19] Knez Serebrjani, Roman iz časov Ivana Groznega. Ruski spisal grofAleksej K. Tolstoj; prevel Al. Benkovič. 17. Zagovarjanje krvi. o so sosedje zvedeli o napadu opričnikov in ugledali žar nad dvorom Morozova, so hiteli zapirati vrata in gasiti ogenj. »Gospod!« so govorili križajoč se tisti, mimo katerih je dirjal Vjazemski s svojimi hlapci; Gospod, usmili se nas! — Reši nas nesreče!« Bilo je slišati samo še peketanje oddaljujočih se (konj in žvenketanje oklepov je zamiralo po praznih ulicah. Prebivalci pa so govorili: »Slava Bogu, nesreča je šla mimo!« in so se zopet križali. Medtem je knez dirjal dalje in pustil hlapce že daleč za sabo. Sklenil je še do zarje priti do vasi, kjer so ga čakali novi konji, od koder je hotel spraviti Heleno na svoje rjazansko dedno posestvo. Toda ni še bil pet vrst daleč, ko je opazil, da je zašel s ceste. Zraven pa je začutil, da mu rane, za katere se v svoji razburjenosti niti zmenil ni, sedaj povzročajo neznosne bolečine. »Bojarka!« je rekel in ustavil konja; »moji hlapci so zaostali, počakati moramo nanje.« Helena se je polagoma jela zavedati. Ko je odprla oči, je najprej ugledala ognjeni žar v daljavi, potem je pričela razločevati gozd in cesto, potem je začutila, da leži konju na hrbtu in da jo drže silne roke. Počasi se je pričela spominjati dogodkov današnjega dne, naenkrat je spoznala Vjazemskcga ter zakričala od groze. »Bojarka!« je rekel Afanazij Ivanovič z grenkim usmevom, »ti se me bojiš? Ti me preklinjaš? Nikar ne preklinjaj mene! Helena Dmitrijevna! Preklinjaj svojo usodo! Zaman si se mi hotela izogniti. Nihče ne uide svoji usodi. Gotovo ti je bilo usojeno, bojarka, da dobiš mene!« Mladika 1923, št. 9. »Knez!« je zašepetala Helena, tresoč se od groze, »če že nimaš vesti, pomisli vsaj na svojo bo-jarsko čast, spomni se sramote . ..« »Nimam časti, nimam sramu! Vse sem žrtvoval tebi, Helena Dmitrijevna!« »Knez, spomni se božje sodbe, ne pogubi svoje duše!« »Prepozno je, bojarka! Sem jo že pogubil. Ali misliš, da tisti, ki vrača gostoljubnost tako kakor jaz, more rešiti dušo? Ne, bojarka! To noč sem jo pogubil na veke! Včeraj je bil še čas, danes zame ni več upanja, ni odpuščenja za moje hudobije. In jaz tudi nočem nobenega drugega rajskega blaženstva razen tebe, Helena Dmitrijevna!« Vjazemski je slabel čezdalje bolj. Čutil je svojo onemoglost in se zaman junačil. Vročica mu je zatemnila razsodnost. »Heleo* je rek^l, »kri mi odteka, moji hlapci so daleč ... pomoči ni od nikoder. Mogoče, da ne bo dolgo, da odidem v večni ogenj . .. Ljubi me, čeprav samo kratek čas . .., da ne oddam zaman duše satanu! — Helena,« je nadaljeval, zbirajoč zadnje moči, »ljubi me, vaba mojega srca, poguba moje duše! ...« Knez jo je hotel priviti v krvavo naročje, a zapustile so ga moči, vajeti so mu padli iz rok, omahnil je in padel na tla. Helena se je ujela za konjevo grivo. Konj je začutil, da nima več jezdeca na sebi in je zdirjal. Helena ga je hotela ustaviti, toda konj je skočil v stran, zdirjal po gozdu in odnesel bojarko s sabo. Dolgo sta drevila po temnem gozdu. Od kraja je Helena skušala konja ustaviti, a kmalu so ji oslabele roke. Tedaj je zgrabila za grivo in se vdala v božjo voljo. Konj je dirjal brez prestanka. Vejevje se je zapletalo Heleni v obleko, veje so jo bile po obrazu. Ko je letela čez polje, razsvetljeno od me- 25 seca, se ji je zdelo, da se v beli megli gibljejo rusalke in jo vabijo k sebi. Slišala je v daljavi enakomerno šumenje, ki ga je ponavljala jeka. Ali se je smejal gozdni črt, ali pa je šumelo kaj drugega, a glasovi so bili čezdalje glasnejši; srce je Heleni umiralo od strahu in krepkeje se je držala konjske grive. Kakor na kljub je konj dirjal naravnost proti temu šumu. Zdaj se je pokazal ogenjček: kakor da bi srebrna prikazen mahnila s krili. Naenkrat se je konj ustavil in Helena je omedlela. Zavedla se je' na mehki travi. Okrog nje se je razlivala prijetna svežost. Zrak je bil poln drevesne vonjave; šum je bil še slišen, toda nič strašnega ni bilo v njem. Kakor stara pesem je zibal in uspaval Heleno. S trudom je odprla oči. Veliko kolo, od vode gnano, se je s šumom vrtelo pred njo. Pene so brizgale daleč na okrog. V mesečnem svitu so se ji zdele kakor dijamanti, s katerimi so jo kitile njene hišne na vrtu tisti dan, ko je prišel Serebrjani. »Ali nisem doma na vrtu?« je pomislila Helena. »Morda sem res zopet na vrtu? — Dekleta! Pašenka! Dunjaša! Kje ste?« Toda namesto svežega dekliškega obraza se je nagnila črez Heleno siva, gubasta glava, kot sneg bela brada se je skoro dotaknila njenega obraza. »Glej, kako te je rešil Gospod, bojarka!« je rekel neznani starec, radovedno gledajoč Heleni v obraz; »kajti če bi bil konj dirjal le malo bolj na levo, bi bila padla naravnost v tolmun. Sicer pa je konj navajen,« je nadaljeval sam zase. — »Kraj mu je znan; hvala Bogu, ni bil prvič v mlinu.« Starčev pojav je prvi trenutek prestrašil Heleno; spomnila se je pravljic o gozdnih vragovih in čudno so vplivale nanjo gube in bela brada neznanega starca, vendar je bilo v njegovem glasu nekaj dobrosrčnega. Zato je takoj izpremenila svojo misel o njem in se mu vrgla k nogam. »Deduška, deduška!« je vzkliknila; »reši me, skrij me kam!« Mlinar je takoj razumel, kako in kaj: konj, na katerem je Helena prišla sem, je bil Vjazemskega. Vse je kazalo, da je to bojarka Morozova, tista, katero si je on prizadeval pričarati knezu. Nikdar je še ni videl, a mnogo je čul o njej od Vjazemskega. Kneza ni ljubila, prosila je pomoči, torej se je najbrž rešila pred knezom na njegovem lastnem konju. Starec je hipoma uganil vse te okolnosti. »Bog s teboj, bojarka!« je rekel; »kako naj te rešim? Močan je knez Afanazij Ivanovič, dolge roke ima: uniči me starca, uniči!« Helena je v strahu pogledala mlinarja. »Ti veš ...« je rekla, »ti veš, kdo sem?« »Česa vsega človek ne ve, matuška Helena Dmitrijevna! Koliko stvari mi je v mojem življenju našumela voda, našepetalo drevje! Dovolj vem; toda vsaka stvar samo ob svojfcm času.« »Deduška, ako ti je vse znano, potem torej tudi to veš, da te Vjazemski ne uniči, ker leži posekan na cesti... Njega se ne bojim, deduška, pač pa se bojim opričnikov in njegovih hlapcev; zaradi presvete Bogorodice, skrij me, deduška!« »Oh, oh, oh!« je rekel starec težko vzdihuje; »Afanazij Ivanovič leži posekan na cesti! Toda ni mu usojeno, da bo umrl pod mečem. Vstane knez Afanazij Ivanovič, pride sem v mlin in poreče: Kje je bojarka, srce in duša moja? In kaj naj mu odgovorim? On ni, da bi mogel človek govoriti z njim. Na kose me razseka!« »Deduška, glej, tu je moja zavratnica. Vzemi jo! Še več ti dam, če me rešiš!« Mlinarju so se oči zaiskrile. Vzel je biserno za-vratnico bojarki iz rok in jo z naslado gledal v mesečini. »Bojarka, labod moj,« je rekel z zadovoljnim izrazom; »naj te blagoslovi dobrotni Gospod in moskovski čudotvorci! Ni mi lahko, skriti te pred knezovimi ljudmi, če pridejo sem, kar pa Bog ne daj. Ustrežem ti v svojo škodo — morda se naju Bog usmili. ..« Starec še ni bil izgovoril, ko se je iz gozda zaslišalo konjsko peketanje. »Že gredo, že gredo!« je vzkriknila Helena. >Ne izdaj me, deduška!« »Dobro, bojarka, hodi za mano!« Mlinar je hitro odpeljal Heleno v mlin. »Skrij se tu za vreče,« je rekel, zaklenil za njo vrata in pohitel h konju. »Ah, ti moj Bog, kako pa naj skrijem konja, da se ne domislijo,« Prijel ga je za uzdo, ga odpeljal na drugo stran mlina, kjer je stal čebelnjak, in ga tam privezal v grmovju. Medtem je prihajalo konjsko peketanje in človeški glasovi čezdalje bliže. Mlinar se je zaprl v izbo in upihnil luč. Kmalu nato so se pojavili na poljani ljudje Vjazemskega. Dva hlapca sta šla peš in nesla na spletenih nosilih kneza, ki je ležal brez zavesti. Pri mlinu so se ustavili. »Ali smo prav prišli?« je vprašal zapovednik jezdecev. »Sem je bežal konj!« je odgovoril drugi. »Videl sem sled. Tu tudi čarovnik živi. Naj pogleda kneza!« »Denite njega milost na tla, toda varno. A.H se kri še ni ustavila?« »Nič ni bolje,« so odgovorili hlapci; »že trikrat se je zavedel in zopet omedlel. Če mlinar ne ustavi krvi, je s knezom pri kraju: kri mu odteče!« »Kje pa je ta prekleti čarovnik? Hitro sem ž njim!« Opričniki so pričeli trkati po mlinu in izbi. Dolgo je ostalo njihovo kričanje in trkanje brez odziva. Slednjič se je v izbi zaslišal kašelj; skozi odprtino se je prikazala mlinarjeva glava. »Koga je Bog pripeljal ob takem času?« je rekel starec in kašljal tako težko, kakor da bi hotel dušo izkašljati. »Pridi ven, čarodej, pridi hitro kri ustavit! Bojar, knez Vjazemski, je ranjen s sabljo!« »Kakšen bojar?« je vprašal starec, delajoč se gluhega. »Glej ga, malopridneža! Še vprašuje: kakšen? Ulomite vrata, mladci!« »Počakajte, duše božje, počakajte! Sam pridem ven, kaj bi lomili vrata? Saj sam pridem ven!« »Aha, glej ga, zdaj je pa že slišal, gluhi ruševec!« »Ne jezi se, batjuška,« je rekel mlinar, ko je lezel ven; »odpusti, težko slišim, ne razumem takoj. Sicer pa, čemu bi tajil: ko ste začeli butati na vrata in na steno, sem se prestrašil in pomislil: Bog nas varuj, ali so razbojniki, ka-li? Veste, duše božje, prav tukaj naokrog imajo največ svojih zasek in jam. V večnem strahu živiš v gozdu in neprestano misliš-sam Bog nas varuj pred njimi!« »No, no, dosti je besedovanja! Pojdi sem, glej, kako odteka kri. Ali jo je mogoče ustaviti?« »Bom videl, bratje! 0, vsi svetniki! Kdo pa ga je tako usekal? Če bi bilo za prst niže, bi mu bil sence presekal. No, Bog ga je čuval. In zopet tu! Ramo ima presekano skoro do kosti. No, tisti, ki je tako zmrcvaril njegovo milost, je znal pa menda dobro sekati.« »Ali je mogoče ustaviti kri, starec?« »Težko, dobrotnik moj, težko! Sablja je bila začarana.« »Začarana? Ali slišite, mladci? Saj sem rekel, da je bila začarana! Kje bi jih bil sicer sam sedem posekal!« »Tako je, tako!« so se oglasili opričniki; »seveda je začarana. Kaj bi neki sicer Serebrjani mogel proti sedmim!« Mlinar je poslušal in pazil. »Glej, kako vre kri!« je nadaljeval, »kako naj jo ustavim? Če bi sablja ne bila začarana, bi se dala kri ustaviti, toda sedaj... da se ustaviti tudi sedaj, Samo bojim se. Če jo začnem zagovarjati, mi kar jezik otrpne.« »Česa se boš neki bal? Le zagovarjaj!« »0, seveda, česa se boš neki bal! Tebi se seveda ni ničesar bati, kaj pa bo z mano?« »Istoma!« je rekel opričnik enemu izmed hlapcev, »daj sem mošnjo z Morozovimi cekini. Tu imaš pest cekinov, starec! Če ustaviš kri, jih dobiš še eno pest. Če je pa ne ustaviš, ti iztrgam dušo!« »Hvala, batjuška, hvala! Bog ti poplačaj in vsi svetniki njegovi. Storim, kar morem, dobrotnik, čeprav na svojo glavo zvalim nesrečo. Idite proč, redniki, — ta stvar se boji oči.« Opričniki so stopili v stran. Mlinar se je nagnil črez Vjazemskega, mu prevezal rane, pomolil očenaš, mu roko položil na glavo in pričel zagovarjati: »Šel je človek starec, kopj pod njim je rjavec, po stezah, po cestah, po skritih krajih. Ti, mati, žilna kri, telesna, ustaviti se daj, obrni se nazaj. Star človek te zapira — ogreva te do mira. Ko bi njegov konj ne imel vode, bi ne bilo tebe, mati kri. Vse en rod, zemlje prah, naj po mojem bo namah! Moja beseda je silna!« Čim dalje je starec zagovarjal, tem počasneje je tekla kri in se je pri zadnji besedi popolnoma ustavila. Vjazemski je vzdihnil, a oči ni odprl. »Pojdite sem, očetje moji!« je rekel mlinar; »pojdite brez strahu. Kri se je ustavila, knez je živ, samo meni je slabo... že čutim, kako mi jezik dreveni!« Opričniki so obkolili kneza. Mesec je obseval njegovo kakor smrt bledo obličje, toda kri ni več tekla iz ran. »Res se je ustavila! Le poglejte ga, starca! Ni mu izpodletelo!« »Tu imaš cekine!« je rekel opričnik. — »A to še ni vse. Čuj, starec! Po stopinjah vemo, da je po tej poti bežal knezov konj in da je na njem bržkone pobegnila bojarka. Če si jo videl, povej!« Mlinar je gledal debelo, kakor da ne razume. »Ali nisi videl konja z bojarko?« Starec je pričel omahovati, ali naj pove ali ne. Toda v enem samem trenutku je preudaril sam pri sebi takole: »Če bi bil Vjazemski zdrav, bi bilo neznansko nevarno skrivati bojarko pred njim; izdati jo, pa bi bilo zelo koristno! Ali, sam Bog ve, ali Vjazemski še ozdravi. In Morozov za uslugo ne ostane dolžan. In tudi Serebrjani, kakor vse kaže, bojarke ne ljubi malo, ko je vendar zaradi nje razsekal kneza. Torej — si je mislil mlinar — mi zaenkrat Vjazemski ne stori nič žalega, Serebrjani in Morozov pa se mi zahvalita, ko jima oddam bojarko.« Ta rqčun je odločil njegovo omahovanje. »Nič nisem slišal in nič nisem videl, duše božje,« je rekel. »Niti ne vem ne, o kakšnem konju in o kakšni bojarki da govorite.« »Hej, samo da ne lažeš, starec!« »Naj me vrag vzame, naj ne vidim kraljestva nebeškega! Naj me Bog takoj s strelo ubije, če kaj vem o konju ali o bojarki!« »Daj sem luč, da pogledamo, ali ni sledov v pesku.« »Kaj boste gledali?« je rekel eden izmed oprič- nikov. »Če bi tudi bili, tak so jih naši konji poman- drali. Sedaj ne najdemo ničesar več.« »Potem pa nimamo kaj iskati. Odpri nam izbo, starec, da položimo kneza noter.« »Takoj, prijatelji, takoj! Oj, star sem, dobrotniki: sicer bi stopil v krčmo in vam prinesel piva in zelenega vina.« »Ali ga doma nimaš?« »Ne, prijatelji! Kje ga bom pa siromak vzel? Nimam ne vina ne jedi, ne krme za vaše konje. V krčmi, tam je vsega dovolj. Tam imajo tako vino, da bi ga lahko postavil na carsko mizo. Tesno vam bo pri meni, častita gospoda, in ničesar ni za pod zob. Sicer pa ste tako vojni ljudje — in ste lahko tudi brez večerje. Vaši konji se napasejo trave . .. Samo to je slabo ... trava je tu čudna. Včasih se kak konj napase, potem ga pa tako napenja, da postane tak kot gora. Nekaj časa se ti ziblje, ziblje, potlej pa poči!« ' »Vrag te vzemi, goba ti stara! Ali bi rad, da bi nam konji popokali?« »Bog varuj, prijatelji! Konje lahko tako privežete, ,da se ne bodo mogli pasti. Ena noč, to ni taka stvar, bodo že tudi tako prestali. Vas, gospoda, pa prosim spoštljivo, izkažite čast moji izbi. V njej ni niti sena niti slame — gola tla. Pri meni ni tako kakor v krčmi. In ko ležete spat, ne pozabite moliti molitve zoper nočni strah . .. pri meni namreč straši.« »Ej, ti vragov stric! Vrag naj vzame tebe in tvojo izbo! Glej ga no, s čim bi nam rad postregel? Mladci, pojdimo v krčmo! Kako daleč pa je do tja, starec?« »Blizu je, prijatelji, čisto blizu. Pojdite po tej stezi; ko pridete na cesto, zavijte na levo; po cesti boste hodili komaj eno vrsto in že ste pri krčmi.« »Pojdimo!« so rekli opričniki. Vjazemski je bil še vedno nezavesten. Hlapci so ga dvignili in ga varno nesli na nosilih. Opričniki so zajahali in šli za njimi. Komaj je bila tolpa odšla in v go;’.d'.i ni bilo več slišati človeškega glasu, je starec odprl mlin. »Bojarka! Odšli so!« je rekel. »Izvoli v izbo. Ah, ti revica moja, kako si se skrila! Izvoli v izbo, labod ti moj! Tam ti bo prijetneje.« V izbinem kotu je nastlal svežega mahu, naredil luč in postavil pred Heleno leseno skledo z medom v satovju in krajec kruha. »Jej na zdravje, bojarka!« je rekel in se nizko klanjal; »takoj ti prinesem vinčka.« Pohitel je šq, enkrat v mlin in prinesel veliko steklenico in lončen vrček. »Na tvoje zdravje, bojarka!« Starec je kot gospodar prvi izpraznil vrček. Vino ga je razveselilo. »Izpij, bojarka!« je rekel. »Sedaj se ti ni treba bati nikogar. Krčmo iščejo. Če jo najdejo ali če je ne najdejo, sem jih ne bo več; sem jih že po taki poti poslal.. . he, he! Zakaj pa ne pokusiš vina, bojarka? Sicer pa ga ne pokušaj, slabo vino je. Prinesem ti drugega!« Mlinar je zopet zbežal v mlin, to pot se je pa vrnil s steklenico pod pazduho in srebrno čašo v roki. »Vidiš, to je pa res vino!« je rekel in nagnil steklenico nad čašo. »Na tvoje zdravje, bojarka! To vino mi je s čašo vred podaril dober človek ... Prsten mu pravijo ... he, he! Tu v gozdu prebiva mnogo dobrih ljudi in vsi so moji prijatelji. Jej, bojarka! Zakaj ne ješ satja? To ni navadno satovje. Takega ne dobiš sto vrst naokrog. A zakaj ni kakor navadno? Ker znam s čebelami bolje ravnati nego drugi. Jaz nisem tak kakor drugi. Vsako leto vržem najlepši panj povodnemu možu v močvirje in mu velim: Tu imaš, dedek, pokusi! He, he! A on, bojarka, Bog mu daj zdravje, čuva moj čebelnjak. Radi njega so tudi čebele na svetu. Jahal je konja toliko časa, da je poginil, ga vrgel v močvirje in iz tega konja so izrojile čebele; ribiči pa so vrgli mrežo in namesto rib ujeli čebele . .. Ej, bojarka, malo ješ in malo piješ! Pa boš videla, da te prisilim izpiti vino. .. Poslušaj, bojarka! Na zdravje . .. he, he! Na zdravje kneza ... ne tega, marveč Serebrjanega! Bog mu daj zdravje, ali ga je posekal tega, no — Vjazemskega! Pa bojar Družina Andrejič, he, he! Na njegovo zdravje, bojarka! Tu pri meni prebiješ skrita dan ali dva, potem pa pojdi, kamor hočeš: k Družini Andrejiču ali pa k Serebrja-nemu . .. Kaj me to briga! Na tvoje zdravje!« Čudno in bolestno so zvenele Heleni v srce besede pijanega mlinarja. Zdelo se ji je, kakor da bi mu bile znane vse njene najbolj skrite misli, kakor da bi jih bral v njenem srcu. V steno zataknjena trska je razsvetljevala njegov razorani obraz z jarkim svitom. Njegove sive oči so bile omeglene od pijače, vendar se je Heleni zdelo, kakor bi prodirale skoznjo. Zopet jo je postalo strah in pričela je glasno moliti. »He, he!