FRAGMENTI Andrej Pogorelec FRAGMENTI Andrej Pogorelec Andrej Pogorelec Fragmenti Samozaloţba Ljubljana, 2015 Knjiga ni namenjena prodaji. CIP - Kataloţni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjiţnica, Ljubljana 82.0(0.034.2) POGORELEC, Andrej Fragmenti [Elektronski vir] / Andrej Pogorelec. - El. knjiga. - Ljubljana : samozal., 2015 ISBN 978-961-91482-7-3 (pdf) 280226048 Uvod »Fragment« je eno ključnih gesel romantičnega obdobja. Prav v tem smislu je zasnovano tudi pričujoče delo, v katerem bomo na samem začetku predočili nekaj ključnih dejstev, povezanih z enim najpomembnejših ustvarjalcev iz prve generacije angleških romantičnih pesnikov, Samuelom Taylorjem Coleridgem. Ko predstavljamo ustvarjalca brezčasne pesmi o starem mornarju, ki jo je v slovenski jezik ţe davnega leta 1961 prevedel Janez Menart, ne moremo mimo dejstva, da je prav Samuel Taylor Coleridge (1772-1834) tipičen predstavnik tiste tako značilne miselnosti romantičnega obdobja, ki se upre modelu urejenega v naprej predvidljivega sveta klasicistične umetnosti in razsvetljenskega razumarstva. Namesto tega so v romantiki v ospredju povsem drugačne vrednote, med katerimi bi kazalo izpostaviti zlasti ustvarjalno svobodo, ki ni vezana na nikakršne imperative predhodnih poetoloških normativov, četudi se v svojih motivih, temah ali celo oblikah lahko vrača k pretelim modelom. A poudarek je na besedi 'lahko'. Del te romantične svobode pa je seveda tudi ideja fragmenta, ki v praktični posledici velikokrat legitimira tudi nedokončanost literarnih stvaritev. Ta je lahko celo zaţelena in prav Coleridge je tako v svoji poeziji kot na drugih področjih, ki se jim je posvečal, takorekoč utelešal idejo spontane romantične nedokončanosti. Tako ni naključje, da sta dve njegovi ključni pesniški deli ( Kubla Khan in Christabel) obveljali za bolj ali manj nedokončani pesnitvi. Tako bomo tudi v pričujoči knjigi z naslovom Fragmenti skušali slediti tej in takšni ideji ter nekaj Coleridgevih najpomembnešjih (večinoma še neprevedenih pesmi) predstaviti v obliki nedokončanih prevodov v slovenski jezik. Pri tem pa bomo naredili tudi kakšno izjemo. A še prej si postavimo vprašanje, ki terja pritrdilen odgovor, 4 če naj bo naša izbira principa fragmenta v pristopu prevajalskega poustvarjanja zares utemeljena. Je Coleridge romantik? Literarni opus angleškega pesnika Samuela Taylorja Coleridgea lahko brez večjih teţav umestimo v tisto obdobje, ki ga literarnozgodovinska periodika opredeljuje kot romantiko. Hary Blamires v delu A Short History of English Literature Coleridgea postavlja ob bok Wordsworthu kot začetniku angleške romantike, pri čemer izpostavlja njuno skupno pesniško zbirko Lyrical Ballads (Blamires, 1974, str 235). Sicer ugotavlja, da gre pri oznaki »romantika« za tiste literarne teţnje, v katerih se poudarja strast, skrivnostnost, domišljija in kreativnost (Blamires, 1974, str. 229). Podoben pogled v kontekstu Coleridgeve poezije izraţa tudi Paul Hamilton, ki ga nedvoumno uvršča med angleške romantike, pri tem pa opozarja na pomembnost poezije kot tiste literarne vrste, ki je izrazito pomembna prav v romantični knjiţevnosti (Hamilton, 1983, str. 3). Tudi Kathleen Raine (v uvodu v zbirko Selected poetry and prose) Coleridgea povezuje z romantičnim gibanjem (Coleridge, 1990, str. 12), John Beer pa v uvodni razpravi h Coleridgevi zbirki pesmi Poems pesniku pripisuje navduševanje nad romantično knjiţevnostjo (Coleridge, 1974, str. vi). Med ustvarjalce romantične knjiţevnosti umesti Coleridgea tudi Peter Mortensen, ki v delu High Romantic and Horrid Mysteries: British Struggle with German Romance (1798−1815) »raziskuje, kako štirje romantični ustvarjalci (Wordsworth, Coleridge, Scott in Austen) iščejo načine izognitve groţnji kulturnega in ideološkega preplavljenja z nemškim 'senzualnim' pisanjem, katerega vpliv skušajo hkrati obrniti v lastno korist« (Mortensen, 1999, str. 2). 5 V nadaljevanju omenja še šesterico velikih romantičnih pesnikov, med katere sodi tudi Coleridge (Mortensen, 1999, str. 29), ugotavlja pa tudi, da sta Wordsworth in Coleridge z zbirko Lyrical Ballads pravzaprav ustoličila angleško romantično gibanje.1 Podobno stališče zagovarja tudi slovenski prevajalec pesnitve The Rime of the Ancient Mariner Janez Menart, ki v prvo generacijo »pravih« angleških romantikov uvršča predvsem Wordswortha in Coleridgea: »Njun nastop, predvsem ponatis 'Liričnih balad' leta 1800, h kateremu je napisal Wordsworth deklarativen predgovor, postavlja angleška literarna zgodovina za 'uradni' začetek romantike« (Menart, 1961, str. 91). V nadaljevanju gre Menart, izpostavljajoč Coleridgevo svojskost, celo še dlje: »Coleridge je šel namreč, vsaj v tistih svojih delih, po katerih je najbolj znan, popolnoma v drugo, sicer na romantičnih temeljih osnovano, a povsem svojsko smer. In nekateri ga imajo za najbolj romantičnega romantika« (Menart, 1961, str. 91). Med slovenskimi avtorji bi veljalo omeniti tudi Janka Kosa in njegov Pregled svetovne književnosti iz leta 1982, v katerem Coleridgea obravnava kot epskega pesnika angleške romantike, pri tem pa omenja tesni stik z Wordsworthom in njuno skupno zbirko Lirske balade (1798). Coleridgevo umeščenost v okvir romantične poetike utemeljuje z naslednjimi besedami: 1 Tudi za Pricketta sta Wordsworth in Coleridge »ključna igralca« romantike: »Če sem kdaj rekel, da romantika ne obstaja kot celota, ker gre pri vsem skupaj le za številne med seboj naključno povezane 'romantike', potem lahko zatrdim, da je teorija upodobitvene moči, kot jo zagovarjata Wordsworth in Coleridge, središče ali jedro nekakšne ene romantike« (Prickett, 1970, str. 147). 6 »Njegovo pesniško delo je usmerjeno v fantastiko, eksotičnost, sanjska doţivetja, tako da velja za enega od predhodnikov simbolizma zlasti z nedokončanimi pesnitvami Christabel (1979) in Kubla Khan (1798). Osrednje delo je Pesem starega mornarja ( The Rhyme of the Ancient Mariner, 1798), ki v baladnem slogu, z nejasnimi simboli albatrosa, morskih pošasti in prikazni, opeva krivdo in pokoro starega mornarja; ta pooseblja človekov podzavestni svet, ki ga je Coleridge med prvimi spremenil v pesniško snov. Temu primerna je iracionalna, nelogična raba podob, metafor in razbita fragmentarna kompozicija« (Kos, 1982, str. 175). V delu Romantika (1980) Kos nekoliko natančneje opredeli stopnje razvoja angleške romantike in umeščenost avtorjev tega literarnozgodovinskega obdobja: »Nekoliko drugačen je potek angleške romantike, čeprav se uradno začenja z letom 1798, ko izidejo Lyrical Ballads, konča pa z letom 1832, ko sprejmejo 'Reform Bill' in umre Walter Scott. Toda razloček je ta, da v razvoju angleške romantike ločimo samo troje oz. dvoje generacij – prvo iz leta 1770, ki ji pripadajo Wordsworth, Coleridge, Southey in tudi Scott, in drugo iz leta 1790, ki zajema Byrona, Shelleya in Keatsa; okoli leta 1780 rojena generacija je očitno šibkejša, saj jo predstavljajo manjši ali manj značilni romantiki Charles Lamb, Thomas Moore in Thomas de Quincey – vrzel, ki si jo moramo pojasnjevati z dobo francoske revolucije, Napoleona in kontinentalnih vojn, ki rasti angleške romantike niso bile naklonjene« (Kos, 1980, str. 68). Če torej drţi domneva, da izid zbirke Lyricall Ballads predstavlja nekakšen začetek angleškega romantičnega gibanja, potem bi se kazalo najprej pomuditi ob Coleridgevi osrednji epski pesnitvi Rime of the Ancient Mariner ( Pesem starega mornarja), ki predstavlja Coleridgev prispevek v delu, ki ga je objavil skupaj z Williamom Wordsworthom. Gre za edino Coleridgevo 7 pesnitev, ki je bila objavljena tudi v slovenskem jeziku (Coleridge, 1961) in je nedvomno tudi eno izmed najpomembnejših del tega angleškega pesnika. Ţe sama vsebina pesmi je zasnovana na način, ki kaţe na številne elemente in lastnosti, kakršne praviloma pripisujemo romantični ustvarjalnosti. Če se pri tem omejimo zgolj na najbolj očitne vidike, kot so čustvenost, fantastičnost, svoboda domišljije, estetskost in eksotična grozljivost, lahko pesnitev brez večjih pomislekov opredelimo kot izrazit primer romantičnega pesništva. V zgodbi o mornarju, ki opisuje svoja doţivetja z ladijskega potovanja, je v ospredju motiv uboja albatrosa kot simbola dobrega, čigar pogubitev povzroči usoden preobrat. Prikazana je moč narave, ki se zaradi neupravičenega posega v njen red stvari neusmiljeno maščuje nad človekom kot izvajalcem zla. V skrivnostnih, nepojasnjenih okoliščinah neobvladljivih prostranstev širnega oceana, prek