Delo za ugled. Poroča M. K ab aj. Besedi učitelj in odgojitelj sta velevažnega pomena. Kdor je usposobljen, koga učiti in odgojevati, ta mora biti mož na svojem raestu. Učiteljev je v človeški družbi več vrst. Trgovee uči v trgovini svoje trgovske pomočnike; rokodelski mojstri svoje rokodelske učence; vojaški eastniki naše mladeniče zabojevanje; duhovnik uči v cerkvi svoje vernike, in ravno tako učimo mi po šolab. sebi v odgojo dano šolsko mladino. Kdorkoli kaj uči, mora biti veščak v svoji stroki, če hoče prav naučiti in tudi imeti uspehe od svojega truda. Ne zadostuje, da je kdo samo veščak v svoji stroki, marvee mora znati to, kar sam zna, tudi prodati ali poučevati. Tudi to še ne zadostuje; poznati raora tudi prav dobro svoje učence, kakšne narave, zmožnosli vedenja so ter kako napredujejo in kakšne uspehe ima njegovo delo in njegov trud. Največja važnost pri vsakem pouku je, da učitelj pridobi srca svojih učencev, da mu ti takorekoč slepo zaupajo, ga slušajo in spoštujejo, ker vedo, da jim hoče le dobro, želi le dobro, ker so prepričani, da jih ljubi, rad iraa ter zanje skrbi kot o6e za svojega otroka. Ljubezen do učencev, do poklica in stanu je prvi pogoj vsakemu učitelju, če hoče biti spoštovan od svojih lastnih učencev. Mi smo ljudski učitelji ali ljudski odgojitelji, ki imamo cvet našega naroda v rokah, naš narod nam zaupa svojo lastno kri, svoje ljubljene otroke v pouk in odgojo. Prva in glavna naša skrb mora torej biti, da si pridobimo srca svoje nam v odgojo dane šolske mladine, da si pridobimo z natančnim izpolnovanjem svojih stanovskih dolžnosti, z neumornim delom, s taktnim postopanjem pri pouku in odgoji, s pravicoljubnostjo z ¦nepristranostjo, s pravično razsodbo pri prestopkih, z uzornim vedenjem, s preudarnim govorjenjem in z doslednjim svojim značajem ugled in spoštovanje. Pomisliti moramo vselej, da srno vsak dan strogo opazovani od stotin nedolžnih src in bistrih oči, ki sicer niso še razsodna. Toda naše napake bi usodopolno vplivale na njihova nedolžna srca, naše pretrdo postopanje z njimi naše krivične, površne ali nepremišljene razsodbe pri raznih prestopkih bi lahko odtujile mehko in nedolžno srce od nas, da bi nas potem sovražilo namesto ljubilo, se nas balo in nas mrzilo naraesto spoštovalo. Postopanje učitelja pri pouku in odgoji je silno težko. ker ima vsak učenee svojo individualnopt in vsak svojo drugačno dušno zmožnost. Eni so do skrajnosti hudobni, pokvarjeni, jezični, nemirni, nemarni, leni, lažnivi, zvijačni, potuhnjeni, obrekljivi in škodoželjni, drugi so pa dobri, ubogljivi, potrpežljivi, pridni, pošteni, nepokvarjeni in imajo manj napak. Vsak dan nastanejo tožbe, prepiri, sovraštva in razni manjši in večji kaznjivi prestopki, zaradi česar mora učitelj nastopati kot sodnik, da zasliši krivičnike in priee ter potem razsodi. V kočljivib zadevah, pri veejih prestopkih in pregrehah je kaj dobro, da se obrne učitelj po končanem zaslišanju na vso šolo terreče: ,,Ali je ta kriv ali ne? Ali zasluži biti kaznovan ali ne? Kakšno kazen naj mu damo? Ali rau hočerno prizanesti za enkrat, ker se kesa? Imejte usmiljenje z njim, morda se bo poboljšal?" Tako postopanje je za učitelja kaj dobro, ker tukaj nastopajo večkrat vsi učenci kot porotniki in sodniki, večkrat jako pravično in ostro — in s tem odvrne od sebe učenčevo sovraštvo, na vso solo, kar mnogokrat vpliva prav dobro, ker je dotičuika sram, da ga vse obsoja. Pa tudi ueenci se tega vesele, ker smejo soditi, biti sodniki in soudele/niki pri učiteljevih pravicah, s tem se vadijo