601 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.1(450.361Trst)"18" Prejeto: 3. 6. 2019 Borut Žerjal univ. dipl. zgodovinar, etnolog in kulturni antropolog, Beblerjeva 6, SI–6000 Koper E-pošta: borutzerjal1@gmail.com Ljudska gradnja v Trstu 19. stoletja: od začetkov do posega občine IZVLEČEK Avtor v članku opravi pregled razvoja ljudske ali socialne gradnje v Trstu od prvih zasebnih pobud sredi 19. stoletja, prek skupnega nastopa tržaškega meščanstva (v Società triestina costruttrice di edifici popolari – Tržaška družba graditeljica ljudskih stavb) do posega občine z ustanovitvijo zavoda Istituto comunale per le abitazioni mi- nime (Občinski zavod za minimalna stanovanja) leta 1902. Članek se osredotoča na politično in ekonomsko ozadje akterjev tega razvoja ter na uporabljene stavbne tipologije. Umestitev v širši evropski kontekst pa pokaže, da je do- gajanje v Trstu sledilo dogajanju v drugih industrijskih mestih 19. stoletja. KLJUČNE BESEDE gospodarstvo, socialna gradnja, bivalne razmere, meščanstvo, delavstvo, Trst, 19. stoletje ABSTRACT POPULAR HOUSING IN TRIESTE IN THE NINETEENTH CENTURY: FROM ITS BEGINNINGS TO MUNICIPAL INTERVENTION The article provides an overview on the development of popular or social housing in Trieste from the first private initiatives in the mid-nineteenth century, joint efforts of Trieste inhabitants through Società triestina costruttrice di edifici popolari (Building Association for the Erection of Popular Dwellings in Trieste), to municipal intervention with the founding of Istituto comunale per le abitazioni minime (Municipal Institute for the Erection of Minimum- Size Dwellings) in 1902. The focus is on the political and economic backgrounds of the key stakeholders, and the architectural typology used. On the other hand, placing Trieste within a wider European context shows that its deve- lopment followed the examples of other industrial cities in the nineteenth century. KEY WORDS economy, social housing, housing conditions, bourgeoisie, working class, Trieste, nineteenth century 602 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–614 2019 Razvoj, ki ga je Trst doživel po razglasitvi svo- bodnega pristanišča leta 1719, se je še posebno v 19. stoletju odražal v nenehnem pritoku priseljencev, ki so korenito spremenili socialno, etnično in predvsem urbano strukturo mesta. Mesto se je zlasti v zadnjih desetletjih 19. stoletja in prvih dveh desetletjih 20. stoletja bliskovito povečalo in razširilo v vse smeri,1 tudi v višino.2 Vendar pa gradnja, podvržena špeku- laciji zasebnih vlagateljev, ni dohitevala te demograf- ske rasti,3 ne po količini in še manj po kakovosti, kar je sicer na splošno veljalo za vsa evropska mesta v času industrijske revolucije. Tržaško meščanstvo in politična elita si nista mogla dolgo zatiskati oči pred problemi, do katerih je prihajalo zaradi neprimernih bivalnih razmer večine prebivalstva, in pred grožnjo nemirov, do katerih bi lahko ti pripeljali.4 Tako so prvi pobudi ljudske gradnje s strani filantropa Sal- vatorja Valobre sledili posegi nekaterih velikih družb za njihove zaposlene (pomorska družba Avstrijski Lloyd za delavce v svoji ladjedelnici in družba Južne železnice za železničarje) in leta 1870 ustanovljena zasebna Società triestina costruttrice di edifici popola- ri (STCEP – Tržaška družba graditeljica ljudskih stavb), pri kateri lahko prvič govorimo o širšem pri- stopu k ljudski gradnji v Trstu. Resnično sistemski pristop pa je bil možen šele, ko se je tržaška obči- na, ki je sicer vodila za tisti čas še izredno liberalno urbanistično politiko,5 odločila neposredno poseči v to problematiko. Tako je leta 1902 ustanovila Istituto comunale per le abitazioni minime (ICAM – Občin- ski zavod za minimalna stanovanja). Ta zavod, ki je z ureditvijo svojega pravnega statusa lahko začel v polnem obsegu delovati šele sedem let pozneje, je v naslednjih skoraj 120 letih in pod različnimi imeni6 odločilno prispeval k reševanju stanovanjskega pro- blema v Trstu in močno zaznamoval njegovo dana- šnjo podobo.7 1 Od vseh hiš, ki so stale leta 1910, jih je bilo v desetih letih pred tem zgrajenih 27,7 % (v okolici mesta) oziroma 15,4 % (središče mesta). 12,5 % hiš je bilo zgrajenih v zadnjem de- setletju 19. stoletja, tako da jih je bilo v obdobju 1891–1910 zgrajenih približno 40 % (podatki za okolico mesta) (Panjek, Gradnja in stanovanja, str. 82–84). 2 V Trstu je bil v primerjavi z drugimi avstro-ogrskimi mesti delež stanovalcev, ki so stanovali v tretjem, četrtem ali viš- jih nadstropjih, največji (Österreichische Statistik, 1. Heft, str. 6–8). 3 Gl. Castro, Edilizia popolare, str. 33. 4 Gl. Marchigiani, Tra spazio e società, str. 142, op. 3. 5 Gl. Panjek, Chi costruì Trieste, passim. 6 Leta 1924 je postal Istituto autonomo per le case popolari e per l'industria edilizia; leta 1936 Istituto fascista autonomo per le case popolari della provincia di Trieste; leta 1943 zopet Istituto autonomo per le case popolari di Trieste in nazadnje leta 1999 Azienda territoriale per l'edilizia residenziale (ATER – Pokra- jinsko podjetje za bivanjsko gradnjo). 7 Prvi, ki je sistematično obravnaval ljudsko gradnjo v Trstu v 19. stoletju, je bil Mario Zocconi (L’edilizia popolare), ki je že leta 1968 obdelal obdobje do ustanovitve ICAM, vključno z njegovo ustanovitvijo. V 80. letih 20. stoletja mu je sledila Flavia Castro (Edilizia popolare), ki je svojo raziskavo razši- rila na celotno zgodovino ljudske gradnje v Trstu, od njenih Stanovanja za delavce v 19. stoletju Trst se je v 18. stoletju začel širiti zunaj srednjeve- škega obzidja na nekdanje soline na severu (Terezi- janska četrt – Borgo Teresiano) in ob obali na prostor, ki so ga z izsuševanjem iztrgali morju ( Jožefinska če- trt – Borgo Giuseppino).8 Nižjim slojem pa je bilo ve- dno bolj prepuščeno Staro mesto (Città Vecchia), kjer so se novi priseljenci, ki so bili potrebni pristanišču in trgovskim dejavnostim, najprej naseljevali v že ob- stoječe stavbe. Te so pogosto tako povsem spremenile svojo namembnost, kot na primer številne patricijske palače, nato pa tudi v novozgrajene hiše. Te so seve- da gradili zasebni investitorji in so zagotavljale zelo nizek bivalni standard, predvsem zaradi slabe kako- vosti gradnje in slabega prezračevanja – večnega pro- blema v arhitekturi 19. in 20. stoletja. Majhen obseg Starega mesta je pospeševal tudi gradnjo v višino z nadzidavanjem že obstoječih stavb.9 V Terezijanski četrti, kjer so najprej stala samo skladišča trgovcev, se je pod pritiskom povpraševanja po stanovanjih raz- vil tip stavbe, ki so jo sestavljali skladišče v pritlič- ju, gosposko stanovanje lastnika v prvem nadstropju in manjša stanovanja za najem v višjih nadstropjih. To je sicer pomenilo, da so različni sloji bivali pod isto streho, vendar so bile, kakor pokaže Zocconi na primerih podstrešnih stanovanj v tej četrti, razredne delitve močno prisotne.10 Stanovanja za nižje sloje so gradili tudi v drugih četrtih, ki so nastajale s širje- njem mesta (na pobočjih hriba sv. Vida – San Vito –, ki se spuščajo proti morju) in ob prometnicah, kot sta via Commerciale in via Molino a Vento. V contrada San Michele, ki leži v neposredni bližini Jožefinske četrti in Starega mesta, zaradi česar je bilo tam na prehodu iz 18. v 19. stoletje zgrajenih več patricijskih palač, kot na primer Rotonda Pancera, najdemo tudi prvi primer socialno usmerjene stanovanjske gradnje v Trstu. Tržaški patricij Giacomo de Prandi, ki je z začetkov do izdaje knjige (prva izdaja 1984 in druga 1992, ob osem- in devetdesetletnici ustanovitve ICAM). Ob stoletnici ICAM je izšel zbornik Trieste '900: Edilizia sociale, urbanisti- ca, architettura. Un secolo dalla fondazine dell'Ater (Trst v 20. stoletju: Socialna gradnja, urbanistika, arhitektura. Sto let od ustanovitve ATER), v katerem so zbrani ne samo prispevki različnih avtorjev in avtoric o ljudski gradnji v Trstu in dru- god po Evropi, temveč tudi predstavitve vseh pomembnej- ših projektov ljudske gradnje v Trstu, od stavb Avstrijskega Lloyda naprej. Za obdobje dolgega 19. stoletja je treba po- sebej izpostaviti prispevka Elene Marchigiani (Tra spazio e società) in Caterine Lettis (Archittetura ed edilizia socia- le). E. Marchigiani je pozneje objavila še en zanimiv članek (Dall'edilizia sociale), v katerem se je podrobneje posvetila političnemu ozadju ustanovitve STCEP. To sliko dopolnju- jeta dva prispevka Aleksandra Panjeka, ki sicer obravnavata zgodovino celotnega gradbeništva v Trstu (Chi costruì Trie- ste ter Gradnja in stanovanja v Trstu). 