Pismo z Rakeka. Dragi Pavliha! Hudo se motiš — kakor vsi petnajsti kompetenti — ki si jih naštel v svojem II. pismu iz Ljubljane, če misliš, da bo kdo izmed vas dobil nadučiteljsko mesto na II. mestni žoli v Ljubljani. Cetudi si lepo naštel vse lepe svoje lastnosti, ki bi te dičile kot nadučitelja, vendar si delal ražun brez krčmarja, ker sem preverjen, da slavoe šolske oblasti že vedo, da si Ti proti meni pravi šušmar. Tako n. pr. sem jaz vedno bil navzoč na vsakem liberalnem shodu, ki ga je priredil župan Hribar, in še izkušal sem, da aem aedel vedno nasproti njemu. S tem sem zadel kar dve muhi na en udaree. Zupan Hribar je lahko mislil, da sem prvi liberalec Kranjske, obenem sem pa zvedel, kaj vse nameravajo ti preklicani liberalci, kar aem tudi hitro sporočil klerikalcem. Ce so klerikalci napravili kako predavanje ali kaj enakega, sem se vselej udeležil ter opozoril s prijaznim pozdravom vsakega klerikalnega veljaka, da se vedno udeležujera Djih prireditev. Za deželnozborskih voliteT sem kazal liberaluhom svojo glasovnico z imenoma Triller in Tavčar, oddal sem pa glasovnico z imenoma — Gregorič — Ravnihar. Da bi Ti kaj takega skupaj apravil, je nemogoče, ker nimaš toliko aposobnosti, jaz pa sem rojen diplomat. Nekoč se mi je aanjalo, da sem učiteljeval na II. mestni deški ljudski šoli v Ljubljani, kjer je bil voditelj sedanji nadzornik P. Gabršek. Kakor rečeno, se mi je to le aanjalo. Voditelja Gabrška kar nisem mogel videti, zato pa sem bil navidezno z njim jako prijazen; ko je bil odsoten, pa 8em zabavljal čezenj, da se je kar kadilo. Sicer so bili tudi nekateri drugi kolegi z Gabrškom nezadovoljni, to se jim je bralo z obraza; reči si niso upali čezeDJ ničesar, ker niso imeli toliko korajže kot jaz, da bi bili v nenavzočnoati Gabrškovi zabavljali čezenj. Dalje se mi je sanjalo, d* sem bil nekoč jako bolan, pa aem moral še suplirati in ko sem Gabršku rekel, da eem tako bolan, da komaj atojim, mi je dal neumen svet: naj grem ua dopust. Slišal ai gotovo, dragi moj Pavliha, da so stari Bimljani rekli, da ae proti neum- nosti še bogori zaman bore. Zato pa jaz Gabršku nisem ničesar rekel, ampak sem takoj po šoli tekel naravnoat v uredništvo nS 1 o v e n c a" — pardon!— nSlovenskega Naroda", da me ne bi izvohali, ampak aumili kakega drugega tovariša, da je prijel Gabrška za vrat. Da boš videl, dragi Pavliha, da sem res korajžen, sem se drugi dan ailno zgražal nad avojo notico v BSlovenskem Narodu", v kateri se je pribilo, da je neumen tak nadučitelj, ki svetuje na smrt bolnemu, naj prosi za dopust. Pa kadar ima človek hude bolečine, ima tudi hude sanje. To se je tudi meni pripetilo. Sanjalo se mi je, da sem bil čisto proti svoji volji imenovan za začasnega voditelja, dasi nisem niti koraka storil za to. Dam ti častno besedo — in ta že drži! To me je strašno raztogotilo. Proti moji volji mi take težare naložiti na hrbet, to se mi je zdelo naravnost kruto; zdelo se rai je, kakor bi me hoteli nalašč umoriti. V šoli sem že komaj stal na nogah, z največjo težavo sem se privlekel v šolo, iu šolske oblasti mi store kaj takega! Veš, dragi moj Pavliha, sklenil sem poatati najhujši socialni demokrat, taka jeza me je lomila. Ze prej sem dostikrat zabavljal čez šolske oblasti, a sedaj aera jih zaklel y dno pekla. Pa zgodilo se je nekaj čudnega! ,,Strašna jeza" je tako vplivala na moj organizem, da seui hipoma ozdravel, da sem čvrst, čil in zdrav kakor jegulja; smuknem ti — če je treba — skozi vsako špranjico. To je bila, sicer kakor pravi Nemec »eine Pferdekur" pa nič ne de, učinek je bil izboren. S krepko roko sem prijel vajeti zavoženega voza v roke in že pri prvi konferenei sem pokazal, da se ne bojim ničeaar. Neki meni podrejen učitelj je bil tako neumenen, da se je oglasil k besedi in izrekel željo, naj druge korporacije vpošljejo pismene predloge, da bo vedela konferenca sklepati o njih. Da je to revše v zmoti, sem mu kar kratkomalo izrekel vpričo konference za to neumnost najostrejšo grajo. Ali bi 8i Ti, ljubi Pavliha, upal tako energično nastopiti ? Mislim, da gotovo ne, aaj še Gabršek ni imel tega poguma, ampak je puatil, da so se taki Ijudje posluževali pravic šol. učnega reda, ki so 'ga akovali taki ljudje, ki ne vedo, kaj je šolski vodja, ki mora biti absoluten goapodar, če hoče, da se šola dobro razvije. Da konference ne trajajo predolgo, že lam, da sam prej vae aklenem in potem zaradi lepšega vprašam učiteljstvo, kaj želi; da se pa stvar lepo izvrši, pa povem, da je tako že določeno, kakor sem jaz povedal. Nekateri so sieer že taki, da hočejo še celo debatirati, ali hitro posežera s svojo spretno roko vmes in nrajam ostro učitelja, če pravi: čemu ae nas vprašuje ? če je že sklenjeno naj se izvrši. Druge pa pustira lepo dalje debatirati, da se počasi privadijo situaciji. Sploh sem pa v kratki dobi par teduov dosegel tako lepe uspehe, da si podrejeno učiteljstvo pri konferencah jedva upa dihati, kamoli — da bi se predrznilo govoriti. Sanjalo se mi je potem, kako ao bila šolska oblastva z menoj zadovoljna in so se na podlagi te kratke preizkuŠDJe, ki sem jo nad vse vrlo dobro prebil — imenovala za pravega šolskega voditelja. Dragi Pavliha! Dosedaj so se še vse moje sanje izpolnile. Ce se mi je sanjalo, da sem postal iz liberalca klerikalec, ali nasprotno — vselej se je to zgodilo.* Zato sem pa sedaj tudi trdno prepričan. da bo deželni šolski svet mene imenoval ia da propadete Ti in vsi tisti petnajsteri prosilci, kakor ste dolgi in široki. * Zato imajo nekateri moji tovariši p i g a n» p o t r d i ] a. Oe sem že v sanjah tako izborno postopal ter z železno roko takoj v kali vdušil vsak najraanjši poizkus prostosti, lahko si raisliš, kako izborno bom delal šele potem, ko bom v resnici imenovan. Lahko bi ti navedel še več lepih lastnosti, a to atoritn, ko bom iraenovan, ker bi me jaieer zuali poklicati na Dunaj na mesto naučnega ministra Marcheta. Učiteljstvo pa me bo gotovo izredno spoštovalo zaradi mojib. prelepih lastnoeti. Zakaj takega kampelca gotovo ni na KraDJskem in še daleč okrog ne 1 Bodi mi srčno pozdravljen! Za likof pa bom vseeduo dal, četudi sem Potuhinjenec.