Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 753 UDK 930.85(497.4):929 Zois Ž., Kopitar J. Luka Vidmar Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU »ET IN POLITICIS PROPHETA«: POLITIČNI KOMENTARJI V KORESPONDENCI MED ŽIGO ZOISOM IN JERNEJEM KOPITARJEM Članek predstavlja politične komentarje v korespondenci med Žigo Zoisom in Jernejem Kopitarjem v letih 1808–1818, ki so obravnavali: Napoleonov vojni pohod v Avstrijo leta 1809, schönbrunnski mir, dogodke v Ilirskih provincah, položaj slovenščine v Ilirskih provincah, Napoleonovo poroko in vprašanje vrnitve Ilirskih provinc Avstriji, Napoleonov vojni pohod v Rusijo, Napoleonov vojni pohod v Nemčijo, vrnitev Ilirskih provinc Avstriji in vprašanje njihove ureditve, Dunajski kongres in Napoleonovih sto dni ter ustanavljanje Ilirskega kraljestva. Pregled teh pasusov vodi tako k razlagi Zoisovih in Kopitarjevih političnih nazorov kakor k pojasnitvi njunega dejavnega vključevanja v politiko, zlasti pri vzpostavljanju Ilirskega kraljestva v letih 1814–1817. The paper presents political commentaries in the correspondence between Sigismundus Zois and Bartholomäus Kopitar in the period of 1808–1818 dealing with: Napoleon’s campaign against Austria in 1809, Treaty of Schönbrunn, events in the Illyrian provinces, status of Slovene language in the Illyrian provinces, Napoleon’s wedding and the question of restitution of the Illyrian provinces to Austria, Napoleon’s campaign against Russia, Napoleon’s campaign against Germany, restitution of the Illyrian provinces to Austria and the question of their regulation, the Congress of Vienna, and Napoleon’s Hundred Days and the founding of the Illyrian kingdom. The review of these parts leads to both the explanation of Zois’ and Kopitar’s political views and to elucidation of their active engagement in politics, especially in establishing the Illyrian kingdom in the period of 1814–1817. Ključne besede: Žiga Zois, Jernej Kopitar, epistolografi ja, politična zgodovina, Ilirske province, Ilirsko kraljestvo, avstroslavizem Key words: Sigismundus Zois, Bartholomäus Kopitar, epistolography, political history, Illyrian provinces, Austro-Slavism Ena pomembnejših tem v pismih med Žigo Zoisom in Jernejem Kopitarjem, pro- tagonistoma slovenskega literarnega preroda, je bila politika. Njuna korespondenca 1 je potekala v politično izjemno živahnem obdobju med letom 1808, ko je Kopitar odšel študirat na Dunaj, in letom 1819, ko je Zois umrl v Ljubljani. Ta pisma so tako komentirala dogodke v zadnjem obdobju obstoja Napoleonovega cesarstva od vojne v Španiji do bitke pri Waterlooju in v prvem obdobju stabiliziranja Evrope od Dunajskega kongresa do kongresa svete alianse v Aachnu. Prevodi osnovnega nemškega besedila v članku uporabljenih pisemskih citatov iz obdobja med aprilom 1812 in oktobrom 1818 so delo Edvarda Vrečka, ki se mu zahvaljujem. Prevodi delov teh citatov v latinščini in drugih jezikih, ki so v opombah, ter uredništvo celotnih prevodov so moje delo. Moji so tudi prevodi pisemskih citatov iz obdobja med novembrom 1808 in marcem 1812. Za pregled teksta in pripombe sem hvaležen dr. Petru V odopivcu. 