.1 R. M. Slomšek >v. Cirilu in Metodu Ob 1025 letnici Metodove smrti ( 885 — 1910 ) izdalo Rpostolstvo sv. Cirila in Metoda Založila ^Katoliška Bukvama". Tiskala „Katoliška Tiskarna". Št. 2443. Natisk rokopisa „A. M. Slomšek o sv. Cirilu in Metodu" se s tem dovoli. Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani, dne 15. junija 1910. J. Flis, m. p. gen. vikar. Založništvo si pridržuje vse pravice. } Predgovor. Škof A. M. Slomšek ni o nobenem svetniku toliko pisal kakor o sv. Cirilu in Metodu. če¬ ščenje in bratovščino sv. Cirila in Metoda je razširjal s svetim navdušenjem in z velikim uspehom ne samo med Slovenci, ampak tudi med drugimi narodi. Bratovščina sv. Cirila in Metoda mu je bila najljubša izmed vseh velikih del, kar jih je ustvarila njegova gorečnost za blagor domovine in katoliške cerkve. V njej se razodeva velikost in globokost Slomškovega duha. Po Slomškovi smrti je začelo češčenje sv. Cirila in Metoda med slovenskim ljudstvom polagoma pojemati. Slomškovi spisi o sv. slo¬ vanskih apostolih in o bratovščini sv. Cirila in Metoda so pri nas že pozabljeni in le še malo¬ komu dostopni. Zato smo jih zbrali, da bi se ob 1025 letnici Metodove smrti med našim ljud¬ stvom zopet poživilo češčenje sv. Cirila in Me¬ toda v Slomškovem duhu na korist domovini in katoliški cerkvi. Prizadevali smo se, da tukaj zbranim Slom¬ škovim spisom ohranimo njih prvotni značaj. Slomškovega sloga nismo nič izpreminjali. Samo pravopis smo nekoliko izpremenili po sedanjih pravopisnih pravilih. Besedilo je ostalo povsod neizpremenjeno; le besedi ,gnada‘ in ,tavžent‘ smo izpremenili v ,milost' in ,tisoč 1 , kakor tudi Slomšek sam večinoma piše. Vsi naši dodatki, ki pojasnjujejo manj znane besede ali dogodke, so v voglatem oklepaju ([]), da se ločijo od Slomškovih dodatkov. Pri vsakem Slomškovem spisu smo povedali, kje je bil prvikrat natisnjen, dodejali pregled vsebine in važnejše odstavke zaznamenovali z zaporednimi številkami. — Poročila o dogodkih v vzhodni cerkvi je Slomšek povzemal po časopisih. Časopisi pa, kakor vemo, večkrat pretiravajo ali netočno poročajo. Tako se nam n. pr. ne zdi vse popolnoma verjetno, kar Slomšek v svojem zadnjem pismu (Obletni spomin) leta 1862 . pripoveduje o izpreobrnjenju več grških (razkolnih) škofov. Sicer je pa bil Slomšek o dogodkih v vzhodni cerkvi prime¬ roma zelo dobro poučen in jih znal prav zani¬ mivo in poljudno popisovati. Važnejše dogodke smo pojasnili s kratkimi dodatki. Slomškovim spisom smo pridejali kratek pregled o češčenju sv. Cirila in Metoda pred Slomškom in po Slomškovi smrti. V tem pre¬ gledu smo morali marsikaj izpustiti, da ne bi sicer knjiga preveč narastla. V skromnem okviru se le še bolj pokaže velikost Slomškovega duha in dela. Popolnoma gotovo je, da je Slomšek po globokem umevanju duha in dela. sv. slo¬ vanskih apostolov presegal ne samo Slovence, ampak celo vse Slovane tedanje dobe. Naj bi nam torej tukaj zbrani Slomškovi spisi ohranjali in poživljali Slomškov spomin, obenem pa poživljali in pospeševali češčenje sv. Cirila in Metoda. '/IV' Češčenje sv. Cirila in Metoda pred Slomškom. Sv. Ciril in Metod sta v 9. stoletju kakor dve svetli zvezdi zasijala na nebu katoliške cerkve. Kjerkoli sta se pokazala, povsod so občudovali nju svetost in učenost. Njuno slavo so ozna¬ njali narodi sedanje južne Rusije ob Črnem morju, nju učenost in svetost je občudoval Cari¬ grad in Rim; najbolj so ju pa častili in ju še časte slovanski narodi, ker sta jim pokazala pot k pravi veri in cerkvi Kristusovi in jim pri¬ žgala luč krščanske izobrazbe. Preprosto ljud¬ stvo slovansko, pa tudi veliki in sveti možje raznih narodov so v vseh stoletjih oznanjali slavo slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Naši slovenski pradedje, ki so bili tako srečni, da so poslušali in gledali goreča in sveta slo¬ vanska apostola, so nju slavo izročili poznim slovenskim rodovom. In največji sin slovenske matere, škof Anton Mar¬ tin Slomšek, je bil med Slovenci na j večji častivec sv. Cirila in Metoda. Sv. Cirila in Metoda so že pred njuno smrtjo spoštovali kot sveta moža vsi, ki so ju poznali. O svetosti sv. Cirila ni bilo nikoli nobenega dvoma; ves njegov nastop, njegovo govorjenje in delovanje je razodevalo modrijana in svet¬ nika. V tem se vjemajo vsi naj starejši viri. Latinski življenjepis sv. Cirila (t 869), spisan v Italiji kmalu po njegovi smrti, priča, da so ga Rimljani s papežem na čelu spoštovali kot svet¬ nika; kot svetnika so ga častili ob pogrebu in ko je bil že v grobu. Papežev knjižničar Ana¬ stazij, ki je sv. Cirila osebno poznal in tudi v Slomškovi spisi. 1 2 Carigradu pozvedoval o njegovem življenju, ga v svojih pismih slavi kot svetega, resnično apo¬ stolskega moža. — Sv. Metod je imel težavno nalogo. Urediti je moral panonsko-moravsko nadškofijo, ki so si jo prilastovali nemški škofje. Večkrat je moral odločno nastopiti in braniti svoje pravice; zato je imel mnogo na¬ sprotnikov, ki so mu očitali (seveda popolnoma po krivici) krivoverstvo in nepokorščino na¬ sproti rimskemu papežu. Njegovi učenci, ki so gotovo dobro poznali svojega učitelja in nad¬ škofa, so ga pa vedno spoštovali kot svetega moža. Po Metodovi smrti (885) so se njegovi učenci razkropili po vseh slovanskih deželah in povsod razširjali slavo svojega svetega uči¬ telja. Središče apostolskega delovanja sv. Cirila in Metoda je bilo na Moravskem. Moravsko ljudstvo je sv. Cirila in Metoda še v življenju spoštovalo kot sveta in apostolska moža. Po smrti sv. Metoda so bili njegovi učenci pre¬ gnani, njegovo delo je bilo na videz uničeno, a iz src vernega ljudstva gotovo niso mogli iztr¬ gati spoštovanja do sv. Cirila in Metoda. Ljud¬ stvo ju je takoj po smrti častilo kot svetnika. Gotovo so nekateri Metodovi učenci skrivaj še ostali na Moravskem in ohranjali spomin na sv. slovanska apostola. Javno cerkveno češčenje sv. Cirila in Metoda se je gotovo začelo že okoli 1. 1300; morebiti celo že prej. Pri stolni cerkvi v Olomucu je bil 1. 1310. postavljen oltar sv. Cirila in Metoda v grobni kapelici kanonika Telhontij.a. Moravska legenda (živ¬ ljenjepis) o sv. Cirilu in Metodu, spisana v prvi polovici 14. stoletja, ju slavi kot svetnika. Leta 1380. so začeli v olomuški škofiji god sv. Cirila in Metoda slovesno obhajati kot zapovedan praznik (9. marca). 3 Slavni češki kralj Karol IV. je v Pragi ustanovil samostan (Emavs) nalašč zato, da bi se tam vršila služba božja v slovanskem jeziku. V ustanovnem pismu (1. 1347) našteva sv. Cirila in Metoda med češkimi patroni. Skoraj vsi učenci sv. Cirila in Metoda so po Metodovi smrti (885) iskali in našli zavetje med Jugoslovani. Kamor so prišli, povsod so častili sv. Cirila in Metoda za svetnika. To nam pričajo ne samo stara izročila, ampak tudi stari rokopisi (rokopisne knjige) iz naj starejših časov. Poglejmo najprej k Slovanom vzhod¬ nega obreda! Dva stara slovanska življenjepisa, eden o sv. Cirilu, drugi o sv. Metodu, spisana okoli leta 900. (morebiti v Bolgariji), ju slavita kot svet¬ nika. Rokopis staroslovanskega evangelija (Ase- manijev evangelistar), spisan v 10. stoletju v Bolgariji, ima v svojem cerkvenem kole¬ darju že praznik sv. Cirila (14. februarja) in sv. Metoda (6. aprila). Iz Bolgarije se je češčenje sv. Cirila in Metoda razširilo na Rusko. Ostromirov evan¬ gelij, spisan okoli 1. 1050. na Ruskem, ima že praznik sv. Cirila (14. februarja). Rokopisi (mineje) iz 12. stoletja navajajo že skupni praz¬ nik sv. Cirila in Metoda. Iz 13. in 14. stoletja je že polno dokazov za češčenje sv. Cirila in Metoda med vzhodnimi Slovani. Sv. Cirila praz¬ nujejo 14. februarja, sv. Metoda 6. aprila, oba skupaj pa večinoma 11. majnika. Med južnimi Slovani rimskega obreda, torej med Hrvati in Slovenci, so tudi že učenci sv. Cirila in Metoda razširjali češčenje obeh slovanskih apostolov; slovansko službo božjo so opravljali po rimskem obredu (glago- ljaši). Glagoljske (slovanske) bogoslužne knjige, ki so jih rabili Hrvatje, imajo god sv. Cirila 1 * 4 in Metoda na dan 14. februarja skupno s sv. Valentinom. Najstarejši se¬ daj ohranjeni rokopisi teh knjig so iz 13. in 14. stoletja, a se opirajo na starejše knjige iz 10. ali celo s konca 9. stoletja; 1 ) torej se da z gotovostjo sklepati, da so Hrvatje sv. Cirila in Metoda takoji po nju smrti častili za svetnika. Sv. Ciril in Metod sta v pravi veri pouče¬ vala tudi panonske Slovence (na sedanjem zahodnem Ogrskem in vzhodnem Štajerskem) in skozi naše dežele potovala (sv. Metod more¬ biti trikrat) v Rim; torej sta bila znana tudi Slovencem zunaj Panonije. Verjetno je celo, da sta iz naših krajev imela kakega učenca; še bolj verjetno je, da so nekateri Metodovi učenci iskali in našli zavetje med Slovenci. Takrat meje škofij sploh niso bile tako stroge. Duhov¬ niki so večkrat prehajali iz ene škofije v drugo. Metodovi učenci v naših deželah niso zadeli na posebno nasprotstvo, ker oglejski patriarhi niso bili nasprotni sv. Cirilu in Metodu in njunemu delu. V oglejskem patriarhatu je bilo poleg Slo¬ vencev tudi mnogo Hrvatov (Istra), med kate¬ rimi so Metodovi učenci in njih nasledniki že zgodaj razširili češčenje sv. Cirila in Metoda. Slovenci so torej večkrat prišli v dotiko z učenci sv. Cirila in Metoda in z njih nasledniki. Torej je dosti razlogov in dokazov, da so Slovenci že zgodaj začeli častiti sv. Cirila in Metoda. Hrvaške glagoljske bogoslužne knjige ima¬ jo, kakor smo videli, praznik sv. Cirila in Me¬ toda dne 14. februarja obenem s sv. Valentinom. ‘) Najstarejši glagoljski rokopis ali vsaj eden naj¬ starejših se hrani v ljubljanski licealni knjižnici; v njem se navaja god sv. Cirila in Metoda 14. februarja skupno s sv. Valentinom. Ta rokopis je izdal I. Berčič v knjigi: Dvie službe rimskoga obreda za svetkovinu sv. Cirila i Metoda (Zagreb, 1870) str. 27 — 56. 5 Tudi Slovenci so nekdaj na ta dan praznovali praznik sv. Cirila in Metoda. Verjetno je, da je pri Slovencih češčenje sv. Valentina zato tako priljubljeno, ker je bilo nekdaj združeno s češčenjem sv. Cirila in Metoda. Odlomki starih glagoljskih rokopisov iz 13.—15. stoletja, ki so se našli na Kranjskem in razni stari zapiski namreč dokazujejo, da je bilo glagoljsko bogo¬ služje in z njim češčenje sv. Cirila in Metoda tudi med Slovenci precej razširjeno. 1 ) Od leta 1500. dalje je začelo glagoljsko bogoslužje med Slovenci pojemati, a Valvasor vendar še leta 1689. piše, da se služba božja na mnogih krajih po Kranjskem obhaja po glagoljsko. 2 ) Takrat je Kranjska obsegala še del Istre do Lovrane ob Jadranskem morju; zato so bili Slovenci še v tesnejši zvezi s Hrvati in z glagoljaši. Glagoljska služba božja ni bila med Slo¬ venci nikoli splošno v navadi; le v nekaterih krajih so bili nastavljeni glagoljski duhovniki, večinoma vsled pomanjkanja duhovnikov, ki bi znali latinsko. Splošno se je pa sv. maša obha¬ jala v latinskem jeziku. Latinske bogoslužne knjige (misal, brevir) se pa pri nas do 18. sto¬ letja niso spominjale sv. Cirila in Metoda. 3 ) Iz tega pa ne smemo sklepati, da bi bilo češčenje sv. Cirila in Metoda med Slovenci le bolj redka izjema. Še nasprotno se da dokazati, da je bilo češčenje sv. Cirila in Metoda že pred več sto- ') Dr. J. Gruden, Akvilejski patriarhi za dobe sv. Cirila in Metoda. K. Obzornik 1905, str. 9—20. — Glagolica v Akvilejski metropoliji. Kat. Obz. 1905, str. 141—157. 2 ) Valvasor, Ehre des Herzogthums Krain (Ljub- ljana-Norimberk 1689; 2. izdaja Novo mesto 1877) str. 272. 3 ) Oglejske bogoslužne knjige, ki so bile v ljub¬ ljanski škofiji merodajne, nimajo praznika sv. Cirila in Metoda. 6 letji razširjeno ne samo med preprostim ljud¬ stvom, ampak celo med meščani. Važen dokaz za češčenje sv. Cirila in Me¬ toda med Slovenci imamo tam daleč na Nem¬ škem, v Cahnu (nemško Aachen). Tja so Slo¬ venci že v srednjem veku hodili na božjo pot. Slovenski romarji so dali v veliki cahenski Marijini cerkvi napraviti poseben slovenski oltar, posvečen štirim cerkvenim učenikom (sv. Avguštin, Hieronim, Gregor in Ambrož). Oltar je bil postavljen okoli 1. 1400.; 1. 1495. so pa Slovenci iz Ljubljane in Kranja pri tem oltarju ustanovili beneficij za vzdrževanje du¬ hovnika, zmožnega slovenskega jezika. Bene¬ ficij je oddajala ljubljanska in kranjska mestna občina. L. 1613. se ta oltar v nekem pismu škofa Hrena prvikrat imenuje oltar in beneficij sv. Cirila in Metoda. To ime je moralo biti takrat gotovo že navadno in se je naj,brže rabilo že pred 1. 1600.; v ustanovni listini 1. 1495. se sv. Ciril in Metod še ne omenjata. Iz tega se sme sklepati, da je bilo češčenje sv. Cirila in Metoda med 1. 1500—1600 zelo razširjeno in pri¬ ljubljeno, sicer oltarja in beneficija v daljnem nemškem mestu ne bi bili imenovali po sv. slo¬ vanskih apostolih; verjetno je, da so na, ta oltar postavili tudi kak kip ali podobo sv. Cirila in Metoda. Morebiti so na slovenske romarje kaj vplivali Čehi, ki so imeli tam svoj češki oltar. Okoli 1. 1700. je začelo zanimanje za cahensko božjo pot pojemati; zato so se skrčili tudi do¬ hodki beneficijia sv. Cirila in Metoda. L. 1734. so slovenski oltar podidi in odpravili beneficij sv. Cirila in Metoda. 1 ) Čudno se nam zdi, da v slovenskih deželah ni nobene cerkve ali starejše kapelice sv. Cirila i) Schumi, Archiv ftir Heimatskunde II. (Ljub¬ ljana 1884/7) str. 72—82. 7 in Metoda. Nahajajo se pa nekatere cerkve sv. Klementa, 1 čigar ostanke sta sv. Ciril in Metod prenesla v Rim. Sicer nobena izmed teh cerkva ni iz dobe sv. Cirila in Metoda, vendar je verjetno, da so v njih častili tudi sv. Cirila in Metoda, kakor so tudi v Rimu v cerkvi sv. Kle¬ menta častili sv. Cirila. V prejšnjih stoletjih je bilo razširjeno mnenje (celo na Moravskem), da je tudi sv. Metod umrl v Rimu in da je skupaj s svojim sv. bratom pokopan v rimski cerkvi svetega Klementa; to mnenje se n. pr. nahaja v življenjepisu sv. Cirila in Metoda v brevirju za ljubljansko škofijo od 1. 1781. do 1. 1880. Zato je zveza med cerkvami sv. Klementa in med češčenjem sv. Cirila in Metoda zelo verjetna. Zgodovinarji slovenskih dežel Megiser (leta 1612.), Schonleben (1681) in Valvasor (1689) se častno spominjajo slovanskih apostolov. Val¬ vasor imenuje sv. Cirila in Metoda med svet¬ niki, ki se na Kranjskem še posebno častijo; z veliko vnemo dokazuje mnenje, da sta sv. Ciril in Metod tudi v naših deželah oznanjala krščan¬ sko vero. 2 L. 1777. so začeli v ljubljanski škofiji sv. Ci¬ rilu in Metodu izkazovati tudi javno cerkveno češčenje. V latinski mašni knjigi za ljubljansko škofijo se je začel god sv. Cirila in Metoda praz¬ novati s posebno mašo, v brevirju so se ju pa spominjali tudi s kratkim življenjepisom. S tem se je -češčenje sv. slovahskih apostolov gotovo zelo poživilo in povzdignilo. Približno do leta 1800. so god sv. Cirila in Metoda pri službi božji 9 Podružnica v Mojstrani (župnija Dovje), nek¬ danja župnijska cerkev na Rodinah (Gorenjsko), žup¬ nijska cerkev v Bukovšfiici na Gorenjskem, podruž¬ nica v Suhadolah (župnija Komenda). 2 ) Valvasor, Ehre des Herzogthums Krain, II. zv., str. 406—420, 542—549. 8 obhajali dne 13. marca; potem so pa začeli ta god obhajati dne 9. marca, kakor so ga že od nekdaj obhajali na Moravskem. Slovenci so torej že od 10. stoletja dalje častili sv. Cirila in Metoda. Častili so ju kot apostola prave vere med Slovani in še posebe med Slovenci. Velikega pomena in velikih za¬ slug sv. slovanskih apostolov sicer večinoma niso poznali, včasih morebiti celo popolnoma pozabili. Zato tudi češčenje ni bilo tako živo in goreče, a nikoli ni popolnoma prenehalo. Veliki Slomšek je bil prvi, ki je slovensko ljudstvo učil globlje spoznavati pomen in zasluge svetih solunskih bratov. Tako je tlečo iskrico češčenja sv. Cirila in Metoda pri Slovencih razvnel v mogočen plamen navdušenja in gorečih moli¬ tev. Da bi se ta sveti ogenj na novo poživil in vedno gorel tako, kakor je zeleh Slomšek, zato priporočamo vsem vernim Slovencem, da bi radi pazljivo prebirali Slomškove spise, zbrane v pričujoči knjižici. Slomšek — častivec sv. Cirila in Metoda. Če je slovensko ljudstvo kateremu svojih sinov dolžno ljubezen in spoštovanje, tedaj pač težko najdemo moža, ki bi bil obojega bolj vre¬ den kakor naš Slomšek. Vsled svojih izrednih dušnih zmožnosti se je povzpel do visoke ško¬ fovske časti; vendar ni nikdar pozabil, da mu je tekla zibelka med preprostim slovenskim narodom, in nikoli ni zatajil jezika, v katerem ga je učila mati prve molitvice. Nasprotno, ko je bil že škof lavantinski, je rekel: »Želim, kakor hvaležen sin svoje ljube matere, da kakor je moja prva beseda slovenska bila, naj 9 tudi moja poslednja beseda slovenska bo.« In to niso bile prazne besede. Njegova dela, ki ostanejo na veke zapisana z zlatimi črkami v zgodovini slovenskega naroda, pričajo, kako je res kakor hvaležen sin ljubil ljudstvo, iz kate¬ rega je izšel. Nepotrebno bi bilo naštevati, kaj je vse Slomšek storil za Slovence, zakaj njegovo delo¬ vanje ni kakor mnogih učenih mož, ki jih po¬ znajo samo nekateri, ampak znano je vsemu ljudstvu. Ko se je našemu jeziku godilo naj- slabej.še, ko je bila naša govorica povsod zani¬ čevana, je zadonel glas ljubljenega škofa: »Pri¬ jatelji, ne pozabimo, da smo Slovenci!« V ne¬ štetih spisih in govorih je navduševal rojake k ljubezni do domovine in do materine besede ter obsojal ravnanje tistih, ki se sramujejo domače govorice. Ni pa samo klical: »Pustite Slovencem dve reči, ki sta nam dragi kakor svetle oči: sveto katoliško vero in pa besedo materino,« ampak se je tudi sam lotil dela, da ohrani ti dve svetinji svojim rojakom. Ker je videl, kako slabe so šole, začel je najprej tu po geslu: »Šola pa, če prava ni, je boljše, da je ni.« Njegovi vztrajnosti in marljivosti se je tudi posrečilo, da je izvojeval slovenščini tisto mesto, ki se ji po pravici spodobi. In ker ni bilo pripravnih slovenskih šolskih knjig, je začel sam s spiso- vanjem. Skrbel pa je, da bi imeli tudi šoli od¬ rasli primerno berilo. Zato je pisal pesmi, basni, pripovedke, sestavljal je poučne gospodarske in politične članke in kot duhovnik je pisal nabožne knjige. Njegove »Drobtinice« so bile prijazno sprejete v vsaki slovenski hiši in nje¬ govo »Krščansko devištvo« pozna še dandanes vsaka verna Slovenka. Kakor pa je ljubil svoje ljudstvo, tako in še bolj je ljubil sveto vero. Saj je potekala nje- 10 gova domovinska ljubezen iz globoke ljubezni do vere. Sam pravi: »Ljubimo svojo domovino, ljubimo svojo besedo materino, pa ne le v be¬ sedi, temveč v dejanju in resnici, iz čiste lju¬ bezni do Boga in pa do svojega roda!« Zato se je trudil, da utrdi v slovenskem ljudstvu pravo vero in povzdigne njegovo nravno življenje. Koliko si je prizadeval za dušni blagor Sloven¬ cev, bi vedeli najbolje povedati tisti srečni ver¬ niki, ki so bivali pod njegovo dobrohotno pastir¬ sko palico. Njegovi pastirski in drugi spisi, ki jih je priobčeval po raznih tedanjih časopisih, pa pričajo tudi nam, kako goreče je skrbel za ohranitev prave vere. Slomšek je res ljubil svoji narod in njegovo vero. Toda njegov duh se ni ustavil ob ozkih mejah naše domovine, njegovo bistro duševno oko ni obtičalo na površju sedanjosti, ampak gledalo je tudi globoko v preteklost in prihod¬ nost. Ker je ljubil slovensko ljudstvo in njegovo vero, zato je ljubil in častil tudi tista dva velika in sveta moža, ki sta prva našemu ljudstvu v čisti narodni govorici oznanjala sveto vero in mu s tem prižgala luč krščanske izobrazbe; ljubil in častil je slovanska apostola sv. Ci¬ rila in Metoda. A ni ju častil samo po zunanje, ni ju slavil samo z besedo, ampak tudi z ognjem globoke pobožnosti in visokega na¬ vdušenja; častil ju je tudi z dejanjem, želel je posnemati njun zgled in nadaljevati njuno delo. Slomšek je sv. Cirila in Metoda častil kot prva učitelja slovenskega naroda; s celim svo¬ jim življenjem je pa pokazal, da tudi dela po zgledu sv. slovanskih apostolov. Ker je želel, da bi zgled sv. Cirila in Metoda posnemali vsi, »ki obdelujejo v slovenskih krajah vinograd Gospodov,« zato je 1. 