prcbivalslU) jc bilo /alo v Času sotiali/.nia bolj vkljuCcno v evropsko sikiiiari/acijskv proccsc kol poljsko in je danes bolj odp<)rn<i na poi/kuse Tekaloli/.acijc' družbe kot poljsko prebivalstvo." (22.^)
Z:uiiniivo bi bilo navesti .še veliko podrobnih ugotovitev, ki .so pomembne tako /a prihodnje poKlobljeno ra/.i.skovanje ki>i /a o/ave.šCanje jiripadnikov slovenske družbe o tem, kje smo. kam (lahko) gremo, kaj hoOemo. kaj moremo itil. Olgovori n.i ta vpra.šanja so pomembni /a vse tlclujoOe o.sebke, zlasti Ce nad njimi vi>ijo enostranske posplo.šcne oznake. -S Podobami.. smo dobili delo. ki omog(K^a zamejevanje in empirično preverjanje različnih /elo poenostavljenih .sodb o religioznosti, o u.s<Kli vernikov in cerkve v ("komunistični") preteklosti, ti nemor.ilnosit. o tem. da je slovenska družba v "moralnem ra/sulu' ipil.. ki .so poslale že skoraj "zgodovinska resnica".
.Skratka gre z.;i delo. ki u.streza na.slovu ■Podobe o cerk\i in religiji (na Slovenskem
90-ih)", za delo, ki bralca ne more za/ihati v za\vrov:mosi. zagledanost. lennvč ga z množico razkritij spodbuja h kritičnemu premisleku in (morebiti ponovnemu) ovrednotenju vsakdanjega ckigajanja. To je pripomoček, ki pomaga razkrivati najrazličnejše "modne muhe in zablode", rabe in zlorabe v duhovnem oblikiA^injii ljudi, ki lahko pris|X'v.i k povečanju kultua* dialoga in .sirpno.sii na Slovenskem
V.seh .sedem prispevkov .šestih avtorjev -vsak IV) svoje - omogoC;l, da .se učvrstijo nekatere oporne točke zgodovinskega spomina, /.anidi tega je knjiga pri|X)roCliiva zlasii /.a liste, ki .so v .svojem relativizmu prepričani, da je najprej rojsivo in šele nato spočetje (Cv .se izrazim z metaforo) in ki manjšinsko izkušnjo ivvsplo.šujejo na \vCi-no prebivalstv"a. Ti se bodo lahko prepričali, ila "čas veselja in sreče" za večino ni nastopil šele leta 1990. I>elo predsia\lja tudi nezamenljiv vir in spodbudo za prihtidnja raziskovanja tega kompleksnega ipojav.i. in čeprav naj bi Slo za "izhodiščne študije,.» ki .se b<K.lo čez čas izoblikovale v obsežnejše zaokrt)žene monografske oMelave", bi bilo resnično Skoda, če ne bi bilo t)bjavljeno že v tej obliki, kot meni ua-dnik N Toš (9).
MUaiiJAZliHC
.•\nlon Gri/okl. »o.nomil IVrfila Varnostne politike velesil Fakiillela Zii družbene vede. I.jubljan.i 2000. 'i67 str l.SHN 961-2.3S-031-0
Sodobno varnost. lo je ti.sto, ki jo v iKlIoCil-nih potezah opretleljujejo spremenjene mednarodne ra/mere po koncu hladne x'ojne. se kot paradigmo obravnava v treh temeljnih konceptih: koi iiuliviilualno. nacion:ilno in meilnarodno. Njeno razumev.inje je lorej vse lx>lj izr.i/ilo mednarodno okolje, s lem pa ludi njeno zagoia\ ljanje vse bolj postaja ne le pristojnost držav in njiho\ ih z\ez, temveč celotnega metinarodnega sisiema. V njem .se. zaradi omenjenih sprememb, vse bolj kaže vodilna \ loga jK-lerice velesil: 7.1 )A. Rusije, združujoče se l-:vrope. Kitajske in Japonske. Celovita in podrobna analiza njihovega \-.irnosinega obnašanja je preiLsiavljena v najnovvjšem .sirn-enskem družboslovnem delu z naslovom "Varnostne politike velesil". V njem avtorja, dr .Anton Orizold in dr Bogomil Kerfila. profesorja na ljubljanski M)V. s kombinacijo varnostnih in globalnih študij na metodolo.ško poenoten in vsebinsko izCrfX-n način predstavita omenjeno problematiko in ji dodala še anali/o .soočanja ZDA in KI- v Arktiki ter poglavje o vojaški ekologiji.
S koncem hladne vojne .se je mednarotino varnostno okolje temeljito spremenilo, in lo posleilično naa-kuje oblikov:inje now .se.s-law celotne sveio\'ne moči in odno.sov med globalnimi akterji. V tej .sestavi moči imajo trenutno odločilen položaj ZDA (njim je namenjeno prvo poglavje v tej knjigi), ki .so danes edin;t svetovna wiesila na v.seh treh temeljnih p<KlroCjih hkniti: gospoilarskem. političnem in voja-škem To dejstvo je v veliki meri zgodovinsko pogojeno: ZDA .so imele v obtlobju I8IS do 1917 zek) .stabilne varnostne razmere in .so lahko svojo nacionalno varnost zagotavljale z majhnimi sredstvi in brez velikih stroškov. Razvoj njihove velike vojaške moči. ki je postala močna [podpora zunanji politiki, je jvwledi-ca politične in voj;tške vključenosti v obe svetovni vojni v 20. stoletju. Skozi ta čas je
nacionalna varnosi |x)stajala naj|ionifnib-ncjši lici ilr/avnf politike, ki .si- jc v olxloh|ii hladne vojne i/ražala v pripravljenosti ZDA. da s |x)liiično-<liplon)aiskimi in vojavkin« sredstvi v celoti prepreCijo ozemeljsko Širitev takratne SZ in njenega komunističnega bloka. Vflike in daljno.sežne spremembe v zadnjem desetletju .so povzročile naslajanje nove zunanjepolitične in varnostne kon-cepiije ZDA. ki zlasti izhaja iz njihovega sodelovanja pri reševanju v.seh pomembnih spopadov v svetu in preprečevanju njihovv .širitve. V lem okviru ostaja danes aktivnih predvsem pet za\vznišiev ZDA / tlrugimi dr/.av"ami: Naio. Kio (20 ilrZav Srednje in Južne Amerike) ter dvostranski sporazumi z Ja|xinsko. Južno Korejo in l-ilipini.