katerih angelsko-demonične sile ladjo s posadko preusmerijo z juţnega pola nazaj proti severu. Vsi člani posadke, z izjemo starega mornarja, ki je ptico ubil, podleţejo grozljivi smrti dolgotrajnega, zloveščega brezvetrja in srhljive megle. Staremu mornarju je namenjena še grozljivejša usoda – usoda »polmrliča, ţivečega v smrti«, ki mora z ţivljenjem ob polni zavesti lastne krivde plačati visoko ceno svojega zločina. Motiv starega mornarja prihaja iz Coleridgeve lastne ţivljenjske izkušnje. Srečanje z osebo, ki ga je navdihnila z mislijo, da oblikuje pesnitev, pa seveda ni edini ustvarjalni vir. Coleridge je pri tem gotovo izhajal tudi iz drugih, pomembnejših vzpodbud. Ena izmed takšnih vzpodbud se je nedvomno porodila tudi iz nemškega okolja (vpliv nemške romantike, npr. Bürgerjeve Lenore, ki je morda očitnejši pri nastajanju Coleridgeve nedokončane pesnitve Christabel). Drugi razlog, da je bila v zbirko Lyricall Ballads s strani Coleridgea umeščena pesnitev, ki je svojimi fantastičnimi, 8 eksotično grozljivimi razseţnostmi tako zelo drugačna od tega, kar je v zbirko prispeval Wordsworth,tiči morda v tem, da sta se pesnika nekako dogovorila, naj bo Coleridgev prispevek bolj fantazijske, morda celo sanjske narave, Wordsworth pa naj bi ostajal bolj »prizemljen«. Da igrajo sanje pomembno vlogo v nastanku pesnitve in njene snovi, lahko sklepamo tudi iz podatka o tem, da naj bi »neki Coleridgev prijatelj (g. Cruikshank) nekoč sanjal o pošastni rebrasti ladji in o nekom, ki ga je preganjala strašna kletev zaradi nekega zločina, ki ga je storil« (Menart, 1961, str. 95). Coleridge in Wordsworth sta ravno v tem času razmišljala o izdaji skupne pesniške zbirke in opisani sanjski motiv naj bi dejansko postal osnova ideje za snov Coleridgeve pesnitve. Kot navaja Menart, je Wordsworth »nato nasvetoval še uboj albatrosa (verjetno se je spomnil na Shelvockevo 'Potovanje' 1726) in pa tisti del pesnitve, ko mrtvi mornarji upravljajo barko« (Menart, 1961, str. 95).2 Tudi sam ustroj pesmi, predvsem pa mračno vzdušje, ki ga ustvarja z rabo pesniških sredstev , vzbuja vtis nekakšne neresnične ali komaj verjetne sanjskosti, polne nenavadnih simbolov, fragmentarnosti, čustvene silovitosti, misterioznih nadnaravnih pojavov in fantastike gotskega baladnega pesništva. To je seveda ena tistih dimenzij, ki prav tako priča o izraziti romantičnosti tega Coleridgevega pesniškega dela. Moţnost, da glavni junak zgodbe, torej 2 George Shelvocke (1675–1742) je bil angleški pomorščak, ki je svoja potovanja popisal v delu A Voyage Round the World By Way The Great South Sea ( 1723). Wordsworth naj bi iz tega vira črpal ideje, ki jih je ob nastajanju zamisli pesnitve The Rime of the Ancient Mariner Coleridge kot avtor vključil v svoje delo – npr. idejo o albatrosu in uboju, ki si ga je zamislil Wordsworth. 9 stari mornar, deluje iz silnic, ki presegajo njegova zavestna ravnanja, pa kaţe na tip subjektivitete, ki napoveduje kasnejši novoromantični simbolizem. Treba je omeniti, da je The Rime of the Ancient Mariner pravzaprav edina izmed Coleridgevih pomembnejših daljših pesnitev, ki je bila tudi dokončana. Pesnik jo je, kot rečeno, skupaj s prijateljem Wordsworthom prvič izdal leta 1798 v zbirki Lyrical Ballads, potem pa ponovno še v nekoliko predelani obliki dve leti kasneje, leta 1800.3 Zdi se, da je v teh letih njegov pesniški zamah ţe blizu zenita, saj je večino pomembnejših literarnih del ustvaril nekje do svojega tridesetega leta. Značilno za Coleridgea je tudi, da mnogih idej ali konkretnih del ni izpeljal do konca. Ali kot ugotavlja Kathleen Raine: »Pri tridesetih je bil Coleridge kot pesnik navdiha praktično mrtev. Leta, ki so sledila, so mu sicer prinesla slavo, a nikdar več sreče. Prinesla pa so modrost. Njegova genialnost, ki se ni mogla več izraziti v poeziji, se je usmerila drugam. Mit o njegovem neuspehu in neizpolnjenih obljubah je bolj ali manj neresničen. Pesnitev Christabel je ostala nedokončana, prav tako pesnitev Kubla Khan. Stvari, ki se jih je Coleridge loteval, so bile redko dokončane ali zaključene. Toda 'zaključenost' nekako predpostavlja obstoj jasno obvladljivih ciljev, ti pa so bili, ko govorimo o Coleridgeu, brezmejni kot ocean« (Raine, 1990, str. 11). Morda se tudi v tem, za Coleridgea tako značilnem sindromu nedokončanosti4 skriva nekakšen pridih romantične spontanosti, ki si vnaprej 3 Gre za ponatis dela Lyrical Ballads, v katerem je Wordsworth dodal svoj deklarativni predgovor. 4 Nedokončanost in fragment sta za romantiko pravzaprav nekaj povsem običajnega, morda celo tipičnega. »Prav v romantičnem obdobju je fragment postal sprejemljiva in celo modna oblika besedila, prepoznan in cenjen s strani bralstva, pri čemer so ga tudi avtorji razumeli kot neko novo obliko umetniškega izraţanja, ki kot taka predstavlja izziv prav s svojo nedoločenostjo« (Bradshaw, 2008, str. 74). 10 ne postavlja jasno določenih, racionalno izmerljivih ciljev, temveč se prepušča navdihu čustvene, čutne in neponovljive enkratnosti. Tako sta za Coleridgev opus (navkljub ali morda celo prav zaradi nedokončanosti) sila pomembni pesnitvi Christabel in Kubla Khan tudi iz tega vidika lahko prepoznani in interpretirani kot primerka romantičnih literarnih stvaritev. Pravzaprav bi lahko celo trdili, da je ravno Coleridge tisti najbolj tipični romantični pesnik, ki teorijo romantične fragmentarnosti5 (ta izhaja iz nemškega kulturnega prostora in jenske romantične šole, filozofsko pa jo je utemeljil zlasti Fridreich Schlegel6) udejanja v svojih (sicer ne le umetniških) delih, pri čemer izstopata zlasti pesnitvi Christabel in Kubla Khan. Bradshaw (2008, str. 80) govori o vsaj dveh tipih fragmenta, in sicer o odkritem fragmentu (kadar ga odkrije in objavi urednik) ter o razglašenem fragmentu (kadar avtor umetniško besedilo razglasi za fragment). V nobenem izmed omenjenih primerov seveda ni nujno, da besedilo na tak način doţivi tudi bralec ali kritik. Zlasti v primeru razglašenega fragmenta bi bila takšna opredelitev umetniškega besedila lahko tudi del predstavitvene strategije7 avtorja. Watson, na primer, postavlja pod vprašaj nedokončanost pesnitve Kubla Khan: 5 »Bistvo fragmenta je torej to, da je drugačna celota, drugačen sistem, drugačna sinteza« (Virk, 2011, str. 91). 6 Schlegel je fragment primerjal s prispodobo jeţa, ki je ločen od zunanjega sveta in sam v sebi predstavlja neko sklenjeno celoto. Zdi se, da zunanji svet pri tem igra vlogo instance, ki skuša v klasicistični maniri s poetološko normo posegati v svobodo pesniškega ustvarjanja. Ta svoboda pa je seveda ena ključnih vrednot romantike, ki jo je treba ubraniti na vseh tako formalnih kot vsebinskih ravneh umetniškega ustvarjanja. V tem smislu je tudi fragment kot nedokončanost lahko razumljen v kontekstu te in takšne svobode. »V svojih namenoma fragmentarno zasnovanih teoretskih zapisih sta poglavitna predstavnika jenske romantike, Friedrich Schlegel in Novalis, skušala prenoviti moderno, romantično umetnost svojega časa tako, da sta se zavzemala za novo umetno, nič več spontano mitologijo, iz katere bi šele lahko izšla nova, univerzalna, progresivna romantična poezija« (Vrečko, 1989, str. 92). 7 Levinson sicer ugotavlja, da je to bolj tipično za nemške romantike. »Če so angleški romantiki prakticirali fragment bolj naivno v smislu predstavljanja procesov ţivljenja in mišljenja, pa so njihovi nemški kolegi to počeli z nekim strateškim namenom« (Levinson, 1986, str. 11). 11 »Poleg tega so ţe mnogi ugotovili, da ta pesem navkljub svojemu podnaslovu Fragment v izdaji iz leta 1816 nima nobene zveze s fragmentom« (Watson, 1966, str. 225). Podobno razmišlja tudi Bradshaw in v omenjenem kontekstu izpostavlja zlasti konec pesmi: »'In pil je mleko paradiţa,' je tako močna zaključna misel, da nobenemu interpretu ne pride na misel, da bi pesem učinkovala kot nekaj nezaključenega. Ideja o nezaključenosti pesmi je zgolj nekaj, o čemer nas prepričuje Coleridge, ne sama pesem« (Bradshaw, 2008, str. 82). Bahti pa ugotavlja, »da več, ko vemo o tej pesmi, njenih virih in avtorjevih namenih, manj nam je jasno, ali je pesem le fragment ali zaključena celota« (Bahti, 1981, str. 1036). Kar zadeva pesnitev Christabel, je treba reči, da je bila izdana v dveh delih in je ostala nezaključena. Prvi del je bil napisan spomladi 1798 v Somersetu, drugi pa jeseni 1800 v pokrajini Lake District, po Coleridgevi vrnitvi iz Nemčije. Pesnitev je ostala torej nedokončana, objavljena pa je bila šele leta 1816. Gre za nekakšno mistično balado, na katere nastanek je gotovo močno vplivala nemška predromantična poezija in gotsko grozljivo pripovedništvo. Eden izmed večkrat omenjenih vplivov je tudi Bürgerjeva Lenora (1774). V zgodbi se odraţajo številni elementi romantičnega pesništva − kot močno izraţena čutnost, skrivnostno grozljivo vzdušje, usodni pomen sanj in simbolov nezavednega, izrazita, do skrajnosti prignana čustvenost in podobno. 