Naš stan In naSa skupnost. Zelczo je močno radi svoje skupnosti; ko ta odpovc — razpada. Razpasti mora tudi vsako društvo, v katerem te vczi ni. Ako nam je društvo potrebno, ustvarjajmo s'kupnost. S pomočjo stanovskih društev jc učitelj postal spoštovan in upoštcvan človek. Slovenslko šolstvo je naglo napredovalo šele tedaj, ko je imelo izobraženo, požrtvovalno in v sk_pnem narodnem delu združeno učiteljstvo. Avstrija jc to vedcla in videla; zato nas je razdvajala po načelu — divide et impera! in s tem zadrževala naš napredck, Ko pa nam je zasijalo solnce narodne enakopravnosti in svobode v lastni državi, je tudi šolstvo in z njim naš stan nastopil pot navzgor. Pot navzgor pa je težja, čim večji je klancc. In naš klancc je strm. Toda mi se ga ne strašimo, saj delo dcla moža. Podali si bomo roke in ramo ob rami si bomo 'krčili pot k skupnemu cilju. Mi vidimo pred seboj naš v stoletnih borbah izmučeni narod, Iki si sedaj, ko je prišel v zatišje, želi počitka. In če mu pri počivanju odrevenc noge!? Kdo mu bo vlil oživljajočega ognja, da sredi pota ne zaspi —? Mi, ki smo vzgojitelji tiste mladine, s katero se več« no prerajajo narodove sile. Mi smo poklica- ni, da kopljemo strugo onemu čudodelnemu vrclcu našega naroda, o katcrem nam jc za= pel Zupančič: »Mi gremo naprej, mi strelci...« Živimo v mladi državi, fci rabi močnih stebrov, na 'katerih naj vzraste mogočna stavba jugoslovenskerta bratstva. Mislim. da smo tudi mi tisti, ki hočemo, moremo in moramo biti tak prepotrebn steber. Da pa bomo vredna opora, močan steber svojemu narodu, sezidajmo ga iz najboljšega materiala. Zve« žimo ga z malto, ki se nc bo drobila in pokala! Prepojimo ga s požrtvovalno ljubeznijo, oklcnimo ga z obrcči pravcga prijateljstva. Nj. Vel. kralj A'eksander nam je ndkoč dejal: »Le vsak dober Srb, Hrvat ali Slovenec more biti dober Jugoslovan. In le iz njih bo zrastla močna Jugoslavija.« Na posameznikih je torej sezidana vsaika človeška družba, pa naj bo majhna ali velika. Na posameznikih ljudje ocenjujejo ves stan. Zato je sveta dolžnost vsakega izmed nas, da sc ne erikrat, ampak mnogokrat pretehta, ali jc tak učitelj, ikot bi po svojih zmožnostih lahko bil in ali jc v korist in čast stanu in na« rodu. Ako bo popolen posameznik, bo popolna tudi celota. Iz takih zdravih prvin zgrajena skupnost bo nezlomljiva. Kako pa naj zvežemo med seboj vse te drobce v cnovit stebcr? Začcli bomo pri uči= teljstvu posameznih šol, 'končali pa pri JUU. Treba nam je le malte, iki jo dobimo s pravo zmcsjo pcska, apna in vode. Tudi v našem stanu so ljudje najrazličnejših značajev. Nekateri so mehki kot apno, drugi so robati in trdi kot pesek. Sestavine torej imamo. Treba jih je le zamesiti z malo dobre voljc in tova= rištvom, pa bomo imeli na šolah najlcpšo harmonijo dopolnjevanja. Ko sem pred kratkim bral Polletno poro= čilo, sem obstal pri natisikanem vprašanju: »Kakšni so odnošaji mcd učiteljstvom in upraviteljem?« To me je upravičcno zabolelo in užalilo. Kakšni naj bi neki bili odnošaji med ljudmi, ki so se vsi odgajali v isti namen, ki jih jc usoda privcdla v isti kraj. da tam s svojim sikupnim dclom in vzgledom vzgoje dober narod, ki naj tvorijo s šolslko mladino eno vzorno družino, katerim mora biti ljubezen, rahločutnost in odpustljivost poklic? To naj bi se vprašal vsak učitelj in upravitelj in ono vprašanje bi bilo odveč. »Učiteljski Tovariš« je zadnjič prinesel članek pod najnovejšo krilatico »Ni časa«, ki jc postala sikoro tako popularna kot »kriza je«. In