.Soilobna ameriška praksa kaže. da imajo pri ohlikovimju in sprejemanju |>olitičnih iKiločitev o obrambni in zunanji politiki ZDA največjo moč in vpliv naslednje formalne institucije: predsednik ZDA. svet za nacionalno varnosi. ministrstvo za obrambo. ministrstvo zj zunanje zadeve in kongres, meiltem ko je pri neformalnih institucijah mogoče izdvojili vpliv metlijev ter različnih interesnih skupin in združenj.
Kljub razvejanosti in prepleteno.sii in.stitu-cionalnega okolja (str 25) je nui>>oče ugotoviti, da je predsednik ZDA ti.sii. ki ima največji vpliv in najpomembnej-šo vlogo. Ne nazailnje, kljub nara.ščaj<)Ci vlogi kongresa in ob zmanjšanem pomenu kabineta oz. vlade po (saj izkušnje kažejo, ila .se je večina predsednikov po tlru>{i svetovni vojni pri sprejemanju varnostnih (Klločiiev posvetovala s svojim osebnim in političnim .štabom), brez pred.setlnika ne more noben organ tiblasii predlasati sprememb ali ure.s-ničiti katerikoli sklep o obrambni |x>litiki. Čeprav gre za široko mrežo institucij, katere namen naj bi bil. poleg ostalega, zagotovili med.sebojen nadzor in uravnoteženo delo vanje, je mogoče sklepali, da ima pri sprejemanju političnih in v-arno.stnih odločitev v ZDA relativno ozka družbena skupina na ravni celotne ameriške družbe status in funkcijo "vladajoče elite" (.str 41).
V dek)vanju neformalnih institucij .se zui medije ocenjuje, da javnost predvsem izraža mnenje o že sprejetih sklepih zveznih organov in nima dejanskega vpliva na spre-
jemanje njihovih (Hlločilev. Zato tudi ugotovitev (.str 39). da je vpliv, ki ga im:i ameriška zvezna vlatLi na javno mnenje, večji od vpliva javnega mnenja na odločitve o obrambni in zunanji politiki, l-nako stališče do določene mere velja tudi za vpliv mtere.snih skupin, čeprav .so lu odnosi precej bolj zapleteni in raznovrstni. Vendar .se. po mnenju raziskovalcev, te relacije iztekajo v prevladujoč vpliv zvvzne administracije, ob opaznem dejstvu, da imajo interesni krogi bistveno večji vpliv na ameri.ško notranji» politiko (in varno.st) kol jia na zunanjo (.str 40).
.Sedanja varnostna iiolitika ZDA obsega osnovna načela pri uresničev".mju nacionalnih interesov in nacionalnovarnostnih ciljev Pri lem .se |>omembno do|X)ln|uje z zunanjo politiko, skupaj pa tvorila i.i. veliko strategijo, katere glavni cilj je ohranitev države in zmožnosti njenega varnega razvoja. Temeljni viri ogrožanja ameriške varnosti po koncu hladne vojne se kažejo v nepreil-viilljivosii in negotovosti novega mednarodnega varnostnega okolja. ZDA zalo oblikujejo novo strategijo nacionalne varnosti, v kateri se novf razmere v svetu ( in s tem tudi nova vloga ZDA v mednarodnem sistemu) odražajo zlasti v spremembah .številnosti, .strukture in u|X)rabe oboroženih sil, hkriti pa tudi v spoznanju, da lako ni več |X>irebe po tej veliki strategiji, ampak po stnitegiji, oblikovani na |XKllagi območnih pristopov in kolektivnega vodenja držav V skladu s temi s|x)znanji .so tudi temeljni cilji nove ameriške nacionalnovarnosine .strategije, ki jo je Clintonova administracija objavila maja 1999: a) okrepitev ameriške varni>sti z učinkovito diplomacijo in oboroženimi silami, ki morajo hiti sialno pripravljene za us|>cšno izv;ijanje i>boroženega boja; b) podpora ameriškemu gospodarskemu razcvetu in c) okrepitev demokracije v svviu (sir 47). Za celoviiej.še razumevanje vloge oboroženih sil v teh procesih je opazen del tega poglavja posvečen |x>drobnemu in zelo uporabnemu prikazu .sestave in osnovnih tendenc v oboroženih silah, po vseh njihovih zvrsteh. Pri tem v.sekakor izjiti>pa ugotovitev prizadevanj po nadaljnjem zmanj.ševanju .števila njihovih pripadnikov ter zavidljiva stopnja zagotavljanja
ichnoloSkc (Kjcliiorc'. Posobcj opa/.ni s(i še napori po .s(alncn) in institucionalnem zagotavljanju civilncga nad/.ora nad otxiro/.cnimi .silami.
Predstavitev in ocena varnostne tx>lilike ZDA v sklepnem delu ugotavlja, da .se ta edina .stKiobna vojaška velesila postopoma prilagaja novemu mednarodnemu varnost-nenui okolju, v katerem vsekakor želi ohraniti vodilno vlogo. Pri tem ZDA le ilelno uix).^tevaj<> .su)je ra/.\'ojne možnosti /a šir.še razumevanje varnosti kot struklurne prvine .sodobne družbe, zunanji pokazatelj le-tega pa je tlejstvo o prevladujoči vojaški naravnanosti celotne nacionalnovarno.sine .strukture (shema 6, .sir 77). Vtijaško-obrambna .struktura kot ccU)ta ima namreč zelo |H)membno me.sto v ameriški družbi, za oceno njenega vpliva pa je |X)membno zlasti lro|e ugotovitev (.str, 7S-79): prvič, vojaško-obrambna .struktura ameri.ike družlK- ima .svoje civilne in v<)ja.ške pred-.stavnike na najvišjih pol<>ž.ajih v aparatu zvezne države, kjer .se sprejemajo odločitve o naj|X)membnejših vpra.šanjih družbenega življenja; drugič, tak položaj je bil pridobljen v r.izmerah po drugi svetovni «)jnl, ko je v.sehina ameriške politike postala tesno povezana z vsebino in cilji ameriškega vojaško-obrambnega načrtovanja, in tretjič, očitno je, da h(Klo morale ZD.\ po koncu ideok>.Škega in političnega gk)bal-izma iz ča.sa hladne vojne ludi obrambno (Todročje bolj r.idikalno pril:igodiIi novim gospodarsko-političnim in varno.stnini potrebam v la.sini družbi in okolju.