12 Pesem tematizira problematiko dobrega in zla, ki se porojeva iz malodane metafizičnih razseţnosti. »Glavna misel (ki izvira ţe iz tega, kar je pesnik napisal) je ta, da je poštenost močnejši čar, kakor pa čarovnije človeku sovraţnih sil« (Menart, 1961, str. 95). Ali kot o ključni idejno-vsebinski poanti pesnitve razpreda Worthen: »Zlobnost brez razloga, ki je v osebi na prvi pogled ranljive Geraldine odkrita v gozdu in jo Christabel vljudno povabi na svoj dom, se najprej loti njenega očeta, nato pa okuţi tudi samo Christabel (ta se zave, da pod vplivom Geraldine sika kakor kača); to so stvari, ki dajejo pesnitvi 'Christabel' izrazno moč« (Worthen, 2010, str. 27). Eden od moţnih interpretativnih vidikov odnosa med glavnima protagonistkama pesnitve, Christabel in Geraldine, pa bi lahko izhajal tudi iz pesnikovih biografskih dejstev. Kot ugotavlja Watters (Watters, 1971, str. 80), bi bila lahko tematizacija odnosa obeh ţensk v nekakšni zvezi s pesnikovim strašljivim odkritjem zaljubljenosti v Asro (Saro Hutchinson), pri čemer so njegova starševska čustva do sina Hartleya iz prvega zakona preprečevala, da bi se s Saro zapletel v globlji intimni odnos. Geraldine naj bi tako poosebljala izkušenost, zrelost in celo pokvarjenost, Christabel pa nedolţnost, ki se v svojem snu sooči z izprijenostjo sveta. Še en zanimiv vidik fatalnosti ter boja med Erosom in Tanatosom izpostavlja Charles Tomlinson: »Christabel je morda edina grozljiva zgodba, ki z resnično subtilnostjo izraţa nek temeljni vzorec ţanra, to pa je boj med instinktom smrti in Erosom. 13 Osredotoča se na razmerje med 'fatalko' Geraldine in Christabel, dekle brez greha in zle misli « ( Interpretations, 1962). Tomlinson v nadaljevanju ugotavlja, da sodi Geraldine med najbolj tipične fatalne junakinje romantične knjiţevnosti. Eden pomembnejših simbolnih motivov pesnitve, kjer se prav tako odraţa boj med dobrim in zlim, je tudi spopad, v katerem kača davi goloba. Tudi ta, ne docela pojasnjena podoba, ki bolj ali manj meri na Christabel in Geraldine, s svojo simbolno sanjsko atmosfero kaţe na temeljni romantični ustroj pesnitve. Tretja izmed najpomembnejših pesnitev Kubla Khan je po pričevanju samega avtorja Coleridgea dejansko nastala iz navdiha nekakšne sanjske fantazije. Pesem je zapisal v transu, saj naj bi njeno vsebino zlil na papir neposredno po prebuditvi iz sanj, v katere je omahnil po branju potopisne knjige o Kublajkanu. Najbrţ pa je kreativno vizijo ene najboljših angleških romantičnih pesmi »soustvarjal« Coleridgev večni spremljevalec opij. Ţal je pesnika sredi ustvarjalnega zagona zmotil domnevni prihod krojača (poslovneţ iz Porlocka), ki naj bi se prišel pomenit glede računa. Po njegovem odhodu so verzi, ki jih je imel v glavi praktično ţe napisane, kratko malo izpuhteli. Tako se je pesnitev, ki naj bi imela tja do tristo stihov, končala ţe v štiriinpetdesetem. Ta zanimiv biografski podatek opisuje okoliščine nastanka pesnitve, ki kaţejo na izrazit primer romantične »obdelave snovi«, saj naj bi se ta v knjiţevno delo pretihotapila neposredno iz sveta sanj oz. iz območja nezavednega. Seveda je pri tem ključnega pomena to, kar je iz tako opisanega, morda niti ne povsem resničnega ustvarjalnega vzgiba nastalo – to pa je gotovo poezija, v kateri so v ospredju najbolj temeljne romantične vrednote, ki izhajajo iz avtonomnosti subjekta, 14 njegove absolutne svobode, ustvarjalnosti, mističnosti in transcendentalne lepote. Ali kot ugotavlja Timothy Bahti: »Kot lahko znotraj današnjega literarnega kánona pesnitev Kubla Khan (skupaj s pesnitvijo Pesem starega mornarja) predstavlja vso Coleridgevo poezijo, tako lahko ţe vsak študent ugotovi, zakaj ta pesnitev lahko predstavlja tudi romantično poezijo v celoti. Ţe ob površnem pogledu na pesnitev lahko zaznamo tipično romantične podobe, motive in ideje« (Bahti, 1981, str. 1036) . Pri tem bi veljalo izpostaviti zlasti nekatere vidike, kot npr. beg v orientalsko eksotiko, nerealističnost 'sanjskega' podzemnega sveta in očitne aluzije na nebeški vrt kot vizijo romantične transcendence. A to, s čimer se pesem Kubla Khan še bolj določno umešča v kontekst romantične knjiţevnosti, je gotovo njena tematizacija pesništva in poezije. » Kubla Khan je pesem o poeziji, verjetno najbolj izvirna pesem o poeziji v angleškem jeziku«, zapiše George G. Watson (1973, str. 226). Podobno razmišlja tudi Rosemary Ashton: »Če kaj, potem je ta pesem gotovo slavljenje umetniške kreativnosti in pesnikovega navdiha«8 (Ashton, 1997, str. 115). 8 Navdih je v romantični knjiţevnosti ključni predpogoj nastanka umetnine. Razumeti ga je treba v kontekstu romantičnega genija, ki lahko predstavlja tako zmoţnost umetniškega ustvarjanja kot samega avtorja, nosilca takšne zmoţnosti. Genij romantike je razumljen kot nekaj, česar ni mogoče racionalno utemeljevati, izhaja torej iz silnic, ki so globoko iracionalne, a v svoji kreativnosti posebne, preseţne in predvsem izvirne. Tako ga razume jenska romantična šola (brata Schlegel, Novalis). Podobno je tudi pri Kantu. Zanj je genij izvirnost navdihnjenega duha, prek katerega narava daje umetnosti pravila. V tem smislu je kot čista kreativnost popolno nasprotje principu posnemanja. Za Schellinga je navdih 'višja narava' ali 'absolutno' ali kar 'genij', ki kot čudna moč (dionizični zanos) obsede umetnika in 15 Vidik sanjskosti kot ene tipičnih lastnosti romantične knjiţevnosti izpostavlja tudi Stephen Prickett, ki sicer poudarja zlasti romantičnost poetične ustvarjalnosti v odnosu do neromantične mimetične deskriptivnosti. »Vedno znova ugotavljamo, da je, na primer, bralce 19. stoletja še najbolj pritegnila nekakšna 'čarobna uročenost' Coleridgevih pesnitvev The Ancient Mariner, Kubla Khan in Christabel. Zdi se, da jim je ponudil sanjski svet« (Prickett, 1970, str. 3). Ob vprašanju romantičnosti Coleridgevega literarnega opusa bi se lahko podrobneje posvetili še mnogim pesmim, kot na primer The Eolian Harp, Frost at Midnight, The Nightingale, Ode to Dejection itn. Vendar se zdi, da obravnavane večje in pomembnejše pesnitve ( The Rime of Ancient Mariner, Christabel in Kubla Khan) predstavljajo predvsem v smislu reprezentativnosti Coleridgea kot romantičnega pesnika svetovnega kánona zadosten domet Coleridgevega pesniškega ustvarjanja, ki ga lahko nedvoumno opredelimo kot tipično romantično literaturo. Seveda pa Coleridge ni bil le pesnik, saj se je zlasti v drugi polovici svojega ţivljenja skozenj oblikuje umetniško delo. Navdih ali inspiracijo so poznali seveda ţe stari Grki, ki so jo »razumeli na dva načina: ločevali so imaginativni navdih od intelektualnega, pri tem pa veliko pozornost posvečali prav iracionalnim elementom v poeziji, čeprav se tudi racionalnim niso ţeleli izogniti. Ta dvojnost je lepo vidna ţe iz tako imenovane mitološke poetike, kjer je mogoče prek le na videz preproste mitološke zgodbe odkriti prva resna opozorila o nasprotju med elementarnim pojmovanjem ustvarjalnosti, vezanim na preteklost, in njeno razumu zavezano sodobno podobo. Prvo predstavljata Dioniz in Marsijas, drugo pa Apolon in Orfej« (Vrečko, 2000, str. 120). Dualizem razumevanja umetniške ustvarjalnosti, ki ga Nietzsche v delu Rojstvo tragedije iz duha glasbe opredeli kot apolinični ali dionizični princip, se v razvoju evropske literature kaţe kot neko temeljno nasprotje dveh pristopov k umetnosti, tj. romantičnega in klasičnega, podobno dihotomijo pa izraţata tudi pojmovni dvojici romantika-realizem ali idealizem-realizem. »Razdelitev na dionizično in apolinično tedaj ni šele Nietzschejevo odkritje, ampak jo je vzpostavilo ţe razkrajajoče se mitsko mišljenje, pri tem pa je spopad med liro in aulosom pomenil ne le spopad dveh različnih usmeritev, ampak hkrati tudi soočenje starega cikličnega in novega linearnega časa; to se je kasneje v različnih nasprotujočih si usmeritvah prenašalo vse v današnji čas. Spopad med liro in aulosom preraste v spopad med Apolonovim lovorom in Dionizovim bršljanom, med klasicistično in romantično umetnostjo« (Vrečko, 2000, str. 125). 