vaški veljaki. Da so tam napijali in to osobito učitelju in učiteljici in župniku, ni mi treba praviti. Tudi mene sta počastila župnik in učitelj z napitnicama in se mi zahvalila za prispevek, katerega sem daroval v namen te slavnosti, da se je sploh le tako omogočila vsa slavnost, in zahvalila sta se mi za pogoščevanje, ker jaz sem jih namreč povabil vse denašnji dan k Petrovcu v gosti. Mislil sem že, da je konec napitnic, kar poprime še jedenkrat gospod župnik besedo in napije meni in gospodični Milki. Govoril je v primeri in sklenil napitnico, dasiravno bodo mladina in roditelji Milko kot učiteljico in prijateljico vseh jako pogrešali, vendar on nama želi sreče v skupnem srečnem življenji. Splošno navdušenje se je oglasilo za temi besedami. Vsi so nama napijali, kakor bi bila ženin in nevesta. Jezen sem bil skoro, hud na svojega prijatelja, župnika Matevža, osobito ko sem videl, kako je s tem govorom v zadrego spravil Milko, ki je sedela poleg mene. Oprostila se je, da gre in šla je s Petrov- čevo gospodinjo v hišo. Kmalu na to je bilo tudi obeda konec. Poslovili smo se in komaj sem čakal, da sem zadnjemu stisnil roko. Župnik Matevž je šel z drugimi gospodarji, ki so ga spremili domöv, jaz pa sem šel čez Klanec v bližnji gozdič. Ležal sem nekaj časa v travi in premišljeval svoje življenje. Čutil sem se samega in zapuščenega, spomnil se Milke in kako bi lehko srečen bil ž njo. Vleklo me je k nji. Vstal sem in šel na vrt, gotovo se nadejč, da jo najdem v lopi. Nisem se varal. Slonela je za mizo in zrla pred s6. VstraŠila se me je in se zardela, ko sem tiho prišel po mehki travi. >Ali se me bojite, gospodična?« »Ne, ali prikazali ste se tako nenadoma pred mäno, da sem mislila, da vidim Vašo podobo le v živih sanjah.« »Ali kdaj sanjate o meni?« »Res, gospod doktor, ravno danes po noči se mi je sanjalo o Vas«, in začela se je prav srečna smijati. »Kaj pa se Vam je sanjalo«? »Tega ne povem nikdar!« »Nikdar?« vprašam jo. In če Vas prav lepo prosim?« »Tudi ne, ne morem«, smijala se mi je. »Gospodična Milka, veste, da bi Vam jaz rad nekaj povedal?« Vprašujoče je obrnila väme oko. »Milka, ali me morete ljubiti ? Jaz Vas ljubim od vsega svojega srca. — Govori, Milka, ali me ljubiš?« in primem jo za röko. Ni se genila in tudi rok6 ni mi odtegnila; zdajci ji vidim solze na licih, objamem jo ter pritisnem na prsi. »Zakaj imaš solze v očeh, draga moja Milka?« »To so solze sreče, Mirko!« reče mi in se mi sramežljivo nasmehne. Poljubim ji solze z oČij, poljubim jo na rdeče ustnice in čutil sem se srečnega, da nikdar prej tako. Povedal sem ji, da jo ljubim od prvega dnč, ko sem jo videl, in tudi ona me je zagotavljala, da je takoj prvi dan nekaj posebnega čutila zäme, Česar prej ni še poznala. »In zdaj mi li hočeš povedati, kaj se ti je danes sanjalo o meni ?« »Rada, dragi Mirko! Zdelo se mi je, da sem ležala v postelji in ti si k meni stopil in me poljubil, jaz pa sem se oklenila tebe ter te pritisnila na svoje prsi, kakor te zdaj le.« Smijala sva se in poljubovala. Zdaj zaslišiva bližajoče se korake, hitro jo Še poljubim in Milka je odhitela, pustivši mene samega. »Kam pa tečeš, Milka?« kliče ji Petrovčevka, katera je prišla proti lopi z gospodarjem Petrovcem. Milka pa ni hotela ničesa slišati. Povedal sem jima jaz, kaj se je zgodilo med ndma in da mi nista odrekla Milkine roke, veste lehko, ker mati Petrovčevka mi je rekla, da je ona to že davno prej vedela in vedno pričakovala. Zvečer je prišel še župnik Matevž in tudi on je bil vesel sreče moje. Šel sem iskat Milke in našel jo v njeni sobi. »Kolikokrat sem mislila tu na tebe, Če sem bila sama«, rekla mi je. A že naju je klicala Petrovčevka, naj prideva doli, da naju hoče videti gospod župnik. Jokal se je skoro od veselja prijatelj Matevž in prosil me je, naj se oženim tu na Tolstem Vrhu, da naju poročf on. Rad sem mu izpolnil to željo. Rekel sem, da grem za kratek čas v Ljubljano, da tam uredim vse in se potem povrnem na Tolsti Vrh, kjer me poročf on z mojo nevesto, s predrago mojo Milko. Konec je moje povesti. Zdaj skoro vsako leto prihajam na Tolsti Vrh s svojo ženo Milko. Na Klanci je pripravljeno vedno za naju stanovanje. Tudi župnik Matevž, stari moj prijatelj, obišče naju vsakokrat, kadar pride v Ljubljano, in se vedno hvali: »Ko bi mene ne bilo in bi te jaz ne bil pregovoril, da pridi na počitnice k meni na Tolsti Vrh, vidva bi se ne bila nikdar našla in nikdar ne bila srečna.« »In ko bi Tolstega Vrha ne bilo, ne bilo bi tudi ne tolstovrškega župnika in učiteljice Milke na Tolstem Vrhu in potem tudi mene ne«, sklepal sem jaz logiko župnikovo in objel svojo ženico. Leto dnij potem pa smo imeli zopet veliko slavnost na Klanci. Milka moja me je obdarovala s prvorojencem Milčkom, sinkom mojim, in krstil ga je najboljši moj prijatelj, župnik Matevž. Kaj imenujemo bolezen uma? Spisal dr. Kari vitez Bleiweis-Trsteniški. a živali, družno živeče, umorč bolne in slabotne tovariše, ki se v btfji za obstanek ne morejo več boriti, to je občeznano. In še dandanes nahajamo divja ljudstva, ki jednako ravnajo s trpečimi ljudmi v svojih občinah. Omikani Evropljani se temu čudimo ter mislimo, da nadkriljujemo take divjake! Pa li v resnici? Nedavno se je zgodilo na Francoskem, da ubeži na umu bolan človek iz zavoda CIcrmontskega. Kmetovalci, ki ga ugledajo na polji, začn6 ga dražiti in ko ga dohitč, pobijejo ga s koli. V nečem drugem mestu — bilo je nekaj let poprej — ubežf umobolni strežajem, spleza na streho ter od tod na množico, ki ga zija, meče kamenje. Zatorej gosposka ukaže strelcem, naj ga ustreli. In nikjer ni bilo čuti, da bi bila gosposka ali da bi bili 6ni kmetje pozvani na odgovor zavoljo tacega ravnanja. Čeravno v lepi naši Kranjski ni tako hudo, vendar — le priznajmo, da se tudi pri nas proti ubozim umobolnim ljudem mnogo, mnogo greščva. Umobolni človek ima za nezvedenca nekaj skrivnostno-nena-vadnega, tujega, groznega, kar ga razločuje od vseh druzih bolnikov, četudi razum priznava, da je i pohabljeni um le telesna bolezen, kakor kaka druga. Morda se ta žalostna izjema pri umobolnih ljudeh utemeljuje s tem, ker imajo prikazi na teh bolnikih za nczvcdence nekaj neum-ljivega, skrivnostnemu bitju jednakega, česar ni moči razumeti. Česar pa ne umemo, kar je ugankam podobno, vzbuja nam neko skrivnostno grozo. Če se mi posreči, velik del prikazov, ki jih nahajamo pri umobolnih ljudeh, razjasniti in približati razumu, morem gojiti tudi nado, da se zmanjša oni predsodek, ki je ubogemu umobolnemu človeku na svetu povsod na poti ter mu provzročuje täko težko trpljenje. Kaj pa je bolezen uma ? Kdo ni imel v življenji že ure ali dneva, ko se mu nobena stvar ne posreči, ko ga vsaka reč razsrdi, vsaka muha ujezi, da napösled obupa nad svetom in nad samim seboj ? Če narastö iz tacih dnij tedni in meseci, če postane človeku duša tako potrta, da se odteza občevanju z druzimi ljudmi, če dospč obupnost tako daleč, da se ima sam za nepotrebno stvar na svetu in če mu take tožne misli celö kratijo spanje, imamo že pred seboj podobo to ž nega melanholika. Toliko moremo iz prikazov, nam samim znanih, umeti dušno stanje tožnega, ki se pa prilično še nahajajo na fizijološkem stališči. Moment pa, ki je nam zdravim srečnikom prihranjen, je ta, da z nesrečnikom ne moremo imeti jednakih čustev. To je dušna bolest, silna bridkost srca, ki se ne dä niti izraziti, niti popisati. To je najstrašnejši občutek. Bolniki, ko ozdravijo, spominjajo se ga tudi le z grozo, a nimajo izrazov, da bi 6no dušno stanje mogli popisati. Taka srčna bridkost sili melanholika do samomora, ona ga zapelje, da konča Življenje svojih ljubljencev, ker jih hoče obvarovati grozne svoje usode. Ako taka toga traja dlje in ako ni vedno jednako huda, temveč časih nekoliko odjenja, jame nesrečnik tožiti samega sebe. Bolnik se obdolžuje sam zlobnosti, brezvcrnosti, nenravnosti. Tožbe se mnogokrat nakopičijo v stalne domišljije in zmote ter imajo vedno isti značaj, da preti bolniku kaka nesreča, katera ga zadene v kazen zaradi njegove zlobnosti. To gorjč, misli bolnik, more priti neposredno od Boga, od usode, pa je tudi lehko odločeno s pomočjo človeške pravičnosti, v kazen za razna hudodelstva, katerih se bolnik obdolžuje. Bolnik si domišljuje, da ga preganja sodišče. Vendar