1846. v »Novicah« (št. 34 do 38) objavil spis: 11 Bratje sv. Cirila in Metoda v naših šolah. Ni Slovencem večjega veselja, kakor vino¬ grad, v katerem sladko vince raste. Trgatve se veseli dete mlado, v gorico leze rad dedek slab, pastir po zelenem logu — kopač po solnčnih gomilah poje od ljube vinske trte, ki detecem sladko grozdje da, možem pa dobro vino. In naj bode star ali mlad, vsak vince pije rad; naj bi ga le vselej po pameti! Celi svet je vinograd božji, vsako ljudstvo je njegovo trs je, dober nauk je žlahtno vino za dušo, ki srce oveseli in ljudstvo osreči, ako se mu po pravi pameti daje. Vinograd se pozna po delavcih — ljudstvo pa po učiteljih, katerim je v skrb izročeno. Najimenitnejša krščanska učitelja sloven¬ skega naroda bila sta slavna brata sv. Ciril in Metod, v Solunu na Grškem doma, katerih god devetega sušca obhajamo. Došlo je veliko krščanskih učiteljev iz Ogleja (Akvi- leje) in iz Grškega, tudi iz Salcburga v naše kraje, ki so vinograd slovenski obdelovali; pa Slovenci so jih le po malem razumeli in krščanstvo je le po malem rastlo. V devetem veku (stoletju) pošljejo mogočni knezi Rasti- slav, Svatopolk in Kocelj v Cari¬ grad (Konstantinopel) prosit čara Miha¬ ela III., naj jim učiteljev pošlje. »Naša zemlja — so dejali — se je pokristjanila, pa učiteljev nimamo, ki bi nas vodili, učili in nam svete knjige razlagali, ker mi ne razumemo ne grške¬ ga, ne latinskega.« Cesar pozve dva brata v Solunu, Kon¬ stantina, kateremu je bilo slej ime Ciril dano, in M e t o d a, po nju pošlje ter jima iz- poročilo Slovencev pove. Slavna brata se tukej [takoj] v slovenske dežele odpravita, učita Slo- 12 vane Boga prav spoznavati in njemu služiti, pa tudi pisati in brati. Tedaj so se Slovani veselili slišati velikanska dela božja v svojem jeziku. Krščansko božanstvo se je med Slovenci ute¬ meljilo, trsje slovensko, od dveh apostolskih bratov toliko čedno in modro obdelano, je jelo lepo roditi. Zato se po vsi pravici sv. C ir i 1 in Metod slovita Slovencem apostola in zaslu¬ žita, da ju posnemamo mi, ki obdelujemo v slovenskih krajih vinograd Gospodov. Hvala Bogu, da imata še zdaj tudi v naših krajih lepo število livalitih bratov, naslediteljev, ki v cerkvi kakor v šoli po nju slavnem zgledu slovensko trsje obdelujejo. Mislim, da se spodobi in bo prav njih dejanja v spomin vzeti in našega šolstva opomniti. — V naslednjem govori Slomšek, kako slabe so bile pri nas šole. Še-le zadnja leta so duhov¬ niki to stanje nekoliko izboljšali, na Štajerskem posebno dekan Jurij Alič, na Kranjskem Jožef Valant, ki je postal pozneje nadškof goriški. Opisuje, kako se je vršil pouk in koliko je šol v posameznih okrajih. Potem poda govor žup¬ nika v Špitaliču, ki ga je ta imel ob sklepu šole. Našteva nadalje še nekatere gospode, ki so veliko storili za slovensko šolo in pravi o njih, da »so hvalevredni bratje nasleditelji svetih apostolskih bratov Cirila in Metoda.« Pod spis se je podpisal za Ljubomir-a. Slomškova ljubezen do naroda je bila vedno tesno združena z ljubeznijo do prave vere in cerkve Kristusove. Zato je še posebno goreče častil sv. Cirila in Metoda, ki sta se z apostolsko gorečnostjo žrtvovala za Slovence in Slovane, da bi jim prižgala luč prave vere in vse Slovane združila v edino pravi cerkvi Kristusovi. Želel je, da bi vsi Slovenci prav spoznali apostolsko delo in 13 visoke namene sv. Cirila in Metoda; zakaj »spo¬ dobi se in dolžnost je najimenitnejša učenika Slovencev poznati.« Zelo ga je žalostilo, ko je videl, da se Slovani pri narodnem delu pre¬ malo menijo za vero in za združitev v eni pravi veri, ki more biti edino trdna podlaga prave sreče in sloge slovanskih narodov. Nič manj ga ni žalostilo, ko je pomislil, da je večina Slova¬ nov ločena od katoliške cerkve. Kot vnet kato¬ ličan se je zavedal, koliko premore združena molitev tisočev vernih src. Zato je sklenil usta¬ noviti pobožno molitveno družbo za zedinjenje cerkveno ločenih Slovanov s katoliško cerkvijo. Bratovščino je izročil v varstvo sv. Cirilu in Metodu, da bi tako povzdignil njuno češčenje in obenem pospeševal zedinjenje. Sv. Ciril in Metod sta izpreobrnila Slovane k pravi veri; gotovo bodeta — tako je po pravici zaupal — podpirala tudi molitve za zedinjenje Slovanov v pravi cerkvi Kristusovi. /;*> Da bi dosegel večji uspeh, je hotel svoje duhovnike presenetiti z vabilom k pristopu ob Času duhovnih vaj v Brežicah meseca junija 1851. Tam j,e bilo zbranih okoli 60 duhovnikov in tja se je napotil tudi škof Slomšek, da vse zbrane ustmeno povabi v bratovščino. Toda na Potu je nenadoma smrtnonevarno zbolel in poslal duhovnikom le pismeno vabilo, ki je imelo tem večji uspeh, ker je prišlo od nad vse ljubljenega, na smrt bolnega škofa. Takoj se je oglasilo kakih 50 duhovnikov. Tako je bila na¬ rejena podlaga bratovščini, ki se je v kratkem tako lepo razcvela. 14 Slomškovi spisi o sv. Cirilu in Metodu. — Bratovščina sv. Cirila in Metoda. Bratovščina sv. Cirila in Metoda je bila Slomšku glavno sredstvo, s katerim je hotel delati za cerkveno zedinjenje in poživljati češčenje sv. Cirila in Metoda. Tukaj je bilo takorekoč ognjišče, na katerem se je Slomškova ljubezen do naroda n-a n a j v z v i š e n e j š i in n a j p 1 e m e n i t e j š i način družila z njegovo gorečo ljubeznijo do vere in cerkve Kri¬ stusove. Le tako si moremo razložiti nje¬ govo nežno skrb in veliko gorečnost za napredek bratovščine. Takoj naslednje leto po ustanovitvi je Slomšek prosil v Rimu, da podele bratovščini odpustke, kar je tudi dosegel. To je oznanil v svojem uradnem škofijskem listu in v kato¬ liškem cerkvenem listu »Zgodnji Danici«, ki je izhajala v Ljubljani in je bila takrat edini cer¬ kveni list na Slovenskem. V tem časopisu je vsako leto priobčeval poročila o delu in uspehih bratovščine ter navduševal verne Slovence k molitvi za zedinjenje. Ta pisma, ki jih je objavljal kot velik častivec svetih bratov ob njunem prazniku 9. sušca, so živa priča velike ljubezni do vzhod¬ nih Slovanov in do svete vere, obenem pa tudi jasen dokaz, kako potrebno je delati na to, da pade silna stena, ki loči vzhodne in zahodne Slovane in jih ovira v napredku. Da se torej verni Slovenci vnemajo ob goreči ljubezni, ki je narekovala velikemu škofu ta pisma ter se pouče, kako veliko in bogoljubno delo izvršujejo tisti, ki delajo za združitev vzhoda s katoliško cerkvijo, in kako lahko vsakdo sodeluje, sledi tu po besedi, kar je zapisal naš Slomšek. 15 1 . Razglašenje papeževega potrjenja za molitveno družbo sv. Cirila in Metoda; nova vabitev k pristopu. Zgodnja Danica 1. 1852., št. 29. str. 115—110 in št. SO. str. 118 — 119. 1. Cerkveni razkol in njega posledice za Slovane. — “• Ustanovitev bratovščine sv. Cirila in Metoda. — Izpreobrnjenja. — 4. Potrjenje bratovščine; korist in pomen molitve za zedinjenje. 1. Ko je spričevavec sv. Peter Aleksan¬ drijski zavoljo vere v ječi omagoval in krvave smrti pričakoval, se mu je prikazal Jezus v svetlem, ko sneg belem oblačilu, ki je kilo pa od vrha do tal razparano. Sv. pastir bad tem strmi in vpraša Jezusa: »Gospod! kaj to pomeni? Kdo ti je obleko strgal?« Kristus mu odgovori: »To je Arij storil, ker je s svojimi lažnjivimi nauki mojo cerkev nekaj že razparal, nekaj jo bo še hujše razparal.« — Kar je storil napuhnjeni Arij cerkvi božji v četrtem stoletju, to je ponovil ošabni Focij v devetem, to je dokončal časti- lakomni, zviti Mihael Cerularij v enajstem sto¬ letju: raztrgala sta drago svatovsko oblačilo Jezusa Kristusa — njegovo cerkev narazen v dva velika kosa in sta napravila obžalovavno ločenje (razkolništvo) med zahodno (rimsko) in vzhodno (grško ločeno) cerkvijo. To nesrečno ločenje slehernega vernega kristjana 800 let sem v srce boli, ako pomisli, da zlasti to ločenje je tudi izlamu (turški veri in oblasti) v tri dele sveta vrata odprlo, jih na milijone k odpadu 16 od vere zapeljalo, najlepše krščanske občine razdrlo in zibel krščanstva v puščavo izpreme- nilo. To žalostno cerkveno razdrtje pa ni nobe¬ nemu ljudstvu v Evropi tako globokih ran vse¬ kalo, kakor S 1 o v e n o m, ki so bili v 9. stoletju po apostolskih bratih sv. Cirilu in Metodu za krščanstvo pridobljeni in s sveto rimsko kato¬ liško cerkvijo sklenjeni; z nesrečnim cerkvenim ločen jem 11. stoletja pa razdrti, da se zdaj 22,349.000 katoličanov, 54,011.000 ločencev (raz¬ kolnikov), 1,531.000 protestantov (luterancev) in kakih 800.000 mohamedancev šteje. 1 ) V brezdno cerkvenega razdrtja se je pogreznila Slovenom lepa zvezda krščanske obdelanosti (izobrazbe), katera jim je bila v 9. stoletju z uvodom občin- činske [skupne] po krščanstvu posvečene pi- savne besede v toliki svetlobi vzšla; v to silno globočino se je vdrla Slovenom zarja občinskega [skupnega] slovstva. Narodovo srce, njegova vera mu je bila razcepljena, z vsakim stoletjem je prepad med obema ločinama večji bil, vse zedinjevanje je bilo, malo da ne, brez uspeha, Kristus še dandanašnji kaže obla¬ čilo svoje svete cerkve bolj ko kdaj poprej raztrgano, zlasti med obilnimi kol en ji [p o k o 1 e n j i] sicer tako pohlevnih, obilno obdarova¬ nih s 1 a v s kih rodov, ki so si tako blizu — in vendar tako daleč med seboj. 2. Misel me je gnala, želja me je presunje- vala, da bi se že skoro nad nami izpolnila tista molitev našega ljubeznivega Odrešenika, katero je grede k svojemu Očetu tako prisrčno in go- i) Po novejšem štetju je med Slovani okoli 35 mi¬ lijonov katoličanov in 100 milijonov razkolnikov. 17 reče molil, nas vse z vezjo Resnice in Ljubezni zediniti, ker le samo iz tega je svetu spoznati, da smo njegovi učenci. — Iz tega namena sem lansko leto o naših občnih duhovnih vajah željo razodel, 1 ) da naj bi se pod obrambo Marije Ma¬ tere božje in slovenskih apostolov sv. Cirila in Metoda (daleč od vsakega državljanskega ali Političnega namena in brez vsake osebne ko¬ risti) k zedinjevanju nezedinjenih Grkov 2 ) sploh in posebno loče- hih Slovenov (Slovanov) molitvena družba napravila, katere družniki bi nase vzeli, vsaki dani Oče naš in 1 češčeno Marijo moliti s pri¬ stavkom: Sv. Ciril in Metod, za nas Go g a prosita! v god teh bratovskih vari- hov (9. sušca) duhovni maševati, neduhovni pa a li v god, ali pa skozi osmino enkrat v ta namen zakramenta sv. pokore in sv. R. Telesa prejeti in, kolikor Bog da, udov ti bratovščini pridobiti. Veselo in enih misli je bilo povabljenje sprejeto; veliko jih je pristopilo k temu dru¬ štvu, ne le samo iz moje, ampak tudi iz sosed¬ njih škofij, na Ogrskem in v Galiciji je'naša bratovščina sosebno veselo pohvalo našla. Na tisoče vernih duhovnov in neduhovnov z nami že kvišku srce in roke vzdiguje k Očetu ene edine' resnice in ljubezni, da naj bi med nami kristjani ne bilo nikakoršne ločitve (1. Kor. 1, 10), da naj smo veliko več popolnoma enega srca in enih misli, kakor sta Oče in Sin eno, da svet veruje, da ga je on poslal (Jan. 17, 21-22.), in da bi bil skoro en pastir in en hlev, kakor v nebesih tako tudi na zemlji (Jan. 10,16.). *) [O duhovnih vajah za duhovnike v Brežicah k 1851; gl. odspredaj str. 13.] 2 ) (Slomšek rahi izraz Grki večinoma za vse krist¬ jane grško-slovanskega obreda.] Slomškovi spisi. 2 18 3. Dokler velik del Francoskega za Spre¬ obrnjenje Rusov ter za zedinjenje grške in kato¬ liške cerkve goreče moli, je videti, da dobrot¬ ljivi Bog v poslednji dobi tudi naši poskušnji s preveselim nasledkom [uspehom] tolažbo in srčnost daje. Ker skozi leto je prestopila knje- ginja Naraki, 1 ) ki je v bližnji sorodnini [sorod¬ stvu} z rusovskim cesarjem, — sta v krašovski stolici-’) dve celi občini s 6000 dušami s svojimi duhovni vred prestopili, — je tudi v primor¬ skem mestu Bukari [Bakar] nedavno Jurij Bo- sarič prestopil iz ločene grške v naročje kato¬ liške cerkve z veselim upanjem, da jih bo v kratkem veliko drugih nasledovalo njih zgledu. 4. Ti molitveni družbi privoljenje vesolj¬ nega krščanskega Očeta pridobiti in ji mate¬ rinski blagoslov sv. cerkve izprositi, sem jo položil pred kolena sv. Očetu Piju IX. in sem sinovsko poprosil, pobožnim deležnikom [udom] nekatere odpustke podeliti in tako društvu zna¬ menje prave katoliške družbe dati. Z navadno očetovsko ljubeznijo so namestnik Kristusov na zemlji mojo prošnjo uslišali. To našemu društvu veselo dogodbo tedaj naznanim vsem družnikom in vnovič povabim vse mašnike in verne, sinove in hčere ene ljub¬ ljene in ljubeče Matere — celo tudi vse dobro- ') [Naraki je najbrže napačno; verjetno je, da se je dotična kneginja imenovala Nariškin.] 2 ) [Stolica pomeni komitat ali veliko županijo, ki je večji političen okraj na Ogrskem, podoben našim okrajnim glavarstvom. V komitatu Krašo (Krasso), ki se tukaj imenuje, prebivajo Rumuni. Ogrski Ru- muni so grškega obreda. Ob koncu 17. stoletja se jih je približno polovica zedinilo s katoliško .cerkvijo. Sedaj je na Ogrskem nad 1 milijon katoliških JRu- munov; nad polovico ogrskih Rumunov in skoraj vsi Rumuni v kraljestvu Rumuniji (okoli 6 milijonov) so pa razkolniki.] 19 Voljne ločene brate in sestre, spoznavavce ne- zedinjene grške cerkve, zlasti pa Slovane, da naj bi se v duhu prave vere, ponižnosti in kr¬ ščanske ljubezni k molitvi za zedinjenje z nami sklenili, k Očetu ljubezni in usmiljenja z od¬ kritim, v ljubezni gorečim srcem prav stano¬ vitno in zaupno klicali, naj bi dneve žalostnega cerkvenega ločenja okrajšal, led slepega črtenja ha solncu prave krščanske ljubezni raztopil, trdo steno razkolništva (ločenja) odmaknil od has, ki smo vsi njegovi ljubljeni otroci in so- deliči Jezusa Kristusa. Kolikor večje bo naše molitveno društvo, toliko močnejša bo truma vojskovavcev Kristusovih za edinost kraljestva božjega med narodi na zemlji. Naše orožje, mo¬ štev in dobra dela, sklenjena s spodbudljivim življenjem, ne vsekujejo ran, ampak jih ozdrav¬ ljajo, premagajo naj srditejše sovražnike, pri¬ dobe ljudstva in narode, ostanejo nepremagljiva ih so nam porokinje gotove zmage, tudi nad ledenim razltolništvom; ker: »Veliko premore stanovitna molitev pravičnega.« (Jak. 5, 16.) »Torej vas opominjam pred vsem drugim, da haj se moli, prosi in zahvaljuje za vse ljudi« (1 Tim. 2, 1.), posebno pa za naše ločene brate, in ako ravno nam ni dano, čas ali uro vedeti, katero je Oče v svoji moči v spoedinjenje odločil Oij. ap. 1, 7.), bomo vendar videli moč zedinjene molitve in bomo priče najbolj čudnih izpre- obrnjenj; ker Bog hoče, da bi bili vsi ljudje zve¬ ličani, zveličani po eni njegovi pravi cerkvi. »Veste pa, bratje moji; ako je kdo izmed nas odstopil od resnice in ga kdo izpreobrne, on reši njegovo dušo smrti in pokrije veliko število grehov.« (Jak. 5, 19 — 20.) Dosihmal za izpreobr- hjenje in spoedinjenje nezedinjene cerkve v imenu Jezusovem niste molili. Prosite in bodete dosegli, da bo vaše veselje popolno. (Jan. 16, 24.) 2 * 20 Ako je Bog molitve za Angleško, za Nemško s toliko obilnimi in imenitnimi izpreobrnjenji obdaril, bo solnce svojega usmiljenja tudi na obširne ledine jutrovskega razkolništva raz¬ pustil in bo dal izkusiti tudi našim ločenim bratom na severu in vzhodu, kako dobro in pri¬ jetno da je, ako bratje v eni pravi cerkvi skupaj prebivajo. Ker tja pošilja Gospod blagoslov in življenje na veke. (Psalm 132, 1—3.) Družbina (bratovska) cerkev vsled obsega papeževega pisma bo za sedaj cerkev sv. Jožefa pri Celju odločena, v kateri se bo varuhoma te molitvene družbe altar napravil in bo ali ravno v praznik ali pa v osmini slovesna sveta maša za žive in mrtve deležnike in dobrotnike obhajana. Tistim vernim lavantinske škofije, kateri te bratovske cerkve obiskati ne marajo ali ne morejo, je njih lastna duhovnijska (farna) cerkev za bratovske pobožnosti odločena. Delež¬ nikom [udom] iz tujih škofij (ako lastni škof v napravo tega molitvenega društva privolijo in v ta namen posebne cerkve ne odkažejo) je iz¬ volitev cerkve na voljo dana. Vsi gospodje duhovni, kateri se te katoliške molitvene družbe udeležujejo, so v Gospodu pro¬ šeni, imena sprejetih udov vsako leto k bratov¬ skemu prazniku lavantinskemu škofij stvu po¬ slati, odkoder se bo pregled in sad te družbe deležnikom [udom] po katoliških listih na- znanjeval. 21 2 . Krščanska beseda o bratovščini sv. Cirila in Metoda, slovanskih apostolov. [Drobtinice 1. 1853, str. IX. — XX.] Kdo je neki zvest in moder hlapec, katerega je postavil njegov Gospod čez svojo dru¬ žino, da jim da ob pravem času živeža ? Mat. 24, 45. Uvod. Začetek krščanstva v naših krajih, začetek krščanstva med Slovani. »Kdo neki je zvest in razumen hlapec, kate¬ rega je postavil Gospod, da daje živeža o pra¬ vem času njegovi družini?« vpraša Jezus v sve¬ tem evangeliju. Lahko na to pitanje [vpraša¬ nje] Gospodovo odgovorimo: Taka zvesta in modra učena služabnika božja sta bila sveta brata Ciril in Metod, škofa in spoznavavca, ča¬ stita apostola slovanskih narodov. »Nju trupli »dolgo v miru počivata, pa njuno ime živi od haroda do naroda« (Sirah 44, 14); sosebno med slovanskim ljudstvom, kojemu sta svete vere luč in krščanske omike ključ prinesla, ter za¬ služita, da ju visoko častimo in njun spomin slovesno obhajamo. Veselo solnce božjega nauka je našim kra¬ jem že prva stoletja krščanstva posijalo. Na Vse kraje sveta so apostolski glasi doneli in do Poslednjih pokrajin zemlje so se njih vesele besede začule (Rim. 10, 18.). »Pripravite Go¬ spodovo pot, poravnajte njegove steze; božje kraljestvo je k vam došlo.« (Mat. 2, 3.) Sv. Pavel Je v naše kraje pripridigoval, sv. Marka je v Ogleju učil, sv. Mohor, njegov učenec, je na v se kraje oznanovavce krščanstva pošiljal. Sv. Maksimilijan je v Celju, sv. Viktorin na Ptujem, sv. Kvirin v Sisku mlado setev nebe- | škega kraljestva s svojo krvjo polil. In kri mu- j čencev je bila seme kristjanov. »Tem več, ko se jih je pomorilo, še več se jih je izpreobrnilo.« (Tertulijan.) Sv. Justin mučenik priča od prvega krščanskega stoletja: »Ni krdela ljudi na zem¬ lji, ne omikanega, ne divjega naroda, pri kojem bi se Očetu in stvaritelju vseh reči ne opravljali v imenu Križanega (Jezusa) darovi hvale in zahvale.« Kakor pred solncem nagli vetri črne oblake ženo, tako so poslanci Gospodovi nesli vesel glas zveličanja na vse kraje sveta in so ga tudi starodavnim Slovencem, našim pra¬ dedom, prinesli. Bila je sveta vera Jezusova bela, mila luč v temni noči strašnih prekucij, s kojimi je Bog starodavne narode obiskal, jih v svoji sveti cerkvi preroditi in pomladiti pirov, 1 ) zastaran svet. Čujte strašno gibanje in preseljevanje narodov! Kakor so valovi ob času Noeta ves svet po¬ mili — tako so zavalili v petem stoletju po Kri¬ stusu surovi rodovi stara kraljestva, razdjali mogočno rimsko cesarstvo; pogreznila je nje¬ gova čast in oblast; stari svet je dobil po pre¬ selitvi narodov novo obličje. Vsa stara mesta so bila groblje, vse dežele po naših krajih puščave; ni bilo belih cerkva, ne posvečenih altarjev; neznabogi ali pa krivoverci so v naših krajih gospodarili. — Neznabožci bili so tudi stari Slovani, kateri so v šestem stoletju iz onih tatranskih (krpatskih) hribov privreli, se po obedveh straneh mogočne Donave zaselili, Moravsko in Češko kraljestvo za Severjem, Sla¬ vonsko in Hrvatsko za jugom, Gorotansko v zahodu utemeljili 2 ) in se s starimi Stanovniki, ‘) [pirov = pirav = trhel, gnil.] 2) Slovenske dežele so segale po preselitvi naro¬ dov od Donave do Jadranskega morja in od virov Drave do nje stoka z Muro. 23 kar jih je bilo ostalo, podružili. In kakor po veliki povodnji vse križem leži, polje poblateno in zasuto, dokler pridnih delavcev ni, senožeti °čedit, njive preorat in z dobrim semenom ob¬ sojat, taka se je po veliki preselitvi narodov naši sveti veri godila; le v kakem skritem kraju je še po grozovitem viharju svete vere luč brlela, liošli so oznanjevavci po malem iz Ogleja po desni — po levi strani Drave iz Solnograda obdelavat obširno njivo Gospodovo; ali bila je žetev velika, pa delavcev malo, malo ie bilo tudi pospeha. Ni bilo šole, ne knjige slovenske, niti so znali čitati, ne pisati Slovenci. Deca so Prosili kruha, pa ni ga bilo, kdo bi jim ga bil lomil. (Jer. žal. pesm. 4, 4.) Gospodovali so v tistih žalostnih časih po širokih slovanskih državah trije mogočni knezi Rastislav, Svatopluk in Kocel (Hocilo), skrhni z a zveličansko vero in krščansko omiko pod¬ ložnih. Pošljejo sporočnikov v Carigrad (Kon¬ stantinopel) k grškemu čaru Mihaelu III. prosit rekoč: »Naša država se je pokristjanila, pa uče¬ nikov nimamo, kateri bi nas vladali in rešili ter nam razkladali svete knjige. Mi ne raz¬ umemo grško, niti latinsko in eden uči tako, drugi drugače; in po ovakem [takem] ne zasto- Pimo razuma sv. pisma, ne njega moči. Pošlji nam torej učiteljev, koji nas bodo znali besede svetega pisma in njega pomen učiti.