« je rekel mlinar; »le moli, bojarka, le moli, jaz se tega ne bojim . .. mene z molitvijo ne prestrašiš, s kadilom ne prekadiš . .. sam znam zagovarjati .. . Jaz nisem kar tako . . . mene pozna povodni mož in gozdni hudir . .. poznajo me rusalke ... in čarovnice... in strahovi... vsi me poznajo. . . mene .. . mene . . . Ali hočeš, da jih pokličem? Šikalu! Likalu!« »Jezus!« je šepetala Helena. »Šikalu! Likalu! Kaj? Ne gredo? Čakaj, jih že pripeljem! Bdu, bdu!« Starec je vstal in opotekajoč se ter plešoč odšel iz izbe. Helena je z grozo zaprla vrata za njim. Mlinar je dolgo za vrati govoril sam s sabo. »Mene vsi poznajo,« je govoril z bahatim, a že pojemajočim glasom; »lesni hudir . . . povodni mož . .. rusalke ... in strahovi... Jaz nisem kar tako! . .. Mene vsi poznajo! Bdu, bdu!« Slišalo se je, kako starec pleše in potrkava z nogami. Potem mu je glas oslabel, legel je na tla in skoro se je zaslišalo njegovo hropenje, ki se je vso noč spajalo s šumenjem mlinskega kolesa. 18. Stari znanci. Drugi dan po uničenju doma Morozovskega je jahal star vojak na vrancu skozi gosti les. Neprestano je snemal čapko in nečemu prisluškaval. »Tiho, Galka,1 ne hrkaj tako!« je govoril in tapljal konja po krepkem vratu. »Kako si vendar neugnana, ne daš miru, da bi človek kaj slišal! Za vraga, niti kraja ne poznam! Sama lipa in leščevje; ko smo pa tiste dni ponoči jahali tukaj, je menda dišalo po smoli!« In jezdec je nadaljeval svojo pot. »Postoj, Kavka!« je rekel naenkrat in nategnil uzdo ... — »Sedaj sem pa menda zopet nekaj slišal. Postoj vendar, da bi te vrag! Pa res slišim! A to ni več šumenje listja, to je mlinsko kolo! Poglej ga no, kam se je skril ta mlin! Zdaj pa le počakaj! Sedaj mi ne uideš, da bi te vragova babica!« In Mihejič, kakor bi se bal, da bi zopet ne zašel s poti, je krenil v diru naravnost proti šumu. »No, hvala Bogu!« je rekel, ko se je med drevjem pokazalo z mahom porastlo tramovje z vrtečim se kolesom. »Vendar sem te izvohal. Čudo, da se nisem bolj upehal; enkrat je šum pred tabo, drugič za tabo — tako da ničesar ne razločiš. No, sedaj je tukaj! Od onele strani smo takrat prišli z bojarjem, ko so nam razbojniki kazali pot. Kako pa je spet to sedaj? Takrat je bilo kolo na desni, sedaj pa je na levi; takrat je stala bajta z oknom proti mlinu in z vrati proti gozdu, sedaj pa stoji z oknom proti gozdu in z vrati proti mlinu! Vrag ga vzemi, tega mlinarja! Kaj ti počne, da bi človeka zmedel! Ni čuda, da sem se ves dan motal okrog tega kraja; ko bi ne bilo treba rešiti bojarja, bi za ves svet ne bil prišel sem!« Mihejič je zlezel s svoje Kavke, jo privezal k drevesu, stopil s precejšnjim strahom k mlinu in potrkal na vrata. »Gospodar, he, gospodar!« Nihče ni odgovoril. »Gospodar, he, gospodar!« V mlinu je bilo tiho, samo mlinski kameni so drdrali in stope so udarjale. Mihejič je skušal odpreti vrata, toda bila so zaklenjena. »Ali spri sivi vrag, ali se je potuhnil?« je pomislil Mihejič in je pričel na vso moč z rokami in nogami tolči po vratih. Nič odgovora. Mihejič se je pričel jeziti. »Hej, ti hren!« je zakričal. »Prilezi ven, sicer podložim ogenj!« Začul se je kašelj in skozi majhno linico nad vrati se je pokazala bela brada in obraz, razoran od gub, med katerimi so se svetile oči svetlosive barve. Mihejiču je postalo mučno vpričo mlinarja, »Pozdravljen, gospodar!« je rekel s prijaznim glasom. »Bog s teboj!« je odgovoril mlinar. »Kaj bi rad, prijatelj?« »Ali me nisi spoznal, gospodar? Saj sem vendar zadnjič pri tebi prenočil z bojarjem.« »S knezom? Kako bi te ne poznal, takoj sem te spoznal! Po kaj pa te je Bog pripeljal sem?« »Zakaj pa si se zaprl, gospodar, kakor sova v duplo? Spusti me noter ali pa sam pridi ven; tako ni prijetno govoriti.« »Počakaj, batjuška, samo da žita nasujem, potem pa takoj pridem k tebi!« »Seveda,« je pomislil Mihejič; »rad bi videl, kakšno žito nasipaš, vragov stric! Meni se zdi, da melješ židovske kosti čarovnicam za moko! Semkaj pač nikdo ne more zapeljati, ko je vsenaokrog taka goščava in so kolesnice vse zarastle s travo!« »No, vidiš, batjuška, sem že tu,« je rekel mlinar, previdno zapirajoč vrata za sabo. »Rad nisi prišel! Dosti si se obotavljal, gospodar!« »Kaj hočeš, stric, tu živim v gozdu, ne pa na trgu. Vsakemu ne morem odpreti; nesreča je kaj hitro pri roki. Vedeti moram, kakšen človek je, ali ima blagoslovljen kruh pod suknjo ali kamen!« »Le poglej jo, mušnico!« je pomislil Mihejič. »Dela se, kakor bi se bal razbojnikov, pa ga gotovo ni gozdnega hudirja, da bi njegovim otrokom ne bil kum!« »No, batjuška, kaj bi rad od mene? Razloži mi, jaz te bom poslušal.« »Le poslušaj, gospodar. Zgodila se je nesreča, hujša od smrti. Prekleti opričniki so ujeli mojega gospoda in so ga odpeljali v Slobodo z veliko stražo. Sedaj gotovo sedi v ječi in mu slaba prede. Zakaj sedi, sam Bog vedi. Nikomur ni storil nič žalega, ne pred carjem ne pred Bogom. Potegnil se je samo za pravico, za bojarja Morozova in njegovo bojarko, ko so oni lokavo sredi veselja napadli njegov dom in ga razdejali do tal.« Mlinarjeve oči so dobile čuden izraz. »Oh, oh, oh!« je rekel. »Hudo je to, rednik moj, hudo! Hudo se godi karasu,2 kadar priplava v šum. Hudo je tvojemu knezu sedeti v verigah, hudo je Mo-rozovu brez mlade žene, a še huje je Vjazemskemu od tuje žene!« Mihejič se je začudil. »Odkod pa veš, da je Vjazemski Morozovu odpeljal ženo? Ničesar ti nisem povedal o tem!« »Ej, striček, ni mi znano samo to, kar se mi pove; včasih trešči daleč v gozdu, pa se blizu sliši. Ko je pod kolesom zmanjkalo vode, vem, da je suša sto vrst naokoli in da bo hudo primanjkovalo kruha, jaz pa držim lepo jezik za zobmi; poslušam, kako trava raste, in si mislim svoje!« 1 Kavka. 2 Karaš — neka riba ruskih rek. — Op. prel. »Ali ne veš, gospodar, kako bi pomagali bojarju? Na vse strani sem premišljeval in ugibal, si ubijal glavo — pa mi ni nič v misel seglo. K dobremu človeku pojdem, sem si mislil, in ga vprašam za svet. In razen tega, da ti povem po pravici, mi je ves čas na misel hodil tisti junak, ki nas je takrat spremljeval do tebe. Rekel mi je takrat: ako bo bojarju kaj treba, je rekel, pojdi v mlin, je rekel, vprašaj dedka, kje je Vanjuha Prsten, in jaz, je rekel, bom rad pomagal bojarju. Za njega, je rekel, tudi življenje rad žrtvujem! In sedaj sem prišel k tebi, gospodar;' izkaži mi milost božjo, povej mi, kako bi oprostili bojarja. Ako mi poveš, te knez Nikita Romanič ne pozabi, in tudi jaz, siromak, bom tvoj sluga na veke.« »Naj te zemlja požre in vragova babica naj te vzame!« je v mislih pristavil Mihejič. »Le poglej, komu se mora človek že klanjati!« »Zakaj bi ne poskusil, batjuška, pomagati v nesreči. Sila je huda, to se mora reči; tudi lonce jemljejo z burkljami iz ognja, včasih pa zrno celo izpod stope skoči; je že tako, kakršno ima kdo srečo!« »Res je, gospodar, da v srečnem slučaju tudi petelin jajce znese, v nesrečnem pa tudi hrošč človeka zakolje. Toda samo tega te prosim na kolenih: povej mi za božjo voljo, kaj naj sedaj storim?« Mlinar je povesil glavo in je bil videti, kakor da bi poslušal šum kolesa. Minilo je nekaj minut. Starec je zmajal z glavo in rekel, ne da bi se zmenil za Mihejiča: »Kolo se vrti; kar je bilo visoko gori, to bo nizko doli; kar je bilo nizko spodaj, bo visoko zgoraj. Slišim — daleč nekje zvoni zvon, Bog ve ali k pogrebu ali na svatbo, in koga bi ženili, koga pokopavali, tega ni slišati — voda šumi, ničesar ni videti od velikega dima! Vrani lete skupaj iz daljave, drug drugega kličejo na bogato pojedino, a sami ne vedo, koga bodo kljuvali, komu oči izkljuvali, samo preletavajo se in kriče! Nabrušena je sekira, pripravljen krvnik; po hrastovih deskah bodo tekli, bodo vreli tople krvi potoki. Glave bodo padle s pleč — čigave, kdo ve?« Mihejiča je pretreslo. »Kaj pa vendar govoriš, deduška, in mrmraš, kakor bi molil?« Mlinar pa, kakor da bi ne bil slišal Mihejiča, ni več govoril, ampak je samo sam sebi nekaj mrmral pod nos. Ustnice so se mu pregibale neprestano in sive oči so gledale mrklo, kakor da ne vidijo ničesar. »Deduška, oj deduška!« ga je potegnil Mihejič za rokav. »A?« se je oglasil mlinar in se obrnil k Mihejiču, kakor da bi ga bil šele sedaj opazil. »Kaj pa godrnjaš, deduška?« »Eh, striček! Mnogo se sliši, malo se pove. Pojdi sedaj po poti mimo te smreke. Kar naravnost hodi; večkrat boš zavil v stran, sedaj na desno, sedaj na levo, ti pa le kar naprej. Ko prehodiš pet vrst, ugledaš v strani kočico; v lej koči ni žive duše. Tam počakaj do noči, tja pridejo dobri ljudje, od njih zveš več. Nazaj grede pa pridi sem, dobiš opravka; rajska ptica se je ujela v past; odpelješ jo k carju Dalmatu, sku-pička pa vsak pol.« In ne da bi počakal odgovora, je odšel starec v mlin in zaklenil vrata za sabo. »Deduška!« je zavpil za njim Mihejič. »Povej mi, o kakšnih ljudeh vendar govoriš in o kakšni ptici?« Toda mlinar se ni oglasil na Mihejičev klic in naj je ta še tako vlekel na uho, ni slišal ničesar razen šumenja vode in škripanja kolesa. »Da bi ga vragova babica!« je pomislil Mihejič. »Kam me pošilja! Pet vrst odtod bo koča, v nji čakaj do noči, potem pa pride vrag ve kdo, da ti več pove. Tebe bi samega poslal tja, hren ti hrenasti. Ko bi se ne tikalo bojarja, bi ti že pokazal! Da bi te pošast. No, Kavka, pojdiva, da poiščeva vražjo kočo!« In Mihejič je sedel na konja, zažvižgal in se spustil v dir v tisto stran, ki mu jo je bil označil mlinar. 19. Rus ne pozabi dobrote. Bilo je že pozno, ko je Mihejič ob strani zapazil črno in zakajeno kočo, bolj podobno napol gnili gobi, nego človeškemu bivališču. Solnce je bilo že zašlo. Proge megle so se vlačile nad visoko travo na majhnem, izsekanem prostoru. Bilo je hladno in vlažno. Ptice so prenehale čebljati; samo nekatere so zdajinzdaj začenjale zaspano pesem, a zaspale na vejah, ne da bi jo končale. Polagoma so umolknile tudi te in v splošni tišini je bilo slišati samo slabotno žuborenje nevidnega potoka in včasih brenčanje večernih žužkov. »Glej, glej, kam sva prišla!« je rekel Mihejič, oziraje se naokrog »Okrog in okrog ni žive duše! Počakam, da vidim, kdo pride in kaj mi bo svetoval. Morda pa pride, Bog nas varuj, kakšen tak ... fej! Sam Bog se nas usmili in križ božji! Vrat bi mu zavil mlinarju, če ne bi bilo treba osvoboditi bojarja!« Mihejič je zlezel s Kavke, nadel ji spone, ji snel uzdo in jo prepustil božji volji. »Napasi se trave,« je rekel, »jaz pa grem v kočo, če niso vrata zaklenjena, da vidim, če dobim kaj pod zob. Tole gospodarstvo menda ni najboljšega očeta, ampak lakota pa tudi ni teta!« Udaril je z nogo po nizkih, zveriženih vratih; čudno se je razleglo v tem mrtvem kraju njih zategnjeno, človeškemu joku podobno škripanje. Ko so se slednjič zasukala v tečajih in udarila ob steno, se je Mihejič zganil in stopil v kočo. Objela ga je tema in puh mrzlega dima. Stikal je naokrog, iztaknil na mizi krajec kruha in ga pričel natepavati. Stopil je k ognjišču, razkopal pepel, našel žerjavico, jo s trudom razpihal in zapalil trsko, ki je ležala na klopi. Med ognjiščem in steno je bilo pritrjeno ležišče. Na njem je ležala razna obleka, med drugim tudi brokatast kaftan, šivan kakor za kakega bojarja. Na steni je visela misjurka z bogato pozlačenimi zarezami. Najbolj pa je Mihejiča zanimala na podboju viseča sveta podoba, vsa črna od dima. Sprijaznila ga je z neznanimi gospodarji. Mihejič se je nekolikokrat prekrižal pred njo, ugasnil luč, legel na posteljo, se iztegnil in zastokal ter zaspal junaško spanje. Spal je prav sladko, ko ga je vrgel nenaden udar s pestjo v bok z ležišča. »Kaj je?« je zavpil Mihejič, zbudivši se že na tleh. »Kdo me je udaril? Da bi te vragova . ..« Pred njim je stal mlad hrust z razmršeno brado in širokim nožem za pasom ter se pripravljal, da ga pozdravi z novim udarcem s pestjo. »Pusti ga!« mu je rekel drug krepak dečko, kateremu je brada šele poganjala. »Kaj ti je pa naredil? A?« S tem je odrinil tovariša s pleči, se postavil pred Mihejiča in ga debelo gledal. »Vidiš, pa še siv je!« je pripomnil z nekakim spoštljivim začudenjem. »Kaj pa se poteguješ zanj, ti tulenj?« je zakričal prvi nad njim. »Ali je tvoj oče ali tast?« »Star je, zato. Siv je, zato ker je starec, zato ga branim. Pusti ga, ti pravim, sicer se razjezim!« Bučen smeh je nastal med ljudmi, ki jih je cela truma stopila v kočo. »Hej, Hlopko,« je rekel eden izmed njih, »varuj se! Če se Mitka razjezi, ti bo slaba predla! Ž njim rajši ne začenjaj!« »Gozdni hudir naj začne ž njim!« je odgovoril Hlopko in se umaknil v stran. »Kdor se med otrobe meša. ga svinje požro.« Drugi dečaki, vsi oboroženi, so obkolili Mihejiča in ga gledali ne posebno prijazno. »Odkod pa si priletel, netopir?« ga je vprašal eden izmed njih in mu gledal naravnost v oči. Mihejič se je bil medtem zavedel. »Aha!« je pomislil. »To so že tisti, prav gotovo so razbojniki!« »Pozdravljeni, dobri ljudje! Kdo pa je med vami tisti, ki ga imenujejo Vanjuho Prstena?« »Atamana bi rad? Zakaj tega nisi prej povedal? Ko bi bil odprl usta, bi je ne bil dobil pod rebra!« »Tu je ataman,« je pristavil drugi, kažoč na Prstena, ki je bil pravkar vstopil, spremljan od starega Koršuna. »Ataman!« so zakričali razbojniki. »Tukaj je prišel ta človek; po tebi izprašuje!« Prsten je bistro pogledal Mihejiča in ga takoj spoznal. »A, ti si, tovariš!« je rekel. »Pozdravljen! No, kako se godi knežji milosti, kaj dela, odkar smo skupaj klestili Maljutove opričnike? Pošteno so jih skupili pri Nečisti luži! Samo škoda, da se nam je izmuznil Maljuta Lukjanič in da je tale klada Mitka izpusti! Homjaka. Slaba bi se jima godila v mojih rokah! . . . Kaj pa, ali je bil batjuška car kaj vesel, ko je zagledal carjeviča? Mislim, da kar sam ni vedel, kako bi poplačal kneza Nikito Romaniča.« ^ »Seveda,« je odgovoril Mihejič in vzdihnil. »Rad ga ima car, ne pa psar. Batjuška car Ivan Vasiljevič, daj mu Bog zdravje, je zelo vzljubil mojega gospodarja. Samo tistim prekletim opričnikom ni všeč Nikita Romanič. Seveda, ljubiti nas nimajo za kaj. Najprej smo jih v Medvedevki našeškali z biči, potem smo pri Nečisti luži Maljuti dali zaušnico, včeraj pa jih je v Moskvi zopet pošteno potolkel moj gospod. A prekletci so se trumoma vrgli nanj, ga podrli, zvezali in odpeljali v Slobodo. Vse to bi ne bilo nič, toda ta Maljuta, pasji sin, nas očrni pred carjem in se maščuje nad knezom za svojo zaušnico.« »Hm!« je rekel Prsten in sedel na klop. »Torej car ni dal obesiti Maljute? Kako je vendar to? No, to ve že njegova carska milost sama. Kaj pa misliš početi?« »A čuj, batjuška Ivan, ne. vem, kako bi te klical po očetovem imenu ...« »Vanjuha mi reci, pa mir besedi!« »No, batjuška Vanjuha, sam ne vem, kaj bi počel. Morda ti kaj uganeš? Ena pamet je dobra, dve sta boljši. Tudi mlinar me ni poslal h komu drugemu, ampak k tebi! Idi k atamanu, je rekel, on ti pomore. Vidim, je rekel, vse kaže, da bo imel od tega uspeh in bogato korist! Le kar k atamanu pojdi, je rekel.« »K meni! Tako je rekel — k meni?« »K tebi, batjuška, k tebi. Pojdi k atamanu, je rekel, pokloni se mu v mojem imenu, naj osvobodi kneza, naj stane, kar hoče. Že vidim, je rekel, da bo imel od tega bogato korist, vse kaže tako. Samo kneza naj osvobodi, naj stane, kar hoče. Jaz, je rekel, mu ne pozabim te usluge. Ako pa ataman ne osvobodi kneza, ga čaka nesreča za nesrečo: usahne, je rekel, kakor cvetlica; čisto propade, je rekel.« »Glej, glej!« je rekel Prsten, povesil glavo in se zamislil. »Ali res usahnem?« »Da, batjuška, roke in noge ti usahnejo, je rekel; na glavi pa se ti naredi, je rekel, taka skrumba, da sam Bog nas varuj!« Prsten je dvignil glavo in se je pozorno ozrl v Mihejiča. »Drugega pa nič ni rekel mlinar?« »Kaj bi ne, batjuška?« je nadaljeval Mihejič in po strani pogledoval na kadeči se lonec ščeji,3 ki so ga bili razbojniki postavili na mizo. »Še tole je rekel mlinar: povej atamanu, naj te pošteno nasiti in napoji, tako, kakor bi mene samega. Predvsem pa, je rekel, naj osvobodi kneza. Vidiš, batjuška, kaj je rekel mlinar!« In Mihejič je gledal atamana, opazujoč, kakšen vtis so napravile njegove besede. 3 Šči — kisla zelenjavna juha. — Op. prel. A Prsten ga je pogledal še bolj pozorno in se je naenkrat bučno in veselo zasmejal. »Ej, starče, starče! Ali ti je res mlinar rekel, da propadem, ako ne osvobodim kneza?« »Da, batjuška,« je odgovoril konjar nekoliko v zadregi, »roke in noge ...« »Navihan si, brate!« ga je prekinil Prsten, ga udaril po rami in se smejal dalje. »Samo da si me zaman skušal prestrašiti! Sedi z nami,« je dodal in se primaknil k mizi, »na kruha in soli. Tu imaš žlico, večerjali bomo; če pa je mogoče pomagati knezu, mu pomorem brez tvojih izmišljotin. Samo kako in s čim naj mu pomagam? Knez torej sedi v ječi?« »V ječi, batjuška.« »V tisti, ki je na trgu pri Maljutovi hiši?« »V nobeni drugi. Ta je najtrdnejša.« »Kdo pa ima ključe do nje? Maljuta?« »Ko smo bili v Slobodi, smo večkrat videli, kako je hodil v ječo mučit ljudi. Ključe je imel vedno s sabo. Zvečer pa jih je nosil carju; car pa jih, kakor je splošno znano, devlje prav pod vzglavje.« »No, vidiš!« je rekel Prsten in spustil žlico v šči. »Kakšen vrag bi mogel pomagati tvojemu knezu? Sam povej, kakšen vrag'naj mu pomaga?