pravicoljubnosti, razsodnosti ter se varujejo biti v bodoče na podoben način justificirani. Bazume se, da se učencem tudi vselej ne more dati prav, ker stvari prav ne razumejo; treba jim to in ono razjasniti — in sodba se začne nanovo, ki se izteče navadno pravično. Bolje stokrat odpustiti, kakor samo enkrat prestrogo kaznovati. Tudi prevelika popustljivost ni vedno na svojem mestu, to je odvisno od individuvalnosti storilea in že doprinesenih prestopkov. S takim taktnim postopanjem si učitelj zanesljivo pridobi srca, spoštovanje in zaupanje svojih ueencev. Ako je prišel do tega, je že na konju. Učenci ga slušajo, ker se ga ne bojijo; obiskujejo radi šolo; se radi pridno učijo, doma se jokajo, če jih hočejo zadržati starši zaradi dela doma; so ponosni na pohvalo, znanje in v šoli dobljene uspehe — obkratkem šola postane potem to, kar mora biti: prijeten, živahen kraj, polu življenja, veselja, zabave in resnega dela, Ako so med starši še tako veliki nasprotniki šole, vse to jim prav nič ne izda, ljubezen učitelja do učencev in nasprotna ljubezen, spoštovanje in ugled učeneev do učitelja in šole premaga vse ovire. Starši potem opazujejo delo, vedenje, govorjenje, znanje in napredek svojih otrok, povprašujejo po učiteljevem postopanju, ga opazujejo tudi sami v družbnem življenju izven šole, očitati mu ne morejo ničesar, pustijo ga vsaj pri miru, dokler niso popolnoma prepričaui o natančnem njegovem življenju, vedenju, značaju in drugih okolnostih. Druga, jako važna zadeva za ugled učitelja je ljudstvo samo. Zlasti na kmetih je za nas učitelje na več krajih silno težko pridobiti ljudstvo za šolo. Imovitejši Ijudje so za šolsko omiko, napredek in učiteljstvo navadno vneti, ti podpirajo šolo in učiteljstvo pri njegovem trudapolnem delu navadno z veliko vnemo. Drugače je s siromaki, ki sarni komaj živijo sebe, svojih otrok že ne morejo veČ. Eadi bi jih uporabljali za domače delo, zaslužek in boljši obstanek, silno težko žrtvujejo denar za navadne šolske učne pripornočke, ker jih tare uboštvo. Zal, da so siromaki skoro povsod v pretežni večini, s temi ima nevadno učitelj in šola križ. Tudi ti priznavajo važnost, potrebo in korist šole, a imeli bi radi zlasti o času silnega dela svoje otroke doma — materializem nasprotuje plemenitim čutom, uboštvo je prav mnogokrat vzrok, da pridejo taki ljudje v nasprotje s šolskimi zakoni, v nasprotje z učiteljstvom, ki mora postopati po predpisih. Pri takih priložnostih je jako priporočljivo, da učitelj ne bi bil pretrdosrčen, prestrog, oduren in nepristopen. Pokliče naj starše k sebi, naj jim pove, da smo mi prisegli postopati po šolskih zakonih, da ne smemo puščati otrok brez pouka, ker jim bo to nekoč jako koristilo. Bazloži naj jim, da imajo starši sveto dolžnost skrbeti za izobrazbo svojih otrok; potrpijo naj ter pošiljajo naj pridno svoje otroke v šolo. Pri jako silnem delu naj se da tupatam dovoljenje pridnim otrokom, da staršem pomagajo pri delu, če se to prej naznani. Tak prepričljiv pogovor z ubožnimi strankami vpliva blažilno, navadno to izda mnogo več kot kazen. Kazen naj bo vedno zadnje sredstvo, ko več ne izda nobena prošnja, opomin iii svarjenje. Ko ljudstvo izprevidi, da mu učitelj sam želi dobro, da se trudi, da z vnemo in ljubeznijo deluje za obči blagor, bo odstranil polagoma vse ovire ter dospel do rednega šolskega obiskovanja; tudi siromaki se vdajo, ko vidijo lepe uspehe pri svojih otrokih — in s tem je dospel učitelj na vrhunec, ugled in spoštovanje je navadno plačilo za tako taktno in nepristransko postopanje. (Dalje.)