« Car ovo [to] slišati, praša svoje modre svetovavce, koga bi poslal. Svetujejo mu učena in modra brata Cirila (Konstantina) in Metoda iz Soluna. Po nju pošlje; in ko prideta, jima pravi: »Poglejta! slovanska država je poslala mene prosit učeni¬ kov, kateri bi jim sveta pisma poslovenili; to želijo.« Obadva se dasta naprositi in gresta v slovansko deželo. Kadar dojdeta, slovansko abecedo zložita in poslovenita sv. evangelij in 24 apostolsko sv. pismo. Zdaj so bili Slovenci ve¬ seli slišati velika čuda božja v svoji besedi. 1 ) Bilo je Slovencem, kakor bi jim v prostornem, mračnem poslopju svetlo luč prižgal, kakor bi temno dolino jutranje solnce posijalo. Spodobi se in je dolžnost ta dva sveta brata, apostola in najimenitnejša učenika Slovencev bolje spoznati, ko dosihmal, kajti ju dosti Slo¬ vencev še po imenu prav ne pozna, veliko manj pa po njunih slovitih delih. Potrebno je, da nju lepo dejanje po svoji moči tudi posnemamo in v to pomislimo I. Koliko za zveličanje in omiko ljudi ljubezen bratrna sv. Cirila in Metoda stori. II. Kako naj se ljubezen bratrna med slovenskimi narodi omladi in poedini, kar je raztrgano, Bogu v čast in v zveličanje naše. Bog daj srečo! I. Sv. Cirila in Metoda dejanska 1 j u b a v. Kakor ovce brez pastirja razkropljeni so živeli neverni rodovi neznabogov derečemu volku pogubljenja v oblasti. Tema nevednosti in mraz sovraštva sta jih pokrivala; vedni boji in krvave vojske so bile med njimi. Prišel je božji pastir naših duš zbirat narode v eno čedo izvo¬ ljenih božjih otrok. Postavil je znamenje sv. križa, zadonel v trobento sv. evangelija in, kakor se pri solnčnem vzhodu vse stvari po solncu ozirajo, naj jih obseva in ogreva, tako so se ozirali rodovi na bandero sv. križa, kadar so apostoli, od solnca božje ljubezni vneti, na ') Tako pripoveda stari časopisec [letopisec] Ne¬ stor, kateri je v Kijevu na Ruskem med 1.1056—1116 živel. 25 vse kraje sveta vesel glas naznanili, da je došlo k nam božje kraljestvo. Postavil je Kristus vsem vernim narodom stol sv. Petra, kojega je na¬ mestnika svojega povzdignil in za njim vse nje¬ gove naslednike; utemeljil je po razsipu Jeru¬ zalema sv. rimsko cerkev. Kakor srce vsega krščanstva naj daje vernim narodom obstajo in moč zoper vse sovražne napade. — Oh, kako veličastno in mogočno je potem občestvo pravo¬ vernih kristjanov! Kolika sreča in veselje v edino pravi, sveti, katoliški, apostolski cerkvi živeti in umreti, imeti kakor enega Očeta v bebesih in Jezusa odrešnika, katerega je poslal bas zveličat, tako tudi le enega najvišjega po¬ glavarja sv. cerkve na prestolu sv. Petra, očeta vseh vernih, rimskega papeža! Edinost z rimsko cerkvijo je bila od nekdaj, je še in bo svetla zvezda prave vere; občestvo z najvišjim pogla¬ varjem, rimskim papežem, je očitna priča pra¬ vega krščanstva, kateremu so dani ključi kra¬ ljestva nebeškega. Blagor vernim, kateri se zvesto njega drže, blaženi možje, večna slava ■Um, kateri so tudi nas Slovence krste v družbo in edinost sv. rimske katoliške cerkve pripe¬ ljali in v nji ohranili! Med njimi najimenitnejša sta sveta brata Ciril in Metod, Solunčana, slo¬ vita po rodu, pa še imenitnejša po učenosti, svetosti in po svojih zveličanskih delih, dve svetli zvezdi Slovencem. Imenitni premožni starši pošljejo nadepolna sina iz Soluna v glavno mesto Carigrad na uči- Ušče. Sv. Ciril se je svetil v božji modrosti; imenovali so ga krščanskega modrijana. 1 ) •) Kako modro in pošteno se je sv. Ciril, poprej Konstantin imenovan, za zdrav nauk in krščansko °bnašo poskušal, vam svedoCi ova [ta] prigodba. Oholi Focij je sv. Ignacija, svojega carigrajskega pa¬ triarha hotel v zaničevanje pripraviti in jame nalašč 26 Sv. Metod se je naučil poleg drugega znan¬ stva tudi slikarije in je svete podobe vrlo slikati znal. Dorastla sta mlada moža učena in visoko spoštovana, vredna postaviti nju na svečnik duhovskega stanu. Posvetili so ju v mašnika in poslali v vinograd Gospodov, sv. Cirila Koza- rom, tatarskemu narodu (leta 838); sv. Metoda Bolgarom božje kraljestvo oznanovat, zvat raz¬ kropljene ovčice v edino, sveto, katoliško cerkev. Ko se je sv. Ciril pri Kozarih mudil, je njegov brat sv. Metod Bogora [Borisa], kralja Bolgarov po sliki poslednjie sodbe Kristusu pridobil. Kralj mu naroči v njegovo dvorano kaj strašnega izobraziti, tako da bo vsakega groza obšla, kdor sliko vidi. Sv. umetnik mu naredi podobo po¬ slednje sodbe, Jezusa na veličastnem 'prestolu v sredi angelov srditega sodnika, pred sodnim stolom vse ljudi brez izvzetka zbrane trepetaje čakati svoje obsodbe. Vse je bilo toliko živahno in ognjeno slikano, da je človeka svet strah obletel podobo videti. Kadar je bila dodelana, jo kralju pokaže. Njo videti, se Bogor prestraši, in slišati od strašne sodbe božje, ne more milo¬ sti božji dalje se ustavljati ter se da v krščanski veri Metodu podučiti in krstiti. Veliko Bol¬ garov 1 ) se je s kraljem pokristjanilo in dalo učiti, da ima človek dve duši. Naravnost ga sv. Ciril prime, kako se loti kaj takega učiti in ljudi pohuj- šati? Focij odgovori, da ni mislil koga pohujšati, marveč novega patrijarha učenost poskusiti. Resno mu sv. Ciril veli: „Kaj, svoje puščice si med ljudi izstrelil in praviš, da nisi nobenega ranil ? Povzdigaj luč svoje učenosti, kakor rad, sopuhi tvoje častila- komnosti njo mrače, ki iz dna tvojega sovražnega srca vstajajo. Tvoja strast do Ignacija te slepari in te hoče v trde teme potisniti." Kako resnično je go¬ voril, nam priča žalostna prigodba razkolništva, ko- jega oče je bil Focij. i) Bolgari, divji, mogočni narod, so imeli s cari¬ grajskim cesarjem hude boje. Na vojski ujeto sestro 27 krstiti. Kralj Bogor napoti sporočnike z darmi v Rim k svetemu očetu papežu Nikolaju I. in stopi po nauku sv. Metoda v edinost in društvo svete cerkve rimsko-katoličanske. Papež mu Pošljejo pismo polno zdravili naukov pa tudi dva škofa, kralja in njegove podložne v sveti veri potrdit. Ravno tako srečen je bil sv. Ciril pri Koza- rih. Vseh oči so se svetlemu solncu božjega nauka odprle; krstil je kana, njili poglavarja, in po njegovem zgledu tudi kozarski narod, utemeljil cerkve, jim preskrbel dobre duhov¬ nike in potem se povrnil v Carigrad ter pripeljal veliko oproščenih kristjanov nazaj, koje so po¬ prej neverni Kozari povjeli in v hudo sužnost kili odgnali. Mnogo dragih darov so Kozari po¬ nujali; ali sv. mož jih ni hotel s sv. Pavlom rekoč: »Ne iščem vašega, nego vas« (II. Kor. 12, 14.). Poglejte, kaj prava krščanska ljubezen dveh bratov stori! Ni jima pretežko se tuje besede učiti, ni jima pretežavno Po daljnih, neznanih potih, med divjimi narodi boditi; prava ljubezen vse zapreke pre- kralja Bogora, je dala pobožna cesarica Teodora v Carigradu v krščanski veri podučiti in krstiti. Krščeno Pošlje bratu, kralju Bogoru. Sestra brata nagovarja k pravi veri, ali Bogor se svojega nevernega ljudstva boji in šele pozneje se da Metodu .krstiti. Neverni Prvaki Bolgarov se nad njim spuntajo; ali srčno se jim Bogor s križem na prsih ustavi in jih užuga. Bogor, po krstu Mihael imenovan, na svoje stare dni kraljevo krono sinu prepusti in se v samostan poda, svoje stare dni v božjem miru dokončati. [Sedanji zgo¬ dovinarji trdijo, da nista sv. Ciril in Metod izpreobr- nila Bolgarov; bolgarski knez Boris se je s svojimi Podložniki izpreobrnil v začetku 1. 865., ko sta bila sv. Ciril in Metod na Moravskem. Po smrti sv. Metoda so njegovi učenci našli pri Bolgarih najbolj varno zavetje ; morebiti so nekateri bizantinski (grški) pi¬ satelji zato spravljali sv. Metoda v zvezo z Spreobr¬ njenjem Borisa in Bolgarov]. 28 maga in Čudno velika dela stori; in ako jih ne, prava živa ljubezen ni (Sv. Greg.). — Posebno dobro in glavno sta se sv. Ciril in Metod pri¬ vadila besede Slovanov, kojih se je okrog Solu¬ na in po vseh bližnjih pokrajinah vse trlo; in ravno po tem svojem znanju slovanske besede sta še veliko več med slovanskimi narodi večne slave vrednega utemeljila, jih pripeljaje jih pripeljaje v sveto edino zveličansko Cerkev. Od slovanskih knezov pozvana dojdeta sveta brata (862) najprej v Moravijo in potem v druge sosedne dežele, prineseta svete vere luč, pa tudi stanovite omike ključ, slovensko ABCedo (Cirilico) Slovencem na pol ajdom, na pol kristjanom. 1 2 ) Učila sta Slovane moliti, pa tudi Citati, stavila sta cerkve, pa tudi šole, po¬ slovenila sta jim sv. pismo, in tudi druge cer¬ kvene bukve. Omladilo se je med slovenskimi narodi krščanstvo, oživelo je njihovo slovstvo; krstila sta moravskega kneza Rastislava 8 ) in množine drugih nevernih ljudi, maliki so popa¬ dali, njim posvečeni logi so se posekali; začel se je Slovencem božje spoznave in krščanske omike beli dan. Pet let sta se trudila sveta brata in obdelovala lep vinograd Gospodov. Verno ljudstvo sveti rimsko-katoliški cerkvi pridružit potujeta v Rim k apostolskemu stolu sv. Petra. Papež Hadrijan II. ju. posvetijo v škofa in posta¬ vijo viši pastirja Moravcem in drugim slovan¬ skim rodovom, koje sta krstila. Sv. Ciril 3 * * ) bolehen se povrne v samostan in v Rimu umrje; 1) Iz Solnograda in Pasava so hodili mašniki po Donavi slovensko ljudstvo učit in so jih mnogo krstili; Ker pa niso slovenščine znali, niso uspeha imeli. 2 ) [To je pomota; Rastislav je bil že kristjan.] 3) Sv. Ciril je donesel v Rim sv. truplo Klemena papeža in mučenca, koje so v njemu postavljeno cerkev položili. 29 s v. Metod pa pride zopet k Slovencem nazaj, Poveličuje božje kraljestvo po obeh straneh Donave blizu Drave in Save, po pravici apostol Slovanov, kateri ni trgal, ampak zbiral v sveto cerkev Kristusovo. Veselo je po prizadevanju sv. Metoda po vseh slovanskih deželah krščanstvo oživelo; z iva je bila služba božja po milem petju in Poduku v slovenskem jeziku. Pridno se je mla¬ dina učila, česar je za časno in večno blagro [blagor] potrebnega; ali bogata žetev sovražniku zveličanja našega ne dopade. Podpiha in na- draži sosede, da sv. Metoda počrnijo in celo v Dimu papežu zatožijo, da prav ne uči in ne opravlja službe božje po obredih svete rimske cerkve. Sv. oče papež Ivan VIII. pozovejo sv. s kofa Metoda v Rim na presojo te reči; in brez vse pomude se zvesti služabnik božji na dolgo, težavno pot poda, pa tudi v pričo papeža in cerkvenega zbora svojo reč tako gladko in čedno opraviči, da vse njegove naprave pohva¬ lijo, njegove čine za prav spoznajo, potrdijo in s v. Metoda nadškofa stare Mora vij e in nekdanje Panonije slovesno povzdignejo ter ga v pismu kralju Svatopluku priporoče. 1 ) Tako ne vgasne i) Papež Ivan VIII. pišejo (leta 880) kralju Svato¬ pluku : „Spodobi se Boga ne samo v-treh jezikih, v hebrejskem, grškem in latinskem hvaliti in spozna- yati, temveč tudi v vseh drugih, kajti je tudi druge jezike Bog ustvaril v hvalo in slavo svojo. Svobodno s e po modri iznajdbi Konstantina (Cirila) vrejena pi¬ smenost v to trebova [rabi], da se dobro poslovenjeni členki [oddelki] sv. pisma bero in svete pesmi pojo; tudi sv. mašo v tem jeziku služiti ni zoper vero; toda Ukažemo, naj se v znam [znamenje] večjega spošto¬ vanja po vseh cerkvah sv. gvangelij najpoprej po latinsko in za tem po slovensko čita“. Po tej dovo¬ litvi sv. očeta papeža še zdaj zedinjeni grški Slovani s lužbo božjo v staroslovanski besedi obhajajo in se tudi pri nas sv. evangelij po slovensko bere, moli in 30 sovražen veter zavida gorečega plamena prave krščanske ljubezni, nego njo le oživi, da še gor še sveti in ljudi greje, kateri vidijo dobra dela moža božjega, in hvalijo Očeta, ki je v nebesih, kakor vidimo na sv. Metodu, kateri se nadškof častito iz Rima v slovenske kraje na novo delo povrne. Tisti čas je mogočen kralj Svatopluk veliko kraljestvo utemeljil, kojemu je tudi Češko in velik kos Ogrske vdano bilo. Sv. Metod se je torej na Češko podal na obširno ovo [to] polje Gospodovo seme božje besede sejat, tudi mogo¬ čno češko-slavjansko ljudstvo Jezusu pridobit in sveti katoliški cerkvi udružit. In kako lepo se mu je to delo obneslo! Krstil je vojvoda Bori- voja, ženo sv. Ljudmilo in njune otroke pa tudi mnogo češkega ljudstva. In ti prvenci krščan¬ stva so po nauku sv. Metoda za razširjenje svete vere veliko skrbeli; sveta Ljudmila in nje vnuk sv. Vaclav sta celo svojo kri za njo prelila, pa tudi trden steber sv. katoliške cerkve postavila, ki se omajati in podreti ne da. — Tako je bila velika češka dežela Jezusu in njegovi sveti cer¬ kvi pridobljena po sv. Metodu, apostolu Čehov. Sv. Metod se je po svojih apostolskih hojah in tolikih opravilih postaral in sila veliko trp¬ ljenja užil. Od nevernikov črten in preganjan, od krivih bratov in sosedov sovražen, obrekovan in krivo dolžen potoži svoje težave očetu vseh vernih, papežu Ivanu VIII., kateri ga v pismu lepo potolažijo in potrdijo v apostolskem deja¬ nju, naj le srčno v svojem zveličanskem uposl napreduje in bo do konca zvest; kar je tudi bil. [Večer življenja se približa tudi sv. Metodu, na poje ; sv. maša pa po latinsko služi zaradi edinosti in svete spoštljivosti, katera najsvetejši skrivnosti in nekrvavi daritvi sv. maše gre. 31 moravskem Velehradu mirno v Gospodu zaspi 6- aprila 885.] Pač je lepo zasluživno toliko narodov v sveti v eri podučiti in jih pokristjaniti, vse iz čiste ljubezni do Boga in bližnjega po zgledu sv. Ci¬ rila in Metoda! Pa še lepše je, vse te razkrop¬ ljene ovčice Jezusove v eno čedo sv. katoliške cerkve združiti ter pripomoči, naj bo na zemlji, kakor v nebesih skoro en hlev pravovernih kristjanov in en pastir, da se izpolni mila moli¬ tev Jezusova, kojo je na poslednji poti od zadnje Večerje~na Oljsko goro toliko prisrčno molil Pekoč: >,Sveti Oče, posveti jih v resnici. Tvoja beseda je resnica. Kakor si ti mene na svet Poslal, tako sem tudi jaz jih poslal po svetu. Ih zanje se jaz posvečujem, da so tudi oni po¬ svečeni v resnici. Pa ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, kateri bodo po njih besedi v mene verovali, da bodo vsi eno, kakor ti Oče v meni in jaz v tebi; da bodo tudi oni v nas eno, da svet veruje, da si me ti poslal. In veli¬ častvo, koje si meni dal, sem tudi jaz njim dal, da bodo eno, kakor smo tudi mi eno; jaz v njih in ti v meni, da bodo eno in da svet spozna, da si me ti poslal in jih ljubil, kakor si tudi mene ljubil« (Jan. 17, 11 — 23.). — Oh, naj bi vsi dušni Pastirji in deželni poglavarji v ljubezni božji 1'esnico in pravico iskali, spoznali ih učili kakor la sveta brata Ciril in Metod, skoraj bi se vsi narodi v edino pravi cerkvi zbrali; bil bi en Plev in en pastir, kakor v nebesih, tako na ') (Slomšek je bil.mnenja, da je umrl sv. Metod v Uimu 1. 910, kar pa ni pravilno. Zato je na tem mestu Pisal takole]: Na večer svojega življenja se poslednjo Pot sv. Metod v Rim poda, vsa mnoga in razna ljudstva najvišjemu namestniku božjemu, vidnemu Poglavarju cerkve sporočit in v visoki starosti poln Zaslug v Rimu mirno v Gospodu zaspi (1. 910) kjer Poleg svojega brata Cirila v cerkvi sv. Klemena počiva. 32 zemlji, in ves svet bi, užival sv. božji mir! — Smo pa veselo gledali v življenju svetih apostol¬ skih bratov, koliko lepega, zvelif anskega prava ljubezen, ona mati ponižnosti in svete pokorščine stori, pogledajmo še, kaj grda oholost ali prevzetnost, košata mati zavida, sovraštva in razdrtij e učini, da se je bomo varo¬ vali, pa tudi iskali po svoji moči rane poceliti, katere je razdrtija in krivovera Jezusovi cerkvi dala. 11. Sovraštva sv. cerkve razdejan- s k a dela. Kdor sveti zakon kruši, zavezo moža in žene dvoji, srce od srca trga, družine blagostan ruši, je kriv mnogo prelitih vročih solz; on je člo¬ veške sreče ubijavec. — Kdor,pa verozakon ruši, cerkev Kristusovo kruši, trga suknjo Jezusovo, je kriv potokov prelitih krvavih solz in je časne in večne sreče narodov morivec. Taki so in so bili vsi razkolniki in krivoverci, posebno vzhod¬ ne stare grške cerkve, na kojih hudobno dejanje ne more krščansko srce pomisliti, da bi se milo ne razjokalo. Ravno sta sv. brata, apostola slavjanska sv. Ciril in Metod mnoga krdela raznih naro¬ dov pokristjanila in pripeljala razkropljene Slovane, Bolgare, Slovake, Moravce in Čehe v edino cerkev Kristusovo, združila drago odkup¬ ljene ovčice k čedi najvišjega pastirja, namest¬ nika Kristusovega na zemlji, da je bilo veselje gledati srečno občestvo toliko pravovernih krist¬ janov — kar poglej žalost! — Iz Carigrada vstane črn oblak napuha, od grdega zavida in sovražne častilakomnosti podpihan, in zakrije lepo solnce krščanske ljubezni. Focij, krivi cari¬ grajski vladika, ki je sv. očaka Ignacija izpod¬ rinil, ravno on, kojega je bil veliko let poprej 33 sv. Ciril zastran prevzetne častilakomnosti toliko ostro zavrnil, on se spunta (859) zoper rimskega papeža Nikolaja I., nalaže ljudstvo in ga nad rimsko cerkev podpiha m nadraži, kakor bi mnogokatere krive nauke učila, in rimskega Papeža za naj višjega poglavarja in namestnika Kristusovega na zemlji spoznati noče ter hoče °n najvišji biti. Kar je oholi Focij spočel, to je Pozneje lažnjivi in prekanjeni naslednik Mihalo Cerularski ponovil in dogotovil (1054). Oba dva sovražnika svete cerkvene edinosti in mnogi nju Pomagači so razklali občestvo svete cerkve Jezusove, razdvojili suknjo Kristusovo na dve Veliki stranki, v vzhodno staroversko ali grško in v zahodno rimsko-katoliško, latinsko stran, Prekopali so strašen prepad grškega razkol- hištva in nad 54 milijonov Slovanov vanj za Seboj potegnili. To žalostno razdrtje imenujemo odkrušeno [razkolnoj staroverstvo, v kojem v naših avstrijanskih državah blizu 3 milijone starovercev živi, kateri se od naše svete cerkve trdovratno ločijo. Ugasnila jim je luč prave krščanske ljubezni in ljube ponižnosti, nimajo Vernega srca do nas, svojih bratov in sester. Ne toliko razloček pravovernih naukov, 1 ) temveč >) Staroverni razkolniki rimsko-katollčanom očitajo, da se v soboto postimo, da le 40 dni velikonočni post 'mamo, da pri sv. maši opresen kruh rabimo, da se biašniki ženiti ne smejo, da v veri molimo: sv. Duh, ki iz Očeta in Sina izhaja itd. Vse te in take opreke jim bile že dostikrat dokazane, razložene in porav¬ nane, kakor v občnem osmem cerkvenem zboru v Carigradu 1. 869., potem v mestu Lijonu na Franco¬ skem 1. 