« Mihejič se je popraskal po tilniku. »Torej vidiš, da ni pomoči?« »Vidim,« je odgovoril Mihejič in odložil žlico, »da torej tudi meni ni več živeti na svetu! H gospodu pojdem, naj pade stara moja glava poleg njegove, služil mu bom na drugem svetu, če mi je prepovedano služiti mu na tem.« »No, no, kaj boš pel mrtvaške molitve! Morda pa tvoj knez še ni v ječi. Potem tudi ni treba jokati, če pa je v ječi, daj, da premislim .. . Slobodo dobro poznam, prejšnji mesec sem medveda peljal tja in dvorec poznam, vse sem si ogledal. Mislil sem si: sčasoma vse prav pride. .. Čakaj, pusti me pomisliti ...« Prsten se je zamislil. »Že imam!« je zdajci vzkliknil in skočil pokonci. »Striček Koršun! Naju dva je knez rešil smrti; — tudi midva rešiva njega. Sedaj je vrsta na naju! Ali hočeš iti z mano na težko delo?« Stari razbojnik se je pomračil in zmajal s kodrasto glavo. »Kaj, Koršun, tebi se ne da?« »Ataman, ali si ob pamet ali kaj? Ali nisi slišal, kje sedi knez? Ali nisi slišal, da ima ključe podnevi Maljuta, ponoči pa car pod vzglavjem? Kaj naj storimo? Z glavo se ne da skozi zid. Če je izgubljen, je izgubljen! Ali naj zaradi njega še mi poginemo? Ali mu bo kaj bolje, če bodo z nas rezali jermene?« »Res, da je tako, Koršun, toda ljudje ne pravijo zaman, da je dolg takrat lep, kadar ga plačaš. Da naju ni tisti čas rešil knez, kje bi bila sedaj? Visela bi kje na kaki brezi in veter bi naju gugal. A kako je sedaj njemu? Gotovo si misli: Svoj čas sem jaz fante rešil, sedaj pa oni mene rešijo! Če pa ga pustimo, ga popeljejo na morišče — fuj! Rekel bo: Kakšni ljudje pa so bili to? Krasti in ropati znajo, dobrote pa ne poznajo! Samo, bo rekel, nedolžno kri prelivajo, kristjana rešiti pa ne znajo. Pri Bogu, bo rekel, ne založim zanje dobre besede! Naj jim bo, bo rekel, poguba na tem in na onem svetu! Tako bo rekel knez!« Koršun je še bolj nagubančil obrvi. Njegov sirovi obraz je izražal notranji boj. Kazalo je, da se je Prsten dotaknil žive strune v njegovem zakrknjenem srcu. A boj ni trajal dolgo. Starec je zamahnil z roko. »Ne, brate,« je rekel; »zaman govoriš. Lastna košulja je telesu najbližja. Ne pojdem!« »Če ne, pa ne!« je odgovoril Prsten. »Počakajmo do jutri, morda nam kaj drugega pride na misel — jutro je modrejše od večera. Sedaj pa je čas, iti spat, fantje! Kdor more, naj pomoli k Bogu, kdor pa ne more, naj leže tako!« Ataman je po strani pogledal Koršuna. Gotovo je vedel nekaj o starcu, kajti Koršun se je rahlo zdrznil; da bi pa tega nihče ne opazil, je pričel glasno zevati in polglasno nekaj peti. Razbojniki so vstali. Nekateri so takoj legli na ležišča, drugi pa so še dolgo molili pred sveto podobo. Med zadnjimi je bil tudi Mitka. Goreče se je priklanjal do tal in ko bi obleka in oprava ne izdajala njegovega posla, bi po dobrodušnem obrazu Milke nihče ne spoznal razbojnika v njem. Stari Koršun pa ni bil tak; ko so že vsi polegli, je videl Mihejič ob slabem plapolanju ognja, kako je starec zlezel z ležišča in stopil pred sveto podobo. Pokrižal se je nekolikokrat, nekaj mrmral in nazadnje jezno rekel: »Ne, ne morem! Mislil sem, da bo danes lažje.« Dolgo je slišal Mihejič, kako se je Koršun prekladal z ene strani na drugo in kako je nekaj mrmral, zaspati pa ni mogel. Pred svitanjem pa je zbudil atamana. »Ataman,« je rekel, »čuj, ataman!« »Kaj bi rad, stric?« »Naj bo, jaz pojdem s tabo; pelji me, kamor hočeš.« »Kako to?« »Tako, — ne morem spati. Že več noči ne spim.« »Pa se ne umakneš?« »Če sem rekel, da pojdem, se ne umaknem več.« »Dobro torej, stric Koršun, hvala ti! Sedaj nam je treba samo še enega tovariša, to bi bilo zadosti! Koliko je še do dne?« »Sliši se, da so že ptiči pričeli peti.« »No, naležali smo se, čas je vstati... Mitka!« je rekel Prsten in sunil Mitko v bok. »A?« je rekel fant in odprl oči. »Ali greš z nami?« »Kam?« »Kaj pa te to briga? Vprašam te, ali greš z mano in z dedom Koršunom?« »Zakaj pa?« je odgovoril Mitka zevaje in je povesil noge z ležišča. »Tole mi je pa posebno všeč! Pojdi in. ne izprašuj, kam te popeljem. Če ti razsekajo glavo — kaj ti mar, to bomo vedeli mi, kaj briga to tebe? Samo, če pojdeš, glej, da se boš držal. Če se ustrašiš, ti bomo rekli rak!« »Ne boste mi, ne,« je odgovoril Mitka in pričel noge zavijati v onuče (krpe). Razbojniki so se pričeli oblačiti. Kaj je nameraval Prsten in ako se mu je posrečila namera, to zvemo iz naslednjih poglavij. (Dalje prihodnjič.) RS Savitri, Zmagoslavje zakonske zvestobe. (Odlomek iz Mahabharate.) — Iz staroindijščine prevel St. Petrič. Uvod. dobi od 4. do 2. tisočletja pred Kristusovim rojstvom se je priselilo v Indijo novo, bojevito ljudstvo, ki je izpodrinilo staro prebivalstvo in si ustvarilo v rodovitnih ravninah ob velikih rekah svoja nova bivališča. To ljudstvo je prineslo s seboj nov jezik, ki je bil tuj onemu prejšnjih prebivalcev. Prinesli so s seboj svojo vero in svoje šege, svojo pesem in svoje običaje. Toda prebivalci, ki so bivali prej na tem ozemlju, niso zlepa izročili svoje zemlje priseljenim tujcem, marveč so jo branili do konca. Ta boj med obema nasprotnikoma je trajal dolgo dobo. Končno pa so le zmagali pri- seljeni in še nepomehkuženi Arijci ali Indi in so polagoma zavzeli vse najbogatejše in najrodovitnejše predele Indije. Tam so si postavili svoja domovja in ob velikih rekah in v svetih gajih častili svoje bogove. — Dežela, v kateri so prebivali, jim je nudila vsega v obilici in zato so se čimdalje bolj pomehkužili, lako da so tujci z lahkoto zlomili njihovo odpornost in jih podjarmili. Ona velika doba silne borbe pa je zapustila v narodovi duši globoke vtise, in kakor je srbski narod opeval čine svojih junakov v narodni pesmi, tako so Indi opevali najsijajnejšo. dobo svoje zgodovine v veliki pesnitvi Mahabharati. Skoro tisoč let je nastajala ta pesnitev in sedaj obsega ogromno število: 200.000 stihov (vrstic). Sprva je bila pesnitev majhna, a nove dobe in nova stoletja so pridejala nove pesmi najrazličnejše vsebine, ki so množile obseg pesnitve. Ta velika pesnitev razpada sedaj v več knjig, ki pa so vse med seboj združene po opisovanju boja med desetimi sorodniki. Seveda sta te dve petorici Viri: C. Kellner: Praktisches Elementarbuch zur Ein-liihrung in die Sanskritsprache; Leipzig 1888. Hoefer: Indische Gedichte II.; Leipzig 1844. Dr. M. WiqterniU; Geschichte der indischen Literatur I.; Leipzig 1915. bratov le prispodoba za Indijce in prebivalce pred njimi, s katerimi so se morali bojevati Arijci ob svoji priselitvi. Te dve petorici bijeta med seboj neizprosen boj za nadvlado. Ena petorica, sinovi kralja Panduja, pa zaradi nesrečne igre izgubi svoje kraljestvo in mora oditi v gozdove, kjer živi odslej sama zase s skupno soprogo Draupadi. Pandujevi sinovi si kratijo čas z lovom in s povestmi, ki jim jih pripoveduje pobožen puščavnik Markandeja. Med drugimi pripoveduje ta samotar enemu med brati, Judhisthiri po imenu, naslednjo povest o zvesti Savitri, ki spada med najlepše v Mahabharati. Jezik, v katerem je spesnjena Mahabharata, je književni jezik stare Indije, ki ga imenujemo »sans-krit«, kar pomeni »okrašen, umetno izvršen«. Ta jezik, ki so ga v Indiji govorili le višji in najvišji sloji, je del velike jezikovne skupine, kateri pripadajo tudi slovanski in skoro vsi drugi evropski jeziki. Da so ti jeziki res sorodni, nam kaže sorodnost posameznih besed. N. pr. staroindijsko matar slov. mati, staroindijsko kada slov. kdaj itd. Kakor pa so sorodnosti med jeziki, bi jih bilo mogoče najti tudi med narodnimi pesmimi različnih narodov, med njihovimi običaji, verskimi nazori in obredi. Vse to nam pa le dokazuje, kako je zajemalo vse človeštvo iz pravira, iz katerega je izšlo, iz ustnega izročila prvih staršev. Prvi spev. Markandeja je dejal: Čuj, o kralj Judhisthira, kako je dosegla Savitri, v kraljeva hči, vso ono srečno usodo plemenitih žen. Živel je v Madrah1 čednosten in pobožen kralj, ki je izpolnjeval zakone in pomagal nesrečnim; nikdar ni prelomil dane besede, ukrotil je svoje čute in žrtvoval bogovom; radodaren je bil in dober, prijatelj me- 1 Madra so bili rod v severozahodni Indiji, v zahodnem Penčabu med Iravatijem in zahodno ležečimi rekami. Sicer pa se njihova selišča ne dajo natančno dognati. V izvirniku stoji ime rodu namesto dežele, podobno kot rečemo mi v »Nemcih«. ščanov in kmetov, knez Ašvapati2 po imenu; veselil se je sreče vseh živih bitij, bil je potrpežljiv, a vendar je ostal brez otrok on,3 ki je vedno govoril resnico in premagal svoje čute. Ko se je postaral, si je naložil pokoro, da bi mu bilo dano roditi otroke, in storil strogo zaobljubo: on, ki se je postil ob času jedi,1 živel čisto življenje, ukrotil svoje čute, on, ki je do-prinašal žgalne žrtve (boginji) Savitri:5 deset tisoč žgalnih daritev; najboljši izmed kraljev je jedel le še vsak tretji dan. In tako je živel po tem pravilu celih 18 let; ko pa se je izpolnilo osemnajsto leto, je bila zadovoljna Savitri. Tedaj se je prikazala, o kralj, utelešena, v svoji lepoti onemu knezu. Stopila je iz žrtvenih plamenov, polna velike radosti, in rekla kralju, kot izpolnjevalka želja, tole besedo: Savitri je dejala: »Zaradi tvoje čistosti, samopremagovanja in globoke vernosti sem zadovoljna s teboj, o kralj! Izberi si milost, kralj Madrov, katero želiš! Toda nikakor ne smeš kršiti zaobljube!« Ašvapati je odgovoril: »Zato, da bi dobil potomca, sem začel živeti to čednostno in spokorno življenje. Mnogo sinov, ki bodo razširjali rod, naj mi bo danih! Če si zadovoljna z menoj, o boginja, bi želel to milost. Kajti .razširjati svoj rod, je najvišja dolžnost!* so mi dejali brahmani.« Savitri je odgovorila: »Že davno, ko sem spoznala, o kralj, to tvojo namero, sem govorila z vzvišenim praočetom0 o tebi zavoljo sina; kmalu se ti bo zaradi naklonjenosti onega, ki je sam po sebi, o kralj, rodila deklica, bleščeča in ljubka kot mesec. Toda ničesar več ne govori in ne izprašuj, kajti po milosti praočeta ti to pripovedujem.« Markandeja je nadaljeval: Potem ko je knez z besedico ,da' izrazil svoje zadovoljstvo, ga je zopet potolažila: »Kmalu se bo to zgodilo!« Ko pa je Savitri odšla, se je vrnil v svoje mesto,7 živel v svojem kraljestvu in junaško in pravično varoval svoje podložnike. 2 Ašvapati (gospodar konj) je priljubljeno ime, ki se večkrat ponavlja. 3 Pri starih Indijcih je veljalo za nesrečo, ostati brez otrok. (Primerjaj stare Izraeleel) Vsak oče je hrepenel po sinu, ki je opravil ob njegovi smrti obredne molitve. Brez teh mo- , litev namreč po njihovi veri duša ni mogla priti takoj v nebo. Da bi dosegli knezi moško potomstvo, so si čestokrat naložili veliko pokoro. 4 Čas jedi... Stari Indijci so jedli samo dvakrat na dan. 5 Savitri. Ta beseda ima tri pomene: 1 pomeni boginjo, 2. glavno junakinjo te pesmi in 3. obredno molitev, ki jo molijo ženske. Tu stoji ime v prvem pomenu. Boginja Savitri (ema-nacija Brahme in hkrati njegova soproga) je poosebljenje rodeče naravne sile in boginja rojstva. Večkrat pa nastopa tudi kot soproga Šive. " Praoče je Brahma, najvišji indijski bog. 7 ... se je vrnil v svoje mesto. Najbrže se je prikazala Savitri kralju zunaj mesta. Ko pa je prešlo nekaj časa, je knez, ki se je strogo zaobljubil, osrečil svojo prvo in čednostno soprogo.8 In je rastel sad kraljeve hčere Malavi, o najboljši izmed Bharatov,0 kot mesec, gospodar zvezd na nebu. Ko pa je prišel čas, je rodila deklico, ki je imela modre oči kot lotosov, cvet;10 vesel je opravil najboljši izmed mož svete obrede.11 Milostna Savitri jo je dala, Savitri, ki jo je častil tudi z daritvami: Savitri so jo imenovali svečeniki in oče.12 In rastla je knežja hči* podobna boginji Šri,13 in sčasoma je deklica dozorela. Če so jo videli ljudje, njo, njen stas in njene lepe boke,14 njo, ki je bila podobna zlati podobi božanstva, so mislili: tu se je približala božanska deklica!15 Nihče pa ni snubil nje, ki je imela lotosove oči in se je bleščala od sijaja, kajti blesk je odbil vsakega. Ko pa se je postila in umila glavo, se je približala božanstvu, darovala Agni-ju po postavi in se razgo-varjala z brahmani na praznik.16 Nato je vzela cvetje,17 posvečeno bogu, in stopila pred velikodušnega očeta, lepa kot Šri. Priklonila18 se je k očetovim nogam, mu ponudila najprej cvetja, sklenila roki v pozdrav19 in stopila ob stran gospodarja mož, ona, deklica s krasnimi boki. Ko pa je kralj videl lepo hčerko v cvetu mladosti, ki je nihče ni snubil, se je užalostil. Kralj je dejal: »Hčerka, čas bi bil, da se poročiš, toda nihče ne snubi tebe pri meni. Zatorej si poišči sama svojega moža, ki ti bo enak po čednostih;20 onega pa, ki ga 8 Mnogoženstvo je bilo tedaj še dovoljeno, čeprav je bilo v navadi že enoženstvo. “ Bharata so bili star rod. čigar član je bil tudi Judhis- thira. 10 Lotosov cvet ima v indijski poeziji velik pomen. Navadno cvete rdeče, belo in modro. 11 Zakonik stare Indije, Manova knjiga, je določal različne obrede ob rojstvu otroka. Dali so mu n. pr. medu in masla z zlato žlico itd. 12 Rojstne obrede so opravili 10. ali 12. dan po rojstvu. 13 Šri je boginja lepote in soproga Višne. Rodila se je iz morske pene z lotosom v roki v onem času, ko so bogovi mešali morje, da bi pridobili iz njega nesmrtno pijačo (ambrozijo in nektar). Bila je vzor ltpc ženske. 14 Lepih ženskih bokov se indijski pesniki radi spominjajo. 15 . . božanska deklica. Božanske deklice (ind. Apsara) so vile v Indrovih nebesih, ki zaidejo večkrat na zemljo, kjer vzljubijo lepe mladeniče in jim prineso srečo. 1B To je bil najbrže praznik, ki se je redno ponavljal vsake štiri mesece. Na tak praznik so žrtvovali Agni-ju sadove, pogačo, mleko ali maslo in so dcvali to na ogenj. 17 Cvetlice, ki jih je kdo rabil pri daritvi, so bile posvečene in so prinašale srečo. Zato jih je navadno odnesel domov znancem in sorodnikom. 18 Pri svečanem pozdravu so morali otroci poklekniti pred starši. 10 Običajen pozdrav je bil ta, da je vzdignil prišlec sklenjeni roki do čela. 20 Ta način poroke je bil v junaški dobi Indije običajen. Plemenita deklica si je izbrala izmed snubcev sama onega, ki boš zaželela, povej meni; po preudarku te bom potem omožil; ti pa voli po svoji volji! Tako sem namreč slišal dvakrat rojene brati v svetih zakonikih. Toda poslušaj me tudi ti, o krasotica; povedal bom svet izrek: ,Grajo zasluži oče, ki ne omoži svoje hčere, graje je vreden soprog, ki se ne približa soprogi, in grajo zasluži sin, ki ne ščiti matere, ki ji je umrl soprog.* Ker si slišala ta moj govor, se podvizaj in si poišči soproga; skrbi za to, da ne bom zaslužil graje pred bogovi!« Markandeja je nadaljeval: Ko je povedal to hčerki in sivim svetovalcem, ji je dal spremstvo in jih priganjal z besedo: »Idite!« Ona pa se je priklonila k očetovim nogam, pobožna deklica, in zardela od sramežljivosti; pazila je na očetovo besedo in odšla brez obotavljanja. Sedla je na zlat voz, obdana od sivih spremljevalcev, in tako prispela v gozdove kraljevskih modrecev. Tu se je globoko priklanjala častitljivim starcem in obiskala po vrsti vse gozdove. Na vseh božjih potih21 je delila darove najodličnejšim med dvakrat rojenimi in prišla zdaj v ta, zdaj v oni kraj. Tako se končuje v Mahabharati prvi spev pesmi o Savitri. Drugi spev. Markandeja je pripovedoval: Kralj Madrov je sedel sredi dvora skupaj z Na-rado22 v pogovoru, o Bharatovec! Ko pa je Savitri obhodila in obiskala vsa sveta kopališča, se je vrnila s svetovalci v očetovo hišo. Ko je krasotica videla oba: Narado, ki je sedel skupaj z očetom, je povesila glavo in se priklonila k nogam. Narada je dejal: »Kam je odšla tvoja hči? Odkod se vrača, o kralj? Zakaj, o brat, ta devica ni poročena?« Ašvapati je odgovoril: »Resnično, vprav v tej zadevi sem jo odposlal na potovanje. Zato čuj od nje, o svetec božji, koga si je izbrala za moža!« Markandeja je pripovedoval: »Pripoveduj izčrpno!« je dejal. Lepotica, katero je oče priganjal, pa je vzela to besedo kot dobro znamenje in dejala. Savitri je pripovedovala: »V Salvi23 je vladal pravičen kralj, Džumatsena po imenu, ki je pozneje oslepel. Njegov sovražni sosed ga je želela za moža. Tu pa ni snubcev in Savitri odide sama iskat svojega moža. Ker pa je pobožna, odide k spokornikom. Manova knjiga pa te šege, ki je pričala o visoki socialni stopnji žene, več ne pazna. 21 Božja pota so bila predvsem sveta kopališča na takih krajih, kjer sta se stekali dve reki (n. pr. Bcnares). 22 Narada je bil posredovalec med bogovi in ljudmi. aa Šalva je ime pokrajine in rodu v Penčabu. Tam je vladal Djumatsena, čigar sina si je Savitri izbrala za moža. mu je odvzel kraljestvo zaradi te napake; njemu, ki je oslepel, bil moder in imel sina. Odšel je s svojo soprogo, ki je imela še čisto mladega sina, v gozd;24 odšla sta v največjo pustinjo in sta delala pokoro zato,25 da bi izpolnila zaobljubo. Tega, ki je bil rojen kot kraljev sin in ki je zrastel v gozdu v pokori in je meni primeren, sem si v duhu izbrala za moža.« Narada je dejal: »O joj! Velik greh je storila Savitri, o kralj, ker je nevede izbrala tega izvrstnega Satjavanta26 za moža. Njegov oče govori vedno resnico in govori jo njegova mati. Zato so ga imenovali brahmani s tem imenom: resnico govoreči. V otroških letih je ljubil konje; konje je delal iz ilovice in slikal jih je v pestrih barvah. In zato so ga imenovali tudi Citrašvo.