Kaže, da je med obravnavano ix-terico velesil Rusija ti.sta, ki se .stK)ča z najbolj kompleksnim izj^ivom. Gre za državo, ki je. ob 75% ozemlja nekdanje .SZ in 60% njenega prebivalstva, po .s\Dji predhodnici poleg političnega in pravnega nasledstva potle-dovala tudi zapletent)st njene notranje ured-it\v (21 republik, petina neruskega prebivalstva. zlasti muslimanskega porekla), zaradi katere .se s|X)sobnost Moskvx; za izv~ajanje n:idzora na svojem geografskem obrobju i:dr;istično zmanjšujee (str. 89). Obenem pa gre tudi za intenziven in kontinuiran k(m-fllkt. (.saj gre pri vprašanju vrednotenja ru.ske nacionalne varnosti za očiten boj med pripadniki starih in .sodobnih nazorov
(slednji .se opirajo na progre.sivne >;lobalne .spremembe v .svetu) Naveden kcmiliki .se hrani z vrsto protislovij, npr.: preoblikovanje nekdanjega sovjetskega političnega in gt)s|>odarskega .sisteni.i v demokracijo in tržno gos|x><.lar.sivi) o.st;ija cilj. ki ga je treba doseči, saj .se kljub razpadu .starih .struktur (Klloianja še ni oblikt)vala nova liberalno-demokratska struktura odločanja; zgodovinska olKutljivosi in prob-lematičnosl odno.sov z I-vropo ter razpetost lako med staro celino kot azijskim pro.s-ton>m (oboje izvira zlasti iz veliko.sil Rusije in posledičnih problemov z njenim upravl-j;injem. iz njenih nejasno opredeljenih meja na vzhodu in zahcKlu ler iz odsotnosti identifikacije tako z I-vropo kot Azijo); izra/.it;i pogoieno.si ruske zunanje politike do Zahoda z ru.sko kulturo (problem identitete v obdobju .silovitih sprememb, ki .se /lahka zaznavaj<i kot grožnj;i po razkroju tradicionalnih vrednot in s tem povezan na.s-tanck protievropske ksenolbbije) itd. A vendar je nesjiorm) dej.stvo. da je Ruska fed-er.icija deniokratičn;! zvezna država (u.stava iz decembra 1993). z usi;ivn() določenim obstojem treh neodvisnih vej obhistl. V zapletenem in obsežnem sistemu in.stiiucij. ki omogoča vvlikei m;inevr.Nkega pro.stora /a delovanje različnih vplivnih .skupin (vojsk;i. obveščev;ilne službe. (>oslovneži itd.), ostaja pa'd.sednik Rusije li.sii. ki ima v rokah dejan-.sko ohhist. Tudi njegove pristojnosti na n;icl<)nalno-varno.stnem področju .so zek) velike (str 109). skkidno z ustavo pa mu pri tem asistira varno.stni .svet RK Avtorja posvetita precejšnjo pozornost natančni predstavitvi njegovega delovanja in sestavi ter pristojmi.stim. Pomemben del poglavja je iK).svečen prikazu in an:iiizl obort)ženih sil: velikosti in strukturi. po|X)lnitvi in .se.s-i:ivi ter glavnini razvojnim problemom (breme sovjetskega jedrskega arzenala. pomanjkanje finančnih virov in tehnološko z.;io.stajanje - t;ibela .št. 2, .str 121) ter urejanju notranje varnosti (zlasti paravojitške sile in obveščevalne službe). Ruska naclonalno-varnostna politika izhaja predv.sem iz »)cene njenega geostrateSkega in varnostnega položaj;!. Po 400 letih več ali manj nenehne teritorialne ekspanzije se danes nahaja v labilnem polož.aju negotovega obvladovan-
|:i /i.iMi Miijih jug(iv/hiKinih nicia in v M.in-ju .spluSnt.' notranje družbene kri/e. .skorai paradoksno, a /.aio niO manj logič no, se sliši ugolovilev. il.i je glavni \ir nevarnosii /a Rusijo d.ines /.noiraj nje same (občasne težnje r.idik.ilnih >il, nacion.ilni, etnični in a-ligio/ni vzroki kriz, krimtnali/aeija drii/.be, konllikinost juga bivše S/., možen vpliv ihe pojav'ov na povralek k si.irim obrazcem ziinanjefxililičnega obn.iš.inj.i -sir l.^š). Oeopolitika ima .še vedno velik vpliv na ra/uinevanje geosirateškega in varno.sinega položaja KK ruskih manjšin na ozemlju nekdanje .S7. ler na raznovrstnost ruskih intere.sov do .so.sednjih držav
.■\vtorja v nadaljevanju ugotavljata, da v Ku.siji po koncu hladne vojne ni.s<i r.izvili dosledne nacionalnovarno.stne politike. Do določene mere hi to lahko hilo ra/uniljivo, saj je dotedanja pregleilnosi llenovitili»; nacionalnovarnosinih relacij ra/padla v mozaik, .se.siavljen iz nenehnih Nprememb in sCH)padov, od majhnih do velikih vojn. Tako med novimi prt)ti.s|ov|i izMopa dejstvo, da .se je ruska varno.sma |vilitika znašla v izjemno nenaravnem in težkem položaju, ob tem pa so .se i.stočasno pojavila različna tolni.ičenja bistvenih vprašanj Odnos RF ilo Zahoila in zvvze Nato (partnerstvo, koni lik-ino.st) je eno od najbolj nazornih, rešitev pa |e. kot pri večini o.Malih, odvisna oil |>oieka relonn v l<usi|i. V.sebin.sko i/.stopajoč del obrav navanega poglavia je posvečen pred-.stavitvi temeljev nacionalnovarnostne .strategije KF, ki jo je vlada >prejela deccm-hra 1997, |aiuiar|a letos pa jo je l'ulin. tedaj še v.d. predsednika države. do|X)lnil.