1274., in poslednjič v mestu Florenci na Itali¬ janskem , v kojem vesoljnem cerkvenem zboru so Vsi odločeni grški patrijarhi, škofi in sporočniki [za- stopniki] razkolnikov resnico rimsko katoliške cerkve spoznali, potrdili in spravno pismo 5. julija 1439 pod¬ pisali ter nam veselo sprave in cerkvene edinosti r oko podali, razen Marka Evgenika, efežanskega vla- Slomškovi spisi. 3 34 nevednost goljufanega ljudstva in pa trdovratno sovraštvo njih duhovstva nas že blizu tisoč let žalostno loči časno in večno. Trikrat so (posebno slavno) razkrušeno [ločeno] jutranjo (grško) in večerno (rimsko) cerkev svetoželjni duhovski vladarji poedinili, ali trikrat so njo staroverski najemniki, deroči volkovi, zopet raztrgali ter nevedno, goljufano staroversko ljudstvo toliko nadražili in podiv¬ jali, da je o prihodu neusmiljenih Turkov, kakor svoje dni judovska druhal nad Jezusom vpilo: »Rajše Turke, kakor rimske katoličane; bolje pod turbanom, kakor pod latinskim klo¬ bukom!« In poglejte! po čem so vpili, to so nesrečniki dobili. Prihruli so mahomedani, Turki, posilili grško mesto Carigrad (1.1453) in na mestu zlatega križa vrh glavne cerkve sv. Sofije maliomedansko znamenje srp stoji- Končano je jutranje cesarstvo toliko in tako veličastno, razdejane staroverske tako slavne vladije (škofije), katere so se tako grdo od naše matere, sv. rimsko-katoliške cerkve, ločile; in kar je največ objokati: veliko odločenih krist¬ janov starovercev, tudi Slovanov, se je potur- čilo in sveto vero izgubilo. Svetemu očetu, rim¬ skemu papežu pokorni otroci niso hoteli ostati, sužnji Turkom pa morajo biti. Godi se jim kakor nesrečnim popotnikom, kateri v hudi zimi ozebejo in jim je toplo, oživno solnce za goro potonilo. dike.On je ogenj sovraštva podpihal, kateri še nepre¬ nehoma tako strašno gori, da grški patrijarh vsako leto na veliki petek na božjem grobu žebelj v vrata zabije, rekoč: „Tako se naj papežu zgodi. 11 — So pa tudi po e din j eni staroverci (Grki), kateri so ifcožje besede ostali, katero so dali rimskim katoli¬ čanom, da z nami v svetem občestvu žive, pri službi božji se pa starih obredov drže. Pa tudi nje še huje od nas razkolni staroverci črtijo. 35 Kdo od kristjanov bi od žalosti ne jokal, a ko pomisli vse te velike nesreče, katere za s v. cerkev Jezusovo iz te razdrtij e izvirajo! Raz- kolnija starovercev je kriva, da so sveta mesta Jeruzalem, Betlehem itd. nevernim Turkom v r oke prišla; ona je kriva, da so se potoki krščanske krvi prelili in da je turški meč tudi Po naših krajih tolikokrat krvavo kosil. Sovraž¬ no staroverstvo je vzrok, da se je toliko zalih jutrovih dežela, katere so bile svoje dni lepe ko božji vinograd, v neznane puščave izpremenilo. ~~ Kjer ni med kristjani edinosti, tudi ni krščanske ljubezni; se kristjani med seboj za brate in sestre nimajo, jih tudi Oče nebeški za Sv oje otroke — Jezus za svoje učence spoznal be bo. — Mi starovercev staro vero spoštujemo; s tara vera je tudi naša vera (razun malih ne¬ bistvenih reči); — starovercev staro jezo pa °tnilovaje studimo ter jih iz srca ljubimo, kakor hanr usmiljeni Jezus veli: »Novo zapoved vam c )ani, da se med seboj ljubite, kakor sem jaz v as ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj; le v te m bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako bodete ljubezen imeli med seboj“ (Jan. 13, 34 — 35. Oh, kdo mi da milih solza vse grbe mojih °dkrušenih bratov, starovercev omiti — gorkih s °lza toliko mrzlo srce razkolnikov za nas ogreti ~~~ oživeti v njih iskro prave krščanske ljubezni ( lo neomadežane neveste Jezusove, sv. rimske katoliške cerkve, katera je nas vseh mati, ako- Prain od njih zavržena in sovražena! — Kje se kupi drago mazilo (balzam) krščanske edinosti, ?a celiti veliko rano, katero je naši ljubi materi Sv - katoliški cerkvi razkolništvo tako globoko Vs ekalo, da se tisoč let zaceliti ne da? — Kdo 'bi poda apostolsko trombo, klicati razkropljene °včice po ledenih širjavah velike Rusije, po Ze lenili livadah mile Srbije, Moldave, Bosne in 3 * 36 Valahije, moje odločene brate po avstrijskih južnih državah, naj bi se saj enkrat zbrali pod eno bandero Kristusovo, si prijazno roke podali kakor verni otroci ene matere Slave — prave istinite slave svete zveličanske cerkve, naj bode en hlev in en pastir! — — »Kar je pri ljudeh nemogoče, je mogoče pri Bogu« (Luk. 18, 27)- Kar se nam nemogoče zdi, lahko in hitro Bog stori: Le prosite in bodete prejeli, da bode vaše veselje popolno, obeča usmiljeni Jezus (Jan. 16, 24) in je zvest'v svojih obljubah. Poedinjenje starovercev razkolnikov, naših odločenih bratov izprositi, jih pridobiti skozi molitev naši sveti cerkvi, bratovščina sv. Cirila in Metoda želi, kojo so sv. oče Pij IX. potrdili (12. maja 1S52) in z odpustki obdarili. — Moli¬ tvica je lahka, pa mogočna; večje število ko bo molilo, poprej se nam bode po milosti božji zgodilo, česar prosimo: za poedinjenje starover¬ cev razkolnikov. Torej povabimo vse kristjane, tudi odklane [ločene], v kojih še teče krščanska kri, v kojih še trka krščansko srce, naj z nami molijo za poedinstvo svete cerkve; saj bode njim lepo plačilo. Razkrušen [ločen] zakon zdru¬ žiti je delo angelsko, za odkrušene razkolnike moliti in jim v pravo cerkev pomagati je delo apostolsko; bo tudi mezda [plačilo] apostolska. — Ne bomo svojih odkrušenih bratov in sester črtili, marveč jih greli s prošnjami krščanske ljubezni. Ne bomo jih sovražili in zaničevali, nego jim v spravo prijazno roke podali; ne bomo jih premagali z ostrim orožjem, temveč z gorečo molitvijo. Marija, mati usmiljenja in lepe ljubezni, sveta brata Ciril in Metod, apo¬ stola Slavjanov, vsi svetci in prijatelji božji nam bodo pomagali, da kar naša slabost ne premore, nam bo po njih prošnjah podeljeno, da bode skoro vernih en hlev in en pastir. 37 Molitev. Pomozite nam sveta nebesa in vsa zemlja združi se od solnčnega vzhoda do zahoda po¬ dreti žalostno steno razkolnije, katera že toliko let jutranjih in večernih kristjanov srca loči. Naj obsije zopet veselo solnce spravne edinosti ih krščanske ljubezni vse narode imena Kristu¬ sovega, naj se ledeno morje krivover in razdrtij 'aztali. Objame naj zopet sv. mati katoliška cerkev svoje odkrušene verne otroke, ki so °prani v kopeli sv. krsta, drago odkupljeni s Kristusa prelito krvjo in nosijo kakor mi zveli- cansko znamenje presvete Trojice na svojem čelu. Naj ogreje v materinem krilu svojo odmrlo deco, jih oživi za pravo krščansko omiko in za debeško kraljestvo, da po edinosti in ljubezni v ernih vsi rodovi spoznajo, da ni imena, v Katerem bi zamogii zveličani biti, kakor v 1): henu Gospoda našega Jezusa Kristusa naza¬ renskega, katerega nam je Oče poslal. Oh, naj Povzdignejo skoro vsi jeziki iz enega srca pre¬ lepo angelsko pesem zahvale, edinosti in lju¬ bezni: Slava Bogu po višavah in mir na zemlji Ijhdem blage volje in poštenega srca! Amen! Amen! Odprto pismo bratom in sestram molitvene družbe sv. Cirila in Metoda. [Zgodnja Danica 1. 1854,'št. 10., utr. 41 — 43.] J- Napredek bratovščine. — 2. Pomen in namen^bra- lo vščine. — 3. lzpreobrnjenja. — 4. Vojska na vzhodu; potreba molitve. 1. Tri leta je minulo, kar smo vsadili v pre¬ dragi vrt naše sv. matere katoliške cerkve Jahtno drevo bratovščine ss. Cirila in Metoda, z molitvijo in drugimi dobrimi deli pobožnosti 38 poediniti odločene brate naše (grškega vero- zakona [veroizpoved]), katere sta sveta brata in Slovanov častita apostola Ciril in Metod po¬ kristjanila in v naročje svete katoliške cerkve pripeljala, hudobna razkolnika Focij in Ceru- larij pa zopet odkrušila in med kristjani vzhodne in zahodne cerkve strašen prepad po¬ gube izkopala, ki že blizu jezero [tisoč] let žalostno zeva in se poravnati ne da, ako nam Bog ne pomore. Sveti oče vseh pravovernih Pij IX. so to naše mlado drevo potrdili, obdaro¬ vali z mnogimi odpustki in polili s svojim bla¬ goslovom, mnogo pobožnih škofov in sveto- željnih duhovnov ga je po svojih škofijah in duhovnijah razširilo in tako skrbno okopalo, da je prirastlo lepo drevo,'ki svoje veje po Slo¬ venskem, Nemškem, Češkem in Ogrskem prav veselo razprostira in zeleni. Torej se spodobi in je moja dolžnost krščanske ljubezni, da vse brate in sestre naše molitvene družbe ob letnem godu ss. Cirila in Metoda, priporočnikov naših, prijazno v Gospodu pozdravim, jim kaj veselega od naše bratrne [bratovščine] povem in našo zavezo molitveno ponovim. Kakor bratrne bukve sv. Cirila in Metoda pokažejo, se je ta molitvena družba v desetih škofijah našega cesarstva omladila, pa tudi v zunanjih stranskih deželah ukoreninila. Iz nad¬ škofije goriške nam je po dopisu 170, iz Trsta 758, iz ljubljanske škofije 5521, iz lavantinske 6320, iz krške 239, iz olomuške nadškofije j?5 in iz ostrogonske na Ogrskem 21 pobožnih druž- banov naše bratovščine naznanjenih. Posebno priporočena je pa tudi naša molitvena družba v brnski škofiji na Moravskem in v litomerski na Češkem, toda imen in števila družbanov nam naznanili niso, kakor tudi ne iz sekovske ško¬ fije, v kojih zaupamo, da mnogo bratov in sester 39 v molitvi združenih imamo. Nam znano število je nad 13.114 duš, ki vsak dan svoje roke in srce k Očetu vsega usmiljenja povzdigajo in na vrata Neskončne milosti božje trkajo, da bi Bog po Prošnji Marije prečiste device in svojih svetih spoznavavcev Cirila in Metoda dodelil, naj bi s e odkrušeni staroverci k sveti materi katoliški cerkvi povrnili, naj bi vsi verni enega srca, ene Pravične misli v sveti veri bili, kakor usmiljeni Jezus želi: naj bi bil skoro en hlev in en pastir. In taka molitev je potrebna. 2. Kakor nevarščine [nevarnosti], katere človeško življenje od zunaj zalezujejo, na pr. °genj, voda in meč, niso tolike, kakor znotranje bolezni (zakaj, če jih vojska jezera [tisoče] po¬ mori, jih kužne bolezni milijone podavijo); tako tudi sveti cerkvi zunanji sovražniki niso toliko škodljivi, kakor znotranji. Nad tri sto let so Jmjdje in judje pravoverne z mečem in ognjem krvato preganjali in jih veliko jezer [tisoč] neusmiljeno pomorili, pa vse to sveti veri ško¬ dilo ni, ampak cele vojske častitih mučencev so dosegle veličastni venec večnega življenja in kri mučenikov bila je seme novih kristjanov. Ali hudobni krivoverci so s svojimi znotranjdmi goljufivimi nauki in razdrtijami cele narode in kraljestva odkrušili in odpeljali, tako da veliko milijonov ljudi po mraku krivoverstva in raz- kolništva tava, pa vendar mislijo, da so na Pravi poti resnice in pravice. To je žalostno in z ločasto [hudobno]! Poslednja mila prošnja Jezusova, grede po Poti na Oljsko goro, bila je prisrčna molitev k Očetu za edinost njegovih. V sredi svojih učen¬ cev, od kojili je slovo jemal, povzdigne Jezus Sv oje oči in roke k nebeškemu Očetu rekoč: s Sveti Oče! ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor tudi mi; naj bodo 40 vsi eno, kakor si ti Oče v meni in jaz v tebi, da bodo oni v nas eno; naj svet veruje, da si me ti poslal.« Poslednja molitev Zveličarja našega ima tudi vedna prošnja vernih biti, zakaj edi¬ nost je značaj ali znamenje prave, — razkolnost ali razdrtija pa svedok krive, odločene cerkve. Razdrtija je delo satanovo, ki si vse prizadeva božje kraljestvo na zemlji razdreti in zatreti, svoje pa razširiti. Kjer v kraljestvu prave edi¬ nosti ni, tam so sovražnikom vrata odprta. V to je edinost svoje cerkve Kristus na skalo sv. Pe¬ tra utemelil, katerega edino pravi nastopnik [naslednik] je rimski papež, kajti je sv. Peter v Rimu svoj apostolski prestol imel, kjer je za sveto vero tudi umrl. Odkrušeni staroverci rimskega papeža, vid¬ nega namestnika Kristusovega na zemlji in naj višjega poglavarja svete cerkve zametujejo in so udom podobni, ki glave nimajo. Iz pre¬ vzeti je in napuha niso hoteli rimskemu papežu, vernih vesoljnemu očetu, kakor dobri otroci pokorni biti; zato jih je Bog zapustil in množina njih mora nevernemu Turku služiti. Kar je pa naj žalostne j še in objokovati, je to, da svoje dušne slepote ne spoznajo in svoje velike ne¬ sreče večjidel ne občutijo, marveč pravoverne katoličane v svoji slepoti in nekrščanski mrz- loti [sovraštvu] hudo črtijo, ker jih je božji duh zapustil, duh prave edinosti in krščanske lju¬ bezni, po kateri se spoznamo, da smo učenci Jezusovi. Veliki prepad med nami in njimi spet urav¬ nati, jim stezo krščanske ponižnosti in ljubezni, katera sama v edinost pelja, prijazno nadelati, za to molimo in prosimo bratje in sestre sv. Ci¬ rila in Metoda, katera sta sicer grška rojaka bila, pa si vendar vse prizadela slovanske na¬ rode v krilu edino prave cerkve Jezusove spra- 41 viti. Izvolili smo si v ta namen bratrno cerkev sv. Jožefa na veselem holmcu poleg starega Celja in postavili lansko leto ss. Cirilu in Me¬ todu po milih dareh lep bratovski altar, na katerem se vsako leto na godovno (praznik) ss. Cirila in Metoda za vse brate in sestre, žive ih mrtve, slovesno opravilo obhaja. Pri ti pri¬ ložnosti se vsem dobrotnikom za njih lepe dare Prav iz srca zahvalim; se jim pa tudi za stano- v itno molitev in za razširitev naše bratrne [bratovščine] vnovo priporočim. Kajti nam je Kristus za gotovo obljubil, da, česar bomo v Njegovem imenu Očeta prosili, bo nam dal, če 8a bomo le stanovitno prosili, kar nam je že *hdi dal in ta leta očividno pokazal, da naša hiolitev, poediniti staroverce, ni zastonj. 3. Kakor spomladi ali o vigredi topel veter ledeno odejo tali in zamrznjeno zemljo ljubo Solnce vnovo oživlja, tako veselo se čuje, da v °hih krajih, v katerih naši ločeni bratje žive, kolji duh krščanske sprave piha in da jih lju- kezniveje solnce ogreva se poediniti s sveto finsko katoliško cerkvijo. V Vermežu na Ogr¬ skem se je lansko leto naenkrat 1400 ljudi iz p’ške ločene cerkve v grško zedinjeno, to je' katoličansko povrnilo. Tudi iz Temešvara je y e sela novica došla, da smo v Banatu 12.000 spreobrnjencev pridobili in da se jih je še več Saciejati, naj bi zedinjena cerkev v tistih krajih dovolj: duhovnikov imela. 1 ) »Žetev je velika, , ') [Ti kraji,"spadajo pod škofijo Lugos v komitatu Stolici, veliki županiji) Krasso-Sereny (Krašo-Serenj). a škofija je bila ustanovljena 1. 1853. in prvi njen 8 «ot je bil dr. Aleksander Dobra'(f 1870), ki jejprive- ) Kako se odkrušencem žalostno godi, naj ta-le prigodek poduči. Nad 50 let so se odcepljaj Armenci in Grki prepirali, ali se sme pri sv. in aS vinu vode prilivati? Armenci so trdili ne, Grki da. Ker jim nihče ne razsodi, so prisiljeni turške# 1 sodniku svoj prepir dati razsoditi. In kaj kristj a ( nom Turek razsodi? »Vino je nečista stvar, po k° ranu (mohamedanskem zakonu ali postavi) preltl et ‘ in prepovedana; zatorej se tudi rabiti (piti) ne si# ’ Po kavi vsi k daritvi maše gole čiste vode ne j e #. Ijete? Tako nevernik veli vernim kristjanom stori* ’ kar sam ne razume; in godi se jim po besedah J remije preroka: »Sirote smo postali brez očeta, na* j matere so vdove. Naši očetje so grešili in jih ni; ,J pa njih grehe plačujemo.« 51 Poroča in ravno ta prava ljubezen je odkruše- starovercem umrla. 1 ) Poglavitni vzroki divjega srda, ki ga odkru- &e bi [ločeni] staroverci do n^s imajo, so pro- s *-oga ljudstva velika nevednost in njih duhov¬ nikov grd napuh in samopašnost. Nevedni liudje so našega usmiljenja vredni, zakaj oni tega drže, kar od mladih nog čujejo ali sli - ®ijo; njih trdovratni pastirji pa so naše molitve Potrebni, naj jih sv. Duh razsveti. Jim oči od¬ preti in iskro prave krščanske ljubezni v njiho- Vfi m ledenem srcu zopet obuditi, jim izprositi Plilost razsvetljenja, naj bi spoznali, da smo vsi otroci enega očeta, ene matere sini in hčere, da P nam prijazno roko podali in se z nami zdru¬ žili v hiši naše svete matere katoliške cerkve, kakor so naši očetje srečni v krščanski občini s kupaj živeli: to od Boga izprositi se je pričela n Pša slavna bratovščina sv. Cirila in Metoda, slovanskih apostolov in blagih bratov, katera sta mnogo narodov pokristjanila in v hišo svete Pkitere katoliške cerkve pripeljala, katere j,e pa Pekoliko let potem sovražni duh razdvojil. 2. Premagati žalostno razdvojstvo [razkol] °clkrušenih starovercev imamo dvojno mogočno orožje: njolitev in pa sveto obhajilo žive lju- )e zni Jezusove. ] ) Sv. katol. cerkev moli neprenehoma, sosebno l' a na veliki petek, ko je Gospod svojo rešnjo kri , spravo za ves svet prelil, tudi za vse odločene raz¬ kolnike in krivoverce, za jude in neznaboge, naj bi 6 jih Bog usmilil. Odkrušeni staroverci pa tihi Petek nekrščansko navado imajo, da pri svoji službi 'Ožji papeža, našega svetega očeta kolnejo, pljuvajo J 1 izobčujejo, pa ne vedo zakaj. Bere se, da je svoje staroverski odkrušeni patrijarh vsako leto ve- ? petek žebelj v vrata božjega groba v Jeruzalemu a bil rekoč: „Tako bodi rimskemu papežu!“ Oče! od- Phsti •• - - - ’ • • ■ • jim, ne vedo, kaj delajo. 4 * 52 Molitev oblake predere, od kraja do kraja, od morja do morja sega; ni srca, da bi ga m°' lite v ne premagala, če je le prava in stanovitna’ »Česar bodete Očeta v mojem imenu prosili, 8 veli Kristus, »bodete prejeli, da bo vaše veselj 6 popolno.« Poediniti odločene brate in sesti' e staroverske in zaceliti globoko rano starodavne ločitve imamo najboljše zdravilo, presveto ob' hajilo neskončne ljubezni Jezusove, katero na* 1 * je pri zadnji večerji v živo znamenje postavi* in tako goreče naročil rekoč: »Novo zapoved vam dam, da se med seboj ljubite, kakor sen* jaz vas ljubil. Potem vas bodo vsi spoznali, d a ste moji učenci.« Presveto obhajilo večerje Kr 1 ' stusove je naj lepše ponovilo tiste prisrčne m°' litve, katero je usmiljeni Jezus opravil, ko J e od svojih slovo jemal ter je prosil nebeškega Očeta rekoč: »Sveti Oče! ohrani jih v svoje* 11 imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kako 1 mi. — Pa ne prosim samo zanje (za apostole)' ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi 1 mene verovali, da bo str. 45 - 46.] 1. Kako dobro in Bogu prijetno je delo za zedinje¬ nje. 2. Število razkolnikov. 3. Napredek bratovšine 4. Izpreobrnjenja. 5. Molitev in miloščina. 1. »Glej, kako dobro in kako pri¬ jetno je, ko bratje v lepi edinosti žive,« prepeva David, kraljevi prerok. Tak° življenje in pa mazilo na glavo, ki se po licu oceja, da oblačilo žlahtno diši; takošna zložnost je kakor rosa po gorah, katera hribe pomak a in zeleni. Taki družini Gospod blagoslov i’ 1 srečo neprenehoma daje. — Koliko dobro del° in Bogu prijetno je torej ločene brate in sestre spraviti, da so si dobri! Pa še prijetnejše j e ’ odločene kristjane, brate in sestre Kristusove* spravljati v krilo svete matere katoliške cerkve* v zveličansko hišo nebeškega Očeta, od katere so ločeni! To si bratrna svetih apostolov in bratov Cirila in Metoda prizadeva. Bog ji daj srečo! Blizu tisoč let je sveta cerkev lepo cveteli dokler je od solnčnega vzhoda do zahoda eneg' a 57 naj višjega poglavarja in vidnega namestnika Kristusovega, rimskega papeža, imela in po otroško častila! Vsi pravoverni so bili srečni otroci enega Očeta, pa tudi ene matere svete katoliške cerkve, katero so po otroško spošto¬ vali in slušali. Sovražnika božjega kraljestva je pa na edinost svete cerkve hudo mrzelo; pod- pihal je torej napuh prevzetnih možakov, da so se nad skalo cerkve, Kristusove neveste, po¬ vzdignili in raztrgali drago čredo pravovernih kristjanov in jih odtrgali najvišjemu pastirju, rimskemu papežu. Sovražnik krščanstva je podkuril neverne mohamedance, da so na krist¬ jane segali in razpor med kristjanstvom jim je v Evropo vrata odprl. In ako bi ne bil vsega- niogočni premagavec peklenske moči, Jezus Kri¬ stus, svoji nevesti vsegamogočne roke podal, bi bil turški meč tudi nas že davno požrl, kakor je v jutrovih deželah odločene staroverce ne¬ usmiljeno podjarmil, da so kakti ovce brez pa¬ stirja. Hujši sovražnik ko Turkov krvavi meč je pogosto ločnikov [ločencev] ognjeni srd zoper sveto katoliško cerkev. Turkov meč je Bog ukročal, upadla jim je silna moč; naj bi dobrot¬ ljivi Bog tudi sovražni srd odločenih starover- cev utolažil in pravo krščansko ljubezen v njih ledenem srcu oživil, bratje in sestre sv. Cirila in Metoda srca in roke k Bogu povzdigujemo, svoje molitve Bogu darujemo, ki razkolnost sovraži, edinost v veri in krščanski ljubezni pa ljubi ter združeni prosimo, naj bi se skoro stena raz¬ drtja svete cerkve med jutrom in večerom po¬ drla, si vzhodna in zahodna stran vernih pri¬ jazno roko podala, da bi bil na zemlji en hlev in en naj višji pastir. 