8 Panjek, Chi costruì Trieste, str. 644–670. 9 Zocconi, L’edilizia popolare, str. 4–7. Gl. tudi Mumford (Me- sto v zgodovini, str. 586), ki opisuje, kako so na začetku in- dustrijske revolucije povsod po Evropi stanovanja za delavce najprej zagotavljali z deljenjem večjih starejših hiš. 10 Zocconi, L’edilizia popolare, str. 7–9. 603 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–6142019 nakupom nekdanjega javnega vrta ob tej ulici in gra- dnjo svoje »dominikalne« hiše vsaj po mnenju Etto- reja Generinija iz leta 1884 pravzaprav ustvaril ugled te ulice, je del svojega novega posestva namenil na- jemniškim stanovanjem, ki jih je dal zgraditi na za- četku 19. stoletja.11 Vrstne hiše, ki tam stojijo še da- nes, imajo dve nadstropji; v vsakem sta bili izvorno dve stanovanji, ki sta obsegali večjo in manjšo sobo, kuhinjo in zunanje stranišče v njeni bližini. Upošte- vajoč tudi vrtove za hišami, Zocconi poudarja raz- meroma visok bivalni standard teh stanovanj in jih primerja s socialno naravnanimi gradnjami v Veliki Britaniji v 18. stoletju.12 Vse 19. stoletje je tržaško gospodarstvo doživljalo globoke spremembe, ki so to trgovsko mesto 18. sto- letja preoblikovale v mesto tranzitnega pristanišča, industrije in različnih terciarnih sektorjev, kot je za- varovalništvo. Ti premiki in eksponentna demograf- ska rast13 so velik del kapitala tržaškega meščanstva usmerili v nepremičnine. Po Panjeku ni šlo za tipično varno investiranje z nižjimi donosi, kot se običajno domneva ob investicijah v nepremičnine, temveč za izrazito pridobitniško dejavnost, ki je zagotavljala visoke donose na vloženi kapital in ki je bila po- membna tudi za mestno ekonomijo, saj je gradbena dejavnost prispevala h gospodarski rasti. Investicije v nepremičnine so to značilnost obdržale vse do za- dnjih let pred izbruhom prve svetovne vojne.14 V 60. letih 19. stoletja, ko je pod vplivom krize v trgovskem sektorju kljub hitremu priseljevanju gradbeništvo v Trstu stagniralo, sta investiranje vanj spodbujali tudi država in občina, ki je leta 1868, uveljavljajoč svojo avtonomijo, na Trst razširila cesarsko uredbo o za- časni oprostitvi novogradenj in prenov nepremičnin- skega davka in drugih dajatev.15 V luči tega obdobja stagnacije moramo videti tudi ustanovitev STCEP in Banca triestina di costruzione v naslednjem desetletju, o katerih bo več govora v nadaljevanju. Posledice špekulativne gradnje, ki je raje investi- rala v stanovanja za srednji in višji sloj, ki so prinašala višje donose, so bile v obdobju hitre industrializacije pred posegom države v 19. in 20. stoletju vidne po vsej Evropi,16 vendar so, kot kažejo statistični podatki iz leta 1910, v Trstu še posebno izstopale.17 V primer- javi z drugimi večjimi avstro-ogrskimi mesti, kot so bila Dunaj, Praga, Krakov in Lvov, je imel Trst veliko 11 Generini, Trieste antica e moderna, str. 251. 12 Zocconi, L’edilizia popolare, str. 11–12. 13 1802: 24.000 prebivalcev; 1819: 43.957 prebivalcev; 1824: več kot 50.000 prebivalcev; 1837: več kot 70.000 prebivalcev in 1840: več kot 80.000 prebivalcev; 1857: 104.707 prebival- cev; 1890: 157.500 prebivalcev in 1910: 229.500 prebivalcev (Castro, Edilizia popolare, str. 21–22; Panjek, Gradnja in sta- novanja, str. 84). 14 Panjek, Gradnja in stanovanja, str. 80–81. 15 Marchigiani, Dall’edilizia sociale, str. 55. 16 Gl. Pooley (Housing Strategies, str. 340) za Nizozemsko v obdobju med svetovnima vojnama. 17 Österreichische Statistik, 2. Heft, v Panjek, Gradnja in stanova- nja, str. 93. večji delež štiri-, pet- in večsobnih stanovanj. Tu so enosobna in dvosobna stanovanja predstavljala le 36 % vseh stanovanj, na Dunaju 49 %, v Pragi pa celo 63 %. Panjek to sicer delno pripisuje zapuščini gradenj iz 18. in prve polovice 19. stoletja, vendar je ob upo- števanju visokega deleža novogradenj v desetletjih na prelomu 19. in 20. stoletja očitno, da je »'svobodna iniciativa' še naprej gradila velika stanovanja, in to v obdobju, ko je demografski delež meščanskega pre- bivalstva v mestu padal«. Posledica takega stanja je bila, da je bila povprečna najemnina v Trstu najvišja med naštetimi mesti.18 Novi priseljenci, ki so večinoma sestavljali bazen nekvalificirane delovne sile, iz katerega so novačili delavce v ladjedelnicah, na gradbiščih in v porajajoči se industriji, so se v prvi polovici in sredi 19. stoletja naseljevali v Starem mestu, ki je tako postalo simbol mestne degradiranosti in živa priča potrebe po novo- gradnjah. Ta in drugi mestni predeli ali rajoni, ki so veljali za »ljudske« oziroma delavske, kot sta Rocol (Rozzol) in Sv. Jakob (San Giacomo), so postali pred- met več raziskav o bivanjskih razmerah.19 Občinska delegacija je leta 1864 imenovala posebno komisijo za preučevanje »pavperizma«, ki je svoje ugotovitve objavila v časopisu L'Osservatore Triestino. Med raz- ličnimi vzroki pavperizacije je naštela pomanjkanje stanovanj, njihovo slabo stanje, previsoke najemnine in podobno. Vpliv neprimernih bivališč na zdravje ljudi je poudaril tudi Arturo Castiglioni, ki je de- set let pozneje (1877) pisal o smrtnosti v Trstu in njenih vzrokih.20 Stanju bivališč v delavskih četrtih se je na prelomu stoletja, ko so ustanavljali Istituto comunale per le abitazioni minime, posvetil tudi Atti- lo Frühbauer.21 K takemu stanju je pripomogla tudi tržaška občinska uprava, ki do razpada avstro-ogrske monarhije ni sprejela urbanističnega načrta in se ni dovolj zavzela za graditev in dostopnost osnovne in- frastrukture, kot sta vodovod (še leta 1910 je bila v Trstu samo polovica stavb opremljena z vodovodom, v primerjavi z 81 % na Dunaju)22 in javni promet. Zaradi tega se je gradnja delavskih naselij še manj izplačala23 oziroma, kot ponazori Zocconi na pri- meru Sv. Jakoba, je takrat, ko je občina intervenirala z gradnjo novih cest v predmestjih, to omogočilo predvsem nizkokakovostno špekulativno gradnjo,24 18 Prav tam, str. 94. 19 Castro, Edilizia popolare, str. 22–23. 20 Arturo Castiglioni: La mortalità a Trieste e le sue cause specifi- che, Trst, 1877, v Castro, Edilizia popolare, str. 22–23. Podobna študija o bivanju nižjih slojev, ki jo je za Dunaj izdelal Eugen von Philippovich leta 1894, je močno spodbudila razpravo o ljudski gradnji ter prispevala k sprejetju novih zakonov in ustanovitvi organizacij na tem področju (Tafuri, Vienna rossa, str. 10, op. 22). 21 Attilo Frühbauer: Le condizioni delle abitazioni a Trieste al 31 dicembre 1890 ed il problema dei quartieri minimi, Trst, 1902, v Castro, Edilizia popolare, str. 22. 22 Österreichische Statistik, 1. Heft, str. 34–35. 23 Panjek, Gradnja in stanovanja, str. 87–88. 24 Marchigiani, Tra spazio e società, str. 143. 604 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–614 2019 za katero so značilni dva do največ trije prostori na stanovanje, vključno s kuhinjo, in skupna stranišča. Za razliko od Starega mesta tu ni šlo za posledice preurejanja starih stavb za nove namene, marveč so bila stanovanja in stavbe že v osnovi tako načrtova- na.25 Kljub temu je Trst leta 1910 premogel veliko stanovanj z notranjim straniščem (57 % v primerjavi z 22 % na Dunaju).26 Prve pobude ljudske gradnje Kot odgovor na to stanje pride v drugi polovi- ci 19. stoletja do več posameznih pobud, leta 1870 pa do ustanovitve Società costruttrice di edifici popola- ri. Že leta 1856 je dal veletrgovec Salvatore Valobra na t. i. posestvu Conti na zemljišču, ki ga je kupil od Johna Brycea, zgraditi veliko stavbo z delavski- mi stanovanji. Flavia Castro pokaže, kako se je načrt zgradbe v letih pred realizacijo spreminjal; najprej je predvideval posamezne sobe s skupnim straniščem, po poznejšem projektu pa so bile sobe preurejene v dvo- ali trisobna stanovanja s kuhinjo. Stavba je ime- la pritličje in prvo nadstropje, do stanovanj v prvem nadstropju pa je bilo mogoče dostopati prek dolgega baladurja.27 Stavba je bila porušena v drugi polovici 20. stoletja.28 Iz tistega časa je tudi projekt Avstrijskega Lloyda, pomorske družbe, ki je imela v lasti tudi ladjedelnice. Šlo je za precej ambiciozen načrt, ki se je nanašal na območje v neposredni bližini Lloydove ladjedelnice Sv. Marka. Prvi načrti so iz leta 1858 in so bili kasne- je večkrat spremenjeni. Iz načrta iz leta 1861 je mo- goče razbrati, da so želeli zgraditi 27 stavb, vendar so jih do konca 60. let 19. stoletja zgradili samo šest. Od tega sta bili dve stavbi trinadstropni in v obliki črke C z dolgim osrednjim delom; v njiju so bila dvosob- na stanovanja s kuhinjo in straniščem. Ta notranja ureditev je služila kot vzor drugim projektom ljudske gradnje še do začetka 20. stoletja. Novost je bilo tudi stopnišče brez podestov. Ta kompleks so sestavlja- le še dve manjši pravokotni dvonadstropni stavbi z dvema stanovanjema v vsakem nadstropju, ena večja pravokotna trinadstropna stavba s posameznimi so- bami in po načrtu arhitekta Giovannija Berlama iz leta 186929 zgrajeni večstanovanjski stavbi (villino) v obliki črke H. Vsako stanovanje je imelo pritličje, kjer 25 Zocconi, L’edilizia popolare, str. 17–18. 