Koncept nacionalne vurno.sti je |X)litični dokument, ki s .številnih izhodi.šč in v .štirih oh.seZnih |>oglavjih določa temeljne .smeri državne politike na področju varnosti oseb, družbe in države ter zaščite prcvl zunanjimi in notranjimi ogrožanji l\>samezna poglavja «ibravnav-ajo v logo Rusije v svetovni skui> no.sii, problematiko ruskih nacionalnih iiiieresov, oblike ogrožanja nacionalne varno.sti in načine njenega zagotavljanja.
Že ugotovljena ktimpleksnosi varno.stne-ga izziv.i torej kaže na vrsto ogrožanj, ki .se popolnoma razlikujejo od pa'teklih in ki zato kol največje prioritete ruske nacionalnovarnostne politike postavljajo
|>reprečilev razpada lederacije, zaščito ru.ske di.ispore in obvl.idovanje nesiabilnos-li na njenih mejah in v .so.sednjih državah, /ato je za KF nujno ii.idaljevanje tržnih in demokratičnih relorm, Zahod pa pri tem lahko odigra ključno vlogo, s tem da ho Ru.siji) dokončno priznal za enakopravno partnerico in z njo vzj^istavil vsestran.sko politično in gospodarsko .sodelovanje. Če bo pri tem .še zmogel potisniti v ozadje do.Nedanji |>omen uporabe voja.ških sredstev. bo na ta način ludi |X)menibno olaj.šan proces u.stvarjania nove evropske varno.sti.
Prav zagotavljanju slednje je v obravnavani knjigi po.svečeno najbolj ob.sežno poglavje (ki v v.sebin.skem in meiodološkein smislu zaio odstopa od o.sialih štirih nacionalnih študij primera). Njegov namen je opredelili nekatere »isnovne in.stitu-ci<malne in strukturalne prvine novon.isia-jajočega evropskeg.i varnostnega si.stema v obdobju jio koncu hladne vojne in pred-Mavili nekaiere .sodobne procese in težnje v evrop.skem varnosineni okolju, ki bodo hl.siveno vplivali na lx>doč razvoj evropske varno.sine strukture. Pri tem je treba dotlat-no opozoriti, da je evropski varno.stni .sistem pojmovali kol odpri in kot tak dovzeten za vplive iz svojega notranjega in širšega mednariKliiega okolj.i. kol pomembni novi prvini v njem |)a nastopala aktualizacija pojmovanja evropske varnosti (vojaška, ekonomska in luinianitain.i) ter razvijanje novih |Xivvz.;iv med medn.ir(K.lnimi organizacijami .še.sterica le-ieli igra v krojenju evropske varnosti naj|iomemlinej.šo vlogo, in sicer .so to OZN. Nato, Zl-U, OVSI!, i:U in .Svet l-vrope. V knjigi .so jioilrobno predstavljeni njihova struktura in pri.stojno.sii ler hi.sioriat in nekaiere najpomembnejše dileme, ki se kažejo v procesu nastajanja nove v-arnostne podobe na stari celini.
Izhodiščnega pomena za u.stv.irjanje nove evropske varnostne arhiiekture je vsekakor dejstvo, da narava mednarcKlnih konfliktov po koncu hladne vojne v l-vropi poudarja večjo potrebo |x> .sodelovanju območnih in drugih mednarodnih organizacij z OZN Njena dosedanja prizadevanja za zagotavljanje mednarodnega miru in varno.sti je mogoče opredeliti kol u|x)rabo treh skupin varnostnih mehanizmov (mirno reševanje
.sfx)r()\-, nkcijc- oh ogrožanju in kršitvi nictl-narodnega nuru ter mirovne (>|K-racijc), ki pa, /.aradi /.godovinskcga hrcnicna okoliščin oh nastanku OZN. ilanc.-» opozarjajo na [MUreho po nalanCncjši opredelitvi institucionalnega okvira za učinkovito delovanje po koncu bilKilarncga globalizma. Pri tem bo pomembno, da namesto oboroženega odvračanja, ki je bilo dosedaj vir zagoiavljanja stabilnosti, pridobi na poineiui zaupanje, utemeljeno na pospešenem dvostranskem in nuiogos-transkem .s(Klel<)vanju med državami ludi na varno.stnent poilročju, in reforma OZN. ki bo omogočila dejansko enakopravno .sodelovanje v.seh članic pri sprejemanju odločitev o miru in varno.sti ter vzpostavila oblikovanje ustreznih mehanizmov za to (.str. 216).
.Soilelovanje oz. zbliževanje med l'U in ZI-IJ, ki smo mu na konkretni ravni /.la.sti priča po helsinškem vrhu pemajsterice decembra 1W9 in ki .se kaže v obliki prevzemanja določenih lunkcij Zlilt s .strani HI), temelji na dejstvu, da v zadnjem desetletju v l-vropi nara.'NČaj(t viri nevojaškega ogr(>ž.;inj.i posameznih ilržav in cckitnega kontinenta Zato v ICU |X)iekajo intenzivni proccsi ustanavljanja politično-vojaških struktur in enot za hitro posredovanje. kar lx> dodatno vplivalo na spo.sobnost nevojaškega oz. civilnega kriznega upravljanja (in tudi hkrati oživlja aktualnost debat o uvajanju principa okrepljene integracije na področju skupne zunanje in varnostne politike). .S tem .se krepijo in j;tsnijo proce.si sodelovanja med i;U, Zi:U in Natom na [lodročju ustvarjanje evrop.ske varnostne in obrambne ideniilete. hkrati pa naj bi to pripomoglo k racional-nej.ši uporabi sredstev in k večji zmožnosti hitrejšega ukrepanja. Z vidika doiX)lnjev;in-ja in prekrivanja (a tudi tekmovalnosti o/, ne.skladno.sti) pri.stojno.sti navedenih tah varnostnih organizacij bo vsekakor zanimivo opazovati bodoči razvoj n.i vsaj dveh skupinah evropskih držav - četverici nevtralnih članic HU (Irska. Av.sihja, l-inska. .^vedska) in šesterici članic Nata, ki niso članice l-U (Islandija, Norveška, Turčija. Poljska, Češka. Madžarska).