16 posvečal tudi literarni kritiki, filozofiji in religiji ter tudi na teh področjih bolj ali manj ostajal zavezan miselnim okvirom romantične paradigme v smislu metafizičnega idealizma in vere v metafizično transcendenco. Ob vprašanju literarnozgodovinske umestitve Coleridgeve poezije v kontekst angleške romantike so bili izpostavljeni nekateri literarni zgodovinarji (Harry Blamires, Kathleen Raine, Paul Hamilton, John Beer, Peter Mortensen), ki to pesništvo eksplicitno povezujejo z omenjenim literarnozgodovinskim obdobjem. Na Slovenskem se je s Coleridgem kot prevajalec ukvarjal pesnik Janez Menart, ki ga tudi s svojega zornega kota neposredno povezuje z romantiko. Omenjen pa je tudi slovenski literarni zgodovinar Janko Kos, ki v svoji literarnozgodovinski sistematiki Coleridgea umešča v prvo generacijo angleških romantikov, kamor sodijo še William Wordsworth, Robert Southey in Walter Scott. V Coleridgevem pesniškem opusu so izrazito izpostavljena vsaj tri pesniška dela, s katerimi se uvršča v svetovni kánon romantične knjiţevnosti, The Rime of the Ancient Mariner, Kubla Khan in Christabel. Raziskovalci in interpreti, ki jih obravnavajo kot tipične primere romantičnih pesniških stvaritev, poudarjajo številne značilnosti, na podlagi katerih utemeljujejo njihovo romantičnost. Tako so pri pesnitvi The Rime of the Ancient Mariner očitne eksotična grozljivost, čustvenost, fantastičnost in svoboda domišljije, ob Christabel, kjer prav tako prevladuje grozljivo vzdušje, pa je v ospredju usodni pomen sanj in simbolov, izza katerih prepoznavamo in slutimo sence nasprotujočih si sil dobrega in zla ter Erosa in Tanatosa. In če so sanje kot tipičen romantični motiv, ki nakazuje avtorjevo usmerjenost v psihološke in ontološke horizonte onkraj realistične objektivne stvarnosti, v pesmi Christabel zgolj eden izmed motivno- tematskih ali vsebinskih elementov pesmi, potem se v v delu Kubla Khan 17 vzpostavljajo kot nekakšen temelj, na katerem pesem sloni, saj naj bi po pričevanju Coleridgea snov pesmi in tudi njena oblikovanost v jezikovno in verzno strukturo izhajala prav iz sanj. Če romantični obdelavi snovi, ki pride iz globin nezavednega, dodamo še mistično orientalsko eksotiko, aluzije na nebeški vrt kot vizijo lepote in romantične transcendence in avtonomnost subjekta ter njegovo absolutno ustvarjalnost, dobimo kolaţ značilnosti, ki umetnino postavljajo v središče romantične pesniške kreativnosti tistega obdobja. Hkrati je treba opozoriti še na dejstvo, da tako Christabel kot Kubla Khan veljata za nedokončani pesniški deli, s čimer sta tudi z vidika romantične fragmentarnosti kot posebnega toposa romantične poetike lahko opredeljeni kot tipična primera romantične poezije. 18 Translation of Samuel Taylor Coleridge's poetry 1 This Lime Tree Bower my Prison (1797) 2 Kubla Khan (197/1798) 3 The Eolian Harp, (1795) 4 Frost at Midnight (1798) 5 The Nightingale, (1798) 6 Wish (1792) 7 To the River Otter ( 1793) 8 Pantisocrasy (1794) 9 On the Prospect of Establishing a Pantisocracy in America (1794 10 Religious Musings – A Desultory Poem, Written on the Christmas Eve of 1794 (1794) 11 To the Author of »The Robbers« (1794) 12 Reflections on Having Left a Place of Retirement (1796) 13 France: An Ode (1798) 14 Christabel (1797/1800) 19 Prevodi poezije Samuela Taylorja Coleridgea 1 Ta uta, obdana z limonovci, moj zapor (1797) 2 Kublaj Kan (197/1798) 3 Vetrna harfa, (1795) 4 Polnočni mraz (1798) 5 Slavec, (1798) 6 Ţelja (1792) 7 Reki Otter (1793) 8 Pantisokrcija (1794) 9 O moţnostih vzpostavitve pantisokracije v Ameriki (1794) 10 Religiozne sanjarije – Pesem trenutka, napisana na boţični večer 1794 (1794) 11 Avtorju »Razbojnikov« (1794) 12 Premislek o odhodu z mesta počitka (1796) 13 Francija: oda (1798) 14 Christabel (1797/1800) 20 This Lime Tree Bower my Prison (1797) Well, they are gone, and here must I remain, This lime-tree bower my prison! (1−2) (Coleridge, 1990, str. 34) To that still roaring dell, of which I told; The roaring dell, o'erwooded, narrow, deep, And only speckled by the mid-day sun; Where its slim trunk the ash from rock to rock Flings arching like a bridge; -that branchless ash, Unsunn'd and damp, whose few poor yellow leaves Ne'er tremble in the gale, yet tremble still, Fann'd by the water-fall! (9−16) (Coleridge, 1990, str. 34−35) Now my friends emerge Beneath the wide wide Heaven – and view again The many steepled tract magnificient Of hilly fields and meadows, and the sea, With some fair bark, perhaps whose sails light up The slip of smooth clear blue betwixt two Isles Of purple Shadow!« (20−26) (Coleridge, 1990, str. 35) 21 Ta uta, obdana z limonovci, moj zapor (1797) No, odšli so. Jaz pa moram ostati tu, v tem zaporu, v tej uti, obdani z limonovci. K tisti šumeči globeli, o kateri sem govoril; šumeči globeli, preraščeni z drevjem, ozki, globoki, kamor pride le malo opoldanskega sonca, kjer so med skalami ozka debla jesenovine, ki se tu in tam upogiba kakor most; ta jêsen brez vej in brez sonca, drevo polno vlage, s skromno bero rumenih listov, ki nikdar ne vzdrhtijo ob vetru, a drgetajo ob sapi slapov. Zdaj se moji prijatelji pojavijo pod širokim, širokim nebom – in zopet vidijo številne vzvalovane predele hribovitih polj in travnikov in morja, z nekaj svetlimi ladjami, katerih jadra dozdevno osvetljujejo pas čiste modrine med dvema otočkoma vijolične sence. 22 My gentle-hearted Charles! For thou hast pined And hunger'd after Nature, many a year, In the great City pent, winning thy way With sad yet patient soul, through evil and pain And strange calamity! (28−32) (Coleridge, 1990, str. 35) So my friend Struck with deep joy may stand, as I have stood, Silent with swimming sense; yea gazing round On the wide landscape, gaze till all doth seem Less gross than bodily; and of such hues As veil the Almighty Spirit when he makes Spirits perceive his presence. (37−43) (Coleridge, 1990, str. 35) My gentle-hearted Charles! When the last rook Beat its straight path along the dusky air Homewards, I blest it! Deeming its black wing (Now a dim speck, now vanishing in light) Had cross'd the mighty Orb's dilated glory, While thou stood'st gazing; or when all was still, Flew creeking o'er thy head, and had a charm For thee, my gentle-hearted Charles, to whom No sound is dissonant which tells of Life. (68−76) (Coleridge, 1990, str. 36) 23 Moj rahločutni Charles! Saj si mnoga leta koprnel in hrepenel po naravi, zaprt v velikem mestu si se potrpeţljivo, z ţalostjo v duši, prebijal skozi bedo in se zoperstavljal zli usodi, bolečini in čudni nesreči. Torej, moj prijatelj, stojiš v tišini, kot sem stal jaz, prevzet od neizmerne radosti; ko zreš naokrog, na širjave pokrajine, te preplavljajo občutki, da vse postaja manj materialno kot pa telesno; da so v vsem odtenki, ki s tančico zakrivajo vsemogočnega Duha, ko ta dušam vendarle razkriva svojo prisotnost.' Moj rahločutni Charles! Ko poslednja vrana plahutaje odvihra skozi mrak proti domu, jo blagoslavljam. S svojimi črnimi perutmi (zdaj nejasna pega, zdaj izgine v svetlobi neba) je prešla mogočni slavolok razpotegnjene orbite. Ti pa si stal in zrl v nebo, še kar očaran nad zvoki vran, saj zate noben zvok ţivljenja ni razglašen. 24 Kubla Khan (1797/1798) In Xanadu did Kubla Khan A stately pleasure-dome decree : Where Alph, the sacred river, ran Through caverns measureless to man Down to a sunless sea. (lines 1–5) So twice five miles of fertile ground With walls and towers were girdled round: And there were gardens bright with sinuous rills, Where blossomed many an incense-bearing tree; And here were forests ancient as the hills, Enfolding sunny spots of greenery. (1−10) (Coleridge, 1990, str. 88) A mighty fountain momently was forced: Amid whose swift half-intermitted burst Huge fragments vaulted like rebounding hail Or chaffy grain beneath the thresher's flail: And ' mid these dancing rocks at once and ever It flung up momently the sacred river. Five miles meandering with a mazy motion Through wood and dale the sacred river ran, Then reached the caverns measureless to man, And sank in tumult to a lifeless ocean: (22−28) (Coleridge, 1990, str. 89) 25 Kublajkan (1797/1798) V Ksanaduju je Kublajkan veličasten dvorec uţitka zgraditi dal: tam, kjer je skozi za človeka neizmerne jame tekla sveta reka Alph in se spuščala proti morju, kjer ni bilo sonca. Dvakrat pet milj rodne zemlje je z zidovi in stolpi ograditi dal: in tam so bili svetli vrtovi z vijugastimi potoki in tam so cvetela številna dišeča drevesa, bili pa so tudi gozdovi, stari kot hribi, ki so obkroţali jase s soncem obsijane zelenine. Mogočni izvir je izbruhnil v trenutku med njegovim na pol prekinjenim prodorom pa so se ogromni kosi dvigali kvišku kakor odbijajoča toča ali pa kot zrna ţita pod mlatičem, in med temi plešočimi kamni se je v trenutku pognal tok svete reke. Pet milj je vijugal in se vil kot v labirintu skozi gozd in dolino. Potem je reka dosegla za človeka neizmerne jame in v trušču potonila v oceanu brez ţivljenja. 