1 Kidrič 1939; Kidrič 1941; Pisma Žige Zoisa; Korespondenca Žige Zoisa 2004. SR 4 - 2006.indd 753 SR 4 - 2006.indd 753 7.2.2007 11:10:46 7.2.2007 11:10:46 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 754 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december Zoisovi in Kopitarjevi politični komentarji so v primerjavi z drugimi temami pi- sem med njima – zasebnimi, poslovnimi, literarnimi, fi lološkimi, mineraloškimi in geološkimi – 2 zaznamovani z nekaj posebnostmi. Hitra poštna zveza med Dunajem in Ljubljano je Kopitarju omogočala, da je novice iz evropskih prestolnic in z bojišč, ki jih je dobil bodisi iz tiska bodisi od svojih znancev v časopisnih, univerzitetnih, cenzor- skih in plemiških krogih, pogosto blizu avstrijskemu dvoru in vladi, le z nekajdnevno zamudo sporočil Zoisu. Baron je redno odgovarjal in sporočal nazaj vesti iz Kranjske. Komentarji aktualnih političnih dogodkov so zato sicer del skoraj vsakega Zoisovega in Kopitarjevega pisma, vendar so največkrat kratki, kakor bi se piscu mudilo obdelati temo, potisnjeni na konec pisma ali v pripis, zato pa duhoviti in vsebinsko mojstrsko zgoščeni. Pogosto so skonstruirani v mešanici jezikov, zlasti s pasusi v latinskem je- ziku. 3 Posebej Kopitar je bil spreten v duhoviti izrabi raznih jezikov, ki jo je prilagajal vsebini svojih pisem. Dopisovalca sta politike v večini primerov bodisi označila z začetnicami bodisi skrila pod šifrirana imena bodisi sta njihovo vlogo zgolj nakazala. Sploh so Zoisovi in Kopitarjevi politični komentarji prepredeni s skritimi pomeni, namigi in zasebnimi šalami. K opisanim lastnostim je prispevala izjemna izpostavljenost tedanje koresponden- ce poštni cenzuri oziroma nadzoru policijskih ali tajnih služb. 4 Glede politike Kopitar in Zois tako nista mogla razviti odkritega dialoga, kakršnega sta lahko brez zadržkov vodila v primeru fi lologije, mineralogije in do določene mere celo v primeru poslovnih in zasebnih zadev. Ta korespondenca torej ne vsebuje povsem prostodušnih izrazov njunih političnih nazorov, kar pa ne spremeni dejstva, da ostaja najboljši vir za njihovo rekonstrukcijo. Ravno množica Zoisovih in Kopitarjevih šifer, ki sta jih morala razumeti tako pošiljatelj kakor naslovnik, namreč dokazuje, da so bili njuni tovrstni pisemski komentarji samo nadaljevanje večletnih živahnih političnih razprav, ki sta jih imela v drugem nadstropju baronove palače na Bregu. Napoleonov vojni pohod v Avstrijo Prvo politično temo v korespondenci med Zoisom in Kopitarjem so spodbudila znamenja rastoče napetosti med Avstrijo in Francijo proti koncu leta 1808. V pismu 20. novembra 1808 je Zois še zavračal možnost vojne. V podkrepitev je navedel govo- rice, da se položaj na severu in jugu obrača na bolje. 5 Zois se je pri tej oceni verjetno zanašal na novice z Iberskega polotoka, 6 kjer se je Napoleonova vojska po zasedbi Portugalske in Španije od pomladi leta 1808 bolj ali manj neuspešno borila z angleško vojsko in španskimi uporniki. 7 10. decembra 1808 je Zois verjetno že spoznal, da ra- vno Napoleonove težave v Španiji Avstrijo opogumljajo k novi vojni, saj je Kopitarju pisal: »Bog, podari svetu mir!« 8 2 Prim. Vidmar 2005: 88. 3 Prim. Pogačnik 1978: 85; Vidmar 2005: 89. 4 Prim. Nickisch 1991: 219. 5 Kidrič 1939: 61. 6 Kidrič 1939: 61, op. 5. 7 Prim. Tancig 1964: 53; Rumpler 1997: 98, 99. 8 Kidrič 1939: 82. SR 4 - 2006.indd 754 SR 4 - 2006.indd 754 7.2.2007 11:10:46 7.2.2007 11:10:46 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 755 Avstrija je nato januarja vpoklicala v vojsko dopustnike, februarja pa organizirala še deželno brambo. 9 Pismo, ki ga je Zoisu 19. in 20. februarja 1809 napisal Kopitar, je kazalo vpliv vse močnejše vojne propagande na Dunaju. 