«27 Kralj je dejal: »Ali je torej kraljev sin slaven in razumen, ali je potrpežljiv, hraber in resnicoljuben kot oče?« Narada je rekel: »Slaven je kot Vivasvan,28 pameten kot Vrihaspati;21' junak je enak Mahendri30 in potrpežljiv kot zemlja.« Kralj je dejal: »Ali je kraljev sin pobožen in darežljiv? Ali je odkritosrčen, lep, plemenit in lepe zunanjosti?« Narada je dejal: »S svojim premoženjem je darežljiv kot Ranti-deva, Sankritov sin,31 pobožen in resnicoljuben kot 21 Indijci so poznali štiri stopnje pokore. Prva je bila stopnja dijaka in neoženjenca, druga stopnja rodbinskega očeta, tretja stopnja onih, ki so se pokorili v gozdovih, in četrta stopnja berača, ki je hodil okrog in živel od miloščine. V gozdovih so delali pokoro predvsem brahmani ali dvakrat rojeni; čestokrat pa so odšli v gozdove tudi knezi, ki so izgubili svoje kraljestvo. 2r’ Indijska pokora je bila različna od naše. Spokornik je stremel predvsem za tem, da bi zamoril čutnost in se dvignil nad vsakdanjost. Preobilica pokore je namreč veljala za zaklad, ki je naložen v nebesih in se obrestuje. Razen tega pa je imela pokora tudi moč, katere so se bali celo bogovi. 2" Satjavant (= resnico govoreči) je oni, ki si ga je Savitri izbrala za moža. 27 Citrašva = pester konj. 28 Vivasvan ali Surja je solnčno božanstvo, in sicer bog vzhajajočega solnca. Upodabljali so ga, kako sedi na vozu, ki ga vleče sedem konj ali pa konj s sedmimi glavami. 2,1 Vrihaspati ali Brihaspati je prvi duhovnik pri bogovih. Indijci si tudi nebeškega kraljestva niso mogli misliti drugače, kot pod vodstvom duhovnika. Vrihaspati pa je tudi bog planeta Jupitra in kot takega so ga upodabljali na vozu Nitigoša, ki ga vleče osem goved svetle barve. 30 Mahendra (= veliki Indra) je priimek boga Indre, boga luči in oblakov. al Rantideva, sin kralja Sankriti, je šesti kralj v lunini dinastiji. Slovel je po svoji radodarnosti in pobožnosti. Na njegovem dvoru je bilo 20.000 kuharjev, ki so vsak dan pripravili 2000 goved in prav toliko druge klavne živine za njegove goste in za berače. Od krvi zaklanih živali je nastala cela reka. Šivi,'2 Ušinarov sin, plemenit kot Jajati33 in veselje ga je pogledati kot mesec; krepkega sina Djuma-tsene ni mogoče primerjati z obema Ašvinoma.34 Mehko in milo srce ima, odkritosrčen je in hladnokrven, prijazen in dobre volje; sramežljiv je in svetal, a vkljub temu vedno pravičen in vztrajen. Kratko-malo: ljudje, ki se odlikujejo po pokori in čednosti, govore o njem.« Ašvapati je dejal: »Opisal si mi ga kot človeka, ki je obdan z vsemi dobrimi lastnostmi, o vzvišeni! Če pa je kakršnakoli napaka v njem, tudi to povej.« Narada je odgovoril: »Res, napako ima, ki se pridružuje čednosti, in nemogoče jo je preiti. Ta je njegov edini nedostalek: On, Satjavant, bo čez leto in dan končal svoje življenje in umrl.« Kralj je nato dejal: »Pojdi, pojdi, Savitri! Izberi si drugega, o lepotica! Ta edina napaka, ki se pridružuje čednosti, je velika in trdna. Ta edina napaka zatemnuje njegovo veliko čednost. Kakor mi je povedal vzvišeni in po božje češčeni Narada, bo končal svoje življenje in umrl čez leto in dan.« 32 Šivi ali Šibi je zelo pobožen in človekoljuben kralj. Njegova pokorščina do bogov je bila tolika, da je na ukaz Višne, ki je prišel k njemu v obleki brahmana, žrtvoval lastnega sina. 33 Jajati je peti kralj iz lunine dinastije. '<4 Ašvina sta nebeška jezdeca in poosebljenje prvih žarkov, ki posvetijo na jutranjem nebu. Savitri pa je odgovorila: »Enkrat pade žreb, enkrat se odda hčerka v zakon in enkrat reče: dati jo hočem! to so trije ,enkrat*. Če bo dolgo živel ali ne, če je čednosten ali ne, enkrat sem izbrala svojega soproga in drugega ne bom volila. Ker sem sklenila v duhu in sem to razkrila tudi z besedo, bom tudi izvršila; kajti duh edini odločuje pri meni.« Narada je nato dejal: »Trdno voljo ima, o najboljši med možmi, tvoja hčerka Savitri. Nikakor je ne smeš ovirati pri njeni dolžnosti. Resnično, noben drug mož nima takih dobrih lastnosti, kot jih ima Satjavant. Zato mi je všeč možitev tvoje hčere.« Kralj je dejal: »Resnično, nepremakljiva bodi tvoja resno izgovorjena beseda. Storil bom na ta način, kajti ti si moj vzvišeni učitelj.«35 Narada je dejal: »Nihče naj ne moti možitve tvoje hčere in nihče naj ji ne stavi ovir na pot. Vsa sreča bodi vašim nameram.« Markandeja je pripovedoval dalje: Ko je Narada to izgovoril, se je hitro dvignil in odšel v nebo. Kralj pa je pripravljal svečanosti za svatbo svoje hčere. Tako se končuje v Mahabharati drugi spev pesmi O Savitri. (Dalje prihodnjič.) 3r’ Pokorščina je prva učenčeva dolžnost. gj Pa smo poskočili mimo rož rudečih, nageljnov duhtečih tja na naša brda. Tja na naša brda! Tam so nam stezice pravile pravljice: Strah je v našem gradu na jekleni skali. Kaj bi se ga bali, ko smo vsi junaki, čvrsti korenjaki; kje so še enaki? Pride vila zlata, nam odklene vrata. Brat objame brata Srba in Hrvata. Slauomirov. Na drevje ptičke so sele, stoteroglasen spev kipeče so zažvrgolele. Še v duši mi zveni odmev: Nebeški poeti. »Nebeški mi smo poeti,* ves širni svet je naš, potujemo v drznem poleti, in veter je naš pajdaš. Preganjamo toge oblasti in radost budimo povsod. Zbor trubadurjev smo v časti za daljnim morjem in tod. Zapeli bomo še tebi, da z nami se razveseliš, ležeče se boli iznebi, pa z nami še zagostoliš.« In pele so sladko in pele, priklanjale se mi z dreves. A ko so z dreves odletele, so vrele solze iz očes ... Ksaver Meško. Iz zgodovine Krekove rojstne hiše. rek je bil sin planin. Zibelka mu je tekla na slemenu pogorja, ki loči Velike Lašče in njih okolico na jugu od ribniške doline, v šoli pri Sv. Gregorju nad Ortnekom, 756 m nad morjem. Tam je služboval njegov oče Valentin kot učitelj. Ker je bila torej Krekova rojstna hiša javno poslopje, se da njena zgodovina precej natanko zasledovati. V arhivu knezoškofijskega ordinariata v Ljubljani imamo ohranjene podatke o njej prav od časa, ko so začeli snovati in pripravljati' šolo pri Sv. Gregorju. (Od 1. 1805 do 1. 1868 je bil namreč knezoškofijski konsistorij v Ljubljani vrhovna šolska oblast na Kranjskem.) Marsikje so bile z ustanovitvijo šole velike težave. Ljudje so se šole branili in so le neradi dovoljevali sredstva za zgradbo šolskega poslopja in za vzdrževanje šole. Pri Sv. Gregorju je bilo drugače. Ribniški dekan Ignacij Holzapfel (1799—1868), znan kot sotrudnik Krajnske Čbelice v Prešernovih časih, je poročal dne 10. novembra 1859 knezoškofijskemu kon-sistoriju, kako si ljudje želijo šole in s kako radovoljnostjo so pristali na vse dajatve za šolo. Dohodki učitelja pri Sv. Gregorju so bili večji nego dohodki učitelja v Sodražici. Ohranjeno imamo še poročilo c. kr. okrajnega urada v Velikih Laščah z dne 6. aprila 1857, ki določa učiteljeve dohodke. Ker je ta akt (fascikel 19 ’/» v knezoškofijskem arhivu) zanimiv za razmere v našem šolstvu sredi preteklega stoletja, podajam tu določbe o dohodkih učitelja pri Sv. Gregorju v prevodu (akt je seveda nemški): »Učiteljeve dohodke tvori: o) letni prispevek enega goldinarja od vsakega posestnika, torej pri 98 posestnikih ................................. 107 fl. 48 kr.’ b) letni prispevek 20 kr. od vsakega izmed 27 kočarjev (»Kaischler«).................. 9 » — » c) mesečna šolnina 10 kr. od vsakega za šolo sposobnega otroka v dobi desetih šolskih mesecev, torej pri številu 80 za šolo sposobnih otrok....................133 » 20 » Odnos . . 250 fl. 8 kr. 1 V dobi od 1. 1799 do 11. novembra 1858 moramo razlikovati »goldinar konvencijke veljave« (»stari goldinar«) od »goldinarja avstrijske veljave« (»novi goldinar«), Baš 1. 1857, ko so sc določali učiteljevi dohodki na gregorski šoli, je uvedla Avstrija »novi denar«. Oficielno se je računal goldinar starega denarja za 105 kr. novega denarja. Stari goldinar je štel 60 (starih) krajcarjev ali 3 dvajsetice (»cvanc-garce«) ali 10 šestič (»zeksarjev«) ali 20 grošev (po 3 kr.). Ako hočete v zgorajšnjih računih pravilno množiti in seštevati, Prenos . . 250 fl. 8 kr. Ker bo s službo učitelja združena tudi služba organista in cerkovnika, je treba prišteti še letno dotacijo za službo cerkov- nika, ki obstoji v beri: 16 mernikov pšenice po 1 fl. 40 kr. . . . 26 » 40 » 20 mernikov mešanega žita po 1 fl. . . . 20 » — « v štolnini 6 » 30 » v drugih manjših dohodkih 1 '> 50 » v beri pri treh posestnikih v Hudem koncu — » 32 » Torej skupaj . 305 fl. 40 kr. Krekova rojstna hiša. (Šola pri Sv. Gregorju.) Od tega je treba odračunati: a) za čiščenje šole letno.....................12 fl. — kr. b) za cerkovnikovega hlapca..................50 » — » c) 10 °/0 stroškov za pobiranje omenjene bere v vrednosti 47 fl. 12 kr.................. 4 » 43 » Ce se torej odštejejo od izkazanih dohodkov v znesku................................. 305 fl. 40 kr. izdatki v znesku..................................66 » 43 » ostane letni dohodek v znesku .... 238 fl. 57 kr. Za šolsko kurjavo se določa, ker bo samo ena šolska soba, 6 dunajskih sežnjev nacepljenih drv, ki jih bo pripravila k šolskemu poslopju šolska občina pod odgovornostjo občinskega predstojnika.« Tako torej govori »ustanovno pismo« šole pri Sv. Gregorju. Učitelj je imel na leto v denarju in v blagu 238 fl, 57 kr. dohodkov. Kaki vsoti v naših dinarjih bi ti dohodki odgovarjali? Na to vprašanje morate vedno imeti za podlago stari goldinar s 60 kr. Na ta način si lahko izračunate vse postavke v učiteljevih dohodkih, samo dohodek pod a je meni uganka. Kajti iz 98 goldinarjev ne dobite drugače 107 fl. 48 kr., kakor če prištejete vsakemu goldinarju še 6 (starih) krajcarjev, tako da bi vsak izmed 98 posestnikov plačeval na leto en goldinar in žc eno šestico. Ali je pisar tega akta na šestico pozabil? Če zna kdo izmed bravcev to stvar razložiti, naj obvesti o tem uredništvo »Mladike«. moremo odgovoriti seveda samo približno, ker poznamo kupno vrednost starega goldinarja iz 1. 1857 samo glede nekaterih predmetov. Vzemimo n. pr. za merilo kupne vrednosti denarja pšenico! L. 1857 se je računal mernik pšenice (kakih 24 kg) po 1 11. 40 kr. V juliju 1923 je stal pri nas v Sloveniji kilogram pšenice približno 4-5 dinarja, torej mernik 108 Din. Za stari goldinar se je torej 1. 1857 dobilo toliko pšenice kakor v juliju 1923 za 64'8 Din. Potemtakem bi predstavljali učiteljevi dohodki vsoto 15.483 96 Din na leto ali 1290 33 Din na mesec. Vsekako je torej zaslužil učitelj leta 1857 razmeroma več nego dandanes. Dne 7. decembra 1857 poroča deželna vlada knezoškofijskemu konsistoriju, da je državno knjigovodstvo odobrilo navedeno dotacijo šole pri Sv. Gregorju z dostavkom, da se že vrše pogajanja za zgraditev novega šolskega poslopja. Kakor posnemamo iz poročila, ki ga je poslal dne 23. novembra 1859 lokalist pri Sv. Gregorju Matej Kerzhizh (če sem podpis pravilno bral) knezoškofijskemu konsistoriju, je bilo zidovje nove šole dograjeno in ostrešje postavljeno že v maju 1859. Vse vroče poletje se je zgradba sušila na prepihu brez oken in vrat in v novembru 1859 se je 14 dni kurilo v šolskem prostoru in v učiteljskem stanovanju. (Šola je bila prvotno enorazredna. Na desni strani od vhoda je bila učilnica, na levi pa učiteljevo stanovanje.) To poročilo je poslal lokalist pri Sv. Gregorju očividno kot odgovor na vprašanje konsisto- rija, ali je novo šolsko poslopje že dosti suho, da se, ni bati neugodnih posledic za zdravje učiteljevo in učencev. Kajti ribniški dekan Holzapfel je bil kot šolski nadzornik za ribniški okraj sporočil konsistoriju že 10. novembra 1859, da je šolsko poslopje dograjeno in da želijo pri Sv. Gregorju, naj se šola čim-prej začne. »Ker se ta krajevna občina posebno odlikuje po svoji vnemi in svoji pripravljenosti za vse šolske dajatve, more najpokorneje podpisano okrajno šolsko nadzorstvo gorečo željo te občine podpirati s spoštljivo prošnjo: prečastiti stolni konsistorij naj milostno blagovoli nastaviti na tej strokovni šoli učitelja, ki bo svetil občini z dobrim zgledom strahu božjega in najmarljiveje stremil za visokim smotrom župnijske šole.« Na učitelja pri Sv. Gregorju ni bilo treba dolgo čakati. Že 30. novembra 1859 je dobil začasni učitelj v Sodražici Ignacij Boshizh (sam se je podpisoval Božič) na lastno prošnjo odlok, naj se takoj poda na novo službo kot začasni učitelj pri Sv. Gregorju. Božič je odšel čez dve leti v Osilnico in 27. okt. 1861 je prišel k Sv. Gregorju za začasnega učitelja Janez Per (pri deželni vladi so ga pisali Peer). Kot tretji začasni učitelj je prišel v novembru 1863 iz Gotenic na Kočevskem, kamor je bil prestavljen Per, Valentin Krek, ki je postal čez leto dni prvi stalni učitelj pri Sv. Gregorju in se je 20. februarja 1865 tam oženil z Marijo Stupico iz Sodražice. Iz tega zakona se je rodil 27. novembra 1865 kot prvorojenec naš Janez Evangelist. Gorenjsko jutro, Na nebu zvezde bleste in v somrak megla se vije čez smreke, vsepovsod je še mir sladak, ne moti ni šum ga reke ... Nič ni skrivnosti med nami, ni žalostnih misli in gneva, vse je tako lepo--------------Droben ptič prisluhnil nam je in že v grmu prepeva Svež sem stopil na cesto in grem in se pogovarjam z grmom in drevom, ki mi na desni in levi, kako, kaj vem, naproti rasteta z dnevom. nič Joža Lovrenčič. Pomlad, Šel sem po cesti. Bleščali pred mano so žarki jutranjega solnca kot zlati trakovi. In polja brez konca začela pod dihom pomladi so ravnokar cvesti, in v vejah zelenih je videlo moje oko, ko tisoč je brstov poganjalo v jasno nebo. In roke so moje se v tihi molitvi kar same povzdignile k Bogu, in z radostjo v srcu pomislil na brate sem svoje, ki solnca nebeškega čakajo v strnjenem krogu, da vrne kot ptičkom spomladi jim zlato prostost in vero v življenje smejoče in večno mladost... Janko Samec. Gospa Amalija. Narte Velikonja. ospa Amalija je tisto noč slabo spala. Pri večerji bi bila rada kako napeljala pogovor na to, kar ji je razjedalo dušo toda sin je bil izredno vesel in bala se je pokvariti njegovo dobro voljo. Ko je navsezadnje prinesla še jabolčni povitek, je naredil iz servijete miš in jo vrgel v loku čez mizo. »Ti si zmerom enako skrbna mama!« je dejal. »Povitka ne zna tako pripraviti nihče drugi. Pomisli, še nekaj: danes so mi mimogrede iz urada obljubili jabolk. Ugani kdo!« In sin je odložil ščipalnik ter jo skrivnostno pogledal. »Poglej, tam v suknji je eno!< Toda preden se je zavedela, je že stal sam z jabolkom pri njej. »Na, to je zate!« Gospe so se od veselja zaiskrile oči. »In zdaj pomisli, kdo ga je dal!« In ker je s smehljajem odkimala, je povedal sam. »No, ali ne uganeš? Pomisli: Poldka!« »Kakšna Poldka?« je vprašala in položila jabolko na mizo. V lice ji je udarila kri in zadnja beseda ji je skoraj zamrla na jeziku. Benjamin pa je bil tako zaposlen s svojimi mislimi, da tega ni opazil. Zasmejal se je. »Saj res, ti ne moreš vedeti, da je samo ena Poldka v trgu, ki ima jabolka. Malikova mlajša. Gospa Brigita me je ustavila — baš se je vračala od tebe — in moral sem ostati par hipov na vrtu pri dekletih. Poldka je sam živ ogenj, Dana je pa mirna in plaha; ves večer ni izgovorila par besedi.« »Malikova?« je dejala zateglo in presenečena spustila vilice na krožnik. »Ti si bil nocoj še tan. -tako?« V glavi ji je zašumelo kakor roj čebel in v srcu se ji je nekaj trgalo. »Da, in tudi gospa je zelo ljubezniva žena,« je navdušeno pripovedoval ter hitel s povitkom. »Ali ne?« Mati je počasi odgovorila: »Da, zelo prijazna . ..« Nato je molče vstala ter začela pospravljati posodo. Toda ni ji hotelo od rok. Zmerom ji je prtiček uhajal med krožnike. Sin si je prižgal cigareto, in ker je slednjič materi padel nož na tla, je skočil pokonci ter ga pobral. »Pokliči vendar deklo!« »Bom že sama!« je kratko odvrnila. Njen obraz se je zazdel sinu čudno star in mračen, in kar je bilo še bolj čudno: par sivih las ji je še vedno viselo na čelo in dajalo potezam še resnejši izraz. Jabolko je ostalo na mizi. Preden se je vrnila, je bil sin že oblekel novi lovski suknjič ter se odpravljal, da odide. To se je redkokdaj zgodilo in materi je vedno povedal, kam gre. »Za dobro uro bom nazaj,« je menil. »Danes imamo tarok pri Bolki. Malikov Nande je izrečno vabil. ..« »Mislila sem, da nocoj ostaneš doma...« je dejala očitajoče. »Povabi vendar družbo domov. In povrhu še Nande! Ali je to družba zate!« »Zakaj ne?« se je začudil. »Saj je samo — trgovec!« je važno in zaničljivo odvrnila. »No, višjo trgovsko šolo ima. In vrhutega meni nič drugega ne preostane. Notar je ljubosumen na ženo, zdravnik je star, sodnik — saj veš, kako je zoprn s svojim bahaškim znanjem. Učiteljica Robnik pa itak lovi moža po trgu; kar nas je bolj takih, se zberemo pri Bolki,« je ponovil, kakor da se opravičuje. Voščil ji je lahko noč in šel. Uzrši ga na cesti pred hišOj je dvignila za njim roko. Mislil je, da ga pozdravlja. »Lahko noč, mama, in ne bedi predolgo!« Toda ona je dvignila roko ter stisnila sovražno in žalostno skozi zobe: »Zdaj vem: ali si jo prišla ponujat ali pa tožit njega ... Ti, ljubezniva gospa,« mu je oponesla. Vzela je v roko šivanje, a prenehala že po prvih vbodih, se zamislila in čez par hipov je padlo na veliko rožo pasijonko, ki jo je vezla, par grenkih solz. »Da, da,« je vzdihnila. »Rodimo in vzgojimo jih samo za druge. Vse žrtve — samo za druge.