26 A damsel with a dulcimer In a vision once I saw: It was an Abyssinian maid, And on her dulcimer she played, Singing of Mount Abora.(36−40) (Coleridge, 1990, str. 89) I would build that dome in air, That sunny dome! Those caves of ice! And all who heard should see them there, And all should cry, Beware! Beware! His flashing eyes, his floating hair! Wave a circle round him thrice, And close your eyes with holy dread, For he on honey-dew had fed, And drunk the milk of Paradise. (44−53) (Coleridge, 1990, str. 89) 27 V prividu sem nekoč zagledal gospodično z lutnjo, to bila je abesinska deklica, ki igrala je na svojo lutnjo in pela o gori Abora. Zgradil bi ta nebeški dvorec, Ta sončni dvorec! Te jame iz ledu! In vsi, ki bi to slišali, bi jih morali videti in zakričati: Pozor! Pozor! Njegove bliskajoče oči in njegovi skuštrani lasje! Trikrat ga obkroţite in zamiţite v sveti grozi! Saj zrasel je ob medeni rosi In pil je mleko iz nebes. 28 The Eolian Harp, (1795) My pensive Sara! Thy soft cheek reclined Thus on mine arm, most soothing sweet it is To sit beside our Cot, our Cot o'ergrown With white-flower'd Jasmin, and the broad-leav'd Myrtle, (Meet emblems they of Innocence and Love!) And watch the clouds that late were rich with light, Slow saddening round, and mark the star of eve Serenly brilliant (such should Wisdom be) Shine opposite! How exquisite the sents Snatch'd from yon bean-field! And the world so hush'd! The stilly murmur of the distant Sea Tell us of silence.« (1−11) (Coleridge, 1990, str. 28) A light in sound, a sound-like power in light, Rhythm in all thought, and joyance every where Methinks, it should have been impossible Not to love all things in a world so fill'd Where the breeze warbles, and the mute stilll air Is Music slumbering on her instrument. (28−33) (Coleridge, 1990, str. 29) 29 Vetrna harfa, (1795) Moja zamišljena Sara! Tvoje neţno lice sloni na moji roki in res je blaţeno sedeti ob najini koči, ki jo preraščata belocvetoči jasmin in širokolistna mirta (spoj simbolov nedolţnosti in ljubezni) In gledati oblake, ki so ob zahodu še polni svetlobe in počasi temnijo, da se izza njihovih okroglih otoţnih oblik začenja prikazovati zvezda večernica v vsem svojem sijaju (takšna bi morala biti Modrost). Kako čudovite vonjave prihajajo z vrta, kjer raste fiţol. In svet, kot da je poniknil v molk! Tiho mrmranje oddaljenega morja nama pripoveduje zgodbo tišine. Svetloba v zvoku, zvoku podobna moč v svetlobi, Ritem v vsem mišljenju in veselje vsepovsod. Se mi zdi, da bi moralo biti nemogoče ne ljubiti vseh teh stvari, ki zapolnjujejo svet, kjer gostoli veter in je nemi, tihi zrak glasba, ki drema na njegovem instrumentu. 30 And what if all of animated nature Be but organic Harps diversely fram'd, That tremble into thought, as o'er them sweeps Plastic and vast, one intellectual breeze At once the Soul of each, and God of all? But thy more serious eye a mild reproof Darts, O beloved Woman! Nor such thoughts Dim unhallow'd dost thou not reject And biddest me walk humbly with my God. Meek Daughter in the family of Christ! Well hast thou said and holily disprais'd These shapings of the unregenerate mind; Bubbles that glitter as they rise and break On vain Philosophy's aye-babbling spring. For never guiltless may I speak of him, The Incomprehensible! Save when with awe I praise him, and with Faith that inly feels; Who with his saving mercies healed me, A sinful and most miserable man, Wilder'd and dark, and gave me to possess Peace, and this Cot, and thee, heart-honour'd Maid! (44−64) (Coleridge, 1990, str. 30) 31 In kaj če je vsa ţiva narava le drugače oblikovana organska harfa, ki se trepetaje prikrade v misli, nad katerimi v jasnini prostranstev brije veter uma, ki je zdaj duša slehernika, zdaj Bog nas vseh. Toda ta blagi očitek v tvojem resnem pogledu … Strela, ljubljena ţenska! Niti takšnih mračnih, profanih misli grobo ne zavrneš in me le pozivaš, naj poniţno hodim ob svojem bogu. Poniţna hči iz druţine Kristusa! Prav si rekla in poboţno odslovila te fantome grešnega uma; mehurčke, ki se zalesketajo v svojem vzponu in se naslednji hip razpočijo v jalovem filozofskem blebetu. Nikdar ne morem govoriti o Njem brez lastne krivde. Nedoumljivi! Le ko mu v vsej spoštljivosti pojem hvalnice in globoko v sebi začutim vero vanj, ki me je z odrešujočo milostjo ozdravil, mene grešnega in najnesrečnejšega človeka z roba teme in divjine, in mi dal v posest ta mir, to kočo in tebe, ljubljeno dekle. 32 Frost at Midnight (1798) Frost performs its secret ministry, Unhelped by any wind. The owlet's cry Came loud – and hark, again! Loud as before. The inmates of my cottage, all at rest, Have left me to that solitude, which suits Abstruser musings: save that at my side My cradled infant slumbers peacefully. Tis calm indeed! So calm, that it disturbs And vexes meditation with its strange And extreme silentness. Sea, hill, and wood, This populous village! Sea and hill and wood, With all the numberless goings-on of life, Inaudible as dreams! the thin blue flame Lies on my low-burnt fire, and quivers not; Only that film, which fluttered on the grate, Still flutters there, the sole unquiet thing. Methinks, its motion in this hush of nature Gives it dim sympathies with me who live, Making it a companionable form. (1−19) (Coleridge, 1990, str. 74-75) 33 Polnočni mraz (1798) Mraz izvaja svoj skrivnostni obred, brez vetra pomoči. Mala sova skovikne, na glas – in poslušaj, spet! Na glas, kot prej. Vsi, ki so z menoj v koči, spijo in so me prepustili tej samoti, ki se prilega sanjarjenjem skrivnostneţa, le da ob meni v zibki mirno drema moj otrok. Res je mirno. Tako zelo mirno je vse, da me ta mir in čudna, skrajna tihota motita in vznemirjata pri meditaciji. Morje, hrib in gozd. Ta naseljena vas! Morje, hrib in gozd. Z vsemi neštetimi dogodki iz ţivljenja, neslišnimi kot sanje! Droben moder plamen, ki skoraj več ne tli, se polega na pogorišču peči, ostaja le še mrenasta meglenina, ki je prhutala nad rešetko kamina, in še malo prhuta, edina stvar, ki še da od sebe kakšen zvok. In zdi se, da je njeno gibanje v tej tihoti narave v nekakšnem zatemnjenem soglasju z menoj kot ţivim bitjem, da je kot oblika ţivljenja, ki mi dela druţbo. 34 But thou, my babe! Shalt wander like a breeze By lakes and sandy shores, beneath the crags Of ancient mountain, and beneath the clouds, Which image is in their bulk both lakes and shores And mountain crags: so shalt thou see and hear The lovely shapes and sounds intelligible Of that eternal language, which thy God Utters, who from eternity doth teach Himself in all, and all things in himself.« (54−62) (Coleridge, 1990, str. 76) Therefore all seasons shall be sweet to thee, Whether the summer clothe the general earth With greenness, or the redbreast sit and sing Betwixt the tufts of snow on the bare branch Of mossy apple-tree, while the nigh thatch Smokes in the sun-thaw; whether the eave-drops fall Heard only in the trances of the blast, Or if the secret ministry of frost Shall hang them in silent icicles, Quietly shining to the quiet Moon. (65−74) (Coleridge, 1990, str. 76) 35 Toda ti, moj otrok! Ti boš popotoval kot veter, ob jezerih in peščenih obalah, pod skalami starodavnih gorá in pod oblaki, katerih podobe odsevajo tako jezera, obale kot gorske skale; tako boš videl in slišal ljubke oblike in razumljive zvoke tistega večnega jezika, ki ga izreka tvoj Bog, in iz večnosti sporoča, da je povsod, in da je vse v njem. Tako ti bodo vsi letni časi prijetni, naj bo to poletje, ki vso zemljo odene v zelenino, ali pa naj pojoča taščica sedi med ostanki snega na goli veji mahovite jablane, medtem ko odjuga topi sneg z bliţnje slamnate strehe, naj se kapnica, ki pada na tla, sliši le v zamaknjenosti vetra ali pa naj skrivnostni obred mraza njene kapljice obesi v tihe sveče ledu, ki bodo neslišno svetile v neslišni mesec. 