le tn ik 2 4 (2 02 4) , š t. 1 1 2024 Fotografija na naslovnici / Photography on the cover: Ivan Tavčar (1851–1923) (Wikimedia Commons) Ivan Tavčar (1851–1923) (Wikimedia Commons) ANDREJ HOZJAN: Upravni prostor škofije Ljubljana na spodnjem Štajerskem v prvem terezijanskem župnijskem štetju duš leta 1754 JURIJ PEROVŠEK: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih 1918–1929 – kritični premisleki PETRA GRABROVEC, MARJETA PISK in DARKO FRIŠ: "Zazvenela je naša pesem": delovanje predvojnega Akademskega pevskega zbora in pomen sklepnega koncerta v obdobju okupacije leta 1941 ŠPELA CHOMICKI, RENATO PODBERSIČ in DARKO FRIŠ: Usode vodij krajevnih skupin Štajerske domovinske zveze v ptujskem okrožju po drugi svetovni vojni TOMAŽ ČELIG in DARKO FRIŠ: Med pragmatizmom in grožnjami – FLRJ 1950–1951 ANA ŠELA: Operations "Venček" and "Prstan": Monitoring of Mixed Marriages with Eastern European Citizens in Socialist Republic of Slovenia by the State Security Service in the 1980s St ud ia H is to ri ca S lo ve ni ca Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review tudia istorica lovenica S H S tudia istorica lovenica S H S S H S tudia istorica lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review letnik 24 (2024), št. 1 ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU MARIBOR 2024 Studia Historica Slovenica Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelja / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Karin Bakračevič, dr. Rajko Bratož, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Rosario Milano (Italija / Italy), dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta / e-mail: shs.urednistvo@gmail.com Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš Tehnični urednik / Tehnical Editor David Hazemali Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 Tisk / Printed by: Dravski tisk d.o.o. http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d). Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa sta omogočili Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS ter Mestna občina Maribor. Co-financed by the Slovenian Research and Innovation Agency and the Municipality of Maribor. S H S tudia istorica lovenica Ka za lo / Con tents Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says ANDREJ HOZJAN: Upravni prostor škofije Ljubljana na spodnjem Štajerskem v prvem terezijanskem župnijskem štetju duš leta1754 ....................................................................................................11 The Administrative Territory of the Ljubljana Diocese in Lower Styria in Maria Theresa's First Parish Census in 1754 JURIJ PEROVŠEK: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih 1918–1929 – kritični premisleki ...............................................................................41 The Cultural-Combative Character of Slovenski narod in the Years 1918–1929 – Critical Reflections PETRA GRABROVEC, MARJETA PISK in DARKO FRIŠ: "Zazvenela je naša pesem": delovanje predvojnega Akademskega pevskega zbora in pomen sklepnega koncerta v obdobju okupacije leta 1941 ..........................................................................................................................................................93 "Our Song Has Been Sung": The Work of the Pre-War Academic Choir and Significance of the Final Concert During the Occupation of 1941 ŠPELA CHOMICKI, RENATO PODBERSIČ in DARKO FRIŠ: Usode vodij krajevnih skupin Štajerske domovinske zveze v ptujskem okrožju po drugi svetovni vojni ................................................................................................133 The Fates of the Leaders of the Local Groups of the Styrian Homeland Union in the Ptuj District after the Second World War TOMAŽ ČELIG in DARKO FRIŠ: Med pragmatizmom in grožnjami – FLRJ 1950–1951 ...............................................................................................................................169 Between Pragmatism and Threats – Federal People's Republic of Yugoslavia 1950–1951 S H S tudia istorica lovenica ANA ŠELA: Operations "Venček" and "Prstan": Monitoring of Mixed Marriages with Eastern European Citizens in Socialist Republic of Slovenia by the State Security Service in the 1980s ............................................207 Operaciji "Prstan" in "Venček": spremljanje mešanih zakonov z vzhodnoevropskimi državljani na Slovenskem s strani Službe državne varnosti v osemdesetih letih Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .............................. 243 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ............................................... 249 S H S tudia istorica lovenica 41 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2024-02 Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih 1918–1929 – kritični premisleki Jurij Perovšek Dr., znanstveni svetnik, emeritus Andraž nad Polzelo 398, SI–3313 Polzela, Slovenija e-pošta: jurij.perovsek@gmail.com Izvleček: V prispevku avtor na podlagi pisanja dnevnika Slovenski narod razčlenjuje liberalno kulturnobojno držo v letih 1918–1929. Opozarja, da je bil Slovenski narod poleg Jutra drugo najpomembnejše orožje liberalnega kulturnega boja v času med svetovnima vojnama. Njegovo pisanje je odsevalo vse ključne značilnosti liberalnega ideološkega in političnega pogleda na katoliško stran. Politikujočo duhovščino, Cerkev in katoliško Slovensko ljudsko stranko je obtoževal, da hočejo vzpostaviti izključno versko strukturirano družbo in v njej svojo absolutno duhovno, politično in modernemu ter demokratičnemu razvoju nasprotujočo oblast. V dvajsetih letih je bil vidni dejavnik kulturnobojne napetosti na Slovenskem. Pomagal jo je prenesti v nadaljnji čas – z vsemi posledicami, ki jih je povzročila. Ključne besede: Slovenski narod, liberalizem, kulturni boj, politični katolicizem, Katoliška cerkev, duhovništvo, Anton Mahnič, Anton Korošec, dvajseta leta 20. stoletja Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 24 (2024), št. 1, str. 41–92, 189 cit., 11 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 42 Uvod Kulturni boj, ki se je globoko zarezal v slovensko politiko dobe moderne, so iz avstrijskega prenesli tudi v čas Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS)/ Jugoslavije. Dobrega pol leta pred koncem habsburške monarhije je bil glavni urednik Slovenskega naroda dr. Albert Kramer, ki je v imenu izvrševalnega odbo- ra liberalne Narodno napredne stranke (NNS) na Kranjskem 23. marca 1918 na narodnem večeru v veliki dvorani Uniona v Ljubljani pozdravil načelnika kato- liške Vseslovenske ljudske stranke (VLS) in predsednika dunajskega parlamen- tarnega Jugoslovanskega kluba dr. Antona Korošca, sicer prepričan, "da se nik- dar več ne bo vrnil strup bratomornega sovraštva v naše vrste in da bodemo v bodoče uredili naše razmerje po načetih medsebojnega spoštovanja, lojalnosti in poštenosti".1 A njegova želja (in zagotovilo) se nista uresničila. V novoustano- vljeni jugoslovanski kraljevini se je katoliško-liberalni duet oglašal naprej, njegov zgodovinski liberalni glasnik, Slovenski narod, pa je svojo vlogo, ob novih liberal- nih političnih glasilih Kmetijski list, Nova pravda in Jutro, opravljal dalje. Do junija 1922 je bil glasilo junija 1918 ustanovljene vseslovenske liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), skupne stranke liberalnih "starinov" in "mladinov". Ko so "starini" junija 1922 izstopili iz JDS, je bil do januarja 1923 njihovo glasilo oziroma glasilo "skupne okoli Slovenskega naroda", kot so se po izstopu iz JDS poimenovali "starini". Nato je bil do novembra 1923 glasilo Narodno napredne stranke, ki sta jo voditelja "starinov" dr. Karel Triller in dr. Vladimir Ravnihar obu- dila januarja 1923, od novembra 1923 pa je bil v lasti "mladoliberalcev", ki sta jih vodila dr. Gregor Žerjav in dr. Albert Kramer. "Mladoliberalci" so tedaj od družine pokojnega liberalnega prvaka dr. Ivana Tavčarja kupili večino delnic Narodne tiskarne, ki je bila lastnica Slovenska naroda, s tem pa so poslej določali njego- vo pisanje.2 Usklajeno je bilo s pogledi "mladinske" JDS, leta 1924 preimenovane v Samostojno demokratsko stranko (SDS). Pisanje Slovenskega naroda je bilo vsebinsko polno do sredine dvajsetih let, ko se je v obravnavi idejnih vprašanj slovenskega razvoja v dobršni meri izpraznilo, njegovo vlogo pa je prevzelo "mla- doliberalno" Jutro. Ne glede na različna politična ozadja, ki so spremljala izhaja- nje Slovenskega naroda, pa je njegovo pisanje skozi ves čas odsevalo vse ključne značilnosti liberalnega ideološkega in političnega pogleda na katoliško stran. V našem prispevku bomo sledili pisanju Slovenskega naroda do uvedbe diktature kralja Aleksandra Karađorđevića 6. januarja 1929, ko je z razpustitvijo vseh poli- tičnih strank nastopilo novo politično obdobje v jugoslovanski državi in s tem tudi organizacijskopolitični razvoj liberalnega tabora. 1 "Praznik slovenskega ženstva", Slovenski narod, 26. 3. 1918, št. 69, str. 2. 2 Mojega življenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja, ur. Janez Cvirn, Vasilij Melik in Dušan Nećak (Ljubljana, 1997), str. 152, 163–164, 167–168. 43 S H S tudia istorica lovenica Pogledi Slovenskega naroda na katoliško stran v času enotne JDS Po oblikovanju Kraljevine SHS je v slovenski politiki sprva vladalo delno ideolo- ško zatišje. Na liberalni strani so do pomladi 1919 opozorili na protisrbsko sta- Nagovor Alberta Kramerja Antonu Korošcu na narod- nem večeru 23. marca 1918 v Ljubljani (Slovenski narod, 26. 3. 1918, št. 69, str. 2) J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 44 lišče načelnika VLS pred svetovno vojno dr. Ivana Šusteršiča,3 načelnik JDS Ivan Tavčar pa je katoliški strani sporočil, da njegova stranka ne bo pristala na poli- tični monopol VLS v kmečkih občinah.4 Na strankinem shodu 13. aprila 1919 v Trzinu je član načelstva JDS Adolf Ribnikar dodal, da hoče VLS tudi v Jugoslaviji voditi kulturni boj in jo obsodil kot separatistično in protidržavno.5 Narod je v tistih dneh opozoril tudi na trganje lepakov, ki so vabili na shod JDS ob ustano- vitvi njene krajevne organizacije 9. marca na Golem, ter na izgred do katerega je 3 "Dr. Ivan Šusteršič", Slovenski narod, 20. 1. 1919, št. 16, str. 1. 4 Ivan Tavčar, "Nekaj svetov", Slovenski narod, 5. 4. 1919, št. 81, str. 2. 5 "K političnemu položaju na Slovenskem", Slovenski narod, 15. 4. 1919, št. 89, str. 1. Albert Kramer ( 1 8 8 2 – 1 9 4 3 ) (Album sloven- skih književnikov, ur. Janko Šlebinger (Ljubljana, [1928]), str. 118) 45 S H S tudia istorica lovenica prišlo na shodu katoliške Kmečke zveze 6. aprila 1919 v Želimljah. Tamkajšnji župnik naj bi se napadalno obnašal do pripadnika liberalne strani, medtem ko so na katoliški strani trdili, da so s fizičnim nasiljem nastopili pripadniki JDS.6 Medtem je Slovenski narod marca 1919 z naklonjenostjo pozdravil prihod kar- dinala Francisa Bourneuja v Ljubljano in poročal o njegovem obisku.7 V prvi polovici poletja so zatišje še vzdrževali. Stranke so se zanj dogovorile 10. maja 1919. Tedaj so sklenile, naj v času, ko ni rešeno vprašanje mej prenehajo med- sebojni boji v časopisju, na shodih in v zasebnem življenju.8 Slovenski narod je 14. maja 1919 le obžaloval, da si je Anton Korošec tedaj prizadeval za organiza- cijsko in politično združitev katoliških strank v državi (ustanovitev Jugoslovan- ske ljudske stranke). Pri tem ni bil uspešen.9 Narod je menil, utegne Korošec, ki je v veliki meri prispeval k ustanovitvi jugoslovanske države, s tem uničiti svojo lastno zgradbo. "Škoda Korošca!", je pripomnil. "Kako radi bi v bodočnosti spo- štovali njegovo ime, kakor v nekaterih bridkih dneh."10 Sicer pa je Tavčar konec maja strankarski dogovor podprl. V Slovenskem narodu je spomnil na časopisni ideološki boj v avstrijski dobi, ko so "divjale med nami vse razburkane strasti in živeli smo med sabo kakor zveri v puščavi, ki se med sabo trgajo in mesarijo". – "'Slovenski narod' [se] v bodoče ne bo več udeleževal puste, na vse strani nevre- dne, v vsakem oziru nedostojne in skozi in skozi surove gonje, ki nas ponižuje pred samimi seboj in ki nas ponižuje tudi v inozemstvu."11 Zatišje je začelo minevati julija 1919. Na liberalni strani je to pokazal Slo- venski narod, ko je za katoliško stran uporabil star sramotilni izraz "klerikalno kopito".12 Kmalu zatem so na zboru zaupnikov JDS opozorili, da VLS začenja s strankarskim bojem, ki se v ničemer ne razlikuje od kulturnega boja v Avstriji. Udeleženka zborovanja s podeželja se je pritožila nad ravnanjem duhovnikov, ki se skušajo maščevati vsakomur, kdor jih ne podpira.13 Sledil je Narodov očitek Korošcu, da se je prelevil v najbolj zagrizenega strankarja in fanatika, ki – "bivši voditelj naroda in zaveznik v naši borbi za svobodo" – hladnokrvno zapostavlja 6 ""Nedeljski dogodki v Želimljah", Slovenski narod, 12. 4. 1919, št 87, str. 1; "Kri je tekla", Slovenec, 8. 4. 1919, št. 80, str. 1–2; "'Hura!'", Slovenec, 9. 4. 1919, št. 81, str. 1. 7 "Kardinalu Francisu Bourneu", Slovenski narod, 10. 3. 1919, št. 59, str. 1; "Slovesen sprejem kardinala Bourna v Ljubljani", Slovenski narod, 11. 3. 1919, št. 60, str. 3. 8 "Slovenci!", Slovenski narod, 12. 5. 1919, št. 110, str. 1. Glej tudi "Slovenci!", Slovenec, 11. 5. 1919, št. 108, str. 1; "Slovenci!", Naprej, 12. 5. 1919, št. 107, str. 1. 9 O poskusu VLS, da bi ustanovili Jugoslovansko ljudsko stranko glej Momčilo Zečević, Slovenska ljud- ska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921: od majniške deklaracije do vidovdanske ustave (Maribor, 1977), str. 245–246, 252, 254, 256–258, 260–262. 10 "Dr. Korošec na razpotju", Slovenski narod, 14. 5. 1919, št. 112, str. 2. 11 Ivan Tavčar, "Za kulturo in človekoljubje", Slovenski narod, 31. 5. 1919, št. 127, str. 1. 12 "Herostrat", Slovenski narod, 3. 7. 1919, št. 154, str. 1. 13 "Zborovanje zaupnikov JDS", Slovenski narod, 7. 7. 1919, št. 157, str. 2. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 46 državne interese strankarskim.14 Kot je leta 1920 zapisal tedanji predsednik JDS dr. Vekoslav Kukovec, je, "jezuitski lisjak", odkril "svoje staro tolsto srce". On in njegovi vlečejo na dan sekiro.15 Še hujši je bil resen opomin, da je zaradi znašanja kateheta nad dijakom ene od ljubljanskih srednjih šol, ta med poukom verouka s strelnim orožjem poskušal storiti samomor;16 o tem je Narod pisal tudi poprej.17 Slovenski narod je obudil tudi načelno kritiko Cerkve in katoliškega giba- nja. Pri tem je treba spomniti, da so bili liberalci v dogmatsko-zakramentalnem pogledu lojalni katoličani v zasebnem življenju. Odklanjali pa so politično raz- sežnost verskega prepričanja.18 Narod je spomladi 1920 objavil razmišljanje avtorja "iz svobodoljubnih krogov", ki je opozarjal na izkrivljenje prvotnega Kristusovega nauka. "Kristovi nasledniki so zgodaj oblekli idejo z gmoto. Ideja je stopila v ozadje, v ospredju pa stoji gmotna cerkvena organizacija, sistem organiziranega katoliškega duhovništva in redovnikov. Idejo zamenja boga- stvo, orožje, boj za oblast in nadrejenost cerkvene oblasti nad posvetnimi drža- vami." Rimski papež se opira na svetopisemsko ideologijo, da vsa posvetna oblast izhaja od Boga in on je živi božji zastopnik na zemlji. Ideja prvotnega Kristovega nauka kristjanske morale in humanitete je zatemnela, na njeno mesto pa je stopila premišljeno organizirana katoliška cerkev z vsemi prilastki oblasti, bogastva, vpliva za zmago – nikakor moralnih Kristovih načel, temveč za ukrepitev političnega položaja, katoliške duhovščine in za končno zmago: duševno in telesno podvreči svoji volji vse narode in ves kristijanski svet.19 Svoja kulturnobojna načela hočejo raztegniti preko celotne Evrope. Avtor je tu opozoril na organizacijo Svobodne misli, ki se na mednarodni podlagi bori za svobodo misli, pisanja, vere in vesti in hoče z izobraževanjem na znan- stveni podlagi in s civilno etiko brez prejudicev cerkvenih dogem odpreti nove poglede na državo in človeško družbo.20 "Morete li vzdržati trditev, da je dana- šnja katoliška cerkev s svojim sijajem, bogastvom, s svojo ošabno hierarhijo še Kristusova cerkev?", je leto dni kasneje drugi avtor spraševal katoliško stran. "Morete li", je nadaljeval, 14 "Frivolna igra se nadaljuje", Slovenski narod, 12. 9. 1919, št. 212, str. 1. 15 V.[ekoslav] Kukovec, "Ob glavnem zboru ljudske stranke", Slovenski narod, 14. 4. 1920, št. 84, str. 1. 16 "Junaški čin", Slovenski narod, 27. 9. 1919, št. 225, str. 1. 17 "Kultura: počil je strel", Slovenski narod, 4. 6. 1919, št. 130, str. 5. 18 Zvonko Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma: idejno-politično soočenje slovenskega političnega katolicizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje (Ljubljana, 2004), str. 18, 103. Prim. tudi str. 19, 20, 99 in isti, Slovenski klasični liberalizem: idejno-politični značaj slovenskega liberalizma v letih 1891–1921 (Ljubljana, 2000), str. 86 (dalje: Bergant, Slovenski klasični liberalizem). 19 P., "Rimsko-katoliška internacionala", Slovenski narod, 1. 4. 1920, št. 74, str. 1. 