26 Österreichische Statistik, 2. Heft, str. 25–26. 27 Castro, Edilizia popolare, str. 26–27. Zocconi (L'edilizia po- polare, str. 19) navaja letnico 1858. Baladur (iz it. balladore) je zunanji hodnik ali podest v prvem nadstropju, na katerega se odpirajo hišna vrata (Gnezda, Baladur (geslo)). 28 Na naslovu via Ferriera (današnja via Gambini) 43. 29 Giovanni Andrea Berlam (Trst, 1823–1892) je bil arhitekt, ki se je šolal v Benetkah in na Dunaju. Poleg načrtov za nekatere znane palače (Gopcevich na via Rossini 4 in Sigmundt-Ferro na via Rossetti 44–46) je bil v Trstu poznan po udejstvova- nju v gospodarstvu, politiki in kulturi (Lettis, Architettura ed edilizia sociale, str. 184, op. 1). je bila kuhinja, in prvo nadstropje z eno sobo. Od še- stih stavb je danes ostala samo ena.30 V tem projektu lahko vidimo edini primer delavske kolonije v Trstu. Za ta tip ljudske gradnje je značilna lokacija v bliži- ni tovarn (ladjedelnica Sv. Marka) in boljše bivalne razmere v primerjavi s ponudbo na prostem trgu. Pri tem pa moramo imeti v mislih, da so lastniki tovarn v teh primerih večinoma ravnali iz preračunljivosti, saj so se zavedali, da je »zdrava, stabilna in primerno socializirana delovna sila pogoj za ekonomsko uspe- šnost tovarne«31 in da lahko prek nadzora nad stano- vanji laže nadzorujejo tudi delavce same.32 Pogojno lahko v to kategorijo umestimo tudi stavbo c. kr. Družbe Južne železnice (k. k. Priv. Süd- bahn Gesellschaft) – zasebne delniške družbe, ki je imela v lasti južno železnico med Dunajem in Tr- stom. Šlo je za zgradbo velikih dimenzij, ki je izvorno služila za razne delavnice, pisarne in tudi nekaj sta- novanj, zgrajena pa je bila skupaj s staro železniško postajo na začetku druge polovice 19. stoletja. V 70. letih tega stoletja so jo korenito prenovili in porušili dva stranska dela, tako da je iz oblike črke C postala pravokotna, ter v njej uredili 17 stanovanj različnih velikosti. Vsako stanovanje je imelo stranišče. Kljub temu da so se morala prilagajati že obstoječemu tlo- risu, so po Zocconijevem mnenju imela ustrezno notranjo razporeditev. Stavba, ki je bila porušena v drugi polovici 20. stoletja, je stala ob viale Miramare, kjer je zdaj garažna hiša s parkom.33 Še en primer ljudske gradnje, ki pa zaradi enkrat- nosti in majhnosti ostaja na ravni zanimivosti, je Casa degli Sposi (Hiša zakoncev) ali Ninfeo, ki jo je dal po načrtu Giuseppeja Baldinija zgraditi Ambro- gio Stefano Ralli za revne zakonce, ki naj bi v tej hiši 30 Castro, Edilizia popolare, str. 27 in Marchigiani, Spazi e pro- getti, str. 241–242. Gre za območje današnje via Lloyd. 31 Mandič, Stanovanje in država, str. 108–109. 32 Gl. prav tam; Freisitzer in Glück, Sozialer Wohnbau; Schwert- ner et al., Delavska stanovanja. Na Slovenskem in Hrvaškem lahko kot primere takih kolonij naštejemo rudarske koloni- je v Trbovljah (gl. Mlakar Adamič, Etnološka pot Trboveljske rudarske kolonije, 2006), kompleks, ki ga je za svoje delavce zgradil tovarnar Edmund Glanzmann v Preski pri Tržiču, in medvojno industrijsko rudarsko mesto Raša v bližini Labi- na na Hrvaškem (Schwertner et al., Delavska stanovanja, str. 62–64). O delavskih in rudarskih kolonijah na Slovenskem so pisali tudi številni etnologi in etnologinje: Franjo Baš (Ru- darska hiša v Idriji. Slovenski etnograf, X, 1957), Fanči Šarf (Stanovanjska kultura rudarjev ob prelomu stoletja. Slovenski etnograf, XXVII–XXVIII, 1974–5, št. 1), Slavko Kremenšek (Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem, 1970), Mojca Ravnik (Galjevica, 1981), Karla Oder (Oris življenja v industrijskih naseljih Mežiške doline, Časopis za zgodovino in narodopisje, 62, 1992, št. 1, str. 134–218, ter Delavci železarne Ravne v obdobju socializma in njihov način življenja [doktor- ska disertacija], 2010), Maja Godina (Golja) (Iz mariborskih predmestij, 1992), Zdenka Torkar Tahir (Kasarna na Stari Savi: bivalna kultura in način življenja železarskih družin, 2005), Jerneja Ferlež (Josip Hutter in bivalna kultura, 2009) in drugi. 33 Zocconi, L’edilizia popolare, str. 25. 605 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–6142019 dobili brezplačno stanovanje. Enonadstropna34 hiša je imela štiri enosobna stanovanja s kuhinjo in skup- nim straniščem.35 Società triestina costruttrice di edifici popolari (STCEP) Ob demografski rasti in pavperizaciji delavskega razreda sta postajali beda njegovih bivanjskih razmer ter nezadostnost pobud posameznih filantropov in tovarnarjev vedno očitnejši. To je v Veliki Britaniji že sredi 19. stoletja vodilo k nastanku človekoljubnih organizacij za reševanje stanovanjskega problema. Ena prvih je bila v Londonu leta 1845 ustanovlje- na Society for Improving the Dwellings of the Labou- ring Class,36 ki ji je hitro sledilo veliko drugih po vsej Evropi. V Veliki Britaniji so za to vrsto delovanja uporabljali izraz five per cent philanthropy (filantropija petih odstotkov), torej nešpekulativna gradnja spo- dobnejših in ugodnejših stanovanj za delavce, kljub temu pa so investitorji pričakovali določen donos (na primer petodstotni). Investitorji so bili posamezniki in organizacije, kot so hranilnice, zavarovalnice, člo- vekoljubna društva, javni zavodi itd.37 Lahko trdimo, da se je v Trstu oblikovala ena sama taka organizacija, ki je v zadnjih desetletjih 19. stole- tja združevala oba pola tržaške elite. Società triestina costruttrice di edifici popolari (STCEP) je ustanovila Associazione triestina per le arti e l'industria (Tržaško društvo za obrt in industrijo), ki je bila ustanovljena leta 1865. Namen tega društva je bil, kot piše Elena Marchigiani, vzpostavitev nekakšnega družbenega zavezništva med meščanstvom in najvišjim slojem delavskega razreda, ki so ga sestavljali specializirani in pisarniški delavci. To zavezništvo naj bi, temelječ na načelih »vzajemne tolerance in vrednote dela«, preprečilo širitev socialističnih idej in nevtraliziralo razredni boj. Društvo je svoje ideje širilo tudi prek časopisa L'Amico dell'Artiere.38 V društvu so imeli vo- dilno vlogo številni vidni inženirji in arhitekti tistega časa, ki so bili politično aktivni oziroma so politično pripadali liberalno-nacionalni stranki, ki je obvla- dovala tržaško občinsko politiko. Elena Marchigia- ni našteva Giovannija Berlama (predsednik do leta 1869), Giovannija Righettija39 (podpredsednik do leta 1870), Eugenia Geiringerja40 (podpredsednik od 34 Enonadstropna pomeni, da ima pritličje in prvo nadstropje. 35 Zocconi, L’edilizia popolare, str. 19. Hiša še danes stoji na via Fabio Severo 79. 36 Freisitzer in Glück, Sozialer Wohnbau, str. 25. 37 Kafkoula, On Garden-City Lines, str. 172–73. 38 To bi lahko prevedli kot Obrtnikov prijatelj. 39 Giovanni Righetti (Trst, 1827–1901) je bil arhitekt, ki se je šolal v Padovi in na Dunaju ter je v Trstu in drugod (občinska stavba v Piranu) projektiral številne zasebne in javne stavbe, kot na primer cerkev San Vincenzo de' Paoli (1890 skupaj z Enricom Noridijem) (Lettis, Architettura ed edilizia sociale, str. 184, op. 3). 