pa to niso tako-zvane domišljije preganjanja ali zatiranja, za kakeršne jih mnogi zrna-trajo; te značijo blaznost in imajo vedno značaj krivice, pečat nezakonitega preganjanja, v tem ko mclanholik pričakuje kazen kot pravično pokoro za dozdevno krivdo. Take tožbe melanholika morajo se umeti kot poskusi, s katerimi si moremo razlägati neobsežno bridkost, pa ne kot posledek premišljene preudarjenosti, ampak kot posledek neke notranje sile, kateri se mora umekniti zavednost. Tudi za te vrste bolezni imamo zdravi ljudje analogon, ki nam pomaga razumeti bolnika. Komu se še ni pripetilo v spanji, kakor bi mu ležale skale na srci? Iz čustev telesne bojazni, katere provzročuje slaba prebava ali nerodna lčža v postelji, nastajajo fantastične sanje, ki nam to bojazen logično razlagajo, pa naša zavest ali naš preudarek nima pri tem ničesar opraviti. Taka melanholija se le polagoma presuče v zdravje in hvala Bogu, da se navadno izide srečno; v redkejših slučajih more pa tudi ostati stalna in trpinčiti nesrečnika do konca življenja. Največkrat vendar bolezen ne dospe do popisanih hudih prikazov, ampak že prej se tožnost prevrže ravno v neko nasprotno razburj eno ve sel o s t. Kakor je takšen prevrat sam po sebi umljiv in znan zvedenemu zdravniku, tako neumljiv je okolici bolnikovi. Včeraj še tako v žalost vtopljen in danes tako radosten! Veseli nas, da se je bolezen tako srečno obrnila, in majemo z glavo, ko nam svetuje zdravnik, naj brž vse pripravimo, da se brez odloga bolnik odpravi v kakov zavod. A kmalu spoznamo, da je bil svčt zdravnikov upravičen. Ve-selost se izpremeni v razburjenost, bolnik ima opraviti noč in dan, ogo-vorom odgovarja srdito, oporekanje ga silno jezi in ako se bolnik ne izroči o pravem času strokovnjaški oskrbi, ne preostaja nam nič dru-zega, nego krotiti bolnika ter s tem iz veselo vznemirjenega napraviti ljutega, besnega. Ne morem dosti ponavljati: besni od narave ni hudoben ali nevaren človek, kakor tudi tisti nima tacih svojstev, kogar opijani alkohol. Stavek, s katerim je v mojem času učna knjiga tretješolce uvajala v grščino: »Pijanost, mala blaznost«, ima popolno notranjo vrednost: znamenja bolestne psihične razburjenosti nam je najlože opazovati pri pijancih po gostilnah. Kakor bolestna razdražljivost možganov, tako tudi alkohol razveže jezik: zgovornost, ki dospč do ubežnosti idej, izraža se iz začetka v rcnomiranji, potem se prevrže v pričkanje in psovanje; ta razdražljivost pri pijanem ni drugačna, nego pri razburjenem umobolnem človeku. A pojdimo za upijanjeno družbo iz gostilne na ulice; nam li pride na misel, da bi glasno njih petje, s katerim se v resnici moti mirni meščan, imeli za hudobnost, ali pa za ljutost Čustva, ki ga v resnici na malo prizanesljiv način izražajo nad napisi in svetilnicami po ulicah ? Ravno tako malo zlobnosti in ljutosti nahajamo v klasični bes-nosti, če nam tudi bolnik s petjem, vpitjem, razbijanjem moti mirne noči ali pa nam s pobijanjem posode in stekla dela škodo. Razburjenega bolnika storimo sami' besnega, ako ga hočemo s silo ukrotiti, in kar sedaj stori v taki umetno napravljeni bcsnosti, moramo si vpisati na svoj račun. Navaden človek, ki je videl bolnika prihajajočega v zavod in glasno kričečega, okoli sebe grizočega, z zvezanimi rokami in nogamina vso moč okoli sujočega, pač ne more umeti te čudovite iz-premembe, ko pol ure pozneje vidi ležati istega bolnika mirnega v postelji, bodisi da je že zaspal, da se opočije od prebitih težav, ali pa da si ogleduje s povešenimi očmi rane, ki so mu jih ujčdle brezozirne vrvice v kožo. Vsiljuje se nam vprašanje: »Od kod to čudo?« Odgovor je legdk. Čudo izvira od tod, ker smo ravnali previdno in človeško z bolnikom. Odvzeli smo mu vrvice, skopali ga, preoblekli in dčli v posteljo in tu sedaj leži, morda nekaj časa Še osupel, kaj se je ž njim godilo. Pozneje bode zopet jel čenčati, peti, morda prilično skoči s postelje ter začne plesati po sobi, vendar gre sam zopet nazaj, ali se da tja peljati brez sile. Dalje nam je skrbeti za dobro hrano, za spanje, za zdravila in Če slučaj ni kompliciran, če je navadna besnost, obrne se v največ slučajih kmalu na bolje in napösled se bolniku povrne zdravje. Prej smo premišljevali prikazni pijanosti, preskočili smo pa vrsto bistvenih simptomov, namreč telesne, ki se kmalu opazijo pri energičnejšem vplivu alkohola. Najprej se začne ustavljati govor, pijanec jeclja posamezne zloge, potem blebeta nerazumno; vrhu tega se mu trese roka in kar je pri vsaki večji pijanosti posebno karakteristično, hoja mu je negotova, in to okornost provzročajo noge, katerih ne more premikati, kakor bi jih rad, pozneje pa pijanec tudi čuti, kakor bi se mu vrtelo v glavi: Če se vplivu alkoholovega strupa kmalu ne stori konec, vzviša se taka omötica do nezavednosti in napösled do nezavesti. Popolnoma pijan človek se ne zaveda ničesar več, konečno nezaveden brez pomoči obleži, povse pohabljen, ne redko mehanično z zobmi škripaje zija topo pred s6. Če nahajamo pri besniku poleg psihičnih začetnih simptomov pijanosti, tudi znamenja telesne slabosti, če jezik na lahko zastaja, če se začenjajo tresti tudi roke, kar se najjasneje izraža v izpremenjeni pisavi, tedaj so to usodepolna znamenja. Če bi pri tem rasel še sa-močut do neizmernega, če se bolnik Čuti srečnega brez konca in kraja in če to bolniku rodi domišljije vzvišenosti, n. pr., da si bolnik do-mišljujc biti knez, kralj, cesar in naposled Hog. da, celö nadbog, in si pri vsem tem še domišlja, da ima sto tisoč, ali cele milijone ali milijarde imenja, tedaj imimo podobo odal pravi životopis — in baš to je zasluga pisateljeva, dasi je drugi del knjige, kateri je oclmenjen opisu in oceni literarnega in znanstvenega delovanja tega češkega učenjaka, obširnejši od prvega, kjer se pripoveduje precčj podrobno njegovo življenje. Vidi se knjigi, da je pisatelj ni pisal samö z veseljem in navdušenostjo, in kdo bi tega ne, nego da je vestno porabil vse pristopne podatke, posebno pa obširno korespondenco Šafarikovo s pesnikom Kollär-jem, Pogodinom in Maciejewskim, v kateri je našel mnogo gradiva nakopičenega, kajti Šafarik je posebno v prvih letih svojega bivanja v Novem Sadu pridno dopisoval s Kollärjem in mu razodeval svoje misli, namere in nade. Tako pozvedamo iz jednega pisma do Kollärja Šafarikovo mnenje o književnem jeziku za Cehe in Slovake. Šele zdaj do dobra razvidamo, v kako neugodnih razmerah je živel pisatelj , Slovanskih starožitnostij€ mnogo let, kako rad bi bil zapustil Novi Sad in se preselil med svoje rojake, če bi le bil mogel dobiti v Pragi kako ponižno mestece z malo plačo. In ko je prišel v Prago, moral je sprva živeti ob podpori svojih prijateljev in nekaterih patrijotičnih čeških velikašev. V takih razmerah, boreč se skoraj neprestano z neprijetnostmi vsakdanjega življenja, podal nam je vendar še tako izvrstne in globoko v razvoj slavi-stike zasekajoče spise. Dasi njegove razmere niso bile najugodnejše, ni se hotel udati vabilu ruske vlade in prevzeti profesure za slavistiko v Moskvi, kakor je tudi odbil jednako ponudbo pruske vlade. Na str. 9. čitamo, da je Koppen prigovarjal ruski vladi poklicati Sa-farfka in Hanko na Rusko ter ja imenovati za akademika in njima izročiti spisovanje vseslovanskega slovnika. V istem času, ko ga je vabila ruska vlada na moskovsko stolico, ni bilo za njega, kakor to dobro omenja Brandl, mesta v Avstriji na kaki gimnaziji, da, celtf policija je hotela pozvedeti, o čem živf! Bil je pri nji očrnjen kot panslavist; pa jedino to bi že bilo zadostovalo, da so ga zmatrali za sumnjivega, ker je bil iskren prijatelj Pa-lackemu. Večkrat se omenja v korespondenci Dobrovsky; mladi Šafarfk o njem ne govori ravno spoštljivo, toda priznati moramo, da je bil slavni patrijarh slavistike v zadnjih letih svojega življenja res precej diktatoričen in občutljiv. Če tedaj ne prizanaša Dobrovskemu, ne smemo se čuditi, da še ostreje govori o Kopitarji, o tem ,Mephistophelu*, kakor ga nekateri nasprotniki radi imenujejo. Dasi je res, da je bil Kopitar v zadnjih letih svoje starosti premalo objektiven, dä, celö nekolikokrat nepravičen, vendar je sodba Šafarikova, kakor danes vemo, v marsičem prestroga (prim. str. 25, 26, 40, 43—45)- Gospod pisatelj omenja tudi