36 The Nightingale (1798) And hark! The Nightingale begins its song, 'Most musical, most melancholy' bird! A melancholy bird? Oh! Idle thought! In nature there is nothing melancholy. But some night-wandering man whose heart was pierced With the rememberance of a grievous wrong, Or slow distemper, or neglected love, (And so poor wretch! filled all things with himself, And made all gentle sounds tell back the tale Of his own sorrow) he, and such as he, First named these notes a melancholy strain.« (12−22) And many a poet echoes the conceit; Poet who hath been building up the rhyme When he had better far have stretched his limbs Beside a brook in mossy forest-dell, By sun or moon-light, to the influxes Of shapes and sounds and shifting elements Surrendering his whole spirit, of his song And of his fame forgetful! And so his song Should make all Nature lovelier, and itself Be loved like Nature. (12-34) (Coleridge, 1990, str. 79) 37 Slavec, (1798) Prisluhni! Slavec pričenja svojo pesem, najbolj muzikalen, najbolj melanholičen ptič! Melanholičen ptič? Ah! Prazna misel! V naravi ni nič melanholičnega. A morda je kakšen nočni pohajkovalec, ki je trpel zaradi neke bridke krivice, počasi rastočega nemira ali zanemarjene ljubezni, morda je ta bednik napolnil vse s seboj, da so vsi neţni zvoki pripovedovali le še zgodbo njegove otoţnosti. On in njemu podobni so tem tonom pripisali melanholični značaj. Marsikak poet se ujame v refren tega vzorca, a zanj, ki kuje verze, bolje bi bilo, če bi ob potoku, v gozdni soteski, polni maha, razklenil svoje roke in noge, če bi ob svetlobi sonca ali lune ves svoj duh, svojo pesem in pozabi zapisano slavo prepustil oblikam in zvokom spreminjajočih se prvin. Tako bi njegova pesem olepšala naravo in bila sama ljubljena kot narava! 38 A most gentle Maid, Who dwelleth in her hospitable home Hard by the castle, and at latest eve (Even like a Lady vowed and delicate To something more than Nature in the grove) Glides through the pathways; she knows all their notes, That gentle Maid!" (69−75) (Coleridge, 1990, str. 76) [M]y dear babe,Who capable of no articulate sound, Mars all things with his imitative lisp, How he would place his hand beside his ear, His little hand, the small forefinger up, And bid us listen! And I deem it wise To make him nature's play-mate. He knows well The evening star; and once when he awoke In most distressful mood (some inward pain Had made up that strange thing, an infant's dream –) I hurried with him to our orchard-plot. And he beheld the moon, and, hushed at once, Suspends his sobs, and laughs most silently, While his fair eyes, that swam with undropped tears, Did glitter in the yellow moon-beam! Well! – It's a father's tale: But if that Heaven Should give me life, his childhood shall grow up Familiar with these songs, that with the night He may associate joy. (91−109) Coleridge, 1990, str. 76) 39 Blaga gospodična, ki je ţivela v svojem gostoljubnem domu, čisto zraven gradu, se v poznem večeru (kot dama, ki se zapriseţe in posveti nečemu, kar presega naravo v gaju) z drsečimi koraki pomika po poti in pozna vse njihove (ptičje) tone, ta blaga gospodična. [M]oj dragi otrok, ki ne zmore še nobenega artikuliranega zvoka, s svojim oponašajočim šešljanjem popači vse, kar sliši, ob uho si postavi svojo majhno dlan, z mezincem, ukrivljenim navzgor, in nas poziva, naj poslušamo! Zdi se mi modro, da ga pustimo v vlogi soigralca narave. Dobro ţe pozna zvezdo večernico in nekoč, ko je bil prebujen in povsem obupan (to čudno reč je sproţila kakšna notranja bolečina ali pa otroške sanje), sem pohitel z njim do sadovnjaka. Uzrl je luno in naenkrat utihnil. Zadrţal je ihtenje in se tiho nasmehnil, medtem ko so se njegove svetle oči, iz katerih niso več tekle solze, svetile v rumenem blišču mesečevega sija. No, to je očetova zgodba. A če mi ta nebesa podarijo ţivljenje, se bo njegovo otroštvo odvijalo ob zavedanju teh pesmi in bo noč povezoval z veseljem. 40 Wish (1792) Lo! Thro' the dusky silence of the groves, Thro' vales irriguous, and thro' green retreats, With languid murmur creeps the placid stream, And works its secret way! Awhile meand'ring round its native fields It rolls the playful wave, and winds its flight: Then downward flowing with awaken'd speed Embosoms in the Deep! (1−8) Thus thro' its silent tenor may my Life Smooth its meek stream, by sordid Wealth unclogg'd Alike unconscious of forensic storms, And Glory's blood-stain'd palm! And when dark Age shall close Life's little day, Satiate of sport, and weary of its foils, E'en thus my slumbrous Death my decent limbs Compose with icy hand! (9−16) (Coleridge, 1974, str. 11) 41 Ţelja 1792 Glej! Skozi mračno tišino gajev, skozi razmočene doline in zelena zavetja se v počasnem mrmranju plazi spokojni tok in si utira svojo skrivnostno pot. Med vijuganjem prek rodnih polj v begu sem ter tja igrivo valovi, potem pa v strmini nov zagon dobi in se zlije v tok globin. Tako naj tudi moje ţivljenje teče v tihem toku, gladko, skromno, brez bremen nečistega bogastva, brez vedenja o sodnih pravdah ter brez s krvjo umazane slave. In ko pride temni čas, ko na večer ţivljenja mi potrka smrt, ko bom izpolnjen z lepimi trenutki in utrujen od garanja, takrat naj moje čisto telo ledena roka smrti odloţi v večni dremeţ. 42 To the River Otter ( 1793) What happy and what mournful hours, since last I skimm'd the smooth thin stone along thy breast, Numbering its light leaps! Yet so deep imprest Sink the sweet scenes of childhood, that mine eyes I never shut amid the sunny ray, But straight with all their tints thy waters rise,« (3−8) (Coleridge, 1990, str. 28) Visions of Childhood! Lone manhood's cares, yet waking fondest sighs: Ah! That once more I were a careless Child! (12−14) (Coleridge, 1990, str. 28) 43 Reki Otter (1793) O, srečni in otoţni čas spomina, ko sem zadnjič lahkih nog drsel čez nedrja tvojih gladkih tankih skal in prešteval svoje skoke. Presunjeno sem se potapljal v tolmune srečnih trenutkov svojega otroštva, ne da bi zapiral oči pred ţarki sonca, pod katerimi je vrvela voda v vseh odtenkih. Videnja iz otroštva! Skrbi v osamljenosti, v odrasli dobi, a iz njih se porodijo najgloblji vzdihi:»Ah! Da bi lahko spet zaţivel kot brezskrbni otrok!« 44 Pantisocrasy (1794) Sublime of hope I seek the cottag'd Dell, Where Virtue calm with careless step may stray. (5−6) (Coleridge, 1990, str. 18) And see the rising Sun, & feel it dart New Rays of Pleasance trembling to the Heart. (13−14) (Coleridge, 1990, str. 18) 45 Pantisokracija (1794) V sublimnem upanju iščem dolino s kočo, kjer bo brezskrbno kraljevala krepost. Videl bom vzhajajoče sonce in začutil bom njegov vzpon, ki bo z ţarki veselja napolnil moje srce. 46 On the Prospect of Establishing a Pantisocracy in America (1794) Where dawns, with hope serene, a brighter day Than evere saw Albion in her happiest times, With mental eye exulting now explore, And soon with kindred minds shall haste to enjoy (Free from the ills which here our peace destroy) Content and Bliss on Transatlantic shore. (9−14) (Coleridge, 1990, str. 18) 47 O moţnostih vzpostavitve pantisokracije v Ameriki (1794) Kjer zarja v svetlem upanju rojeva svetlejši dan, kot ga je Anglija videla v svojih najsrečnejših časih, bom z razumnim pogledom vriskajoč in s sorodnimi dušami kmalu pohitel raziskovat deţelo ugodja (brez bolečin, ki nam tu kalijo mir) in uţivat v zadovoljstvu ter blaţenosti čezatlantske obale. 48 Religious Musings – A Desultory Poem, Written on the Christmas Eve of 1794 (1794) In the primeval age of dateless while The vacant Shepherd wander'd with his flock, Pitching his tent where'er the green grass waved. But soon imagination conjur'd up An host of new desires: with busy aim, Each for himself, Earth's eager children toiled. So PROPERTY began, twy-streaming fount, Whence Vice and Virtue flow, honey and gall. Hence the soft couch, and many coloured robe, The timbrel, and arch'd dome and costly feast, With all th' inventive arts, that nursed the soul To forms of beauty, and by sensual wants Unsensualiz'd the mind, which in the means Learnt to forget the grossness of the end, Best pleasured with its own activity, And hence disease that withers manhood's arm, The daggered Envy, spirit quenching – Want, Warriors, and Lords, and Priests – all the sore ills That vex and desolate our mortal life. (212−233) (Coleridge, 1974, str. 70) 49 Religiozne sanjarije – Pesem trenutka, napisana na boţični večer 1794 (1794) V predpotopnosti davnine je pastir s praznim pogledom taval s svojo čredo in si postavljal prenočišča sredi valovite travne zelenine. A kmalu je domišljija priklicala gostitelja novih ţelja: poţeljivi otroci Zemlje so se z vihravimi cilji pred očmi začeli boriti vsak zase. Tako je nastala LASTNINA, izvir dveh tokov. Od takrat se v plimi in oseki cedita krepost in greh ter med in grenčica. Od tedaj mehka leţišča, barvita oblačila, tamburini, obokane kupole in dragi banketi z vsemi stvaritvami umetnosti, ki negujejo dušo, z vsemi oblikami lepote in čutnih ţeljá prinašajo brezčutnost uma, ki se tako nauči pozabiti na surovost konca in se veseli le še svojih lastnih aktivnosti. Od tedaj moč človeka uničuje bolezen, prebada ga zavist, njegov plamen duha pa ugaša zaradi pohlepa. Vojščaki, plemstvo, duhovščina – vsa ta ţalostna nadloga, ki ugonablja in pustoši v našem smrtnem ţivljenju. 