10 Kopitar je v njem nanizal za Napoleona neugodne politične dejavnike, in sicer v avstrijske vojne priprave vpletenega bivšega pruskega ministra Heinricha barona Steina, ki je bil moral odstopiti na Napoleo- novo zahtevo, 11 protifrancosko razpoloženje avstrijskega prebivalstva in špansko gverilsko vojno, ki se je stopnjevala po ustoličenju Josepha Bonaparteja za španskega kralja. 12 Pisma med Zoisom in Kopitarjem, odposlana marca in aprila 1809, razkrivajo stopnjevanje napetosti tako v vsebini kakor v strukturi, saj so se politične vesti prese- lile iz pripisov in s konca besedil na njihov začetek. Od 1. marca 1809 je bila namreč avstrijska vojska v vojnem stanju. V naslednjih dneh je Kopitar pisal v Ljubljano po lastnih besedah sredi vojnega hrupa. 8. marca je sporočil, da se je hrvaški ban Ignaz grof Gyulay, poveljnik 9. zbora s sedežem v Ljubljani, 13 prav tedaj odpravil v Gradec k nadvojvodi Janezu, poveljniku notranjeavstrijske vojske – Italijanske armade, ki je bila določena za operacije v Italiji. 14 12. marca je Zoisu nekoliko posmehljivo opisal odhod deželne brambe iz prestolnice. 15 14. aprila 1809, pet dni po vojni napovedi Avstrije Franciji, je Kopitar Zoisu pisal: »O Rusiji ne ve tukaj pametnejša javnost prav tako nič; mnenja so, da bo medtem požrla Turčijo. Gentz in Schlegel sta v taboru kneza Karla. Hormayr [v taboru] kneza Janeza kot vojni tajnik za razglase itd.« V pripisu je dodal še: »Nadvojvoda Karel danes ne pusti več kuhati doma, jedel bo pri Albertu, jutri pa odpotoval.« 16 Kopitarjeve vesti o Rusiji, ki ni stopila na stran Avstrije, ampak je vojno izkoristila za širitev svojega vpliva na Balkanu, so bile seveda pravilne. Odhod nadvojvode Karla, vrhovnega poveljnika avstrijske vojske, je bil povezan z njegovimi četami, ki so 9. aprila prekoračile bavarsko mejo. 17 Karlovemu ožjemu spremstvu sta pripadala – kakor je Kopitar točno ugotovil – dvorni svétnik Friedrich Gentz, ki je za nadvojvodo ravno tedaj napisal vojni razglas, 18 in Friedrich Schlegel. 19 Pravilen je tudi podatek o Josephu baronu Hormayrju, ravna- telju tajnega državnega in dvornega arhiva, ki je pisal vojne razglase za nadvojvodo Janeza in pripravljal vzpostavitev avstrijske uprave v Tirolski. 20 Živahno je bilo med- tem tudi v Ljubljani. Zois je 27. marca Kopitarju pisal, da se pri njem javljajo novi in novi polkovniki in generali. 21 Po 1. marcu so namreč skozi Ljubljano korakale čete avstrijske Italijanske armade, ki je začela 9. aprila prodirati v Furlanijo. 22 9 Tancig 1964: 54. 10 Prim. Mal 1928: 44. 11 Gl. Rumpler 1997: 100. 12 Kidrič 1939: 166, op. 21–23. 13 Prim. Dimitz 1876: 269; Tancig 1964: 54. 14 Kidrič 1939: 175, op. 2–4. Prim. Wurzbach 1856–1891: VI, 79, 80. 15 Kidrič 1939: 177, 178. 16 Kidrič 1939: 195, 196, op. 13–19. 17 Prim. Tancig 1964: 54. 18 Wurzbach 1856–1891: V , 137, 138. 19 Wurzbach 1856–1891: XXX, 73. 20 Gl. Wurzbach 1856–1891: IX, 279; Rumpler 1997: 101. 21 Kidrič 1941: 74. 