nekolikrat vprašanje o »Libušnem soudu*, gledč katerega se Šafarfk ni strinjal z Dobrovskim in Kopitarjem in katero je bilo tudi prvi povod razdraženosti med njimi — toda govori o tem popolnoma mirno in trezno. Menj ugaja drugi del knjige (67—141), t. j. popis pisateljskega delovanja Šafankovega in ocena njegovih zaslug za slavistiko. Res pozvedamo tukaj, kako se je moral Šafafik v Novem Sadu ,boriti* za potrebne knjige, kako je zdnje pisaril prijateljem svojim na Češko in Rusko, beremo tudi, da je njegov ruski prijatelj Pogodin mnogo k temu pripomogel, da so se »Starožitnosti* izdale že leta 1837. — poslal mu je v to zvrho 500 rubljev — toda važnost njegovih 3 Starožitnostij * za ves poznejši razvitek slovanske etnografije, zgodovine etc. se veliko premalo naglasa. S tem, da nam pisatelj pripoveduje naslov posameznih poglavij in ob kratkem tudi njih vsebino, nismo zadovoljni Kako epohalno je bilo to delo, vidi se najbolje iz tega, da se v teku pol stoletja, kajti toliko je že preteklo od izdaje ,Starožitnostij*, ni našel nobeden učenjak, kateri bi bil to delo mogel nadaljevati in končati v zmislu Safarikovem ali vsaj predelati nekoliko prvo izdavo. Res je sicer, da se je marsikatera hipoteza Šafarfkova morala zapustiti — toda to je usoda vsake hipoteze in sploh znanosti, katera vedno napreduje — vendar je še dandanes njegova knjiga podlaga vsakega raziskovanja starejše slovanske zgodovine. In kakšno bi bilo šele delo, ko bi je bil Safarfk dovršil! Ko bi ne imeli nobenega drugega dela od njega, tedaj bi jedino to zadostovalo, da ga stavimo med prvake slovanske znanosti, in če je pri kakem drugem vprašanji zabredel na krivo pot, tedaj to iz hvaležnosti in pijetete do tega velikanskega dela radi pozabljamo spominjaje se njegovih velikih zaslug. Kar je gospod pisatelj na str. 110. o starih Slovanih povedal in nekoliko tudi o zvrhi 9Starožitnostij*, je precej romantično, pa malo verjetno. Stari Slovani pač niso bili nič boljši od drugih svojih sosedov n. pr. Germanov ter so ljubili mir takrat, kadar so ga ravno ljubiti morali, inače pa niso bili ravno par excellence mirnoljuben ndrod, vsaj bizantinski pisatelji o tem ne vedö ničesa povedati, pač pa pripovedujejo o njih roparskih napadih. Tudi o važnosti Šafarfkove razprave: ,Über den Ursprung und die Heimath des Glagolitismus* bil bi lahko pisatelj • malo več povedal, kakor čitamo na str. 123. Posebno se pa i>ogreša ocena njegove za isti čas res izvrstne razprave: »Rozkvet slovanski literatury v Bulharsku*, v kateri je opisal najstarejšo starobolgarsko književnost točno in kritično. Če pisatelj pravi na Konci prvega dela: ,Takov^m mučedlnfkom v?dy byl takč Šafarfk; telo jeho padlo v obet včde, ale duch jeho žiti bude nesmrtelne ve všde slovanski, kterou na vysoky stupen dokonalosti povznesl,* • tedaj se v tem strinja ž njim vsakdo, kdor le količkaj pozna zasluge Šafari-kove in njegove spise, a njegov životopis iz spretnega peresa Brandlovega, bode bral tudi on z zanimanjem, kateri pozna podrobneje delavnost največjega češkega slavista, ker je v njem mnogo novega in ob jednem zanesljivega. V drugi knjigi je opisal g. Brandl prav zanimivo in podrobno življenje nam iz ilirske dobe znanega češkega pesnika, zgodovinarja in etnologa Erbe na. Tukaj se nam pripoveduje, kako je Erben nabiral svoje narodne pesmi (Pisnč närodnf v Čechdch), kako je prepisaval neumorno v raznih arhivih čeških stare listme češke, latinske in nemške, važne za češko zgodovino ter je pri takih poslih bil Palackemu izvrsten sotrudnik, kateremu je n. pr. izpisal iz Pertzovih ^Monumenta Germaniac* vse stvarf, ki so važne za češko zgodovino. Razlikuje se pa ta životopis od prvega po tem, da nam pisatelj ne ocenjuje delavnosti Erbenove in njegovih jako mnogovrstnih spisov, nego da se je omejil na sam životopis; zato je pa ta tem obširnejši in vestnejši, ker se opira po večem na Erbenovo korespondenco. Kakor vemo, dopisaval je Erben pridno z našim Vrazom in g. Brandl je objavil tukaj marsikaj zanimivega iz teh pisem. Vendar bi bil gospod pisatelj morda dobro storil, ko bi nam bil povedal kratko nekaj o zaslugah Erbenovih v književnosti in slovanski znanosti in kratko ocenil njegove spise, kajti spisi, v katerih to nahajamo (Lavrovskij, Očerk žizni i dejatclnosti Erbena v Žur. Min. Nar. Pros. 1871, in nekrolog v XIV. knjigi Rada) niso vsakemu pristopni. Vse-kako pa moramo biti hvaležni g. Brandlu za ta lepi životopis nam simpatičnega češkega pesnika in učenjaka. V. Oblak. Čakavski drobec z 1. 1554. V videmski (Udine) semeniški knjižnici je zasledil g. D. Trinko jeden list obsezajoč rokopis, pisan s prav slabo latinico. Oblika in velikost lista je navadna 40 (20*5 cm vis. in 15-5 cm šir.); popisani sta ol>e strani, toda zadnja ne popolnoma. List je pisan s črnilom, katero je že precej obledelo, a tako nerazločno in slabo, da je res prav težko čitati. V jezikovnem oziru naš drobec nima nobene važnosti, v njem ne bereš nobene posebne oblike, nobenega arhajizma, jedino to prednost ima, da je datiran, kajti na konci rokopisa stoji: »pifano na 1554. mifeca jugna na 28.€ Datiranih rokopisov v čakavskem narečji — da je tudi naš list v tem narečji pisan, to kaže nam že oblika Ča> katero je gostokrat najti v njem, to nam kaže refleks stsl. % ki je i in glasovna skupina šd, za katero ima štokavščina š/, za to govori tudi j m. štokavskega dj etc. — je prav pičlo številce, no, radi tega pa vendar še ni naš fragment bogve kake važnosti in vrednosti, ker %ie smemo pozabiti, da imamo od konca XV. stol. do sredine XVI. stol. že precej tiskanih knjig, nekatere so celo dovolj obširne, o čemer se lehko prepričamo iz Kukuljevičeve Bibliografije hrvaške (posebno na str. x—7). Kakor znano, ponaša se srbohrvaška književnost že z obširnimi pesniškimi umotvori iz te ddbe, semkaj spadajo v pn i vrsti dela čakavskega pesnika Maruliča. Da kaže pravopis našega fragmenta nekoliko italijanski in ne madjarski vpliv, temu se ne bodemo čudili pri eakavskem rokopisu, kakor tudi ne, da je v zaznamenovanje glasov č, č, š in šč nedostaten in nedosleden. Najpoprej pa hočem omeniti, da se piše po italijanskem načinu gfi za nj: ofquergnegna, zlamegnuje, jugna; za Ij se piše gl: zemgli, umiglenftua; za j stoji g: giftinu, gimil, gimamo, priftogi etc. To pravopisno posebnost nahajamo tudi v najstarejši hrvaški knjigi tiskani z gotskimi črkami, v l^ekcionariji Bernardina Splječanina iz 1. 1495, kjer čitamo n. pr. gospodgni, stuoritegl, po-glih, in še v drugih starih tiskih n. pr. v Budiničevi knjigi Jzpravnik za jerei (1582). Za soglasnik č se piše c in ch n. pr. ca, ucinite, ucinih, uiche, za naš s stoji f: giftinu, grifi, fol>om, bifmo etc., za glas s se piše J, fh in ch: nafi, uflifhati, pouichj; za š se rabi z in f: ziuitj, tufbu, flufbu. Za hrv. soglasnik d se piše ch: odpufchujuchi, dariuajuchi; za Šd pa stoji fch: odpufcha, odpufchujuchi, pofuetilifchu, prafehujmo. Najvažnejše glasoslovne posebnosti sem že omenil; stsl. I» odgovarja tedaj i: grih, gimil, di (= dš), mifica; refleks stsl. a je pravilno u in tudi stsl. A odgovarja c. Tudi mifzca ni prava izjema, nego i m. e stoji radi analogije. Štokavskega št, kakor omenjeno, ni najti, nego vedno Šd: prafehujmo, odpufchujuchi etc. in tudi štokavskemu dj odgovarja j n. pr. meu (= meju), kateri predlog v isti obliki nahajamo že v starih spomenikih (Miklos. Monumcnta serb. spect. histor. Serb. 176). Pri zlamegnuje (= zna-menjuje) spominjamo se takoj na znani prehod l v 11 v nekaterih skupinah n. pr. mlogo. Ta prehod nahajamo baš pri istem deblu že v prvi polovici XV. stol., čitamo namreč v listini z 1. 1434. (Miklos. Monum. serb. str. 378) zlamenitimi» pečatomb in v listini z 1. 