50 To the Author of »The Robbers« (1794) Ah Bard tremendous in sublimity! Could I behold thee in thy loftier mood Wand'ring at eve with finely-frenzied eye Beneath some vast old tempest-swinging wood! Awhile with mute awe gazing I would brood: Then weep aloud in a wild ecstacy! (9−14) (Coleridge, 1974, str. 42) 51 Avtorju »Razbojnikov« (1794) Ah, bard sublimnosti strašne! Bi te sploh lahko ugledal v bolj vzvišenem razpoloţenju? Ko tavaš v večeru in ti nekje pod širjavami gozda, ki biča ga vihar v norenju, iz oči pobliskuje blaznost! Nekaj časa sem pretuhtal v nemem trepetanju, potem pa sem zajokal v divjosti ekstaze glasne! 52 Reflections on Having Left a Place of Retirement (1796) The Channel there, the Islands and white sails, Dim coasts, and cloud-like hills, and shoreless Ocean – It seemed like Omnipresence! God, methought, Had built him there a Temple; the Whole World Seem'd imag'd in its vast circumference: No wish profan'd my overwhelmed heart. Blest hour! It was luxury, – to be! Ah! quiet Dell! dear Cot, and Mount sublime! I was constrain'd to quit you. Was it right, While my unnumber'd brethren toil'd and bled, That I should dream away the entrusted hours On rose-leaf beds, pampering the coward heart With feelings all too delicate for use? (36−48) (Coleridge, 1990, str. 31) 53 Premislek o odhodu z mesta zavetja in počitka (1796) Tam so kanal, otoki in bela jadra, nerazločne obale in hribi kot oblaki in brezmejni ocean – Zdi se kot vseprisotnost! Bog, se mi je zazdelo, si je tam zgradil svoj tempelj; kot bi bil ves svet zamišljen v tem obseţnem okolišu. Nobena ţelja ni oskrunila mojega prekipevajočega srca. Blagoslovljena ura! Bilo je razkošje – biti! O, tiha dolina! Predraga koča in vzvišena gora! Moral sem vas zapustiti. Je prav, da se moji brezštevilni bratje mučijo in krvavijo, medtem ko sam presanjam čas, ki mi je bil namenjen? Je prav, da se kot strahopetec valjam na leţišču iz roţnatih listov in se predajam brezsmotrnim neţnim čustvom? 54 France: An Ode (1798) Forgive me, Freedom! O forgive those dreams! I hear thy voice, I hear thy loud lament, From bleak Helvetia's icy caverns sent – I hear thy groans upon her blood-stained streams! Heroes that for your peaceful country perished, And ye that fleeing, spot your mountain snows With bleeding wounds; forgive me, that I cherished One thought that ever blessed your cruel foes! (64−71) 55 Francija: oda (1798) Oprosti mi, svoboda! Oprosti za tiste sanje! Slišim tvoj glas, slišim tvoje glasne litanije, ki prihajajo iz pustih jam ledene Helvecije – slišim, da krvavi so potoki rodili tvoje to ječanje! Junaki, ki bili ste v boju pogubljeni za dobrobit miru deţele drage, in vi, ki v begu krvavite na gori zasneţeni, oprostite, da sem kdaj pohvalil te krute vam sovrage. 56 Christabel (1797/1800) They cross the moat, and Christabel Took the key that fitted well; A little door she opened straight, All in the middle of the gate; The gate that was ironed within and without, Where an army in battle array had marched out. The lady sank, belike through pain, And Christabel with might and main Lifted her up, a weary weight, Over the threshold of the gate: Then the lady rose again, And moved, as she were not in pain.« (123−134) (Coleridge, 1990, str. 60) Outside the kennel, the mastiff old lay fast asleep, in moonshine cold. The mastiff old did not awake, Yet she an angry moan did make! And what can ail the mastiff bitch?« (145−149) (Coleridge, 1990, str. 60) But when the lady passed, there came A tongue of light, a fit of flame;« (158−159) (Coleridge, 1990, str. 61) 57 Christabel (1797/1800) Sta prečkali trdnjavski jarek in Christabel je vzela ključ, ki se je s ključavnico ujel ter takoj odprla vratca mala, ki sredi večjih vrat so stala, vrat, okovanih zunaj, znotraj, saj tu je vojska ven hodila zmeraj. Gospa se skrčila je, kot da jo boli, Christabel pa zbrala moč, da jo drţi ter dvigne teţo obnemogle dame. In ta lahko takoj spet vstane, čim čez prag jo Christabel prenese, brez bolečin, spet nase se gospa lahko zanese. Stara mastifka je zunaj koče hitro zaspala v lune siju hladnoče. Mastifka stara se ni prebudila, pa se vendar z bevskom jezno oglasila! A kaj jo je le zabolelo? A ko gospa je mimo šla, svetloba ognja je močno poblisnila. 58 »Off woman, off! This hour is mine – Though thou her guardian spirit be, Off woman, off! 'tis given to me.« (211−213) (Coleridge, 1990, str. 230) So strange a dream hath come to me, That I had vowes with music loud To clear yon wood from thing unblest, Warned by a vision in my rest! For in my sleep I saw that dove, That gentle bird, whom thou dost love, And call'st by thy own daughter's name – Sir Leoline! I saw the same Fluttering and uttering fearful moan Among the green herbs in the forest alone Which when I saw and when I heard, I wonder'd what might ail the bird; For nothing near it could I see, Save the grass and green herbs underneath the old tree. 'And in my dream methought I went To search out what might there be found; 59 Stran, ţenska, stran. Ta ura je moja – četudi si njen duhovni varuh, stran ţenska, stran. Ona ni tvoja. Imel sem take čudne sanje zaobljub ob glasni glasbi, da iz gozda bom nesveto reč, ki v sanjah sem jo videl, spravil preč. Saj v snu sem videl golobico, ki ljubiš jo, to neţno ptico; in po imenu svoje hčere kličeš jo, da, gospod Leoline, videl sem prav njo. Prhutala in ječala je v strahu, sama v gozdu, v zelenju in v mahu. Ko sem jo zagledal in jo slišal, sem o vzrokih muke njene se povprašal, a ničesar videl nisem v bliţini, razen debla starega ter trave in zeli v zelenini. Zdi se mi, da skušal sem razkriti v svetu sna in najti vse ter priti stvari tej do dna, 60 And what the sweet bird's trouble meant, That thus lay fluttering on the ground. I went and peered, and could descry No cause for her distressful cry; But yet for her dear lady's sake I stooped, methought the dove to take, When lo! I saw a bright green snake Coiled around its wings and neck. Green as the herbs on which it crouched, Close by the dove's its head it crouched; And with the dove it heaves and stirs, Swelling its neck as she swelled hers! (527−554) (Coleridge, 1990, str. 70−71) Sweet maid, Lord Roland's beauteous dove, With arms more strong than harp or song, Thy sire and I will crush the snake! (569-571) (Coleridge, 1990, str. 71) 61 preveriti, zakaj v teţave je zabredla ptica zala, ki na zemlji je nemočno prhutala. Šel sem tja in strmel, ne da bi umel zares, kakšni so razlogi, ki so jo privedli v stres. A ţe zaradi njene drage gospodične do tal sem sklonil se, da golobico bi pobral, ko, glej, kačo sem svetlo zeleno uzrl, ki stisk je njen tej ptici vrat in krila v objem zaprl. Zelena kot zelišča, po katerih se je vila, se kača poleg glave golobice je privila. S ptico vred se dvigala je in migotala, Zategala njen vrat je, kot svojega ga je nabrekovala. Ljubko dekle, Lorda Rolanda ti golobica mila, z rokami, ki so močne bolj kot harfa ali pesem, bova kačo tvoj gospod in jaz zdrobila! 62 A snake's small eye blinks dull and shy; And the lady's eyes they shrunk in her head, Each shrunk up to a serpent's eye, And with somewhat of malice, and more of dread, At Christabel she looked askance! – One moment – and the sight was fled! But Christabel in dizzy trance Stumbling on the unsteady ground Shudered aloud, with a hissing sound;« (583−591) (Coleridge, 1990, str. 71) So deeply had she drunken in That look, those shrunken serpent eyes That all her features were resigned To this sole image in her mind: And passively did imitate That look of dull and treacherous hate! And thus she stood in dizzy trance, Still picturing that look askance With forced unconscious sympathy Full before her father's view --- As far as such look could be in eyes so innocent and blue!