22 Dimitz 1876: 270; Tancig 1964: 54. SR 4 - 2006.indd 755 SR 4 - 2006.indd 755 7.2.2007 11:10:46 7.2.2007 11:10:46 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 756 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december 2. maja 1809, torej po tem, ko sta se od prve bitke pri Abensbergu 20. aprila 1809 avstrijska in francoska vojska spopadli še trikrat, pri Landshutu, Eckmühlu in Regens- burgu, je Kopitar v pismu Zoisu upravičeno zadržano opisal pretiran optimizem na Dunaju, ki so ga morda sprožili začetni uspehi avstrijske Italijanske armade aprila v Furlaniji, 23 morda pa tudi napačne domneve o prednosti severne armade pod vodstvom nadvojvode Karla: »Ves Dunaj je bil ravno tako naelektren kakor Ljubljana. Visoki gospodje so lovili mimoidoče neznance za roke, da bi jim povedali novice. Vojvoda Albert je šel sam na glavno stražo: Moj Karel je potolkel Napoleona, je govoril tam in naročil vsem svojim služabnikom, naj okrog govorijo isto.« 24 Čeprav se je Napoleon bližal Dunaju, je v avstrijsko zmago gotovo verjelo veliko meščanov, saj jih je po Ko- pitarjevem poročilu prepričeval sam vojvoda Albert Saški Tešinski, ki je bil mrzli stric in posvojitelj nadvojvode Karla. 25 Kopitar pa je pri sebi nedvomno trezneje ocenil, da pomeni slabo znamenje že to, da se je 28. aprila njegov znanec in Zoisov prijatelj Jožef Kalasanc baron Erberg, ki je bil vzgojitelj prestolonaslednika Ferdinanda, 26 z dvorom umaknil v Vác na Ogrsko, o čemer je poročal v istem pismu. Resničnost je verjetno kmalu prehitela celo Kopitarjeve najhujše slutnje. Po 2. maju se je korespondenca med Kopitarjem in Zoisom pretrgala najpozneje do začetka avgu- sta, 27 saj se je področje vojnih operacij maja, junija in julija 1809 preselilo v neposredno okolico Dunaja. 13. maja je Napoleon zasedel Dunaj, nato pa je kljub porazu v bitki pri Aspernu 22. maja dokončno premagal Avstrijce v bitki pri Wagramu 6. julija 1809. 28 Schönbrunnski mir 3. avgusta 1809, torej tri tedne po avstrijsko-francoskem premirju v Znojmu, je pisal Kopitar z okupiranega Dunaja Zoisu, da pričakuje sklenitev miru. 29 Dva tedna pozneje je baronu stvarno opisal otežen pogajalski položaj poražene Avstrije in nakazal, da je pod vprašajem celo njena suverenost, s čimer je mislil na skrajni možnosti: razkosanje države ali abdikacijo Franca I.: 30 »Napoleon ne dovoli seveda nič, prav nič prepuščanja, zaradi česar odpadejo tudi že znane govorice. Ljudje, ki znajo dobro ugibati, trdijo, da vedo, da gre za sam Dunaj, zaradi česar je zaprošeno rusko posredništvo itd. itd.« 31 10. septembra 1809 se je Zois iz prav tako zasedene Kranjske strinjal s Kopitarjem glede resnosti položaja: »Če Napoleon ne bo popustil – siamo falliti e dovremo fare cessionem bonorum – videbimus!« 32 V nadaljevanju je zgrožen omenil zbiranje talcev in eksekucije. 33 Baron je z usmrtitvami nedvomno meril na neizprosno kaznovanje 23 Prim. Tancig 1964: 55; Zwitter 1964: 29. 24 Kidrič 1939: 200, 201. 25 Prim. Wurzbach 1856–1891: VI, 374. 26 Prim. Uršič 1975: 197. 27 Prim. Kidrič 1941: 65, op. 1. 28 Prim. Rumpler 1997: 102. 29 Kidrič 1941: 66. 30 Prim. Prijatelj 1911: 33–35. 31 Kidrič 1941: 77. 32 Italijansko in latinsko: »bomo propadli in se bomo morali predati. Bomo videli!« 33 Kidrič 1941: 86, 87. SR 4 - 2006.indd 756 SR 4 - 2006.indd 756 7.2.2007 11:10:46 7.2.2007 11:10:46 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 757 upornih brambovcev, s talci pa na skupino kranjskih odličnikov, ki so jih francoske zasedbene oblasti v noči na 1. september 1809 poslale v zapor v Palmanovo, ker se je vojna kontribucija, naložena deželi, nabirala prepočasi. 34 Iz teh pripomb je razvidno, da sta Zois in Kopitar pričakovala trajno francosko zasedbo dela avstrijskega ozemlja. 