1498. (br. CDLXIV) zlameniem našimi». Krajni trdi / (stsl. li>) je še ostal neizpremenjen: gimil, kar nahajamo n. pr. tudi v skoraj istodobnih spisih čakavsicega pesnika Maruliča ; 1 = h» se je ohranil v čakavščini še dandanes. V štokavskem narečji se je pa v tem času že bil vokaliziral h». Če ne nahajamo nobenega» primera, da bi se krajni m nadomestil z /1, tako se temu ne smemo čuditi, ker je to posebnost primorskih narečij. Iz oblikoslovja mi je omeniti le malo, v prvi vrsti acc. pl. T»-dekl.: grifi. Acc. pl. na i nahajamo v srl>ohrv. že v XIV. stol., posebno pa v XV. in XVI. stol., toda take oblike s prehodom predstoječega guturala v palatale nastopajo koncem XV. stol., osobito se pa pojavljajo v XVI. stol. (Dartičič, Istorija oblika 106, 107.) Te oblike smemo prištevati posebnostim čakav-skega narečja, v katerem je acc. pl. te deklinacije še dandanes na i (cf. Archiv V, 185, Strohal, Oseb. današ. riečkoga nar. 21—24 in Nemanič, Ča-kavisch-Kroat. Studien I, 28), toda brez izpremembe predstoječih guturalov; zdaj se tedaj v tem narečji govori grehi (Mikuličič, Narodne pripovietke) 51, oblaki 128, vuki 18, traki 36 etc. Acc. pl. a-dekl. je v našem fragmentu na e\ noge, zdaj je pa tudi v tej deklinaciji končnica i in mi čitamo v Mikuličiču nogi, ruki, divojki, suzi etc. — Instrum. sgl. oseb. zaimka je fobom, pričakovali bi morda fobum, fobun, toda v Lekcion. Bern. Splječ. se nahaja tudi mnom, tobom, sobom. To obliko si imamo na isti način tolmačiti iz soboja kakor ženom, rukom: o glasoslovncm prehodu v v m se ne dä tukaj govoriti. V acc. pl. nahajamo že nafi, kar se tudi zdaj govori, izjednačeno z nomin. sklanjo. Tudi nom. pl., ki kaže nekoliko na zapad. — V sestavljeni deklinaciji je končnica gen. in dat. sgl. ogay omu (drugoga, drugomu), dandanes je pa v tem narečji navadno ega, emu, kar nahajamo že v XVI. stol. Dostavljam še to, da naš fragment rabi tudi aor. dali, uČinih, bifmo. O leksikalnih posebnostih našega lista tudi skoraj ne more biti govora. Omenim samö dve, tri stvari. V tretji vrsti čitamo ueche (veče), kar nahajamo že v starejših srbohrv. listinah, in sicer v pomenu plus, magis pa tudi iam (Daničič, Rječnik iz književnih starina srp. I, 112). Predlog, kateri sldve v našem fragmentu fuprotiua, nahaja se v isti obliki nekolikokrat že v starih srl>ohrv. spomenikih, toda ima tudi drugo lice in slöve suprotivb, suprotčvb, suprotivu, suprotčvo; vse te razne oblike nahajamo že v starejši döbi (Daničič, Rječnik III, 206). Besede umiljenstvo ne nahajam v Danioičevem slovarji, pač pa tej podobno in sorodno besedo umiljenije animi commotio, katero navaja Daničič (III, 367) že iz starejše dobe. Tako tudi v Daničiči ni nobenega primera za samostalnik oskvernjenje, nahajamo pa v njem samö glagol oskvSrbniti, tega pa že v starejših spomenikih (Daničič II, 234). Glagol prostiti v pomenu condonare, ignoscere, je nam že tudi dobro znan iz drugih srbohrv. virov (Daničič II, 463). Kateri vrsti cerkvenih spisov pripada naš fragment, ne dä se določiti, ker je prekratek in vrhu tega še v sredini pokvarjen tako, da v sredini še ugeniti ne moremo pravega zmisla. Najbrž je pisec pri prepisu prezrl jedno vTsto in tako je nastala omenjena nejasnost v zmislu. Prof. Jagič sodi, da je naš list morda epilog kake pridige, toda käj gotovega, kakor sem rekel, se ne dä povedati pri tako malem odlomku. V naslednjem podajem fragment v izvirnem pravopisu, izpremenil nisem nič. Aeho ugiflinu on chi niedä grih nima / nie gimil niche gimiti moli za gri / fi nafi: cholicho ueche mi meufobom / za grifi nafi moliti gimamo: jacho / od pufcha na on chomu nimamo / cabifmo od puftili: cholicho ueche / gimamo pftiti *) jeda drugomu me / unamj chi pref gricha oude ziuitj / ne-moremo: ca ugiflinu uidife / uouuom pofuetilifchu gofpodinomu 2) / daf i zla-megnuje chada di prili / chu: ugiflinu dah ua8) dachacho / ju ucinih na tacho da ini ucini / te: nego ca odtuoreno di upuft . 14) / od pufchujuchi meufobö jedan dru / gomu: acho fuprotiua chomu / gima chu tUfbu: chacho i gofpo-din pfli6) na tako i mj meu / fobom grifi prafehujmo: i fanafi grifi/ meu-namj molimo itacho pouichj / put jedan drugoga noge nafe umijemo: näfe priflogi dariua / juchi gofpodin ouu flufbu flubu / uj iumiglefl.ua ifpuniti a gnemu / fe priflogi uflifhati inaf od fua / choga of(|uergnegna gricha / oci-fliti po ifucherflu i u ifucherflu / ica ginim jofche proflimo na zem / gli pflife inä ina nebi. pifano na 1554 mifica jugna na. 28. V. Oblak. Bibliografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznaiijati vse nove knjige slovenske, ki sc pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali: — Gluhomutec in nja obratovanje, z navodom, kakö gluhoneme otroke dornd izrejati in v domači šoli poučevati. Spisal Janez K o pri v ni k, c. kr. vadnični učitelj v Mariboru. Ponatisek iz »Popotnika«. Tisck tiskarne sv. Cirila v Mariboru 1888, 8, 55 str. Cena 35 kr. po pošti 5 kr. več. — Didaktofon. C. kr. izklj. privileg. glasbeni instrument. Sestavil Alojzij Luznik, učitelj v Škrbini (pošta Komen na Primorskem). Samozaložba. Tiskala Katoliška Tiskarna v Ljubljani 1887, 8, 8. Knjižica se pošilja vsakemu gratis in franco, kdor se oglasi zdnjo pri g. izdavatelji. — Pripovedka o vetru. Ce'ska mtrodna pravljica. Spisala Eliška Krilsno-h o r s k ii , z dovoljenjem pisateljičfnim poslovenil H. P o d k r a j š e k. S sedmimi podobami. Založila »Narodna Sola«, natisnila Klein in Kovač v Ljubljani 18S7, 8, 60 str. Cena 50 kr. — Šolske drobtinice. V petindvajsetletuispomin A. M. Slomšeka učiteljem, odgojiteljem in prijateljem šole spisal Fr. S. Jamšek, nadučitelj in bivši c. kr. nad-ziratclj v Reichenburgu. Natisnil in založil J. R. Milic v Ljubljani 1SS7, 8, 215 str. Cena brošuranemu iztisku po i gld., vezanemu v platno po i gld. 20 kr., s pošto po 10 kr. več. — P e d a g o g i š k i letnik, obsezajoč »Občno vzgojeslovje«, katero je po dr. Jos. Michu poslovenil F r. Gabršek, dalje »Pouk o črtežih« s podobami, katerega je ') V rokopisu ima sicer ta beseda kratico, toda ne nad črko />, nego pri tej črki je okrogli rep mnogo podaljšan. — s) Morda gofpodinonv. — s) Morda na. — 4) Pred / je majhna luknjica tako, da se ne da razločiti, katera črka je tam stala. — 5) O tej kratici velja isto, kar je že bilo poprej povedano. LISTEK. spisal Jos. Bczlaj in razne pedagogično-didaktične spise. Knjigo je izdalo Pedagogično društvo na Krškem, natisnil jo J. R. Milic v Ljubljani 1887. Cena knjigi je 1 gld. 20 kr. — Zgodovina deželne civilne bölnice v Ljubljani. Po naročilu deželnega odbora kranjskega sestavil P. pl. R a d i c s. Založil dcždlni odbor kranjski, tisek J. Blaznikovih naslednikov v Ljubljani 1887, 8, 81 str. Ista knjiga je prišla tudi v nemškem jeziku na svetlo. — Mabel V a u g h a n. Roman. V angleškem spisala Marija S. Cummins. Poslovenil J. Jesenko. Založil pisatelj. Narodna Tiskarna v Ljubljani 1887, 16, I. del 434 str., II. del 410 str. Cena 1 gld. — »Popotnikov« koledar za slovenske učitelje s popolnim šematizmom etc. II. leto. Sestavil in založil M. J. N e r a t. Tisek tiskarne sv. Cirila v Mariboru 1888, 8. XVII.. X 161. str. Cena 1 gld 20 kr. „Slovan" piše v svoji 24. št. 1. 1. takö: DenaŠnja številka je zadnja Številka „Slovanova". Želela sva ohraniti Slovencem prvi redno ilustrovani list, a ni nama bilo mogoče. Prva tri leta delovala sva oba marljivo pri listu, morebiti celo na škodo stanovskim svojim dolžnostim. Delovala sva rada, ker sva se trudila za idejo, katera nama je bila in nama ostane vse življenje zvezda-vodnica. Poleg tega truda pa sva imela tudi denarnih žrtev, kajti slike so stale ogromnega denarja. Dasi se „Slovana" nikdar ni tiskalo izpod 900 izvodov, vendar niso zadoščevali dohodki, da bi se bili pokrivali troški in do danes, ko prenehava izdajati list, naraslo nama je izgube 1952 goldinarjev. Večjih žrtev se od naju, katerima Rojenice niso sipale zlata v zibel, ne more zahtevati. Jedno zavest pa imava : „Slovan" ni izhajal zastonj. Seme, katero je vsejal, kalilo bode in rodilo stoter sad. Tudi stalna vrednost je gotova štirim letnikom „Slovanovim", katerim po obliki in vsebini ni jednakih v književnosti slovenski. Na to sva ponosna midva, ponosna pa moreta biti tudi oba gospoda urednika — prejšnji in sedanji — ker sta se z nama vred vestno trudila za list. Sotrudnikom „Slovanovim", ki so brezplačno ali za neznatno nagrado pisali za list, izrekava najiskrenejšo zahvalo. Leposlovne sotrudnike prosiva, naj ne odloži peresa, temveč, ako še niso, stopijo v kolo sotrudnikov „Ljubljanskega Zvona" in tako dalje pomagajo bogatiti našo književnost s proizvodi svojega duhil; ostali sotrudniki pa naj se blagovoli zbrati okoli novega lista „Slovanski Svet". Vsem, ki so spoznali, kako važen je Slovencem ilustrovan list in so naju podpirali z naročevanjem in s širjenjem „Slovana" v krogu znancev svojih, bodi isto tako izrečena iskrena zahvala. Naročniki, ki so plačali naročnino za naprej, dobivali bodo zänjo, dokler bode zadoščala, „Slovanski Svet". Ivan Hribar, dr. Ivan Tavčar. »Slovanski svet«. Z novim.letom začne izhajati v »Narodni Tiskarni« v Ljubljani nov list z naslovom »Slovanski Svet.