2. Lepo število se je pretekla leta vzhodnih kristjanov v krilo svete katoliške cerkve že po- 58 vrnilo in jih mnogo tudi v sedanjih letih pre¬ stopa; pa še veliko večja množica jih trdovrat¬ nih ostaja, ki se branijo rimskim katoličanom roko podati. Med njimi je 70 milijonov ločenih Grkov, kateri po Rusiji, Turčiji, po Grškem in po otokih med Azijo, Evropo in Afriko bivajo. Med temi so odločeni Slovani po Ogrskem, Sedmograškem, Slavonskem in Hrvaškem, po Dalmatinskem in Črnogorskem, kateri so na¬ šega rodu, pa ne naše vere, in za katerih po- spravo [spravo] smo posebno dolžni prav srčno moliti. V našem cesarstvu je 3,720.000 že poedi- njenih, 3 milijone in pol pa še odločenih staro- vercev, katerim milosti razsvetljenja potreba, naj bi jim vnela ogenj krščanske ljubezni in edinosti. Odločeni so v jutrovih deželah še Jakobiti in Kaldejci, ki po državah Azije živijo, katerih se je nad 50.000 k naši sveti cerkvi po¬ vrnilo, okoli 500.000 pa je še odločenih. Po Egiptu še kakih 200.000 Koptov živi, ki so ostanki nekdanjih Egipčanov, zelo zapuščenih, revnih ljudi, katerih je le kakih 2 ali 3000 kato¬ ličanov. Večji del teh bi bilo pri volji v sveto katoliško cerkev pristopiti, naj bi jim imeli pripravnih dušnih pastirjev poslati. Najimenit¬ nejši narod jutrovih krajev je blizu 4 milijone Armencev, med vsemi najbolj prebrisanih in poštenih, ki so v sedanjem času najbolj pri volji se z nami združiti in v sveto katoliško cerkev povrniti. Na to so sveti oče papež Pij IX- pretekli adventni čas, ko se je bila devetdnina [devetdnevnica] v čast Device Marije brez vsega madeža spočete pričela, verne posebno opomnili, naj v svojih molitvah sosebno tistih pomnijo, ki se pripravljajo k sveti cerkvi povrniti, naj bi jim Bog to milost toliko poprej in toliko bolj gotovo podelil, kolikor bolj srčno in združeno bodo verni zanje molili. 59 3. Nerazumljive so sicer božje sodbe in neizvedljiva njegova Pota, kakor sv. Pavel pravi, in ne vemo, kdaj bo Gospodu dopadlo, vse odpadke [ločine, dele] ločenih kristjanov s sveto rimsko katoliško cerkvijo združiti in vse krivoverce kakor iz¬ gubljene sine in hčere v hišo Očeta, v sveto edino pravo, zveličansko cerkev nazaj pri¬ peljati; pa ta je gotova, da več kakor se nas k molitvi za poedimbo odločenih starovernikov združi, lepši bo naše krščanske ljubezni sad, obilnejša bo naše prošnje moč, večje število se jih bo k nam povrnilo. Ta resnica se vidi v zgodovini preteklega leta ter nam daje novo Veselje in pogum, svoje molitve bratovsko po¬ vzdigniti, pa tudi srčne želje, pomnožiti po¬ božne družbe število. Lepo se je narastlo lansko leto število naših bratov in sester, pred vsem drugim v brnski škofiji na Moravskem, ravno v listih krajih, kjer sta sveta brata, Slovanov apo¬ stola sv. Ciril in Metod, učila; nad 6500 družba- hov v ti škofiji z nami za poedinjenje odloče- Pikov moli. V gornjem Avstrijskem okoli Linča sc je število bratrnih udov tudi pomnožilo in favno so nad 121 novo zapisanih družban in družbanov poslali. Tudi na spodnjem Kranj¬ skem se je preteklo leto okrog Metlike lepo število bratov in sester sv. Cirila in Metoda habralo, kar jih vemo; upati jih je pa še več, katerih ne vemo, posebno po gornjem Ogrskem, ^adjamo se, da se je naša pobožna bratovščina gotovo črez 25.000 udov narastla, kateri se z mogočnim orožjem žive molitve zoper versko fazdrtje in krivoverstvo srčno vojskujejo in Povzdigujejo božje kraljestvo na zemlji; Bog jim daj dobro! 4. Da pa prizadevanje naše Bogu dopade in Paše združene molitve niso zastonj, nam čim- 60 dalje obilnejše povrnitve v našo sveto cerkev očitno pričajo. Tako so preteklo leto odločeni Bojani 1 ) na Sedmograškem blizu mesta Čer- novca pridige katoliškega kaplana zaklinskega radi poslušat hodili. Milost božja jim je srce omehčila in beseda božja jih tako ganila, da si niso ubraniti dali se v sveto katoliško cerkev povrniti. Vsa ves (vas) Bojan, 400 rodbin, se je prvega rožnika 1856 v sveto katoliško cerkev povrnila. Črnoviški dekan in korar Maksimovič so jih slovesno sprejeli in z besedami sv. Pavla pozdravili rekoč: »Bratje, veselite se, bodite popolni, opominjajte se, bodite ene misli, imejte mir in Bog miru in ljubezni bo z vami-« V velikovaradinski stolici je lansko leto nad 1000 ločenih-Grkov [Rumunov] v katoliško cer¬ kev pristopilo in nadjati se je, da se jih hoče še več povrniti. 5. Molitev in miloščina sta naj¬ mogočnejši podpornji za razširjanje in utrje¬ vanje božjega kraljestva na zemlji. Molitev nevernim in odkrušenim [ločenim] v pravo cer¬ kev pot pripravlja, miloščina jim pa popotnico daj a, da lažje in bolj veselo pridejo. Molitev oskrbi dušo, miloščina pa telo ter stori, da bo ves človek osrečen; oni sta dve sestri, kateri pomagata oznanjevavcem svetega evangelija po vsem svetu, sta dve peruti, po katerih leti evangeljski glas po vsi zemlji in do pokrajin zemlje božjega nauka besede. Nevere, krivovere in pa razdrtja v veri so duhovne, zelo hude. nevarne in nalezljive bolezni; jih ozdraviti ni bolj ega vračtva Ivračitev, zdravljenje], kakor molitev in miloščina. Molitev stori, da neverniki ') [To so bili Rumuni, katerih se je v onih letih, več tisoč zedinilo s katoliško cerkvijo.] 61 in krivoverci svoj žalostni stan spoznajo in potrebo občutijo izpreobrniti se; miloščina jim pa lepo postreže, da se v prave cerkev povrnejo in na duši ozdravijo. Veselo torej molimo, bratje in sestre ss. Ci¬ rila in Metoda, za poedinjenje odločenih krist¬ janov in prav trdno zaupajmo, da bo dobri Bog naše zdihljaje uslišal. Jelo se je v jutrovih kra¬ jih daniti in tudi nevernim Turkom svitati, da se na sveto mater katoliško cerkev radi ozirajo, katero so poprej smrtno sovražili, ter katoliške naprave močno spoštuj-ejo, katere so poprej ošabno zaničevali. Katoliške šole in pa bolniš¬ nice nevernikom in krivovernim razkolnikom v katoliško cerkev vrata odpirajo; poduka mla¬ dina, — postrežbe bolniki potrebujejo, kakor se v naši sveti cerkvi deli po duhovskih družinah in katoliških redovih. Po gorah Libana in po ulicah Carigrada katoliški redovniki in redov¬ nice šole imajo in vse se po njih ozira, bodisi odločen kristjan, ali neveren mohamedan. V Carigradu veliko bolnišnico napravljajo, katera bo veliko tisoč postelj za bolnike imela in brez vsega razločka betežne sprejemala, Turke ka¬ kor kristjane, neverce kakor odločene staro- verce. Usmiljene sestre jim bodo stregle in z dejanjem ljubezni razvidno oznanjevale, da je le sveta mati katoliška cerkev prava in edino zveličanska, katera take verne otroke ima. Vse prikazni jutrovih krajev, ki so dozdaj odločeni in naši sveti cerkvi sovražni bili, nam veselo obetajo, da hoče bolje biti, se ogreti odločenih jutrovcev ledeno srce in žalostna stena podreti, katera nas je dosihdob ločila. Ravno te vesele prikazni nas pa tudi prijaz¬ no vabijo in opominjajo, ne rok križem držati, marveč jih prisrčno k molitvi povzdigati in tudi dajati po moči vbogajme v podporo katoliških 62 naprav v jutrovih, ravno v tistih deželah, iz katerih je tudi našim krajem svoje dni došla prave vere luč in vsakovrstna pomoč. Tako bode naša krščanska bratrna ss. Cirila in Metoda prav popolna; popolno bo pa tudi naše veselje; in če ravno nas veliko na tem svetu poedinjenja vseh odločenih bratov ne učaka, hoče vendar to veselje toliko lepše, kakor zaupam, v nebesih za nas biti. Pač lepe in resnične so torej besede, s katerimi prečastiti brnski škof našo bratov¬ ščino vsem vernim priporočajo rekoč: »Večkrat smo že svojim častitim duhovnom opomnili molitveno družbo sv. Cirila in Metoda za poedi- njenje razdrtovercev [razkolnikov], sosebno od¬ ločenih Slovanov. Kajti je že Zveličar ravno pred svojim trpljenjem k Očetu zdihoval ib bi vsi, ki bodo v rij ega v sveti vsi eno v m eni molil, n a j verovali, da bi bili si ti, Oče! edinosti bivali ; (je dejal), kakor in jaz v tebi; da bodo tudi oni v nas eno, da svet veruje, da si me ti p o s 1 a 1 (Jan. 17, 21)! taka molitev za pokončanje razdrtoverstva ib krivover Bogu gotovo dopade. Saj se opravlja le za božjo čast in pa za zveličanje duš, katero se s tem pospešuje. Pa tudi oni, ki v ta nameb molijo, ne bodo brez blagoslova, dokler sv. ap°' stol (Jakob 5, 19—20) pravi: »Bratje moji* ako kdo izmed vas zaide od res¬ nice in ga kdo vrne; naj ve, da kdor ga vrne od njegove k r i v e poti, bo rešil njegovo dušo od smrti in pokril veliko število gre' hov.« Oh, in koliko je grehov v sedanjih časih; katere pokriti nam je po vsi pravici želeti! NaJ bi se torej društvo ss. Cirila in Metoda po nas 1 škofiji kakor drugod čimdalje bolj razširjalo ib njih število neprenehoma množilo, kateri za 63 povrnitev odločenih vsak dan svoj Oče naš in Češčeno Marijo molijo in k temu pobožne be¬ sede pristavijo: »Sveta brata, Ciril in Metod, prosita za nas!« — Tako bodi! Amen. Pri sv. Andreju, 24. svečana 1857. Anton Martin lavantinski škof. 7. Obletnica bratovščine s s. Cirila in Metoda, Poediniti v sveto katoliško cerkev razpornike, staroverce. [Zgodnja Danica L 1858, št. 6., str. 41 — 42.] 1- Namen in napredek družbe. 2. Izpreobrnjenja. 3. Bratovščina sv. Petra na Nemškem. 1. Ko so bili neusmiljeni trinogi Kristusa križali, so hitro nad njegova oblačila segli in si Jih razdelili; njegove suknje pa, ki je bila brez Siva od vrha sceloma tkana, niso raztrgali, tem- v eč so celo pustili in za njo vadljali, čegava bi ha j bila. Ta suknja Kristusova pomeni potrebno e dinost njegove svete cerkve v veri in v krščan¬ ski ljubezni, za katero je Kristus prisrčno molil Po poti na Oljsko goro se odpravljaj e v bridko h’pljenje in smrt. Hujše od križevavcev Jezusovih so delali in s® delajo vsi razkolniki in krivoverci, ki duhov¬ ito suknjo Kristusovo, verno družino svete krščanske cerkve trgajo ter krive nauke in hapačno mnenje med verne trosijo, sveto vero kalijo ali motijo in morijo krščansko ljubezen, kajhujša ločitev se je devetega stoletja po Kri¬ stusovem rojstvu vnela, razdvojila suknjo Kri¬ stusovo, občino vernih kristjanov na večerno in 64 jutranjo stranko, katera ločba še sedaj trpi ter sveti materi katoliški cerkvi mnpgo žalosti dela- To žalostno razdrtij o popraviti smo spet eno leto premolili in preprosili, naj bi dobri Bog po neskončnem zasluženju Kristusovem, p° prošnji Marije, prečiste Device, po svetih apo¬ stolskih bratih Cirilu in Metodu razpornikom starovercem srce ogrel in um razsvetil, da bi spoznali svojo krivico in nesrečo, v kateri že blizu tisoč let žive, da se stola svetega Petra, stebra resnice, da se svete katoliške cerkve ne držijo, ki je nepremagljiva skala, na katero j e Kristus svojo cerkev zidal. Bilo je preteklo leto kakor leto molitve naše, tudi leto usmiljenja božjega. Število udov naše bratovščine se je lepo narastlo, pa tudi krdelo vernih pomnožilo, kateri so od razkolnikov v krilo naše svette matere katoliške cerkve prestopili. Pridobili smo lansko leto sobratov in sestef po Češkem in po Ruskem; pridružilo se je bliža dvesto vernikov duhovnije jablonske v cipški škofiji [na Ogrskem]; na gornjem Avstrijskem, na spodnjem Kranjskem, kakor po drugih do¬ mačih krajih je novih bratov in sester se naš 1 molitvi pridružilo; in dasi je ravno nekoliko poprej snih udov pomrlo, morda tudi opešalo, vendar ne rečemo preveč, da zdaj okolu 27.000 vernih srca in roke k Bogu povzdiguje za p°' edinjenje ločenih Grkov z našo materjo kato¬ liško cerkvijo. 2. Pristopila je preteklo leto v našo kato¬ liško cerkev imenitna kneginja rusovska Baria' tinska, mati višjega vojvoda rusovske vojske v Kavkazu, gospa, ki po vsem rusovskem carstva slovi kot premožna in prebrisane glave. Utem e ' ljila je v Petrogradu ob svojem mnogo dobrih naprav ter si z dobrimi deli in pobožnim pi’ e ' mišljevanjem pot v pravo edino zveličansko 65 cerkev pripravila in je v Rimu v stolni cerkvi svetega Petra sveto pravo verstvo očitno spo¬ znala. Preteklo spomlad je 180 rodbin razpor- hikov [razkolnikov] v Bojanici, 1 ) moldavski srenji, v krilo katoliške cerkve pristopilo. Pre¬ častiti škof Benjamin, 2 ) izmed najbolj učenih in blagosrčnih staroverskih škofov, se je naši sveti cerkvi pridružil. Hudo so mu branili in ga trdo zapirali, pa si ni dal ubraniti in je zdaj na potu v Rim se svetemu Očetu Piju IX. spodobno poklonit. S^Božji duh budi po Nemškem, Francoskem in Angleškem kristoljubne duše, da za poedi- hjenje razkolnikov molijo in si po vsi moči pri¬ zadevajo dokazati, da,ima nevesta Kristusova, njegova drago odkupljena nevesta edina biti. Trije škofje na Nemškem, monastirski [v Mtin- ster-u], hildesheimski in paderbornski, so pova¬ bili škofe, svoje sosede, naj 1 se združijo za po- e dinbo tako imenovane vzhodne ali grške ločene cerkve z vesoljnim očetom pravovernih krist¬ janov, z rimskim papežem. V ta namen hočejo naravnati dnevnik [časopis] in bodo z njim po¬ jasnjevali učeni možje, v katerih rečeh se od- brušeni staroverci od nas ločijo, pa tudi v oči v idno dokazovali po pričbah svetih cerkvenih °čakov, kateri so popred [pred] žalostno ločbo v Srški cerkvi učili, pa tudi iz lastnih pisem staroverskih razpornikov, da sedanji trdo- v ratni ločeniki nimajo prav, ko se'" branijo po- e dinbe in sveto rimsko-katoliško cerkev nepre¬ nehoma zabavljajo in črte, kakor jim je huda navada, da se Bogu usmili! Pisal se pa bo dnev- >) [Glej opombo str. 60]. 2 ) Imenovani Benjamin je bil škof v Galati v Carigradu. Bil je pri svojih vernikih silno priljub¬ ljen in z žalostjo so se ti ločili od njega, ko je bil ‘hienovan za nadškofa v Sarajevu v Bosni. Že v Slomškovi spisi. 5 66 nik v nemški in francoski besedi, da bomo lahko mi in oni pisma razumeli. 1 ) Kakor mi Slovenci in soudje naši sveta brata Cirila in Metoda v pomoč kličemo, ki sta se temu žalostnemu razporstvu ravno o njego¬ vem začetku ustavljala in pokristjanjene verne v krilo prave cerkve vodila, tako mislijo Nemci svetega Petra v pomoč svoje družbe klicati, ki je začetnik in skala naše svete katoliške cerkve. Radi bomo svojim novim tovarišem in tovari¬ šicam naše molitve prijazno roko podali ter zaupamo, da bodo prošnje treh mogočnih proš- njikov naše združene molitve pred sedež usmi¬ ljenja božjega spremljale in se ledena srca raz- Carigradu se je nagibal h katoličanstvu, toda. dolg«) ni nihče tega opazil. Nazadnje so ga pa le zatožili pri patriarhu in poklican je bil na zagovor. Ko j e prišel v Carigrad, kamor se je podal čisto mirno, ker se ni čutil krivega, ni hotel iz previdnosti k patriarhu na stanovanje, ampak si je poiskal varne strehe drugod. In pokazalo se je, kako prav je imel- Nekega dne gre na izprehod in kar naenkrat g a zgrabita dva roparja, ki ju je najel razkolniški pa; triarh, posadita ga v zaprt voz in ga odpeljeta proti Odrinu (Adrianoplu). Vsi pošteni so bili zaradi tega razburjeni in na pritisk papeževega delegata je sklenil francoski konzul, da ga reši. Toda patriarh je kratko- malo odgovoril, da ne ve zanj. Ker pa se je zdelo konzulu, da je nesrečni nadškof zaprt v kakem sa¬ mostanu v sredi Balkana, prosil je podkonzula v Plovdivu, naj pošlje koga v samostane poizvedovat- Tajnik podkonzulov je šel na pot in v kratkem lZ ' vedel, kje je ujetnik. Tajnik se je izdajal za pravo¬ slavnega in si pridobil zaupanje nekega mladega meniha, ki ga je tudi peljal k nadškofu. Naročil j e nadškofu, naj napiše pismo, v katerem izpove kato; liško vero in protestira proti nasilju. Na podlag 1 tega pisma je francoski konzul rešil nadškofa Be¬ njamina. Ta se je naselil potem v Peri v Carigrada in živel kot veren katoličan do leta 1897.] >) [Kolikor nam je znano, se ta načrt ni ures¬ ničil.] 67 pomikov po njih talile. Pa tudi pisma v ta namen podana jim bodo glave lepo pojasnje¬ vale, naj bi spoznali, da le v edinosti svete cer¬ kve Jezusove, katere srce je sveti rimski stol, je gotovo zveličanje naše. Ne pešajmo torej, predragi bratje in sestre sv. Cirila in Metoda, v prisrčnih molitvah za Spreobrnjenje ločenih Grkov, starovercev! Pro¬ simo in po svoji moči pomozimo, naj bo zopet in pa skorej suknja Kristusova cela, naj bo na svetu le en hlev in pa edini naj višji pastir. v Slomšek. 8 . Obletnica bratovščine sv. Cirila in Metoda z a poedinj evanj e odločenih staro¬ vercev ali Grkov. [Zgodnja Danica 1. 1S59, št. (>., str. 42—43.j 1- Bratovščina pridobiva novih udov. 2. Drpžba s v. Petra na Nemškem. 3. Izpreobrnjenja. 4. Raz¬ mere katoličanov na Ruskem. 1. Sveta cerkev Kristusova je živo, krepko ^revo, ki vsako leto zeleni, cvetje poganja in Sa dja nebeškega daje. Kdo pravovernih krist- htnov premišljevaje to veličastno in mogočno drevo, ne bo vesel Boga hvalil, da pod tem koša- Oh drevesom svete katoliške cerkve prebiva! Kdo hi pa tudi ne želel, če le pravo katoliško srce ima, da naj bi skoro vsi narodi na zemlji bod tem blagoslovljenim drevesom edino prave ? ' v eličanske cerkve počivali, ki stoji na nepre¬ magljivi skali svetega Petra, od samega Jezusa ^Sajeno, od svetega Duha polivano in oskrb¬ ovano! Svete matere kat. cerkve prežlahtne rodo¬ ve cvetlice so pobožne družbe in cerkvene 5 * 68 bratovščine, katere svoje veje po svetu poga¬ njajo, se vsako leto pomnožijo in rode zveli- čanskega sadu za božje kraljestvo. Med temi rodovitnimi cvetlicami se prav lepo sveti in neprenehoma množi naša slavna bratovščina sv. Cirila in Metoda, katera se je v naši slo¬ venski zemlji pred sedmimi leti prvič vsadila in zdaj po nemških, čeških, moravskih in ogr¬ skih škofijah raste, se vsako leto obilno množi, pa tudi oveseliven sad rodi. Bilo je do lanske obletnice bratov in sester sv. Cirila in Metoda samo v bratovske bukve 12.323 vnovič zapisanih. Od 9. sušca (marca) 1858 do letošnje obletnice se je narastlo druž- banov in družban [družbenic] po raznih farah kranjske, koroške in štajerske dežele nad 400, v graški realki se je pridružilo 252 učencev, v škofiji Linec je preteklo leto pristopilo 1099 novih udov in, kakor nam prečastito brnsko škofijstvo piše, šteje ondotna škofija 13.306 bra¬ tov in sester. Lepo število je tudi v Celju zapisa¬ nih, kjer je pri sv. Jožefu bratovski altar sv. Cirila in Metoda, na katerem se vsako leto 9. sušca slovesno obhaja bratovsko godovno za vse brate in sestre. Ako dostavimo lepo število družbanov [družbenikov], katerih imena še niso nam naznanjena, smo si lahko svesti, da okoli 30.000 bratov in sester združenih moli in prosi, naj bi usmiljeni Bog odločenim bratom staro- vercem oči odprl, da bi svoje zmote spoznali tel’ bili- pravoverni otroci ene matere, naše svete katoliške cerkve. Kajti osnova naše pobožne bratovščine m kakova prazna izmišljava, temveč vdava duha katoliškega, nam živo priča slavno početje blagodušnih pastirjev in prečastitih škofov, ki si iskreno prizadevajo blizu in daleč ali to, ah pa enako bratrno [bratovščino] za poedinjenje 69 razpornikov' [razkolnikov] jutro ve cerkve ute¬ meljiti in pomnožiti. Prav z veseljem smo brali v lanskem dnevniku, v hvale vrednem »Sloven¬ skem Prijatelju«, kateri v Celovcu izhaja, kako slovesno so v Ovčji vasi na Koroškem god sv. Cirila in Metoda lani obhajali, kako so starši s svojimi otroci k božji mizi pristopili, kako hčerka zraven matere klečala in za poedinjenje razkolnikov molila. 