28. septembra 1809 je Kopitar zvedel, da sta prejšnji dan v dvorec Schönbrunn pri Dunaju, v katerem je bil nastanjen Napoleon, prispela glavna avstrijska pogajalca, feldmaršal Johann knez Liechtenstein, ki je bil od konca julija 1809 glavni poveljnik avstrijske vojske, 35 in feldmaršal Ferdinand grof Bubna, ki je bil cesarjev zaupnik. 36 Zoisu je zato pisal: »Vse je obetalo in kazalo na mir, toda nič se še ne ve.« 37 O posledični izgubi avstrijskih ozemelj je lahko Kopitar v Ljubljano podrobno poročal že 24. oktob- ra, deset dni po podpisu in en dan pred objavo schönbrunnskega miru v Wiener Zei- tung, ker mu je dal njegovo besedilo na vpogled cenzor slovanskih publikacij Josef V alentin Zlobický: 38 »Torej Trst, Tržič, Kranjska (ut videtur, 39 cela!), Beljak, Salzburg, del Avstrije, potem vse, kar leži na desnem bregu Save od Kranjske do Zemuna, ad dispositionem Napoleonis, 40 potem Saški nekaj župnij na Češkem, V aršavi celo zahod- no Galicijo poleg Krakova in okolice ter zamoško okrožje, Rusiji pa 400000 duš iz vzhodne Galicije. Skozi Reko lahko Avstrija izvaža in uvaža z ugodno carino, quant à Trieste, si vedrà.« 41 Ilirske province Naslednja Kopitarjeva in Zoisova pisma so tako že komentirala dogajanje v novo nastali državi, 14. oktobra 1809 ustanovljenih Ilirskih provincah. 42 8. novembra 1809 je Kopitar pisal v Ljubljano: »Slišimo, da je bila kranjska vstaja – čeprav ne brez pre- livanja krvi – končno ustavljena zaradi škofovih svaril. Žalostno, ko obup premaga premislek. Gasparini je torej postal žrtev svoje nepriljubljenosti.« 43 Kopitar je že poznal podrobnosti o protifrancoskem uporu kmetov na Dolenjskem, ki se je začel julija in avgusta ter se je najbolj razplamtel oktobra. 44 Zvedel je, da ga je s poslanico 13. okto- bra 1809, z obiski prizadetih krajev in z dosegom pomilostitve za upornike pomagal pomiriti ljubljanski škof Andrej Kavčič. 45 Seznanjen je bil tudi z usodo novomeškega okrožnega komisarja V enclja pl. Gasparinija, ki so ga kmetje na začetku oktobra umo- rili v Kočevju. 46 34 Gl. Dimitz 1876: 295; Gruden 1911: 14. 35 Prim. Wurzbach 1856–1891: VI, 373, 378. 36 Prim. Wurzbach 1856–1891: II, 184; XV , 153. 37 Kidrič 1941: 96. 38 Gl. Kidrič 1941: 110, op. 12. 39 Latinsko: »kakor je videti«. 40 Latinsko: »na razpolago Napoleonu«. 41 Italijansko: »kako v Trstu, bomo videli.« Kidrič 1941: 110, 111. Prim. Šumrada 1992: 33. 42 Prim. Šumrada 1992: 33. 43 Kidrič 1941: 118, 119. 44 Prim. Gruden 1911: 7–13. 45 Gl. Dimitz 1876: 298; Mal 1928: 62–64; Kralj 1991: 175. 46 Gl. Dimitz 1876: 299; Schiviz 1905: 290; Mal 1928: 62. SR 4 - 2006.indd 757 SR 4 - 2006.indd 757 7.2.2007 11:10:46 7.2.2007 11:10:46 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 758 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december 26. decembra 1809 je Kopitar Zoisu pisal o tem, kaj vedo na Dunaju o prvih dogod- kih v Ljubljani pod novo francosko oblastjo: »Tukaj se govori o križu škofa Kavčiča, Kapucinskem trgu, usodi lepe nunske cerkve!« 47 Škof Kavčič je moral namreč svoj dvorec po 16. novembru 1809 prepustiti guvernerju Augustu Marmontu in se preseliti v semenišče, 48 kapucinskemu samostanu je grozila ukinitev, izpeljana naslednje leto, 49 očitno pa se je govorilo tudi o zasegu in preureditvi uršulinske cerkve Sv. Trojice. Kopitar je dobil te informacije gotovo iz prve roke, namreč od Kranjcev, ki so se pred Francozi umaknili na Dunaj. O teh je pisal 31. marca 1810 Zoisu: »Tu je vse polno Kranjcev, celo duhovnikov, ki so bili zaradi udeležbe v deželni brambi ob kruh!