20 Prav tam. 47 S H S tudia istorica lovenica iskreno kazati, da večina katoliške hierarhije živi resnično krščansko življenje? Moreti li ravno od najvernejšega človeka zahtevati, da sledi brezpogojno takemu duhovnemu vodstvu? Ali ni v očeh pravega krščanskega človeka čisto pravilno, ako stigmatiziramo to popačeno krščanstvo kot to kar je: Klerikalizem? Kleri- kalcu v usta vzeti [dati – op. J. P.] krščanstvo – je blasfemija.21 Proti veri so tisti, ki jo izrabljajo v svoje posvetne namene, proti krščanstvu so tisti, ki ga postavljajo na glavo.22 V zagovoru neokrnjenega verskega čustva, vere iz srca, je Slovenski narod utemeljil boj proti nesreči vseh nesreč, največjemu zlu, naj se pojavlja v tej ali oni obliki – političnemu katolicizmu (t. i. klerikalizmu).23 Julija 1921 je ponatisnil članek profesorja zgodovine krščanstva na sorbonski univerzi dr. Charlesa Gui- gneberta o verskem vprašanju v Franciji. Članek je podal naslednjo opredelitev t. i. klerikalcev: "Klerikalcev ne smemo zamenjati s pravimi, vernimi, prepriča- nimi katoliki, ti so popolnoma drugačni, ti stavijo kot prvo zahtevo prostost za vse ljudi, pravico, da ima lahko vsak svoje prepričanje, svoje mišljenje." – Klerikalizem [pa] je politično mišljenje, ki temelji na cerkvi, in se je poslužuje kot sredstva, uničiti demokratske principe: svobodo mišljenja, govora in pisan- ja. Klerikalec, ki hoče vladati nad maso, si pravi, da je vera izvrstno sredstvo, da pomaga ljudem prenašati njih revščino in bogastvo drugih. Cerkev nalašč meša klerikalizem in vero, ki nimata med seboj nič skupnega, saj klerikalni program ni verski program, ampak političen. Tako je klerikalizem kot račun, kot izra- bljanje vere v politične namene prav malo simpatična prikazen. /…/ Klerikalcev ne smemo zamenjati s pravimi, vernimi, prepričanimi katoliki, ti so popolnoma drugačni, ti stavijo, kot prvo zahtevo prostost za vse ljudi, pravico, da ima lahko vsak svoje prepričanje, svoje mišljenje.24 Paziti je treba, da ne zamenjujemo bogočastnih navad z globokim verskim prepričanjem, in navideznih katolikov s pravimi verniki.25 Guignebert je obravnaval tudi intelektualno stran verskega vprašanja. Cer- kveno mišljenje je nasprotno modernemu, saj Cerkev temelji v razodetju, otrplo- sti v absolutni resnici, ki jo je od 16. stoletja prikrojevala po praktičnih potrebah. Zanjo je značilno nezaupanje v znanost, za katoliško vzgojo pa boječnost in lah- komiselnost. Moderno mišljenje nasprotno pomeni svobodno iskanje resnice v 21 Brat Samo, "Sokolstvo in klerikalizem", Slovenski narod, 2. 4. 1921, št. 74, str. 1. 22 Prav tam. 23 "Dnevne vesti: naše stališče napram dr. Šusteršiču", Slovenski narod, 15. 4. 1922, št. 87, str. 3. 24 M. (pravilno Charles) Guignebert, "Versko vprašanje v Franciji", Slovenski narod, 9. 7. 1921, št. 151, str. 1. 25 M. (pravilno Charles) Guignebert, "Versko vprašanje v Franciji", Slovenski narod, 10. 7. 1921, str. 1. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 48 dejstvih, upoštevanje znanosti, smisel za razvoj in razširjanje znanja. Za moderno vzgojo sta značilna pogumna radovednost in kritičen duh. Med obema mišljenje- ma je popolno nasprotje in boj med njima je neizogiben. Cerkev je nasprotovala svobodi mišljenja v filozofiji, zgodovini, eksegezi in si je za svojo oblast prilastila vso vzgojo, medtem ko je z modernim mišljenjem vera v resničnost katoliških naukov pošla. Cerkev se za nasprotovanje, ki ga doživlja, lahko zahvali predvsem lastni zmoti, da je hotela življenje zajeziti, a je ono pljusknilo čez njo, in je njena politika v tako velikem obsegu odvzela veljavo katoliški veri.26 Kot Guignebert, je politični katolicizem opredeljeval tudi Slovenski narod.27 Posebej je opozarjal, da duhovništvo zlorablja vero v politične namene in da je politično delovanje na verski podlagi nevarno za državo, saj vodi v delitve po veri na pravoslavne, katolike in muslimane.28 Z zahtevo naj država prepreči politično in agitacijsko zlorabo Cerkve in prižnice, je podpiral uvedbo kancel- paragrafa, zakonske določbe, ki bi določala, da verski predstavniki svoje duhov- niške službe in duhovniških nalog ne bi smeli izkoriščati v politične namene. Ob tem je poudaril, da ta zahteva ni uperjena proti veri in najmanj proti gospo- darskemu delovanju duhovščine. Naše mnenje je bilo vedno, da naj ostane vera vedno kot svetinja širokih plas- ti našega naroda brez dotike s politiko, da se po njej – kateri se je opetovano naglašalo, da je vlačuga – ne okuži. Interesi posvetnega blagostanja nimajo prav nič opraviti z življenjem po smrti, življenjska politika države nič s skrbjo za zveličanje. Iz teh vzrokov smo vihteli vedno bič nad onimi, ki so zanašali politično borbo v cerkev ter imeli pred Najsvetejšim namesto besed ljubezni v ustih samo preklinjanje, natolcevanje, hujskanje, obrekovanje in zlorabo vere. V tej borbi bomo vztrajali tudi v bodoče in iz teh vzrokov bomo zahtevali vedno in vedno, da izgine politika s svojimi izrodki iz cerkve. S to svojo zahtevo pa se tudi prav nič ne dotikamo verskega prepričanja ljudstva in mu niti najmanje ne kratimo pravice in dolžnosti skrbeti za svoj duševni blagor. To spoznanje je pri nas staro in vsakomur znano in pri tem bomo vztrajali. Naš boj velja samo zlorabi cerkve v politične namene, ne pa duhovništvu v njegovem prosvetnem delovanju.29 26 Prav tam. 27 Prim. E. V., "Narodna cerkev in drugo", Slovenski narod, 4. 9. 1920, št. 202, str. 1; "Klerikalni politiki", Slovenski narod, 10. 11. 1920, št. 257, str. 1; "Vera je v nevarnosti?", Slovenski narod, 6. 4. 1921, št. 76, str. 1; "Katoliško časopisje", Slovenski narod, 15. 12. 1921, št. 281, str. 1; "Dr. Korošec sega po orožju", Slovenski narod, 1. 6. 1922, št. 124, str. 1. 28 "'Duhovniška politika'", Slovenski narod, 3. 12. 1920, št. 277, str. 1. 29 "Poglavje o nagobčnikih", Slovenski narod, 7. 10. 1920, št. 229, str. 1. O vprašanju kancelparagrafa in njegovi uvedbi v Kraljevini SHS/Jugoslaviji glej Jurij Perovšek, "Slovenska politika in uvedba kancelpa- ragrafa v prvi jugoslovanski državi", v: Jugoslavija v času: devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države = Yugoslavia through time: ninety years since the formation of the first state of Yugoslavia, ur. Bojan Balkovec (Ljubljana, 2009), str. 105–117. 49 S H S tudia istorica lovenica Vemo pa, je Narod povzel poudarek Ivana Tavčarja z zbora JDS pred voli- tvami v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS 28. novembra 1920, če nastopi pri nas stranka, kateri na čelu stoji duhovščina [Slovenska ljudska stranka, SLS, v katero se je leta 1920 preimenovala VLS – op. J. P.], ter vrže med ljudstvo parolo, da je vera v nevarnosti, potem je s tem zadeto najsrčnejše čutilo našega kmeta, da ne more voliti drugače, kakor zahteva njegov dušni pastir.30 Geslo katoliške strani, da je vera v nevarnosti, je Slovenski narod povezo- val z njenimi napadi na liberalno politiko, ki da meče križe iz šol, pljuva kipe svetnikov in s pravoslavjem kvari slovensko mladino. Opozarjal je, da "kleri- kalna hidra" dviga glavo. To se vidi tudi v tem, ko fanatični duhovniki odrekajo spovedne odveze in obhajilo naprednjakom (liberalcem).31 "Liberalci so že sto- in stokrat Kristusa znova na križ pribili", je konec oktobra zapisal Tavčar.32 Za katoliško časopisje je značilna surovost, je pribil Narod. Med pristaše SLS vnaša polno izmišljotin o liberalcih, da jih nato vsevprek zmerjajo. Zganiti se morajo tudi na liberalni strani in katoliškemu časopisju napovedati skrajni boj.33 Boj proti katoliški politični strani je Slovenski narod napovedal z navedkom iz govora "mladoliberalnega" voditelja Žerjava na seji izvrševalnega odbora JDS 21. oktobra 1920. Žerjav je v tistem delu govora, ki je zadeval razmerje JDS kot svobodomiselne stranke do vere, zagotovil spoštovanje verskega prepričanja. Nadaljeval pa je: Katoliška cerkev nosi v svojem plašču mir in vojno z našo stranko in državo. Ako bo zmerna, zlasti če bo prenehala z organiziranjem posebne cerkvene politične stranke [SLS – op. J. P.], ne bo nikdar incidentov. Drugim veroizpovedovanjem ne pride na misel, da organizirajo verske stranke. Klerikalizem, ki ga vodi šef v italija- nskem Rimu bomo preganjali, dokler ga ne preženemo iz Jugoslavije. Ker more le katoliški del naroda organizirati, je že sam ob sebi nujno separatističen, zato ga je treba v interesu države zatreti.34 Žerjavov poudarek se je lepo skladal z liberalnim in Narodovim prepriča- njem, da je politični katolicizem povsod sovražnik države, tako tudi Jugoslavije, ki jo načelnik SLS Korošec ruši, kot je to nekoč počel Rasputin v Rusiji. Politični 30 "Z zbora demokratske stranke", Slovenski narod, 7. 11. 1920, št. 255, str. 2. 31 A., "Krvaveča Kristova glava", Slovenski narod, 20. 11. 1920, št. 266, str. 2. 32 Ivan Tavčar, "Volilni manifest SLS", Slovenski narod, 29. 10. 1920, št. 248, str. 1. 33 "Katoliško časopisje", Slovenski narod, 15. 12.1921, št. 281, str. 1. 34 "Program Jugoslov. demokratske stranke za volitve v konstituanto", Slovenski narod, 24. 10. 1920, št. 244, str. 1. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 50 katolicizem ni naroden, ni slovenski, ne slovanski, temveč pomeni tujstvo, vati- kansko politiko, katere glavni smoter je, da razruši mlado jugoslovansko državo in na njenih razvalinah zopet vzpostavi njegovo staro zaščitnico – habsburško Avstrijo.35 Tako skrajno gledanje je grobo zanikalo narodnostno vsebino kato- liškega gibanja. Slovenski narod je opozoril tudi na izjavo predsednika JDS Kukovca na strankinem zboru 10. aprila 1921, ki je trdil, da politični katolicizem na Slo- venskem nima gospodarske in socialne utemeljenosti. Zato se njegove idejne zmage ni bati.36 Glede na široko gospodarskosocialno mrežo katoliške strani in prav tako široke privrženosti SLS v volilnem telesu, je bila taka izjava zelo vpra- 35 "Klerikalna volilna taktika", Slovenski narod, 28. 10. 1920, št. 247, str. 1; "Klerikalna politika ni sloven- ska, ne slovanska, je – vatikanska, Slovenski narod, 1. 1. 1921, št. 1; str. 1–2, "Klerikalizem je povsod sovražnik države", Slovenski narod, 26. 1. 1921, št. 20, str. 1. 36 "Zbor zaupnikov jugoslov. dem. stranke", Slovenski narod, 12. 4. 1921, št. 81, str. 1. Gregor Žerjav (1882– 1929) (Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, ur. Jože Lavrič, Josip Mal in France Stele (Ljubljana, 1929), str. 89) 51 S H S tudia istorica lovenica šljiva. Prav tako je bilo vprašljivo Narodovo mnenje, da je političnemu kato- licizmu odzvonilo "za nedogled".37 Narod je to sicer napovedal po volitvah v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS, na katerih je SLS zmagala le z relativno večino, v času omenjene napovedi pa je prešla v opozicijo. Očitno ni verjel svoji prejšnji trditvi o nenehni prilagodljivosti in obstojni moči političnega katoli- cizma, zaradi katere je trajno prisoten v družbenem in političnem prostoru.38 Dejansko pa je prav v tem videl smisel svojega kulturnega boja, saj se s "klerika- lizmom" bori že petdeset let. "Poznamo njegove metode in cilje, doživljali smo njegove strahote, persekucije, ubijanje talentov in vse protikulturne zločine."39 Na Narodovih straneh se je našel tudi ponatisnjen članek Otadžbina moja iz Beograjskega dnevnika. Narod ga je objavil pod naslovom Srbi proti SLS. Čla- nek je spominjal na surovi vzklik na Slovenskem leta 1914 "Srbe na vrbe!", ki naj bi bil značilen za katoliško stran, sedaj pa so katoliški duhovniki ministri v jugoslovanski vladi. Srbija (in ne Kraljevina SHS – J. P.) je dočakala, da so se v njeno "vrhovno upravo urinili avstrijski klerikalci, papeževi agenti!" Srbski narod, kako lahko sedaj prenašaš, da ti postanejo gospodarji katoliški duhov- niki, plačanci našega krvnega sovražnika, zakleti sovražniki svobode, svetlosti in demokracije, je spraševal Beograjski dnevnik. "Srbija, domovina moja, ako si med vojno morala pretrpeti tolike fizične muke, kdo te danes sili, da prenašaš to sramoto in da vodiš na vlado avstrijske katoliške pope?"40 Narod je povzel tudi članek, ki ga je po I. slovanskem orlovskem taboru, 29. julija do 3. avgusta 1920 v Mariboru, objavil Glasnik srpske pravoslavne cer- kve. Glasnik je pripadnike katoliške telesnovzgojne organizacije Orel imenoval vsiljence latinske cerkve, ki so z latinščino zastrupili svoje telo, kri in dušo in se zavezali, da bodo kot prva bojna četa nastopali v političnem boju Katoli- ške cerkve proti njihovi domovini. Objela sta jih latinski fanatizem in rimski katolicizem in izgrizla ter uničila njihovo slovansko bratsko dušo; glas Rima se jasno sliši tudi iz ust slovenskih Orlov. Tu je Glasnik postavil opomin, in sicer, da se mora, zaradi duhovne enotnosti s svojimi pravoslavnimi brati, vsakdo, ki je Slovan, in hoče rešiti svojo slovansko dušo iz verig duhovnega suženjstva latin- skega zahodnega sveta, odpovedati Rimu in vsemu kar so mu vsilili sovražniki slovanske svobode. Narod je ob koncu povzetka pripisal, da je v Glasnikovih besedah mnogo resnice in katoliški duhovniki, če so res narodni, bodo morali o njej hočeš nočeš razmišljati.41 37 "Odbit klerikalen naskok", Slovenski narod, 23. 3. 1921, št. 66, str. 1. 38 "Klerikalizem je povsod sovražnik države", Slovenski narod, 26. 1. 1921, št. 20, str. 1. 39 Prav tam. 40 "Srbi proti SLS", Slovenski narod, 24. 2. 1920, št. 44, str. 1. 41 "'Odreči se moramo Rimu…'", Slovenski narod, 8. 9. 1920, št. 205, str. 1–2. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 52 Svoje "protirimsko" stališče je Slovenski narod podkrepil z vprašanjem, ki ga je na katoliško stran naslovil glede odhoda tržaško-koprskega škofa, Sloven- ca dr. Andreja Karlina, z njegovega škofovskega mesta leta 1919. Zaradi italijan- skih nacionalističnih pritiskov se je Karlin odpovedal škofovskemu mestu in papež ga je razrešil. Namesto njega je za novega škofa imenoval Italijana Angela Bartolomasija.42 Slovenski narod je spraševal, ali je bilo papeževo ravnanje upra- vičeno, ko je Karlina razrešil brez kanoničnega vzroka, in ali ne bi bila njegova dolžnost povzdigniti glas zoper nasilje nad njim? Spraševal je tudi, ali je pra- vično, da Vatikan v povsem slovanske kraje pošilja italijanske duhovnike, ki ne obvladajo jezika tamkajšnjega prebivalstva? Ali zato nista vera in zveličanje duš mnogih v nevarnosti? Od kod ima Vatikan pravico, da nasilnežem pomaga uni- čevati naš narod še v 20. stoletju? Ali tega ne bo konca? K temu je dodal, da so Italijani najslabši katoličani na svetu. Njihova vera obstaja na zunaj, je prazna in sloni na kultu raznih "svetinj". Kot primer je navedel, da v neki cerkvi na severu Italije častijo pero, ki naj bi pripadalo angelu Gabrijelu, drugje rep osla, ki naj bi nesel sv. družino v Egipt, v tretji podkev, ki naj bi padla na zemljo s konja, ko se je Elija v gorečem vozu peljal v nebesa! In še mnogo takih neumnosti, tudi škan- daloznih, ki jih raje zamolčimo. Italijani so tudi najgrši preklinjevalci. Noben narod ne blati in ne grdi Boga, Marije in sploh vsega, kar je versko in kar je v zvezi s Cerkvijo na tako ostuden način, kot oni. "O Avgijev hlev, a Herakleja ni!"43 Ob kritiki vatikanske narodnostno-cerkvene politike v Italiji, je znal Slo- venski narod izreči tudi dobro besedo o cerkvenih dostojanstvenikih. To se je pomenljivo pokazalo ob smrti "očeta" slovenskega političnega katolicizma dr. Antona Mahniča 14. decembra 1920, ki mu je bil Slovenski narod desetletja neusmiljen nasprotnik. O Mahniču se je ostro izražal tudi po njegovi smrti. A ko je umrl, je njegov nastop, ki je vodil do "ločitve duhov", ocenil kot potreben in koristen. V načelih namreč ni kompromisov in Mahničev aut–aut je storil konec slovenskemu polovičarstvu, nenačelnemu slepomišenju in kolebanju na vse strani. To je bila Mahničeva zasluga. "Danes lahko mirno priznamo, da je bil dr. Mahnič cel mož, vlit iz enega kova. Ni bil talent, a vztrajen, brezobzir- no dosleden ter železne volje, delavec, kakršnih pozna premalo naša kulturna zgodovina. Njegovim načelom se je moral ukloniti velik del našega naroda." Njegov pritisk na vse javno slovensko življenje je rodil odpor, ki je bil plo- dovit in njegova negativna kritika je rodila tudi pozitivne uspehe. Narod je opozoril še na Mahničevo literarno kritiko Prešerna, Gregorčiča, Stritarja in 42 Milica Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921 (Maribor–Trst, 1972), str. 238; Lkn. (France Lukman), "Karlin Andrej", v: Slovenski biografski leksikon: 3. zvezek, ur. Izidor Cankar, Joža Glonar in Janko Šlebinger (Ljubljana, 1928), str. 429. 43 "Vera je v nevarnosti?", Slovenski narod, 6. 4. 1921, št. 76, str. 1. Glej tudi "Italija in Vatikan", Slovenski narod, 12. 12. 1919, št. 241, str. 1; "Vatikan in Jugosloveni", Slovenski narod, 28. 5. 1920, št. 119, str. 1; "Smrt papeža Benedikta XV.", Slovenski narod, 24. 1. 1922, št. 19, str. 1. 53 S H S tudia istorica lovenica Aškerca in kasnejše škofovsko delo na Krku. Poudaril je njegovo kodificiranje staroslovanske liturgije za krške župnije in odpor proti italijanskim okupa- cijskim oblastem po prvi svetovni vojni. Zapis je zaključil z besedami "Časten mu spomin!" Ni pa mogel mimo predhodnega opozorila, da je umrl ravno v času, ko so volitve v Ustavodajno skupščino pokazale na konec cerkvene pre- potence.44 Dodajmo naj, da je Anton Mahnič, kot je razvidno iz primerjave njegovih spisov z naukom vodstva Cerkve, le dosledno skušal uveljaviti cer- kvena stališča v konkretnem življenju, pri tem pa je v svojem idealizmu prezrl dejstvo, tako kot ga je prezrlo tudi samo vodstvo Cerkve, da med načeli in stvarnostjo vedno obstaja razkorak.45 – Ko je 28. marca 1922 umrl lavantin- ski škof dr. Mihael Napotnik mu je Slovenski narod posvetil spoštljiv, stvarno pisan nekrolog. Od njega se je poslovil: "Bodi pokojniku ohranjen med našim narodom časten spomin!"46 Slovenski narod je obeležil tudi smrt papeža Benedikta XV., 22. januarja 1922. Spomnil je na njegovo skrb za vojne ujetnike pri vojskujočih se državah med svetovno vojno in njegova mirovna prizadevanja. Spomnil je tudi, da jugo- slovanski škofi še niso prejeli odgovora na spomenico s prošnjo po slovanskem bogoslužju, ki so jo predložili Vatikanu, ter na preganjanje slovenskih in hrva- ških duhovnikov v Italiji, ki jih Vatikan ni ščitil tako, kot bi jih moral. Kot Jugo- slovani sicer nimamo vzroka, da bi se navduševali nad pokojnim papežem, je menil Narod. Bil pa je nesporno velik in plemenit človek, spreten državnik in diplomat, kot Italijan pa je najprej čutil s svojim narodom.47 – O novem pape- žu, Piju XI., je predvsem poudaril, da je goreč italijanski nacionalist, smernice njegovega pontifikata pa ne bodo toliko katoliške, vesoljne, kot predvsem ita- lijanske, romanske.48 Tu je pridal kulturnobojno opozorilo: "Morda pride čas, ko bodo Slovani uvideli, da tudi njih verski spas ni v – Rimu. In šele takrat bodo Slovani v istini svobodni – telesno in duševno!"49 Slovenski narod je kulturnobojno ostrino pokazal tudi ob drugih priložno- stih. Pred volitvami v Ustavodajno skupščino je Ivan Tavčar urednike katoliške- ga časopisja imenoval "katoliške kavke". Očital jim je surovo pobijanje naspro- tnikov SLS v njihovih listih – "vsakega političnega nasprotnika za lase privleče- 44 "† Vladika dr. Anton Mahnič", Slovenski narod, 18. 