Prav Nato pa predstavlja (trdo) jedro
varnosinili procesov v Ivviopi in hkrati v svojem ilo.sedanjeni preoblikovanju (ki je tKlgt)Vor na njegovo |>o.st-bipolarno dilemo poiskali si nov strale.ški cil| ali pa prenehali ob.siajali) zajema tri iemel|ne ra/-scžno.sii: širitev z novimi članicami (t.i. politika odprtih vrat), sprejetje novih n.ilog in poslanstva (okrepljeni program Pz.M. koncept operacionalnih zniogljivo.sii) ur .sprememba notranje strukture. .Med najpomembnejše rezultate tloseilanjega preoblikovan-j.i v.sekak(tr sodi evro|K'izaciia Nata. s katero dobivajo evropske članice večji vpliv tako v poveljni.ški .struktun koi v ukrepanju v nekaterih operacijah brez udeležbe ZDA. V desetletju po koncu hladne vojne se tako Nato preoblikuje iz ti|)ične obrambne organizacije v v-arno.stno organizacijo, ki naj bi poleg obrambnih zagotavljala še posamezne raz.scžnosli sodobne varnosti ne samo .svojim članicam, ampak tudi širšemu evropskemu mednarodnemu sisie-mu. V lem pogledu je vsekakor tipična lan-skoleina Natova akcij.i na Kosovu (vo|a.ško posredovanje (iroti ZRJ • str 237-2 tl), ki je potekala kot "oborožena človekoljubna intervencija' Avtor obravnavanega |«)glav-ja, prole.sor Grizokl. natančno, temeljito in kritično analizira legitimnost in legalnost omenjene akcije, njene pravne, humanitarne in varnosine vidike in .šibkosti ter jih pn)Uči v zgodovinskem kontekstu ter skozi pojmovanja mednarodnega prava in ustanovne listine OZ.\ Delovanfe obnuKnih varnosinili organizacij pri zagotavljanju miru in varnosti znotraj konkreine-ga ohmtK^ja mora biti utemeljeno na načelih u.stanovne listine in mednarodno pravo je pri tem .še vedno i/hodi.ščno na ix)ziciji suverenosti nacionalnih držav. Ob upoštevanju okoliščin, v katerih je Nato izvedel operacijo letalskih napadov, je mogoče poudariti naslednje elemente v prid njeni legiiimno.s-ti (na račun katere je bik), za razliki> od netisporavane legalnosii, izrečene preccj skep.se): prvič, mednarodna skupnost je sjHejela vrsto ukre|X)v. Ua bi zaustaviLi na.sil-je ZKI in zagotovila spo.šiovanje temeljnih svobo.štin, zato je v tem kontekstu Natovo o|K'racijo mogoče r.izumeti kot legitimno prizadevanje članic mednaroilnega sistema za uresničitev veljavnih mednarodno-
pravnih norni; drugič, VS OZN je v dveh resolucijah ugotovil, «.la kri/a na Kosovu predstavlja grožnjo mednarodnemu miru in varnosti, a kljub tej podlagi /araili nasprotovanja dveh stalnih članic, ni bilo mogoče odobrili prisilne humanitarne intervencije, in tretjič, članice Nata >n> dosegle soglasje o izvcilbi opcracije ludi brez .soglasja VS zaradi poglabljanja kri/.e in nadaljevanega grolu'ga kršenja človekovih pravic s strani ZRI in zaradi nevarnosti, ila Iv) kriza na Kosovu ilcstabiliziiala .^ir.^e območje jugovzhodne l'vrope.
Velike .spremembe v geopolitičnem in voja.^ko-političncm okolju v Uvropi po koncu hlailne vojne torej očitno narekujejo nove poglede na zagotavljanje varnosti na ravni mednariKlnega sistema. Ti morajo bi.Mven() bolj kot v preteklosti temeljiti na načelih .sodelovanja, mirnega reševanja sporov in delovanja večstranskih institucij, ki .se boilo pri re.^cvanju evropskih varno.st-nih /adev medsebojno dopolnjevale in zagotavljale udeležbo sleherne ilržavc na tem območju. Zagotavljanje ti. ilemokralične varnosti (vrh .Sveta I-vrojK- na Dunaju 1993 - .str. 297J in princip kon.scnz.a v OVSi;, ki narekuje, da sta u|T<>raba in ilclo-vanjc varnostnih mehanizmov odvisna izključno od politične volje držav članic, .sta dodatni in pomembni dopolnili za evropsko sodelovanje na tem področju zagotavljanja varnosti.
Oceno prcdstaviive Kitajske in Japonske, olu-h azijskih elementov obravnavane .svetovne pclcrice, je treba pričeli z navedbo njune skupne značilnosti oz pomanjkljivosti: čc je z.a Kitajsko mogoče ugotoviti, ila je vsekakor politična in vojaška velesila ter hkrati zaostaja v gospodarski moči, pa /j Japonsko velja ravno obratno, .saj njena voja.<ko-p<)litična .svetovna pomembnost opazno zaostaja /.a gospodarsko.