« Namen mu bode poučevati slovenski nžlrod o vsem, kar se imenitnejšega vrši po širnem slovanstvu v prosvetnem in političnem ozira. Izhajal bode 10. in 25. dnč vsaccga meseca na šestnajstih strančh velike četvorke in veljal bode za zunanje naročnike za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr. in za četrt leta 75 kr. Za ljubljanske naročnike in dijake veljal bode vseletno 2 gld. 80 kr., poluletno i gld. 40 kr. in četrtletno 70 kr. Oni naročniki, ki plačajo naročnino takoj za vse leto, prejm6, ako položi še 5 kr. za poštnino, jedno onih slik Ljubljane, katero je izdalo letos upravništvo »Slovanovo«. Naročnina pošiljaj se upravništvu, pisma pa uredništvu v Ljubljani. Natančnejša naznanila izidejo kesneje po slovenskih listih. — Lastništvo in uredništvo »Slov. Svctä«. Dvanajst večerov. Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem. Izdal in založil dr. Anton Mahnit, profesor bogoslovja. Tiskala Hilarijanska tiskarna v Gorici. 1887, 8° VI -f- 194 str. Cena 70 kr. — Pisatelj nam je podal tu zbirko književnih razprav, katere je bil pod zgoraj navedenim naslovom priobčil poprej v »Slovenci«. Tedaj so se spisi sami zaradi efemerne svoje oblike odtegovali pravi kritiki; pglemiki pak so dajali^ povoda dovolj, in če nas ne vara spomin, bilo je take tudi čitati. mnes stöjfino pred knjigo, katera b<5di po volji pisateljevi nekov temeljni kamen ali po-četek »slovstveno-kritične biblioteke — resnici v obrambo«. Lepa namera, in že zarad tega vredna, da si jo ogledamo natančneje. Le škoda, da nosi knjiga v sebi še vedno isto polemično seme, katero je v gori omenjeni prvi obliki rodilo prav takšen sad. Zato in ker se pisatelj_i>eča tudi z našim listom in nekaterimi stalnimi njegovimi sotrudniki — zato nam je sila težko biti obširnim; kajti lehko bi zabredli v nasprotni greh, v neplodno protipolemiko — ali pa bi se nam očitalo, da govorimo preveč in propria causa ali pro domo Torej le kratko in stvarno! Ni še dolgo, odkar se je zlasti med mladim narastajein katoliškega duho-venstva tako nekako »od zgoraj« jelo posebno priporočati modroslovje. Ne sam<5 ozir na t«, da se je zadnja desetletja notorično zanemarjala ta stroka po vseh srednjih in po drugih višjih strokovnih učiliščih, kamor prištevamo takisto štiri teologične tečaje, ampak tudi čut, da se le premnogokrat v duhovenskem strinu opazuje nekako ozko obzorje nasproti drugim posvetnim isto tako akademično izobraženim stanovom, katerim pa vedna dotika.s širšim svetom in — le odkrito recimo! — tu^ji Juijši lioi-Jia obstanek razširia^ vM. vplivala sta, da se"~je~~jelo »vedi vseh ved« posvdtati večje števiio^izoGra-Seilt fPmož duhovskega stanu, nego je bilo to še pred malo leti obično. Posledki se kažejo tudi že v slovstvu našem, in jedna teh je knjižica, o kateri govorimo. Kot znamenje višjega, temeljitejšega izobraženja jo gorko pozdravljamo. Obžalovati pa je, da se knjiga v krogih, v katetih se je bode največ izvedlo, ne J>o. tako umela »cum. grano salis«, kakor bi bilo v interesu--.umetnosti sploh_icRtf- Zakaj? boste vprašali. I zato, ker se navadni čitatelj — tisti, krTc^ilPba'vil'TSiti z estetiko, niti z modroslovjem, ne bo brigal za to, da bi kritično čital v tej knjigi učeno razpravo o tem, kaj je lepo in pravo, ni o »različni enoti«, nI o »enotni različnosti«, kajti njemu je vse jedno, je li pisatelj jedenkrat »empiričen realist« [in to je(!)] ali pak nekoliko stranij pozneje pridiguje »asketično mrtvičenje« (in to stori on) — ampak naši ljudje se bodo od teh abstraktnih premišljevanj obračali, ali bolje, prečitavši jih, bodo počivali pri (Snih konkretnih slučajih, katere navaja pisatelj tako pogosto, da je videti, kakor bi bil sam čutil potrebo, dati si mnogokrat nekoliko duška. Tu ga pa, ž&l, zapušča vsa — filozofija! V nas Slovencih je — tako smemo danes reči, že navada pri širših ocenah naših poetov ali pisateljev sezati v katero si bodi modroslovno sistemo, in s krepko pcstjtf ^olegmti^na _dan nekoliko fraz o^realizmu in idealizmu, o svetožalji in o nirvani kakor čevljarsko kopito in po njem urezati si debel škorenj ter istega vleči ubogemu pesniku na noge. Da se le kakšen palec prileže, pa je dobro, in če ubozega Pega/.o-vega jahača deset kurjih očes boli in muči (pardon — pa saj poetje vendar-le navadno hodijo pes) — vse to nič ne d d — kopito je pravo! To smo že mnogokrat. doživeli, 1 1 in seslaj .zopet /L-lo .sam<5. obsebLne— škodi. Prava, pristna individuvalnost z<5ri ' 1 navzlic vsakemu kopitu, in "Kvala Bögtf ~ da filozof korac;f vedno za poetom. V tej knjigi pa ne hodi le modroslovec za njim, pridružil sc mu je — čudno, pa naravno in pri nas ^lovejncih. <>4 .prvcga sčm tudi navadno — asketični teolog, in ta je zdajci potisnil modroslovca v stran — kakor smo že gori omenili, in sedaj teolog ni več izbirčen v pomoČkih, s katerimi pobija kužnega poeta. In to — škodi! Koga hočemo imenovali v dokaz? Preširna, Jenka, Levstika, Stritarja — in koliko drugih! V dokazilo, kako tudi g. doktor Mahnič uporablja priliko za svoje namene, navajamo sarnd naslednje vrstice. Na str. 150. i. d. piše: Junij: Devištvo je bilo vedno in posebno čislano pri vseh ndrodih. Mirko: Ne pri »Zvonovcih« ; vboge »stare device« ! Junij: Poslušaj dalje: Človeštvo je deviški stan vedno smatralo za nekaj junaškega ter obdajalo ga z nebeško glorijo. Drugim pa, ki se čutč poklicane v plojenje, se je dovolilo to, kakor sem že rekel, le s tem pogojem, da se javno družijo v zakon in da zunaj tega nemajo staviti plodivnega čina, zatorej pa tudi ne spolovno ljubiti se, ker ta ljubezen ni nič drugega kakor naravno pripravljavna onemu činu. Ljubezen ta je dovoljena kot pričetna in uvodna tudi ouim, ki resno mislijo v kratkem skleniti zakonsko zvezo. Prostim pa in ki ne mislijo resno in kmalu v zakon stopiti, je prepovedana, zatorej pregrešna, ker ne služi svrhi, v katero je človeku vrojena, in tako nasprotuje naravnemu redu. A posebno pogubna je taka ljubezen nezreli mladini; ako se začne za njo vnemati, jame mladenču polniti domišljijo z nečistimi podobami, otrovi mu nepokvarjene živce, izsreblje živeljni sok. Zatorej pa mora vsak pravi odgojitelj pred vsem zapomniti si prevažno svarilo: ne dajaj mladini v roke zaljubljenih pesnikov, ni veče nevar nosti za mlado srce! Mirko'. Toda drugače razume to reč Stritar i glejte, kako piše: »»Ne bati se mladeniči! Pridigoval vam ne bodem; v kako razmero vam je stopiti s tem svetovnim čutom, učili vas bodo vaši roditelji, izpovedniki, verski učitelji, njih poslušajte! Moj svčt je ta: Ako že ljubite, ljubite na skrivnem, na dnu srca, tam naj gori večna lučica, katero ste prižgali svojemu angelu, svojemu idealu, skrivna ljubezen, najboljša ljubezen! Kaj treba vedeti svetu, kdo je vaša boginja, kake »laske« ima, oči in usta! Kako vas »peče bolečina«, kako zdihujete po noči in po dnevi...... . Ako torej ljubiš, mladenič, ljubi zäsc; ne izpostavljaj svojih sladkih ali bridkih čutov v posmeh tujim ljudem, ki imajo vsak svoje potrebe in opravke.....«« Tako podutuje Stritar mladino/« Tako namreč piše in navaja dr. Mahnič. Reči moramo, da nam je ^rebravšim te vrste nekoliko gorko bilo v rokah, kajti stvar je tako — zasuknena, kakor tista znana trditev, da sv. Pismo uči črno na belem, »da ni\Boga*.. G." dr. Mahnič je namreč »pozabil« povedati, kje in v kaki zvezi piše tO Stritar. V »Zvonu« leta 1876. v štev. 5. in 6., kjer po zasluženji biča <5no zoperno in nezrelo »petošolsko« ljubezen, ki se skoro izključno javlja v neumnih bombastičnih ali pa sentimentalnih verzih, ki dohajajo tako pogosto iz mladeniških krogov na uredniško mizo. LeJSujte, kako piše Stritar dalje: »Sme se peti tudi ljubezen, äko je poštena, globoko čutena; ako izvira iz krepkega moškega srca; zlasti, ako je ljubezen, tako rekoč podoba, simbol druzega čuta, kateremu je težko najti ime, podoba temnega svetozorja — svetobolja. Ali Bog nas varuj tiste blede, mlečnozobe, petošolske ljubezni! Težko je govoriti o tej nezdravi prikazni, da b» človeku ne ušla kaka morebiti preostra beseda; mislim, da umejo moji bralci, kaj menim, da tudi njim~Vže preseda to nezrelo, osladno pesmice nje. . . .