12. 1920, št. 289, str. 2. Opozorila Slovenskega naro- da na Mahničev odpor proti italijanskim okupacijskim oblastem po prvi svetovni vojni glej tudi v "Vatikan in Jugosloveni", Slovenski narod, 28. 5. 1920, št. 119, str. 1; "Vera je v nevarnosti?", Slovenski narod, 6. 4. 1921, št. 76, str. 1. 45 Bergant, Slovenski klasični liberalizem, str. 39. 46 " † Škof dr. Mihael Napotnik", Slovenski narod, 30. 3. 1922, št. 73, str. 3. 47 "Smrt papeža Benedikta XV.", Slovenski narod, 24. 1. 1922, št. 19, str. 1. 48 "Milanski kardinal Ratti – papež Pij XI.", "Najnovejša poročila: Pij XI.", Slovenski narod, 8. 2. 1922, str. 1, 3, "Italijanski papež", Slovenski narod, 12. 2. 1922, št. 35, str. 1. 49 "Milanski kardinal Ratti – papež Pij XI.", Slovenski narod, 8. 2. 1922, str. 1. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 54 jo v svoje liste, ga potem z batinami pretepejo, ga do nagega slečejo ter vržejo v koprive" –, medtem ko bi se morali bati, "da se jim končno ne bodo obesili mlinski kamni na vrat in da jih naš Izveličar, ko bo sodil, ne bo dal potopiti sredi Blejskega jezera, da bodo še malo pobingljali z nožicami, nato pa se pogreznili do črnega dna!" Na njih ni nič katoliškega, podobni so kavkam, ki samo zato iščejo temne prostore po katoliških zvonikih, da so tam na toplem in, kolikor se jim ljubi, odmetavajo svoje blato!50 Tavčarjevo svarilo o "mlinskem kamnu" je bilo dejansko sovražno. Merilo je na Jezusov izrek iz Evangelija po Luku: "Bolje je zanj, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje, kakor da pohujša enega od teh malih."51 Še huje pa je nastopil odvetnik, potopisec, pla- ninski pisatelj in esejist dr. Josip Ciril Oblak, ki je na straneh Slovenskega naroda spraševal, "ali bi se danes našel pri nas Princip v slučaju, da bi se drznil Franc Ferdinand v novi podobi v osebi Ivana Šusteršiča prikazati na naših tleh, naš slovenski Princip, ki bi branil našo narodno čast in naš ponos, ne le pred srb- sko, nego pred celo evropsko javnostjo?"52 Oblakov članek je v Narodu požel odobravanje.53 Pred volitvami v Ustavodajno skupščino je Slovenski narod objavil tudi poročilo s predvolilnega shoda JDS 25. novembra 1920 na Prulah v Ljubljani. Na shodu je "starin" Triller pozval k strnitvi vseh naprednih (liberalnih) sil v boju proti političnemu katolicizmu, za katoliško stran pa je uporabil razširje- no zaničljivo oznako, da je "črna". Predvolilni politični boj54 je primerjal s sej- miščem, na katerem na stojnicah stranke volivcem ponujajo svoje blago. Pri največji, stojnici SLS, "se prodaja na videz slovensko barvano blago, a če se natančneje pogleda, se vidi, da sili na dan že črna podloga".55 Kot so tedaj pri Slovenskem narodu mislili o Korošcu, bi jo lahko najbolje videli pod njegovo politično obleko, saj je "najbolj prepreden in za našo kraljevino najopasnejši mož, zakaj politika, ki jo on vodi, je smrtonosna za napredek našega troimen- skega naroda, ker zavaja ljudstvo ter ga podi nazaj v mračni srednji vek, kjer so bile na dnevnem redu inkvizicija, grmade in temne ječe".56 Iz njega se je tudi norčeval. Duhovnik Korošec je bil v tistem času minister za promet, Narod pa je o njegovem ministrskem položaju zapisal novico, da so v Nemčiji skoraj popo- 50 Ivan Tavčar, "Dr. Korošec v Mariboru", Slovenski narod, 8. 10. 1920, št. 230, str. 1. 51 Lk 17,2. Prim. tudi Evangelij po Mateju (Mt 18,6) in Evangelij po Marku (Mr 9,42) – Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski standardni prevod (Ljubljana, 1997). 52 Josip Cir.[il] Oblak, "Narodni heroizem in mi", Slovenski narod, 21. 11. 1920, št. 53, str. 1. 53 "Tihi heroizem klerikalcev", Slovenski narod, 24. 11. 1920, št. 269, str. 1. 54 Več o predvolilnem boju na Slovenskem glej: Ana Šela in Mateja Matjašič Friš, "Volitve v Ustavodajno skupščino leta 1920 na Slovenskem: predvolilni boj", Studia Historica Slovenica 22, št. 3, str. 717–766 55 "Politika in program demokratske stranke", Slovenski narod, 26. 11. 1920, št. 271, str. 1. 56 "'Duhovniška politika'", Slovenski narod, 3. 12. 1920, št. 277, str. 1. 55 S H S tudia istorica lovenica kali od smeha, ko so izvedeli, da pri nas "dušebrižnik kurira prometne rane".57 Obšel ni tudi zahteve SLS po avtonomiji Slovenije. Ta naj bi ponovno zagotovila nadvlado duhovščine v Sloveniji.58 Slovenski narod je opozarjal tudi na druga vprašanja, ki so zadevala katoli- ško stran. Opozarjal jo je, da med ljudstvom živi tudi težnja po uvedbi sloven- skega bogoslužja, in v sočnem jeziku poročal o odporu katoliškega občinstva na predavanju "narodnega duhovnika" Boža Miloševića o "narodni cerkvi" 19. 57 "Klerikalni politiki", Slovenski narod, 10. 11. 1920, št. 257, str. 1. 58 "Politične vesti: SLS proti dr. Korošcu?", Slovenski narod, 10. 12. 1920, št. 282, str. 2. Ivan Tavčar (1851– 1923) (Wikimedia Commons) J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 56 februarja 1921 v Mestnem domu v Ljubljani.59 Svoje strani je odprl tudi obrav- navi vprašanja duhovniških plač in slabega položaja duhovščine – t. i. duhov- niškega proletariata. Na povabilo uredništva Slovenskega naroda je o tem vpra- šanju pisal profesor cerkvenega prava na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Rado Kušej. Leta 1923 je objavil tudi obsežno delo o cerkvenem pravu.60 Kušej se je zavzel za olajšanje njihovega gmotnega položaja. Poudaril je, da velika večina duhovščine živi v bedi in pomanjkanju, posebej kaplani in župniki na siroma- šnih župnijah. Opozoril je, da če bi tisti, "ki imajo za duhovništvo vedno samo pikre obsodbe, psihološko premotrili njegov položaj, /…/ morda našli proti tem pojavom duševne bolezni uspešnega zdravila". Ne pozabimo, da je duhovni- štvo stoletja branilo naše narodne meje in so njegovi zastopniki po veliki veči- ni odločni narodni možje, ki se jim po krivici podtika protidržavno mišljenje. Pozval je k pravičnejšemu presojanju duhovništva, saj se včasih po nepotreb- nem piše na rovaš celotnega stanu.61 O vprašanju duhovniških plač je pisal tudi honorarni predavatelj upravnega prava na Tehnični fakulteti v Ljubljani dr. Ivan Škarja in se zavzel za njihovo izboljšanje.62 Slovenski narod je Kušejevi obravnavi cerkvenih vprašanj namenil precej prostora. Kušej je v januarju, februarju in marcu 1921 v Narodu objavil več pri- spevkov, v katerih je pisal o veri in verski svobodi, cerkveni politiki Jugoslavi- je, ustavni zagotovitvi verske svobode, verski vzgoji v šolah, cerkveni sklenitvi zakonske zveze, konkordatu, t. i. narodni cerkvi, razmerju med državo in cer- kvenim pravom in septembra o že omenjenem vprašanju gmotnega položaja duhovništva. Ocenjeval je, da je Katoliška cerkev versko nestrpna, glede raz- merja med državo in cerkvijo pa je zagovarjal načelo paritetne države. V tem primeru država v svojih mejah ne priznava nobene druge enakovredne oblasti, vendar v okviru svojih zakonov cerkvam kot javnopravnim korporacijam jamči samoupravo in svoboden razvoj. Kušej je zagovarjal svobodo vere in vesti, kar pomeni, da mora država postopati nasproti priznanim veroizpovedim tako, kot da jim sama pripada. Verouka v šolah ni podpiral, cerkve in verske družbe pa naj svoj vpliv na vzgojo in pouk otrok uveljavijo v lastnem delokrogu. Glede sklepanja zakonske zveze je podpiral nekonfesionalno obliko njene sklenitve in izključno kompetenco države v njenem civilnopravnem vidiku, ob tem, ko 59 E. V., "Narodna cerkev in drugo", Slovenski narod, 4. 9. 1920, št. 202, str. 1; "Miloševićevo predavanje. – Klerikalne demonstracije", Slovenski narod, 22. 2. 1921, št. 42, str. 3. 60 Rado Kušej, Cerkveno pravo katoliške in pravoslavne cerkve: s posebnim ozirom na razmere v kralje- vini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Ljubljana, 1923). 61 Rado Kušej, "Pomoč duhovništvu", Slovenski narod, 27. 9. 1921, št. 216, str. 1. 62 Iv.[an] Škarja, "Duhovniške plače", Slovenski narod, 23. 10. 1921, št. 239, str. 1–2, in 26. 10. 1921, št. 241, str. 1. – O tedanjem socialnem položaju duhovščine in t. i. duhovniškem proletariatu glej Boštjan Guček, "Nosi le zakrpano obuvalo": oris družbenega položaja duhovščine na Slovenskem (1918– 1941) (Ljubljana, 2022). 57 S H S tudia istorica lovenica bi imeli tudi fakultativni civilni zakon, to je, da je ženinu in nevesti prepuščeno, ali se hočeta poročiti tudi cerkveno ali ne. V vprašanju konkordata je menil, da ni utemeljen, ker za paritetno državo Katoliška cerkev ne more obstajati kot celota, razprostrana preko vsega sveta, ampak samo kot korporacija tistih kato- ličanov, ki prebivajo v znotraj njenih mej. Že omenjena t. i. narodna cerkev je bila zanj neumestna, ker se pojma narodnost in vera ne pokrivata. Krščanska vera je namenjena vsem in zato ne more biti narodna pač pa je lahko samo mednarodna. Zagovorniki narodnosti v veri temu menda sledijo le zato, da bi dokazali škodljivi vpliv Rima na naše narodnopolitične razmere. Pri gibanju za t. i. narodno cerkev gre bolj ali manj za pojave nezadovoljstva v vrstah duho- vščine, ki pa mu manjka notranje prepričevalnosti in zunanje moči, da bi moglo prodreti v sedanjem času verske mlačnosti. Na podlagi načela paritetne države je Kušej presojal tudi razmerje med državo in cerkvenim pravom. To mora biti avtonomno in ga država mora priznati, ker bi sicer avtonomija izgubila vsak pomen. Država je dolžna avtonomni zakon upoštevati in ščititi, ker je tudi avto- nomno pravo del javnega reda.63 V odnosu Slovenskega naroda do katoliške strani je vidno mesto imelo tudi vprašanje sokolstva. Več generacij obstoječa liberalna telesnovzgojna organiza- cija Sokol je sicer na prvem pokrajinskem zletu Sokolske zveze SHS 29. in 30. avgusta 1920 v Mariboru v svojih resolucijah poudarila, da ima versko prepri- čanje vsakogar za nedotakljivo in zavrača žalitve, napade ali smešenje verskega čustvovanja. Omalovaževanje verovanja, ki globoko vpliva na vse človekovo čustvovanje, je sokolstvu tuje. Poudarila je tudi, da Sokolstvo ne služi nobeni stranki, medtem ko se lahko njegovo članstvo zunaj njega javno udejstvuje bodisi pri političnih, stanovskih ali razrednih organizacijah. Obsodila pa je izra- bljanje verskega mišljenja širokih plasti za strankarske namene (SLS – J. P.) in v korist stanovskih interesov, kar počnejo društva Orlov. Ona so v službi Sokol- stvu sovražnih dejavnikov z očitnim namenom zmanjšati pomen in spodko- pati delovanje sokolskih društev, proti katerim vodijo nemoralno agitacijo in zavraten boj. – Sokol je skozi ves čas prevevala kulturnobojna usmeritev proti političnemu katolicizmu in orlovski organizaciji, kar se je kazalo v medseboj- nih razmerjih in odnosih. Sokoli so v Mariboru svojo držo nasproti političnemu katolištvu izrazili z besedami, da se 63 Rado Kušej, "Vera in verska svoboda", Slovenski narod, 11. 1. 1921, št. 7, str. 1; Rado Kušej, "Cerkvena politika Jugoslavije", Slovenski narod, 12. 1. 1921, št. 8, str. 1; Rado Kušej, "Kaj naj določi ustava glede verstva?", Slovenski narod, 13. 1. 1921, št. 9, str. 1; Rado Kušej, "Verska vzgoja dece", Slovenski narod, 14. 1. 1921, št. 10, str. 1; Rado Kušej, "Verska svoboda in zakon (brak)", Slovenski narod, 15. 1. 1921, št. 11, str. 1; Rado Kušej, "K vprašanju konkordata", Slovenski narod, 12. 2. 1921, št. 34, str. 1; Rado Kušej, "Narodna cerkev", Slovenski narod, 6. 3. 1921, št. 53, str. 1–2; Rado Kušej, "Država in cerkveno pravo", Slovenski narod, 13. 3. 1921, št. 59, str. 1–2. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 58 klerikalizem in Sokolstvo /…/ izključujeta. Kdor se prizna klerikalnemu svetovne- mu naziranju, po kojem vera stopa v politiko, da se zagotovi gospodstvo medn- arodne katoliške hierarhije nad državo in nad duševnim življenjem državljanov, kdor misli, da je na polju umstvenega raziskovanja dopustno le, kar dopušča ta hierarhija, ta ne more biti Sokol.64 Na napade katoliške strani proti sokolstvu je nato Slovenski narod odgo- varjal z opozorili nanje in poudarjanjem svojih idejnih stališč, ki so pobijala zlo- rabo vere v politične namene.65 Slovenski narod je v poročilu o že omenjenem govoru Karla Trillerja objavil tudi njegov poziv o strnitvi vse liberalne strani v boju proti političnemu katolicizmu.66 Čas "starinov" V času, ko je izražal idejne in politične poglede liberalnih "starinov" in njihove obujene NNS, je Slovenski narod nadaljeval svoje že zastavljeno pisanje o katoliški strani. Podkrepil je opozorila o potrebi strnitve liberalnih (naprednih) političnih sil v boju proti političnemu katolicizmu, in opozarjal, da se proti zanikanju vsake druge oblike duhovnega življenja, kot jo on hoče – duhovnemu suženjstvu, libe- ralna stran bori za svobodo raznolike, samo od lastne vesti izbrane in po načelih resnice, dobrote in lepote uravnane duhovnosti.67 Poudarjal je, da vse književno bogastvo, kulturni in znanstveni napredek ter ideje moderne tehnike, gospodar- stva in socialnega dela na Slovenskem temeljijo v napredni misli in globokih etič- nih pobudah, ki izhajajo iz dela velikih duhovnih ustvarjalcev in voditeljev člove- štva, in nikakor "iz rok prežvekanih pridig v ostalem vsega spoštovanja vrednih župnikov in kaplanov"; priznal pa je Krekovo gospodarsko in socialno delo za preprostega človeka.68 Veljal je tudi opomin o politikujoči duhovščini – izrablja- nju vere v politične namene.69 Po Narodu je duhovščina hotela preko politične in 64 "Sokolstvo in politika", Slovenski narod, 2. 9. 1920, št. 200, str. 1–2. 65 "Sokolstvu!", Slovenski narod, 26. 8. 1920, št. 194, str. 2; "Kdo je kriv?", "Dnevne vesti: zakaj tako besne?", Slovenski narod, 28. 8. 1920, št. 196, str. 1, 2; "Klerikalni napadi na Sokolstvo", Slovenski narod, 27. 2. 1921, št. 47, str. 2; Star Sokol, "Sokolstvo in verstvo", Slovenski narod, 27. 3. 1921, št. 70, str. 1–2, "Sokolstvo in klerikalizem", Slovenski narod, 2. 4. 1921, št. 74, str. 1. 66 "Politika in program demokratske stranke", Slovenski narod, 26. 11.1920, št. 271, str. 1. 67 "Kako je na klerikalnih shodih?", Slovenski narod, 6. 7. 1922, št. 150, str. 1; "Ali je napredni blok možen?", Slovenski narod, 16. 1. 1923, št. 11, str. 1; "Po volitvah", Slovenski narod, 19. 3. 1923, št. 65, str. 1; "Mi in klerikalci", Slovenski narod, 13. 4. 1923, št. 85, str. 1; "O združevanju nacionalnih sil", Slovenski narod, 22. 4. 1923, št. 93, str. 1; "Klerikalna igra z gospodi in sužnji", Slovenski narod, 30. 5. 1923, št. 122, str. 1; "Mrtvi klerikalizem", Slovenski narod, 25. 8. 1923, št. 193, str. 1. 68 "Bilanca", Slovenski narod, 29. 8. 1923, št. 196, str. 1. 69 "Papež proti politikujoči duhovščini", Slovenski narod, 21. 10. 1922, št. 240, str. 1; "Klerikalna logika in doslednost", Slovenski narod, 3. 7. 1923, št. 148, str. 1 59 S H S tudia istorica lovenica gospodarske sile katoliškega gibanja v svoje roke prevzeti vso javno oblast. S tem je zapustila evangelijsko oznanjevanje in se vrgla v politični metež ter na social- no in prosvetno delo. Slednje ni imel za problematično. A vprašanje je, ali niso nujnosti političnega boja v katoliško gibanje vnesle omalovaževanje in teptanje krščanskih resnic, ali duhovščina ni postala iz glasnika verskih resnic oznanje- valka politične in duhovne nestrpnosti, sovraštva in zlega? Politični katolicizem je sicer ustvaril veliko stranko, vprašanje pa je, ali je tudi obnovil versko življenje v smislu katoliškega krščanstva? Politični fanatizem strankarsko organiziranih množic še ne pomeni katoliške obnove!70 Slovenski narod je posebej poudaril, da stranka političnega katolicizma (SLS), odklanja mirno, strpno solidarno sožitje.71 V današnjem človeštvu pa 70 "Kraljestvo duha in politična stranka", Slovenski narod, 18. 5. 1923, št. 113, str. 1. 71 Prim. "Klerikalna igra z gospodi in sužnji", Slovenski narod, 30. 5. 1923, št. 122, str. 1. Karel Triller (1862– 1926) (dLib, Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK) J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 60 najdemo vrsto verskih nazorov, življenjskih predstav in moralnih pobud. "Ali sta kdaj katoliška stranka in njen tisk priznala enakopravnost tega mnoštva kulturnih stališč, ali sta sploh kdaj začutila potrebo, ravnati plemenito napram drugomislečim. Odtod izhaja tista strupena in nestrpna nota njihovega tiska, ki je bistvo našega klerikalizma, ki se mu gre samo za zunanji strankarski uspeh." Jedro in čisti namen razširjanja pravega, blagega krščanskega duha v javnem in zasebnem življenju tlači z modernimi sredstvi politične demagogije.72 Narodovo stališče je bilo, da katolištvo zahteva dobro, blago in praktično krščanstvo, medtem ko je politično katolištvo veliko zlo, ki uničuje prastare smotre Katoliške cerkve. Politika nujno zastruplja duhove. Je dvakratno zlo za 72 "Kraljestvo duha in politična stranka", Slovenski narod, 18. 5. 1923, št. 113, str. 1. Vladimir Ravnihar ( 1 8 7 1 – 1 9 5 4 ) (Ilustrirani Slovenec, 28. 