« 50 6. julija 1810 mu je izdal imeni dveh uglednih Kranjcev, ki sta mu prinesla novice iz do- movine, namreč licejskega bibliotekarja Franza Xaverja Wildeja, ki je nato na Dunaju postal univerzitetni profesor, 51 in deželnega protomedika Karla Bernarda Kogla, ki je dobil mesto dvornega zdravnika. 52 Kopitar je verjetno na podlagi obvestil teh in drugih sodeželanov 3. januarja 1810 Zoisu napisal: »Govori se, da bo v Ljubljani univerza.« 53 Kakor je razvidno iz teh odzivov na dogajanje na Kranjskem, je bil Kopitar kljub privrženosti Avstriji politični realist, ki ni zagovarjal upora proti Francozom. O dobrih novicah v zvezi z družbenimi in gospodarskimi razmerami v Ilirskih provincah je v tej korespondenci govora le enkrat, in sicer 1. maja 1811, ko je Kopi- tar Zoisu pisal: »Tri dobrodošle novice, ki so v zvezi z Ilirijo – glede znižanja za eno tretjino davkov, plačila dostave (in drugih dajatev?) in glede prehoda čez Trst – so se hitro razširile tudi do tukajšnjih Kranjcev. Gratulamur!« 54 16. in 29. julija 1811 so bili namreč v Ilirskih provincah znižani davki, 55 z dekretom 4. februarja 1812 pa je bil avstrijski trgovski prehod dovoljen tudi v Trstu. Poleg tega so Francozi znižali carino za nekatere vrste avstrijskega blaga. 56 Zois in Kopitar sta se teh sprememb go- tovo razveselila, saj so imele oslabljene trgovske zveze z Avstrijo hude posledice za gospodarstvo Ilirskih provinc. 57 Slovenščina v Ilirskih provincah 18. oktobra 1809 je Kopitar – še preden je mogel v Ljubljano sporočiti podrobno- sti schönbrunnskega miru – baronu pisal o Napoleonovem zanimanju za Slovence in slovenski jezik. Identiteta oseb je bila v tem pasusu zaradi občutljivosti téme spretno zakrita. Po Kopitarjevih podatkih, ki jih je lahko dobil samo od znancev, blizu avstrij- skemu političnemu vrhu, si je Napoleon, ki je hotel odpotovati z Dunaja dan po pod- 47 Kidrič 1941: 130. 48 Kidrič 1933: 51. 49 Dimitz 1876: 318; Kralj 1991: 175. 50 Kidrič 1941: 149. 51 Pivec Stele 1986: 696. 52 Kidrič 1941: 170, op. 9. 53 Prijatelj 1911: 331, 332; Kidrič 1941: 134, op. 13. 54 Latinsko: »Čestitamo!« Pisma Žige Zoisa, MP 16. Gl. tudi Prijatelj 1911: 428. 55 Pivec Stele 1964: 72. 56 Pivec Stele 1964: 70. 57 Prim. Zwitter 1932: 67, 68. SR 4 - 2006.indd 758 SR 4 - 2006.indd 758 7.2.2007 11:10:47 7.2.2007 11:10:47 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 759 pisu miru 14. oktobra, premislil in se v noči na 16. oktober sestal z Janezom Filipom grofom Cobenzlom, upokojenim avstrijskim diplomatom kranjskega rodu, ki ga je dobro poznal iz časa njegove pariške poslaniške službe pred letom 1805. 58 Z ozirom na novoustanovljene Ilirske province se je z njim očitno posvetoval glede narodnosti in jezika tamkajšnjih prebivalcev: »Tiſtimo ki je na poli on, néki Slovénzi po glavi rojijo. Pravijo, da je vprašal svoje zaupnike za soũche de cette infi nite de langues slaves: cet- te nation immense 59 bi snala njegovo enkrat poshreti itd. Ti pa niso vedeli niti toliko kakor on. Informez – vouz en donc, 60 jim je ukazal. In nato so šli tajniki, učenjaki itd. poizvedovat. […] Medtem je na pole, ko je že sedel v kočiji, zopet ukazal izpreči, tiſtiga Krajnza komur Ribniza ſliſhi poiskati in je pozno v noč razpravljal z njim, menijo tudi savol Slovénzov.« 61 Napoleonova poizvedovanja je nato prav pri Kopitarju nadaljeval cesarjev komisar za znanost in umetnost v avstrijskih deželah pod francosko oblastjo Pierre Marcel de Serres, o čemer je nekdanji Zoisov tajnik v dveh pismih na koncu oktobra 1809 podrobno poročal v Ljubljano. 