« Tako Stritar! Ali dr. Mahnič je s pravim »filozoliČnim« mirom odkrhnil od njegovega znamenitega spisa samo prvi kos ter kaže tistega prestrašenim CinSFeijeiTT: »Evo vam Stritarja — strupenega!« — Jeden bi rekel: tako ravnanje dr. Mahniča je — per- fidno, drugi: to je — farizejsko; mi pa, ki smo v naših političnih bojih in literarnih kri- « tikah že navajeni takih najnove^^ovipkkih zvijač in potviir, ne rečemo n^česar; zgodovina • slovenskga leposlovja, žhl, je polna takih neveselih prikaznij in tudi ta Mahničev »coup * d'čtat« gotovo ni zadnji. Po^ drugih sličnih vzgledih v knjigi nečemo sezati, saj je tega dovolj. Tudi o tem se ne bomo pričkali, ali res Hegljev idejalizem in Schopenhauerjev 'panteizem (sie!) toli vplival na naše mlade pisatelje — omenjamo naj le, da se nam v zadovoljstvo naše vidi, da vlada v vsem modernem leposlovji in tudi ^našem neko v krepak realističen veter, ki pa nosi, in to gotovo v nas Slovencih — s seboj še vedno lehko-sanjavo meglo zdravega idejalizma. Stališče pa, katerega si že'.i dr. Mahnič v svetovnem leposlovji, še niEdar ni bilo odločevalno in nikdar ne bode, kjijti velika republika duhov, ki se klanja v svojih delih zakonom lepega in pravega, ne vprašuje po nikaki modroslovski dogmi, in danes morda bolj kakor kdaj prej veljajo ob umetniku besede velikana Goetheja, ki jih polaga na skalo priklenenemu Prometeju na jezik, namenjene silnemu Zenu: »Hier sitz' ich, forme Menschen Nach meinem Bilde, Ein Geschlecht, das mir gleich sei Zu leiden, zu weinen, Zu gemessen und zu freuen sich Und dein nicht zu achten, Wie ich!« In pa ta nesrečna ljubezni! Gori smo je omenjali le, ker je prišla sdma ob sebi v 6ni napačni, ponarejeni in Stritarju podtikani citat. Tukaj se je hočemo dotekniti tudi le z jedno besedo. Kdor pozna razvitek našega leposlovja, ta v6, da sta bila že od nekdaj, ali recimo od Preširnovih časov sem, do denašnjega dnč strogi naši duhovščini »zaljubljena — pesem, zaljubljen roman« najhujši zločin. »Kamen okoli vratti in na dno morja ž njim'!« tako so kričali tudi za Prcširnom, za Levstikom, za Jurčičem, za Stritarjem. Tako sodi tudi dr. Mahnič. Ako spiseš povest, novelo, roman ter govoriš ali slikaš poboj, tatvino, laž, nejevero, izdajstvo, sleparstvo, igro, pijančevanje in zapravljivost — vse, vse smeš! Odpusti ti tudi, ako opišeš plenitev in umor. Ako pa izpregovoris dve besedi o kakem nežnem lici, o belih lakteh, o kodrastih lascih, o gorkem poljubu — anathema sis! — In ako zapoješ: »polno nčdrije, vitka rast«, tedaj se ti odpira že dno žehtečega pekla. In pri tem je vse jedno, ako popolno ustrežeš leposlovnim zahtevam, ako primerno ali pa še preveč skrbiš, da se »dobro poplača in hudo kaznuje«, in da odnese čitatelj s seboj »čut zadovoljstva« — vse jedno — ti pohujšuješ mladino, ti potujčuješ književnost našo ... Toda stojmo! Potujčevalec književnosti naše! Tu stojimo pred l>esedo, v kateri se sreču- — jeta dr. Mahnič in Stritar. Prvi trdi, da je po nemškem vplivu (Kant in Hegel) naša književnost potujčena, in med vrstami ni drugega remedija brati, nego — kristijansko-katoliško stališče. Stritar pa pravi: bratoljubje, humanitas — pravo kristijansko stališče. To je slovansko! Tu bi mi le rekli, da nI jedno nI dnigo ni slovansko, namreč nobeno ne stoji na slovanski individuvalnosti, ampak mi mislimo, da je treba pri nas odločno kreniti, ako hočemo imeti pravo ndrodno slovstvo, na pot ruskih in francoskih pisateljev. O tem pa o drugi priliki käj več, če tudi ta trditev morda ne bo vsakemu ugajala. V oceni nekaterih pesmij, katere navaja v podporo svojih estetičnih načel, je dr. Mahnič jako srečen, kakor se tudi razprava stfma tam, kjfer se suče okrog stvarij in ne okrog oseb, tam, kjer govori o poetih kot poetih, sme dijalektično izvrstno in jako pametno imenovati. Škoda, da gospod doktor ne more ali neče (pri njegovi izobrazbi ^ moramo zadnje misliti) ločiti poeta od Človeka. Kdo se sicer briga za to, kaj je počel ^ Goethe v privatnem življenji in ljubovanji; kdo se briga za »zasebnega Hlistra« Schillerja; kdo očita kdaj Shakespeareju znano pravljico, da je bil zarad tatvine zaprt; kdo Edgar Poeju, ko bere njegove srce prctresujoče povesti, da se je pisatelj sam razdejal in uničil v samem žganji; kdo misli na to, ko prebira ognjevite, z ljubeznijo in z jedino spolovno ljubeznijo napojene poezije Petrarkove, da je bil pesnik katoliški duhoven ? A pri nas je drugače! Dr. Mahnič (in ne le on) Prcširna ne more videti ali si misliti drugače, nego »pregrešni ljubezni vdanega, strastnega, do smrti strastnega, v ljubezni in vinu razdjav-šega se, — obupanega« — torej: »mladina, čitaj, ljubi, pij, obupaj! » — Tojc pa vendar predebelo, da ne rečemo najmenj: nedostojjuo! A kaj hočemo? G. dr. Mahnič je že veliko pisal o Preširnu v laJLiuskem in slovenskem jeziku in Preširnova popolna mora-ljčna propast mu je že matiija. Nikdar ne more zapisati pesnikovega imena, da l>i mil ne dodal nekoliko ostudnih pridevkov. Prav odveč je tudi na str. 143., 144. premljevano in ponavljano vprašanje: Zakaj so »naši mladi leposlovci in pisatelji zapustili Stritarja in njegov duuajski »Zvon« ter obrnivši mu hrbet ustanovili brez njega novi »Ljubljanski Zvone ? Zgodovina tega ustanovljenja in vzroki, zakaj je Stritar opustil dunajski »Zvon« — vse to je dobro znano, zatorej moramo misliti, da tudi gospod dr. Junij v«5 o tej stvdri; njegovo nekoliko po lisičje zastavljeno — vprašanje nam je pa deti na 10 vaš istega svojstva, kateremu smo zgoraj pripisovali pokvarjeni citat iz Stritarja. Gospod dr. Junij povsod kaže, da mu je dobro znana vsaka vrsta v Stritarjevem »Zvonu«. Ali moremo tedaj misliti, da bi ne bil bral, kar je Stritar pisal v V. tečaji na 384. strdni svojega lista? »Jaz menim« — piše g. Stritar — »torej tako: Eno leto naj izhaja še »Zvon«, v tem času pa naj moji rojaki resno premišljujejo in prevdar-jajo, kako je ustanoviti nov list, in o konci prihodnjega leta naj bode vse gotovo! Jaz menim, da pravo mesto, kjer naj bi izhajal novi list, je vendar le Ljubljana — sposobnih mož je tam dovolj in vsega, Česar je treba. In ko bodemo pisali — 1881, pozdravimo z veseljem in navdušenjem lepi novi leposlovni list slovenski, pravi »naše gore list«, rekoč: »Le roi est mort, vive le roi«, ali pa kakö drugače.« — To je menda dovolj jasno. In kdo rpore trditi, da so »naši mladi leposlovci in pisatelji« zapustili Stritarja? Ravno tisti pi^ satelji, ki so kumovali novemu listu, bili so do zadnjega vstrajni sotrudniki Stritarjema »Zvonu«. A nekateri imenitni Slo .-ene i so čudni možje — večni laudators temporis „ aeti! Ko je Stritar izdaval svoj list, vzdihovali so po pokojnem JancžiČevcm »Glasuiku«, \ zdaj ko izhaja »Ljubljanski Zvon«, toži se jim po »Kresu« in dunajskem »Zvonu«. Toda ; \ vse te tožbe se nam zd6 farizejske, kajti izhajajo od ljudij, katerim niti na »Glasniku«, t I niti na »Zvonu«, niti na »Kresu« niti na »Ljubljanskem Zvonu« ni bilo nikdar ničesar ^ * ležeče, kateri nikoli niso podpirali nobenega teh listov! Ako je knjigi namen biti temelj »slovstveno kritični biblioteki«, potem prosimo, ^ naj v naslednjih zvezkih sv. Avguštin ne vlada sam tiskovnih pol. Cena vsakemu zvezku je 30 kr. Priporočamo naj-topleje tudi Slovencem to delo. — Neimenovan pisatelj je pohrvatil Kremplerjevo pripovedko »Maca i njezina majkat, neutrodljivi gospod /van Širola pa je preložil Molierjevo komedijo »Umišljeni bolestnih«. Zadnja je tiskana v Senji, a prodaje se po 30 kr. — Učiteljsko društvo »pedagogičko-književni zbor« v Zagrebu je izdalo dve novi knjigi; prva je »Emil Hi o uzgojnt, katero je po Rousseauu pohrvatil že omenjeni Širola, druga pa je »Sielo za zabavu i pouku« od Janka Tomida. Naj kdo sodi o »Emilu«, kakor hoče, dobrega zrnja našel bo dovolj v njem; hrvaška književnost pa se je ž njim obogatila za imenitno knjigo iz svetske literature. »Sielo« je namenjeno nežni mladini, kateri gospod Tomid v mičnih pogovorih pripoveduje povesti in črtice iz zgodovine in zemljepisa ter iz drugih virov. Isti mladini podaje gospod Ljud. Tomšič zabavnega