2. Kavno ta pobožna misel je vnela tudi visoko častite nemške škofe v Monasteru [Miin- ster], Ilildesheimu in Paderbornu, ki so sklenili vse svoje sosednje škofe v enako bratovščino Povabiti, naj bi molili, miloščino dajali in pa pisali za poedinjenje odkrušenih bratov staro- vercev. Prečastiti škof monasterski, Janez Jurij, so v svojem lanskem postnem listu namenjeno bratovščino prav iskreno svojim vernikom pri¬ poročili, da bi za razkolnike molili, rekoč: »Ako- ravno v daljnih krajih od nas (razkolniki) bivajo, vendar so nam blizu blizu v sveti veri, v kateri se le v nekoliko zunanjih pomotah, ne toliko v notranjih bistvenih resnicah od nas ločijo; kajti tudi oni imajo sveto cerkev za °dino pravo, nezmotljivo učiteljico in ohrajnico [hraniteljico] zapisane in nezapisane besede božje; tudi oni imajo in časte ravno tistih sedem svetili zakramentov, kakor mi. Kakor hitro se bodo udje jutrove cerkve zopet na .skalo svetega hetra vstopili in se njih škofje z apostolskim stolom sv. Petra sklenili, bodo lahko tudi nji¬ hovi mašniki, če ravno v svojem jeziku in po svojih domačih obredih, službo božjo v naših cerkvah opravljali; pa tudi naši mašniki v nji¬ hovih božjih hišah po latinsko sveto mašo slu¬ tili in verni bodo lahko in veljavno pri enem baker pri drugem sveto mašo slišali. Dolžni smo z a to odločeno cerkev iz krščanske ljubezni 70 moliti, ki ravno tiste nauke, ravno- tisto božjo službo in cerkveno uravnavo neprenehoma od nekdaj varuje in očitno priča, da imamo nauke naše svete vere in božjo službo od apostolov in da je lažnjivo obrekovanje, od krivovercev iz¬ mišljeno, kakor bi bila naša sveta vera v sred¬ njem stoletju [veku] krščanstva pokvarjena.« Naročili so prečastiti škof svojim vernim, ne le vsaki dan posamezno, ampak tudi po vsaki službi božji občinsko [skupno] moliti, da bi se skoro odkrušeni staroverci z nami poedinili in naj posebno šolski učitelji svoje šolce [učence] v to bratovščino povabijo in jih čedno poučijo, zakaj in kako se naj opravlja. Ravno ta pre¬ častiti škof, Janez Jurij, so nam 13. sušca 1858 pisali, kako jih veseli, da naša bratovščina za poedinjevanje razkolnikov po naših krajih toliko uspešno napreduje ter se nadjajo, da hoče tudi v njihovih škofijah oveseljivi cvet pognati- Zraven molitve in miloščine želijo tudi dnevnik ali časopis ustanoviti in učene može povabiti, naj vse prazne pomote in domišljevane napake odločenim bratom pojasnjujejo, na kojih se spodtikajo ter jim prijazno pot v našo sveto katoliško občestvo poravnajo. Ko so nas bili obiekali častiti apostolski namestnik (provikar), Matevž Kirchner, slavni nastopnik [naslednik] našega rajnega rojaka Knobleharja v srednji Afriki, so bili naše bra¬ tovščine silno veseli rekoč, da, ako Bog da od- krušene kristjane jutro ve (grške) cerkve z našo sveto rimsko cerkvijo poediniti, se bo naša sveta vera toliko lažje in hitreje med neverne zamorce in neznaboge po jutrovih krajih razširjala. Dali smo jim, kar so želeli, priporočivno pismo do apostolskega namestnika, škofa aleksandrij¬ skega, naj bi to našo bratrno tudi po jutrovih škofijah razširjali ter se nadjajo apostolski 71 • mož nam tudi med zamorci bratov in sester pri¬ dobiti. Bog usliši njih in nas! 3. Veselo beremo, kako je mnogo razkolni¬ kov v jutrovih krajih se v kratkem povrnilo v materino krilo svete katoliške cerkve. Armenski škof Nikolaj, prav učen in moder mož v mestu Alepo na jutrovem, je neki svet praznik v kapu¬ cinski cerkvi vpričo vseh vernikov svoj križ na altar položil in oznanil, da je on in z njim tudi 300 rodovin njegove čede v katoliško cerkev prestopilo. V pokrajini Karfurt, v armenski deželi, se je več vasi v katoliško cerkev povrnilo. V ravno tistem kraju se je 200 rodbin za sveto katoliško cerkev oglasilo, ki so prejele svojega lastnega fajmoštra. Tudi v Kurdistanu, v mestu Bidlisu, je 80 odločenih rodbin ravno tako sto¬ rilo. Razkolniški škof drinopoljski na Turškem je svojo misel naznanil, da se hoče poediniti s sveto katoliško cerkvijo in veliko Drinopolj- čanov ni čakalo svojega odločenega škofa, tem¬ več se je radovoljno pokatoličanilo ter so si za Veliko noč mašnika iz Carigrada naročili. Tudi po Ogrskem in Erdeljskem se neprenehoma marsikdo v sveto katoliško cerkev povrne. 4. Čujemo pa tudi milo tožiti, kako žalostna se na Ruskem katoličanom godi. Moskovitarska gospoda nima večjidel nobene vere, nima Boga ih se le zato moskovitarskega razporstva na videz drži, da bi se z njim naše svete kat. cerkve branila in jo sovražno preganjala. V sedemdese¬ tih letih so Moškovitarji [Rusi] milijone pravo¬ vernih kristjanov grozovito v svojo odločeno cerkev prisilili 1 ) in kar jih ni voljno prestopilo, Zdihujejo po sibirskih puščavah. Redke so kato- >) [Rusi so od konca 18. stoletja dalje rusinske katoličane (uniate) zatirali; leta 1876. so rusinsko hnijo na Ruskem popolnoma zatrli.] 72 liske škofije, pa še one večji del škofov nimajo in ovčice brez pastirjev omagujejo; pa tudi pastir¬ jem, kar jih je, neusmiljena vlada ključavnico na usta devlje, da ne smejo potožiti, kadar se katoličanom krivica godi. Moskovitarji [Rusi] zapirajo katoliške samostane ter jim prepove¬ dujejo novincev jemati, da bodo redovniki ob- nemagali; potrebnih semenišč duhovniki ni¬ majo, da bi se v njih za svojo sveto službo vredno pripravili. Vsako leto staroverska go¬ spoda nekoliko svojih katoliških poslov premoti ali pa posili, da se od naše svete cerkve ločijo. Če katoličan staroverko v zakon vzame ali se staroverec s katoličanko oženi, morajo vsi otroci takega mešanega zakona po staroversko krščeni in vzrejeni biti. Tako jih leto na leto jezera [tisoče] izgubi pravo vero. Nima naša sveta kat. cerkev hujše in mo¬ gočnejše sovražnice od ločine moskovitarske [ruske] za del svete vere; pa tudi mogočnejše nima prijateljice kakor združeno molitev tisoč pobožnih duš, ki vsaki dan prosijo in vsako leto vsaj enkrat v ta namen k božji mizi pristopijo, da naj bi dobri Bog sovražnike svoje prave svete cerkve ponižal ter vse razprtje in razdrtje med kristjani pokončal. Tudi odločeni staro- verci jutrove stranke vsaki dan pri službi božji prosijo rekoč: »Molimo k Gospodu za mir vsemu svetu, za potrjenje njegove sv. cerkve in za poedinjenje vseh kristjanov.« Ko se bo prava krščanska ljubezen po srčnih molitvah vnela, bo tudi mrzla srca naših nasprotnikov ogrela ter oživila prisrčne želje krščanske edinosti. Ljubo solnce prave Kristusove vere jim bo domišljene spotike razdenilo [razdejalo], ker jim branijo nam pri' jazno roko podati. »Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu.« Molimo torej pridno, bra- 73 tje in sestre sv. Cirila in Metoda, pa tudi trdno zaupajmo, da bode skoro en hlev in en pastir. Slomšek. 9. Letno pozdravljenje bratom in sestram sv. Cirifa in Metoda. [Zgodnja Danica 1. 1860., št. 6, str. 46—47.] 1. Družba sv. Petra. 2. Bratovščina Brezmadežnega Spočetja M. B. na Dunaju; razširjanje bratovščine sv. Cirila in Metoda. 3. Zedinjenje Bolgarov s kato¬ liško cerkvijo. 1. Ako se bratu brat vsako leto vsaj enkrat he oglasi, lahko misli, da mu je umrl; in če pri¬ jatelj prijatelja večkrat ne obišče, jima gotovo hmira stara ljubezen. Da se družbanom pobožne bratovščine sv. Cirila in Metoda tudi taka ne Zgodi, Vas zopet prijazno obiščem, predragi bra¬ tje in sestre moje, ter Vas prav lepo pozdravim in se. Vam oglasim, naj se ob kratkem pogovo¬ rimo, kako se je naši bratrni preteklo leto po svetu godilo. Prva znamenitnina [znamenitost] lanskega leta je, da je dobila naša pobožna družba sestro v nemških krajih. Svetoželjni škofje minstrski, bildesheimski in pa paderbornski so utemeljili molitveno družbo za poedinjevanje, odkrušenili °d krščanstva, kateri v jutrovih krajih živijo, sosebno pa ločene Ruse, naj bi jih dobri Bog Zopet v krilo svete matere katoliške cerkve pri¬ peljal, odcepljene ude s svojo glavo združil, spravil z ljubo materjo ločene otroke, za katere toliko skrbi in po njih zdihuje, naj bi bil skoro v seh vernih na zemlji en hlev in en pastir, bakor je Kristus sporočil. Za patrona te pobožne bratovščine na Nemškem so si izvolili svetega 74 Petra; posebno zaupanje pa tudi postavili v prošnjo Marije Device brez vsega madeža spo¬ čete. V šent Petrovo gredo vsi bratje in sestre slo¬ vesno k svetemu obhajilu, kar se jim tudi na praznik Marije prečistega spočetja priporoča. Družbani in družbane se vrh tega zavežejo vsaki dan tole molitvico za poedinbo ločenih kristja¬ nov opraviti: O Gospod Jezus Kristus! ki si pred svojim trpljenjem k svojemu nebeškemu Očetu molil in toliko milo prosil, naj bodo vsi, kateri v tebe verujejo, neprenehoma eno, kakor si ti eno s svojim nebeškim Očetom, oglej se [ozri se] dobrot¬ ljivo na molitev, katero tudi mi p o tvojem zgledu opravljamo za p o - edinjenje vseh vernih spoznavav- cev tvojega svetega imena. Dodeli nam,oGospod,naj da vsi ženim jezikom in z enimsrcem po¬ veličujemo in hvalimo tvoje vse hvale vredno in veličastno ime, kakor ime Boga Očeta in svetega Duha sedaj, vselej in vse večne čase. Tega te prosimo, o Go¬ spod Jezus Kristus! po bogastvu tvojega neskončnega zasluženja- Amen. Naj bi se srce za to važno sveto opravilo prav oživljalo in se svete želje pri vsem vernem ljudstvu vedno vnemale, molijo po Nemškem vse nedelje in zapovedane praznike to molitvico pri očitni službi božji, kakor za vse potrebe. Ravno ta bratovska molitvica se v šolah mla¬ dini priporoča in uči, naj se mladeniči in mla- denčice [mladenke] privajajo za poedinbo loče- 75 nih vernikov moliti, kajti Bog deco najrajši usliša. Ravno ta pobožna družba na Nemškem je Pa tudi sklenila bukvice uredovati in jih poši¬ ljati med odločene krščenike, jim prav jasno razvidno pokazati, kako hudo in krivo delajo, (la v sveti edinosti s katoliško cerkvijo ne živijo, temveč se branijo z nami spraviti se. Za potro- škc te bukvedaje [izdajanje knjig] vlagajo druž¬ bam vsako leto po grošu dobrega denarja v srebru; kar ni veliko. V ti družbi se lahko vsakega meseca popol¬ noma odpustki zadobe, ako kdo vsaki dan bo¬ disi doma, ali pa v cerkvi za poedinjenje vseh ločenih kristjanov, za povišanje naše svete cer¬ kve moli, zakramenta svete pokore in presve¬ tega Rešnjega Telesa vredno prejme pa v kaki cerkvi, katero si sam lahko izvoli, to molitev Gospodu Bogu podaruje. Ti odpustki se zamo¬ rijo tudi vernim dušam v vicah darovati. Vsak fajmošter so povrstni vladar te bra¬ tovščine po svoji duhovniji, kateri svojemu škofu popisek bratov in sester naznanijo, kateri v to bratovščino stopijo, in tudi njih vložena darila odrajtajo. — Sveti oče papež Pij IX. so keiucem to bratovščino svetega Petra 3. maja 1858 potrdili in z ravno tistimi odpustki obdaro- v ali, kakor šest let poprej našo bratovščino sv. Cirila in Metoda, kajti imata obedve eden in ravno tisti namen. Naj bi starejša sestra mlajši prijazno roko bodala, sem se 13. sušca lanskega leta minstr- s kemu škofu v imenu naše bratovščine sv. Ci¬ rila in Metoda oglasil. Prav ljubeznjivo so mi ba to prečastiti škof minstrski Jurij 28. aprila 1859 odgovorili rekoč, da jih naša starejša bra¬ tovščina prisrčno veseli in da nam hočejo mar¬ ljivo naznanjevati, kako se bo bratovščini sv. 76 Petra na Nemškem godilo. Bukve ali časopise v ta namen pisati tako dolgo odlagajo, da se bo pokazalo, koliko bode število družbanov in če bode moči se tega pismenskega dela lotiti. 2. Mislim in zaupam, da se bodeta ti dve sestri tovarišici v molitvah in v dobrih delih srčno podpirali, ena drugi srce dajali in potem veliko več izprosili, kakor ejna sama. In ker je tudi na Dunaju (v Beču) bratovščina Marije Device brez vsega madeža spočete utemeljena 1 )! kristjanom vzhodnih krajev pomagati, hoče nam prelepa obljuba Jezusova biti gotova, ki veli: »Resnično vam povem, da, a k ° se dva iz m e d vas zedinita na zem¬ lji, se jima bo, za katero reč koli prosita, zgodila od mojega Očeta, kateri je v nebesih. Zakaj kjer sta dva ali kjer so trije zbrani v mo¬ jem imenu, tam sem jaz v sredi med njim i.« Kar razširjanje naše bratovščine sv. Cirila in Metoda zadeva, so nam prečastiti provikar afrikanskili misijonarjev, Matevž Kirchner, nas obiskavši obljubili, da hočejo to našo bratrno p° jutrovih krajih Palestine in Egipta obuditi, naše bratrne spominke in molitve v arabskem jezik« v natis dati in med verne jutrovih krajev deliti, naj se bo od solnčnega vzhoda do zahoda molil 0 za poedinjenje odločene cerkve. Tudi v pretek¬ lem letu je lepo število novih bratov in sester (nad 1149) se nam pridružilo, kakor smo vesel 0 v Danici brali; toda natanko njih števila « e vemo, ker nam niso vsi popisniki došli. 3. Dobri Bog, ki edinost svojih vernih posebno ljubi in želi, je naše bratovske prošnj e ] ) [Ta pobožna družba (ustanovljena leta~1875.) z molitvijo in miloščino podpira katoličane v turški državi in sploh na vzhodu.] 77 tudi preteklo leto prav očitno in lepo iislišal. Več posameznih razkolnikov se je v krilo naše svete cerkve povrnilo. Najlepši sad naših moli¬ tev se nam pa po pismu iz Soluna naznanjuje, kjer sta bila sveta brata Ciril in Metod rojena. Cela obsega [okraj J po imenu A vret Hisarski 1 ) v Bolgariji na Turškem je sklenila odcepljeno cerkev starovercev zapustiti in se podati v hiaterino naročje svete katoliške cerkve, vseh skupaj nad 30.000 duš. Poslali so po duhovskega vodjo častitljivih bratov lazaristov v Carigrad, haj pridejo jih v sveto katoličansko cerkev sprejet in ko so došli v njihovo sosesko, so jih z veseljem sprejeli. Pa lepi zgled tudi druge odločene soseske budi, ki bi rade ravno to sto-; rile, ako prvim po sreči izide, kar jim sam večni Bog daj! Daj pa tudi nam, Oče nebeški, Oče luči in Pomoči pravo stanovitnost, da bomo zvesto dopolnjevali, kar smo dobrega sklenili, vsaki dan za poedinjenje razkolnikov moliti, pa tudi nagovarjati svojih znancev in prijateljev, naj se z nami v to pobožno bratovščino združijo. Večje ko bo naše število, večja bo naše združene molitve moč, za tolikanj obilnejša ubogim oslep¬ ljenim Grkom razsvetljenja luč in pomoč; za toliko lepše pa tudi naše veselje in plačilo. Tako s e zgodi in tako bodi! Amen. V Mariboru, 1. sušca 1860. Anton Martin lavatinski škof. i) [Drugo ime za Avret Hisarski je Kukuš. To ■Uesto leži šest ur severno od mesta Solun in je prvo bolgarsko mesto, ki je prestopilo iz razkola v našo j-erkev. Zgodilo se je tako-le-. V Kukušu je bil škof "telecij, Grk po rodu, četudi so bili njegovi verniki Holgari. Ker je bil silno slab škof in se je bolj Za nimal za denar, kakor za duše svojih vernikov, 78 10 . Prijazno pismo bratom in sestram sv. Cirila in Metoda za leto 1861. [Zgodnja Danica 1. 1861., št. 6, str. 41 — 43.] 1. Važnost cerkvene edinosti. 2. Zedinjenje Bolgarov s katoliško cerkvijo. 3. Preganjanje katoličanov na Ruskem. 4. Napredek bratovščine. 1. Dobro delo je svoje prijatelje, brate in sestre vsako leto najmanj enkrat pozdraviti, ako jih obiskati ne moreš, da prijaznost n£ ugasne in se srčna ljubezen ne ohladi, tista sveta krščanska ljubezen, ki po besedah sv. Gre¬ gorija velike reči dela za božje kraljestvo. Bla¬ govolite torej, dragi družbani pobožne bratov¬ ščine sv. Cirila in Metoda, naj Vas to pisemce moje pozdravi po vseh dolinah in planinah slo¬ venske zemlje ter Vas za sveto bratovščino našo na novo ogreje in oživi, sprositi našim odloče¬ nim bratom edinost in povrnitev v krilo naše vseh matere, svete katoliške cerkve. Čujte in pomislite! Naj lepša in najbolj mila molitev Jezusova je ona, katero je molil veliki četrtek zvečer so se ti šli v 11 letih, ki jih je preživel v Kukušu, šestkrat pritožit k metropolitu, češ da ni greha, ki bi ga njihov škof ne napravil. Toda njih pritožbe so malo izdale, ker je bil metropolit tudi Grk, kakor Melecij. Ko ga je pa le moral odstaviti, poslal j e Ivukušanom zopet Grka, ki ni bil nič boljši od prej®' njega. Medtem so Kukušani govorili z lazaristi in ti so jim obljubili, da dobe Bolgara za škofa, e e prestopijo v katoliško cerkev. Res se obrnejo n a papeža in se združijo s katoliško cerkvijo (1. 1859.)- Toda ves razkolni svet je napel svoje moči, da iztrg a rimskemu papežu rešene ovce. Takoj so poslali j Kukuš bolgarskega škofa Partenija in unija (zedi¬ njenje) je bila zatrta. Toda uspeh je vendar bil, ker to je bil začetek večje bolgarske unije, ki se j e izvršila naslednje leto.] 79 grede s svojimi apostoli na Oljsko goro za edi¬ nost vernih svoje cerkve, rekoč: »Sveti Oče! ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor tudi midva. Pa ne prosim samo za nje, ampak tudi za tiste, kateri bodo Po njih besedi v mene verovali ; da bodo vsi eno,kakor ti, Oče! v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v naseno, da svet veruje, da si me ti Poslal«. Po ti molitvi Jezusovi je bila najlepša družina njegova prva cerkev vernih kristjanov v Jeruzalemu, od katere sv. Lukež v apostol¬ skem dejanju pričuje rekoč: »M nožina ver¬ nih je bila enega srca in enega duha; vse je bilo med njimi vseh«. Na to edinost in ljubezen vernih kristjanov je sovražniku kraljestva božjega najhuje hrrzelo; hotel jih je ločiti, da bi jih zamogel Pogubiti ter je seme krive vere med kristjane zasejal, jim ljubezen ugasnil in srce raztrgal; ločil jih je od telesa Kristusovega, svete kato¬ liške cerkve. Tako so postali okrušenci ali raz¬ kolniki, odcepljenim vejam ali mladikam po¬ dobni, katere je sovražnik od vinske trte odre¬ zal, da se jim godi, kar usmiljeni Jezus od takih Sovori: A Jaz sem prava vinska trta, v i pa moje mladike in moj Oče je v i n ogradni k. Vsako mladiko, k a - 1® ra v meni ne rodi sadu, bo odre¬ zal in vsako, katera rodi sad, bo 0 1' r e b i 1, d a več sadu rodi. Ostanite v meni in jaz v vas; brez mene ne Za morete nič storiti.« Samo eno znajo *h ne prenehajo nesrečni odločenci: svojo mater, Sv eto katoliško cerkev kolnejo in sovražijo, kakor jih vojvoda teme uči in naganja duh laži, lz pekla doma. 80 Premagati vojvodo vsake krive ločitve krščanstva, izprositi našim zapeljanim okruše¬ nim [ločenim] bratom božjega duha resnice in pa krščanske ljubezni, je združena molitev naša najmočnejše orožje in najboljša pomoč. P° zgledu Jezusove premile molitve smo se torej združili pod naslovom sv. Cirila in Metoda, dveh apostolskih bratov, katera sta naše predstarše krstila (v dveh letih bo ravno tisoč let) in nas s sveto katoliško cerkvijo poedinila ter smo sto¬ pili v hvale vredno bratovščino, izprositi poedinbo naših odkrušenih [ločenih] bratov in sester. Minulo je spet leto naše bratovščine; poglejmo torjej nekoliko, kako se po svetu v naših zadevah godi, naj bomo veseli z veselimi) pa tudi z žalostnimi žalovali, kateri še neprene¬ homa zavoljo pravice in resnice preganjbe [pre¬ ganjanje] trpe. 2. Jutrna zarja veselja za katoliško cerkev je povrnitev bolgarskega naroda* ki ob Donavi in Dnestru že nad 1200 let prebi¬ vajo in so Turkom v deželski oblasti. Sv. Metod, naš slavni apostol, je Bolgarom sveti evangelij oznanjeval 1 ) in leta 863 se je dal Bogaris, bolgar¬ ski kralj in z njim veliko prvakov tega naroda krstiti. Ošabni carigrajski očak Focij je ravno tisto dobo se od svete katoliške cerkve ločil h 1 vzhodno cerkev od zahodne rimske cerkve odtr¬ gal ter je razparal takorekoč suknjo Kristusovo, edinost njegove svete cerkve. Tudi Bolgare novo pokristjanjene je bil hudobnež s pripomočjo carigrajskih cesarjev v svojo nesrečno ločitev zapletel. Pritepli so se bili med Bolgare tisti čas krivoverski učitelji in so veliko zmotnjav med ljudstvo zasejali. Taka se vsem godi, ki se ločijo stebra večne resnice, katerega je Kristus posta¬ vil kakti dno vere, svete katoliške cerkve. >) [Glej odzgoraj str. 26 — 27.] 