10. 1928, št. 44, str. 349) 61 S H S tudia istorica lovenica tiste, ki bi morali oznanjevati kraljestvo duha, ne pa časovno omejene sile. Zato je treba razčistiti glavni kulturni problem: ali je potrebno, da je versko življe- nje soodvisno s posebno politično stranko in mora s tem prevzeti vso navlako demagogije in političnih strasti? Narod je odgovarjal, da je praktično krščanstvo vsakdanjega oznanjevanja blagega človeškega življenja veliko bolj pomembno, kot politični uspehi in strankarske strasti.73 Narodovemu klicu po veri, razbremenjeni vpetosti v politični okvir, je kasneje sledila bobneča obsodba Mahniča in političnega katolicizma. Spomin na Mahniča je bil tako globok, da so ob misli nanj še vedno brusili kulturno- bojno ostrino. Na nekrolog ob njegovi smrti so pozabili. Slovenski narod je ob V. katoliškem shodu, 25. do 28. avgusta 1923 v Ljubljani, spomnil na Mahniče- vo številko Časa, v kateri so se leto po njegovi smrti ugledni katoliški misleci posvetili njegovemu filozofskemu in slovstvenem delu, metodi javnega nasto- pa in življenju.74 Po Narodu naj bi v Času Mahniča prikazali kot človeka slepe, brutalne in nebrzdane energije, neusmiljeno dirjajoče preko živih in mrtvih, kot človeka s patološko enostransko razvito voljo in presenetljivim pomanj- kanjem logične, etične in estetske funkcije duha. Bil naj bi oseba brez čuta za umetnost, slepa za vse estetske vrednote, do skrajnosti asocialna. – Rafiniran psiholog, zavestno zamenjujoč razumno logiko z zvijačno dialektiko, vedoč, da množice ne vodi samostojno prepričanje, ampak predvsem vpliv brutal- ne sile in fascinacija ognjenega in strastnega govora. "Prava antiteza svoje božanske teze, Jezusa Kristusa, ki je pridobival srca brez dijalektike, samo z vzglednim osebnim življenjem in slepo socijalno dobroto."75 Mahnič je nekr- ščansko sovražil liberalno inteligenco, njegove besede so bile pravi evangelij sovraštva in asocialnosti, tako ni divjal niti prvi generalni inkvizitor Špani- je, krvoločni Tomás de Torquemada. "Še v nobenem slovenskem duhovniku [se] ni probil [pojavil – op. J. P.] tako odurno stari razredni instinkt duhovni- ške kaste in zavidna ljubosumnost napram prosvetni inteligenci." Izvedel je ločitev duhov, ločitev duhovščine in inteligence. Zaslepil je duhovščino in s svojimi načeli v njenih očeh zrasel kakor fantom rimskega Goljata, sloven- skega političnega katolicizma. Naivno inteligenco je zavedel v napačni boj proti Cerkvi in veri. Inteligenca takrat še ni premogla filozofsko in psihološko razgledanega moža, ki bi se mu lahko zoperstavil. Takrat je bila še v mladostni, lirični dobi, ko je za položaj narodnega voditelja zadostovalo nekaj objavlje- nih pesmic ali novelic.76 73 Prav tam. 74 Čas 15, št. 3–4 (1921), str. 147–296. O V. katoliškem shodu glej 5. katoliški shod v Ljubljani 1923 (Ljubljana, 1924). 75 "Mrtvi klerikalizem", Slovenski narod, 25. 8. 1923, št. 193, str. 1. 76 Prav tam. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 62 "Kraška burja" načel je imela grozljive posledice. Zatrla je krščansko, iskre- no vero in inteligenco pregnala iz Cerkve, opustéla je vrt slovenske literature (Mahničeva uničujoča kritika Simona Gregorčiča) in duhovnika izločila iz izo- braženske družbe. Liberalce žalostita prevarana duhovščina in propadajoče ljudstvo. "Celo brezverci se zgražajo nad klerikalno podivjanostjo in brezbo- žnostjo, rekoč: krščanstvo bi morali iznajti, ako bi ga že ne imeli; škoda je samo, da ni živih in resničnih hudičev, ki bi pospravili klerikalno grdobijo." Narod je katoliško stran obtožil, da hoče – ko je "klerikalizem /…/ mrtev" –, na podlagi Mahničevih načel z novim katoliških shodom znova postaviti ločilni zid med Slovence.77 Shod je dejansko močno vplival na obnovo katoliškega gibanja na Slovenskem in se ni bistveno oddaljil od zahtev Mahničevega radikalnega kato- lištva. Njegove ocene in programi so trdno vztrajali pri idejni razdvojenosti ter nepomirljivosti slovenske družbe; Katoliška cerkev je zase zahtevala položaj, ki bi ji omogočal postopno ponovno pokristjanjevanje že precej sekularizirane slovenske družbe.78 Narod je shod razumel kot napoved vsiljenega kulturnega boja. Sprejel ga je z besedami Alea iacta est! – Kocka je vržena! Poudaril je nuj- nost zgodovinskega boja proti političnemu katolicizmu, ki je hujši sovražnik kot svobodomiselni komunizem.79 Slovenski narod je v V. katoliškem shodu videl zrasel greben napuha kot pri Luciferju, ki je hotel biti več kot Bog.80 Katoliško stran je opominjal, da na shod ne sme gledati s političnimi očmi: politično katolištvo nima nobene notranje zveze z nalogami in poslanstvom katoliškega verstva in Cerkve. "Idejo kle- rikalizma bo treba baš v interesu katoliškocerkvene in verske misije v našem narodu odložiti." Za Narod dejstvo in moralna veljava verovanja in Cerkve kot zgodovinskih sil ter velikih pojavov človeškega duha, ni bilo vprašljivo. Vpra- šljivo pa je bilo, da je SLS, ki po njegovem mnenju svoje strankarske moči ni opirala na prepričljivost njenih političnih in socialnih programov, to črpala iz cerkvenega in verskega idejnega delovanja. Tu je Narod poudaril, da imata ver- stvo in Cerkev univerzalno poslanstvo, in največja cerkvena in tudi dogmatična kratkovidnost je to poslanstvo omejevati na pripadnike ene stranke. Nastopil je čas, ko se mora razmerje Katoliške cerkve in vere do politične stranke (SLS) znova razmisliti in ko je treba tako s politične kot cerkvene verske in dogmatič- ne strani ugotoviti škodljivost t. i. klerikalizma. Če bi shod načel to vprašanje, bi to tudi liberalna stran kot nasprotnik političnega katolicizma, z zadovoljstvom 77 Prav tam. 78 Ervin Dolenc, Kulturni boj: slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929 (Ljubljana, 1996), str. 188–189 (dalje: Dolenc, Kulturni boj). 79 "Mrtvi klerikalizem", Slovenski narod, 25. 8. 1923, št. 193, str. 1. 80 "Ob klerikalni manifestaciji", Slovenski narod, 26. 8. 1923, št. 194, str. 1. 63 S H S tudia istorica lovenica sprejela.81 Glede verskega vprašanja je v času shoda Slovenski narod katoliški strani tudi očital, da pravoslavne krščanske vere nima za pravo vero, ampak za pregrešno krivoverstvo, Srbi pa so krivoverci. To pač ni res, saj je pravoslavno krščanstvo starejše kot rimsko. Stari "rimski klerikalci" so zaradi politike zatajili pravo krščanstvo in se odcepili od pravoslavnega krščanstva.82 Že pred tem je Narod menil, da je treba v vprašanju razkola najti nedvomno resnico, ki ji nihče ne bo mogel oporekati in jo bo, četudi prisiljeno, priznal tudi Vatikan.83 Slovenski narod je o V. katoliškem shodu zapisal tudi pozitivno oceno. Ugotavljal je, da je pokazal mnogo lepega organizacijskega dela, prosvetnih ustanov, gospodarskih združenj, kulturnih družb in plemenitih humanitark, o katerih se ve, da so jih ustanavljali in so napredovale samo, ker so za temi druž- bami ter društvi stali dobri možje s plemenitim, nesebičnim in požrtvovalnim delom za skupno človeško delovanje in izpopolnjevanje. Prepričan pa je bil, da bi, če bi tudi liberalna stran pripravila svoj shod, ta presegel katoliškega v več- kratnem obsegu. Obračunali bi s mislijo političnega katolištva, da ima v zakupu Slovenijo, in pokazali, da so v Sloveniji še lepše organizacije, še plemenitejša stremljenja in globlji etični motivi življenja in delovanja, ki ne delujejo s samo- hvalo in moralnim napuhom.84 Zanimiva je bila ocena, ki jo je Slovenski narod podal o mišljenju in čustvovanju pripadnikov političnega katolicizma. "Arnavti v politiki",85 kot jih je imenoval v neke vrste psihometričnem prikazu, so pred- stavniki "patologične domišljavosti in blazne megalomanije [ter] bolne kleri- kalne avtosugestije, ki je očividen znak duševne dekadence, ako že ne duševne nenormalnosti".86 Opozorimo naj, da je bilo samoprepričevanje moč opaziti prav pri Sloven- skem narodu. Po veliki zmagi na volitvah v Narodno skupščino 18. marca 1923, na katerih je SLS dobila 60,95% glasov oziroma 21 poslanskih sedežev od 26, kolikor jih je v Narodni skupščini pripadlo Sloveniji, druge stranke pa skupaj 39%, od tega JDS en poslanski sedež, liberalna Samostojna kmetijska stranka enega, Hrvaška kmečka stranka dva in enega štajerski Nemci,87 je Slovenski narod trdil, da to še ne pomeni politične prevlade katoliške strani. Že tu nave- deni podatki Narodove trditve ne potrjujejo. Dodajmo še eno ponazoritev v 81 "Po katoliškem shodu", Slovenski narod, 28. 8. 1923, št. 195, str. 1. 82 "Ob klerikalni manifestaciji", Slovenski narod, 26. 8. 1923, št. 194, str. 1. 83 "Katoliška ali pravoslavna cerkev?", Slovenski narod, 17. 3. 1923, št. 63, str. 2. 84 "Bilanca", Slovenski narod, 29. 8. 1923, št. 196, str. 1. 85 "Arnavti v Sloveniji", Slovenski narod, 22. 9. 1923, št. 216, str. 1. – Arnavt, slabšalni izraz za Albanca. 86 "Samo mi in mi sami!", Slovenski narod, 20. 5. 1923, št. 115, str. 1. 87 Jurij Perovšek, "Volitve v Narodno skupščino marca 1923", v: Slovenska novejša zgodovina: od pro- grama Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 1, ur. Jasna Fischer … [et al.] (Ljubljana, 2005), str. 268 (dalje: Perovšek, "Volitve v Narodno skupščino"); Bojan Balkovec, "Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša": volilna teorija in praksa v prvi jugo- slovanski državi (Ljubljana, 2011), str. 209, 221 (dalje: Balkovec, "Vsi na noge, vsi na plan"). J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 64 odstotkih. V Narodni skupščini je imela Slovenija skupaj 8,3% poslanskih man- datov, od tega jih je SLS dobila 6,7%, druge stranke pa 1,6%.88 A Slovenski narod je svojo trditev utemeljil takole: ugotavljal je, da je v Sloveniji 250.137 volilnih upravičencev, med njimi pa je glas za SLS oddalo 107.976 volivcev.89 (Pravilno: volilnih upravičencev je bilo 250.127, glas za SLS pa je oddalo 108.855 voliv- cev.90) Na tej podlagi je zapisal, da je glede na število glasov, ki so jih oddali SLS, in število vseh volilnih upravičencev, za SLS volilo le 43% volivcev.91 (Pravilno: 44% volivcev.92) Pri tem je obšel število udeležencev volitev. Teh je bilo 178.585 in od tega števila je SLS volilo 108.855 volilnih udeležencev. To pomeni, da je SLS na volitvah zmagala z 60,95% (zaokroženo 61%) večino tistih volilnih upra- vičencev, ki so se odločili, da bodo z udeležbo na volitvah opredelili tedanja politična razmerja v Sloveniji.93 To je bil tedaj merodajen, na volitvah izglasovan odstotek politične moči SLS. – Volitev se ni udeležilo 71.542 ali 28,6% volilnih upravičencev. Volilna udeležba je bila 71,4 odstotna, kar je stvarno merilo oce- njevanja tedanje slovenske politične slike. Slovenski narod je o skupščinskih volitvah leta 1923 tudi zapisal, da je SLS dobljeni volilni izid dosegla na podlagi svoje sijajne organizacijske mreže in poudarjanja proticentralističnih gesel. Tako je izkoristila avtonomistično razpoloženje na Slovenskem, ki ga je spodbujala centralistična ureditev jugo- slovanske države. Na ta način je volivce drugih strank speljala na led. To naj si zapomnijo za prihodnjič.94 Opozorilo ni učinkovalo, saj je SLS na nadaljnjih skupščinskih volitvah v dvajsetih letih vedno dosegla več kot 50 odstotkov glasov (56% leta 1925 in 60% odstotkov leta 1927).95 Sicer so Slovenski narod oziroma "starini", kot že poprej, v avtonomistični politiki SLS – "klerikalnem mamilu" – videli zgolj njeno prizadevanje, da bi dosegla samovlado in gospo- stvo političnega katolicizma v Sloveniji.96 Svojo odklonilno nastrojenost do katoliške strani je Slovenski narod poka- zal tudi z obtoževanjem Antona Korošca, ker je v pogovoru z beograjskimi novi- narji poleti 1923 izjavil, da obsoja vse atentate in tudi sarajevski atentat. Narod, ki je katoliški strani očital vojno hujskaštvo leta 1914, je Korošca označil za naj- 88 Perovšek, "Volitve v Narodno skupščino", str. 268. 89 "Kdo je zmagal?", Slovenski narod, 1. 4. 1923, št. 76, str. 1. 90 Balkovec, "Vsi na noge, vsi na plan", str. 209. 91 "Kdo je zmagal?", Slovenski narod, 1. 4. 1923, št. 76, str. 1. 92 Balkovec, "Vsi na noge, vsi na plan", str. 209. 93 Prav tam, str. 205, 209. 94 "Kdo je zmagal?", Slovenski narod, 1. 4. 1923, št. 76, str. 1. 95 Balkovec, "Vsi na noge, vsi na plan", str. 209. 96 "Sijajna volilna manifestacija napredne Ljubljane", Slovenski narod, 17. 3. 1923, št. 63, str. 1; "Politične vesti: slovenski outsider", Slovenski narod, 22. 4. 1923, št. 93, str. 2; "Klerikalna igra z gospodi in sužnji", Slovenski narod, 30. 5. 1923, št. 122, str. 1; "Celjski nauk", Slovenski narod, 11. 7. 1923, št. 155, str. 1; "Arnavti v Sloveniji", Slovenski narod, 22. 9. 1923, št. 216, str. 1. 65 S H S tudia istorica lovenica bolj nesramnega človeka v Jugoslaviji. Že osnovna politična olika zahteva, da voditelj slovenskega političnega katolicizma ne žali čustev srbskega naroda, ki se je boril za svobodo Jugoslovanov, Korošec pa je pokazal njegov pravi obraz. Je besen sovražnik Srbov in državne skupnosti s srbskim narodom.97 V času, ko je Slovenski narod izražal poglede "starinov", je še enkrat opozoril na vprašanje konkordata. Konec julija 1923 je v enem nadaljevanju objavil članek referenta za tuji tisk v Oddelku za tisk Ministrstva za zunanje zadeve Kraljevine SHS Stevana Ćirkovića (kasnejši znani mednarodni pravnik, diplomat in univer- zitetni profesor), v katerem je avtor zagovarjal njegovo sklenitev.98 Nasprotno pa je Rado Kušej, ki mu je Narod še enkrat odprl strani, pred tem znova ugotavljal, da konkordat ni potreben.99 Kasneje se je še enkrat oglasil. V razmišljanju o Cerkvi in državi je opozoril, da je bojazen pravoslavnih cerkvenih krogov in srbskih poli- tičnih strank pred Rimom neosnovana, ker temelj svetovne moči rimskega pape- štva temelji samo na moralni sili Katoliške cerkve. Papež vlada nad katoličani brez posvetnih sredstev, on ni več tekmec cesarjev in kraljev in še manj njihov vrhovni gospod, kot je bil pred stoletji. Zato ni na mestu proti papeštvu navajati dokazov iz preteklosti in ustvarjati nerazpoloženje proti pripadnikom verstva, ki ga predsta- vlja.100 Kušeju je oporekal J. Tkalec, ki je Narodu ohranil kulturnobojno ost. Zapisal je, da za hladne odnose med pravoslavno in Katoliško cerkvijo niso odgovorni samo jugoslovanska politika in predstavniki pravoslavja, ampak tudi težki grehi rimske cerkvene politike, ki še vedno ni spremenila svoje zgrešene smeri. Zadnje je pojasnjeval s poudarkom, da je, odkar je katoliška duhovščina prenehala iskre- no služiti svoji osnovni ideji in v svojih delih ne kaže spoštovanja Božje volje, med ljudmi začel padati moralni duh. Duhovščina naj bi tudi dušila narodne težnje, če niso bile v skladu s cilji vatikanske politike. In danes lahko na primeru Jugoslova- nov v Italiji vsakdo vidi, da Vatikan ni nosilec univerzalne, čiste naddržavne katoli- ške ideje, ampak čvrst steber italijanske nacionalne politike. Zato Kušejeva trditev, da je temelj svetovne moči rimskega papeštva samo moralna sila Katoliške cerkve in da papež vlada nad katoličani brez vsakih posvetnih sredstev, ni resnična. Glede odnosov s pravoslavci pa naj "mi katoličani" najprej priznamo svoje napake, da bodo vezi s pravoslavnimi brati vzpostavljene in učvrščene.101 97 "Dnevne vesti: dr. Korošec obsoja sarajevski atentat", Slovenski narod, 1. 7. 1923, št. 147, str. 4; "Klerikalna logika in doslednost", "Dnevne vesti: jezuitska morala dr. Korošca", Slovenski narod, 3. 7. 1923, št. 148, str. 1, 4; "Politične vesti: venec na grob Franca Ferdinanda, pravi", Slovenski narod, 4. 7. 1923, št. 149, str. 2; "Ob klerikalni manifestaciji", Slovenski narod, 26. 8. 1923, št. 194, str. 1; "Politične vesti: poglavje o atentatih", Slovenec, 1. 7. 1923, št. 145, str. 3. 98 St.[evan] Ćirković, "Konkordat z Vatikanom", Slovenski narod, 22. 7. 1923, št. 165, str. 9; Slovenski narod, 29. 7. 1923, št. 171, str. 1–2. 99 Rado Kušej, "Konkordat in liturgični jezik", Slovenski narod, 16. 11. 1922, št. 261, str. 1. 100 Rado Kušej, "Cerkev in država", Slovenski narod, 10. 1. 1923, št. 6, str. 1. 101 J. Tkalec, "Še nekaj o Cerkvi in državi", Slovenski narod, 26. 1. 1923, št. 20, str. 1. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 66 Slovenski narod pod okriljem "mladoliberalne" JDS/SDS Nadaljnji razvoj pogledov na vero in Cerkev Kmalu zatem ko so prevzeli Slovenski narod, so "mladoliberalci" podali svoj pogled na Katoliško cerkev in vero. Njihov osnovni poudarek je bil, da se nobe- na cerkev ni tako oddaljila svojemu prvotnemu namenu, nobena ni prišla v razvoju tako daleč, da bi izgubila značaj moralne in etične vzgojiteljice člove- štva, da bi se v svojem temelju uklonila duhu materializma in prenehala biti to, za kar so jo ustanovili, in nobena se ni v toliki meri spremenila iz čiste duhovne v posvetno ustanovo, kot katoliška. Kdor bi odprl sv. pismo in se poglobil v to visoko pesem ljubezni, miru in sprave vseh ljudi in narodov na svetu, bi ostr- mel, kako si današnji katolicizem sploh drzne trditi, da je naslednik tistega, ki ga je ustvaril Kristus. Katolicizem kot ideja je danes v rokah svojega vodstva suženj, ki mora ne glede na svoj duhovni značaj plesati tako, kot mu narekuje- jo posvetni interesi posameznih laikov in posebej klerikov, ki jim je vera samo pripomoček za posvetno delovanje. Duhovščina kupuje in prodaja politično prepričanje in brez potrebe ter v škodo veri posega v strankarsko, gospodarsko in socialno življenje, hujska in oborožuje človeka proti človeku, razred proti razredu, narod proti narodu. Vse seveda z blagoslovom in pod pokrovitelj- stvom Katoliške cerkve, ki do danes v sebi še ni našla toliko moralne moči, da bi nastopila proti takim gnilim razmeram in pozvala svoje služabnike, naj opra- vljajo duhovne dolžnosti, posvetne stvari pa prepustijo drugim. Če bi Cerkev iz lastnega nagiba in z lastno avtoriteto izbila klerikom iz rok posvetno oblast in politično delovanje, če bi jih vrnila z materialistične poti nazaj k prvotnemu poklicu, bi s tem mnogo pridobila na svojem ugledu, zlasti pa bi utrdila svoj moralni vpliv, ki danes živi in deluje v negativnem smislu samo še med nezave- dno množico. Inteligenca, v kolikor pripada političnemu katolicizmu, in tudi kleriki sami, so v strogem pomenu besede brezverski, ker jim vera služi v pov- sem drugačne namene, kot preprostemu človeku. Oni na videz verujejo, trkajo se na prsa, hodijo v cerkev, molijo, udeležujejo se vseh cerkvenih obredov, če pa pogledamo bolj globoko, ne najdemo izmed tisoč enega, ki bi vse to delal iz prepričanja. Še redkejši so tisti, ki bi res živeli po tem, kar govorijo vsak dan. Take izjeme včasih najdemo med preprostim ljudstvom, vsi drugi navdušeni zagovorniki katolištva so veliki v besedah in majhni v dejanjih.102 Narod je nato zastavil načelno vprašanje. Izhajal je iz podmene, da bi bilo vse, kar je zgodovina neugodnega zapisala za katolicizem, papizem in politični katolicizem, izmišljeno. Da bi si dovolili naivnost in predpostavili, da ni bilo 102 "Teorija in praksa", Slovenski narod, 24. 