« Nato ji je oživel v spominu majhen prizor, ko je bil sin star komaj pet let. Igral se je na šolskem vrtu z učiteljevo štiriletno hčerko; vozila sta po vrtu veliko punčko na ,izprehod‘. Nazadnje sta se sprla in pahnil je dekletce v lužo. Za kazen je moral v sobo, toda čez nekaj minut je priliznjeno prilezel k materi ter poprosil: »Mama, kupi tudi meni punčko!« Nasmehnila se je pri spominu, obrisala si oči ter menila sama pri sebi: »Da sem tako neumna. Ničesar še ne vem, pa sumim ter si delam sive lase. Čemu bi bila potem pokazala oglas. Zdaj bom že sumničila vsako mater, ki ima hčere.« Spomnila se je, da sinu še ni odgrnila postelje. Posteljo mu je zmerom pripravljala in rahljala sama. Sama si ni vedela razložiti, zakaj ga je tako rada opazovala kot otroka, kot dečka in potem ko je zrastel in vzrastel v moža, zakaj je opazovala njegov obraz najrajši takrat, ko je mirno spal. In kadar je popravljala njegove blazine, jo je obšlo neizrekljivo materino čuvstvo in želja, da bi ga obvarovala vsega slabega, odvrnila od njega vsako nesrečo in vsako zlo. In ko je spal, je vedela, da se ne muči, da so '.se skrbi ostale zunaj, da je zunaj ves napor in vse trpljenje. Toda med tem rahljanjem in pogrinjanjem jo je zabolelo srce. Kakor da jo je drobna šivanka zaskelela v njem; potegnila si je z roko preko oči in stisnila ustnice. »In potem...« Misel se je bala izreči do konca; v grlu ji je že tičala beseda, ki je hotela na dan. »In potem? ... In potem bi bilo vsega tega konec. Križani Bog, potem bi bilo vsega tega konec!« Naslonila se je na stol ter podprla brado z roko, strmeč v daljo predse. »In potem . . . nerabna metla, strašilo pri lastnem sinu .. .« V dušo jo je zapeklo; čutila je, da jo žge v sencih, in roke so ji gorele v zapestju. Grizoč si ustnice, je primaknila preproge k postelji, pripravila copate, nalila vodo v umivalnik ter zapazila, da ni kozarca. Ozrši se, je zagledala v njem na oknu živordeč nagelj. »Ah!« je pridušeno vzkliknila, in kakor bi jo hotelo nekaj zadušiti, se je opotekla in obstala vsa trda sredi sobe. »Tako torej!« je s stisnjeno bridkostjo vzdihnila ter čutila, da se trese po vsem životu. »Toda,« se je izkušala pomiriti čez hip, »ali je to tako nekaj posebnega? En cvet še nič ne pomeni.« A kljub temu se ni mogla otresti slutnje, da ta nagelj nekaj pomeni. In v njenem spominu je ta nagelj čez par hipov postal zeleno oko, ki je sovražno strmelo vanjo iz teme. »Ali se me bojiš, da si ga tako skrivaj prinesel?!« Gospe Amalije se je polaščal občutek samote in osamelosti; stala je sredi sobe in bilo ji je, kakor da se ta soba širi in viša. V srce se ji je selila strašna slutnja, da je zdaj nepotrebna in osirotela. Ko je dahnila skozi odprto okno nočna sapa, ji je bilo, kot da ni več sten okoli, temveč vse samo na stežaj odprta vrata v svet. .. »Ali jaz sem ga rodila, jaz seVn mu dala svojo mladost, jaz sem ga vzgojila... jaz sem njegova mati!« ... je šlo preko njenega srca. »In on, on me — ljubi!« Stopila je k oknu ter se zazrla v zvezdnato nebo nad trgom. Blaženo upanje se je začelo vračati v njeno dyšo. »In če mu razložim, da sem samo radi njega odklonila vse, če mu povem, da sem radi njega trpela, bo razumel in ne bo pustil, da bi prenašala trpljenje in žalitve ...« Pomislila je, kako je s posmehom odšel od nje zavrnjeni snubec, ko je bila že vdova. »Želim Vam, gospa, da Vam sin poplača Vašo ljubezen, če zaradi njega .. .« V njej je takrat plalo in ječalo, a pritisnila je otroka na srce ter se zjokala. »Mama, zakaj jokaš?« Nocoj so oživeli vsi ti spomini iznova; okoli srca je legala mrzla, krčevita bolest, da bi se zgrčila v dve gubi, drhtela in trepetala, da bi nekaj varovala, kar je prirastlo k srcu kakor biser v školjko. »Da, on bo poplačal!« je stisnila pesti, kot bi se hotela ubraniti porogljivemu nasmehu, ki ji je trkal na ušesa: »On ne bo, on ne bo!« Na oknu pa je dehtel v kozarcu živordeč nagelj. Kot okamenela je par hipov zastrmela vanj, nato jo je oblila vročina, stegnila je roko, zagrabila za cvetico ter jo zalučala na cesto. »Tako — in rajši se dam povoziti, kakor bi šla po galeriji čez železnico,« je zaživelo v njenih mislih. In videla je zaporo čez cesto, videla vlak, ki se je bližal iz teme. Dvoje oči kakor dva rdeča nageljna .. . Od čudnega strahu jo je streslo do kosti; upihnila je luč in kakor otrok, ki ubije dragocenost, zapustila sobo. In ko je sedela trudna, brez prave misli v svoji sobi na postelji, jo je pograbil kes in sram. »Kako morem biti tako neumna!« ji je tolklo v sencih. »Ali je en nagelj vreden toliko razburjenja?« A nejasno je čutila, da ni to glavno, v srcu je bila neka podzavestna slutnja, da se nekaj godi izven nje, da so dogodki planili preko nje in ne more sama ničesar proti. Kakor bi se potapljala: čutila je, da ima še prod pod nogami, da še zadeva ob kamenje, toda valovi jo počasi dvigujejo ter ji izpodmikajo tla, ji jemljejo moči in dušek. In potem še občutek bridkega sramu in čudnega kesanja, kakor da se je razgalila pred seboj in svetom. »Nič!« je dejala po premolku. »In če me povozi, naj me povozi! Jaz ... jaz .. .« zakrila si je obraz ter zaihtela, »jaz moram ... jaz moram! . ..« In stis-nivši pest, je čutila, da ji je odleglo, samo teme je še ni bilo nikoli tako strah in groza. Legla je, a vsak najmanjši šum, vsak korak kjerkoli iz teme je obrnil nase njene misli: »Benjamin!« In slišala je udariti enajst; do četrt na dvanajst je bila cela večnost. Na cesti je zaslišala glasno družbo, ki je prihajala od Bolke. Nič se ni ustavila pred njeno hišo. Skočila je iz postelje ter strmela za njimi. V družbi je razločila glas svojega sina. »Kam gredo?« Zavili so po stranski poti, ki je vodila do Mali-kovega mlina. Gospe Amaliji Se je stemnilo pred očmi; čutila je, kako se ji treso kolena, na ustnah ji je lepelo vprašanje: »Zakaj ni šel domov?« In da si ni odgovarjala, je to vprašanje ponavljala s strašno bolestjo v srcu. V sobi je vladala dušeča tišina; slišala je samo utrip lastnega srca in drobno budiljko na omarici. Sama ni vedela, zakaj je vstala ter odprla okno, toda nekaj je morala delati, da bi se vsaj slišala in čutila. Hladen zrak je zavel v sobo, da jo je skoraj zazeblo. Vas je že spala, samo skozi gozd je šumelo, nekje za trgom je pljuskal potok čez jez in onkraj potoka je lajal pes. Čez par hipov je obstala in posluhnila. »Zdaj vem! Zdaj vem, zakaj ni prišel.. .« je vzdihnila in čutila je, da ji ginejo moči. Strmela je v noč, v zvezde, ki so sijale preko temne gruče dreves, strmela in poslušala. Od Malikovega mlina je prihajala skozi temo____________ podoknica, razločila je močni glas svojega sina: »V sladkih sanjah spiš, kraljica . . .« Bogve kolikokrat je že slišala pesem, a s takimi občutki še nikoli. Zdelo se ji je, da se ji besede rogajo v obraz. Kakor ognjeno jeklo so ji padale V srce. »Kraljica...« je ponavljala ter se v strašni vročici naslonila na mrzlo steno. »Zato torej te ni bilo domov!« Ustnice so ji drgetale od razburjenja in bolesti. Bilo ji je, da bi otresla z ram strašno svinčeno težo, in telo se ji zdelo kakor iz brona. Zavedela se je, ko je pesem prenehala; slonela je ob steni ter iskala besede, ki bi jo odrešila neznosne more ter čudno žgoče bolesti. Samo vzklik, samo zlog, četudi nejasen, brez pomena, toda tak, da bi vseboval vso stisnjeno muko, ves strah, vso grozo materine ljubosumnosti in samoljubja! Toda ustne so ji samo drgetale in v lice jo je tiščala mrzlična zona. Zmučena je legla nazaj na posteljo in močila blazino s solzami, krčevito stiskala pesti ter vzklikala: »Jaz sem tvoja mati, Benjamin, jaz sem tvoja mati! Ali zaslužim to od tebe, ali zaslužim to od tebe, Benjamin?« V srcu jo je grizel smrtno ledeni občutek krivice, ponižanja in onemoglosti, po .glavi so se podile misli brez reda in jasnosti; le nekaj je jasno živelo v njenih možganih: da je nepotrebna, da se med njo in sinom vzdiguje neprodirna stena odtujenja in ledenega sovraštva, ki se menjuje s krčevito, blazno ljubeznijo, užigajočo vse telo, ki se menjuje z nezavedno željo, da bi sina še enkrat rodila v muki, trpljenju in bolečini, a ga nato imela samo zase, samo za svoje oči in srce. V mrzlični napetosti je poslušala, kdaj je prišel domov. Ura je bila že čez polnoč in skozi okno je svetlo, v srce paleče sijala zvezda nad hribom. Pridrževala je sapo, da bi slišala vsak njegov korak. Cula je v sobi samo rahlo drsanje in premikanje, zunaj je spala noč. Predstavljala si je vsako njegovo Mladika 1923, št. 9. kretnjo, vedela, kdaj je stal pri mizi ter napeto prisluhnila, ko je stopil k oknu ... Nato je močno zaropotal stol, koraki so postali močnejši in zdelo se ji je, da je čevlje z jezo sunil v stran in da je izrekel nekaj nerazumljivih besed. Benjamin je nato legel spat; v sobi je postalo tiho in mirno. Parkrat je čula, kako je udaril s komolci ob steno, in ko je ura udarila pol ene, je slišala iz sobe njegovo globoko in mirno dihanje. »Ali je kaj na tem ali ni?« se je vpraševala, ko so se ji misli povrnile na nagelj in podoknico in ropot v sobi. Za hip se ji je zdelo, da mu dela krivico, in v srcu se ji je porodil občutek krivde, ponižanja in sramu. Da tako zalezuje vsako njegovo dejanje in veselje! Tako ljubosumno zasleduje! Čutila je dobro, ko je zapazil, da je kozarec na oknu prazen in da je šel nejevoljen spat. Iz njegove sobe se je slišalo mirno in močno dihanje. Ni mogla več strpeti; vstala je, vrgla nase težki plašč ter prižgala svečo. Narahlo je odprla vrata ter stopila na vrt. Postala je pod odprtim sinovim oknom, nato šla po beli, s peskom posuti stezi, kjer so cveteli nageljni. Na stezi se je temnila črna stvar: priklonila se je in bilo ji je, kakor da jo je nekaj zbodlo: bil je nagelj, ki ga je bila vrgla skozi okno. Pobrala ga je, zmečkala v roki ter ga zavihtela čez zid; nato je ob zidu sama utrgala najlepši cvet ter se nato vrnila. Po prstih, kakor bi kradla, je šla v sinovo sobo. Obleka je bila v neredu, zmetana na stol — včasi jo je zmerom lepo zravnal; sin je ležal z roko pod glavo ter z nekoliko odprtimi usti globoko spal. Zasenčila je svečo, da bi mu ne sijala v oči, rahlo popravila odejo, ki je ležala počez na njem, pobrala čevelj, ki se je kopitil sredi sobe, in ko se je prepričala, da trdno spi, je stopila k oknu. Ko je potegnila cvetlico iz širokega žepa, ji je roka strepetala. Kozarca ni bilo na prejšnjem mestu. Zapazivši ga za visokim vrčem, je zagledala v njem dehtečo vrtnico. Svečo je skoraj spustila na tla. Srce se ji je bolestno skrčilo, kot bi ga bila zagrabila koščena roka. Desnica je spustila od rose mokri cvet na tla in ustnice so ji šepetale, kakor bi se hotela prepričati: »Saj ... saj ni res! . ..« Ker se je sin zganil, je obstala kakor kip. Sin je mirno spal; na blazin‘i se je črtal njegov resni obraz, lice je včasi rahlo strepetalo. Mati je strmela nekaj časa v njegovo lice. In čim bolj je gledala izraz njegovih ustnic in potez, tem bolj se je v njenem srcu porajalo bridko prepričanje: »Poldka!« Upihnila je svečo, ne meneč se več za nagelj, ki je ostal na tleh. Z neznanim, topim občutkom je zastrmela v svoji sobi v temo in čez nekaj hipov se je slišalo samo pridušeno, zamolklo hlipanje. »Zdaj . .. zdaj mojih nageljnov ne potrebuje več!« ji je šlo skozi možgane kakor strup za misli in čuvstva. »Ne potrebuje več ... In če jih ne potrebuje,« je sklepala, »mu tudi jaz nis*am več potrebna.« V kozarcu na oknu je dehtela vrtnica. Po prvi bolesti, ki jo je utešila v solzah, je bolestno vzklikajoč grebla z glavo v blazine: »In četudi me povozi — jaz sem njegova mati!« III. Drugo jutro je gospo Amalijo bolela glava; vse je kazalo, da se je prehladila. »Samo da bi ne bilo kaj hudega!« ji je dejal sin s skrbjo in ljubeznijo na obrazu. In naročeval je dekli, naj pazi. Šel je v pisarno; tam je čakal z vozom Malikov Nande. Odpeljali so se prevzemat les: Benjamin, Nande in sivolasi gozdar Brence, ki so ga na stara leta ženili, da bi dobila njegova gospodinja vdovnino. Mrzel veter je vlekel skozi smrečje in jutranja rosa se je še držala grmov. Gozd je bil dobro uro daleč in Nande je krepko priganjal. Veter je bril, da so jim rdela lica in ušesa. »To greje pljuča!« je trdil gozdar Brence ter se zavijal v svoj debeli suknjič. »Zdi se ti, da piješ brinjevko!« Benjamin se je na tihem smejal, vedoč, da stari lisjak voha pod sedežem slivovko. »Da, to zelo utrdi človeka,« je dejal nedolžno tja v en dan. Toda starec ni bil prav zadovoljen. Asistent je bil zanj sicer velik gospod, toda mislil si je: »Ah, kaj, ko nima vaje! In najbrž se danes prvič pelje na tako pot. Malik pa je itak name navezan.« — Od-kašljal si je ter menil: »Pa še rekel sem, da bi kapljica brinjevca ne škodila. Ponavadi sem ga imel zmerom s seboj, toda sinoči prijavka k meni pomočnik Benko, da ga nekaj ščiplje, in zadnji kanec mi je iztisnil iz steklenice.« Pa si je kar z roko otrl rdeči nos. »Da je tak mraz!« je nato pripomnil Nande. »V tej grapi je zmerom, kakor da piha iz vseh ledenic!« je menil gozdar nekam nejevoljno, prižigajoč si pipo, V duhu je že sklepal, da bo jemal natančno mero. »O, stari je ves drugačen,« je poudarjal sam pri sebi, »on nas že doma opije.« Toda preden so začeli meriti, je bil mož vse Židane volje: »Tako kreditnega požirka pa tudi stari ni prinesel; o, se vidi, kako je zdaj mladi svet razvajen,« je mrmral sam pri sebi ter udaril s kleščami po čoku: »Prvi! Pet in trideset, pet metrov, tri ničle, gospod asistent!« To je pomenilo, da je to prvi hlod, da je pet in trideset centimetrov debel, pet metrov dolg ter zelo nakazen in črviv. Benjamin je prikimal in zapisal. Nande ni rekel nič ter udaril številko; starec si je pa mislil: »Eno ničlo bi svetnik gotovo odtrgal, Malik vsaj en centimeter; stvar se vidi kakor svaštvo. Kdo bi tako za las gledal!« »Drugi! Dvajset, štiri metre!« »Nič ničle?« se je oglasil Nande. »Nič, gospod Malik,« je resno dejal gozdar. »Drobno je in ne pride tako v poštev. — Ta bo še bolj stiskal kakor stari!« si je mislil. Merili so, skakali čez veje, plazili se po skalah, skozi grmovje in preseke, trgali z obleke mačice in robidovje. Kar je stari gozdar dejal, je obveljalo, on sam pa je bil zadovoljen sam s seboj: »To je predober gospod ali pa bo v svaštvu!« In da bo v svaštvu, je bil prepričan pri kosilu, ki sta ga pripeljala hlapec in Poldka. Sedli so okoli debelega panja in gozdar je v hipu presodil, da ni v gozdu še nikoli kaj takega pognalo iz tal. »Po tem skakanju se človek utrese,« je dejal, ko je odrezal velik kos kruha. »Doma za mizo bi se kar sramoval.« »Pa urežite še!« se je smejala Poldka in stregla. »Kako vse drugače je sredi gozda. Pravzaprav ste srečen človek!« »Zdaj ta hip ni nobene sile,« se je brisal po čelu. »A včasi se zaveseliš, če najdeš polšino. Glejte, gospodična,« je dejal, »tamle v deblu luknjo, tam je še živa pečenka. Kolikokrat mi je že prav prišlo na poti.« »To je zanimivo!« je dejala, ozrši se Benjaminu v oči. Bila je oblečena v rdečo bluzo, na glavi je imela rdečo kapo in izpod nje so ji silili temni lasje. Kakor oglje so ji žarele temne oči pod težkimi obrvmi. »Meni se je že vse mogoče pripetilo,« je menil gozdar smehljaje se, kajti pogled je bil zapazil. »Sicer pa je vse zanimivo. Doli na Strelovcu sem se bil zapletel v skopec za lisice, tam gori pod onimi črnimi skalami sem se bil vdrl; čevelj sem si bil razrezal z noge.« »Mene bi bilo tako samo v gozdu strah!« je menila Poldka. »Toda izlete, ah, izlete! Začeli bomo z izleti!« »Če ni grlo suho, že gre!« je dejal Brence ter zvrnil kozarec vina. Po kosilu je postal starec zaspan; Poldka je šla stikat za malinami. Nande in Benjamin sta sedla v senco ter prižgala cigarete. Solnce se je baš uprlo v reber ter grelo v pobočje. Daleč pod seboj sta videla Vipavsko dolino in Kras; Čaven je imel obrvi, okoli vrha se ga je oprijemala razcefrana megla. Nande je razgrnil časopis, ki ga je bila prinesla Poldka; Benjamin je skrivaj sledil njeni rdeči bluzi v skalovje. Kakor da se mak pomika v malinčevju. Sredi čitanja se je Nande glasno zasmejal: »In že zopet! Ali veš, prijatelj, da te ljudje nekaj sumničijo?« »Mene?« se je začudil Benjamin. »Brez zamere! Da se ženiš!« Benjamin je zardel, kakor bi ga bili zalotili pri tatvini. »Ne še!« je odvrnil. »Saj se ne moreš niti ubraniti, če začno ljudje goniti svojo. Kar naenkrat sem slišal, da inseriraš. Mene je hotel smeh razgnati. In danes je spet tu!« Pomolil mu je časopis. »Na, beri!« Benjamin je segel po listu in nato dejal: »Vrag! — Toda jaz nič ne vem!« »Saj to vem tudi jaz, drugače bi ti ne bil pokazal; a še danes zjutraj je nekdo omenil to stvar v naši trgovini. Taka reč se raznese kakor smodnik. In ljudje verjamejo,« Benjamin je bral vdrugič in prebledel. »Ali si je kdo dovolil šalo, ali kaj! — Kadar se bom ženil, bom vprašal osebno in ne po inseratih!« »Saj sem tudi jaz tega mnenja!« je zatrdil Nande. »In če bi se zdaj nameraval ženiti, se ne bom!« »Jaz pa pravim ... ne, pravzaprav imaš ti prav!« mu je potrdil. A po premolku je menil: »Ne, jaz bi se pač nalašč! Toda z druge strani — za enkrat se bi tudi jaz ne!« je nazadnje dejal in vrgel cigareto stran. »Neumnost!« je vzkliknil Benjamin ter odložil časopis. »Neumnost, kajpak!« je potrdil za njim Nande. Benjamin pa je takrat stisnil pest in si dejal sam pri sebi: »Zdaj se pa nalašč še to jesen oženim, da bo mir!