Ureditev našega gmotnega položaja Dnevno časopisje je poročalo o zvišanju plač državnih uslužbencev, a takoj nato priobčilo tudi demanti te novice. Nočemo razpravljati o resničnosti ali tendencioznosti takih vesti in tudi ne o njihovem, za nas kvarnem vplivu na cene vsakdanjim potrebščinam, pač pa moramo naglasiti nujnost zvišanja dohodkov vsem državnim uslužbencem in še prav posebno podčrtati neobhodno potrebo splošne ureditve našega gmotnega položaja. Dvoje važnih vprašanj stopa tu v ospredje: zvišanje plač in redno napredovanje. Obe vprašanji sta za učiteljstvo zelo velike važnosti in naravnost življenjskega pomena. Od njiju pravilne fešitve je odvisna popolna ureditev našega gmotnega položaja in s tem zagotovitev stanu primernega življenja. Današnje gmotno stanje učiteljstva je že itak do skrajnosti slabo, a se še od dne do dne slabša. Uradniški zakon iz 1. 1931. je zagotovil vsem državnim uslužbencem vsaj približno primerne dohodke. Po dolgih letih samozatajevanja, bede in odrekanja raznim kulturnim dobrinam, smo se takrat znašli v položaju, ki je v nas vseh vzbujal vero v možnost popolnega optimističnega gledanja v bodoenost. Prepričani smo bili, da je naš gmotni položaj povsem urejen, in da nam to, kar nam zakon daje, nihče vzeti ne more. Mnogi so celo verovali, da v bodoče ne bo več potrebna nobena borba za zvišanje prejemkov. Precej ustaljene in urejene razmere v našem narodnem gospodarstvu so vzbujale v teh optimistih upanje in tudi prepričanje, da v našem narodnem gospodarstvu ne more priti do takih bistvenih sprememb, ki bi mogle odločilno vplivati na finančno stanje države, katerega posledica naj bi bila kakršna koli izprememba določil o naših urejenih prejemkih. Toda motili so se! Kaj kmalu smo prav vsi spoznali zmotnost takih pogledov, ker smo na lastni koži občutili resničnost izreka: Bolje je ne imeti nego izgubiti. Najprej so poročene učiteljice izgubile pravico do popolnih draginjskih doklad. Nato je samo malenkostna pocenitev raznih življenjskih potrebščin ustvarila povod in tudi osnovo za znižanje naših prejemkov, ki pa je bilo uzakonjeno in tudi izvedeno v trenutku, ko so cene ne samo dosegle, marveč celo presegle višino, ki so jo imele ob zvišanju naših prejemkov leta 1931. Razni finančni zakoni so od leta do leta skoro redno spreminjali naše plače, toda na žalost na slabše — a mi smo hrepeneli po izboljšanju, naglašali potrebo po zvišanju in končno smo tudi dosegli majhen, skoro neznaten uspeh z delno povrnitvijo znižanih draginjskih doklad. Družinam državnih nameščencev, fcii so bile z ukinitvijo, odnosno delnim znižanjem rodbinskih doklad zelo prizadete, to zboljšanje ni prineslo tega, kar so potrebovale in tudi danes so prav družine državnih uslužbencev tiste, ki najbolj občutijo neurejenost našega gmotnega položaja. V nasprotju z znižanimi in absolutno prenizkimi dohodki prav vseh državnih uslužbencev pa so cene vsem življenjskim potrebščinam stalno naraščale. Že lansko leto smo na tem mestu ugotovili nad 30 % dvig cen najnujnejšim življenjskim potrebščinam od časa, ko so bili naši prejemki znižani. Tudi smo že zdavnaj ugotovili, da so zaradi tega ostali naši prejemki globoko pod eksistenčnim minimumom. Toda od začetka letošnjega šolskega leta, od 1. septembra, gremo z naglimi koraki obupu nasproti. Svetovna kriza — nova vojna vihra in vsemogoči drugi vplivi so povzročili naglo dviganje dnevnih cen na našem živilskem trgu in prav tako tudi cen ostalemu blagu. Znašli smo se v kočljivem in zelo nevarnem položaju. Morda je prav zaradi tega morala iziti uredba o kontroli cen in pobijanju draginje. Toda cene kljub temu stalno naraščajo, ne skokoma, pač pa polagoma, da izgleda vse to kot nekako previdno tipanje in preizkušanje vzdržnosti konsumenta. S kakšnimi občutki naj zremo v bodočnost, ko se prav dobro zavedamo, da so naši prejemki tako zelo zaostali, da niti zdaleka ne dosezajo ravni pravilnega življenjskega standarda, da so nezadostni in da ne vzdržijo tega stalnega naraščanja cen. Polašča se nas bojazen, ko zremo v najbližjo bodočnost, ki nas lahko postavi v skrajno bedo. Realno gledanje na celoten razvoj in potek svetovnih dogodkov, ki zelo močno vplivajo na naše narodno gospodarstvo, nam namreč ne dopušča niti najmanjšega optimizma in zato naglašamo ponovno, da je res že skrajni čas za ureditev našega gmotnega položaja. Upamo, da bodo odločujoči činitelji še pravočasno upoštevali vsa ta dejstva in ne bodo dopustili, da bi bilo učiteljstvo in tudi ostalo državno uslužbenstvo prisiljeno javljati javnosti svojo bedo s članki, ki bi nosili naslove: »Država, raztrgani smo in stradamo!« kot je to bilo ob koncu svetovne vojne 1. 1918. Drugo, tudi v okvir popolne ureditve našega gmotnega položaja spadajoče vprašanje tvorijo redna napredovanja. Še mnogo je učiteljev in učiteljic, ki po ukinitvi avtomatičnega napredovanja čakajo po 2, 3, 4 in tudi več let po pridobljeni pravici na napredovanje v višjo položajno skupino. Najtežje so seveda prizadeti pripravniki, ki bi morali biti po treh letih prevedeni v IX. skupino, a je med njimi že precej takih, ki imajo po 6 in tudi 7 službenih let, a so še vedno pripravniki. Težki položaj učiteljstva, predvsem začetnikov, ne dovoljuje več odlašanja. Z energičnimi ukrepi je treba rešiti predvsem najbolj pereče vprašanje rednih napredovanj. Krediti za to bi se najbrž že našli. Vprašanje splošne, pravilne in pravične ureditve našega gmotnega polažaja je tako zelo pereče, da upravičeno pričakujemo njegovo takojšnjo rešitev.