2. 1924, št. 46, str. 1. 67 S H S tudia istorica lovenica papežev, ki bi moralno padli, krute in brezobzirne inkvizicije, vojn in pobijanja pripadnikov drugih ver, žrtev na grmadi in sploh, da ni bilo strašnega nasprotja med živo vero Križanega in rafinirano teorijo in prakso njegovih naslednikov. V otroški pobožnosti lahko sprejemamo tudi vse nauke in dogme Katoliške Članek "Teorija in praksa", v katerem je potem, ko so ga prevzeli "mladini", Slovenski narod pred- stavil svoje poglede na Katoliško cerkev in vero (Slovenski narod, 24. 2. 1924, št. 46, str. 1) J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 68 cerkve brez izjeme. A vendar si dovolimo iz njihovega lastnega stališča vpra- šati dobre in pobožne kristjane, posebej tiste, ki se tako širokoustijo o svojih zaslugah za moralni in etični preporod človeštva: Kje je vaša Cerkev, kje je tista Katoliška cerkev, učiteljica vsega človeštva? Kdo je vaš papež in kdo so vaši duhovniki? Častite Boga neskončne ljubezni in usmiljenja, imate ga v podobi kruha in vina, tisoči duhovnikov s prižnic oznanjajo tega Boga ljubezni. Mili- joni vernikov se obračajo k njemu in tisočere cerkve se dvigajo k nebu, da mu služijo, Bogu neskončne ljubezni in vseobsegajočega usmiljenja. Žrtvujete mu kadilo, petje, procesije, evharistične kongrese, sijaj in blesk, tisoči dan za dnem ponavljajo "Kvišku srca", s prižnic se razlegajo njegove besede, njegov čudo- viti evangelij miru, ljubezni, odpuščanja in medsebojne podpore, in vendar je bila mogoča svetovna vojna. Kljub tisočletni krščanski kulturi in vsem krilatim besedam o ljubezni in usmiljenju so bili mogoči sovraštvo, zloba, nesreča in uničevanje. In ne pogani in divjaški narodi, ampak kristjani, katoliški narodi so se pobijali med seboj in Cerkev je bila tista, ki je s križem blagoslavljala morilno orožje. Ali ni to vprašanje, ki navaja k razmišljanju? Kje je bila takrat duhovščina, ki zna toliko povedati o skrbi za ljudsko blagostanje, kam so se umaknili idejni stebri krščanstva?103 Na gornje vprašanje je Slovenski narod ponudil odgovor: "Kaj pa bi mogel storiti posamnik?" Nanj ni pristal. Zakaj, če bi Cerkev dosledno sledila krščan- skim dogmam in zastavila vso svojo avtoriteto in vpliv, bi lahko, če že ne pre- prečila, vsaj omejila strašno svetovno katastrofo in pripomogla, da bi po mirni poti rešili vprašanja, ki so jo povzročila. Tu je obšel svoje opozorilo na mirov- na prizadevanja Benedikta XV., ki ga je zapisal ob njegovi smrti. Nadaljeval je z opozorili na razliko med cerkveno teorijo in prakso. "Zdaj pa planejo kato- liški pismouki, češ, vi ste taki in taki, brezverci in sovražniki katoliške cerkve. Ne", je zavrnil take očitke. Liberalni strani niti na misel ne pride, da bi odrekala veri, seveda čisti in podprti z dejanji, kolosalen pomen. Nikjer pa ni zapisano, da je dopustno prezreti pravične očitke glede lastnih napak tako, da kažemo na druge. Zato je boj "proti hinavcem, ki so na jeziku bogovi, v srcu in duši pa daleč pod nivojem navadnih ljudi, /…/ umesten in potreben."104 Na kulturnobojno stran usmerjena opozorila o izkrivljenem ravnanju Katoliške cerkve v preteklosti, njeni posvetno politični vlogi v modernem času, umanjkanju njej zgodovinsko pripadajočega poslanstva na eni strani, ter pou- darkom vrednostnega pomena izvirnega verskega čustvovanja in dejavnosti na drugi strani, je v vprašanju Cerkve in vere temeljilo pisanje Slovenskega naro- da tudi pod okriljem "mladoliberalne" JDS/SDS. Idejnopolitična drža liberalne 103 Prav tam. 104 Prav tam. 69 S H S tudia istorica lovenica strani je bila, razen v posameznih primerih, enaka. Slovenski narod je pisal, da Cerkev in njena hierarhija ne sledita Kristusovemu nauku, verski dostojanstve- niki živijo v razkošju in bogastvu in trepetajo zanj v strahu pred socialno revolu- cijo. Cerkev hoče biti država nad državo.105 Opozarjal je, da se ne sme vmešavati v zgodovinske pojave, temveč mora skrbeti za večne vsebine in svoje nebeško poslanstvo. Zato naj stranke političnega katolicizma ne vežejo svojih progra- mov z bistvom njenega poslanstva in naj ločijo politiko od vere in Cerkve.106 Tako pa je zloraba verskih čustev in sredstev voditeljem političnega katolicizma v krvi, SLS služita vsa cerkvena organizacija, politikujoče duhovništvo in kato- liško časopisje in v tem je njena moč.107 Slovenski narod je v politikujoči duho- vščini videl ljudi, ki iz gole strankarske zagrizenosti in sovraštva ne pozabljajo samo na najosnovnejša načela morale, ampak tudi na svoj pravi, prostovoljno izbrani poklic in s političnimi hudobijami spodkopavajo svoje notranje življe- nje.108 Katoliški cerkvi v Sloveniji je očital, da ločuje vernike po političnih nače- lih na verotvorne in protiverske, "liberalne". S tem nemoralnim razlikovanjem na dve vrsti vernikov v slovenski družbi ustvarja prepad, ki nasprotuje bistvu verskega življenja. Predstavnike Cerkve enači z interesi stranke političnega katolicizma in deli slovensko ljudstvo.109 Ustvarja tudi prepad med pravoslavno in katoliško javnostjo.110 Slovenski narod je leta 1925 opozoril še na odklonilno 105 "Dnevne vesti: krščanstvo in klerikalizem je dvoje", Slovenski narod, 11. 3. 1924, št. 59, str. 4; "Preluknjan čoln", Slovenski narod, 25. 3. 1924, št. 70, str. 1; "Dnevne vesti: krščansko in nekrščansko", Slovenski narod, 27. 3. 1924, št. 71, str. 4; "Hijene", Slovenski narod, 5. 6. 1924, št. 128, str. 1; "Dnevne vesti: naš postulat", Slovenski narod, 5. 8. 1924, št. 177, str. 4; "Dnevne vesti: odgovor na vprašanje", Slovenski narod, 17. 9. 1924, št. 212, str. 4; "Dnevne vesti: odkrita beseda; 'prostaško zabavljanje zoper katoliško cerkev'", Slovenski narod, 18. 9. 1924, št. 213, str. 4; "Svečeniki in država", Slovenski narod, 17. 10. 1925, št. 236, str. 1. Prim. tudi "Dnevne vesti: 'kosilo za visoke gospode'", Slovenski narod, 20. 11. 1924, str. 4; "Klerikalizem – sovražnik socijalne pravičnosti", Slovenski narod, 27. 12. 1928, št. 294, str. 2. 106 "Mnogoličnost in oportunizem", Slovenski narod, 6. 9. 1924, št. 204, str. 1. Prim. tudi "Klerikalno vpra- šanje", Slovenski narod, 16. 5. 1924, št. 112, str. 1. 107 "Politične vesti: ne, nimate ga še!", Slovenski narod, 2. 7. 1924, št. 57, str. 2; "Dnevne vesti: politika Marijinih kongregacij", Slovenski narod, 23. 11. 1924, št. 269, str. 4; "Draginjske doklade za duhovni- ke", Slovenski narod, 17. 12. 1924, št. 287, str. 1; "Volilna borba: divjanje klerikalnega derviša Škulja", Slovenski narod, 22. 1. 1925, št. 17, str. 2; "Vatikan in naš klerikalizem", Slovenski narod, 23. 1. 1925, št. 18, str. 1; "Čitajte in premislite, predno se odločite!", Slovenski narod, 8. 2. 1925, št. 31, str. 2, "Proč s polovičarstvom!", Slovenski narod, 12. 2. 1925, št. 34, str. 1, "O slobodnih volitvah", Slovenski narod, 18. 2. 1925, št. 39, str. 1; "Dr. Koroščeva politika", Slovenski narod, 22. 3. 1925, št. 66, str. 1; "Poglavje o 'politizirajočih popih'", Slovenski narod, 29. 3. 1925, št. 71, str. 1; "Stranke in verstvo", Slovenski narod, št. 149, str. 1, "Škof zopet na poslu", Slovenski narod, 27. 11. 1925, št. 271, str. 1; "Katoliško časopisje", Slovenski narod, 30. 12. 1925, št. 295, str. 1; "Zopet je vera v nevarnosti", Slovenski narod, 23. 7. 1928, št. 166, str. 2; "Krivoprisežniki na delu", Slovenski narod, 16. 7. 1928, št. 160, str. 2. Prim. tudi "Dnevne vesti: 'moje kraljestvo ni od tega sveta'", Slovenski narod, 2. 9. 1924, št. 200, str. 4. 108 "Stranka in verstvo", Slovenski narod, 5. 7. 1925, str. 1; "Zopet je vera v nevarnosti", Slovenski narod, 23. 7. 1928, št. 166, str. 2. 109 "Zakaj plačuje država duhovščino?", Slovenski narod, 19. 12. 1924, št. 289, str. 1. Glej tudi "Farizejstvo", Slovenski narod, 18. 12. 1924, št. 288, str. 1. Glej tudi "[Uvodnik]", Slovenski narod, 26. 8. 1925, št. 192, str. 1. 110 "Vatikan in naš klerikalizem", Slovenski narod, 23. 1. 1925, št. 18, str. 1. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 70 stališče sv. Sedeža glede vmešavanja katoliške duhovščine v strankarsko poli- tične boje. Menil je, da bi Jugoslavija lahko sklenila konkordat šele tedaj, ko bi Vatikan z vso odločnostjo nastopil proti politikujoči duhovščini in absolutno prepovedal zlorabo vere v politične namene.111 Slovenski narod duhovščine ni vsevprek obtoževal političnega katolicizma. Njegovo osnovno stališče je bilo, da je slovenski duhovnik v svojem jedru dober Slovenec, korekten državljan, dober član slovenskega ljudstva, zvest prijatelj slo- venskega kmeta in vnet za marsikatero plemenito in človekoljubno misel. Tudi v preteklosti je bil marsikateri duhovnik v prvih vrstah slovenskega narodnega gibanja, marsikateri je požrtvovalno in uspešno deloval na gospodarskem in prosvetnem področju in tu mnogo ustvaril, kar ima za slovensko ljudstvo traj- no vrednost. Drugo pa so duhovniki, ki so zanemarili svoj vzvišeni poklic in se udinjajo posvetnemu političnemu molohu ter ponižujejo v navadne agitacijske kulije SLS. Taki duhovniki se upirajo blagemu človeškemu sožitju in ne prista- jajo na svobodo političnega prepričanja.112 V tem smislu in nasploh Slovenski narod med SLS in bistvom katolicizma, resnicami Katoliške cerkve in katoliške vere, ni videl stične točke. SLS je stranka posvetnih ciljev, orodje tistih pred- stavnikov katoliške cerkvene oblasti, ki trdijo, da sta vera in Cerkev istovetni s katoliško politično stranko. Oni se ne zadovoljijo z oznanjanjem verskih resnic, ampak se že desetletja skušajo polastiti sodobnega javnega življenja in mu po svojih načrtih določati temelj in smer.113 Vedno so nasprotovali svobodnim umetniškim gibanjem, zavračali duhovno in politično svobodo ter svobodno znanost.114 V zagovarjanju najplemenitejših človeških čustev, ki jih politični katolicizem pobija, je Slovenski narod voditelje SLS pozval, naj verska vprašanja prepustijo verskemu apostolstvu, posvetna pa političnim strankam.115 O SLS je zapisal še ostro oceno, da so njeni idejni pradedi znani že iz križarskih vojn in španske inkvizicije kot skrajno zagrizeni fanatiki in politični avanturisti.116 Ob prvem juniju 1924 v Trbovljah, znanem krvavem spopadu med komunisti in bojno ter teroristično organizacijo JDS/SDS Orjuno, ki je zarezal v tedanjo 111 "Čitajte in premislite, predno se odločite!", Slovenski narod, 8. 2. 1925, št. 31, str. 2; "Proč s polovi- čarstvom!", Slovenski narod, 12. 2. 1925, št. 34, str. 1. – O vprašanju jugoslovanskega konkordata glej Gašper Mithans, Jugoslovanski konkordat: pacem in discordia ali jugoslovanski "kulturkampf" (Ljubljana, 2017) in isti, "Anton Korošec in apostolski nuncij Ermenegildo Pellegrinetti: politični kato- licizem, manjšinsko vprašanje in konkordat med Svetim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo", Studia Historica Slovenica 21, št. 2 (2021), str. 435–472. 112 "[Uvodnik]", Slovenski narod, 26. 8. 1925, št. 192, str. 1. Prim. tudi "Usodni trenutki slovenskega kleri- kalizma", Slovenski narod, 31. 12. 1924, št. 297, str. 1. 113 "Klerikalno vprašanje", Slovenski narod, 16. 5. 1924, št. 112, str. 1; "Škof zopet na poslu", Slovenski narod, 27. 11. 1925, str. 1. 114 "Katoliško časopisje", Slovenski narod, 30. 12. 1925, št. 295, str. 1. 115 "Ognjeni jeziki", Slovenski narod, 31. 5. 1925, št. 122, str. 1; "Klerikalizem – sovražnik socijalne pravič- nosti, Slovenski narod, 27. 12. 1928, št. 294, str. 2. 116 "SLS in komunizem", Slovenski narod, 9. 7. 1924, št. 154, str. 1. 71 S H S tudia istorica lovenica slovensko politično stvarnost, pa je katoliški strani zaradi njene obsodbe orjun- skega ravnanja, očital, da s tem podpira komuniste oziroma je njihova intimna prijateljica.117 Večkrat se je ustavil tudi pri zahtevi SLS po avtonomiji. V njej je, tako kot dotlej, videl le težnjo po popolni hegemoniji političnega katolicizma v Sloveniji, cerkveni strahovladi in "klerikalizaciji" vse slovenske družbe ter javnega življenja, ustvaritvi pašaluka SLS oziroma cerkveno vladane "rimsko- -klerikalne" satrapije, "klerikalnega" vilajeta in slovenske papeške države.118 S tem bi največje slovenske svetinje – prastaro hrepenenje po svobodi in enako- pravnosti, bogastvu in napredku ter duhovni izpolnitvi dobile "smrtni udarec s kopitom podivjanega klerikalizma".119 Slovenski narod je tudi v tem času pogo- sto ponovil potrebo po strnitvi vseh liberalnih sil – skupni fronti v boju proti političnemu katolicizmu.120 117 "Kri v Trbovljah", Slovenec, 3. 6. 1924, št. 126, str. 1; "'Nacionalne žrtve'", Slovenec, 4. 6. 1924, št. 127, str. 1; "V znamenju režima", Slovenec, 5. 6. 1924, št. 128, str. 1; "Hijene", Slovenski narod, 5. 6. 1924, št. 128, str. 1; "V boj proti klerikalizmu!", Slovenski narod, 7. 6. 1924, št. 130, str. 1. Prim. tudi "Dve strani", Slovenski narod, 26. 8. 1924, št. 194, str. 1. 118 "Dnevne vesti: klerikalne nevarnosti ni več?", Slovenski narod, 5. 1. 1924, št. 4, str. 3; "Naše politične grupe", Slovenski narod, 1. 3. 1924, št. 51, str. 1; "Dolga je pot…", Slovenski narod, 14. 3. 1924, št. 62, str. 1; "Dneve vesti: poloma klerikalne politike", 28. 3. 1924, št. 72, str. 3; "Klerikalni neuspehi in njih vzroki", Slovenski narod, 8. 4. 1924, št. 81, str. 1; "Položaj klerikalcev v Sloveniji", Slovenski narod, 13. 4. 1924, št. 86, str. 1; "Demokracija, narodna volja in prava politika", Slovenski narod, 9. 5. 1924, št. 106, str. 1; "Dokument demagogije", Slovenski narod, 1. 6. 1924, št. 125, str. 1; "Primerjajte!", Slovenski narod, 21. 11. 1924, št. 267, str. 3; "SLS na vrhuncu hinavstva", Slovenski narod, 27. 11. 1924, št. 272, str. 1; "'Kdor hujska stan proti stanu, ni iz naših vrst'", Slovenski narod, 13. 12. 1924, št. 284, str. 1; "Usodni trenut- ki slovenskega klerikalizma", Slovenski narod, 31. 12. 1924, št. 31, str. 1; "Pred popolno združitvijo naprednih Slovencev!", Slovenski narod, 6. 2. 1925, št. 29, str. 1; "Klerikalci, svobodnjaki in svobodo- misleci!", Slovenski narod, 15. 2. 1925, št. 37, str. 1; "Preventivna politika", Slovenski narod, 1. 3. 1925, št. 49, str. 1; "Dr. Koroščeva politika", Slovenski narod, 22. 3. 1925, št. 66, str. 1; "Klerikalna svoboda", Slovenski narod, 9. 6. 1925, št. 128, str. 1; "Razlika", Slovenski narod, 4. 7. 1925, št. 148, str. 1; "Malo več odkritosrčnosti", Slovenski narod, 15. 8. 1925, št. 184, str. 1; "'Integralnost slovenstva'", Slovenski narod, 13. 9. 1925, št. 207, str. 1; "Prešernov jubilej in klerikalci", Slovenski narod, 6. 12. 1925, št. 278, str. 1; "Katoliško časopisje", Slovenski narod, 30. 12. 1925, št. 295, str. 1; "Položaj in naloge našega učiteljstva", Slovenski narod, 9. 1. 1926, št. 6, str. 1. 119 "Zgodba o 'mrtvejšem položaju'", Slovenski narod, 31. 3. 1925, št. 72, str. 1. 120 "Pro domo", Slovenski narod, 18. 11. 1923, št. 56, str. 1; "Naše stališče", Slovenski narod, 25. 11. 1923, št. 270, str. 1; "Napredna politika", Slovenski narod, 30. 11. 1923, št. 274, str. 1; "Narodna koncentracija kot vprašanje političnega eksperimenta", Slovenski narod, 4. 1. 1924, št. 3, str. 1; "Stranke in politično delo", Slovenski narod, 6. 1. 1924, št. 5, str. 1; "Za našo napredno edinost", Slovenski narod, 19. 1. 1924, št. 16, str. 1; "Dnevne vesti: za izravnanje sporov v naprednih vrstah!" Slovenski narod, 19. 1. 1924, št. 16, str. 3; "Združimo se!" Slovenski narod, 17. 6. 1924, št. 137, str. 1; "V fronto proti grobarjem Jugoslavije!" Slovenski narod, 23. 12. 1924, št. 292, str. 4; "Ljubljančani – somišljeniki!" Slovenski narod, 6. 2. 1925, št. 29, str. 1; "Razlika", Slovenski narod, 4. 7. 1925, št. 148, str. 1; "Manifestacija napredne in narodne Ljubljane", Slovenski narod, 18. 1. 1927, št. 13, str. 3; "Ljubljana je ostala bela in napredna", Slovenski narod, 13. 9. 1927, št. 206, str. 1. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 72 Zaostritev kulturnobojnega stališča "Rimovstvo" oziroma "rimovci" kot je Slovenski narod znal poimenovati politič- ni katolicizem in njegove pripadnike,121 so po njegovem poudarku zasledovali absolutistične cilje, naperjene proti moderni družbi, demokraciji, prepotreb- ni medverski strpnosti ter splošni duhovni svobodi. Priznavajo le hierarhično katoliško načelo, ne pa enakovrednosti različnih kulturnih in političnih sta- 121 "Klerikalni Vidovdan", Slovenski narod, 1. 7. 1924, št. 147, str. 1; "Politične vesti: druge strune so zape- le", Slovenski narod, 3. 9. 1924, št. 201, str. 2; "Politične vesti: malo resnice v album zapeljanih akademi- kov", Slovenski narod, 13. 12. 1924, št. 284, str. 2; "Šola, dekla cerkve", Slovenski narod, 11. 7. 