V kitaj.ski družbi je mogoče, glede na njeno izrazito dolgo vojaško tradicijo, ugo loviti tri značilnosti vloge voja.š|va v civilni družbi, ki .so .se kazale v mirnih obdobjih (trdna pi>da"jenost vojske civilnemu nadzoru), v obdobjih nemin)v in ne.stabilno.sti (pojav novih vojaških viKiitcIjev in organizacije icr s tem vsakokratna miliiarizacija političnega življenja) in v zadnjem pol-
drugem stoletju uvajanje sodobne voja.^ke tehnologije in organizacije. Ob zaznavnem procesu vojaške miKlernizacije, ki naj bi, meti drugim, preoblikovala voja.štvo v .samostojen in ,soilolx;n vojaški sislem, prihaja v novrj.^em času do zelo ptmiembnih, čeprav za javnost skonij neopaznih premikov na poilročju, ki je ključnega pomena za tlok)čanjc kitaj.skih vojaških politik in za razvoj kitajske vojske - pri odnosih med oboroženimi silami (ljudska o.svobodilna armada) in komunistično stranko (.str 315). Opazili je namreč mogoče z-tmenjavo nekdanje |»polnc podreditve vojske komunistični stranki in voditelju s .sedanjim modelom bistveno manj obvezujoče vdanosti, ki ga je mogoče analizirati na dveh težnjah: na odnosih med vojsko in voditeljem po eni .strani in na spreminjanju razmerja med voja.ško in politično hierarhijo po drugi strani. Oboje opozarja na usmerjenost v.se večjega dela tako civilnih kot vojaških voditeljev k .strokovnim ciljem in .strokovni karieri, v nasprotju z njihovimi revolucionarnimi predhodniki, ki .so s političnimi kriteriji presegali vse in.stitucionalne meje. Se |X)sebcj pa vojaške. Nastaja torej nov tip odnosov med vojsko in politično stranko, ki temelji na paleti skupnih interesov ilveh, v.se bolj ločenih in različnih organizacij ler nezadržno iz(x>driva nekdanjo brezpt)g(v jno podrfjcnt)st armade |x>liiiki.
Kitajska varnostna politika Se vedno temelji na tradicionalnem realizmu (krepitev lastnega pokižaja do rivalskih držav in ustvarjanje zavezni.šlev z ilrugimi) ler na spoznanju, da ne bo priSlo do svetovnega spopada oz. vojne Kitajske s katero ikI velesil. Konec hladne vojne, ki je na globalni ravni sovpadci z z.;ilivsko vojno, je lak .strate.^ki pristop dopolnil z v.saj tremi ugi>-tovitvami (str 329): a) svrtovna dtigajanja lx>do preccj bolj nepredvidljiva kot med hladno vojno, b) brez sovjetskega dejavnika b<xlo ZDA, spodbujeno z zmago v zalivski vojni, igrale vlogo swiovncga policisia. in c) Kitajska ne more več računati na to, tla bo imela koristi (kI strateškega trikotnika (SZ, ZDA, Kitajska) in mora /4ito odkriti nove mehanizme uveljavljanja svojih intere.sov. Kitajska sc lako po.sveča rcdefiniranju svoje strateške asmeritve v olnlobju, ko je, po
njenem mnenju, sveiovna |v>liuka v iran/.i-ciji, in intcn/ivnu gradi dobre (Kinose v bližnjem okolju (obnoviiev odnosov / Kusijo in povečanje sodelovanja z državami Aseana). hkrati pa ohranja v .svojem strateškem razmišljanju obstoj .sovražnih držav in hiemrhijo zunanjih groženj (ZDA, Japonska, KK, korejska uganka, osrednja Azija, južna in jugovzhodna Azija). Ob tem je ireba tlotlati. da je kitajska varnost širši območni problem, tako glede na njeno zunanje obnaišanje (npr. ozemeljske zahtevke in vojaška doktrina omejenih in regionalnih vojn) kot na dejst\'o. da so de.setletja gospodarskih relorm ustvarila oz. vzpodbudila pojave potencialne notranje de.stabilizacije (decentralizacija, neenak razvoj, socialni in ekološki problemi, korupcija, kriminal).
Od sredine o.senidesetih let Kitajska ves čas načrtuje bistveno skrčenje vojaškega osebja, posodabljanje \()j;iške organizacije in tehnike (ob istočasnem povečevanju sicer skoraj nedoločljivega vojaškega proračuna) ter poudarja |>omen razisko^tlnega in razvojnega delovanja, hkrati pa se od zalivske vojne dalje [>osveča konceptu aktivne obrambe z vi.soko tehnologijo. Potlobno kot v ZDA pridobiva na iK)nienu l>odr<.>čje 'aerospace". tudi Kitajska poudarja .strateški pomen vesolja in oceanov, njena nova (Pomorska obrambna strategija aktivne obrambe na odprtem morju pa utegne sprožili (Pomembne mednarodne posledice v vojaškem načrtovanju o.stalih akterjev. Poleg povedanega, je treba bralca še na(P<>ti-li na (V)učcn in nazoren prikaz kitaj.ske trgovine z orožjem, ki državo uvršča med največje svetovne izvoznike klasičnega onižja. Kitajska, tako kot drugi izvozniki orožja, s poudarjanjem načelnosti predv.sem upravičuje, ne (Pa omejuje svoje obnašanje kot izvoznica orožja in s tem povez4»nc zunanjepolitične interese.
Za razumevanje Jajponske. ki je. poleg Kitajske, preccj neznana slovenski obramboslovni in tudi drugi ,stn)kovni javnosti, je vsekakor ključnega pomena, da je to družba, ki je kljub izjemni tehnok)ški razvitosti zelo tradicionalna, z visoko stopnjo kolektivnosti socializjcijskega procesa.
Vloga in položaj Japonske v azij.sko-paci-fi-ški regiji, kjer še ni o(paznejSih znakov.
kak.šen bo nov sistem stabilnosti in miroljubnih odno.sov po koncu hladne vojne, sta (Predv.sem (Pomembni dejstvi, da .se v njej .s<k)čajo interesi in strateške usmeritve četverice tu obravnavanih svetovnih .sil (ZDA, RK, Kitajska in Japonska) tn da Ja(Ponska, kljub .svoji gos(Podar.ski moči, v doglednem času ne bo (postala vojaSko-(Poli-tično (Primerljiva z o.stalimi tremi. V njihovih medsebojnih odnosih je verjetno bistvenega (Poniena japonsko-ameriška varnostna (Pogotiba. katero se razume kot temeljno in.stitucijo ameriške vojaške pri.sotnosti v tej regiji in re(prečevalca vrnitve Ja(X)nske v vojaško areno kot samostojne sile. To bi bilo tako pri (Preostali trojici kot pri večini drugih držav (A.sean. APlCC itd.) nizumljeno kot dejavnik nestabilnosti azijske varnosti. I\>leg omenjene pt)godbe z ZDA. je za japonsko varnost (Posebnega in dolgoročnega pomena relacija s Kitajsko, čeprav je hkrati ireba ojpozoriti na dejstvo, da so ravno ZDA od omenjene četverice na tem območju edina država brez ozemeljskih zahtev. Kitajska pa tista, ki ima verjetno največ odprtih zadev, .^irše varnostne razmere v regiji - in ne samo z ja(pt)nskega vidika - dodatno za(pleta (Potencialna nevarnost severnokorejskih jedrskih raket, tiržave. ki je deležna .sodelovanja in (Precejšnje (pipmoči s strani Kitajske in Rusije.