81 V toliki zmešnjavi pošlje bolgarski kralj Bogaris [Boris] k tedanjemu papežu Nikolaju 1. leta 865 sporočnikov, naj mu pošljejo škofov in mašnikov, ki naj bi Bolgare podučili in v pravi veri potrdili. Papež pošljejo Bolgarom dva škofa Pavla in Formoza ter dajo odgovor na mnogo dvomov in pomislekov, katere jim je kralj Bo¬ garis pisal. V kratkih letih so ti duhovniki vso Bolgarsko v sv. katoliško cerkev pripeljali in pokristjanili; ali ravno to je odločene Grke pi¬ kalo, kakti trn v peti. Poglavitni ločuh [razkol¬ nik] Focij, carigrajski očak, si je hotel Bolgare osvojiti, deželska carigrajska oblast mu pomore; rimske duhovnike preženejo in tako posiloma Bolgare rimski cerkvi odtrgajo ter jih sebi pri¬ družijo. Veliko so si papeži prizadevali Bolgare iz te žalostne ločitve rešiti, pa zastonj; razkolniki so jih pretrdo v svoji šaki [pesti] držali; srce ljudstva je pa le hrepenelo se spet združiti s sveto materjo katoliško cerkvijo, naj so si ravno razkolniki vse prizadejali Bolgarom te želje po¬ gasiti ter iskali jih odločenim Rusom pridru¬ žiti. Kamor je pa ljudstvo srce peljalo, se ni ubraniti dalo; Bolgari so sklenili verni otroci svete rimske-katoliške cerkve postati ter poš¬ ljejo h koncu preteklega leta 1860 sporočnikov iz vseh krajev bolgarskih v Carigrad h katoli¬ škemu in armenskemu patrijarliu,-da naj bi jih v imenu papeževem v sveto katoliško cerkev sprejela in poedinila ločene otroke s svojo ljubo diaterjo. Dva višja duhovnika (arhimandrita) in Več drugih duhovnikov bolgarskih, v družbi Svojih prvakov in nekoliko stotin Bolgarov, ka¬ teri v Carigradu bivajo, so se 30. grudna, v Uedeljo pred novim letom 1861, slovesno ločitvi °dpovedali in rimsko-katoliškemu patrijarhu imenskemu H a s u n u vpričo latinskega Slomškovi spisi. 6 82 patrijarha in vse duhovščine v cerkvi zvestobo zaobljubili. 1 ) Priporočili so se poedinjeni Bolgari s čed¬ nim, prisrčnim pismom materini skrbi rimsko¬ katoliške cerkve, katera je od nekdaj blagor j utrnili kristjanov pri srcu imela, pa tudi pro¬ sijo, naj ohrani njihove svete šege, obrede in duhovstvo, da bodo njihovi rojaki mirni in varni pred podpihovanjem in strašenjem, kate¬ rega jim razkolniki delajo, ter jih premotiti žele, da bi se ne poedinili. Nadškof in armenski patrijarh Anton Hasun so Bolgarom z velikim veseljem odgo¬ vorili ter pohvalili njihovo poedinjenje s sveto rimsko katoliško cerkvijo, kakor so cerkveni očetje v vesoljnem florentinskem cerkvenem zboru sklenili. Obljubili so jim, da se bodo nji' liovi cerkveni obredi in svete šege neizpreme- njene ohranile, kar so že sveti oče papež Pij Iz¬ leta 1848 vsem jutranjskim kristjanom oblju¬ bili, ki se hočejo povrniti v naročje svoje prave matere, svete katoliške cerkve. Tako bodo vse cerkvene šege bolgarskega naroda posvečene in njih duhovščina v cerkveni službi potrjena- »Dragi otroci«, pišejo dalje, »bodite mirni in potolaženi! Ne verjemite onim, ki le svojega dobička iščejo, ne pa Kristusovega. Ostanite zvesti podložniki cesarja, kateri je v celem svo¬ jem cesarstvu kristjanom prostost vere dovolili ter njemu in njegovi oblasti pridno služite P° povelju Kristusovem, ki veli: »Dajte c e - i) [Ob koncu 1. 1860. in v začetku 1. 1861. se j e okoli 60.000 Bolgarov zedinilo s katoliško cerkvij 0 ' Ker ni bilo zadosti dobro poučenih katoliških duhov¬ nikov, so razkolniški agitatorji večino teh Bolgarov že 1. 1861. in 1862. odvrnili od katoliške cerkve, okoli 15.000 Bolgarov grško-slovanskega obreda je se sedaj zedinjenih s katoliško cerkvijo.] 83 sarju, kar je cesarjevega,in Bogu, kar je božjega.« V nedeljo pred novim letom ob sedmih zjutraj je arhimandrit Makarij sveto mašo služil in je prisrčne besede govoril od velike sreče te dogodbe. Turški car se je toliko prijaznega skazal, da bi lahko mnogo krščanskim deželskim vladarjem, kar sveto vero zadene, posnemanja vreden zgled bil. Ravno tako se je tudi na otoku Kandiji 1 ) [Kreti] okolu 200 družin v sveto katoliško cer¬ kev povrnilo. In kar se v teh krajih turškega cesarstva za nas veselega godi, se tudi po dru¬ gih jutro vili deželah velike Azije kaže. Nekak prijazen duh odločene staroverce za sveto kato lisko cerkev ogreva in oživlja, kateri le prilož¬ nosti iščejo se povrniti v naročje svoje matere, svete katoliške cerkve, od katere so jih ošabni poglavarji svoje dni toliko hudobno odtrgali. Zaupajmo, da jim bo naša bratrna molitev tudi v prihodnje tega dobrega duha od Očeta vsega usmiljenja izprosila in ga množila. 3. Dokler se pa mora naša sveta vera na tem svetu neprenehoma za nebeško kraljestvo voj¬ skovati, čujemo tudi žalostne reči, kako hudo se pravovernim kristjanom posebno na Rusov- skem godi, kateri nočejo svoje, svete cerkve zapustiti in v občino rusovskega ločinstva [raz¬ kola] stopiti. V Porocovi na Poljskem so Prebivavci [Rusinil katoliški veri 'zvesti ostali, če so jih ravno leta 1840 posiloma katoliški cerkvi odtrgali in rusovski vtisnili [pridružili]. Sili so ločencem sicer prepisani, ali njihovo s rce je katoliško ostalo. Skrivaj so hodili h katoliškim mašnikom k spovedi in k svetemu ') (Na tem otoku je sedaj med 307.000 prebivavci kakih 800 katoličanov; njih dušni pastirji so ka- Pucini.] 6 * 84 obhajilu; pa to ni dolgo srditim razkolnikom prikrito ostalo. Deželska gosposka izve in de¬ želni oblastnik se poda v Porocov katoličane porušit. Pokliče Porovčane in jih hudo začne kregati, zakaj so svojo vero premenili. Poročani mu odgovorijo: »Mi svoje vere ne zapustimo, temveč le vero naših očetov ohranimo ter se je zvesto držimo, katero nam vzeti hočete.« Kedar ni z besedo kaj opravil, pošlje svojega poma¬ gača z vojaki in beriči nad Porovčane, katere sprejme Pičolka, ločenski pop. Začnejo jih na>- govarjati, naj se odpovedo rimsko-katoliški veri; ali žene in device se srčno ustavijo in zagovarjajo svojo sveto vero. Na to ločijo srditi trinogi ženske od moških in jih začno neusmi¬ ljeno pretepati. Grozovitno in krvavo so vse pretepali, kateri niso hoteli svoje svete vere zatajiti, in njih jokanje se je*daleč krog slišalo. Med temi mučeniki je bil mladenič 14 let star, po imenu Štepan Sohon, pastir tistega trga. Med krvavim tepenjem svojim trinogom odkrito¬ srčno pove rekoč: »Ako mi hočete tudi meso z života strgati s svojim tepenjem, bodo pa moje kosti ^ nebesa klicale, da sem katoliški kristjan.« Popova, vojaškega poveljnika, kadar to sliši, sveti strah obide, začne Štepana vsega raztepenega in krvavega pregovarjati, naj vendar svojo vero zapusti; hoče ga deželskemu poglavarju priporočiti ter bo imenitno in dobro službo prejel. Štepan ves miren odgovori: »JaZ sem čednik v svojem trgu; sem s svojo službo zadovoljen in boljše službe ne potrebujem.« Tudi starega katoliškega fajmoštra Olcu- kita in kaplana Koščija, katera sta uboge ljudi spovedovala in obhajala, so zgrabili in hoteli krvavo strahovati; ali Bog je starega fajmoštra k sebi vzel; od same žalosti so umrli dobri pastir; mlajšega kaplana so pa v ječo vrgli, ker se je predrznil ubogim razkropljenim ovčicam Kristusovim v dušnih potrebah postreči. Enako neusmiljeno so delali s pravičnimi katoličani tudi po drugih krajih, kakor v Zabiali, v Dier- novici na Poljskem, kajti hočejo rimsko-kato- liške posiliti, da naj se naši sveti cerkvi od¬ trgajo in rusovski pridružijo. 1 ) Tako se našim bratom in sestram med razdrtuhi [razkolniki] godi; pa večji del takih in enakih trpinčenj še ne izvemo, zakaj vseh takih popisov čez svojo mejo v naše kraje ne puste. Po tri mesece hodi tako pismo iz roke v roko, od vasi do vasi, poprej kot srečno na avstrijansko ali pa prusko zemljo dospe in se med nami razve. Krič ne¬ dolžno trpinčenih kristjanov pa v nebesa vpije; le podpirajmo njihovo vpitje s svojimi molit¬ vami ter zaupajmo, da bomo uslišani. Naša ] ) [Preganjanja, ki se tu opisujejo, so se vršila proti Poljakom in Rusinom, ki so bili združeni 's katoliško cerkvijo, v guberniji vitebski in minski. Razkolni Rusi so napeli vse moči, da zatro katoliško cerkev in v ta namen se niso strašili najgroznejših sredstev. Toda katoliško ljudstvo je bilo stanovitno in ni hotelo odpasti od prave vere. Ganljivo je, kako so kmetje v Diernovici s solzami v očeh prosili senatorja Sčerbinina: »Prevzvišenost, mi se poko¬ rimo carju, mi spoštujemo njegovo voljo v vsem, kar ne zadeva naše vesti in naše duše; ali svoje svete vere ne moremo zapustiti. DopUstite nam, ka¬ kor dopuščate judom in luteranom, hvaliti Boga, kakor so ga hvalili naši očetje.« — Senator jim pa odgovori: »Ne, ljudje božji, to ni mogoče; ne na¬ sprotujte božji in carjevi volji, s silo ali milo mo¬ rate biti pravoslavni.« V Zabiali so prepovedali do¬ minikancem, da bi kmečkemu ljudstvu govorili o katoliški cerkvi, češ da s tem delajo proti carju. Poostrilo se je preganjanje posebno potem, ko so izvedeli, da hodijo ljudje k izpovedi in obhajilu h katoliškim duhovnikom in ne k pravoslavnim po¬ pom.] 86 združena molitev bo dušni led ločenih bratov razbila, milost božja jim bo posijala in ogrela njihovo mrzlo, neusmiljeno srce; spoznali bodo svojo zmoto, opustili svoje slepo sovraštvo in se povrnili, kakor verni Bolgari, v materino krilo svete katoliške cerkve. 4. Kar število bratov in sester sv. Cirila in Metoda zadeva, nam iz daljnih krajev za letos ni ravno veliko novih udov naznanjenih; pa zaupajmo, da se ni pomanjšala naša bratov¬ ščina, marveč pomnožila. Iz Češkega nam je veselo pismo došlo, da je v severnih krajih Češkega okolu 7000 novih družbanov v našo bratovščino pristopilo; celo v kneževini glaski, v porusovski [pruski] Šleziji, imamo bratov in sester lepo število, ki z nami molijo za poedinje- nje ločenih Grkov. In taka mora biti, ako nam prava krščanska ljubezen ne ugasne. Veliko srditih sovražnikov naša sveta cerkev v seda¬ njih dneh ima, kateri so si v roke segli jo pod- kopati in iz korenine ukončati. Ukončali je sicer ne bodo, pa izgubiti jo utegnejo, kajti bo takim hudobnežem božje kraljestvo vzeto in drugim dano. Ako se pa sovražniki naše svete cerkve množijo, skrbimo, da bo tudi število prijateljev in pomagavcev, družbanov in pridnih družban [družbenic] sv. Cirila in Metoda od leta, do leta rastlo, da naj se po naših srčnih zdihljejih novo število razdrtnikov [razkolnikov] preobrne in v naročje svoje ljube matere povrne; in če ravno sveta katoliška cerkev doma nekoliko malo¬ pridnih otrok izgubi, po drugih krajih stokrat več vernih ovčic pridobi. Tako bo njeno in naše veselje dopolnjeno po zasluženju in prošnjah svetih bratov in naših apostolov sv. Cirila ih Metoda. Anton Slomšek. 87 11 . Obletni spomin bratovščine sv. Cirila in Metoda. [Zgodnja Danica 1. 1862, št. 9., str. 67 — 68.] 1. Sovraštvo razkolnikov. 2. Pismo iz Carigrada. 3. Izpreobrnjenja. 4. Napredek družbe. 1. Naša sv. mati, katoliška cerkev, ni še bila nikoli brez sovražnikov in tudi ne bo do konca sveta; oni so nasprotni vetrovi, kateri čolnič sv. Petra preganjajo, so tisti sovražni valovi, ki v trdno skalo neprenehoma trkajo, na katero je Kristus svojo cerkev pozidal. Sovražniki svete cerkve so pa tudi vernim smodeči ogenj, ki loči žlindro od čistega zlata; malovredni odpadejo od pravovernih kakti [kakor] pleve od lepe pše¬ nice, se pa tudi veliko dobrega zrnja po takih viharjih zopet najde in poshrani v Gospodovo žitnico, ki se je bilo že poizgubilo. Tako nas Bog poskuša, jeli smo dobra pšenica, ali smo čisto zlato ? Naj srditejši nasprotniki sv. katoliške cer¬ kve so bili pa in so razkolniki (staroverci) in krivoverci, kateri edinost svete cerkve, mrežo sv. Petra trgajo, naj bi Čimdalje več ver¬ nih duš skozi pretrgano mrežo v globočino peklenskega brezdna potonilo. Hočejo prijatelji sv. Petru pomagati in pretrgano mrežo popra¬ viti, hitro sovražni razkolniki svoje zobe poka¬ žejo ter si vse prizadenejo vrzel le večjo storiti, če bi jim bilo mogoče. To bridko resnico nam dogodivščina [zgodba] bratovščine naše prav očitno kaže ter nas uči, da nebeško kraljestvo silo trpi in da le oni ga dosežejo, ki si veliko zanj prizadenejo. Kadar se je lepa množina vrlih Bolgarov pred dvema letoma v naročje naše svete cerkve 88 povrnila in so jim sveti oče papež Pij IX. viš¬ jega pastirja Jožefa 1 ) posvetili, hitro so srditi razkolniki prečastitega novega nadškofa bol¬ garskega zasačili in skrivaj v tuje kraje od¬ peljali tako jadrno, da ni sluha ne duha od njega, naj bi se dopolnile Jezusove besede: »Bom udaril pastirja in ovce čede se bodo razkropile.« Bog pa tega veselja sovražnim razkolnikom ni dodelil; drugih pet škofov grških se je v naročje katoliške cerkve z množino vernih povrnilo, češ, da je lanskega leta v mestu Drinopolju [Odrin] na Bolgarskem dvanajst hudobnih Grkov katoliškega bolgar¬ skega mašnika Sorghi-ta z bodalom napadlo in tako ranilo, da je svoje življenje sklenil. Gotovo bo nedolžno prelita kri seme novih povrnjencev. Le pridno molimo! 2. Hujše ko se razkolniki za svoje zmote upirajo, srditejše ko tekoči voz povrnjenja na¬ sprotniki svete edinosti zavirajo, krepkejše morajo pravoverni katoličani odkrušenim bra¬ tom stezo lepo poravnavati in jim ljubeznivo pomagati, kar se po naši sveti bratovščini godi- V to pomoč budijo sv. oče Pij IX. v posebnem razpisu svoje verne in so naredili v Rimu iz kardinalov stanoviten zbor, ki naj za jutro- krajno [jutrovo] cerkev skrbijo ter si prizade¬ vajo, da se grška jutrna cerkev z latinsko zedini. Da hoče dobri Bog to prizadevanje naše blagosloviti in ločeno cerkev jutrno z rimsko¬ katoliško spet poediniti, nam priča pobožni mašnik, ki v Carigradu v velikem uboštvu živi, pa tudi veliko dobrega dela, sosebno odločene duhovne cerkve v katoliško cerkev sprejema. V mali kaj žici v poglavitnem mestu prebiva, !) [Jožef Sokolski, katoliški nadškof bolgarski, je bil skrivaj odpeljan na Rusko.] 89 pa prijazno jih pod svojo streho vzame, katere srditi razkolniki za del povrnitve preganjajo. Bratrno s temi pregnanci svoj borni živež deli in božja previdnost ga ni zapustila, naj si ravno ošabni svet njegovega apostolskega dejanja ne pozna. Lepo njegovo pismo, ki ga je lani nekemu prijatelju iz Carigrada v Pariz poslal, bode gotovo tudi nas oveselilo in se tako-le glasi: »Čas je že, da Vam in vsem tistim svojo obljubo dopolnim, ki resnično slavo Gospodovo in veličastno zmago njegove sv. cerkve želijo. Pa poprej kakor Vam svoje misli razodenem, katere s to svojo družinico za delo vernega poedinjenja imam, menim, da Vam bo všeč, ako popišem, kaj se je po Vašem odhodu godilo. Niste še pozabili, kako revna je moja pre¬ bival ščnica [stanovanje] in vsa njena priprava v Carigradu. Videli ste grškega škofa in njegova dva mlada duhovna družeta, ki so razkolništvo popustili in se pripravljajo svojim deželanom resnico naše svete vere oznanjevati; pod eno odejo so pri meni spali. V teh rečeh se še ni kaj premenilo; nismo si česar omislili, ne prtiča, kajti ne premoremo denarja. Taki, katere nam Gospod po svoji milosti brez zasluženja našega pošlje v naročje sv. katoliške cerkve, vzamejo za dobro, ako košček kruha v živež dobijo, in bodi Bog hvaljen, mi smo zdravi in zadovoljni. Trikrat se nam je že pripetilo, da nismo zvečer vedeli, kaj bomo jutri jedli; pa naš dobrotljivi Učenik nas ni pustil lačnih; saj je poznal našo slabost in ljubezen do njega. Za drugo se pa baše reči veselo razsnovajo. Dva druga mlada Grka [razkolnika] sta tudi k meni došla; in ko sta spoznavo naše sv. vere v moje roke položila, zdaj že nad pet mesecev v 'drugem kraju pri iskrenih katoličanih prebivata- Nisem ju mogel 90 med srditimi razkolniki pustiti, ker sem spo¬ znal, da sta polna vere in ljubezni, dobro pod¬ učena in vsak po pet jezikov zna; in ker sta polna gorečnosti, bodeta o svojem času poma¬ gala tudi drugim povračevati se. Mogel sem ju sprejeti ali pa divjim valovom prepustiti, kajti nista drugega zavetja imela. Bodi Bog hvaljen! v zaupanju na njegovo usmiljenje sem ju ohra¬ nil in tako nas se je sedem po številu narastlo. Na to je prišel še neki arhimandrit (višji grških menihov) in zdaj je nas osem. To malo število se je lotilo važnega in velikega dela razkolnike povračati in glej, kako obilno je Bog našo prvo poskušbo poblagoslovil! Ko smo prvi vlak storili, smo tri grške škofe, šest redovnikov in dva dijakona pridobili- Vsi ti so po dovoljenju našega nadškofa lepo ponižno prošnjo sv. očetu poslali, naj jih v sveto katoliško cerkev sprejmejo ter jim oblast ih pomoč dajo, pravo vero tudi drugim Grkom razkolnikom oznanjevati. Ta prošnja in pa spoznava vere je pravo mojstrsko delo ig ravno na tistem parobrodu se danes v Rim pelje, na katerem to svoje pismo Vam pošljem. — Ako mi zamorete v čem pomagati in je sveta volja božja, pomozite mi. Nimam denarja in celo toliko ne premoremo, da bi poštnino za to pismo plačal, in ne vem, kaj bomo nocoj večerjali. Bog je vsegamogočen in ves dobrotljiv; naj Vas torej preveč ne skrbi naša sila, kojo poznate; na¬ nj ega se zanesem in sem miren. Ravnokar je prišel spet neki Grk (razkolnik) k meni, naj bi ga v naročje katoliške cerkve sprejel; ne vem še, kaj bi mu rekel; kadar to pismo dokončaim se bova pogovorila. Reč Bolgarov dobro napre¬ duje. Mojih dveh bolgarskih učencev smo enega za inašnika in drugega dijakona posvetili.« 91 3. Apostolski mož, ki to piše, si prizadeva razkolnike vsakega naroda v naročje matere sv. katoliške cerkve voditi, sosebno pa o seda¬ njem času za Bolgare skrbi, katerih lepo število uči in za maštvo pripravlja. Ravno se čita vesela novica iz Carigrada, da se je v Drinopolju in njegovi okolici zopet okolu 8000 Bolgarov s sv. katoliško cerkev sklenilo in da se več okolic nagiba se z nami poediniti ter lepo priča, da usmiljeni Bog sklenjene [skupne] molitve in prizadetve [prizadevanje] svojih služevnikov [služabnikov] blagoslavlja. Vse to nas opominja in priganja naj, ne prenehati, ampak še srčnejše moliti, iskati in pridobiti še več bogoljubnih bratov in sester sv. Cirila in Metoda, ki naj pomagajo, da bo skoro en hlev in en pastir. 4. Kar naše domače društvo tiče, se je tudi preteklo leto število družnikov in družnic veselo pomnožilo. Pristopili so vsi duhovniki družbe Jezusove, ki pri sv. Andreju na Koroškem pre¬ bivajo, pa tudi množina katoličanov linške škofije na gornjem Avstrijanskem. Bog daj, pa ljuba Devica Marija, da bi se naša pobožna družba prihodnje leto tako pomnožila, da bi množino naših nasprotnikov srečno zmagala! Naše mogočno orožje so molitve, miloščine in pa nekrvave daritve svete maše. — Naša sveta rimsko-katoliška cerkev pa je čvrsto sadonosno drevo, za potokom milosti božje vsajeno, ki neprenehoma med nami zeleni, cvete in obilno sadja rodi, ako mu skrbno prilivamo z molit¬ vami in dobrimi deli; vse druge krive vere so suhe veje in malovredne odraslike, katere se Prej ali slej posušijo, v ogenj vržejo in zgorijo; >, le one, ki se o pravem času v krilo svoje matere . sv. cerkve povrnejo, spet ozdravijo; prijazno jim torej roke podajajmo. 92 Skrbno in zvesto se pa tudi mi drevesa prave, edino zveličanske cerkve držimo, da nas sedanji posvetni viharji ne odtrgajo in goljufivi preroki ne omotijo; nevarščina je velika, kakor veliko je lažnjivih časnikov in zapeljivih pri¬ jateljev. Ne pozabimo največje svoje nezaslu¬ žene sreče, kajti smo pravoverni kristjani —- katoličani. Za to srečo se Bogu rfajlepše zahvalimo, ako po bratovščini sv. Cirila in Metoda odločenim sestram in bratom v naročje naše sv. cerkve pomagamo. Anton Slomšek. Po Slomškovi smrti. Slomšek se je z drugimi Slovenci in Slovani vred pripravljal za dostojno proslavo tisoč¬ letnice (1. 1863) prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko. Posvetoval se je z znanim pisa¬ teljem Davorinom Trstenjakom, ki je že 1. 