1925, št. 154, str. 1. Rasto Pustoslemšek (1875–1960), glavni urednik Slovenskega naroda v prvi polo- vici dvajsetih let; karikatura ob nje- govi petdesetletnici (Slovenski narod, 26. 5. 1925, št. 117, str. 3) 73 S H S tudia istorica lovenica lišč.122 Opozarjal je, da je zavesti o nevarnost političnega katolicizma premalo in oporekal mnenju v liberalnih vrstah, da je ni več.123 Vztrajno je zagovarjal stališče, da je bistvo političnega katolicizma s politično močjo družbo prisiliti, da misli na njegov način in iz sebe izloči vsako drugo, svobodno mišljenje.124 To je resnica njegove morale, ki ji služita gorjača in golida gnojnice!125 Spraševal je, koliko časa bomo še trpeli predpotopno, nekulturno in orientalsko zastruplja- nje javnega življenja, kot ga ustvarjajo na katoliški strani?126 Narodov nadaljnji opomin je bil, da politični katolicizem zahteva brezpogojno, pasjo pokoršči- no, vera pa nje noče.127 Ponovno je spomnil, da je bilo ideološko zaznamovano katolištvo sovražno svobodnemu narodnokulturnemu razvoju in opozoril na Prešerna, Gregorčiča, Aškerca in Stritarja.128 Ideološko katolištvo je po pravilih za "zakrknjene devičarje" posebej grdilo Prešernovo zasebno in pesniško življe- nje.129 Znova je opozoril še na prispevek liberalne strani k razvoju kulture.130 Julija 1924 je nekdanji poslanec JDS v Začasnem narodnem predstavništvu Kraljevine SHS dr. Fran Novak podprl tudi stališče Državnega sveta, vrhovnega državnega sodišča, da je prisilni krst otrok pravno nevzdržen.131 Pri Slovenskem narodu so se v resnici zavedali, da je politični katolicizem vladajoča duhovna in politična sila na Slovenskem.132 Ob tem jih je skrbela raz- klanost slovenske družbe, za katero so krivili katoliško stran, ki jo poglablja še huje, kot Mahnič. To je nevarna točka duhovnega, kulturnega in političnega razvoja, ker ubija vse zdrave dele človeške družbe in jo usmerja k medseboj- nemu poboju.133 Zato je potrebno odstraniti politični katolicizem, "klerikal- 122 "Dve strani", Slovenski narod, 26. 8. 1924, št. 194, str. 1; "Spor radi posvetne šole", Slovenski narod, 27. 3. 1925, št. 69, str. 1. Prim. tudi "Dnevne vesti: spoštovanje zasebnega življenja in svetovnega nazora", Slovenski narod, 18. 4. 1924, št. 90, str. 3; "Klerikalci, naprednjaki in svobodomiselci!", Slovenski narod, 15. 2. 1925, št. 37, str. 1. 123 "Dnevne vesti: klerikalne nevarnosti ni več?", Slovenski narod, 5. 1. 1924, št. 4, str. 3; "Razlika", Slovenski narod, 4. 7. 1925, št. 148, str. 1. 124 "Razlika", Slovenski narod, 4. 7. 1925, št. 148, str. 1. Prim. tudi "Svoboda in enakopravnost", Slovenski narod, 29. 2. 1924, št. 50, str. 1; "V boj proti klerikalizmu!", Slovenski narod, 7. 6. 1924, št. 130, str. 1; "Vedno znova", Slovenski narod, 18. 7. 1924, št. 162, str. 1; "Za svobodo učiteljskega stanu", Slovenski narod, 2. 7. 1925, št. 245, str.1. 125 "Dnevne vesti: klerikalci so docela pobesneli", Slovenski narod, 4. 4. 1924, št. 78, str. 3. 126 "Politične vesti: 'Slovenec' je zopet na delu", Slovenski narod, 13. 7. 1924, št. 158, str. 2. 127 "Dve strani", Slovenski narod, 26. 8. 1924, št. 57, str. 1; "Politične vesti: tudi mi konstatiramo", Slovenski narod, 16. 9. 1924, št. 211, str. 2. 128 "Preventivna politika", Slovenski narod, 1. 3. 1925, št. 49, str. 1; "Prešernov jubilej in klerikalci", Slovenski narod, 6. 12. 1925, št. 278, str. 1. Prim. tudi "Dve strani", Slovenski narod, 26. 8. 1924, št. 194, str. 1. 129 "Prešernov jubilej in klerikalci", Slovenski narod, 6. 12. 1925, št. 278, str. 1. 130 "Vedno znova", Slovenski narod, 18. 7. 1924, št. 162, str. 1; "Preventivna politika", Slovenski narod, 1. 3. 1925, št. 49, str. 1. 131 Fran Novak, "Prisilni krst – nedopusten!", Slovenski narod, 16. 7. 1924, št. 132 "Napredna koncentracija kot vprašanje političnega eksperimenta", Slovenski narod, 4. 1. 1924, št. 3, str. 1. Prim. tudi "Zakaj je klerikalizem po vojni napredoval?", Slovenski narod, 21. 8. 1924, št. 190, str. 1. 133 "Dve strani", Slovenski narod, 26. 8. 1924, št. 194, str. 1. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 74 no hidro", več kot štiridesetletno krivo načelo celotnega slovenskega javnega življenja. "Kakšne perspektive se odkrivajo naši katoliški cerkvi, če se reši spon klerikalnega političnega dirigentstva in če se oproščena lahko posveti svoji samoduhovni misiji!", je zaklical Narod.134 Potreben je katoliški evangelijski in ne politični preporod, da se ne bi katoliško politično in kulturno nazadnjaško načelo dokopalo do trajne moči.135 Na podlagi takega preudarka je Slovenski narod vztrajal pri brezobzirnem boju proti političnemu katolicizmu.136 Treba mu je odvzeti vsakršen vpliv na javno življenje, v katerem naj odločajo modernost, napredna duhovna misel, svoboda in demokracija.137 Potrebna je laizacija javnega življenja, Slovenija naj se za vedno osvobodi katoliškega političnega varuštva in stopi na pot razsve- tljenih dežel sveta.138 Versko prepričanje naj bo strogo zasebna zadeva vsakega posameznika, ki za kogar ni obvezno, temveč sodi v kompetenco notranjega glasu. Če Cerkev nasprotuje in pobija svobodno razpolaganje s človeškim inte- lektom, je to nasilje nad naravnim svobodnim duhom. Seveda, tisti, kdor kri- tizira razmere, ki so zavladale v današnjem katolicizmu, je zanjo brezverec in "moderni pogan", čeprav je njegov verski čut bolj razvit, popolnejši in bolj skla- den s krščanskimi idejami, kot tisti samih cerkvenih poglavarjev.139 Boj proti političnemu katolicizmu ni boj proti veri, ampak proti SLS in duhovščini, ki stoji za njo. Če tega spora ne bi bilo, na liberalni strani v polemiko ne bi vklju- čevali niti Cerkve niti vere, ki bi morali biti nadvse važna organizma narodove- ga moralnega napredka. "Danes to med nami nista, ker sta v službi klerikalne politike!"140 Tako razmišljanje ni pristajalo na pobudo o odpravi boja med političnim katolicizmom in liberalizmom. Izrekel jo je nekdanji predsednik JDS Vekoslav Kukovec, ki je poleti 1924 svaril pred brezobzirnim političnim bojem proti katoliški strani.141 Po njegovem prepričanju bi bilo treba boj med političnim katolicizmom in liberalizmom vreči "v ropotarnico".142 Tedanje vodstvo SDS 134 "Usodni trenutki slovenskega klerikalizma", Slovenski narod, 31. 12. 1924, št. 297, str. 1; "Pred odločil- no bitko", Slovenski narod, 27. 1. 1925, št. 21, str. 1. 135 "Preventivna politika", Slovenski narod, 1. 3. 1925, št. 49, str. 1; "Dr. Koroščeva politika", Slovenski narod, 22. 3. 1925, št. 66, str. 1. 136 "V boj proti klerikalizmu!", Slovenski narod, 7. 6. 1924, št. 130, str. 1, 137 "Bela Ljubljana", Slovenski narod, 28. 1. 1925, št. 22, str. 1. 138 "Svoboda in enakopravnost", Slovenski narod, 29. 2. 1924, št. 50, str. 1; "Pred odločilno bitko", Slovenski narod, 27. 1. 1925, št. 21, str. 1. 139 "'Preluknjan čoln'", Slovenski narod, 25. 3. 1924, št. 70, str. 1. 140 "Borba idej", Slovenski narod, 4. 2. 1925, št. 27, str. 1; "Škof zopet na poslu", Slovenski narod, 27. 11. 1925, št. 271, str. 1. Prim. tudi "Šola, dekla cerkve", Slovenski narod, 11. 7. 1925, št. 154, str. 1. 141 "Beseda v važnem trenutku", Narodni dnevnik, 2. 8. 1924, št. 171, str. 2. 142 V.[ekoslav] Kukovec, "Kaj sem v Središču govoril, ko sem doživel prisrčne ovacije?", Narodni dnevnik, 19. 8. 1924, št. 185, str. 1. 75 S H S tudia istorica lovenica tega ni hotelo. Slovenski narod ga je podprl z idejnim sporočilom, v katerem je vztrajal pri obstoječi kulturnobojni delitvi na Slovenskem, vzroke zanjo pa je videl le na strani političnega katolicizma. "Naj bo kakorkoli," je zapisal, tudi mi soglašamo z gosp. doktorjem [Vekoslavom Kukovcem – op. J. P.], da bi se morala vreči stara borba med klerikalizmom in liberalizmom v 'ropotarnico', kakor se je izrazil, in da bi morali začeti novo življenje. Toda stvar ni tako enostav- na, kakor izgleda, zlasti če izustimo samo stavek in če pri tem ne pomislimo, kaj pomeni borba med klerikalizmom in liberalizmom in komu je treba odpravo tega boja pravzaprav priporočati."143 "Besedica liberalizem je nekoliko obrabljena krilatica našega političnega življenja" je nadaljeval Narod. V bistvu pomeni svobodoljubje v duševnem oziru, ljubezen do notranje, mis- elne svobode in samostalnosti, nadalje voljo do izvirnega življenja po svobodnih zakonih lastne vesti. Tak je liberalizem, ki se je propovedoval [razglašal – op. J. P.] pri nas. Moramo takoj reči, da je še danes na mestu, ker pomeni edino resno, stvarno in možno podlago kulturnega napredka. Ko smo se torej oprijeli takega liberalnega pokreta, smo ravnali dobro, ker smo s tem uvedli v slovensko kulturo svež element samotvorne energije na duševnem polju. Liberalizem pri nas ni nas- topal proti pozitivnemu verstvu, ki ga je vsikdar spoštoval in celo branil. Pač pa je zagovarjal princip svobode na duševnem polju, kjer je smatral, da le on more regulirati medsebojne odnošaje različnih nazorov v kulturi, verstvu, filozofiji in življenju sploh. To, samo to, je bil liberalizem in pri nas. Mogoče, da pomeni liber- alizem pri drugih narodih še nekaj drugega, recimo primes protestantske propa- gande. – Mi vpoštevamo liberalizem v navedenem plemenitem pomenu besede, kot duševno svobodoljubje. Liberalizem je še vedno na duševnem polju to, kar je bil za politično življenje demokratizem in parlamentarizem po dolgih stoletjih suženjskega podaništva v fevdalni in absolutistični dobi Evrope.144 "Istočasno z liberalizmom v tem smislu se je pa med Slovenci pojavil kle- rikalizem, to je politična organizacija duhovnikov in cerkvenih dostojanstve- nikov, ki nastopa z edino-zveličavnim političnim ter drugim programom in ki odreka ostalim strankam vsako upravičenost. Klerikalizem je dejstvo", je pouda- ril Slovenski narod, 143 Prav tam. 144 Prav tam. Slika 9 J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 76 in drugo dejstvo je to, da klerikalizma niso ustvarili liberalci, najmanj slovenski naprednjaki. Vreči boj med klerikalizmom in liberalizmom v 'ropotarnico' pomeni logično toliko, kakor odpraviti dejstvo klerikalizma med Slovenci, to se pravi obsto- ja klerikalne stranke in pa tistih ljudi, ki to stranko zagovarjajo in ki jo vzdržujejo. Klerikalizma napredni Slovenci niso povzročili, niti ga niso ustvarili, zato nimajo nobene ingerence na to, da ga spravijo v ropotarnico. Gosp. Kukovec bi bil moral to svojo najnovejšo modrost nasloviti na klerikalno stranko ter ji prijazno nasvetovati, naj likvidira. Upamo, da je tudi dr. Kukovec prepričan o nujnosti odprave klerika- lizma med Slovenci in to ne samo v interesu čistega političnega življenja ter pristnega narodovega napredka, marveč tudi v interesu blagotvornega delovanja katoliške cerkve med Slovenci. Saj ni več skrivnost, da škoduje klerikalizem katoliški cerkvi in Vekoslav Kukovec (1876–1951) (dLib, Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK) 77 S H S tudia istorica lovenica veri veliko več, kakor ji pa koristi. S politiko in političnim pritiskom ni mogoče prido- bivati vernike ter jih utrjevati v ljubezni in udanosti do Božanstva.145 "Stvari stoje torej nekoliko drugače!" je zaključil Narod. Naš prijatelj g. dr. Kukovec se torej temeljito moti! Boj med klerikalizmom in liberalizmom, z drugimi besedami dejstvo obstoja klerikalizma med Slovenci je prokleto resen fakt in danes žal tudi sila, ki se ne da streti z frazo o odpravi boja med klerikalizmom in liberalizmom. To idejo je treba propagirati med klerikalci. Napredni Slovenci pa do danes nismo hoteli res prav ničesar drugega, kakor odpravo klerikalizma, to je izrabe cerkve in vere v politične svrhe.146 Seveda ne gre, da bi podcenjevali Narodova opozorila, ki jih je zapisal o katoliški politični strani. A dejstvo ostaja, da se kulturnobojni usmeritvi ni bil pripravljen odreči. To je junija 1924 napovedala njegova obsodba ljubljanskega škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, ki ga je krivil za vse politično zlo na Slo- venskem. Jegliča je označil za vrhovnega vodjo stranke političnega katolicizma, ob tem, ko sta Cerkev na Slovenskem in SLS popolnoma istovetna. Poudaril je, da ima škof na podrejeno duhovščino tak absoluten vpliv, da mora plesati kot marioneta, če tako ukaže. Jeglič je tudi lastnik Katoliškega tiskovnega društva (Jugoslovanske tiskarne – J. P.) in s tem omogoča ter vzdržuje pisavo katoliške- ga časopisja. Jegliču je očital, da je odgovoren za njegovo protidržavno vsebi- no, pri čemer je, če dodamo, večina takih očitkov liberalne politike temeljila v obsojanju avtonomističnih stališč SLS. Narod je državno oblast pozval naj si zaradi izrazito državnih koristi nekoliko pobližje ogleda tega cerkvenega dostojanstvenik in si stavi vprašanje, ako je dopustno še nadalje trpeti, da zavzema prvo mesto v katoliški hierarhiji v Sloveniji mož, ki je danes edini krivec protidržavne borbe, katero v zadnjem času sistematski vodi proti državi njeni avtoriteti in prot vladajoči dinastiji klerikalni tisk.147 Državna oblast mora Jegliča postaviti pred izbiro: Ali hoče še nadalje ostati podjetnik in financer klerikalne protidržavne politike ali pa duhovni vrhovni pastir vseh vernikov brez razlike strank in političnega 145 Prav tam. 146 Prav tam. 147 "Dnevne vesti: krivec vsega zla", Slovenski narod, 24. 6. 1924, št. 142, str. 3. O odnosu liberalne politike do škofa Jegliča glej Jurij Perovšek, Na poti v moderno: poglavja iz zgodovine evropskega in slovenske- ga liberalizma 19. in 20. stoletja (Ljubljana, 2005), str. 84–109. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 78 prepričanja. V prvem slučaju se mora odpovedati svojemu cerkvenemu dosto- janstvu, ki je nezdružljivo s strankarstvom in aktivno politiko, v drugem slučaju pa se mora odreči svojih trgovskih in političnih špekulacij s klerikalnimi podjetji in časopisi. Ali–ali, tretja možnost je izključena.148 V tem času je Slovenski narod večkrat obtožil oziroma objavil obtožbe, naperjene proti SLS in duhovništvu, da sta protisrbsko, protidinastično, sepa- ratistično in protijugoslovansko usmerjena.149 Sredi dvajsetih let je katoliški strani očital, da je strastna sovražnica staroslovanskega bogoslužja, in zahteval, naj je njegova uvedba pogoj za sklenitev konkordata med Jugoslavijo in Vati- kanom.150 Objavil je poslanico "več duhovnikov", ki so Jegliča pozvali, naj se, skladno s spomenico, ki so jo leta 1918 jugoslovanski škofi poslali papežu in jo je tudi sam podpisal, zavzame za staroslovansko bogoslužje v cerkvenih obre- dih.151 Glede tega je treba povedati, da je bil Jeglič večkrat pri papežu Benediktu XV. s prošnjo, da bi Slovencem dovolili prevesti celoten Rimski obrednik, kot so ga že od 17. stoletja imeli Hrvatje. Papež je leta 1921 dovolil prevod, pri maši v latinščini pa samo berilo in evangelij v domačem jeziku. Uporaba tega dovolje- nja se je iz različnih razlogov zavlekla do leta 1933.152 Narod je tudi ponavljal očitke o vojnem hujskaštvu in protisrbskih izjavah katoliške strani leta 1914 in spomnil na znano okrožnico VLS, ki je tedaj svoje somišljenike pozivala, naj strankinemu vodstvu poročajo o pojavih Srbom naklonjenega razpolože- nja med prebivalstvom in naročnikih ter bralcih liberalnega in socialnodemo- kratske časopisja. SLS je tudi obtoževal avstrijakantstva in vdanosti habsburški monarhiji v avstrijski dobi.153 Opozarjal je še na hujskanje duhovništva proti Sokolom in navedel, da je dobilo fizični značaj.154 148 Prav tam. 149 "Posledice", Slovenski narod, 8. 12. 1923, št. 280, str. 1; "Dnevne vesti: kam vodi klerikalizem?", Slovenski narod, 20. 5. 1924, št. 115, str. 3; "Dnevne vesti: katoliški duhovniki proti državi in dinastiji", Slovenski narod, 21. 6. 1924, št. 140, str. 3; "Minister dr. Gregor Žerjav o političnem položaju", Slovenski narod, 13. 11. 1924, št. 260, str. 2. 150 "Naši klerikalci in slovensko bogoslužje", Slovenski narod, 8. 7. 1925, št. 151, str. 1. 151 "Poslanica", Slovenski narod, 13. 9. 1925, št. 207, str. 2. 152 France Oražem, "Duhovnost v dobi dozorevanja slovenskega naroda", v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, ur. Metod Benedik (Celje, 1991), str. 372. 153 "Več doslednosti in manj demagoštva!", Slovenski narod, 27. 11. 1923, št. 271, str. 2; "Dnevne vesti: poglavje o izdajstvu in izdajalcih", Slovenski narod, 15. 6. 1924, št. 136, str. 4; "'Slovenec' in škofova stranka leta 1914", Slovenski narod, 17. 8. 1924, št. 187, str. 11; "Zakaj je klerikalizem po vojni napredo- val?", Slovenski narod, 21. 8. 1924, št. 190, str. 4; "Dnevne vesti: leta 1914 in 1924", Slovenski narod, 29. 8. 1924, št. 197, str. 4; "Dnevne vesti: stari grešniki", Slovenski narod, 7. 12. 1924, št. 280, str. 4; "V fronto proti grobarjem Jugoslavije!", Slovenski narod, 23. 12. 1924, št. 292, str. 4; "Zmotne fraze", Slovenski narod, 25. 6. 1925, št. 141, str. 1; "Manifestacija napredne in narodne Ljubljane", Slovenski narod, 18. 1. 1927, št. 13, str. 3; "SLS v obrambi svoje podle preteklosti", Slovenski narod, 9. 3. 1927, št. 58, str. 2. 154 "Klerikalna gonja proti Sokolstvu", Slovenski narod, 14. 6. 1925, št. 132, str. 2. 