62 Kopitar je z ozirom na takšno zanimanje Francozov, z ozirom na napredek hrvaškega jezika pod njihovo oblastjo v Dalmaciji in z ozirom na dobre odnose, ki sta jih s francoskimi oblastmi kmalu vzpostavila Zois in Vodnik, pričakoval, da bo slovenski jezik kot eden od državnih jezikov v Ilirskih provincah dobil odločilno spodbudo za razvoj. 63 Prva znamenja francoske jezikovne politike v Ilirskih provincah so se začela ka- zati spomladi leta 1810. Zois, Kopitar in drugi slovenski preroditelji so jih pozorno spremljali. Tako se je Kopitar v pismu Zoisu 25. aprila 1810 jezno obregnil ob dalma- tinskega duhovnika Anteja Sivrića, ki je prišel na začetku istega meseca v Ljubljano, da bi pomagal uveljaviti »ilirski« jezik, tj. dubrovniško narečje, kot enotni slovanski knjižni jezik Ilirskih provinc po zamisli jezikoslovca Francesca Marie Appendinija in guvernerja Marmonta: 64 »Kranjci se ne bi smeli pustiti podučevati od Sivrića.« 65 Zois je 28. septembra 1810 Kopitarju odločno napisal svoje mnenje, da je treba Appendinijevo prepričanje o zgodovinski utemeljenosti in aktualni koristnosti primata dubrovščine potolči s pomočjo patriarha slavistike Josefa Dobrovskega, Marmontovo naklonjenost tej ideji pa s pomočjo ilirskega vojnega komisarja Étienna Maria Siauva, 66 ki je bil med- tem postal dober baronov prijatelj. 20. maja 1810, ko je morda čutil, da se nevarnost uveljavitve »ilirskega« jezika – zlasti po verjetnem Zoisovem in V odnikovem interve- niranju pri guvernerju – 67 že zmanjšuje, pa se je Kopitar pošalil: »Ergo Vodnikum non fecerunt Ragusuae dialecti professorem? Severichio vero philosophiam adiecerunt, ut saltem in hac habeat discipulos.« 68 Sivriću so namreč na koncu namenili samo mesto 58 Prim. Wurzbach 1856–1891: II, 392. 59 Francosko: »korenino te neizmernosti slovanskih jezikov. Ta ogromna nacija«. 60 Francosko: »Poučite se torej«. 61 Prijatelj 1911: 126; Kidrič 1941: 104. 62 Prijatelj 1911: 223; Kidrič 1941: 109–115; Kastelic 1964: 18. 63 Prijatelj 1911: 232, 429. Gl. tudi Jagić 1885: 61. 64 Prijatelj 1911: 332; Kidrič 1933: 51; Dobrovoljc 1964: 86; Šidak 1964: 41. 65 Kidrič 1941: 153. 66 Pisma Žige Zoisa, MP 7. 67 Prim. Kos 1988: 25. 68 Latinsko: »Torej V odnika niso bili napravili za profesorja dubrovniškega narečja? So bili Sivriću res vrgli filozofijo, da bi vsaj v tej imel učence?« Kidrič 1941: 166. SR 4 - 2006.indd 759 SR 4 - 2006.indd 759 7.2.2007 11:10:47 7.2.2007 11:10:47 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 760 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december predavatelja fi lozofi je na ljubljanski centralni šoli. 69 V naslednjih letih je Kopitar s pomočjo Dobrovskega in Zoisa tudi na znanstveni ravni porazil Appendinija in njegove privržence, ki so imeli dubrovniško narečje za dediča starega ilirskega jezika. 70 Drugih tém v zvezi z jezikovno politiko v letih 1809–1813 Zois in Kopitar nista obravnavala, kar nakazuje, da sta morala biti v pričakovanju velike vloge slovenskega jezika v jav- nem življenju Ilirskih provinc vsaj nekoliko razočarana zaradi nezanimanja francoskih oblasti za to vprašanje. 71 Napoleonova poroka in vprašanje vrnitve Ilirskih provinc Neposredno po sklenitvi schönbrunnskega miru je začel novi avstrijski zunanji mini- ster Clemens von Metternich voditi politiko zbližanja Avstrije in Francije, ki je dosegla vrh s poroko Napoleona in nadvojvodinje Marije Luize, hčerke cesarja Franca I. 72 16. februarja 1810 je Kopitar Zoisu sporočil, da je na Dunaju »že od predvčerajšnjim vse polno uradnih novic o poroki«. 