40 Arhitekt Eugenio Geiringer (Trst, 1843–1904) se je prav tako šolal v Padovi in na Dunaju. Kot član liberalno-nacio- leta 1871 in urednik časopisa od leta 1870) in dru- ge.41 Potrebo po aktivnem poseganju v stanovanjsko problematiko, ki ga v tistem času občina še ni bila sposobna, niti ne bi zanj imela politične podpore, so vodilni predstavniki tržaškega meščanstva že tako občutili, da se je v ta projekt vključila ne samo liberal- no-nacionalna politična elita, ki je zagovarjala avto- nomijo od Dunaja in interese italijanske večine v me- stu, temveč tudi ekonomska elita, ki je v avstro-ogrski monarhiji videla najboljšo zaščito svojih interesov. Pripadnike obeh taborov so sicer združevale številne prijateljske in sorodstvene vezi ter skupni ekonomski interesi, med drugim prav na področju gradbeništva. Tako so že pri ustanavljanju STCEP, tj. med leto- ma 1870 in 1873,42 sodelovali že omenjeni arhitekti (Berlam in Geiringer) ter vodilni predstavniki eko- nomske elite: Raimondo Vivante, Giuseppe Mor- purgo, Angelo Valerio, Attilio Hortis. Po ustanovitvi so se jim na vodilnih mestih v STCEP pridružili še Carlo Rittmeyer, Marco Morpurgo de Nilma, Fran- cesco Dimmer, Raffaele Luzzatto, Rosario Currò, Francesco Glanzmann.43 Težko je natančno določiti vpliv ene ali druge strani v tej družbi, če je sploh mo- goče potegniti jasno mejo med njima. Panjek pouda- ri, da je bila večinska lastnica Banca popolare di Trieste (Tržaška ljudska banka), ki je prav tako nastala na pobudo Associazione per le arti e l'industria in je bila v rokah liberalno-nacionalne stranke.44 Kot delničarka je v STCEP sodelovala tudi občina, kar je bilo po eni strani neke vrste »jamstvo za prednostno obravnavo«, ki se je kazala v urejanju infrastrukture na območjih, na katerih je družba načrtovala novogradnje,45 po nalne stranke je bil občinski svetnik med letoma 1877 in 1903, soustanovitelj in predsednik Società degli ingegneri e degli architetti (Društvo inženirjev in arhitektov) ter direktor tehničnega urada Tržaške graditeljske banke (Bance triestina di costruzioni). Med stavbami, ki jih je projektiral, moramo omeniti sedež Avstrijskega Lloyda in hotel Garni (danes Duca d'Aosta) na Velikem trgu (piazza dell'Unità) ter sedež zavarovalnice Generali (prav tam, op. 2). Pri projektih STCEP je pozneje sodeloval tudi arhitekt Rug- gero Berlam (Trst, 1854–1920), sin arhitekta Giovannija Berlama, ki je po šolanju v Benetkah in Milanu v Trst prine- sel nov arhitekturni jezik, ki se je navdihoval pri toskanski in umbrijski srednjeveški in renesančni arhitekturi. Načrtoval je več zasebnih stavb (casa Leitberg na via Giulia, vila Haggicosta na via Romolo Gessi), stavb ljudske gradnje in drugih, pred- vsem po letu 1905 pa je skupaj s sinom Arduinom izdelal načrte za nekatere najbolj znane primere tržaške arhitekture (stopnišče scala dei Giganti nad piazza Goldoni, sinagoga na via Donizetti in sedež zavarovalnice Riunione Adriatica di Sicurtà na današnjem piazza della Repubblica). Poleg tega se je udejstvoval tudi v kulturi in politiki, med drugim kot ob- činski svetnik (1894–1904) (prav tam, op. 9). 41 Marchigiani, Dall’edilizia sociale, str. 56–57. 42 Leta 1870 jo je Associazione triestina per le arti e l'industria ustanovila in sprejela statut, ki ga je c.-kr. namestništvo v Trstu potrdilo maja 1871, v register pri c.-kr. Trgovskem in pomor- skem sodišču v Trstu pa je bila vpisana 26. oktobra 1873. 43 Marchigiani, Dall’edilizia sociale, str. 58–59. 44 Panjek, Gradnja in stanovanja, str. 88. 45 Marchigiani, Dall’edilizia sociale, str. 59. 606 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–614 2019 drugi strani pa, kot trdi Panjek, »inštrument v rokah vladajoče liberalno-nacionalne stranke«.46 Na podoben način je bila ustanovljena tudi Banca triestina di costruzione ali Baubank (Tržaška graditelj- ska banka). Hkrati je bila finančni zavod, ki je finan- ciral nekatere večje gradnje, in gradbeno podjetje, ki je izvajalo vse korake od načrtovanja do gradnje stavb zase in za druge. Ta velikopotezni projekt je nastal na pobudo nekaterih tržaških in dunajskih bankir- jev (ki so se kasneje umaknili) v letih 1872–1873,47 med delničarji pa lahko naštejemo Enrica Rieterja, D. A. Economa, B. V. Formigginija ter barona Emilia in Enrica de Morpurga. Od vsega začetka sta bila vpletena tudi arhitekta Geiringer in Righetti, ki sta v različnih obdobjih tudi načelovala notranjemu teh- ničnemu uradu, prvi direktor banke pa je bil Carlo Marco Morpurgo de Nilma. Banca di costruzione je skupaj z Banco popolare kreditirala STCEP. Že po osmih letih intenzivnega delovanja pa so jo njeni delničarji zaradi izgub in drugih problemov zaprli.48 46 Panjek, Gradnja in stanovanja, str. 88. 47 27. januarja 1872 je notranje ministrstvo odobrilo njen sta- tut, 11. februarja 1873 pa je bila vpisana v register pri c.-kr. Trgovskem in pomorskem sodišču v Trstu. 48 Banka je zgradila več javnih in zasebnih stavb (tržaška ob- činska stavba (1873–75), šolska stavba na današnjem piazza Hortis (1875–77), palača Salem (1872–73) med današnjimi via Mazzini, via Imbriani, corso Italia in via S. Lazzaro ter Delniška družba STCEP je po svojem statutu imela za cilj gradnjo »ljudskih« stanovanj in stavb, ki naj vsem ali vsaj čim večjemu številu družin omogo- čijo lastno bivališče, brez stiskanja v istih prostorih z drugimi (t. i. promiskuitete) in z lastnim dvoriščem ali vrtom. Po statutu je lahko šlo za novogradnje ali prenove in nadgradnje že obstoječih stavb, ki jih je lahko družba, kakor tudi zemljišča, kupila ali dobi- la kot donacijo. Statut je nadalje določal, naj se ta stanovanja oddajajo delavcem (operai) po nizkih najemninah, in predvidel postopen odkup s strani najemnikov prek plačevanja letnih obrokov poleg najemnine.49 Razmeroma visok standard in možnost postopnega odkupa jasno kažeta, da je družba cilja- la predvsem na »aristokracijo« delavskega razreda, v skladu s političnim programom svoje ustanovitelji- ce in tudi širše z usmeritvijo, ki je prevladovala med podobnimi človekoljubnimi organizacijami po vsej Evropi. Čeprav tega nisem zasledil v zvezi s STCEP, je bila delitev med različnimi pripadniki nižjih slo- jev pogosto upravičevana z moralistično delitvijo na zaslužne in nezaslužne reveže (undeserving poor), od katerih naj bi si boljša stanovanja zaslužili samo tisti, več stavb na območju med današnjo via Giulia in viale XX Settembre), če omenim samo nekatere (Franzoni, La Banca triestina). 49 Statut je delno objavljen v Zocconi, L’edilizia popolare, str. 30, op. 21. Tloris pritličja (spodaj) in prvega nadstropja (zgoraj) hiš med via Concordia in via dell'Industria (prva skupina, G. Berlam, 1871) (ATD – Ts, načrt št. 10661). 607 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–6142019 ki so se držali meščanskih moralnih norm, ki so se nanašale na alkoholizem, delavnost, spolnost in po- dobno. Prav tako se je s promoviranjem enodružin- skih hiš in lastništva doma utrjeval pomen zasebne lastnine, ki ga ima ta v meščanski ideologiji.50 Statut STCEP potrjuje tezo, da pri tej družbi ni šlo za do- brodelnost v ožjem pomenu besede, ampak za nalož- bo, sicer z nižjim, petodstotnim donosom (v primer- javi z drugačnimi naložbami), ki pa se mora v vsakem primeru povrniti, saj je poleg izplačevanja dividend predvidena tudi postopna povrnitev (amortizacija) naložbe. Tako poplačane delnice so se spremenile v užitkarske certifikate (certificati di godimento), ki so nosilcem zagotavljali solastništvo družbe. Poznejša sprememba statuta leta 1886 je sicer postavila gra- dnjo novih stavb pred dobiček, saj je bilo po novem določeno, da družbi v letih, ko bo odplačevala kre- dite, najete za novogradnje, ne bo treba izplačevati obresti ali drugih prihodkov iz naslova delnic.51 Pri pisanju statuta in pozneje pri izbiranju stavb- nih tipologij se je STCEP zgledovala po francoskem industrijskem mestu Mulhouse v Alzaciji.52 Tam je bila leta 1853 na zasebno pobudo ustanovljena Société mulhousienne des cités ouvrièrs (Mulhouška družba »odprtih« mest), ki je po vzoru revolucionar- nega leta 1848 ustanovljene pariške Société des cités ouvrièrs sledila načelom gradnje vrtnih mest in, kot smo videli v statutu STCEP, najemnike spodbujala k temu, da bi postali lastniki stanovanj.53 Z idejami družbe iz Mulhousea so se člani Associazione per le arti e l'industria srečali na svetovni razstavi v Parizu leta 1867, na kateri so se Tržačani predstavili s svojim odborom in z razstavo umetnikov.54 Projekti Società triestina costruttrice di edifici popolari (STCEP) Prvi projekt STCEP je bil pripravljen že 1871, leto po njeni ustanovitvi, in je zadeval gradnjo dvojnih vr- stnih hiš v rastoči četrti Sv. Jakoba, ki je že dobila sloves revne četrti in vzdevek Rena Nuova.55 Med via 50 Malpass, Housing and the Welfare State, str. 36–37; Pooley, Housing Strategies, str. 330–33; Mandič, Stanovanje in drža- va, str. 108–11 in Schwertner et al., Delavska stanovanja, str. 58–60. 