« _ .fcjj Tisti hip se je iz skalovja razlegel prestrašen krik. Benjamin je obstal in se ozrl, Nande je planil pokonci. »Poldka!« »Zdi se, kakor da se ji je udrlo med špranje, ali kaj!« »Ali je pa videla slepčev rep, če ne cele miši,« je menil Nande. »Ne, kakor bi visela med skalami!« je trdil Benjamin. »Nande!« se je oglasilo z rebri. »Kaj?« je vprašal počasi brat. »Na pomoč!« »Saj sem dejal,« se je nasmehnil Nande. »Žaba je, boš videl, da je žaba.« Benjamina pa je njegova hladnokrvnost pogrela. »Na pomoč!« »O, mili Bog, saj že grem,« je odvrnil Nande, kakor bi se pogovarjal, Benjamin ni čakal počasneža. Njen glas mu je tako proseče zvenel v ušesih, da se je obrnil ter z naglimi koraki in ves zasopljen lomil dračje s težkimi čevlji. »Kaj je?« je lovil sapo, ko je dospel do nje. Poldka je visela na komolcih nad ozko špranjo in bila že vsa zaripla v obraz. Preperelo dračje in listje se ji je vdrlo, ko je hotela do velike maline med skalovje. »Gospod Benjamin,« je zaprosila, »jaz, jaz ne morem vzeti noge iz špranje ... o, moj Bog, in če se spustim, se sploh ne rešim .. .« »Dajte roko, gospodična.« »Ne morem — in noga, noga ...« »Nande!« je poklical. »Kajne, da imam prav!« se je zadovoljno oglasil par sto korakov niže v grmovju, »Podvizaj se!« »Če pa sam ne morem skozi to vražje robidovje. Jaz zmerom pravim: ženske naj ostanejo doma.« Prišedši bliže, je dejal; »O, ali telovadiš?« Poldka pa je izpreminjala barvo in ječala: »Noga, noga ...« Nande se je zresnil, ogledal je naglo ves položaj, nato pa nejevoljno menil, kakor bi se sramoval prejšnje brezbrižnosti: »O, ti nerodna ženska, ti. Primi, prijatelj, za roko!« »Pravi, da ne more,« Poldka pa je tiščala ustne in samo trdila: »Ne, Nande, najprej noga, noga — najbrž je zlomljena, ker tako boli. O, daj, Nande, daj!« »Kaj bo zlomljeno!« je menil osorno, da bi jo tolažil, dasi je že sam prišel na to misel. Pripognil se je ter je izpodnesel oster kamen, ki ji je tesnil nogo, in nato dejal: »Benjamin, primi jo za roko!« »Nande, padem!« Benjamin je stal ves neroden in v zadregi poleg nje ter si ni znal pomagati. »Dajte mi roko, prosim!« »Padem, padem .. .« je jecljala med smehom in solzami prestrašeno. Ni pomagalo nič; moral se je skloniti; prijel jo je pod pazduho in jo dvignil. Vsa kri mu je šinila v glavo, roke so mu strepetale. »Že dobro; zdaj je dobro!« je dejal Nande. Benjamin jo je hotel izpustiti, a Poldka se je opotekla, ker jo je zabolelo. »Ne spustite!« je zaprosila in na obrazu se ji je začrtala bolečina. Benjaminu pa so zatrepetale roke, kakor bi imel mrzlico. Položil jo je na dračje ter si nato obrisal pot z obraza. »Vendar,« je dejal, kakor bi bila to najvažnejša in najprikladnejša beseda v tem hipu. »Ali boli, gospodična?« Poldka je uprla trpeči pogled vanj in dejala: 26* »Noga je zlomljena, tu v gležnju!« »Bomo videli!« je dejal brat in pokleknil, da ji odveže čevelj. Ko ga je hotel sezuti, je zaječala in ga prijela za roko: »Ne, ne, ne, Nande, ko me tako boli!« »Pa ga razrežimo; čemu nosiš tako ozke čevlje,« je godrnjal brat. »Ozke čevlje in pa v robidovje!« »Kdo je vedel,« je obupno dejala in s strahom ogledovala nogo. »Pa razreži!« Toda ko je izvlekel nož, se ji je čevelj zasmilil. »Ne, ne — če me zbodeš.« »Pa poizkusimo sezuti,« je dejal Benjamin. »Da, da, sezuti!« »Če ne morem!« je nejevoljno odvrnil brat. »Pa razreži torej!« A Nande jo je še enkrat poizkusil sezuti; ker je zaječala, je prerezal čevelj in ji rešil nogo iz njega. Benjamin je nemo zrl nogo, ki je bila tako lepa in majhna. Nande jo je obtipal za gležnjem, deklica je vprašala počasi in polglasno; »Ali je zlomljena? Tako boli!« »Sodim, da je zvinjena ...« »Samo da bi do nedelje bila dobra ...« je dahnila ... »Bo že!« je odvrnil kratko. Nato se je oprijela obeh okoli vratu in sta jo nesla na voz. Hlapec si je ves preplašen in začuden mel oči, Benjamin si ni upal dihati; srce mu je glasno bilo, po žilah mu je gorela in plala kri. Kadar je skočil čez majhen obronek, je Poldka zamolklo zaječala in Benjamin je ponavljal venomer: »Saj bomo kmalu pri vozu, saj bomo kmalu pri vozu.« Dela sta jo na voz, podložila ji nogo, da bi je ne treslo. Nande je še naročil: »Obkladke s svinčeno vodo, reci mami, in potem kar po zdravnika.« Deklica je segla Benjaminu v roko in mu pogledala v oči: za hip sta roki obstali. Hlapec je pognal. Ko je voz zavil med smreke, si je Benjamin potegnil z roko preko čela, kakor bi si nekaj klical v spomin. Šli so zopet merit. »E, špranje, špranje ...« je modroval stari gozdar. »Skozi listje se vdere in človek naenkrat obtiči... Tri tisoč sedemnajst, dva tisoč štirideset, pet metrov; kakšen lep kos: pol voza kubikov, gospod Malik!« je pohvalil hlod in stisnil klešče. Benjaminu so pa vsak hip zlezle vse številke v eno samo ničlo; večkrat je moral povprašati za debelost in dolžino; misli so mu uhajale na cesto in na ovinek, kjer se je skril voz, in roke so mu trepetale od neznane mrzlice. — Gospa Amalija pa je proti večeru šla od notarjeve gospe ter premišljala, kje bi naročila sladkorja. Dosedaj je jemala pri Maliku, a od zadnje noči je občutila pred temi ljudmi zoprn strah in nezaupnost. Zavedaje se, da bi vzbudilo kupovanje kje drugje pozornost v trgu, je nazadnje stopila v trgovino. Gospa Brigita je stala za mizo in uslužno zažgolela: »O, Amalija, kako prav, kakor bi te klicali. Oh, ti ne veš, z otroki je križ. Poldka si je skoraj zlomila nogo, malo je manjkalo . ..« Gospa Amalija se je neprijetno stresla ob tem imenu in vprašala: »Kje pa?« »Saj pravim: otroci so otroci. Po vsej sili je hotela, da pelje kosilo. Jaz pravim: Ne, naj gre Dana! Ona pravi: Ne, jaz pojdem! In jaz: Ne! ona: Da! In ona: Ne? in jaz: Ne! pa se ti vrže v solze, in ker je Dana tudi malo slaba, sem jo pustila. Da sem vedela! Nazaj jo je zdajle pripeljal hlapec; jaz sem vsa iz sebe. Pojdi, pojdi malo pogledat!« je hitela. Gospa Amalija je šla za njo. Poldka je ležala na platnenem naslonjaču in že vsa zadovoljna čitala. »Kako je?« je vprašala gospa Amalija. »Zdaj je dobro, a da me niso rešili tako hitro, bi bilo slabše.« »Kaj ste pa delali?« »Brala sem maline, pa se je izpodmaknil kamen in listje; jaz sem zdrknila v špiljo. Da ni bilo gospoda Benjamina, bi sploh ne bila prišla več iz precepa,« je nedolžno in navdušeno pripovedovala deklica. »Benjamina? Kako pa to?« je obstala gospa Amalija, kakor bi jo bil kdo treščil po glavi. »Kje pa?« »Z Nandetom merita in peljala sem jima kosilo!« »A tam? Seveda tam!« je potrdila gospa Amalija. »Ali je? . .. Kaj je dejal zdravnik?« »Smejal se je, pravi, da ni zlomljena niti izpahnjena; mišičevje je malo pretegnjeno, ker sem udarila ob kamen. Toda iz začetka je bolelo — saj sta me morala gospod Benjamin in Nande nesti na voz.« Gospo Amalijo je pretreslo, kakor da bi jo oblival z mrzlo vodo; vsaka beseda ji je bila kakor šivanka v srce, in ona se ni smela ne odmakniti, morala je sedeti in trpeti in poslušati dolgo hvalo gospe Brigite na njenega sina. Prišedši domov, je osorno zavpila dekli: »Pojdi po sladkor k Maliku!« Nato se je zaprla v sobo, obstala pred zrcalom in stisnila pesti in obrvi: »Tako! Zdaj jo že mečeš za njim, toda zaman, dokler sem jaz tu!« V istem hipu se je zazdela sama sebi stara: pramen sivih laš ji je silil na čelo. (Dalje prihodnjič.) Roparji na slovenski zemlji, Zgodovinske drobtine. — Zbral Leopold Podlogar. ajduška družba je imela svojega poglavarja; nazivali so ga »haramba.ša« ali »vojvoda«. Imel je neomejeno oblast, brezpogojno so se mu pokoravali. Kazen za vsak upor je bila smrtna, za vsak prestopek pa telesna kazen (batine) ali izključitev od deleža pri plenu. Harambaša je sprejemal v družbo nove ude, določeval čas in kraj sestanka ali roparskega napada. Njegovi zaupniki so v ponočnih urah trkali na okna razkropljenih hajdukov in jih klicali: »Ajdmo!« ali »Ajdmo na haj-duštvo!« Pogosto celo domači niso vedeli, kaj to pomeni. Izginil je iz te ali one hiše ali družine gospodar, izostal nekaj dni, ne da bi kdo vedel ali slutil, kam je odšel. Ko so menili, da hodi po sejmih in kupčijah, je hajdukoval. Po vaseh in trgih so imeli hajduki podkupljene vohune: berače, nezveste posle, denarja pohlepne kmete, celo krčmarje. Njihova naloga je bila, poizvedovati, kod bi se izplačalo ropati, kje preti nevarnost. Ni čudno, da sosed sosedu ni zaupal, boječ se, da ni morda zaveznik hajdukov. In če je tudi kdo pri vlomu in ropanju spoznal domačina, če je bil prepričan, da je hajduški tovariš, se ni upal ovaditi ga, boječ se, da ga ne umori ali mu spusti na streho rdečega petelina. Po končanem ropanju je harambaša delil plen. Brez pritožbe se je moral vsak zadovoljiti z določenim deležem. V ta namen so se shajali najrajši v podružnih cerkvah na samotnih krajih. Zunaj je stala na daleč razpostavljena straža, znotraj so pa kurili, pekli, jedli, popivali in prepevali kakor junaki po dobljeni zmagi. Poljanska banda hajdukov je zahajala v cerkev sv. Duha na hribčku Parga. To cerkev so večkrat oropali, onečastili, oskrunili in slednjič tako razdejali, da se je božja služba za več kot sto let opustila. Šele 1. 1861 so Dolenjeložani cerkev popravili in priredili za božjo službo. Šumberški hajduki so zahajali v cerkev sv. Miklavža v šentjernejski župniji. Valvazor pripoveduje, da so soseščani iz strahu pred hajduki sneli zvonove, pobrali mašno obleko in odpeljali vse v Šent Jernej. Kadar je bilo gori sv. opravilo, so vse potrebno, tudi zvonove, peljali k cerkvi; po končanem opravilu pa zopet vse odpeljali. Tudi to cerkev so oskrunili hajduki; božja služba se je opustila do novejših časov. Še huje se je godilo sv. Jederti na Gorjancih. Sem so pa zaganjali konje, ugrabljeno govedo in ovce — torej v hajduški hlev, ki so ga skoraj popolnoma porušili. Če smemo verjeti ustnemu izročilu, je zadela enaka usoda tudi cerkvico na Plešivici v adlešički župniji. Hrvaški hajduki so imeli svojo cerkev na Lipovici. Po večkratnem hajdukovanju so se podajali posamezni hajduki v oddaljene kraje. Tam so naropano blago prodajali sami ali pa so ga oddajali zaupnim in zanesljivim odjemalcem po vaseh, trgih in celo v mestih. Zoper tako kupčijo je strogo nastopala vlada. Prijela je vsakega Uskoka pa tudi druge, ki so prinašali ali tovorili blago od hrvaške strani. Prepričana je bila, da je bilo blago uropano. Tako odredbo je bil izdal v Gradcu že cesar Ferdinand II. 6. julija 1608 in naročil kranjskemu vicedomu, Jožefu Panizolu, Vlaška vas ob turški meji. naj se razglasi po vsej deželi in ostro kaznuje vse, ki bi se ne mogli verodostojno opravičiti. V 17. in 18. stoletju je bilo hajduštvo v cvetju. Napadi so veljali graščakom, župniščem, cerkvam, vasem, trgom, celo mestom. Tudi v 19. stoletju hajduštvo ni ponehalo. Še sredi 19. stoletja so se klatili hajduki po Beli Krajini. Ko se je okoli leta 1850 nastavilo orožništvo, se je začela neumorna gonja za temi roparji. Hajduške družbe so se pač razšle, posamezni pa so kradli naprej na svojo pest. V Beli Krajini so posebno trpele zidanice po oddaljenih vinogradih, kjer so napajali ti možje hajduške ljubice in z njimi uganjali nedopovedljive orgije. Še pred tridesetimi leti, tako pripovedujejo Belokranjci, so lazili okrog berači in trkali z beraško pa- lico ponižno na vrata onih hiš, katera so v zdravih letih kot hajduki oblastno odpirali in nasilno gospodarili. Za par soldov so ti umirovljeni hajduki pripovedovali mnoge zanimivosti iz hajduškega življenja. Škoda, da se je večinoma vse pozabilo in da med mlajšim rodom izumira spomin na tc nemirno in žalostno dobo. Leta 1894, 20. februarja, je umrl v Dobličah pri Črnomlju upokojeni graščinski lovec Janez Majerle, star 94 let. V mladih letih je bil hajduški vojvoda z imenom »B ra vse«. Kot vojaški begun je bil ta hajduk ujet. Odslužil je vojake in dobil službo lovca pri turjaškem knezu. Na smrtni postelji se je poslovil od tedanjega črnomaljskega župnika z besedami: »Jaz sem zadnji poljanskih hajdukov, preživel sem vse tovariše.« B. Gorenjska nadloga. Ob istem času, ko so nadlegovali Dolenjce hajduki, so rogovilili po Gorenjskem rokovnjači. Bili so po večini domačini. Starim očancem so še v spominu. Jurčič je njim v spomin spisal povest »Rokovnjači«. Josip Benkovič nam je podal v Domu in svetu (1890) dovršeno karakteristiko rokovnjačev. Kdor se hoče natančneje seznaniti s to zloglasno zalego, naj seže po obeh spisih in poišče še oni letnik Domoljuba, kjer našteva rajni pisatelj Peter Bohinjec celo vrsto rokovnjačev imenoma in opisuje njih rokovnjaško delovanje. Hajduk je bil vse kaj drugega kakor rokovnjač. Hajduk je vzel in odnesel, kolikor, kar in kjer se je dalo. Pustil ni ničesar, kar je bilo sploh kake vrednosti. Na hajduštvo ni hodil sam, ampak v močni družbi. Ta je najprvo pregnala domače, če se ji niso sami prej umaknili. Srečni oni, ki jim niso prišli na oko, postrelili so vse. Posebno so pazili, da so dobili v roke gospodarja. Tega so mučili na žive in mrtve, da jim je pokazal vse svoje zaloge, posebno še denar. Godilo se mu je, kakor svoj čas čarovnici na tezi ali na čarovniškem stolu. Malokaterega so izpustili živega iz svojih pesti. Če je ostal pri življenju, so ga navadno vzeli seboj za varstvo lastne kože. Domači ali vaščani si niso upali hajdukov napasti ali za njimi streljati, ker je bil v smrtni nevarnosti gospodar. Vedeli so, da bo gotovo ustreljen, če se hajduku le en las skrivi. Rokovnjač ni rad prelival krvi; le v skrajni sili, ko je šlo njemu samemu za življenje, se je skušal rešiti, kakor je vedel in znal. S težko gorjačo oborožen je navadno stopil v hišo. Zaloputnil je za seboj vrata, se naslonil nanje, potrkal trdo z gorjačo ob tla in molčal. Gospodar ali kdor je bil doma, je razumel, kaj to pomeni. Tako je rokovnjač prosil ali bolje — zahteval. Urno so ga vprašali, česa želi; zahtevano je prejel brez prerekanja in obotavljanja, sicer bi bila zapela gorjača po plečih. Da bi kdo domačih rokovnjaču delal silo, ni prišlo nobenemu na misel. Vsak je dobro vedel, da rokovnjač ni sam, ampak ima blizu za seboj tovarišijo. Ko je prejel po volji, je spravil v svojo malho in odšel. V hiše siromakov ali revnih kmetov ni pohajal, razen, če je slučajno potreboval prenočišča. Večkrat pa se je oglasil v imovitejših hišah. Rokovnjač je bil praktične vrste komunist. Ni mogel trpeti, da bi se kdo mastil ob obilnem premoženju, siromak pa naj bi stradal. Gledal torej ni na to, da bi obogatel, ampak da bi le udobno in lahko živel. Rokovnjaška družba je imela svoje skrivališče v skritih dolinah, v temnih gozdovih in samotnih gorah. Tam so imeli svoja zborovanja in rokovnjaške veselice. Ljudskega napada se niso bali. Da jim ni prišla svetna oblast do živega, za to so skrbele straže. Da ne bi prišli v roko pravice na svojih rokovnjaških obiskih, za to so pa skrbele njih ženske, rokovnjaške ljubice. Te so kot beračice prehodile vsa pota, oblezle vse vasi, poizvedele vse novice, potem pa dajale domenjena znamenja za dobre in hude ure. Pisana ruta na smreki — nevarnost! Bela cunja na plotu — varno! ali kaj podobnega. Kadar so čutili, da se bliža nevarnost zbirališču, niso bili preveč zbegani. Njih brlogi in skrivališča so se nahajala navadno na meji dveh sodišč. Par stre-Ijajev so se pomaknili dalje, pa so bili varni. Sodišča namreč niso trpela, da bi smeli varnostni organi stikati preko meje svojega okrožja. Roparji rokovnjači pravzaprav niso bili; smemo jih pa imenovati sodrgo potepuhov, delomržnežev, ki so se živili od rokovnjaškega beračenja in tatvine. Tudi tedanja vojaška uprava je rodila nebroj rokovnjačev. Čuda ni, saj je moral v preteklih dobah vsakdo, ki je oblekel vojaško suknjo, biti vojak, dokler je bil za rabo, do onemoglosti. Zato so se odtegovali vojaškim naborom (skrivači), tudi od vojaštva jih je veliko pobegnilo (dezerterji), posebno ob času mobilizacije. Doma držati se ni kazalo; šli so med rokovnjače, kjer so prejeli »list svobode«. Med to družbo je bilo večkrat mnogo izprijenih študentov. Prav zaradi teh tičev niso mogli dobiti potujoči duhovniki v dobi rokovnjačev po župniščih v poznih urah prenočišča. Poprosili so zanj po tedanji navadi v latinskem jeziku — pri zaprtih vratih, pa navadno dobili odgovor: »Apud nos etiam latrones latine loquuntur« (Pri nas govori latinsko vsak ropar). Tudi domači fantje so potegnili med rokovnjače, kadar so si po gorenjski navadi pretrdo segli v lase. Da so ušli zaporu, rajši med rokovnjače! Pobegi iz kaznilnic in zaporov so delali isto. Ljudstvo je nadelo rokovnjačem značilna imena. Loški glavar Ivan Nepomuk grof Edling je dal objaviti 2. aprila 1776 razglas, da ne smejo dajati podložniki loškega gospostva prenočišča sumljivim beračem, malharjem, plajšarjem, rokovnjačem in štekljačarjem (Mauchern, Plaischuren, Rokounatschen und Ste-klatschern). Tudi prepoveduje razglas, shranjevati takim ljudem blago, ga kupovati ali prodajati. Ta razglas imenuje rokovnjače: 1. sumljive berače — nasilni berači. 2. malharje = torbar, mavhar. Iz torbe je gledal vrat steklenice, v kateri je bila pijača, navadno žgana. 3. plajšarje = plaščarji, klateži, potepuhi v raz-ciganjeni obleki, odeti v cape in raztrgane plašče. Namesto plašča jim je bila dobra razcefrana solna vreča. 