l.ahko bi rekli, da je zadrž-ui oz. pasiven japonski voja.škt>-politični (Položaj, ki je zgodovinsko znan in razimiljen, v notranjepolitičnem in (.lružlx'no-kulturnem smislu (Pogojen z globoko zakoreninjenim aniimil-itarizmom in njemu odgovarjajočim in.stitu-cionalnim ogrodjem, temelječim na u.stavni ureditvi fH) koncu druge svetovne vojne. Koalicijske vlade (Po koncu hladne vojne so načele vpnišanje vloge Japonske v sveui in .se s tem aktivno dotaknile občutljive dileme militarizem - antimilitarizeni. Ob razumevanju militarizma kot stanja, v katerem so politični, gosptnlarski. izobraževalni in kulturni vidiki ljudi podrejeni presoji vojaštva, kar .se odraža v vrednotah, ideologiji in obnašanju, so .se na Japonskem izoblikovale tri smeri kritike postopne militarizacije (str. 406); politološko-vojaška, humanistično-pravna in ekonom.ska. To je pomemno prisf)evalo k
nioCnciiiu iiiitiinilicirisiiCncmu ra/polo-žcnju. čeprav jc v oscniticsclih letih f.c mogoče govoriti o ponovni niilitari/;tciji japonske družbe in ilržave. ki se je manifestirala v obliki vladnih pri/.adevanj /a vrnitev legitinmosti japonskemu vojaštvu. pred\'.sem v luči normativnih omejitev (a se je hkrati |x)menibn() vv/.ak) na ixKiobne procese v celotni a/.ijsko-pacifiSki regiji). Tako .se ugotavlja istr ili). da se je v oseindoeiih letih /ru.šil dobršen del omejitev, ki so bile v preteklosti oblikovane kot varnostne /a\'ore proti pretiranemu obnavljanju miliiari/.ma.
V naslednjem ileseileijii se je normativna omejitev delovanja japon.skih sam(K>bramb-nih sil /.nitšla na veliki preizku.šnji, \ laila pa močnem primežu ra/.ličnlh nasprotujočih si pritiskov, ko .se jc odJa|xinske pričakovala najprej vključitev v mednarodno koalicijo v zalivski vojni in pozneje .sodelovanje v mirovnih openicijah v Kambodži. To je pripeljalo do sprejetja zakima o mirovnih operacijah (Japonska je (lotem sodelovala v Kambodži, .•\n.goli. HI Salvadorju. .Mozambiku. Kuandi in na Golanu). s čimer .so se nadaljevale .spremembe v smeri po.stopne militariz.;icije (katere [x>jmovanje pa odstopa od pojmovanja militariz:icije v drž.;ivah. kjer je voj.ska normalno delujoč sistem in .sestavni del družtx.nih odnosov), skladno s prav tako ix).stopnim .spreminjanjem javnega in strankarskega mnenja. Slednje je namreč zelo pomembno za nizumevanje obravnavane dileme, kajti za Japonsko je značilno, da javno mnenje jnav-iloma omejuje dejavnosi na področju varnosti. obramlx: in dipkimacije (sir liO), Japonska obrambna ix>litika in njena obrambna moč zjto temeljita na načelih izključno obrambno usmerjene v()ja.ške politike, na dejstvu, da Japonska ne sme |x)siaii voja.ška sila. na vztrajanju pri treh nejetirskih načelih (ne po.sedovaii. ne proizvajati in ne dovoliti nameščanje jedrskega orož.ja) in na zagotavljanju civilnega razvoja vojske. Za slovenskega bralca prinaša [x>glavje I) Japonski dodaten in aktualen izziv: t>b analizi delovanja japonsko-ameriškega varnostnega sporazuma ponudi KerRla. :ivtor tega dela .študije, nekaj izho-illšCnih elementov primerjave s Slovenijo
(str ilO-il5). Ob vpr.išaniu, koliko lahko ZIM re.s zaščitijo Japonsko (atomsko odvračanje, konvencionalni six>padi, lokalne vojne), zapiše nekaj iztočnic možnega podobnega razmerja ZDA -Slovenija (ob hkratnem i>pozorilu na upo-števanje potrebnih specifik). Zamisel, ki hi jo bilo v.sekakor vredno razviti v ix>.sebno študijo.
Kot je bilo ž.e uvodoma zapisano. v.sebu|e tek-st o varnostnih ix)litikah velesil tudi dva eseja - o voj:iškem soočanju ZDA in .SZ/KH v Arktiki ter o voja.ški ekologiji.
I'rvi v izhodišče pi>siavlja ugotovitev, «.la je Arktika poslala v olnlobju hladne vojne eden najpomembnejših .svemvnih poligonov za razvoj strateških oboroževalnih .sistemov .Samo na lem območju .sta namreč .svetovni sujK-rsili mejili druga na drugo, k temu pa je treba dodali .še dejstvo, da je arktično okolje za napadalne voja.ške si.sieme |x)eeni in hitro uporabno in nudi relativno visoko .stopnjo skriiosii in zaščite To je .še zkisti ptunembno za delovanje bojnih oz. napad.ilnih |x>dmornic in raketnih si-stemov. saj lahko rakete s tega območja, ki ga na.sprotnik ne more kontrolirali, zadenejo vse pomembnejše vojaške cilje v Rusiji, Severni Ameriki in Zahodni Kvropi.