« (601−612) (Coleridge, 1990, str. 71) 63 Topo in srameţljivo pomeţikne kačje majhno oko, oči gospe se skrčita v njeni glavi, vsako izmed njih se skrči v kačje oko. Z mešanico groze in hudobe se pogled ji ustavi in poševno zre v Christabel. A le trenutek mine in podoba izgine, kakor se pojavi, in v omotici omame Christabel na netrdnih tleh pod svojimi nogami se opoteka in kot kača sika v glasnosti drgeta. Globoko je izpila vase, tisti pogled in kačje skrčene oči, poteze na obrazu so izdale, da vsa se je odprla tej podobi eni, ki jo pred seboj je uzrla in prevzela vase, ne da bi zares hotela, ta pogled sovraţni, kot bi otopela! Tako je stala tam, omotično ujeta v ekstaze moč, in omamljeno strmela v pogled poševno zroč, ki nezavedne sile je imel privlak, povsem očetu na očeh – kolikor je tak pogled lahko res tak v očeh teh modrih brez pregreh. 64 And turning from his own sweet maid, The agéd knight, Sir Leoline, Led forth the lady Geraldine! (653−655) (Coleridge, 1990, str. 71) 65 In hrbet je obrnil svoji dragi hčeri ostareli knez, gospod Leoline, zapustil jo je v spremstvu dame Geraldine. 66 Navkljub namenoma fragmentiranemu ustroju knjige, ki je povezan z ţe omenjeno idejo romantične fragmentarnosti, pa bi v nadaljevanju pesnikova najpomembnejša dela vendarle kazalo strniti v nekakšno smiselno in povsem neromantično organizirano celoto, pri čemer si bomo pomagali z nekaterimi opredelitvami, ki se med raziskovalci Coleridgevega dela najpogosteje uporabljajo. Njegov (v resnici ne tako skromen) pesniški opus je bil v celoti objavljen šele posthumno, za časa ţivljenja pa je izšlo več publikacij, v katerih je objavil tudi pesmi, ki so nastale mnogo let pred izdajo. 1796 izide zbirka Poems on Various Subjects, leta 1798 sledi prva res pomembna objava, ko skupaj z Wordsworthom izdata zbirko Lyrical Ballads. Dve leti kasneje ugleda luč sveta še ponatis z Wordsworthovim predgovorom. V Liričnih baladah sicer prevladujejo Wordsworthove pesmi in tudi nasploh velja, da je Wordsworth zbirko razumel predvsem kot svojo zbirko, v katero je vključil »še nekaj pesmi prijatelja.« Ključna Coleridgeva pesem, ki je objavljena v obeh izdajah, je seveda The Rime of the Ancient Mariner. V igri je bila sicer tudi Christabel, vendar je zaradi nedokončanosti ali morda tudi Wordsworthovega nasprotovanja nista objavila. Leta 1816 izide zbirka treh pesmi ( Kubla Khan, Christabel, Pains of Sleep), leto zatem zbirka Syblline Leaves, enajst let kasneje, leta 1828, pa še zbirka The Poetical Works. Kot rečeno, je v teh izdajah ( včasih tudi z manjšimi dodelavami) izšlo veliko pesmi, ki so nastale veliko let pred izdajo, zato same zbirke pravzaprav ne odraţajo dejanskega stanja in v smislu časa nastanka niti ne bi mogli govoriti o kakšni posebni vsebinski ali idejni enotnosti poezije znotraj posameznih zbirk. Tako vsebinske diferenciacije ni mogoče izvajati na podlagi različnosti posameznih zbirk, ampak jo je treba zastaviti drugače. 67 Ena od ključnih delitev, ki jo predlaga Watters (Watters, 1971), se osredotoča na dvoje vrst pesmi: pesmi o naravi in pesmi o nadnaravnem. Pri tem med slednje uvršča pravzaprav tiste pesmi, ki smo jih ţe opredelili kot najpomembnejše z vidika reprezentativnosti znotraj svetovnega literarnega kánona (gl. pog. 2), to pa so The Ancient Mariner (1797/98), Christabel (1797−1800) in Kubla Khan (1797). Med pesmi o naravi Watters glede na tematiko uvršča dve podskupini; javne in osebno-zasebne pesmi. Javne pesmi so: Religious musings (1794), The Destiny of Nations (1796), France; an Ode (1798), Fears in Solitude (1798). Med osebno-zasebne pa umešča: This Lime-Tree Bower my Prison (1797), Reflections on Having Left a Placement of Retirement (1796), The Eolian Harp (1796), Frost at Midnight (1798). Ena od pogostih oznak Coleridgevih pesmi je tudi konverzacijska pesem. Šlo je za idejo uporabe vsakdanjega, vsem ljudem razumljivega besednjaka, ki sta jo razvijala skupaj z Wordsworthom. Med takšne pesmi Worthen (2010, str. 31) uvršča The Nightingale (1798), Reflections on Having Left a Place of Retirement (1796), The Eolian Harp (1796), Fears in Solitude (1798). Med tako imenovane pisemske pesmi bi lahko uvrstili zlasti Dejection: An ode (1802), nekje v istem času pa je nastala tudi ljubezenska pesem Daydream (1801−1802, objavljena 1828), ki je povezana z njegovo nesrečno ljubeznijo do Sare Hutchinson (ki jo kliče Asra). Izmed kasnejših pesmi bi v ta sklop obravnave uvrstili le še pesem The Pains of Sleep (1803). 68 Nekoliko drugačno delitev Coleridgeve poezije oblikuje Stauffer ( 1951), ki njegove tri ključne pesnitve ( The Rime of the Ancient Mariner, Christabel, Kubla Khan) opredeli z oznako »fantomsko-magične pesmi«, za pesmi, kot so The Eolian Harp, Reflections on Having Left a Place of Retirement, This Lime-tree Bower my Prison, Frost at Midnight, Fears in Solitude in The Nightingale, pa uporabi ţe uveljavljen izraz »konverzacijske pesmi«. Pri svoji delitvi uporabi tudi oznaki »Pesmi iz vic« ter »Verzi iz ozadja«. Med prve uvrsti na primer Dejection: an Ode, The Pains of Sleep, Limbo ter Constancy to an Ideal Object, med druge pa Sonnet to the River Otter, Pantisocracy, To the Author of »The Robbers«, Sonnet on Edmund Burke, Religious Musings, Hymn Before the Sun-rise, in the Vale of Chamouni. Literatura Ashton, R. (1997). The Life of Samuel Taylor Coleridge. Oxford: Blackwell Publishers. Bahti, T. (1981). Coleridge's »Kubla Khan« and the fragment of romanticism. MLN, 96 (5), 1035-1050. Beer, J. (1974). Introduction. Poems. London: Dent. Bradshaw, M. (2008). Hedgehog theory: how to read a romantic fragment poem. Literature Compass, 5/1, 73-89. Coleridge , S. T . (1973). The Ancient Mariner and other poems. Edited by Alun R. Jones. Houndmills: Macmillan. Coleridge, S. T. (2010). Biographia Literaria. Honolulu: World Public Library. 69 Coleridge, S. T. (1951). Biographia Literaria. Selected poetry and prose of Coleridge. New York: Random modern library of the world's best books. Coleridge. S. T. (1961). Pesem starega mornarja. Prevedel Janez Menart. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije. Coleridge, S. T. (1950). The Philosophical Lectures. London: Routledge & Kegan Paul Ltd. Coleridge, S. T.(1974). Poems. London: Dent. Coleridge, S.T. (1990). Selected poetry and prose. Harmondsworth, Middlesex: Penguin. Coleridge, S. T.(1951). Selected poetry and prose of Coleridge. New York: Random modern library of the world's best books. Costelloe T. M. (2012). The Sublime from antiquity to the present. Cambridge: Cambridge University Press. Hamilton P. (1983). Coleridge's poetics. Oxford: Basil Blackwell. Kos, J. (1982). Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: DZS. Kos, J. (1980). Romantika. Ljubljana: DZS Levinson, M. (1986). The romantic fragment poem: a critic of a form. London: Chapel Hill. Menart, J. (1961). Neznani ocean . Pesem starega mornarja. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije. Mortensen, P. (1999). High romantics and horrid mysteries: British literature and the struggle with german romance (1798-1815). Baltimore: Peter Mortensen. Prickett, S. (1980) Coleridge and Wordsworth. London: Cambridge University Press. Raine, K. (1990). Introduction. Selected poetry and prose. Harmondsworth, Middlesex: Penguin. 70 Stauffer, D. A. (1951). Introduction. Selected poetry and prose of Coleridge. New York: Random modern library of the world's best books. Virk, T. (2011). Umetnost kot »za filozofa tisto najvišje« . Sistem transcendentalnega idealizma. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. Vrečko J. (2000). Aristotel, mimezis in estetski doţivljaj. Slavistična revija, 45(1-2), 225-238. Vrečko, J. (1989). Celostna umetnina kot nostalgija. Filozofski vestnik, 10(2), 83-95. Vrečko, J. (2000). Inspiracija, dionizično, apolinično . Literatura, 12(109- 110), 120-139. Wain, J. (1962). Interpretations: essays on twelve English poems. London: Routledge and Kegan Paul. Watson, G. G. (1966). Kubla Khan. Coleridge: The ancient mariner and other poems. Basingstoke: MacMillan Press. Watters, R. (1971). Coleridge. London: Evans Brothers Limited. Wordsworth, W., Coleridge, S. T. (1985). Lyrical ballads: 1798. Oxford: Oxford University Press. Worthen, J. (2010). The Cambridge introduction to Samuel Taylor Coleridge. Cambridge: Cambridge University Press. 71