MARKO URŠIČ: ROMANJE ZA ANIMO (Ljubljana, Cankarjeva založba 1988, 219 strani) Že Uršičev leposlovni knjižni prvenec, roman Razpoke, je pokazal, da imamo opraviti z zrelim in kultiviranim pisateljem, ki ga ne mučijo začetniške oblikovalne težave. Novi Uršičev roman, Romanje za Animo, to zrelost in kultivira-nost še potrjuje. Avtor se je enako skrbno ukvarjal z oblikovnimi in tematskimi sestavinami. Roman je zgTadil na sicer že večkrat uporabljenem načinu, da se avtor označi zgolj za izdajatelja ali prirejevalca dela, ki ga je napisal nekdo drug. Ta sistem nakazuje avtor že v podnaslovu takole: »roman - dnevnik po Anonimusovih »Zapisih s poti« za tisk pripravil Marko Uršič«. Avtorska igra »podvajanja« pa poudarjeno prehaja nazaj v »združevanje«. Že v uvodu pravi »prirejevalec«: »vse bolj se mi je namreč zdelo, da sem ta dnevnik napisal jaz sam, moj »drugi jaz«, nekakšen moj popolni dvojnik«. In v epilogu: »Ko znova premišljujem o usodi Zapiskov s poti in njih avtorja, se mi vse bolj zdi, da sem avtor teh zapiskov resnično - jaz sam«. Besedno in miselno igro si je privoščil avtor že v naslovu. Animo, ki je sicer v romanu dejanska ženska oseba (spominja seveda tudi na jungovsko animo), najdemo anagramsko skrito v avtorju oziroma njegovem zakritem imenu: Anonimus. Dogajanje romana poteka v Jeruzalemu, torej na pomembnem zgo- Andrijan Lah dovinskem in sodobnem političnem in kulturnem prizorišču in povezovališču kar treh najpomembnejših, sprva bliž-njevzhodnih in pozneje svetovnih ver: judaizma, krščanstva in islama. Okvir zgodbe je takle: Anonim se ustavi na poti iz Indije domov v Jeruzalemu (torej je eden tistih številnih, ki iščejo »luč na vzhodu«. Potovanja na vzhod z bolj ali manj določenim iskateljskim ciljem so se medtem že uveljavila kot zanimiva sestavina slovenskih literarnih del, npr. pri M. Dolencu, E. Flisarju idr.). Namesto nameravanih nekaj dni ostane Anonim v Jeruzalemu kar več mesecev. V tem času doživi pravcati roman, ki mu sledimo prek dnevniških zapiskov od maja do julija. Roman, ki je oblikovno dnevniški, je vsebinsko posrečena mešanica ljubezenskega, idejnega in celo pustolovskega. Ljubezenska stran zgodbe je v znamenju Anonimove zveze z Animo, ki je ne glede na svoje ženske čare zanimiva tudi kot judovsko-arabska mešanka. Idejno stran predstavljajo številni teološki in meditativni ekskurzi, ki izpričujejo bogato piščevo razgledanost. Mestoma se prepričamo tudi o avtorjevi filozofski strokovnosti, vendar ne na škodo primerno prevladujoči pripovednosti. Izstopajoči lik v idejni strani zgodbe je rabi Jaakov, blagi modrijan, ki s svojo strpnostjo ustvarja most med nasprotnima bregovoma obeh narodov ene dežele. In še pustolovska stran romana. Označujejo nastop palestinskih teroristov, ki ugrabijo Anonima za talca (to opisuje 2. del romana). Arabsko-izraelska (judovska) dvojnost je osrednja podoba ostro razklanega sveta, Anima in Jaakov pa predstavljata dve možnosti približevanja nasprotnih si polov. Teroristi Anonima končno izpustijo in ta se napoti k Jaakovu v bolnico. Tu se razodene tudi pripovedovalčevo bogoiskateljstvo z vprašanjem rabiju: »povej mi... je Bog?« Rabijev odgovor je »sitra ahra« = druga stran, kar bi lahko nakazovalo ono (skrivno) stran, nedostopno tukajšnjosti, morda pa spoznavno tam, onstran. Pomembno stran 984 predstavljajo v romanu sanje, saj v nekem smislu omogočajo pogled na drugo (ono) stran. Zadnje poglavje, v katerem nastopi (sanjsko) »bitje svetlobe«, se končuje s stavkom: Tujec sem na zemlji. V epilogu zvemo, da je Anonim padel kot žrtev strmoglavljenega izraelskega letala na progi Tel Aviv—Rim. Torej nekak značilni moderni Ikarov padec. Nedvomna relevantnost bivanjskih vprašanj, domiselna in poglobljena pripoved in stilna izbrušenost dajejo romanu visoko kakovostno oznako. Povsem je mogoče pritegniti založniškemu ocenjevalcu romana Andreju Inkretu, ki pravi, da je Uršičevo Romanje za Animo »nabito s sijajno miselno in artistično energijo«. Vsekakor gre za razveseljivo uspelo stvaritev naše novejše proze. 985 M. Uršič, Romanje za Animo; M. Malenšek, Marčni veter 1216 Slavko Gaberc Popravek Ker so v 10. številki Sodobnosti imeli tiskarski, lektorski in korektorski škratje nekak družni poskočni ples, bi prosil za posamezne popravke, str. 983 (1. stolpec): 1. vrsta: izredno ploden -prav: plodni; 8. vrsta: Novele - prav: Novelete; 2. odstavek, 4. vrsta: omenja: prav: pomeni; str. 984 (2. stolpec): 16. vrsta od spodaj: Označujejo -prav: Označuje jo; 1. vrsta zadnjega odstavka: dvojnost-prav: dvojost (gre za ločilnost, ne za množilnost); str. 985 (2. stolpec): 11. vrsta od spodaj: udeležencu -prav: udeleženca; str. 986 (1. stolpec): 5. vrsta od spodaj (ta je najhujša!): moral dati -prav: mogel dati (niti na misel mi ne pride, da bi avtorju vsiljeval kak »svoj« naslov. Ne gre za moranje, gre za možnost: avtor bi lahko dal (ali: mogel dati) namesto Drobtinic drug naslov, a ga ni... itd.). Andrijan Lah