79 S H S tudia istorica lovenica Pogledi na šolstvo, še enkrat na Antona Korošca in druge osebnosti s katoliške strani Narodova pripravljenost voditi nadaljnji kulturni boj se je poleg drugih prispev- kov posebej pokazala v vprašanju šolstva ter v odnosu do načelnika SLS Antona Korošca. V šolskem vprašanju sta si bili obe strani – katoliška in liberalna – v doslednosti precej podobni, idejno odklanjanje, ki ga je v njem izražal Slovenski narod, pa je včasih celo presegalo njegovo siceršnjo kulturnobojno ostrino. Že konec leta 1924 je Slovenca obtožil, da hoče uvesti zloglasni "imprimatur" (v pomenu dovoljenja za predavanje – J. P.) tudi za posvetne univerzitetne profe- sorje.155 Pri tem se je skliceval na članek o položaju univerzitetnih profesorjev, ki ga je Slovenec objavil 7. decembra 1924. Slovenec je v njem zagovarjal stališče, da bi jim državna oblast tudi v primeru, če bi v njih videla le državne uradni- ke, ne smela kratiti svobode njihovega političnega prepričanja.156 Navedene in drugih trditev, o katerih je pisal Narod, v članku ni bilo, v odzivu na Slovenčev članek pa je videl priložnost za izživljanje kulturnobojne sle. Povsem izmišlje- no je zapisal, da hoče Slovenec proti absolutni notranji in znanstveni svobodi cerkveni nadzor, in če bi zavladal katoliški boljševizem ali po domače 'princip prepojenja vsega javnega življenja z verstvom in katolicizmom', tedaj bi na univerzah ne učili svo- bodni ljudje in notranje prepričane osebnosti, marveč harlekini [glumači – op. J. P.], ki bi morali ponavljati dobesedne stare katoliške dogmatike in naprošati za vsako novo misel, da se ji pritisne cerkveni 'imprimatur'.157 Moderna država, ki je liberalna in svobodoljubna, kot nositeljica moderne- ga duha pravi temu: "Ne"! Univerza naj bo svoboden prostor svobodnih znan- stvenikov. Narod je nadaljeval, da sodobne države, med njimi tudi Jugoslavija, tako široko pojmujejo načelo svobode, da jo dovoljujejo tudi tistim, ki ji naspro- tujejo. In čeprav je Teološka fakulteta taka ustanova – podrejena je cerkvenim oblastem, na njej delujejo pripadniki samo ene veroizpovedi, medtem ko bi morali biti njeni profesorji nastavljeni zgolj po znanstveni kvalifikaciji in brez konfesionalnega vpliva – moderna država dovoljuje, da se lahko uveljavi celo taka volja, ki je uperjena proti svobodni znanosti in vesti. Osrčuje pa dejstvo, da so univerzitetni profesorji državni uradniki in jih ne nastavljajo škofovski omejenci in dogmatični diktatorji.158 155 "Vseučiliški profesorji", Slovenski narod, 10. 12. 1924, št. 281, str. 1. 156 "Vseučiliški profesor", Slovenec, 7. 12. 1924, št. 280, str. 1. 157 "Vseučiliški profesorji", Slovenski narod, 10. 12. 1924, št. 281, str. 1. 158 Prav tam. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 80 Enako ostro se je Slovenski narod odzval tudi na zahteve po verski šoli. Postavljala sta jih društvo Krščanska šola in SLS. SLS jih je posebej poudarila, ko so v Narodni skupščini obravnavali predlog zakona o osnovnih šolah. V skup- ščinsko proceduro so ga poslali sredi maja 1925. SLS je v šolski upravi zahtevala besedo Cerkve, podrejenost katehetov izključno cerkveni oblasti in v okviru politične avtonomije tudi šolsko in kulturno avtonomijo. Zakonski načrt ni imel široke podpore, zavračala ga je tudi strokovna javnost, ker ni ločeval šolske uprave od politične in je v nasprotju z zahtevano samoupravo uveljavljal strogi centralizem. Splošno nesprejemljivost osnovnošolskega zakonskega načrta je sprevidela tudi vlada in konec junija načrt umaknila iz razprave.159 V času, ko so obravnavali zakonski predlog zakona o osnovnih šolah, je Slovenski narod najprej izjavil, da v slovenski in jugoslovanski mladini živi- jo stare tradicije naprednosti, prostovoljne delavnosti in svobodomiselnosti, kar pomeni notranje hrepenenje po lastnem spoznanju zadnjih bistev sveta in življenja. Te vrelce prave človeške vzgoje je treba na novo odpreti.160 SLS pa zahteva nemoderen, "klerikalen" osnovnošolski zakon, in to utemelju- je s sklicevanjem, da je slovenski narod katoliški, zato mora biti tudi šolski zakon katoliški. Z njim želi le vpliv na postavljanje osnovnošolskih učiteljev in možnost, da jih trpinči.161 Tudi ko so zakonski načrt umaknili iz skupščin- ske razprave, je Slovenski narod še naprej obtoževal katoliško stran, da hoče nad šolo in svobodomiselne učitelje postaviti svoje strankarske predstavnike in obvladovati sebi tuje notranje nazore in vzgojna prepričanja. Zaveda se, da drugače ne more utemeljiti svoje moči nad svobodno vestjo in neovirano duhovno svobodo, ampak hoče v ta namen preko svoje stranke, politikujoče duhovščine in ustrahovanja svobodoljubnega ter svobodomiselnega učitelj- stva vzpostaviti neomejeno oblast nad nedoraslo mladino.162 Za učiteljstvo morata veljati popolna svoboda in samostojnost njegovega vzgojnega in izo- braževalnega delovanja in ne podrejena, nesvobodna in nesamostojna vloga, ki jo hoče SLS. V tem primeru bi moralo pod videzom vsemogočnosti vere izvrševati vsa povelja katoliške stranke.163 Temeljno stališče Slovenskega naroda v zvezi z vprašanjem šole je bilo: Mi pa vemo, da je edini namen cerkve vzgajati pokolenje za pokolenjem v srednjeveškem duhu brezpogojne pokorščine cerkveni hierarhiji in držati pre- 159 Dolenc, Kulturni boj, str. 208–209. 160 "Nove smeri omladinske delavnosti", Slovenski narod, 16. 5. 1925, št. 110, str. 1. 161 "Zmotne fraze", Slovenski narod, 25. 6. 1925, št. 141, str. 1. 162 "Za svobodo učiteljskega stanu", Slovenski narod, 2. 7. 1925, št. 146, str. 1; "Stranke in verstvo", Slovenski narod, 5. 7. 1925, št. 149, str. 1. 163 "Položaj in naloge našega učiteljstva", Slovenski narod, 9. 1. 1926, št. 6, str. 1. 81 S H S tudia istorica lovenica prosto ljudstvo v sponah verskega fanatizma, zaslepljenosti in nevednosti, ki je bila in ostane temelj klerikalizma. Šolska mladina ne sme razviti svojih umst- venih sil tako, da bi v poznejšem življenju svobodno presojala vse materijelne in duhovne pojave, ona ne sme dobiti podlage za svobodno, od župnikovega vpliva nesvobodno svetovno naziranje, temveč mora ostati lutka v rokah dostojnih naslednikov španske inkvizicije. To osnovnošolsko inkvizicijo je treba izvajati z vso doslednostjo in zato se je ustanovilo v Sloveniji, ki je v našo sramoto sedež jugoslovenskega klerikalizma, društvo 'Krščanska šola'.164 "Klerikalna hijena"165 Slovenskemu narodu ni dala miru. Pod njenim vtisom je tudi v nadaljnjih letih sledil načelniku SLS Korošcu in ga na različne načine obtoževal. Ko je Korošec 14. septembra 1924 kot prosvetni minister obiskal ljubljansko univerzo in ga je sprejel njen celoten profesorski zbor, je Slovenski narod zapisal, da so se mu morali pokloniti vsi univerzitetni profesorji.166 To je bila zlonamerna trditev, saj si je Univerza Koroščev obisk štela v čast. Rektor dr. France Kidrič je v nagovoru ob Koroščevem obisku dejal, da je prvi prosvetni minister, ki je ljubljansko univerzo osebno obiskal. Korošec pa je zbranim pola- skal z zagotovilom, da je vlada pripravljena ugoditi težnjam profesorskih zborov kot "aristokraciji našega naroda".167 Slovenec se je Narodovi notici posmehnil s pripombo, da so profesorji z udeležbo ob Koroščevem obisku naredili samo to napako, "da niso šli vprašat 'Slov. naroda', kaj smejo in kaj ne smejo storiti".168 Slovenski narod se je odzval tudi na naslednjo Koroščevo ministrsko funk- cijo. Ko je februarja 1928 postal kandidat za notranjega ministra (notranji minister v drugi vladi Velimirja Vukićevića je bil od 23. februarja do 27. julija 1928), je oporekal Slovenčevemu navdušenju, da njegova kandidatura za Slo- vence pomeni praznik, praznik slovenskega dela, praznik slovenske sposob- nosti, slovenske poštenosti, slovenske državotvornosti in slovenske vdanosti kralju in državi.169 Spraševal se je, zakaj naj bi to bil za Slovence poseben pra- znik – "morda celo cerkveni?" –, saj od tega Koroščevega položaja ne morejo pričakovati nobene koristi. Če pa bi, na primer, postal finančni minister, bi to pač nekaj pomenilo, ker bi vsaj lahko pričakovali, da bi imeli koristi zlasti pri odmerjanju davkov. Od policije pa ne moremo pričakovati izboljšanja gospo- darskih in socialnih razmer, ki ga najprej potrebujemo.170 164 "Šola, dekla cerkve", Slovenski narod, 11. 7. 1925, št. 154, str. 1. 165 "SLS v obrambi svoje podle preteklosti", Slovenski narod, 9. 3. 1928, št. 58, str. 2. 166 "Politične vesti: dr. Korošec v Ljubljani", Slovenski narod, 16. 9. 1924, št. 211, str. 2. 167 Andrej Rahten, Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije (Ljubljana, 2022), str. 193 (dalje: Rahten, Anton Korošec). 168 "Beležke: zlobnost 'Slov. naroda'", Slovenec, 16. 9. 1924, št. 211, str. 2. 169 "Nezaslišana propalost SDS", Slovenec, 17. 2. 1928, št. 40, str. 1. 170 "Kandidatura g. Korošca za notranjega ministra", Slovenski narod, 17. 2. 1928, št. 40, str. 2. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 82 Za razliko od tedaj že dalj časa vodilnega "mladoliberalnega" političnega lista Jutro, ki je po znanih strelih in smrtnih žrtvah v Narodni skupščini 20. juni- ja 1928 Korošcu očital, da kot notranji minister ni podal ostavke in s tem raz- bremenil SLS politične odgovornosti za storjeni zločin,171 Slovenski narod tega ni storil. Kot vemo, je 20. junija poslanec velikosrbske Narodne radikalne stran- ke Puniša Račić streljal na poslance opozicijske federalistične Hrvaške kmečke stranke (HKS), dva med njimi ubil ter ranil hrvaškega narodnega voditelja in prvaka HKS Stjepana Radića, ki je zaradi dobljenih ran kasneje umrl. Jutro je tudi drugače obtoževalo Korošca.172 Slovenski narod pa je kritično obravnaval Korošca v času hude politične krize po skupščinskem atentatu. Najprej je dober mesec po njem o slovenskih katoliških duhovnikih in Korošcu, ki so bili poslan- ci SLS, pisal, da so se lotili dela, ki očitno ni za blagoslovljene roke. Vprašanje je tudi, kaj si misli ljudstvo o duhovniku (Korošcu – J. P.), ki je vrgel v kot kadilnico in škropilo ter se postavil na čelo ministrstva policije, od kjer poveljuje bataljo- nom policije in orožništva.173 Ko je politična kriza dosegla vrhunec in je kralj Korošcu ponudil mandat za sestavo vlade, Korošec pa jo je sestavil 27. julija 1928, je Narod obžaloval njegovo odločitev. Menil je, da se je postavil v službo hegemonističnega velikosrbskega režima, ki je bil v ostrem nasprotju s HKS in Kmečko demokratsko koalicijo (KDK), v katero se je HKS povezala z vsedr- žavno SDS. KDK so leta 1927 oblikovali v boju za državljansko enakopravnost, demokratični sistem vladanja, proti kršenju ustave, prodoru velikosrbstva in za vzpostavitev avtonomije, ki bi bila zavarovana pred posegi države.174 Kot opo- zarja Andrej Rahten, avtor odlične monografije o Antonu Korošcu, s katero je slovensko zgodovinopisje ob 150. letnici njegovega rojstva izpolnilo svoj dolg do vodilnega slovenskega politika med svetovnima vojnama, je tedaj Korošec čutil, da je bila jugoslovanska država, ki jo je pomagal soustvarjati, pred zgo- dovinsko prelomnico. V času ko so tako rekoč na vseh jugoslovanskih mejah svoje ambicije neprikrito izražale revizionistične sile in je državi pretil notra- njepolitični spopad večjih razsežnosti, je ocenil, da mora prevzeti odgovornost, in je privolil v kraljevo ponudbo ter v skrajno napetih razmerah prevzel položaj premierja.175 To je bila njegova nova akcija, s katero je sodeloval pri reševanju države. Najprej jo je reševal, lahko bi rekli tudi rešil, ko je, kljub zameram zara- 171 "Ljubljana, 30. junija", Jutro, 1. 7. 1928, št. 152, str. 1. 172 Prim. ["Karikatura"], Jutro, 6. 7. 1928, št. 156, str. 3. 173 "Zopet je vera v nevarnosti", Slovenski narod, 23. 7. 1928, št. 166, str. 2. 174 Hrvoje Matković, "Pojava i etape razvoja Samostalne demokratske stranke (1924–1929)", Časopis za suvremenu povijest 3, št. 1 (1971), str. 17; Hrvoje Matković, Svetozar Pribićević i Samostalna demokrat- ska stranka do šestojanuarske diktature (Zagreb, 1972), str. 216. 175 Rahten, Anton Korošec, str. 29, 284–285. – O Koroščevem političnem delovanju v avstrijski dobi glej Feliks J. Bister, Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: življenje in delo 1872–1918 (Ljubljana, 1992). 83 S H S tudia istorica lovenica di razveljavitve ženevskega dogovora leta 1918 o federativni združitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in Kraljevine Srbije v jugoslovansko skupnost, ki sta jo izsilila srbski dvor in srbski centralistični krogi, v letih 1918–1919 kon- struktivno deloval v prvi jugoslovanski vladi in zadržal republikansko opozicijo v lastni stranki.176 Rahten nadalje ugotavlja, da, objektivno gledano, postavitev Slovenca na čelo vlade, ki se je soočala z zaostrovanjem srbsko-hrvaških odno- sov, sploh ni bila slaba ideja. A kot se je kmalu pokazalo, je kralj z vpoklicem Korošca samo kupoval čas, da potegne najbolj radikalno potezo – razglasitev svoje diktature, ki jo je vpeljal leta 1929.177 Slovenskemu narodu, ki se je opredelil kot odločni in brezobzirni Koroščev nasprotnik, ni bilo vseeno, da je Korošec kot Slovenec prevzel nalogo izvrševal- ca politike nasilnega režima. Če bi prevzel vodenje vlade v običajnih razmerah, bi to obeležil ne le kot uspeh Slovencev, ampak vseh "prečanov" (državljanov zahodnega dela Jugoslavije), saj so Srbi prepričani, da le njim pripada mesto prvega ministra; Korošec je bil edini nesrbski predsednik vlade prve jugoslo- vanske države. A "v duhu bizantinske cincarije [kramarstva – op. J. P.] leži, da zna sama sicer spretno kovati spletke, aranžirati zavratne naskoke, prav tako pa je v njenem duhu, da si za izvršilca svojih nakan najrajše poišče nekoga drugega, da nosi formalno odgovornost za njene zločine." – "Danes rinejo drja. Korošca na vodstvo vladnega krmila, ker gre za to, da se predvsem Hrvate in ostale pre- čane, ki so siti beograjske hegemonistične cincarije, udari po glavi z batom", je tedanjo Koroščevo politično vlogo označil Narod.178 Ob tedanjem načelniku katoliške politične stranke Slovenski narod ni pozabil tudi na njenega nekdanjega prvaka Ivana Šusteršiča. Ko je 13. aprila 1922 izšla njegova brošura Moj odgovor,179 v kateri je Šusteršič zavrnil politič- ni katolicizem na splošno kot pojav,180 je objavil odlomke iz njenega besedila. Zapisal pa je, da mu, čeprav sedaj "moli svoj protiklerikalni confiteor [kesanje – op. J. P.]", ne zaupajo. Predobro ga poznamo kot politika brez skrupulov, da bi mu verjeli, ko so se mu baje odprle oči in je postal iz Savla Pavel.181 Ko se je 11. decembra 1922 vrnil iz tujine,182 kamor se je umaknil ob razpadu habsbur- ške monarhije, in se za krajši čas vrnil v politiko, se Slovenski narod njegovemu 176 Rahten, Anton Korošec, str. 29. 177 Prav tam, str. 287. 178 "Pomen dr. Koroščeve misije", Slovenski narod, 27. 7. 1928, št. 170, str. 2. 179 Ivan Šušteršič, Moj odgovor (Volders na Tirolskem, 1922). 180 Janko Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič 1863–1925: pot prvaka slovenskega političnega katolicizma (Ljubljana, 19989, str. 460. Več o brošuri glej prav tam, str. 456–461 in Andrej Rahten, Ivan Šusteršič: der ungekrönte Herzog von Krain: die slowenische katolische Bewegung zwischen trialistischen Reformkonzept und jugoslawischer Staatsidee (Wien, 2012), str. 373–375. 181 "Dr. Šusteršič redivivus", Slovenski narod, 14. 4. 1922, št. 86, str. 1; "Dnevne vesti: naše stališče napram dr. Šusteršiču", Slovenski narod, 15. 4. 1922, št. 87, str. 3. 182 Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941 (Ljubljana, 1965), str. 241. J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 84 delovanju ni posvečal. Ob Šusteršičevi smrti pa mu je namenil spoštljiv in pozi- tivno naravnan nekrolog. Nanj je pogledal "s pravičnega zgodovinskega stali- šča". Vprašal je, kdo bi mogel tajiti, da je ž njim preminula najmarkantnejša politična osebnost predvojnih Slovencev? Naj je sodba o njegovih političnih metodah in o njegovem političnem programu, ki je bistveno nasprotoval nacijonalnemu napredku Slovencev, še tako ostra in odločna, v okviru svojih programov, za SLS kot njen vodja je storil tako v organizatoričnem kakor v političnem pogledu toliko, kakor nihče pred njim in za njim.183 "Ob dr. Šusteršičevi osebnosti bo mogel zgodovinar slovenske politične zgodovine načrtati monografijo politika, ki ne bo zaostajala za monografijami drugih mož večjih narodov."184 Slovenski narod je objavil tudi veliki osmrtnici načelstva Ljudske posojilnice in upravnega sveta Prometne banke v Ljubljani Ivanu Šusteršiču.185 Objavil je tudi poročilo z njegove zadnje poti od Mikloši- čeve ceste, kjer je prebival, v frančiškansko cerkev in od nje preko Marijinega (danes Prešernovega) trga proti magistratu, mimo stolnice, čez Krekov trg, na Kopitarjevo ulico in proti pokopališču pri Sv. Križu.186 Dve leti po Šusteršičevi smrti je Slovenski narod obeležil desetletnico smrti dr. Janeza Evangelista Kreka, drugega velikega voditelja slovenskega katoliške- ga gibanja v avstrijski dobi. Prav tako ga je uvrstil med najizrazitejše osebnosti v slovenski politični zgodovini.187 Leta 1924 je ob sedemdesetletnici dolgole- tnega trnovskega župnika v Ljubljani, zgodovinarja, kulturnega in narodnoo- brambnega delavca Ivana Vrhovnika poročal o slovesnosti, ki so mu jo priredila liberalna kulturna in narodnoobrambna društva.188 Lepo se je poslovil tudi od duhovnika, goriškega politika, narodnokulturnega in gospodarskega delav- ca, ki je v katoliškem taboru veljal za predstavnika katoliškega liberalizma, dr. Antona Gregorčiča, ob njegovi smrti.189 Ob Ivanu Vrhovniku in Antonu Gregor- čiču se je pokazalo, da je Slovenski narod tistim iz katoliških vrst, do katerih je čutil bližino, namenil prijazne besede. 183 "Dr. Ivan Šusteršič", Slovenski narod, 9. 10. 1925, št. 229, str. 2. 184 Prav tam. 185 "Načelstvo Ljudske posojilnice…", "Upravni svet Prometne banke…", Slovenski narod, 9. 10. 1925, št. 229, str. 6. 186 "Dr. Ivana Šusteršiča zadnja pot", Slovenski narod, 11. 10. 1925, št. 231, str. 7, 187 "Ob desetletnici smrti dr. Janeza Ev. Kreka", Slovenski narod, 9. 10. 1927, št. 229, str. 3. 188 "Serenada župniku Vrhovniku", Slovenski narod, 25. 6. 1924, št. 143, str. 3. 189 "Dr. Anton Gregorčič", Slovenski narod, 9. 3. 1925, št. 56, str. 5. 