51 Panjek navaja naslednje podatke o finančnem stanju STCEP: donos na delnice je bil leta 1889 pri 3 % ter v letih 1896 in 1897 pri 5 %. Leta 1898 je premoženje družbe znašalo 155.600 goldinarjev. V gradnjo stavb pri Sv. Jakobu in v Greti je vložila skoraj 200.000 goldinarjev, iz najemnin pa je med letoma 1897 in 1898 dobila 10.341 goldinarjev. Očitno je pet stanovanj pri Sv. Jakobu že prodala, saj je iz naslova obrokov kupnine v istem času dobila 229 goldinarjev (Panjek, Chi costruì Trieste, str. 695). 52 Zocconi, L’edilizia popolare, str. 19; Castro, Edilizia popolare, str. 28–29 in Marchigiani, Dall'edilizia sociale, str. 56–57. 53 Power, Hovels to High Rise, str. 33. 54 Marchigiani, Dall’edilizia sociale, str. 56. 55 Rena Vecchia, torej stara, je bilo območje v Starem mestu, ki je bilo zgrajeno na ruševinah rimskega gledališča, odtod ime (a) rena. Concordia in via dell'Industria je STCEP med letoma 1874 in 1896 zgradila kompleks vrstnih hiš v dveh skupinah, ki ju ločuje via Colombo, in v vsaki skupini v treh vrstah. Vsaka vrsta je bila torej sestavljena iz hiš s po dvema enonadstropnima stanovanjema, ki sta bili dostopni vsako s svoje strani prek majhnega dvorišča oziroma vrta. Po izvornem načrtu, predstavljenem leta 1871 in potrjenem leta 1874, po katerem sta bili zgrajeni zunanji vrsti v zgornji, tj. severovzhodni skupini, je imelo vsako stanovanje v pritličju kuhinjo ter v prvem nadstropju sobo in stranišče. Stranišče je bilo na notranji strani in se je zračilo skozi majhen prezračevalni jašek. Ta ureditev, ki jo pripisujejo Gio- vanniju Berlamu, ni bila optimalna, zato je bilo že v naslednjem projektu, ki sta ga leta 1874 predstavila Giovanni Righetti in Eugenio Geiringer, stranišče prestavljeno v pritličje in bliže zunanjemu oknu, kar je omogočilo boljše zračenje. Po tem projektu je bila pozidana spodnja skupina hiš, in sicer v treh vrstah, pri čemer je bila sredinska veliko krajša od ostalih dveh, očitno z namenom ustvarjanja kolektivne- ga prostora, na katerem je pozneje dejansko zrasla osnovna šola. V 90. letih 19. stoletja je bilo zgrajenih še zadnjih šest hiš (12 stanovanj) med vrstama hiš, ki sta bili zgrajeni najprej. Šlo je sicer za dva različna projekta iz let 1891 in 1896, ki pa v glavnem sledita notranji razporeditvi kronološko druge skupine hiš. Elena Marchigiani oba projekta pripisuje Ruggeru Berlamu, čeprav o drugem zatrdno vemo samo to, da je bila izvedba poverjena glavnemu gradbeniku (ca- pomastro muratore) Francescu Ferlugi. Fasade so bile skromnega videza, usmerjenost hiš (severozahod–ju- govzhod), kot piše Zocconi, pa glede na klimatske razmere ni bila najboljša, vendar je omogočala naj- boljšo izrabo zemljišča. Elena Marchigiani tudi izpo- stavi, da projekta v 90. letih nista več ustrezala novim zakonsko določenim higienskim standardom, zaradi prednostne obravnave STCEP pa sta bila na občini kljub temu sprejeta, enako kot kasnejši projekti, pri katerih je bila uporabljena enaka tipologija, izvedeni v Greti (Gretta) in Rocolu (Rozzol).56 Po dokončanju prvih skupin hiš pri Sv. Jakobu v 70. letih 19. stoletja je dejavnost STCEP zamrla vse do 90. let, ko so bile zgrajene še zadnje hiše med via Concordia in via dell'Industria ter se je začelo daljše produktivno obdobje, ki je trajalo do prve svetovne vojne.57 V tem času se je Trst razširil in novo obrobje 56 Zocconi, L’edilizia popolare, str. 20–22; Castro, Edilizia po- polare, str. 29–30; Marchigiani, Spazi e progetti, str. 243–44 in Marchigiani, Quartieri STCEP a San Giacomo. Tu naj omenim, da se navedbe avtorstva posameznih načrtov pri teh stavbah med avtorjem in avtoricama delno razlikujejo. Kot Decio Gioseffi opozarja v uvodu k delu Flavie Castro, je pogosto težko določiti avtorja načrta, delno zato, ker je šlo za skupinsko delo znotraj delovnih kolektivov, delno pa zato, ker nekaterih podatkov niso hranili. Pri navajanju avtorjev praviloma upoštevam navedbe iz pregleda projektov ljudske gradnje Elene Marchigiani. 57 Čeprav družba kasneje ni več gradila novih objektov, je še 608 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–614 2019 mesta se je premaknilo dlje od središča, zato nas ne sme čuditi, da je STCEP za nov poseg izbrala četrt Greto, in sicer zemljišče ob nekdanji poštni cesti za Italijo, današnji via Baseggio, ki ga na drugi strani omejuje via Cisternone. Tu so uporabili kar tri raz- lične tipologije stavb. Poleg osmih dvojnih vrstnih hiš (16 stanovanj), takih, kot so bile zgrajene med via Concordia in via dell'Industria, razporejenih v dve vrsti, so postavili še dve štirinadstropni in štiri eno- nadstropne osemstanovanjske hiše (villino). Projekt za osemstanovanjske hiše (case quadruple) je leta 1898 zasnoval Eugenio Geiringer (kot odgo- vorni za izvedbo del je bil naveden Francesco Ferlu- ga), dela pa so stekla leto zatem. Vsaka hiša je imela štiri stanovanja v pritličju in štiri v prvem nadstropju, vsako stanovanje pa je imelo dve sobi, kuhinjo, stra- nišče in individualen dostop (do stanovanj v prvem naprej skrbela za že zgrajene in je obstajala vse do leta 1956 (Marchigiani, Dall’edilizia sociale, str. 61, op. 34). nadstropju so vodila zunanja stopnišča). V primer- javi z dvojnimi vrstnimi hišami je standard pri tem stavbnem tipu zaradi boljšega zračenja in več svetlo- be, kakor tudi zaradi večjega deleža vrta, ki pripada vsakemu stanovanju, višji, vendar sta izraba prostora in ekonomičnost gradnje posledično nižji. Fasade so še vedno precej stroge, vendar jih razgibanost tlorisa in zunanja stopnišča delajo živahnejše. Štirinadstropni stavbi ob robu zemljišča pa sta bili zgrajeni po načrtih Giovannija Battiste Finettija iz leta 190658 in Ferluge iz leta 1908.59 Vsako nadstropje je imelo štiri enosobna stanovanja s kuhinjo in stra- niščem, kar skupaj znese 40 stanovanj za obe stavbi.60 V Rocolu, ob via Limitanea, je po načrtih Eugenia Geiringerja in Giovannija Battiste Finettija iz leta 58 ATD – Ts, načrt št. 8809. 59 Prav tam, načrt št. 9943. 60 Zocconi, L’edilizia popolare, str. 22–23; Castro, Edilizia popo- lare, str. 30–31 in Marchigiani, Spazi e progetti, str. 247–248. Tloris pritličja (zgoraj) in prvega nadstropja (spodaj) hiš med via Concordia in via dell'Industria (druga skupina, G. Righetti in E. Geiringer, 1874) (ATD – Ts, načrt št. 6610). 609 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–6142019 1905 zrasla skupina stavb treh tipov, in sicer dvojnih vrstnih (doppia schiera) hiš z enonadstropnimi stano- vanji, enonadstropna osemstanovanjska stavba, kakor tista ob via Baseggio, in še ena s tremi nadstropji. Vse te stavbe so bile pozneje porušene. Nekoliko spreme- njen in prilagojen načrt dvojnih vrstnih hiš je bil v drugem desetletju 20. stoletja uporabljen ob današ- nji via Pisani pri Sv. Jakobu, kjer je bilo zgrajenih 20 stanovanj (Giovanni Battista Finetti, 1911). Zaradi narave terena so bile hiše zgrajene v različno usmer- jenih skupinah. Edina pomembnejša razlika med nji- mi in hišami iz prejšnjih projektov je okrasitev fasad, ki je tukaj bolj detajlna. Ob križišču via Pisani z via Vespucci sta potem, po načrtih iz let 1914 in 1915, zrasli dvonadstropni stavbi, pri katerih pa ne moremo več govoriti o ljud- ski gradnji, ki je v tem obdobju postala že izključna domena Istituto comunale di abitazioni minime, usta- novljenega leta 1902.61 61 Castro, Edilizia popolare, str. 31–32 in Marchigiani, Quartieri STCEP a San Giacomo. STCEP pripisujejo tudi stavbo, ki stoji na začet- ku strada per Fiume in je znana kot Casa Zidar. Gre za štirinadstropno stavbo, ki je izvorno imela v vsa- kem nadstropju devet enosobnih stanovanj s kuhinjo, stranišča pa so bila skupna (pet v nadstropju). Kot vidimo, se v tem smislu zelo razlikuje od drugih stavb STCEP, kar je verjetno povezano s tem, da je bil pro- jekt zaupan zunanjemu izvajalcu Giovanniju Moscu. Projekt in gradnjo lahko datiramo v prvo desetletje 20. stoletja.62 Istituto di assicurazioni per gli infortuni sul lavoro Med zasebnimi pobudami ljudske gradnje lahko omenimo samo še skupino stavb ob današnji via San Giovanni Bosco63, ki jih je po letu 1898 zgradila za- sebna zavarovalnica Istituto di assicurazioni per gli in- fortuni sul lavoro (Zavarovalnica za nesreče pri delu). 