Tomaž Jug. Nestor goriškega učiteljstva. Umrl je 25. julija t. 1. v Solkanu pri Gorici Tomaž Jug, šolski ravnatelj v po= koju in posestnik. Poznalo ga je vse go* Tisko zavedno ljudstvo, ker je posegal s svojo krepko roko, bistrim razumom in zlatim srcem do predvojne dobe v vse jav* ^o življenje na tej zasužnjeni zemlji. Bil J^ odličen narodni delavec v Lavričevi, Tonklijevi, Gregorčičevi in Gabrščkovi dobi goriških Slovencev. Rodil se v Solkanu 20. dccembra 1841 v družind malega trgovca, posestnika in godca na klarinet. Njegov oče Andrej je Pr'sel iz Volč pri Tolminu in jaz pravim, da ^ bil naš Tomaž sin Gregorčičevega planin^ Kega raja> od j^ojgj. je ^ila tudi njegova jakonska družica. Njih sin jc dr. Rihard nik San'tetni polkovnik in priznan zdrav« lan5"r°kovnjak v Ljubljani. Drugi sin Mi* ga :^e Pa ostal na očetovem domu, da ozalj« ker Zr • ^a ^ro^ sv0Jim dragim roditeljem, Planf0 ^c uresn'ičilo prerokovanje našega unskega slavca, ki poje: »A izdaj zatrt je tod naš glas, Jn tuji krog zvene glasovi, tuj trg in grad, tuj ves je kras, oh naši so samo grobovi.« Narodno zavedno učiteljstvo v Julijski Krajini zgineva z brzdno solnčne svetlobe. Dnevno beže s teptane rodne grude in sedaj nas je tu že do 100 »pravno brezdomovin* skih izbeglic«, ki štejemo kontraktualne pol= plačice in s srahom gledamo v svojo bodoč« nost z upanjem, da nam poreče rodna mati odrešena domovina: »Oddahni se otrok mo* je ukradene hčerdce, ker si trudcn naporov in bičanja na potujčeni zemlji!« Dnevno se odpirajo grobovi; za vzornim značajem Možino je odšel naš starosta Tomaž — naj= starejša korenika —; ostanejo le oni, ki oblačijo črne srajce in s tem očrne svoje značaje, a redčijo se tudi njih vrste, ker pri= hajajo gospodarji iz južne Italije, ki znajo naše malčke bolj asimilirati — vcliki domovini. Pobratima draga izza mladostnih let, blagoslovljen bodi Vajin grob, saj je lepše življenje v njem, nego trpljenje prodanih duš na njem »Na potujčeni zemlji!« V našem »Učiteljskem listu« v Julijski Krajind sem pisal leta 1923. o našem Toma* žu Jugu daljše vrste. Zlat, kremenit značaj je naš Tomaž. Neomahljiv, veren do občudovanja in spo« štovan od vseh, ki poznamo vrline tega ple= menitega srca in darove njegovega vedrega duha. Naši vrli Solkanci ga tudi ljubijo kot svojega vzornega učenika dn največjega dos brotnika, saj so hodili vsi k njemu v šolo. Srce se mi zmehča, ko slišim njegov nauk v sedanjih težkih dneh narodnega trpljcnja: »Ostanite zvesti veri svojih očetov dn besedi svojih mater!« V slavnostnem govoru ob praznovanju petdesetletnice goriškega učiteljskcga dru« štva 8. julija 1923 sem povdarjal njegovo organizatorično delo v našem stanu. Natis* njen je v »Učiteljskem listu«. Za štdrinajst let je brezobzirna smrt skrajšala moje voščilo. A delo Tvoje je več= je nego smrt, nepozabni Tomaž! Delo Tvo* je pomnoži to število s samim seboj in 14X14 + 4 = 200. Preko dve stoletji bo Tvoje delo živelo pod Sv. goro v Solkanu in Tvoj spomin ž njim, a naš kmct bo še go= voril sladko materino govorico, ker narod ne izumrje, vsled našega šolskega dcla — živi večno. Ker si učil petdeset let Ijubiti dom in rod, bo imel ta po svoji na videz potujčeni zemlji petstoletni hod. Kiot enoinsedemdesetletni starček je pisal našemu drušvu ob petdeseletnici med drugim sledcče doslovne besede: »Voščini in želim vam še nadalje sedanjc edinosti in sloge, da bode naše petdesest let staro uči< teljsko drevo še nadalje košato rastlo ter svoje veje izobrazbe in omike blagodejno razširjalo v dušno in telesno, časno in več^ no srečo si"želečega človeštva. V cdinosti in slogi je življenje in moč, nasprotno raz= pad in pogin.« Prdtisnila je fašistovska doba, odseka* la je to mogočno drevo naše organizacije, udarila jc pastirje in jih zapodila po svetu, zaplakali smo vsi ter naš petinsedemdeset* letni Tomaž z nami; a tolažil me jc sivi starček in s preroškim glasorn mi jc slo« vesno trdil: »Še ni vseh dni 'konec, velike^ mu petku je še vedno sledila velika noč!« In recitiral mi je: »Le vstand, vborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, Tvoj je — vstajenja dan!« Ž njim se je na Goriškem 14. maja 1869 rodil slovenski učitelj, povzpcl se je v krepkem polstoletnem delu za narod, ki je danes po duhu in trpljenju velilcan; umri jc ž njim slovcnski uoitelj »Na potujčeni zemlji« in pokopan je v Julijski Krajini pod Sv. goro, ki ustvarja čuda z našim na« rodom: »Zadali so tisoč morilnih mu ran, pač moral bo izkrvaveti! A fcrepek, a silen je ta velikan in hitro jim noče umreti.« Umrl je njcgov učitelj — a narod ne umrje in pozdravljen bodi preko granice sveži Tvoj grob in rod, ki na njem — moli — za vstajenja dan! Sin planinskega raja. f