.Miliiarizacija Arktike ne poteka samo v znamenju omenjenega soočanja, ampak vnaša tudi vrsto trenj med ZDA in njihove zaveznike. Te relacije so po koncu hlailne vojne zajele .še nara.ščajoče težnje p<i avtonomiji lokalnega prebivalstva (zla.sti Iniiiti) in četlalje nuK^nejše pritiske ix> (priznavanju nacionalne suverenosti nad morskim in zračnim pro.storom ter s tem omejevanje aktivnosti obeh velesil. Podrobna analiza vseh arktičnih držav in njihovih med.sebojnih odno.sov dmlatno ponazarja navedeno občutljivost. V arktičnem prostoru ob.staja vrsta odprtih vpr.išanj oz. možnih in dejanskih mednartv dnopravnih sporov, njihovo rešev-.inje pa bi lahko postalo precedens za uravnavanje gosp<xiarskih in vojaSkih interesov drugje, npr na Antarktiki. V ta .skk)p kot najbolj i/.stopajoče .sodi ekološko ogrožanje arktičnega pro.stora. ki postaja čedalje bolj aktualno in akutno, njegov glavni vir so poizkusne atom-ske eksplozije, nesreče Lidij
na jedrski pogon in odnicia\-;injo radioaktivnih odpadkov. Popolna prekinitev te prakse je prvi korak k celoviti sanaciji ■Arktike, med o.stale pa spadajo še (str 155) začetek od-stranjevanja in saniranja railioak-tivnih odpadkov, zalem ustavitev oz. omejitev natlaljnjil) voja.ških aktivnosti, ki bi .še naprej povzročale takšno onesnaževanje, izdelava in sprejem pra\il za nešktKiijivo shranjevanje razstavljenih podmornic na jedrski pogcm in, kol verjetno najponiemlv nej.še, nujnost celovitega dogovora v.seh osmih arktičnih držav o skupni varno.stni politiki. Drugi esej razgrinja in analizira [Posledice vojaškega udejstvovanja (proizvodnja in uporaba ort)ži| in spremljajočih proizvodov ter dejavnosti) na uničevanje človekovega ti/.ičnega in biološkega okolja.
Pri tem gre za dodatno intenzifikacijo s|ik)šne ekokiške ogrožemi-sti, ki .se kaže zlasti v učinku tople grede, tanjšanju tizonske plasti in v naraščanju količine odpadkov, hkrati pa tudi za direktne jposledice raznovrstnih vojaških odjpadkov (odvržena oz. odvečna klasična, kemična in jedrsk.i oborožitev). Tako .se po koncu hladne vojne (Pojavlja protislovje, ko .se je močno zmanjšala nevarnost vojaškega uničenja, ki bi ga [Povzročil .sovražnik, hkrati [Pa se [Povečujejo nevarnosti v ne[Posred-nem okolju. Odvečne namreč [posiajajo izjenmo velike količine različnih vrst oborožitve, oh tem da ,še ne obstajajo ekolo.ško neškodljivi načini odlaganja oz. uničevanja ne[M)irebnega orožja. Kol [Posebej problematični i/.sto[pata dejstvi, da .še ni inlgov^ora na v[Prašanje. kaj storiti s luzijski-mi materiali v jedrskih Ipojnih glavah ([plutonij in vi.soko obog.tteni uran) in da so izkušnje držav (razen delne izjeme ZDA) z uničevanjem različnih vrst orožja zelo omejene (še vedno prevladuje odmetavanje v morje). Dodaten problem je, tla so bile prvotne ocene o [Potrebnih stroških za uničenje onižja izrazito [Prenizke, .saj .so le-ti [Pri kemičnem orožju okvirno de.setkrat viSji od proizvodnih.
»Varnostne [Politike velesil« je obsežna, komipleksna in aktualna analiza, v kateri avtorja, eden sfiecialisi za varnostne študije in drugi usmerjen na strate.ške študije, oba s
številnimi objavljenimi deli, [lodajaia metodološko urejeno in z bibliografijo. o|ponibami, referencami v tekstu ter s tabelami bogato branje, ki je strokovno izčr|Pno in tehtno ter široko u|porabno. .Skozi celoten tek.st je opazno [Podajanje in [Pojasnjevanje širine .sodobnega, tj. s[Pre-menjenega in do[Polnjenega ktmcepta varnosti v obdobju [po koncu hlailne vojne, ko »prvič v moderni zgodovini vojna ni bila več vzrok za spremembo rav notežja moči v mednarodnem si.stenui« (str 86). Knjiga je zx'lo dobr.t [Ponazoritev .še vedno aktualnega in vsestranskega izziva za družlposlovno mi.sel. ki ga je prine.sel zlom bi|Polarizma in obenem ponudil .številna izhodi.šča in zorne kote za nova spoznanja in osvetljevanje dodatnih vidikov. Ob tem je treba .še o[po-zoriti na učinkovito zgradbo knjige ([Pei obsežnih študij [Primera in ilva eseja), na. za slovenske razmere redek, a učinkovit avtorski prisio[p (.sodelovanje dveh avtorjev) in na .širok družboslovni in interdi.sciplinarni [Prisio|P, ki vključuje vrsto splošnih, niednar-odnovarnosinih, [Politolo.ških, ekonomskih in st)ciok>.ško-kulturnih dognanj.
Za slovenske bralce, med njimi bodo zla.sti analitiki, ra/.i.skov-alci in dipkimati ter študentje različnih družboslovnih usmeritev, so .še posebej zanimivi številni nastavki za razumevanje in [proučevanje odnosa ZDA do l-vrope (in njihove nadaljnje prisotno.sii na .stari celini) in do evro[Pskih varnostnih procesov. .Slednje je namreč temeljni okvir za uresničevanje slovenskih zunanjepolitičnih in varnostnih ambicij, knjiga pa s tem dok^izuje. kako .so tt>vrstne. globalno zasnovane študije aktualne in uporabne tudi za majhne in nove države, kakršna je Slovenija. Knjiga .Varnostne [loli-like velesil« je zato v vsakem [Pogledu dobrtv došla novost, ki slovensko tiružboslovno misel enakovredno [Po.stavlja tib bok tovrstnim dosežkt)m priznanih svetovnih univerz.