62 Castro, Edilizia popolare, str. 32; Marchigiani, Spazi e proget- ti, str. 363. 63 Nekdanja via dei Lavoratori. Tloris pritličja (levo) in prvega nadstropja (desno) osemstanovanjske hiše (villino) ob via Baseggio (E. Geiringer in F. Ferluga, 1898) (ATD – Ts, načrt št. 7199). Tloris pritličja in kleti (levo) ter zgornjih nadstropij (desno) večnadstropne stavbe ob via Baseggio (G. B. Finetti, 1906) (ATD – Ts, načrt št. 8809). 610 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–614 2019 Panjek poudarja, da je imela povezava zavarovalnic z gradbenim sektorjem dolgo tradicijo in je izvirala še iz 18. stoletja. Še bolj jo je utrdil avstrijski zakon iz leta 1880, ki je zavarovalnice obvezoval k investiranju dobičkov iz življenjskih zavarovanj v nepremičnine. Sčasoma so tržaške zavarovalnice prevzele eno izmed vodilnih vlog v tem sektorju.64 Opisani projekt je si- cer edini znani neposredni poseg katere od tržaških zavarovalnic v ljudsko gradnjo, je pa res, da je prav ta zavarovalnica kasneje s krediti podpirala ljudsko gradnjo v Trstu (Istituto comunale di abitazioni mi- nime) in Kopru, kjer je leta 1910 Società cooperativa per la costruzione di case (Zadruga za gradnjo stavb) zgradila dve večnadstropni stavbi za delavce in na- meščence ter prenovila starejšo plemiško palačo, v kateri so bila že pred tem najemniška stanovanja.65 Tip stavb na via San G. Bosco, ki so bile leta 1984 porušene in nadomeščene z novimi bloki, ki jih je zgradil Istituto autonomo per le case popolari, naslednik ICAM,66 je sledil tipologijam, značilnim za STCEP. Navsezadnje je projekt izdelal Giovanni Battista Fi- netti, ki je projektiral tudi več stavb za STCEP. Vsega skupaj 192 stanovanj je bilo razdeljenih v vrstne hiše s po 8 ali 12 stanovanji. Vsako stanovanje je imelo lasten vhod, po štiri stanovanja so si delila majhen portik, iz katerega se je dostopalo neposredno v dve pritlični stanovanji in po notranjem stopnišču v dve zgornji stanovanji. Stanovanja so bila dvo- ali trisob- na s kuhinjo in straniščem. Pri usmeritvi hiš so sle- dili reliefu, tako da so imela zelo ugodno usmeritev jugozahod–severovzhod. Po sredini tega naselja je potekala večja cesta, do posameznih stavb pa so vo- dile manjše potke. Za hišami so bili vrtovi, vsakemu stanovanju je pripadala tudi klet. Skromnost zunanje podobe so poživile vodoravne črte, s katerimi so bile poslikane fasade.67 Istituto comunale di abitazioni minime Kot dobro pokažeta Flavia Castro in Aleksander Panjek, se razmere, v katerih so bivali nižji sloji v Tr- stu, proti koncu 19. stoletja niso izboljševale, ampak kvečjemu poslabševale,68 kar je botrovalo povečanju števila ljudskih gradenj s strani STCEP in Istituto di assicurazioni per gli infortuni sul lavoro v zadnjem desetletju 19. in prvem desetletju 20. stoletja, o ka- terih pišem v prejšnjih poglavjih. Kljub temu pa je ne samo v Trstu, ampak tudi v Avstro-Ogrski in 64 Panjek, Chi costruì Trieste, str. 693–694. 65 Žerjal, Società cooperativa, str. 56. 66 Zocconi navaja, da so jih želeli porušiti že v 60. letih 20. stoletja, vendar je to javni protest preprečil, kar po njego- vem mnenju dokazuje posrečenost tega posega (Zocconi, L’edilizia popolare, str. 23–25). 67 Prav tam; Castro, Edilizia popolare, str. 32; Marchigiani, Spa- zi e progetti, str. 245–46. 68 Castro, Edilizia popolare, str. 33 in Panjek, Chi costruì Trieste, str. 87–94. drugod po Evropi69 med odločevalci zorelo prepri- čanje, da je za reševanje stanovanjskega problema, sploh v večjih mestih, nujno neposredno ukrepanje javnih institucij. V Trstu se je o tem vprašanju raz- prava sprožila prav v trenutku, ko je državni zbor na Dunaju sprejemal nov zakon za spodbujanje gradnje delavskih stanovanj, to je v prvi polovici leta 1902. Zgodovinskost tega trenutka se kaže v tem, kako je tržaška politična in ekonomska elita, ki je trideset let pred tem ustanovila STCEP in ki je še marca 1902 zagovarjala zasebno pobudo kot najprimernejši od- govor za reševanje stanovanjskega problema,70 že v naslednjih mesecih v obliki več odborov in komi- sij, ki jim je občina naložila pretehtati ta problem, prišla do odločitve, potrjene v občinskem svetu 17. julija 1902, da naj občina ustanovi avtonomni javni zavod za reševanje problema pomanjkanja ugodnih in primernih delavskih stanovanj (kasneje imenovan Istituto comunale di abitazioni minime).71 Ne le, da je šlo za odločitev, ki je imela polno podporo vlada- joče liberalno-nacionalne stranke, kljub temu, da je bila ta med pobudnicami ustanovitve STCEP, še več, zasebna in javna pobuda sta do prve svetovne vojne delovali druga ob drugi in sta bili očitno v dobrih odnosih, saj so lahko nekateri arhitekti prehajali med njima.72 Vendar pa je bil ICAM že otrok no- vega stoletja,73 kar se je med drugim kazalo v sestavi njegovega upravnega odbora. Po statutu, ki je bil po- trjen novembra 1902, je bilo v upravnem odboru šest odbornikov, ki so bili izvoljeni neposredno iz občin- skega odbora, štirje odborniki, ki jih je občinski od- 69 Gl. Pooley, Housing strategies, str. 327–330; Mandič, Stano- vanje in država, str. 112, in Power, Hovels to High Rise, pas- sim. V Italiji je bil leta 1903 sprejet zakon, ki je spodbujal ljudsko gradnjo, posebno prek ustanavljanja občinskih zavo- dov, in kot poudarjajo skoraj vsi tržaški avtorji in avtorice, je pobudnik tega zakona, italijanski politik iz Benetk in kasnejši predsednik vlade Luigi Luzzatti, v govoru v parlamentu prav primer Trsta in ICAM (ustanovljenega leto prej) izpostavil kot primer dobre prakse, po katerem bi se morala italijanska država zgledovati (Zocconi, L'edilizia popolare, str. 26; Ca- stro, Edilizia popolare, str. 41–42 in drugi). 70 Predsednik STCEP Eugenio Geiringer in podpredsednik Is- tituto di assicurazioni per gli infortuni Ferruccio Cimadori sta v izjavah za časopis Il Piccolo nasprotovala temu, da bi občina neposredno reševala stanovanjski problem delavstva, čeprav je Cimadori dopuščal možnost, da bi občina gradila stanova- nja za svoje zaposlene, pri čemer se je zavedal, da bi morala STCEP začeti graditi stavbe z več stanovanji (iz članka »La mancanza di allogi a buon mercato«, objavljenega v več delih 18. in 26. marca ter 5. in 9. aprila 1902 v Il Piccolo, cit. v Ca- stro, Edilizia popolare, str. 34). 71 Gl. Jellersitz, Relazione. 72 Tak primer je bil predsednik odbora, ki je pripravil predlog ustanovitve ICAM, kasneje prvi predsednik samega zavoda (med novembrom 1902 in majem 1903) Giovanni Battista Finetti, ki se je pred tem podpisal pod stavbe na via San G. Bosco (od Istituto di assicurazioni per gli infortuni sul lavoro), po končanem predsedovanju pa je načrtoval več stavb za STCEP. Za seznam vseh predsednikov, podpredsednikov in direktorjev ICAM in njegovih naslednikov glej v Marchigia- ni, Spazi e progetti, str. 377. 73 Gl. Di Biaggi, Letture del Novecento, str. 14. 