za koga ni časa in kdaj je kriza največja? Največkrat takrat, ko pri nas potrka požrtvovalni tovariš ali deloma tovarišica, ki nas prosi sodelovanja pri stanovskem društvu, ali ko prosijo za podporo tej ali oni učiteljski ustanovi. Ali pa smo res tako ncdelavni, ali je učitelj res tak stiskač, da ne da dinarja za pptrebno stvar? Ne! Če srečaš upehanega tovariša ali tovarišico in vprašaš — kam, ti na« vadno odgovori: pevsko vajo imam, igro študiramo, k telovadbi v Sokolski dom, pri ga^ silcih imamo sejo, 'kmetijsko predavanje, gospodinjski tečaj itd. In če ga razna društva prosijo za ustanovnega člana, podporncga člana, za nabiralca in darovalca pri gradbi tc ga ali onega doma, ali v šoli otrok nima zvezka, je lačen, poprosi berač — vedno ima učv telj mehko srce in odprte roke, če le že niso prazne. In za koga vse to — zase, za svoj stan? Malo. Največ za druge. To je več kot zahtcva od nas božja zapoved: »Ljubi sv7oje= ga bližnjega kaikor samcga sebe!« Mi kršimo to zapoved. Kdo je učitelju bližji kot tovariš učitelj in tovarišica učiteljica? Spoznajmo to in strnimo se! Spojimo svoje srce v prid sebi in vsemu učiteljsikemu stanu. Ako bo med nami močna skupnost, bo z nami moč in s to bodo računali naši nasprotniki, preden bodo vrgli na nas krivičen kamen, ;kot sc je to zgodilo pred letom, ki nas še danes boli. Sloga jači, nesloga tlači. Prvi del tega pregovora lahko že občutimo, odkar se je vse jugoslovensto učiteljstvo združilo v eno močno enotno organizacijo JUU. Ako beremo dnevne časopise in poslušamo javno mnenje, opazimo, da se naš stan povsod omenja s spoštovanjem in pohvalo. Ali smo se v enem letu res toliko poboljšali? To je moč sikupnosti. Z uradniškim zakonom smo bili uvr* ščeni v uradniške vrste, kamor po svojem delu in izobrazbi pripadamo. Ali so nam to naklonili po lastni uvidevnosti? To jc delo naši3 organizacije. In šols'ki zakon? Tudi v njem se pozna delo vsega učiteljstva. Nismo pa še dosegli vsega. Še nas žuli čevelj tu ali tam. Nujno potreben je pravilniik k šolskemu zakonu, ureditev stanovanj in stanarine, končna odmera kuriva, novi uč« ni načrt, naša zastopstva v javnih korporacijah, nastavljanje, napredovanjc, nadzorniško vprašanje in drugo. Zato pa nujno rabimo požrtvovalnega sodelovanja vseh, od učiteljskih pripravnikov do nadzornikov. Ne glejmo samo na svojo lcstcv. gradimo celoto! Spoznavajmo se med seboj. Pri vsakcm boš našel na zunaj morda skrite vrline, zaradi katerih ga boš lahlko spoštoval in bosta postala iskrena tovariša. Ako pa misliš. da si boljši in sposobnejši od nje= ga, mu ljubeznjivo pomagaj k napredku. In tisti, ki je doscgel kak višji položajni klin, naj nas nc gleda od zgoraj, stopi naj doli in naj bo naš, 'ker iz nas je izšel. Mi rabi= mo voditeljev, pa tudi oni rabijo nas; zato bodimo organska celota. Kako pa naj mi pripomoremo k močni celotni organizaciji? Naša naloga je, %da ustvarimo zdravo celico k temu skupncmu organizmu. Izpopolnjujmo svoje društvo! Bodimo mu zvcsti in delovni člani! Podpirajmo ga z dobrim svetom in dejanjem. Tu je naše ognjišče, na katerem naj se izžareva vsa naša tvorna sila. Tu srkajmo moči in hrepenenja po stanovski popolnosti. Tu naj bo naša sta= novska spovednica in prižnica. Mi vsi pa bodimo sodniki, obtoženci in vodniki. Tako bo z nas nastala duhovna cdinica, ki bo dobrodošla opeka k strebru našc lepe domovine. Svojemu stanu pa smo dolžni- ravnati se po Gregorčičevih besedah: »Mož cel na svojem mcstu vsakdo bodi, ne stol možu, mož stolu da sijaj!«