in poučnega berila v III. zvezku svojega »Djetinjega vrtica«, ki se prodaje po 40 kr. Učiteljica Marija Jambrišakova je spisala II. del »Znamenitih žen«, v katerem ženski mladini postavlja na vzgled štiriintrideset slavnih žen grških, rimskih in slovanskih. »Hrvaška Matica« je to delce nagradila iz Draškovideve zaklade. — Za hrvaško zgodovino zanimivih črtic podajata nam dve knjižici, namreč »Gospa od Skrpjelac od prof. Vulovida v Kotoru, in »Carsko-turški namjestnici u Bosnic (1463 —1878) od oČ. Antona Kneževida, — Naj omenimo še gospodarski spis »Trsni ulenac«, v katerem župnik Ivan Jagid vinogradnikom pripoveduje vse, kar zvedeni strokovnjaki ved<5 o tej žalostui prikazni, ki nam hoče pokončati vse vinograde. — Od »Koledarjev« so vsi stari tudi za leto 1888. zopet prišli na svetlo. Gospod Gjuro Deželic sam je uredel tri, od katerih ima največjo književno vrednost »Dragoljub«, ki je letos doživel svoj XXV. tečaj, a stoji po 1 gld. 20 kr. Druga dva: »Hrvatski uredovnik« (XIII. tečaj i gld. 40 kr.), in »Hrvatski rofiltnik« (III tečaj — 50 kr.), namenjena sta za vsakdanjo porabo odvetnikom, uradnikom in drugim službenim osebam. Njim podoben je -»'/.votlimirt, ki ima tudi dovolj zabavnega in poučnega berila. Drugih koledarjev, ki so bolj za dotične domače potrebe po raznih manjših mestih prišli na svetlo, tu ne bomo navajali. — Tudi časopisi bodo v novem letu vsi izhajali, kakor doslej. Pridružil se jim je le »velik« zabavno-poučni list s podobami »Dom i sviet«, ki izhaja dud 1. in 15. vsacega meseca. Izdaja in ureja ga akade- mična knjigarna L. Hartmanna (Kugli i Deutsch v Zagrebu,) a kot prvi sotrudnik podpisan je hrvaški pisatelj Nikola« Kokotovič. Založniki mnogo obetajo in prvi list je res lep ter ima jako raznovrstno in zanimivo vsebino. Prav veselilo nas bo, če se list vzdrži ; ali žalostne dosedanje izkušnje so nas učile, da veliki listi s podobami pri nas ne morejo dolgo živeti. Bodimo iskreni, premalo nas je: Veliko domoljubje bi še zmoglo materi-jalne žrtve, ali odkod vzeti toliko duševnega kapitala, da bi po več beletrističnih listov mogli napolniti z dobrimi izvirnimi sestavki! Bog daj, da bi se motili! »Dom i svieU stoji za vse lefo po 6 gld., pa ga tudi Slovencem priporočamo. — ■»Društvo sv. Jero-nima* šteje letos 7400 udov, katere je obdarovalo s četverimi knjižicami. Prva je »Danica*, koledar z lepimi podobami ter raznovrstnim zabavnim in poučnim berilom. Nobena knjiga hrvaška ni tako razširjena, kakor »Danica*, kajti tiska se v 27.000 istiskih, ki se vsi razprodajo. Ostale knjige so »Svilogojstvo za pi/k* od Mažuraniča, »Živinski liečnik* od Jagiča in drugi snopič »Hrvatske poviesti« od prof. Klaiča. Kar smo rekli o prvem snopiči te hrvaške zgodovine, to tu ponavljamo z dodatkom, da gospod profesor v drugem snopiči še mnogo zanimiveje pripoveduje. — V 85. knjigi »Rada*, glasila jugoslovenske akademije, priobčil je Adolf Veber filosofiški članek »O istini*, profesor Valjavec nadaljevanje »o porabi rieči ,črez' u novoslovenltini*, prof. Nodilo peti del študije »o religiji Srba i Hrvata*, dr. Maixner pa »pregled svih radnja u programima hrvatskih gimnazija i realaka od g. /Sb? - /886.« Matica Hrvaška v Zagrebu je dnč II. decembra 1887. imela prvikrat v svoji hiši letni svoj občni zbor. Predsednik presvetli gospod Ivan Kukuljcvid Sakcinski je ta imenitni dogodek posebno poudarjal v svojem govoru, in rekel, da bode »Matica« v svojem domu z vsemi močmi podpirala tolikanj potrebno združevanje književnikov, kolikor ji to dovoljujejo njena pravila. Potem se je med drugim zahvalil vladi za novčno podporo, ki jo je zopet naklonila »Matici«, a spomnil se je tudi rajneega Gvida pl. Klobučarida, ki je »Matici» zapustil 3000 gld. Iz obširnega poročila tajnika in blagajnika gospoda Ivana Kostrenčiča podajemo »u le najimenitnejše stavke. Od »Matičnega« doma dozidani sta dve tretjini za 50.595 gld., torej prav za toliko, kolikor je občni zbor dovolil po proračunu. Ker je zagrebško mestno starejšinstvo prostor darovalo, nosi hiša že zdaj 500 goldinarjev več, nego je ista glavnica obrestno naložena prej nosila, a vredna je danes med brati najmenj 60.000 gld. Za notranjo uravnavo »Matičinega stana« darovali so zagrebške banke, hranilnice in umrvši rodoljub dr. vitez Mašek skupaj 700 gld. Za lanjsko leto je dala »Matica« udom svojim po sedem knjig, o katerih je »Zvon« že v 8. Št. 1. 1. poročal. Kazven teh knjig izdala je Matica tudi še 4. zvezek grških in latinskih klasikov ter hrvaško-slovenski slovarček, Za to leto je namenila udom svojim vsakemu po osem knjig! I. Nadaljevanje »o kukcih« od dr. Kišpatiča, 2. »Poviest rimskih ca reva* od prof. Manojloviča, 3. »Črtice iz hrvatske knjiievnosti* od prof. Broza, nadaljevanje, 4. »Zivotopis glasbenika Vatroslava Lisinskoga* od Kuhača, 5. Zvezek »Šenoinih pripoviesti*, 6. jedno izvirno pripwedko, 7. in 8. dva vzorna prevoda iz tujih literatur. Za poslednje tri stavke čuva »Matica« lepih rokopisov in sicer po jedno izvirno pripovedko od Jos Evg. Tomiča in Sandora Gjalskega, črtice iz karlovškega življenja od našega rojaka Trstenjaka, prevod »Goetheove Ifigenije« od Vladislava Vežiča, in Harambašidev prevod malo-ruskih »pjesničkih pripoviesti« od Tarasa Sevčenka. Kako »Matica« nabira ndrodno bi Jig o in koliko ima že nabranih narodnih pesmij, o tem je »Zvon« tudi že lani obširno poročal. »Matica« je v ta namen pozvala v Zagreb na svoj dom zopet dva mohamedovska trubadura, a v kratkem pričakuje tudi katoliškega pevca iz Bosne. Za urednika klasične biblioteke je imenovala »Matica« rojaka našega prof. dr. Avg. Masira, ki je izvrstno preložil in za tisek priredil .,Herodota. Razve» prevodov »Matica« izda v tej zbirki tudi književno zgodovino grško in latinsko, mitologijo, starine iu kar bi sicer bilo potrebno. V ta namen je > Matica« od vlade dobila posebno denarno podporo. Tudi »knjižnici za hrvatske trgovce« je vlada obljubila pomoči, a »Matica« bo vsako leto po jedno ali dve knjigi te zbirke dajala na svetlo. Delo je že razdeljeno med razne pisatelje, ki so zvedeni v teh strokah. Povejmo še to, da razni pisatelji pišejo za »Matico« knjige o astronomiji in fizikalnih prikaznih, nadaljevanje občne zgodovine, opis hrvaške zemlje, opis vsega sveta s podobami, črtice iz minulosti drugih Slovanov in druzega več. Tudi misli »Matica« izdati antologijo novejšega pesništva iu nekatere starejše in novejše pesnike v sijajni zunanji obliki. Povoljno kakor literarno, je tudi gospodarsko poročilo »MatiČino« za minulo leto. Udov šteje »Matica Hrvatska« 6.507, a od 46.000 tiskauih knjig jih je na prddajo pri raznih knjigarjih sam<5 še kakih 600, vse ostalo se je razprodalo! Rednega dohodka je imela »Matica« 24.814 gld., a izrednega 3.000 gld. Za knjige je potrosila 19.791 gld., a v glavnico je uložila 7.550 gld. S hišo svojo in z ustanovami za nagrade pisateljem ima zdaj vsega imeenja 102.986 gld. V zadnjih desetih letih, odkar prerojeno »Matico« vodi novi odbor z neutrudljivim blagajnikom in tajnikom gospodom Ivanom Kostrenčičem, pomnožilo se je »Matičino« imetje za več nego 70.000 gld. Knjig je v teh desetih letih »Matica« izdala osemdeset v 350.000 iztiskih za 170.000 gld. Da je občni zbor to poročilo z nepopisnim navdušenjem odobril, ne trebamo posebej poudarjati; sklenil pa je, da je na pomlad »Matičin dom« dozidati, če bodo razmere ugodne. Bog daj srečo! „Triglav". Slovenske pesni. Za samospev s spremljanjem klavirja. Uredil Ani. J'oerster. II. zvezek. V Pragi, založnik Fr. Urbanek. Velika 8°. Cena I gld. 20 kr. (Pri skladatelji 80 kr.; po pošti 5 kr. več.) — Gledd obsega, oblike in namena te zbirke velja tudi o tem nadaljevalnem zvezku „Triglava", kar je poročal „Ljubljanski Zvon" našim Čitateljem že o I. zvezku „Triglava". Vsebina II. zvezku pa je: 13. „Zagorska". 14. „Nekaj novega". 15. „Slovo". 16. „V planinsko vas". 17. „Vojaška". 18. „Tolažba". 19. „Zvonikarjeva" (besede in napev zložil BI. Potočnik). 20. „Svarjenje". 21. „Vse mine". 22. „Veselja dom" (besede in napev zložil A. M. Slomšek). 23. „Dolenjska" (besede in napev zložil BI. Potočnik). 