611 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–6142019 bor imenoval izmed stalnih prebivalcev Trsta, in dva odbornika izmed najemnikov zavodovih stanovanj. Predsednik in podpredsednik zavoda sta bila ime- novana izmed članov upravnega odbora, ki so bili izbrani izmed mestnih svetnikov.74 Kot že omenjeno, je ustanovitev in obliko tega novega zavoda ter nastavke njegovega delovanja v največji meri določil nov zakon, ki je bil v dunajskem parlamentu sprejet le nekaj dni prej, 8. julija 1902. Ta zakon je, kot navaja Renato Jellersitz v poročilu o ustanovitvi ICAM v občinskem svetu, zelo natančno določal minimalne standarde delavskih stanovanj ter uvajal davčne olajšave zanje in pravila, ki so šla na roko neposredni javni pobudi. Tako je bila na primer meja donosa na vloženi kapital postavljena na 0,5 %, ustanove, ki so bile podvržene javnemu računskemu nadzoru, pa so dobile še dodatne spodbude. Jeller- sitz v poročilu, napisanem v imenu župana oziroma podestata, kritično ost usmeri proti dotakratnim za- sebnim pobudam na tem področju, poudarjajoč, da podoben zakon iz leta 1892, ki se je zanašal nanje, ni dal želenih rezultatov, saj naj bi v tem času v skla- du s tem zakonom v celotni monarhiji zraslo samo 319 stavb. Še več, ljudsko stanovanje, »če je puščeno na milost in nemilost zasebni špekulaciji, ne more biti osvobojeno tendence zviševanja kapitalskega donosa na škodo zdaj neobhodnih higienskih, mo- ralnih in ekonomskih potreb v socialno najslabših razmerah«.75 V statutu je bilo delovanje ICAM določeno raz- meroma široko, saj je poleg gradnje in oddajanja stanovanj v najem predvideval tudi njihovo prodajo, sledeč tradiciji spodbujanja zasebne lastnine meščan- skih človekoljubnih organizacij iz druge polovice 19. stoletja, gradnjo »ljudskih« hotelov in samskih domov (alberghi e dormitori popolari) ter pripravo predlogov za izboljšanje stanovanjske gradnje, o katerih naj bi razpravljal občinski svet. Kot vire financiranja statut našteva občino, tržaško Cassa di Risparmio (Posojilni- ca in hranilnica) ter druge podobne zavode, ustanove 74 Statuto dell’Istituto, 6. člen. 75 Jellersitz, Relazione, str. 378. in zasebnike, izdajo obveznic, posojila in prihodke iz delovanja. Vloga občine je bila v prvih letih ključna, saj je že ob ustanovitvi prispevala 400.000 kron, kar je bil skupaj s 100.000 kronami s strani Cassa di Ri- sparmio začetni kapital zavoda.76 Čeprav je ta ICAM omogočil, da je že v istem letu pripravil prve načrte in kmalu začel z gradnjo, ni zadostoval za daljše de- lovanje. V prvih letih namreč ICAM zaradi neure- jenega pravnega statusa ni mogel dobiti posojil. To je bilo rešeno leta 1909, ko mu je bil podeljen status pravne osebe (personalità giuridica). Šele od takrat je njegovo delovanje dobilo resničen zagon, zahvalju- joč nadaljnji podpori občine in Cassa di Risparmio ter posojilom, ki jih je pridobil od zavarovalnic Generali, Riunione Adriatica di Sicurtà in Istituto di assicurazio- ni per infortuni sul lavoro. Delovanje zavoda je sicer kmalu zatem prekinil začetek prve svetovne vojne, a si je na začetku dvajsetih let 20. stoletja opomogel in nadaljeval z enakim poletom.77 Ključen pa je rez, do katerega pride v tipologi- ji med stavbami, ki jih je gradil ICAM, in stavbami ljudske gradnje STCEP. Od vsega začetka je ICAM namreč gradil skupine tri- do štirinadstropnih stavb z več stanovanji v enem nadstropju, brez indivi- dualnih dostopov do stanovanj in vrtov. Stanovanja so bila eno- ali dvosobna s kuhinjo in straniščem. Kot kompromis med ekonomičnostjo in udobjem je bila kot druga soba pogosto uporabljena manjša, t. i. pol- soba. Stanovanja so imela tudi hodnike, ki so služili predvsem ločitvi stranišča od ostalih sob. Pri načrto- vanju so se do prve svetovne vojne izogibali blokov z zaprtim notranjim dvoriščem, raje so gradili tip blokov v obliki črke C, torej z notranjim dvoriščem, odprtim v eno smer. To je do stanovanj pripuščalo več svetlobe in zraka. Pri gradnji več stavb v isti vrsti so različne stavbe dobile različne zunanje in notra- nje ureditve, s čimer so preprečevali monotonost. Na splošno so bile fasade, sploh za ljudsko gradnjo, raz- 76 Statuto dell’Istituto. 77 Zocconi, L’edilizia popolare, str. 25–26; Castro, Edilizia po- polare, str. 35–38 in Marchigiani, Tra spazio e società, str. 144–146. Glavna fasada kompleksa stavb ICAM ob via Vergerio (F. Ferluga (tehnični urad ICAM), 1906) (ATD – Ts, načrt št. 9236). 612 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–614 2019 meroma bogato oblikovane. Pri izbiranju krajev gra- dnje so pazili, da ne bi oblikovali zaprtih delavskih četrti. Poleg delavskih stanovanj pa so že v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno začeli graditi boljša malomeščanska stanovanja za nameščence. Pozor- nost so posvečali tudi spremljevalnim dejavnostim, kot so knjižnice, vrtci in podobno. Kot piše Caterina Lettis, so bili projekti ICAM v prvih desetletjih zelo kvalitetni v arhitekturnem, urbanističnem, tipolo- škem in zdravstvenem smislu ter so se odlikovali po dobri umeščenosti v prostor (genius loci).78 Na začetku se je ICAM zanašal še na zunanje so- delavce, vendar je že projekt na via Vergerio iz leta 1906 nastal v notranjem tehničnem uradu. Med ar- hitekti, ki so do prve svetovne vojne podpisani pod ključnimi projekti, najdemo Ludovica Braidottija (predsednik med letoma 1909 in 1922), Micheleja Toffalonija (vodja tehničnega urada) in Ruggera Ber- lama (podpredsednik med letoma 1903 in 1909).79 Do ureditve pravnega statusa leta 1909, ki je ICAM omogočil najemanje posojil, je ta že začel izvajati dva projekta, in sicer na via Schiapparelli, v neposredni bližini kompleksa Lloyd, o katerem sem pisal zgoraj (skupaj šest zgradb), in ob via Vergerio v Rocolu (velik blok v obliki črke C), ki pa do tega leta še nista bila končana. Po tem letu so dokončali že začeta projekta in začeli številne druge, vse v skladu z leta 1910 sprejetim načrtom gradnje 1.000 stanovanj do leta 1912. Za to je bilo predvidenih 3.400.000 kron, od katerih jih je občina prispevala 400.000, ostale 3 milijone kron pa je ICAM pridobil s poso- jilom, za katero je jamčila občina.80 Cilj tega načrta so dosegli do začetka prve svetovne vojne, ko je imel 78 Lettis, Architettura ed edilizia sociale, str. 185–86. Gl. Ca- stro, Edilizia popolare, str. 35–41; Marchigiani, Tra spazio e società, str. 144–46 in Marchigiani, Spazi e progetti, str. 250– 66 (podrobni opisi nekaterih izbranih projektov). 79 Prav tam. 80 Castro, Edilizia popolare, str. 38–39. ICAM v lasti 1.041 stanovanj, v katerih je prebivalo 4.021 stanovalcev.81 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ATD – Ts – Comune di Trieste, Servizio Pianifica- zione Urbana, Archivio Tecnico Disegni [Občina Trst, Urbanistični urad, Tehnični arhiv načrtov]. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Castro, Flavia: Edilizia popolare a Trieste. Trst: Edi- zioni Lint, 1992 [1984]. Castro, Flavia: L'edilizia popolare tra pubblico e privato nella Trieste asburgica. Trieste '900: Edi- lizia sociale, urbanistica, architettura. Un secolo dal- la fondazine dell'Ater (ur. Paola Di Biaggi, Elena Marchigiani, Alessandra Marin). Milano: Silvana Editoriale, 2002, str. 180–83. Di Biaggi, Paola: Letture del Novecento: urbanisti- ca moderna e città pubblica. Trieste 1902–2002. Trieste '900: Edilizia sociale, urbanistica, architettu- ra. Un secolo dalla fondazine dell'Ater (ur. Paola Di Biaggi, Elena Marchigiani, Alessandra Marin). Milano: Silvana Editoriale, 2002, str. 13–31. Franzoni, Lucio: La Banca triestina di costruzione (1872–1880). La porta orientale, XXX, 1960, št. 5–6, str. 227–238. 81 Marchigiani, Tra spazio e società, str. 146. Vpliv, četudi samo psihološki, ki ga je imel javni poseg, se kaže tudi v tem, da se je leta 1913 Trgovska zbornica v Trstu pritoževala, da je tisto leto veliko stanovanj zasebnih vlagateljev ostalo neoddanih prav zaradi velikega števila občinskih stanovanj, ki so prišla na trg (Panjek, Chi costruì Trieste, str. 729). Tloris zgornjih nadstropij kompleksa stavb ICAM ob via Vergerio (F. Ferluga (tehnični urad ICAM), 1906) (ATD – Ts, načrt št. 9236). 613 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–6142019 Freisitzer, Kurt in Harry Glück: Sozialer Wohnbau: Entstehung, Zustand, Alternativen. Wien, Mün- chen, Zürich: Molden Edition, 1979. Generini, Ettore: Trieste antica e moderna ossia de- scrizione ed origine dei nomi delle sue vie, androne e piazze. Trieste: Tip. Editrice Morterra & Comp., 1884. Gnezda, Mirjam: Baladur (geslo). Slovenski etnološki leksikon (ur. Angelos Baš). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004, str. 21. Jellersitz, Renato: Relazione sulla creazione dell' Istituto deliberata dal Consiglio della città il 17 luglio 1902. Trieste '900: Edilizia sociale, ur- banistica, architettura. Un secolo dalla fondazine dell'Ater (ur. Paola Di Biaggi, Elena Marchigiani, Alessandra Marin). Milano: Silvana Editoriale, 2002, str. 378–380. Kafkoula, Kiki: On Garden-City Lines: Looking Into Social Housing Estates of Interwar Europe. Planning Perspectives, 28, 2013, št. 2, str. 171–198. Lettis, Caterina: Archittetura ed edilizia sociale. 