1857. v »Novicah« dokazoval, da smo tudi Slovenci dolžni slaviti sv. Cirila in Metoda ter izrazil željo, naj bi se kje na Slovenskem sezidala cer¬ kev v čast sv. Cirilu in Metodu. Dogovorila sta se, naj bi se tisočletnica praznovala v dekanijski cerkvi v Jarenini; pri tej cerkvi je namreč mala kapelica, v kateri je baje maševal sv. Metod, ko je potoval v Rim. Škof Slomšek ni mogel izvršiti svojega načrta. L. 1862. se je preselil v večnost; tam je gotovo takoj prejel večno plačilo za svoje bogoljubno življenje in za apostolsko gorečnost, s katero je na zemlji posnemal in slavil sv. Cirila in Metoda. Nepozabni škof Slomšek je torej v nebesih slavil tisočletnico sv. slovanskih apostolov, na zemlji so jo pa z velikimi slovesnostmi obhajali njegovi učenci, verni Slovenci. Te slovesnosti so kile obenem proslava Slomškovega duha, ki je v Slovencih vnel ogenj svetega navdušenja za sv. slovanska apostola. Mnoge slovesnosti med Slovenci so imele značaj posvetnih veselic, a vendar se je po vsi slovenski zemlji kazal tudi Slomškov duh. Vsi slovenski časopisi so prinašali članke o sv. Ci- Dlu in Metodu. »Slovenske večernice« družbe sv. Mohorja (za 1. 1863.) so bile posvečene sve¬ tima solunskima bratoma. Profesor Majciger je na slovensko prevel življenjepis sv. slovanskih 94 apostolov (Praga 1863), ki ga je v češkem jeziku spisal župnik dr. J. Bily. Pesnik A. Umek je izdal zbirko pesni v proslavo »Slovanskih blago¬ vestnikov sv. Cirila in Metoda« (Celovec 1863). Slomškov duh se je najbolj razodeval v knjigi »Zlati Vek ali Spominica na čast sv. Her- magoru in Fortunatu, sv. Nikolaju in sv. Cirilu in Metodu«, ki so jo izdali in spisali A. Lesar, J. Marn, dr. L. Vončina, L. Jeran in dr. A. Čebašek (Ljubljana 1863). Ta knjiga v mnogih učenih spisih izraža veliko Slomškovo misel: Slavimo sv. slovanska apostola kot goreča apostola prave vere in se jima izkazujmo hvaležne s tem, da nadaljujemo njuno delo in de¬ lamo za zedinjenje vseh Slovanov v katoliški veri in cerkvi, kateri sta bila sv. Ciril in Metod vedno vdana. Tisočletnico sv. Cirila in Metoda so slavili vsi Slovani. Naj večje slovesnosti so se vršile na Veleliradu na Moravskem; a tudi tam se je obenem proslavljal Slomškov duh, zakaj bratov¬ ščina sv. Cirila in Metoda je imela takrat na Moravskem nad 15,000 udov. Sv. Cirila in Metoda so slavili tudi v Rimu, posebno v hrva¬ škem rimskem zavodu sv. Hieronima. Glavne slovesnosti so se vršile dne 5. julija, ker je papež Pij IX. leta 1863. odločil naj se god sv. Cirila in Metoda za naprej na ta dan obhaja. V teh letih je bratovščina sv. Cirila in Metoda zelo napredovala. L. 1860. je štela 34.260 udov, 1. 1864. pa že 75.352. God sv. Cirila in Metoda se je naslednja leta v mnogih župni¬ jah obhajal s slovesno sv. mašo, katere se je udeleževala tudi šolska mladina, ki je bila navadno vpisana v bratovščino sv. Cirila in Metoda. Polagoma so se Slovenci začeli dejan- 95 sko zanimati za katoliške misijone med Bolgari, na katere je že Slomšek opozarjal. Od 1. 1867. so Slovenci darovali več tisoč kron za ta misi¬ jon. Nekoliko let (okoli 1. 1870.) je med Bolgari deloval tudi Slovenec Frančišek Cirar, duhov¬ nik ljubljanske škofije. »Zgodnja Danica« je še vedno prinašala dopise o misijonih med Bolgari. Po avstrijski okupaciji Bosne in Hercegovine so se Slovenci zelo zanimali za bosniške katoli¬ čane in so jih vedno podpirali. — Bratovščina sv, Cirila in Metoda pa ni več kazala tistega življenja kakor pod Slomškom. Število udov je sicer še vedno napredovalo, vendar so se od raznih strani slišali glasovi, da manjka Slom¬ ška. Globlje umevanje namena in pomena bra¬ tovščine je vedno bolj ginilo. Bratovščina v svoji celoti ni imela tesnejše zveze z vzhodnimi misijoni. L. 1880. in 1881. je med Slovani in posebe med Slovenci še enkrat vzplamtel ogenj navdu¬ šenja za sv. Cirila in Metoda. Slovanski škofje so še Pija IX. prosili, naj bi češčenje in prazno¬ vanje godu sv. Cirila in Metoda zapovedal za ves katoliški svet. To je storil Leon XIII. 1. 1880. s svojo znamenito okrožnico »Grande munus«. Sv. Cirila in Metoda so do takrat častili veči¬ noma samo Slovani. Sploh od rimsko-katoliške cerkve nista bila še slovesno proglašena za svetnika, ker pred 10. stoletjem 'Slovesno pro- glaševanj.e svetnikov še ni bilo v navadi; verno ljudstvo je samo začelo častiti posamezne svet¬ nike, cerkev je pa to dovoljevala, oziroma po¬ trjevala. Sedaj je pa Leon XIII. češčenje sv. Cirila in Metoda slovesno potrdil in za vso katoliško cerkev zapovedal. Okrožnica slavi sv. Cirila in Metoda prav v tistem duhu, kakor ju je slavil škof Slomšek. Leon XIII. vzpodbuja v se katoličane: »Naj bi vsi častili in prosili 96 sv. Cirila in Metoda, da po milosti, ki jo imata pri Bogu po vseh vzhodnih deželah varujeta krščanstvo, katoličanom izprosita stanovitnost, nezedinjenim pa voljo k zedinjenju s pravo cerkvijo.« Okrožnica Leona XIII. je razveselila in na¬ vdušila vse Slovane. Naslednje leto (1881) so hvaležni katoliški Slovani romali v Rim, da se papežu zahvalijo za tako važno okrožnico in izkažejo svojo vdanost katoliški cerkvi. Sloven¬ skih romarjev je bilo 88 pod vodstvom dekana M. Kožuha. Po zgledu drugih Slovanov so tudi Slovenci papežu izročili spomenico (adreso) v slovenskem in latinskem jeziku, na katero so še istega leta prejeli od papeža jako ljubezniv in navdušujoč odgovor. V tej dobi se je zopet poživilo zanimanje za bratovščino sv. Cirila in Metoda; leta 1883. je imela -že nad 153 tisoč udov. Leta 1885. so vsi Slovani z velikimi slo- vestnostmi praznovali tisočletni spomin smrti sv Metoda. Dne 6. aprila so se po vseh cerkvah ljubljanske škofije vršile cerkvene slovesnosti; ljudstvu se je prebral pastirski list (knezoškofa Missija) v proslavo sv. Cirila in Metoda. Po vsej slovenski zemlji sta se sv. Ciril in Metod slavila v cerkvenih in drugih govorili. 1 ) Dne 28. junija je bil v cerkvi Srca Jezusovega posvečen oltar sv. Cirila in Metoda. Od 1. 1885. dalje pa je začelo češčenje sv. Cirila in Metoda med ljudstvom vidno in naglo pojemati. Morebiti je tega nekoliko kriva 1. 1885. ustanovljena šolska »Družba sv. Cirila in Metoda«. Daši je bila ustanovljena na kato¬ liški podlagi, je imela vendar že od začetka v i) A. Žlogar, Zbornik cerkvenih govorov na slavo sv. Cirilu in Metodu. Ljubljana 1886. 97 prvi vrsti narodne namene; češčenja sv. Ci¬ rila in Metoda kot svetnikov, apostolov krščanske vere in priprošnjikov za zedi¬ njenje vseh Slovanov v pravi cer¬ kvi Kristusovi ni pospeševala. Zanimanje za bratovščino sv. Cirila in Metoda je v zadnjih petnajst letih skoraj popolnoma prenehalo; vsaj v ljubljanski škofiji je bila bratovščina že pozabljena. Število udov je v 23 letih (od 1.1883. do 1906.) narastlo ie za 3840; ker je med tem časom gotovo mnogo tisočev udov umrlo ali sicer odpadlo, se je število udov gotovo zelo zmanjšalo. — Posamezni častivci so tudi v tej dobi ostali zvesti sv. Cirilu in Metodu; to nam n. pr. dokazuje kapelica sv. Cirila in Metoda v vili prof. in vodje msgr. Tomo Zupana na Okroglem pri Kranju. — Ob 25-letnici okrožnice »Grande munus« je sedanji lavantinski knezo- škof prevzvišeni M. Napotnik slovesno povzdig¬ nil svoj glas za češčenje sv. Cirila in Metoda; v njuno proslavo je izdal (1. 1906.) obširen pastirski list, v katerem verne Slovence vzpod¬ buja, naj goreče častijo sv. slovanska apostola in poživijo bratovščino sv. Cirila in Metoda. Gotovo je bil že skrajni čas, da se med ver¬ nim slovenskim ljudstvom zopet zbudi večje zanimanje za češčenje sv. Cirila in Metoda v duhu A. M. Slomška. Kako naj častimo sv. Cirila in Metoda? To vprašanje najbolje rešimo, ako odgovo¬ rimo na vprašanje: Zakaj naj častimo sv. Cirila in Metoda? Zgodovina apostolskega delovanja sv. Cirila in Metoda, njuni učenci in častivci (med njimi je eden največjih A. M. Slomšek) nas učijo to-le: 1. Sv. Ciril in Metod sta apostola krščanske vere, ki sta jo med Slovani oznanjala in utrjevala s pravo apostolsko 7 Slomškovi spisi. 98 gorečnostjo in požrtvovalnostjo. Bila sta iz imenitne rodovine, občudovana zaradi svoje učenosti; a zapustila sta domovino in svetno slavo ter se v verski gorečnosti žrtvovala za Siovane. 2. Sv. Ciril in Metod sta apostola verske in cerkvene edinosti. Ko je njun rojak (in učitelj sv. Cirila) Focij Grke odtrgal od kato¬ liške cerkve, ko so Bolgari omahovali, takrat sta bila sv. Ciril in Metod ravno na potu v Rim (1. 867), kjer sta pokazala svojo zvestobo in vdanost do katoliške cerkve in njenega vidnega poglavarja. Želela, molila in delala sta, da bi Slovani ostali vdani katoliški cerkvi. To je bila oporoka sv. Cirila, ki je pred svojo smrtjo (869) v Rimu goreče molil, naj bi Bog Slovane ohranil v edinosti vere in cerkve. To je bila gotovo tudi najsrčnejša želja in vodilna misel sv. Metoda. Le odtod si moremo razlagati, kako da je ravno ta misel tako razločno izražena v bogoslužnih molitvah, ki jih katoliški in ne- zedinjehi Slovani vzhodnega obreda že od naj- starejših časov molijo v čast sv. Cirilu in Metodu; molijo namreč, naj bi Bog na pri¬ prošnjo sv. Cirila in Metoda vse Slovane zedinil v pravi veri in torej tudi cer- ’ k v i. Podobna misel je bila izražena v starih glagoijskih in latinskih bogoslužnih knjigah. Torej je popolnoma gotovo, da je ravno v tej misli najbolje izražen duh sv. Cirila in Metoda; to je njuna duhovna oporoka, ki sta jo zapustila svojim neposrednim učencem in po njih — tudi nam. Sv. Metod je celo mučenik vdanosti do katoliške cerkve in njenega vidnega p o g 1 a - va rj a. Kolikokrat je bil sumnjičen, preganjan, v ječi, a ostal je zvest in neomajan v vdanosti do katoliške cerkve! 99 3. Sv. Ciril in Metod spadata med n a j - večje svetnike katoliške cerkve. To sledi že iz ravnokar navedenih razlogov (glej tudi str. 1—8); kot taka ju slavi Leon XIII. in po nje¬ govem naročilu vsa katoliška cerkev. Sv. Ciril posebe je vzor mladeniča, ki se je popolnoma žrtvoval Bogu, krščanski veri in cerkvi; po svoji veliki nedolžnosti in pobožnosti je bil pravi angelj v človeškem telesu; že njegova zunanjost je vzbujala sveto spoštovanje v vseh, ki so ga poznali. Oba skupaj pa sta vzor krščanske ponižnosti, junaškega samozatajevanja, veliko¬ dušne požrtvovalnosti in apostolske gorečnosti za, razširjanje slave božje in kraljestva božjega na zemlji. 4, Sv. Ciril ih Metod sta Slovanom prižgala luč krščanske izobrazbe, ustanovila slovansko književnost in Slovane povzdignila v vrsto iz¬ obraženih narodov. To se največkrat poudarja in je gotovo vsem Slovencem znano. Iz navedenega lahko spoznamo glavne misli, ki nas morajo voditi pri slavljenju in češčenju sv. Cirila in Metoda, Sv. Ciril in Metod sta,, kakor smo ravnokar slišali, ustanovila slovansko književnost in dala podlago krščanski izobrazbi med Slovani. Toda lepi in bogati slovanski jezik sta rabila le v slavo božjo in za utrjevanje krščanske vere; s tem sta dosti razločno pokazala, naj bi naša književnost in izobrazba vedno ostala zve¬ sta veri in cerkvi ter naš narod navduševala Za krščanske vzore. Zato sta nam sv. Ciril in Metod zgled pravega krščanskega izobraže¬ valnega dela. Onadva sta vzor krščan¬ skim učiteljem in katehetom, pa tudi vzvišen zgled (posebno sv. Ciril) šolski mla¬ dini. Slomšek je imenoval slovenske krščanske učitelje in katehete »brate in nasledi- 100 telje sv. Cirila in Metoda“ (glej odzg str. 12.). Naša katoliška izobraževalna in podobna društva si ne morejo izbrati primernejših zavetnikov kakor sta sv. Ciril in Metod. Vsaka besedica v naslovu »Slovenskega katoliškega iz¬ obraževalnega društva« se da prelepo pojasniti in vtemeljiti iz življenja in delovanja sv. Cirila in Metoda. Ker sta sv. Ciril in Metod velika svet¬ nika (glej odzgoraj pod tretjo točko), zato je treba njuno češčenje še vse bolj razširiti in utr¬ diti. Sv. brata sta vzvišen vzor krščanskim m o - ž e m in mladeničem. Mladeniške Mari¬ jine družbe bi si težko našle tako primer¬ nega zavetnika kakor je deviški, nedolžni, pa tako goreči, odločni in apostolski sv. Ciril, po čigar stopinjah je posvečena tudi naša sloven¬ ska domovina. Naj bi ne bila nobena krščanska hiša brez podobe sv. Cirila in Metoda. Njima v čast naj bi se postavljali oltarji, zidale kapelice in kdaj tudi kaka cerkev! Verno ljudstvo naj bi se rado zatekalo k njuni mogočni priprošnji! Ali naj bi bila sv. Ciril in Metod' zato tako pozabljena, ker sta delala ravno med Slovani? Saj sta svetnika katoliške cerkve in njuno češčenje je Leon XIII. leta 1880. zapove¬ dal za vso katoliško cerkev! Glavni pomen sv. Cirila in Metoda je pa v onem, kar sem omenil odzgoraj v prvi in drugi točki. Kadar se spominjamo velike sreče, da smo poklicani v Kristusovo cerkev, kadar se Bogu zahvaljujemo za dar prave vere (more¬ biti na praznik sv. Treh Kraljev), o spomnimo se naših apostolov sv. Cirila in Metoda! Kadar je naša vera v nevarnosti, priporočajmo se sv. Cirilu in Metodu, ki sta toliko storila za razšir¬ jenje krščanske vere in imela tako trdno, živo in stanovitno vero! 101 Najprimerneje in najlepše pa častimo sv. Cirila in Metoda, ako po svojih močeh posne¬ mamo nju apostolsko gorečnost in nadaljujemo njuno apostolsko delo za zedinjenje vzhodne cerkve, za zedinjenje vseh Slovanov v pravi cerkvi Kristu¬ sovi. S tem se obenem na najlepši način hva¬ ležne izkažemo za naj večjo milost, za dar prave vere. Tako je sv. Cirila in Metoda častil naš ve¬ liki A. M. Slomšek, ki prav lepo piše: »Za nezaslužen dar prave vere se Bogu najlepše zahvalimo, ako po bra¬ tovščini sv. Cirila in Metoda odlo¬ čenim bratom in sestramv naročje naše sv. cerkve pomagamo.« Želel je, da bi vsi Slovenci tako častili sv. Cirila in Me¬ toda in da bi bilo tako češčenje vedno v neloč¬ ljivi zvezi s slovensko narodno zavestjo in do¬ movinsko ljubeznijo. Zato je ustanovil bratov¬ ščino sv. Cirila in Metoda; njej je posvetil lepa pisma, ki smo jih zbrali v pričujoči knjigi. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Ko se je med Slovenci zbudila apostolska gorečnost za razširjanje prave vere in smo imeli svoje misijonarje že v Ameriki (Baraga) in Afri¬ ki (Knoblebar), je Slomšek s svetim navduše¬ njem Slovencem pokazal še drugo bližje polje za apostolsko delo; opozoril je nas Slovence, da smo predvsem dolžni delati za zedinjenje naših cerkveno ločenih bratov. Kako lepo je pisal, da sta v ta namen potrebni molitev in milo¬ ščina, ki sta kakor »dve peruti, po ka¬ terih leti evangeljski glas po vsi zemlji.« Velika škoda za njegovo bratovščino je bila, da ni mo¬ gel urediti nabiranja prispevkov za razne katoliške naprave v jutrovih deželah (prehitela 102 ga je smrt). Zato je bratovščina vedno bolj iz¬ gubljala stik z vzhodnimi deželami in tudi vedno bolj pešala. Misijonska bratovščina more v sedanjih razmerah le potem uspevati, če preskrbi tudi redno zbiranje prostovoljnih ali obveznih pri¬ spevkov. Zato so nekateri goreči duhovniki na Moravskem leta 1891. bratovščino sv. Cirila in Metoda tako izpopolnili, da so določili tudi naj¬ manjši znesek (24 vinarjev na leto), ki naj bi'ga posamezni udje vsako leto žrtvovali za namene bratovščine. Ta apostolska bratovščina se ime¬ nuje »A p o s t o 1 s t v o sv. Cirila in Me¬ toda pod zavetjem Device Marije« in ima svoje središče na Velehradu na Morav¬ skem. »Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pod zavet¬ jem Device Marije« se je pred enim letom (leta 1909) vpeljalo tudi v ljubljanski škofiji in šteje že nad 15.000 udov. Ker dela popolnoma v duhu škofa Slomška za utrjevanje prave vere med Slovani (Slovenci) in za zedinjenje vzhodne cerkve, torej na najprimernejši način pospešuje češčenje sv. Ci¬ rila in Metoda; zato je želeti, da bi se v njem združili vsi Slovenci. 1 ) Na Štajerskem se bode pa najbrže dala poživiti bratovščina sv. Cirila in Metoda. Sklep. Katoliška cerkev pozna malo svetnikov, ki bi nam bili tako vzvišen zgled velikega kato¬ liškega (vesoljnega) in apostolskega duha kakor sta sv. slovanska apostola. Prišla sta z Grškega, >) Letos se je „Apostolstvo sv. Cirila in Metoda" vpeljalo v zagrebški nadškofiji; najbolj je pa raz¬ širjeno na Moravskem. 303 oznanjala sv. vero Slovanom in ostala zvesta rimskemu papežu v onem žalostnem času, ko so se njuni rojaki odtrgali od prave cerkve. Apostolska gorečnost za razširjanje prave vere in za cerkveno edinost ju je vodila, da sta Slovanom »prinesla svete vere luč in krščanske omike ključ«. A. M. Slomšek je prvi izmed Slovencev popolnoma pravilno in zelo globoko umeval vodilno misel v življenju in delo¬ vanju sv. slovanskih apostolov. Častimo torej sv. Cirila in Metoda kakor nas uči škof Slomšek! Po zgledu sv. Cirila in Metoda ter škofa Slomška bodimo vedno in pov¬ sod zvesti in vdani veri in cerkvi Kristusovi, za¬ nimajmo se za naše vzhodne nezedinjene brate in delajmo po svojih močeh za cerkveno zedi¬ njenje. Nikar se ne bojmo, da bi to delo kaj ško¬ dovalo domovini. Slomšek je ljubil svojo domo¬ vino in prav zato je želel, naj bi slovenska narodna zavest vedno ostala tesno združena s če- ■ ščenjem sv. slovanskih apostolov v duhu bratov¬ ščine in apostolstva sv. Cirila in Metoda. S tem se namreč tudi v domovini poživlja verska za¬ vest, apostolska gorečnost in požrtvovalnost. KAZALO Stran Predgovor.III Češčenje sv. Cirila in Metoda pred Slomškom . 1 Slomšek — častivec sv. Cirila in Metoda ... 8 Slomškovi spisi o sv. Cirilu in Metodu. — Bra¬ tovščina sv. Cirila in Metoda.14 1. Razglašenje papeževega potrjenja za moli¬ tveno družbo sv. Cirila in Metoda; nova vabitev k pristopu.15 2. Krščanska beseda o sv. Cirilu in Metodu . 21 3. Odprto pismo bratom in sestram molitvene družbe sv. Cirila in Metoda.37 4. Pismo bratom in sestram pobožne družbe sv. Cirila in Metoda.44 5. Opomemba bratovščine sv. Cirila in Metoda 48 6. Milo pozdravilo družbanom sv. Cirila in Metoda.56 7. Obletnica bratovščine sv. Cirila in Metoda (1858). 63 8. Obletnica bratovščine sv. Cirila in Metoda (1859).• . . . 67 9. Letno pozdravi) en j e bratom in sestram sv. Cirila in Metoda (1860). 73 10. Prijazno pismo bratom in sestram sv. Cirila in Metoda.87 11. Obletni spomin bratovščine sv. Cirila in Metoda (1862). 87 Po Slomškovi smrti.93 Kako naj častimo sv. Cirila in Metoda .... 97 Apostol stvo sv. Cirila in Metoda.101 Sklep.102 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA leeillHI Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pod zavetjem Device Marije v Ljubljani, Semeniška ulica je izdalo naslednje knjige: Marijino Kraljestoo na lutrovem. IM - Cena 50 vin., na 10 izvodov en izvod zastonj. — Knjiga obsega dve krasni pesmi in 12 lepih beril o češčenju Matere božje na jutrovem. Vsa knjiga je pisana krasno, preprosto in poljudno, prepletena z lepimi zgodbami in nauki; vsak jo bode lahko razumel in bral z velikim veseljem. Knjiga je primerna za da¬ rilo ob raznih priložnostih. — Ves dobiček se bode obrnil v namene „Apostolstva“. So. Ciril In Metod, apostola praue vere in cerkvene edinosti. 100 izvodov K 11*—. To je naj¬ boljši slovenski življenjepis sv. slovanskih apostolov; tvarina je lepo pregledno razdeljena v 26 kratkih poglavij. Knjižica je primerna za mladino in za odrasle, za preproste in izobra¬ žene. Ves dobiček se bode obrnil v namene „Apostolstva“. A. M. Slomšek o sv. Cirilu in Metodu, prelepi Slomškovi spisi o sv. Cirilu in Metodu in o naših vzhodnih razkolnih bratih. Knjiga je važno dopolnilo k prej- omenjeni knjižici. Založila Katol Bukvama. Cena 1 K. Slovanska apostola. Spisal Silvin Sardenko. Založila Katol. Bukvama; cena K 1*20. — Ta igra je po vsebini in obliki tako lepa, da se bode povsod priljubila in postala prava ljudska igra; predstavlja se lahko ob najrazličnejših priložnostih. Prire¬ jena je za samomoške vloge. Te knjige se dobivajo v »Katoliški Bukvami v Ljubljani".