24. „Pri luni" (besede in napev zložil Miroslav Vilhar). — Tudi v tem zvezku prevladuje närodna pesem. Gospod skladatelj se je držal strogo ndrodnih napevov, a obliko dal jim je tako ljubko in umetalno, da bodo ugajale te naše pesmi tudi najstrožjemu kritiku. V zadregi smo, katere bi imenovali najlepše, a preverjeni smo, da najde vsakdo izmed njih takih, katere je že od nekdaj rad popeval. Res veliko niirodnega blaga je v „Triglavu" nabranega. Prav živo priporočamo zbirko našemu muzikalnemu občinstvu in želimo, kar smo do sedaj pogrešali, da se ndrodns pesem ne udomači le v zasebnih krogih, temveč tudi pri koncertih, besedah in drugih javnih produkcijah naših slovenskih pevk in pevcev. A. K. Učenke v petib delih sveta. — Pod tem zaglavjem sta izšla dosedaj v založništvu Giontinijevcm 1. in 2. zvezek tega dela, katero je spisala francoski pisateljica Eliza Bothel, in katero je na slovenski jezik prevel Anton Sušni k. Prvi zvezek s slikano podobo na prvi strdni, obseza dve mični povedki: „Darinka, mala Črnogorka" in „Dafna, mala Grkinja" ; drugi zvezek pa: „Lori, mala Zamorka'-, in „Sita, mala Hindostanka"; tretji iu četrti zvezek, ki pa stoprav izideta meseca februvarija ali marcija 1. 1888., obsezala bodeta: „Izanami, mala Japonka", „Inana, mala Mehikanka", in „Ema, deklica z hava-jiških otokov". — Francoska akademija znanosti je odlikovala te spise, kateri so osobito namenjeni ženski šolski mladini ter opisujejo in rišejo zanimljivim načinom kulturno stališče in položaj ženske in njene odgojevalne razmere pri raznih ndrodih — z nagrado „Month) on" v znesku 10.000 frankov. Tu bodi omenjeno, da je slavni pisatelj baron Monthyon (1733—1810), državni svetovalec in kancelar grofije Artoaške, založil mnogo ustanov. Francoska akademija ima dve ustanovi od njega j>o 10.000 frankov, koji podeljuje za najboljše spise nravno-poučne. Monthyon, preselivši se na Angleško, razdelil je ondi tri milijone frankov za človekoljubne namene. Spisi Elize Bcrthetove so prevedeni doslej samd v češčino (od smihovskcga učitelja g. Adolfa Potfičeka), in okrajni šolski svčt praški je odobril to knjigo za šolske knjižnice. „Slov. Narod" je pisal pred tremi leti: „Zelo bi mu bili hvaležni, ako bi se kd<5 lotil tega dela ter nam prevčl v slovenščino za žensko mladež te spise."' Evo jih, sezite pönje. Davno že nismo dobili v roke za naše deklice tako mikavnega spisa, kakor je v jako lični opravi (tisek Klcinmayrjev in Bambergov) in razumljivem jeziku to delo, zaradi tega je roditeljem in šolskim knjižnicam, ki hotč učenke svoje obveseliti, priporočamo z najboljšo vestjo — kajti prelagdtelj pošilja te spise med svet brez vsega hrupa in krika. —k. Drobtinice. XXI. Letnik. Vredil dr. Franc Lampe. Izdala Katoliška družba za Kranjsko. V Ljubljani, 1887. Tiskala »Katoliška tiskarna«. 295 str. 8°. Na čelu slika svetega očeta Leona XIII. Katoliška družba za Kranjsko je izdajala do predlani »Glase«, drobne knjižice versko-poučne vsebine. Nanizalo se je XX zvezkov Namesto 21. letnika »Glasov« pa je izšel XXI. letmk »Diobtinic« po osemnajstletnem premolku. Urednik dr. Fr. Lampc posvečuje jih »Nj. svetosti Leonu XIII, zlatomašniku, ljubljenemu očetu ndrodov.« Živo-topis njegov je spisal A. Kalan. Spredaj in zadaj ga spremljata slavnostni pesmi Ivana Kreka. Iz druzega predalca se usipa »Govorniško blagtf« in med njim tri iz nemškega preložene cerkvene propovedi Slomšekove ter štirje nagovori rajnega knezoškofa A. M. Slomšeka, katere je imel 1. 1862. v mariborski Čitalnici Slomšekov spomin se ž njimi pač ni poveličal. Čitajočim to žalostno ostalino pokojnega slovstvenega velikana zdelo se nam je, da nam je zašel v roke kakov kozmopolitiški pastirski list naših novejših »slovenskih« škofov. — Tretji razdelek »Ogledala bogoljubnega in spodbudnega življenja ali životopisi« stavi nam pred oči Italijana sv. Alfonza Ligvorijana; njegov životopis je oskrbel Slovencem iz »Slovana« znani prevajalec »Sazavskih letopisov« Ivan Müller. Potem je popisano življenje zaslužnega Nemca Adolfa Kolpinga. Kakšen domač slovenski „bogoljubnik" in „spodbudnik" nj_našel___mesta v živ.otopisnem „ogledalu". — Zadnji oddelek „Berilo podučno in zabavno" namenjen je leposlovju. Najbolj nam ugajajo „Psalmi". Že 1. 1872. podal je g. Ivan Vesel v Trstenjakovi „Zori", izvrsten metriški prevod 22., 102., 121., 130., 136 in 93. psalma. V „Drobtinicah" iznenaja nas z novimi divnimi proizvodi te vrste. „Nas zatreti vsi hotč. Naših znamenj ni in ni proroka; Božji šotor je požgan ; Kdo povč, kdaj l>ode konec joka? Bog, doklej naj psuje vrag? Tvoje Ti ime preklinja v zlobi? Kaj ustavljaš še roko? Dvigni jo, sovražnike vgonobi!" (Ps. 73.). Mogočno se glasd ti stihi; velečastneje ti poljejo v duši nego sam svetopisemski izvirnik. Razven citovanega 73. preložil je g. Vesel še 95., 45., 20., 83. in 21. psalm. — Pomen nekdanjih „Drobtinic" v našem slovstvu je velikansk. Ondso ug jajale_.pat naši „družbi sv. Mohorja". Obema je jednak namen : podajati slovenskemu ljudstvu tečne dušnehrane. Družba tiska knjige v 35.020 izvodih. V koliko izvodih pa morejo iziti „Drobtinice" ? Slovencem je kkj malo mari literarnega gospodarstva ! —11. „Ljubljanski Zvon" Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovomi urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani. Vabilo. || V . . ; ' Z denašnjo številko se »Ljubljanski Zvon« s čilimi močmi odpravlja na »delo svojega osmega leta. Program, katerega si je »Ljubljanski Zvon« postavil pred sedmčmi leti, po katerem se je zvesto ravnal ves čas svojega izhajanja, — ta program hoče neizpremenjen zvrševati tudi tekoče leto; kajti izdatna vsestranska podpora, katero je »Ljubljanski Zvon« našel pri pisateljih naših, kakor tudi pri občinstvu slovenskem, kaže nam jasno, da list v dozdanji oWiki svoji najbolje ugaja književnim potrebam naroda našega. »Ljubljanski Zvon« bo3e zategadelj tudi odslej v prvi vrsti gojil leposlovje v najšitjem pomenu te besede. Priobčeval bode znanstvene in ulcovite razprave iz različnih oddelkov človeškega znanja. Zbiral bode narodno blag6. Skrbel bode za točen pregled sočasnega - si o v ensk eg a •slovstva in imenitnejših proizvodov drugih slovanskih literatur, zlasti lir vaške, ter napdsled poročal o napredovanji domačih književnih in umetnostnih zavodov. Spisov, katere misli »Ljubljanski Zvon« priobčevati, ne bodemo tukaj podrobno naštevali; sam<5 splošno omenjamo, da so mu ohranjeni dozdanji preskušeni in priljubljeni sotrudniki njegovi. Opiraje se na zgoraj razviti progra'm, kakor takisto na dozdanje svoje delovanje, nädeje se »Ljubljanski Zvon«, da mu tudi tekoče leto ostanejo zvesti dozdanji njegovi prijatelji, da se pa okoli njega zberö Še novi podporniki. Saj je naloga, katero mu je zvrševati, lepa in plemenita: vsestranski razvoj beletristiČne književnosti slovenske! V Ljubljani i. januvarija r88/. Uredništvo „Ljubljanskega Zvona"» izhaja vsakega meseca i. dan v zvezkih, po . 4 pole velike osmerke obsczajočih, ter stoji v Ljubljani na dom poMljan ali po pošti prejemati r za vse leto .... 4 gld. 60 kr. » pol leta ... 2 » 30 » : ? » četrt leta .... I » 15 » Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr. Dobivajo se tudi.še: »Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1882) nevezan po- . , <3 gld. — kr v Bonačeve platnice vezan po........ 4 » 20 » »Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (1883) nevezan-po 3 » ' —r » v Bonačeve*pl$tnice vezan po.....' . - . 4 '» 20 » »Ljubljanski Zvon«» V. tečaj {1885) .nevezan po . . 3 » — » - v Bonačcve platnice vezan po . . . . .. . . . 4 »- 20 » »Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1886) nevezan po . . 3 » — » v Bonačeve platnice vezan po . . ...... 4 » 20 » »Ljubljanski Zvon«, VII. tččaj (1887) nevezan po . . 4 » ' —: » v Bonačeve platnice vezan po . . . . . . . 5 » 20 » Letnika I. (1881) in IV.'(1884) sta,nam že pošla. Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu: »Rokovnjači«, Zgodovinski roman, spisala Jos Jurčič, in Janko Kčrsirik po . . . . . . . . V .f- .. .*' . ' '. - 5° kr. UpraVništvo „Ljubljanskega Zvona". Ljubljana, Dunajska cesta 15. I i,,,,M .ji.« i. .r) IUUIIUnrm.yn tiM'rni 1 HITrnan>ni«iiii^,niar>y Knjigo: „Russland «it Aietmng der I prodaje pisatelj dr. Fr. J. Celestin v Zagrebu po 50 kr. j| in 10 kr. poštarine (mesto prejšnje cene 4 gld.). "i ^ii m Ii i i ti i 1 ti rti min i 1 14-M'V mth i i i i in l l I H.H.mi||M»,UM,»n,r