85 S H S tudia istorica lovenica Zaključek Slovenski narod je bil poleg Jutra drugo najpomembnejše orožje liberalnega kulturnega boja v času med svetovnima vojnama. Njegovo pisanje je odsevalo vse ključne značilnosti liberalnega ideološkega in političnega pogleda na kato- liško stran. V zavzemanju za "čisto" vero, to je vero brez politične razsežnosti, kar pa z njenim izrabljanjem v politične namene počnejo politikujoča duho- vščina, Cerkev in stranka političnega katolicizma, jih je obtoževal, da hočejo vzpostaviti izključno versko strukturirano družbo in v njej svojo absolutno duhovno, politično in modernemu ter demokratičnemu razvoju nasprotu- jočo oblast. K tem obtožbam je pripomoglo tudi katoliško obvladovanje slo- venskega prostora. Slovenski narod je Cerkev in duhovščino opozarjal, da se s političnim opiranjem na vero odrekata svojemu evangelijskemu poslanstvu in vnašata razdor v slovensko narodno skupnost, ter vztrajal v videnju inte- gralističnega značaja katoliške strani. Pri tem se je posluževal kulturnobojnih oznak o njunih "srednjeveških" in inkvizicijskih namenih, ki jim sledi tudi SLS. To ni pomenilo, da ne bi priznaval verskega, narodnokulturnega, prosvetnega in socialnogospodarskega pomena duhovščine v zgodovinskem dozorevanju Anton Korošec ( 1 8 7 2 – 1 9 4 0 ) (Ilustrirani Slovenec, 8. 5. 1932, št. 19, str. 77) J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 86 slovenskega naroda in to njeno delo je spoštoval. V upiranju prevladujoči kato- liški politiki pa je vnemal nepomirljivo kulturnobojno strast, ki je zaznamovala njegov temeljni odnos do katolištva. S svojim pisanjem je vplival na bivanjsko držo Slovencev ter njihovo ideološko in politično opredeljevanje in ravnanje. V dvajsetih letih je bil vidni dejavnik kulturnobojne napetosti na Slovenskem. Pomagal jo je prenesti v nadaljnji čas – z vsemi posledicami, ki jih je povzročila. Ivan Šusteršič (1863– 1925) v zadnjih letih svojega življenja (Ilustrirani Slovenec, 18. 10. 1925, št. 43, [str. 163]) 87 S H S tudia istorica lovenica Jurij Perovšek THE CULTURAL-COMBATIVE CHARACTER OF SLOVENSKI NAROD IN THE YEARS 1918–1929 – CRITICAL REFLECTIONS SUMMARY The cultural struggle, which was deeply rooted in the Slovenian politics of the modern era, was carried over from the Austrian to the time of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (SHS)/Yugoslavia. In the newly established Yugoslav kingdom, the Catholic-liberal duo continued to speak out, while its historical liberal messenger from the Austrian era, Slovenski narod, continued to play its role. Alongside the newly founded Jutro, it was the second most important weapon of the liberal cultural struggle between the two world wars. Until June 1922, it was the newsletter of the all-Slovenian liberal Yugoslav Democra- tic Party (Jugoslovanske demokratske stranke – JDS), a joint party of liberal "old-timers" ("starini") and "young-timers" ("mladini") founded in June 1918. When the "old-timers" left the JDS in June 1922, it was until January 1923 their newsletter, or the newsletter of the "Common Around the Slovenski narod", as the "starini" called themselves after leaving the JDS. Then, until November 1923, it was the newsletter of the National Progressive Party (Narodno napre- dna stranka), which was revived in January 1923 by the leaders of the "starini", Dr. Karel Triller and Dr. Vladimir Ravnihar, and from November 1923 it was owned by the "Young Liberals" (mladoliberalci"), led by Dr. Gregor Žerjav and Dr. Albert Kramer. At that time, the "Young Liberals" bought the majority of the shares of Narodna tiskarna, which owned Slovenski narod, from the family of the late liberal champion Dr. Ivan Tavčar, and henceforth determined its wri- ting. It was aligned with the views of the "youth" JDS, renamed the Indepen- dent Democratic Party (Samostojna demokratska stranka – SDS) in 1924. The writing of Slovenski narod was full of content until the mid-1920s, when it lar- gely emptied itself of the discussion of the ideological issues of Slovenian deve- lopment, and its role was taken over by the "youth-liberal" Jutro. Regardless of the different political backgrounds that accompanied the publication of Slo- venski narod, its writing throughout reflected all the key features of the liberal ideological and political view of the Catholic side. It should be remembered here that liberals were, in dogmatic-sacramental terms, loyal Catholics in priva- te life. But they rejected the political dimension of religious belief. After the formation of the Kingdom of the SHS, Slovenian politics was ini- tially dominated by a partial ideological silence, which receded within a year and a half. The fight against the Catholic political party was announced by Slov- J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 88 enski narod with a quote from a speech by the "young liberal" leader Žerjav at a meeting of the JDS Executive Committee in 1920. Žerjav stressed that "the Catholic Church carries in its mantle peace and war with our party and state. If it is moderate, especially if it stops organising a special Church political party, there will never be any incidents. /.../ We will persecute the clericalism led by the boss in Rome, Italy, until it is driven out of Yugoslavia. Since only the Catho- lic part of the nation can organise, it is necessarily separatist in itself, and must therefore be suppressed in the interests of the country." Crane's emphasis fit- ted in nicely with the liberal conviction and belief of the Slovenski narod that political Catholicism everywhere is an enemy of the state. The newspaper Slovenski narod warned that against the denial of every other form of spiritual life, as political Catholicism wants it – spiritual slavery, the liberal side fights for the freedom of a diverse spirituality, chosen only by one's own conscience and balanced according to the principles of truth, good- ness and beauty. Through the Slovenski narod, the clergy wanted to take all public power into their own hands through the political and economic power of the Catholic movement. In doing so, it abandoned the preaching of the Gos- pel and threw itself into the political maelstrom and into social and educa- tional work. The latter it did not consider problematic. But the question is, did not the exigencies of the political struggle bring into the Catholic movement the denigration and trampling of Christian truths, and did not the clergy, from being messengers of religious truths, become preachers of political and spiritu- al intolerance, hatred and evil? The position of the Slovenski narod was that Catholicism demands a good, mild and practical Christianity, while political Catholicism is a great evil which destroys the ancient purposes of the Catho- lic Church. Politics necessarily poisons the spirit. Therefore, the main cultural problem needs to be clarified: whether it is necessary for religious life to be co- dependent with a special political party – the Catholic Slovene People's Party (SLS) – and thus have to take on all the clutter of demagogy and political pas- sions. It called on the leaders of the SLS to leave religious issues to the religious apostolate and secular issues to the political parties. It wrote a scathing assess- ment of the SLS, saying that its forefathers were known from the Crusades and the Spanish Inquisition as extremely zealous fanatics and political adventurers. It saw in its demand for the autonomy of Slovenia within the Yugoslav state only a tendency towards the complete hegemony of political Catholicism in Slovenia, the ecclesiastical terror and "clericalisation" of the whole of Slovenian society and public life, the creation of a parachurch of the SLS, or a church- ruled "Roman-clerical" satrapy, a "clerical" Vilayet and a Slovenian Papal State. This would give the greatest Slovenian sacredness – the age-old longing for freedom and equality, wealth and progress and spiritual fulfilment – "the death blow from the hoof of savage clericalism". A Catholic evangelical, not a politi- 89 S H S tudia istorica lovenica cal, revival is needed to prevent Catholic political and cultural backwardness from gaining lasting power. Here it pointed to the need for all liberal forces to unite – a common front in the struggle against political Catholicism. On the basis of such reasoning, the Slovenski narod insisted on a ruthless struggle against political Catholicism. It must be deprived of any influence on public life, in which modernity, progressive spiritual thought, freedom and democracy are to be decisive. Public life must be secularised. Slovenia should be freed forever from Catholic political guardianship and set on the path of the enlightened countries of the world. Religious belief should be a strictly private matter for each individual, which is not obligatory for anyone, but falls within the competence of the inner voice. If the Church opposes and kills the free exercise of the human intellect, this is an assault on the natural free spirit. The fight against political Catholicism is not a fight against religion, but against the SLS and the clergy behind it. If this conflict did not exist, the liberal side would not involve in the controversy either the Church or religion, which ought to be the supremely important organisms of the moral progress of the nation. It should be noted that the Slovenski narod recognised the religious, national- cultural, educational and socio-economic importance of the clergy in the his- torical maturation of the Slovenian nation and respected their work. The thinking of the Slovenski narod did not agree with the initiative to abolish the struggle between political Catholicism and liberalism. This was expressed by former JDS president Vekoslav Kukovec, who in the summer of 1924 warned against a ruthless political struggle against the Catholic side. The party leadership of the time did not want this. The Slovenski narod supported him with an ideological message, in which it insisted on the existing cultural- fighting division in Slovenia. Its willingness to lead the cultural struggle further was, among other contributions, particularly evident in the question of educa- tion and in his attitude towards the SLS chief Anton Korošec. On the school issue, the two sides – the Catholic side, which demanded a religious school, and the liberal side, which opposed it – were quite similar in their consistency, and the ideological rejection expressed by the Slovenski narod sometimes even exceeded its otherwise cultural-fighting stridency. In 1925, it put it this way: "We know that the sole purpose of the Church is to educate generation after generation in the medieval spirit of unquestioning obedience to the Church hierarchy and to keep the common people in the shackles of religious fanati- cism, blindness and ignorance, which has been and remains the foundation of clericalism. The youth of the school must not develop their mental powers so as to be free in later life to judge all material and spiritual phenomena, they must not be given a basis for a free world-view, unfettered by the influence of the parish priest, but must remain puppets in the hands of the worthy successors of the Spanish Inquisition. " – "Clerical hyena" as it also called political Catholi- J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 90 cism, did not give peace to the Slovenian nation even in relation to the leading Slovenian politician in the Kingdom of the SHS/Yugoslavia, Anton Korošec. It followed him throughout the 1920s and defined himself as his determined and ruthless opponent. The Slovenski narod, in its resistance to the prevailing Catholic policy, had an indomitable cultural-combative passion which marked its fundamental attitude towards Catholicism. Its writings influenced the existential attitudes of the Slovenes and their ideological and political definitions and behaviour. In the 1920s, it was a visible factor in the cultural tensions in Slovenia. It helped to carry it forward into the future – with all the consequences it entailed. 91 S H S tudia istorica lovenica VIRI IN LITERATURA Čas – Ljubljana, letnik 1921. Ilustrirani Slovenec – 1925, 1928, 1932. Naprej – Ljubljana, letnik 1919. Slovenec – Ljubljana, letniki 1919, 1923, 1924, 1928. Slovenski narod – Ljubljana, letniki 1918–1928. ………………. Album slovenskih književnikov, ur. Šlebinger, Janko (Ljubljana, [1928]). Balkovec, Bojan, "Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša": volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi (Ljubljana, 2011). Bergant, Zvonko, Kranjska med dvema Ivanoma: idejno-politično soočenje slovenske- ga političnega katolicizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje (Ljubljana, 2004). Bergant, Zvonko, Slovenski klasični liberalizem: idejno-politični značaj slovenskega liberalizma v letih 1891–1921 (Ljubljana, 2000). Bister, Feliks J., Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: življenje in delo 1872–1918 (Ljubljana, 1992). Mojega življenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja, ur. Cvirn, Janez, Melik, Vasilij in Nećak, Dušan (Ljubljana, 1997). Dolenc, Ervin, Kulturni boj: slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929 (Ljubljana, 1996). Guček, Boštjan, "Nosi le zakrpano obuvalo": oris družbenega položaja duhovščine na Slovenskem (1918–1941) (Ljubljana, 2022). Kacin-Wohinz, Milica, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921 (Mari- bor–Trst, 1972). Kušej, Rado, Cerkveno pravo katoliške in pravoslavne cerkve: s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Ljubljana, 1923). Lkn. (Lukman, France), "Karlin Andrej", v: Slovenski biografski leksikon: 3. zvezek, ur. Izidor Cankar, Joža Glonar in Janko Šlebinger (Ljubljana, 1928), str. 429. Matković, Hrvoje, "Pojava i etape razvoja Samostalne demokratske stranke (1924– 1929)", Časopis za suvremenu povijest 3, št. 1 (1971), str. 7–25. Matković, Hrvoje, Svetozar Pribićević i Samostalna demokratska stranka do šestoja- nuarske diktature (Zagreb, 1972). Mikuž, Metod, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941 (Ljubljana, 1965). Mithans, Gašper, Jugoslovanski konkordat: pacem in discordia ali jugoslovanski "kul- turkampf" (Ljubljana, 2017). J. Perovšek: Kulturnobojni značaj Slovenskega naroda v letih ... 92 Mithans, Gašper, "Anton Korošec in apostolski nuncij Ermenegildo Pellegrinetti: poli- tični katolicizem, manjšinsko vprašanje in konkordat med Svetim sedežem in Kra- ljevino Jugoslavijo", Studia Historica Slovenica 21, št. 2 (2021), str. 435–472. Oražem, France, "Duhovnost v dobi dozorevanja slovenskega naroda", v: Benedik, Metod (ur.), Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Celje, 1991), str. 367–376. Perovšek, Jurij, "Slovenska politika in uvedba kancelparagrafa v prvi jugoslovanski državi", v: Jugoslavija v času: devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države = Yugoslavia through time: ninety years since the formation of the first state of Yugo- slavia, ur. Bojan Balkovec (Ljubljana, 2009), str. 105–117. Perovšek, Jurij, Na poti v moderno: poglavja iz zgodovine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja (Ljubljana, 2005). Perovšek, Jurij. "Volitve v Narodno skupščino marca 1923", v: Slovenska novejša zgo- dovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 1, ur. Jasna Fischer … [et al.] (Ljubljana, 2005), str. 265–269. 5. katoliški shod v Ljubljani 1923 (Ljubljana, 1924). Pleterski, Janko, Dr. Ivan Šušteršič 1863–1925: pot prvaka slovenskega političnega katolicizma (Ljubljana, 1998). Rahten, Andrej, Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije (Ljubljana, 2022). Rahten, Andrej, Ivan Šusteršič: der ungekrönte Herzog von Krain: die slowenische katolische Bewegung zwischen trialistischen Reformkonzept und jugoslawischer Sta- atsidee (Wien, 2012). Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, ur. Lavrič, Jože, Mal, Josip in Stele, France (Ljubljana, 1929) Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski standardni prevod (Ljubljana, 1997). Šela, Ana in Matjašič Friš, Mateja, "Volitve v Ustavodajno skupščino leta 1920 na Slovenskem: predvolilni boj", Studia Historica Slovenica 22, št. 3, str. 717–766. Šušteršič, Ivan, Moj odgovor (Volders na Tirolskem, 1922). Zečević, Momčilo, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921: od majniške deklaracije do vidovdanske ustave (Maribor, 1977). DOI 10.32874/SHS.2024-02 Author: PEROVŠEK Jurij Ph.D., Research Counsellor, Emeritus Andraž nad Polzelo 398, SI–3313 Polzela, Slovenia Title: THE CULTURAL-COMBATIVE CHARACTER OF SLOVENSKI NAROD IN THE YEARS 1918–1929 – CRITICAL REFLECTIONS Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 24 (2024), No. 1, pp. 41–92, 189 notes, 11 pictures Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: Slovenski narod, liberalism, cultural struggle, political Catholicism, Catholic Church, priesthood, Anton Mahnič, Anton Korošec, 1920s Abstract: In this article, the author analyses the liberal cultural-combative stance in the years 1918–1929 on the basis of the writing of the daily newspaper Slovenski narod. He points out that Slovenski narod was the second most important weapon of the liberal cultural struggle in the inter-war period, alongside Jutro. Its writing reflected all the key features of the liberal ideological and political view of the Catholic side. It accused the politicizing clergy, the Church and the Catholic Slovene People's Party (Slovenska ljudska stranka) of wanting to establish an exclusively religiously structured society and in it their absolute spiritual, political and modern and democratic power. In the 1920s, it was a prominent factor in the cultural-combative tensions in Slovenia. It helped to carry it forward into the future – with all the consequences it entailed.