1900–1930: i progettisti, le scuole di proveni- enza e il genius loci. Trieste '900: Edilizia sociale, urbanistica, architettura. Un secolo dalla fondazine dell'Ater (ur. Paola Di Biaggi, Elena Marchigiani, Alessandra Marin). Milano: Silvana Editoriale, 2002, str. 184–191. Malpass, Peter: Housing and the Welfare State: The De- velopment of Housing Policies in Britain. Basing- stoke, New York: Palgrave Macmillan, 2005. Mandič, Srna: Stanovanje in država. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996. Marchigiani, Elena: Tra spazio e società. Ragioni sociali per l'intervento pubblico nel Novecento triestino. Trieste '900: Edilizia sociale, urbanistica, architettura. Un secolo dalla fondazine dell'Ater (ur. Paola Di Biaggi, Elena Marchigiani, Alessandra Marin). Milano: Silvana Editoriale, 2002, str. 142–159. Marchigiani, Elena: Spazi e progetti. Una rassegna. Trieste '900: Edilizia sociale, urbanistica, architettu- ra. Un secolo dalla fondazine dell'Ater (ur. Paola Di Biaggi, Elena Marchigiani, Alessandra Marin). Milano: Silvana Editoriale, 2002, str. 236–385. Marchigiani, Elena: Dall'edilizia sociale a quella popolare: un rapporto complesso tra filantropia, economia e politica. Trieste 1872–1917. Gui- da all'architettura. Trieste: MGS Press, 2007, str. 53–63. Marchigiani, Elena: Quartieri STCEP a San Gia- como. Trieste 1872–1917. Guida all'architettura. Trieste: MGS Press, 2007, str. 343–347. Mumford, Lewis: Mesto v zgodovini. Ljubljana: Dr- žavna založba Slovenije, 1969. Österreichische Statistik, Neue Folge, 4. Band. Wien: K. K. Statistische Zentralkommission, 1915 (do- stopno na: http://anno.onb.ac.at/ost.htm). Panjek, Aleksander: Chi costruì Trieste. Edilizia, infrastrutture, mercato immobiliare e servizi tra pubblico e privato (1719–1918). Storia economi- ca e sociale di Trieste. Volume II: La città dei traffici 1719–1918 (ur. Roberto Finzi, Loredana Panariti in Giovanni Panjek). Trst: Lint, 2003, str. 643- 758. Panjek, Aleksander: Gradnja in stanovanja v Trstu: gospodarska gibanja in socialna vprašanja v Trstu 1890–1913. Prispevki za novejšo zgodovino, XLVI, 2006, št. 1, str. 79–98. Pooley, Colin G.: Housing strategies in Europe, 1880–1930: Towards a comparative perspective. Housing Strategies in Europe 1880–1930 (ur. Colin G. Pooley). Leicester, London, New York: Leice- ster University Press, 1992, str. 325–348. Power, Anne: Hovels to High Rise: State Housing in Europe Since 1850. London, New York: Routled- ge, 1993. Schwertner, Johan et al.: Arbeiterviertel und Arbei- terstädte zwischen 1750 und 1950 / Delavska stanovanja in območja naselij med letoma 1750 in 1950. Maria Saal: Arbeitgemeinschaft Alpen- -Adria Projektgruppe Historische Zentren, 2011. Statuto dell'Istituto comunale per abitazioni minime. Trieste '900: Edilizia sociale, urbanistica, architettu- ra. Un secolo dalla fondazine dell'Ater (ur. Paola Di Biaggi, Elena Marchigiani, Alessandra Marin). Milano: Silvana Editoriale, 2002, str. 381–82. Tafuri, Manfredo: Vienna rossa: La politica residenzi- ale nella Vienna socialista. Milano: Electa, 1986. Zocconi, Mario: L'edilizia popolare nell'ottocento a Trieste. L'ingegnere, 1968, št. 11, str. 1–31. Žerjal, Borut: Società cooperativa per la costruzione di case: primer ljudske gradnje v Kopru, Anna- les. Seria Historia et Sociologia, 26, 2016, št. 1, str. 53–66. S U M M A R Y Popular housing in Trieste in the nineteenth century: from its beginnings to municipal in- tervention Popular housing was introduced in the first half of the nineteenth century in response to the poor hous- ing conditions of the growing working-class popula- tion. The rapidly spreading Trieste of the nineteenth century was severely affected by the shortage of ad- equate housing for the low-income strata, even more so than other major cities across the monarchy, since its housing crisis was also a result of the laissez-faire approach to urban planning and construction, which was more pronounced here than anywhere else. 614 BORUT ŽERJAL: LJUDSKA GRADNJA V TRSTU 19. STOLETJA: OD ZAČETKOV DO POSEGA OBČINE, 601–614 2019 Nevertheless, shortly after the middle of the cen- tury, the first examples of popular housing emerged on the initiative of various individuals (Salvatore Valobra, Ambrogio Stefano Ralli), employers (Aus- trian Lloyd and Austrian Southern Railway), insu- rance companies such as Istituto di assicurazioni per gli infortuni sul lavoro (Institute for Insurance against Accidents at Work), and a private stock company es- tablished for this purpose, Società triestina costruttrice di edifici popolari (Building Association for the Erec- tion of Popular Dwellings in Trieste). The popular housing project brought together the two extreme poles of Trieste’s top social stratum: the economic pro-Austrian elite and the political anti-Austrian liberal-national elite. After its founding in the early 1870s and until the First World War, the association erected several buildings of different types in various city quarters. However, by constructing houses with a small number of flats in its pursuit of the ideal im- age of a decent worker, it was in general unable to provide a proper solution to the pressing shortage of housing. A crucial turning point occurred in 1902, when the municipality established Istituto comunale per ab- itazioni minime (Municipal Institute for the Erec- tion of Minimum-Size Dwellings), which set ambi- tious goals already in the years leading to the First World War and on Italy’s arrival became one of the central actors in Trieste urban planning, a role that it still continues to play today. The importance of popular housing was not only in ensuring affordable rent homes, but also in raising the housing standards for low-income classes. There- fore, many flats were advanced for their time, as was also reflected in their location and interior division. R I A S S U N T O L’edilizia popolare a Trieste: dagli inizi fino all’intervento del comune Le pessime condizioni abitative dei sempre più numerosi operai portarono, nella seconda metà dell’ Ottocento, alla nascita dell’edilizia popolare. Nella Trieste dell’Ottocento, ai tempi in fase di espansione, la carenza di abitazioni destinate alla classe popolare si faceva sentire ancora di più rispetto ad altre grandi città della monarchia. Ciò avveniva principalmente a causa dell’approccio laissez-faire, molto più pronun- ciato che altrove. Nonostante ciò, già nei primi decenni della se- conda metà del XIX secolo emersero i primi casi di edilizia popolare su iniziativa di varie persone (Sal- vatore Valobra, Ambrogio Stefano Ralli), di datori del lavoro (Lloyd Austriaco e società delle ferrovie meridionali), di istituti d’assicurazione (Istituto di assicurazioni per gli infortuni sul lavoro) e di una so- cietà anonima creata all’occorrenza (Società triestina costruttrice di edifici popolari). Le due parti opposte dell’élite triestina (quella economica pro-austriaca e quella politica anti-austriaca di tratto liberal-na- zionale) si vedevano unite all’interno di tale società. A partire dagli anni Settanta dell’Ottocento, quan- do venne fondata, fino alla Prima guerra mondiale, la Società costruì svariate tipologie di edifici in vari quartieri cittadini. Perseguendo l’ideale del lavorato- re “perbene” dette però la precedenza ad edifici dal numero limitato di appartamenti e, di conseguenza, non riuscì a dare una risposta reale e concreta al pro- blema abitativo. Le cose cambiarono nel 1902 quando il Comune fondò l’Istituto comunale per le abitazioni minime, che già negli anni prebellici dette la via ad un piano di lavoro ambizioso che, con l’annessione all’Italia, diventò uno dei principali attori della pianificazione urbanistica di Trieste, ruolo che continua a rivestire ancora oggi. Non solo la costruzione di case economicamen- te accessibili, ma anche l’innalzamento del livello abitativo della classe popolare, costituì un fattore di rilievo nell’edilizia popolare. La progettazione del- le abitazioni era da considerarsi all’avanguardia: ciò emergeva in particolar modo nella divisione interna degli spazi e nel collocamento degli edifici nel tessu- to urbano. (Povzetek v italijanščino prevedel avtor)