4. rokovnjače — rokovnik. O njih so pripovedovali, da režejo dojenčkom roke, ki jim svetijo v temi kakor luč. Konec prstov so neki nakapali voska in prižgali. Svetlobo luči so baje videli v temi samo rokovnjači. 5. štekljačarje = štekljač. Štekljača je močno okovana palica s kovanim žrebljem na koncu, kakor jo nosijo krošnjarji. S tako palico so rokovnjači prosili. Nekaj glasovitih rokovnjačev bomo srečali v zadnjem poglavju in se prepričali, da nekatere rokovnjaške družbe ali zadruge niso zaostajale v nasilnosti in grozodejstvih za hajduškimi. Vodili so jih možje, ki so bili prišli tako daleč navzkriž s postavami, da jim ni bilo pričakovati nobene milosti, zato je tudi sami niso poznali. Dimež, Veliki Groga, Črni Jurij, Nande, Hudi Kljukec i. dr. so imena, ki so omadeževana z nečloveškimi grozodejstvi. To že niso bili več rokovnjaški tatovi in nasilneži, ampak poživinjeni izvržki človeške družbe, strašna šiba za vsak kraj, kamor so se priklatili s svojimi enakovrednimi tovariši. Kdor od teh je prišel pravici v pest, je kmalu visel. Zato pa so ti rokovnjaški hajduki smrtno sovražili ljudi, ki bi se drznili prijeti jih, naznaniti oblastem ali jih pomagati loviti. Kjer so kaj takega pričakovali, tam so znali spraviti s poti vse in se niso zdržali nobene, še tako nečloveške grozovitosti. Zato pa so postopali enako pri svojih ulomih, ropih in pobojih. C. Notranjska nadloga. Na Notranjsko in iz Notranjske dalje v deželo so pohajali istrski, čiški in vsakovrstni drugi roparji. Po Čičariji in deloma po Istri je bilo veliko ljudstva uskoške krvi, ki so se po končani turški sili vdali roparskemu življenju. Srednjeveško tako cvetoče trgovsko občevanje Kranjske s Trstom, Reko in istrskimi mesti je bila popolnoma zadušila turška sila. V 17. stoletju pa se je trgovina zopet naglo razvila, posebno v Trst in Reko potem, ko sta bili obe mesti proglašeni za svobodni luki (1718). Domači in tuji trgovci so smeli neovirano trgovati in izmenjavati blago. Tudi trgovina iz drugih avstrijskih dežel se je obrnila v to smer, zlasti preko Koroške. Čiči in Istrani so začeli napadati trgovce s tako silo, da si ni upal nihče na trgovsko potovanje razen z oboroženim spremstvom. V ta namen so vzdrževali notranjski gradovi (n. pr. Šteberk) in istrski oboroženo moštvo, ki je bilo trgovcem kot varno spremstvo vedno na razpolago. — Čiče imenujejo tržaški leto-pisci najhudobnejše ljudi (gens pessima); nič lepše ne označujejo Istrane. Po votlinah tolminskih hribov in gora so se skrivali vojaški begunci in pobegli kaznjenci. Spravili so se od časa do časa v tolpe, ki so udarile na našo stran. Ropali so, plenili, odvajali seboj ljudi, seveda le bogate, katere so izpustili proti visoki odkupnini. V naši deželi se je začelo že ob koncu 17. stoletja priseljevanje Italijanov. Po mestih so zavzeli vsemogoča mesta in službe kot uradniki, zdravniki, trgovci, obrtniki, po deželi pa kot poštarji, zidarji, kamnarji; po gradovih so dobili službo iz Italije pobegli banditje (roparji, tatovi) ali pa so jih graščaki nalašč za ta posel od tam naročevali, kar je bilo že omenjeno. Po Goriškem in Furlanskem se je bila razpasla strast ponarejanja denarja. Ob razviti trgovini v obmorskih mestih so imeli menjevalci ponarejenega denarja velikanske dohodke. Če so prišli ti škodljivci oblasti v roke, so bili brez izjeme vsi smrtno kaznovani. Preganjani so ubežali čez mejo in se preživljali z ropanjem. Nasilstva in umori so postali tako pogosti, da mirni ljudje niso imeli varnega zavetja niti v lastni hiši, da celo v cerkvi ne. Grajska sodišča so ujete hudodelce-roparje obsojala na smrt. Če so pa tam slutili ali čutili, da bi dobili od sorodnikov ali tovarišev visoko odkupnino, so stvar kaj spretno pomečkali in hudodelca skrivaj izpustili, kakor hitro so imeli odkupnino v rokah. Neredko je grajska gospoda prisilila, seveda tajno, sorodnike ubitega ali oropanega, da so se s hudodelci pogodili za odškodnino. Zastonj sodišče tega ni storilo. Ko je dobilo plačilo in oškodovani odškodnino, pa so spustili tička iz železne kletke na svobodo, kjer je znova začel, kar je pred kratkim moral opustiti. Kadar se gospoda po gradovih ni mogla na ta način okoristiti s hudodelci, so jim prizanesli z vislicami in jih odpeljali v Benetke, kjer so prejeli od vsake osebe 30 beneških cekinov in vse stroške potovanja povrnjene. Pa še od teh večina ni prišla na beneške galeje. Kje na odgonskem potu so roparja prav z lahktoto odkupili njegovi tovariši, da so le pokazali polne mošnje denarja. Prav prekanjene tičke te vrste so pa kar po gradovih obdržali in jih uslužili kot tajne grajske roparje. Take roparske bande so bile še posebno predrzne. Iz 1. 1735 imamo poročilo, da se je ena te vrste priklatila celo do cesarskega letovišča v Laksenburgu. (Glej Dimitz, G. Kr. III. 477, IV. 161, 451.) (Dalje prihodnjič.) Pregled naše umetnosti, Viktor Steska. (Nadaljevanje.) rst. V škofovi kapeli: sv. Frančišek As. prejema dovoljenje za porcijunkulski odpustek. Tunice. Pod korom: sv. Izidor se priporoča Mariji. Veles' Umetni dež. Mladika 1923, št. 9. 27 Pisano polje. Naše Prekmurje. Dr. M. Slavič. (Nadaljevanje.) Prekmurci govore slovenski jezik v svojem krajevnem narečju. Ker slovenskih šol niso skoro nikdar imeli, zato se v šolah niso učili pismene slovenščine. Ljudje so se naučili pismene slovenščine skoro edinole s čitanjem knjig Družbe sv. Mohorja in slovenskih molitvenikov. Pred svetovno vojno je bilo okoli 200 Mohorjevih družbenikov. Ti so torej čitali pismeno slovenščino. Drugi pa so čitali prekmurske knjige, pisane v prekmurskem narečju, ki je jako podobno panonsko-slovenskemu narečju štajerskih Slovenskih goric in Murskega polja. Kakor so pisali nekateri štajerski panonski Slovenci v svojem narečju, ko še pismena slovenščina ni splošno prodrla, tako so tudi prekmurski pisatelji pisali v svojem domačem narečju, ki so se ga naučili pri domačem ognjišču. Začetek za to samostojno prekmursko slovstvo so naredili prekmurski protestantski pridigarji, ki so začeli prestavljati protestantske katekizme in druge verske knjige iz madžarščine ali nemščine v prekmursko narečje. Prva prekmurska knjiga, »Gjorski kate-kizmus«, je izšla 1. 1715. Zato je prekmursko slovstvo še komaj 200 let staro in obsega okoli 100 knjig in knjižic, po-največ verske vsebine. Največje slovstvene vrednosti je prestava Nove zaveze protestantskega župnika Štefana Kuzmiča (| 1779) in prevod nedeljskih evangelijev katoliškega župnika Mikloša Kuzmiča (•}• 1804). Za zgled, kak je ta prekmurski jezik, vzemimo »Oče naš« iz 9. poglavja evangelista Luka, kakor ga je prestavil Štefan Kuzmič. Pri tekstu je spremenjen samo pravopis. Prekmurci so bili namreč pod vplivom madžarskih šol; zato so vzeli tudi madžarski pravopis, ki nima pri našem č itd. strešice, ampak po dve črki, č = cs (zato pa se naš »s« izgovarja kot »š«). »I prigodilo se je, gda bi bio on vu nikom mesti moleči, kak je henjao, erče niki z vučenikov njegovi njemi: Gospodne, vči nas Boga moliti, liki je i Ivan navčo vu- čenike svoje. Erče pa njim: Gda molite, ercite: Oča naš, ki si vu nebesaj, sveti se ime tvoje, pridi kralestvo tvoje, bojdi vola tvoja, kako v nebi, tak i na zemli. Kriiha našega vsakdenešnjega daj nam ga vsaki den. I odpusti nam grehe naše, ar i mi odpustimo vsakomi, ki je nam dužen. I ne pelaj nas vu skiišavanje, nego oslobodi nas od hii-doga.« Iz tega primera se vidi, da ima prekmurski jezik sicer nekaj posebnosti (n. pr. v nebesaj, namesto nebesah ali nebesih, njegovi namesto njegovih itd.), vendar pa spozna vsak človek, če količkaj pozna slovenščino, tudi brez vse jezikovne izobrazbe, da je to slovenski jezik. Ne tako Melič in Mikola. Da bi zagovarjala na mirovni konferenci pripadnost Prekmurja k Madžarski, sta se postavila na stališče, da je prekmursko ljudstvo poseben narod z imenom »vendski« narod, ki ima svoj poseben »vendski« jezik. Pri tem sta povzdigovala vendski jezik in vendsko slovstvo nad »slovenskega«. O slovenskem jeziku pravita, da je ponemčen in pod vplivom češkega jezika, »vendski« pa da je ohranil svojo staro Prekmurska hiša. čistost; zato trdita celo, da je dati »vendskemu« slovstvu prednost pred »slovenskim«. Doslovno pravita v omenjenih »Opazkah«: »Nikakor se ne more istovetiti vendski jezik s slovenskim jezikom, prav tako kakor ne nemški s holandskim.« V istotako omenjeni »Spomenici« pa stoje trditve: »Vendski jezik spada brez dvoma k družini slovanskih jezikov, toda cn ni istoveten ne s slovenskim ne s hrvat-skim ali srbskim. Brez dvoma se približuje najbolj slovenskemu jeziku . .. Med obema jezikoma je razlika skoro tako velika kakor med francoščino in italijanščino.« Na podlagi takih opomb pride »Spomenica« celo do trditve, »da se v etnografskem (narodnostnem) oziru vendski narod ne more smatrati za slovanskega«. Katoliška cerkev v Beltincih. S takimi zmotami je skušal Mikola v svojem iridenti-stičnem mesečniku »Domovina« v Budimpešti vplivati tudi na razmejitveno delo. Ko je prišla razmejitvena komisija na mejo vprašat, kake narodnosti so, je zastopnik ene vasi v jugoslovanskem ozemlju res rekel, da je Vend. Iz tega sicer nič ne sledi. Pri Madžarih in pri Nemcih se je za Slovence, kakor tudi za nekatere druge Slovane, rabil izraz »Vend«. Vendar pa se prekmurski Slovenci sami niso imenovali Vende v slovenskem jeziku; če so govorili madžarski, so seveda v madžarskem jeziku sebe zaznamovali »vend«, ker Madžari izraza »Sloven« niso rabili do najnovejšega časa. Zanimivo je bilo tudi to, da so zastopniki slovenskih obmejnih vasi, ki so ostale v madžarskem ozemlju, odgovarjali brez izjeme, da so »Slovenci«, in niso nikoli rekli »Vendi«. Sploh so ti rabski Slovenci odločno izjavili, da so Slovenci. To se je Angležu celo čudno zdelo in je vprašal: »Ali ni nič rojenih Madžarov?« Odgovorili so mu, da čistih rojenih Madžarov ni. Na vprašanje, ali so torej v vasi vsi enaki, so rekli: »Da.« Na ta način je bilo več Slovencev dognanih, kakor jih je bilo v statističnih podatkih. Naj še bo na čast slovenski župniji Gornji Sinik, ki je ostala pri Madžarski, povedano, da so njeni zastopniki izjavili pred razmejitveno komisijo dne 19. septembra 1921, da želijo imeti slovensko pridigo in slovenski katekizem, na kar je rekel njihov župnik Geza Tiill, da sta pridiga in katekizem slovenska. Upajmo, da bo to tudi vedno tako ostalo! Na jezikoslovne razprave Meliča in Mikola se seveda pri mirovni konferenci v Parizu in pri razmejitveni komisiji v Varaždinu nihče ni oziral. Te zmote »vendske« teorije pa naj bodo omenjene v izpodbudo mladim prekmurskim jezikoslovcem, da študirajo svoj »stari slovenski jezik«, kakor ga imenujejo prekmurski pisatelji. Prekmurci imajo dobrega jezikoslovca in poznavatelja prekmurščine. To je dr. Avgust Pavel, sedaj gimnazijski profesor v So-botišču (Szombathely, Steinamanger) na Ogrskem, ki je spisal v madžarskem jeziku lepo razpravo o prekmurskem jeziku. Nabiratelj prekmurskega narodnega blaga, narodnih pesmi, pravljic itd., Štefan Kuhar, je žal prezgodaj umrl. Naloga sedanje prekmurske gimnazijske mladine, ki dobi letos že peti gimnazijski razred v Murski Soboti, bo, da to delo nadaljuje in pokaže prekmurski jezik v njegovi »stari slovenski« lepoti. Da naša prekmurska dijaška mladina razumeva svoj poklic, se vidi iz oklica, ki ga je izdala za praznovanje štiriletnice osvobojenja Prekmurja dne 12. avgusta t. 1. v Beltincih. Tu pravi med drugim: »Polni grozote so bili dnevi madžarskega komunizma in ,,prekmurske republike" ... Naenkrat pa se je raznesla novica, da pridejo bratje, ki so nam enaki po jeziku in krvi in nas rešijo težkega jarma. ,,Konec bo trpljenja, muk,“ se je razlegalo po vsem Prekmurju. Čakali smo rešitelje, a ti se niso prikazali. Ko smo že obupavali in se vdajali težki usodi, je napočil dan osvobojenja. Zasijal je 12. avgust 1919. Ta dan nam je prinesel rešitelje. Veselja, ki je takrat napolnilo naša srca, nočem popisovati, ker sem zato nezmožen. Neki odsev neizmerne radosti je bil sprejem, ki je čakal brate v Beltincih. Ob pogledu na okrašena okna in plapolajoče zastave so se širila naša srca od ponosa .. . Zopet hočemo poklicati v spomin, da je 12. avgust za Prekmurje velik, eden največjih praznikov. Posebno prekmurski dijaki, ki smo po osvobojenju zapustili madžarske šole in šli med svoje brate, da nabiramo zaklade znanosti, ga hočemo praznovati.« (Dalje prihodnjič.) Zlata poroka. Stritarjeva zlata poroka. Dne 15. septembra slavi naš slovenski literarni starosta, pesnik, pisatelj, urednik in oče našega književnega jezika zlato poroko s svojo vdano in ljubljeno družico gospo soprogo Terezijo, rodom Hochreiter. Ob tej priliki mu izrekamo iskrene čestitke. Oktobrska številka »Mladike« pa prinese pesnikovo sliko in sliko njegove soproge. Nove knjige. Aljaževa Slovenska Pesmarica, I. in II. del. Tisk in založba Družbe sv. Mohorja na Prevaljah. III. izdaja. Stane vsak del za ude broširan Din 20-—, za neude Din 26-70, vezan 7 Din več. Nobena zbirka napevov ni zanesla tako na globoko in tako na široko slovenske in narodne pesmi kot Aljaževa Pesmarica. Že II. izdaja je popolnoma pošla, neprestano pa dohajajo nova naročila za Pesmarico. Zato je Mohorjeva družba priredila novo, III. izdajo. Iz te pa je izločila nekaj pesmi, ki jih je povojna doba sama črtala ali pa so jih izločili glasbeniki kol manj prikladne. Namesto njih pa so se privzele v zbirko nove pesmi raznih skladateljev. Za sedaj to izdanje samo objavljamo in opozarjamo nanje za pesem vneto občinstvo. Strokovno oceno priobčimo prihodnjič. Križana usmiljenost ali življenje sv. Elizabete. Spisal dr. Alban Stole. Z dovoljenjem pisateljevim poslovenil p. Hrizogon Majar. III. izdaja. Izdala in založila Družba sv. Mohorja na Prevaljah. Cena broš. za ude Din 18-—, za neude Din 24-—, vez. 7 Din več. Ni bilo brez povoda, da je Mohorjeva družba priredila še III. izdajo življenjepisa te velike svetnice, ki je umela do dna Zveličarjevo zapoved o ljubezni do bližnjega. Zdi se nam, da je za našo materialistično dobo nujna potreba vprav tako čtivo. Slovenci nimamo skoro nič življenjepisov (monografij) svetnikov, ki jih človek bere kot povest in se neslutno v njegovo dušo naseljuje dobrota, ki jo sedanja doba peha v kot. Vse premalo se pečamo s svetniškim, junaškim življenjem in zato tako malo junaških značajev, tako malo poglobljenega, iskrenega krščanstva. Če si s tega stališča ogledamo Elizabeto, se nam bo zazdela velika, heroična in bomo kako preprostost, ki se nam zdi za našo dobo ne-umljiva, lahko umeti in si jo razlagali. — Alban Stolcev jezik je kremenit in zelo težak za dober prevod. V sedanji izdaji je sicer mnogo popravljenega, toda vse še ni. Dolgo in trdo delo bi bilo, da bi se knjiga po izvirniku čisto prilagodila slovenski govorici. — Knjigo toplo priporočamo. C. R. Alojzij Remec: Užitkarji. Kmečka žaloigra v treh dejanjh. 1923. Založila Družba sv. Mohorja. Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja na Prevaljah. Str. 34. Prvi zvezek Mohorjeve knjižnice prinaša Remčeve »Užitkarje«, ki so naročnikom Mladike znani in so v mariborskem gledališču in že na raznih podeželskih odrih lepo uspeli. Remec, ki se je izkazal s »Pavlo« in »Kirko« spretnega dramatika, je posegel s to igro v življenje našega kmečkega ljudstva, med katerim se še vedno odigravajo žalostni prizori, ki jih povzroča »izgovorjeni kot ob odprtem kruhu«. V Užitkarjih je stari Podbregar ob bolehni ženi v boju z ovdovelo snaho, ki je na tem, da se poroči s sinom obsovraženega in sovražnega soseda Smrekarja, in hoče rešiti dom sebi in vnuku Tončku. Ko zaman roti snaho pred prodajo hiše sovražniku Smrekarju, ko zaman išče pomoči in pravice pri sodišču, razsodi v prodanem domu na dan snahine poroke in ženine smrti pravico po svoje: novega lastnika ustreli in pojasni vnuku: »Fant, volka sem te rešil. ..« Remec je to dejanje zanimivo in res dramatsko zapletel in razpletel in osebe tako izklesal, da živijo v vsej pristnosti od prvega do zadnjega. Tudi jezik je pretehtan in naraven. Igra bo dobrodošla vsem odrom, ki so pri izberi dobrih del tolikokrat v zadregi ob naši skromni dramatski književnosti. Dr. Joža Lovrenčič. Družba sv. Mohorja na Prevaljah je izdala v drugi, predelani izdaji »Lisico Zvitorepko«, živalske pravljice za mladino, zbral ravnatelj Josip Brinar. Mladina kakor tudi vsi ljubitelji prirode posegajo s posebnim veseljem po knjigah, ki prinašajo mične dogodbe iz živalskega življenja. Zato se je tudi Brinarjeva zbirka živalskih pravljic tako udomačila med nami, da je ime lisice »Zvitorepke« že postalo v Slovencih obče navadno, kakor n. pr. pri Francozih ime Renard in v Nemcih Reinecke ali pri Srbohrvatih naziv Lija. »Lisica Zvitorepka« ni spisana nalašč za »pridkane« otroke, ampak knjiga je namenjena mladim in starim bravcem (po načelu: Ako pišeš za mladino, ne piši samo za mladino!). Mladim čitateljem prinaša knjiga zabavnih uric, starim pa podaje verno zrcalo življenja. Poleg razvedrila in zabave najdemo namreč v knjigi tudi obilo zlatih naukov za življenje. Kako požrešnost in častihlepnost vodi v pogubo; kako pretkanost zmaguje nad glupostjo; kako doseza lizun čast in slavo, a neroda-poštenjak »nosi le vodo v Savo«: vse tako in še marsikako nam pove — Zvitorepka. »Lisica Zvitorepka« je že nekaj let sem izginila s knjižnega trga in tudi tiste »Slovenske Večernice«, ki so prve prinesle te živalske pravljice v slovenske domove, so že izve-čine raztepene in porazgubljene. Zato bo pač sedanja doraščajoča mladež zopet veselo posegla po novi izdaji »Lisice Zvitorepke« ter se novič smejala in divila spletkam naše pretkane lisičke-sestričke. Cena: broširana za ude Din 14-—, za neude Din 18-70, vezana 7 Din več. Slovenska kuharica. Priredila M. S. Kalinšek, uči- teljica na gospodinjski šoli. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1923. Cena v platnu eleg. vezani knjigi Din 220.—. Tihi samostanski prag je že sedmič prestopila knjiga, ki je plod dolgoletnih izkušenj, truda, skrbi. Kaj hoče ta tako temeljito in z ljubeznijo pisana knjiga? Biti hoče prijateljica mladih in starih gospodinj, pomoč dekletom v službi, da si pridobe boljšega kruha, svetovalka samostojnih uradnic, učiteljic v samotnih gorskih vaseh. Mlada gospodinja na kmetih pride v novi dom, ne pozna mu navad. Rada bi se prikupila možu, starim, družini s kako dobro jedjo, rada bi vpeljala s svojo mladostjo kaj novega, kaj boljšega. Zmeraj ena in ista jed, isti spored otopi okus in utrudi želodec. Človek postane tožljiv. V hiši je vsega zadosti, lahko bi napravila z majhnimi stroški imenitno kosilo, pa kako? Res je že kaj videla, nemara tudi poskušala že marsikaj, toda ona je gospodinja in svet je opravljiv. Ako bo izpraševala, bo izvedela družina in sc posmehovala: »Kuhati ne zna.« Živo čuti mlada gospodinja, da ji je treba prijateljice, ki svetuje in pove, koliko naj vzame tega in onega, kako naj zmeša, skuha in speče, da ne bo namesto žganca močnik, namesto okusne pečenke kamen in namesto posladka oglje; take prijateljice ji je treba, ki pomaga in — molči! Izobraževalno društvo na Brezovici po predstavi »Užitkarji«. — Avtor na sredi. Selca. Na levi strani k »Štoku« (dom Krekovih dedov in matere) spadajoča drvarnica in kos svinjaka. Molči!? Najboljša prijateljica jo raznese, da pohvali sebe. Edina dobra in molčeča prijateljica, draga mlada gospodinja, je knjiga, ona deli modrost in znanje, a ne izklepeče ničesar. Sezi po knjigi sestre Felicite. Nate je mislila, tebi razlaga: »Vzemi, zamesi, skuhaj, speci itd.« Knjiga te preskrbi z vsem poukom kuhinjske vede. Izveš, kaj pomeni panirati in marinirati in druge skrivnosti, izveš, kako se zakolje in pripravi perutnina, divjačina, kako se razdeli prašiček, kako pripraviš svinjsko meso za sušenje, kako imenujemo posamezne dele volovskega in telečjega mesa, spoznaš razne ribe, polže, gobe. Po krasnih slikah boš lahko nabirala gobe, jih kuhala sveže ali sušila; tako boš obogatila svojo mizo s tečno jedjo, ki je skoraj zastonj, pomagala boš pa tudi hiši s prodajo svežih in posušenih ali v kisu shranjenih gob. Izveš, kako pripraviš vseh vrst juhe in prikuhe, od najbolj preproste postne krompirjeve do najokusnejše mesne. Naučiš se zamesiti kvasno in presno, krhko in vlečno testo. Vse vrste pečenk, salat, sadnih jedi, sadnih odcedkov, sladoledov, čajev, likerjev, čokolad, zelenjadnih, močnatih in mesnih jedi — vse so navedene, o vseh povedano, kako in kaj. In potice, kuhi, kipniki, štruklji, bobi, torte! Kar skomina človeka, ko bereš. Koliko vrst je drobnega sladkega peciva, ki je tako priljubljeno v vsaki hiši in tako pripravno, če pride obisk, če greš obiskat bolnega ali zdravega. Kaj pa sadni siri, marmelade (mezge, trjak), sadje v kisu, v sladkorju, v medu? Ali ni vkuhano sadje prava blagodat pozimi, pri bolezni? Preskrbljena si za krst, sedmino, žegnanje. In čarobna skrinja samokuhalnik, ki kuha sama? Kako prav bo prišla v vsaki hiši: Pristaviš, pa greš po svojem poslu, skrinja kuha, in ko je čas kosila, večerje, pristaviš obed na mizo. Tudi stari gospodinji bo povedala knjiga marsikaj. Okus in navade v kuhanju se menjavajo; kar je dišalo dedu, ne gre več v slast vnuku. In popotnik, ki pride iz drugih držav, pohvali sicer tudi naše domače jedi, ljubše mu je pa, če mu postreže gospodinja na način, ki je po Evropi navaden. Zato je zelo važno, da je v knjigi naslikano in popisano, kako se pogrinja miza, kako se podava jed gostu na mizo. Zelo umestni so jedilni listi, iz katerih izveš, kako zvrstiš jedi in kaj skuhaš za postne in mesne dni. Sezite, Slovenke, po dobri in molčeči prijateljici, da bo prihajal gospodar rad domov, da bodo otroci zdravi in družina zadovoljna, da bo šel sloves dobre gospodinje daleč po svetu. Pripomnimo, da ima ta sedma izdaja 309 zapiskov več kot prejšnje izdaje. Vseh zapiskov je sedaj v tej knjigi 2512. Kras in korist knjige so barvne slike gob, 76 po številu, ki jih v prejšnjih izdajah ni bilo. £, F. Slika Krekove rojstne hiše je vzeta iz I. zvezka Krekovih izbranih spisov, ki je izšel te dni. S to knjigo je pričelo društvo Dr. J. E. Krek v Ljubljani izdajati spise velikega organizatorja našega naroda. 1. zvezek obsega mladostno dobo Krekovo: njegov življenjepis od zibelke do doktorata in izbrane spise od njegovega 14. do 26. leta. Kaže nam vzore in boje mladeniča, ki je pozneje kot mož tako rekoč preobra'zil obličje slovenske zemlje. Priporočamo jo ne samo našim društvom in izobražencem, ampak tudi našim kmečkim in delavskim družinam; saj je Krek baš med delavci in kmeti tako rad bival. Knjiga se prodaja v komisiji pri Novi založbi v Ljubljani, Kongresni trg 19, in v drugih knjigarnah in stane nevezana 45 Din, po pošti 47 Din, vezana 56 Din, po pošti 58 Din. Da knjiga že ne bo strgana, ko bodo izšli ostali zvezki Krekovih izbranih spisov, se priporoča nakup vezanih izdaj, zlasti ker je vezava prav lična in razlika v ceni razmeroma majhna. Slovenska ljudska prosveta in kulturna organizacija. (Konec.) Kako silno je razvito med Slovenci društveno življenje, nam najbolje dokazuje dejstvo, da je bilo 31. dec. 1922 vpisanih v društvenem katastru ljubljanske »Pokrajinske uprave za Slovenijo« naslednje število pravno obstoječih društev (izmed katerih je pa seveda nekaj ne- aktivnih); Političnih.................................. . 78' Izobraževalnih....................................726 Pevskih in glasbenih............................ 131" Delavskih...................................... 268:i Strokovnih .......................................486 Šolskih in narodnoobrambnih ..... 343 Športnih......................................... 136 Podpornih in dobrodelnih..........................264 Nabožnih ....................................... 1044 Gospodarskih.................................... 1245 Gasilnih in požarnih..............................461 Znanstvenih....................................... 36 Dijaških.......................................... 64 Raznih............................................ 96 Skupno število vseh društev . . , 3317 1 Tu niso všteti politični klubi in politični odbori, ki jih vzdržujejo razne politične stranke po vseh občinah. ■ Število pevskih zborov je vsaj še enkrat toliko, ker delujejo mnogi pevski zbori kot odseki izobraževalnih in drugih društev. Tu so vštete tudi razne socialistične politične organizacije. * Tu ni vštetih gotovo par tisoč družb, kongregacij in sličnih verskih ustanov. 5 Tu seveda ni všteto na stotine gospodarskih zadrug. Omeniti bi bilo končno še, da so vkljub neugodnim okoliščinam, v katerih so Slovenci živeli, razmeroma dobro preskrbljeni tudi z drugimi kulturnimi ustanovami, ki so običajni zunanji znak vsakega kulturnega naroda. Tako imajo v Ljubljani bogat etnografski, prirodopisni in zgodovinski muzej z velikim arhivom, dalje veliko lice-alno knjižnico (ustanovljeno I. 1793) z okroglo 100.000 zvezki ter z mnogimi redkimi knjigami in rokopisi ter celo vrsto strokovnih in znanstvenih društev, ki izdajajo deloma tudi svoja znanstvena glasila. Ker do zadnjega časa nismo imeli svoje univerze in so bili slovenski znanstveniki razkropljeni po tujini, si svoje znanstvene akademije niso še mogli ustvariti. To jim je deloma nadomestovala »Slov. Matica«, zadnje čase se pa delajo živahne priprave tudi za ustanovitev take najvišje znanstvene organizacije vsakega naroda. Primorski Slovenci so imeli že pred vojno obsežno kulturno organizacijo, ki pa je med vojno seveda hudo trpela, toda zadnja leta jo zopet pridno obnavljajo in razširjajo. Vse te organizacije se pravkar zbirajo v »Prosvetno zvezo« v Gorici, ki obeta postati mogočen kulturni faktor slovenskega primorskega ljudstva. Na Koroškem obstaja še vedno »Slovenska krščanska socialna zveza za Koroško«, ki ima včlanjenih kakih 15 lokalnih kulturnih društev, pri katerih delujejo dramatični, pevski in godbeni odseki, prirejajo predavanja in vzdržujejo ljudske knjižnice. Slovenska telovadna društva ali odseki so bili prepovedani na Koroškem že pred vojno. Tedaj so bile osnovane tudi skoro po vseh slov. koroških župnijah vzorno poslujoče slovenske mladinske knjižnice, ki so bile pa po plebiscitu večjidel uničene. Izdajanje kakršnihkoli slovenskih knjig je danes na Koroškem popolnoma onemogočeno, le »Družba sv. Mohorja«, ki obstaja pravno še v Celovcu (vsa uprava s tiskarno vred se je po plebiscitu preselila na Prevalje), pošilja na Koroško redno slovenske publikacije. Prav lepo kulturno organizacijo imajo tudi ameriški Slovenci, ki izdajajo okoli 15 slovenskih listov ter ustvarjajo zadnja leta lastno slovensko literaturo. Tako so torej dosegli Slovenci, kakor kaže ta kratki in površni pregled, v času dveh, treh generacij z intenzivnim in požrtvovalnim delom, z vztrajno energijo, velikim organizatoričnim talentom in krepko voljo do nacionalne ohranitve prav visoko kulturno stopnjo. Glede ljudske prosvete pri širokih narodnih plasteh se ne more danes kosati z malim slovenskim narodom prav noben drug narod v vsej iztočni in južni Evropi. In baš ta visoka prosveta slovenskega ljudstva je tudi danes njegova najtrdnejša opora v hudem boju za nacionalno ohranitev, ki mu jo raztrganemu na tri dele ogražajo neprimerno močnejši sosedje od vseh strani. Vse pa kaže, da se mali slovenski narod noče zadovoljiti z že doseženimi uspehi, temveč sistematično in vztrajno gradi dalje, ustvarjajoč pri tem vedno nove in nove kulturne dobrine na podlagi svoje lastne individualnosti, svoje duševne tradicije in svojega slovenskega jezika. Mladikarjevi odgovori. I. M. Ljubljana. Vaših rokopisov — pesmi in proze — se je nabralo na uredniški mizi c«i kup in gotovo nestrpno čakate, kdaj jih bo »Mladika« prinesla. Za enkrat ne bo nič. Čudite se? Poslušajte: prvo in glavno je, kakor se bo Vam, učencu Labodov in Pilotov, reakcionarno zdelo, da človek, ki hoče pisati, pozna Breznika. Vi ga nekako perhorescirate. Poboljšajte se in poglejte pravo- pisna pravila, ločila in skladnjo in ravnajte se po njih! S tem bi, verujte, na modernosti čisto nič ne izgubili. Pesmi — Svetovna vojna, Večerni zvonovi, Prošlim dnem, Plesalka, Godba src, Življenje, Odaliska, Iskajoča nimfa — kažejo, kako so Podbevšek in njegovi vplivali na Vas. Saj nimam nič proti temu, a vendar bi Vas rad opozoril, da bi bilo bolje, če bi šli prej v šolo k našim klasikom. Škoda je za posamezne motive in lepe inven-cije, ki so tako mahedravo podani. Stara poetika še vedno drži, brez nje ne boste prišli do umevanja svobodnega ritma in verza. Če mislite, da pod firmo najmlajših lahko po svoji ljubi volji mečete besede »kakor pride«, se hudo motite. In končno vedite, da futuristična ekstremnost ne more obveljati. Žongliranje je in nič drugega. Sklicevali se boste mogoče na ekspresionizem, dinami-zem ali kaj podobnega, a Vaše sklicevanje bo le pokazalo, da teh in podobnih -izmov niste še prebavili. Za prozo — študije Neronov biser, Krvavo leto 1916, Univerzalni človek — velja isto. Slovnično nezadostna, motivno, psihološko in tehnično naivnodomišljavo zgrajena, kaže pač voljo svojega očeta, biti na vsak način moderen. To lahko šw boste, za enkrat se pa le še držite tradicije tudi v prozi! A. G. Tondo, Leše, Koroško. »Blagovolite pregledati moje skromne pesmi,« pravite, »in če ugajajo, Vam pošljem še večkrat kaj.« Povedati Vam moram, da mi Vaše pesmi ugajajo. Res, niso še take, da bi jih mogli priobčiti v Mladiki, a vendar sem jih z veseljem prebral. Narodne pesmi me spominjajo prve tri iz »Brstja svetovne vojne«. Prisrčno in preprosto pojete. V času, ko ni bilo tiska pri nas, bi ob primernem napevu gotovo ponarodele in tekmovale z raznimi pesmimi vaših koroških rojakov, ljudskih pevcev. Tudi v »Mladostnih sanjah« in v »Pomladni« je še dosti narodnega, a pozna se jim vpliv tiska, kar moti. »Idol« v »Mladostnih sanjah« je n. pr. tako učen, da kar zaboli. Učeno navlako, pa naj bo besedna ali miselna, kar pustite pri miru! In apostrofov — opuščajev, čeprav jih narodna pesem pozna, se tudi ogibljite. Da pridno berete in se učite, priča četrta pesem iz »Brstja«, »Vrnitev v domovino«, ki ste jo uklenili kar v sonetno obliko. Berite natisnjeno! Pozdravljena, slovenska domovina, ki vedno mila si mi, draga bila! v tujino gnala me usoda je nemila, po tebi zdaj kopnim (!): Rožna dolina. Iz dalje gledam tvoje že vrhove, prijazno dvigajo snežene glave, pošiljajo od svojcev mi pozdrave in v prsih vzbujajo mi upe nove. Močneje vedno meni srce bije in prepočasi vedno vlak hiti: objeti vas, rojaki, duša hrepeni, se odpočiti v krilu domačije, kjer še domača pesem se glasi, kjer čvrsto še slovenski duh živi! Držite se čvrsto tudi Vi v lepi Rožni dolini, delajte po svojih močeh za to našo zemljo in oglasite se še kaj! Nasta. »Da je ...« drobčkana želja, ki pa priča, da se boste večkrat oglasili z boljšimi stvarmi! Ivanka Š. Pesmici »Večerni mrak« in »Materi« sta lep liričen izliv, a ju ne moremo še natisniti. Oblikovno sta šibki. Oglasite se še kaj, a pišite samo na eno stran! Drugim: Prihodnjič! Prebrisana pestunja, »Glej, da pazil dobro boš na dete,« je zapoved tete Mete, »da mu ne letijo muhe v usta in da Pepček ktere ne pohrusta.« Ali, oj, presnete take muhe — so za jok in lajež gluhe. Cel roj Pepčka divje obletava, začne zanje se gostija prava. Psičku vžge se brihtna misel v glavi: Lej, iznašel lek je pravi. Ročno na omaro — hop! — poskoči in rešetko dol s klobas potoči. Kaj bi mreža ta klobase krila! Pepčku bolje bo služila. Hitro kužek nanjga jo povezne, sitne muhe odletijo jezne. Pepček varen radosten se smeje, psička nova misel greje: »Muhe, kaj bi ve klobase jele? Ali ne bi bolje meni dele?« Toda, joj, ko pride teta Meta, psička, Pepčka zre zavzeta. Čudna teta ima misli svoje: za plačilo psičku šiba poje. Uganke. 1. Spomenik. Priobčil E—a. Zamenjaj številke s primernimi črkami. 5. Vizitka. (Mija Petrič.) — Besede pomenijo; ui 1. soglasnik, 113 2 ! 9 1... 2. sočivje, 14 15 3 16 7 I 3. rokodelca, 17 4 18 4 14 4 5 4. drevo, 9 13 16 5 1 4 18 5. strmino, 13 1 |2 6 19 18 16 6. žensko krstno ime 8 20 2 9 16 7. ribo, 21 4 7 2 5 8. boga, 3 2 8 19 9 9. plin, 5 16 9 13 15 10. vas, 22 7 i 4 3 16 11. del vrta, 14 11 15 10 19 18 4 12. vas, 14 12 16 7 19 13 15 13. opomin, 22 7 19 5 I 11 16 12 4 I 18 14. goro, 3 4 10 4! 12 5 19 181 16 15. črva, 21 15 8 11 4 5 1 16 9 16. pravičnika. Ladja nečak sirup sloka Devin lopa oblak petak kalij Miren Abel vedro Kreta tajnik Verne breza Majer ulnjak vihar sonet Mirna Iz teh prvotnih besed tvori druge besede, katerih začetne črke povedo pregovor. 4. Vezenina (k r y p t o g r a m). (F. P.l Mira Krop Kakšna deželanka je ta slovenska deklica? 6. Kaj je to? (Domen.) Amerika, Evropa jo z Avstralijo in Afriko poznata dolga leta že — le Azija ne mara je. Ima jo Zagreb, Beograd, Berlin, Pariz in Petrograd, celo še vrata Rima — Ljubljana pa je nima. Francoz, Avstrijec zvezan ž njo, Prešeren, Stritar, Aškerc, Vraz Bolgar z deželo Ogrsko; so gledali njen lep obraz, z Romunom Rus se klanja ji — sta Finžgar, Merhar ž njo vsekdar, le v Jugoslaviji je ni. Župančič, Meško pa nikdar. Kdo jo ima in kje je ni, uganil nisi, se mi zdi. Ne išči v pesmi je nikjer — povem ti: to je — — 7. Rebus. (Domen.) Navpična srednja vrsta imenuje posledico zgodovinskega dogodka. 2. Ura. (Domen.) Številke pomenijo zloge; iz njih sestavi besede teh pomenov: 12 3 zvezda, 3 4 5 vrsta davka, 5 6 7 učenčeva dolžnost, 7 8 9 bojna ladja srednjega veka, 9 10 11 sadno drevo, 11 12 1 je podobna železni srajci. Zamenjalna uganka. (Miklavič Oskar.) 111= ^ 7>oheJ Rešitev ugank v 8. številki: 1. Konjiček: Pozdravljam, solnčna te ravan, In vendar, rajska ti ravan, ki pred menoj si razprostrta, ki nate potnik se oziram, ti lepa si kot sen krasan, moj duh teman je in mračan podoba rajskega si vrta. in solze iz oči otiram. Simon Gregorčič. 2. Homonym: Cerkev. — 3. Križ: Lastovica, Novo mesto, Slovenija 4. S t e b e r : Doktor, dimnik, kovač, Gorica, Solun, rožnik, Anton, stegno, pasma, marmor, Verdi, sinica, prašič — Domača luža ne smrdi n. pr. — 5. Vizitka: Zobozdravnik. — 6. Star napis: Ni les tako suh, da bi gorel brez dima. Uganke je prav rešil: Milavec Radivoj, gimnazijec v Ljubljani. Nagrado je dobil: Milavec Radivoj, Ljubljana. Za koga dela Vera to vezenino Imena onih, ki bodo vse uganke prav rešili, priobčimo. Rešitev v zaprtem pismu mora biti do 15. vsakega meseca poslana: »M 1 a d i k a«, Prevalje (za Jugoslavijo). Do 25. pa: ‘M ladika«, Gorica, via Carducci 4 (za Julijsko krajino). Izžrebani rešilec dobi za nagrado knjigo: Aljaževa »Slovenska Pesn.\arica«, I. in II. zvezek, nova izdaja, skupaj vezano.