73 Vest je zelo odmevala med kranjskimi izobraženci, ker jim je vzbujala upanje na vrnitev Ilirskih provinc Avstriji. Napoleon je namreč konec leta 1809, ko se je potegoval za roko Marije Luize, te dežele uporabljal kot adut v pogajanjih. 74 Kmalu po poroki, ki je bila opravljena 11. marca 1810 na Dunaju, 75 je Kopitar Zoisu predstavil možne ugodne posledice te dinastične zveze na ozemeljsko širitev Avstrije: »Na začetku priprav na poroko, ki bo prinesla srečo, se je tukaj v jav- nosti precej govorilo o vrnitvi Kranjske, sed nunc obticuere omnes: 76 modrejši računajo sedaj na Donavo desno in levo do izliva, s čimer bo Avstrija, kakor mislijo, dobila obilno nadomestilo za zgolj Trst in Reko (brez Dalmacije), ki sta s celine tako težko dostopna.« 77 Kopitar je tedaj verjel v možnost, da bo Napoleon Avstriji vrnil Dalmacijo, v zameno za obdržana Trst in Reko pa ji dodelil ozemlje do izliva Donave. 78 7. maja 1810 je Kopitar Zoisu zopet poročal o dunajskih govoricah glede korekcije avstrijske zahodne meje, vendar jih ni več imel za zanesljive. Svojih informatorjev oziroma ljudi, katerih izjave je povzemal, kakor po navadi ni navedel poimensko. Verjetno so bili to v visoko avstrijsko politiko vpleteni Kranjci na Dunaju, ki jih je Kopitar – večinoma po Zoisovem priporočilu – osebno poznal: baron Erberg, bivši deželni glavar Kranjske Bernard baron Rossetti, bivši svétnik kranjskega glavarstva Janez Nepomuk baron Buset in dunajski nadškof Žiga Anton grof Hohenwart. 79 »Etiam in politicis silentium. 80 […] Iliri, ki so tu, pravijo, da bo samo zahodna stran Alp osta- 69 Dobrovoljc 1964: 87. 70 Vidmar 2006: 224–225. 71 Prim. V odopivec 2006: 28. 72 Rumpler 1997: 125, 126. 73 Kidrič 1941: 140. 74 Šumrada 1992: 41; V odopivec 2006: 24. 75 Wurzbach 1856–1891: VI, 378; Rumpler 1997: 126. 76 Latinsko: »toda sedaj so vsi umolknili«. 77 Kidrič 1941: 145. 78 Prijatelj 1911: 329. 79 Prim. Kidrič 1941: 160, op. 22. 80 Latinsko: »Tudi v politiki je tiho.« SR 4 - 2006.indd 760 SR 4 - 2006.indd 760 7.2.2007 11:10:47 7.2.2007 11:10:47 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 761 la francoska. Ceteri nil scire volunt. 81 Nihče ne ve nič o prihodnosti. O tem se ni niti enkrat politiziralo.« 82 Govorice pa niso potihnile, saj je Kopitar 11. maja 1810 zopet pisal: »Iliri govorijo zmeraj bolj glasno o vrnitvi tako organizirane in nedeljive Ilirije. Drugim to noče v glavo. Prav dolgočasno vreme je na političnem obzorju, niti ene zanimive govorice!« 83 Čez devet dni je bil Kopitar že sarkastičen: »Glede skorajšnje vrnitve Ilirije se bo moja nejevera vendar končno zamajala: govorica je vse glasnejša. Rossetti se hoče obesiti nanjo! In sicer naj bi jo cesar kot kralj Ilirije obdržal skupaj, kakor je sedaj. Talia circum feruntur. 84 V Ljubljani je treba takoj ukazati Marmontu in Dauchyju, da pripravita vse za predajo. Drugi spet govorijo, da bomo dobili samo velik del od tega, približno, kolikor smo imeli pred vojno, tretji govorijo kar pred mirom v Campoformiu. Metternich naj nam kar najprej prinese odločitev.« 85 Metternich je namreč marca pospremil Marijo Luizo k zaključnemu poročnemu obredu v Saint-Cloudu 1. aprila 1810, nato pa se je zadržal dalj časa v Parizu zaradi utrjevanja novega zavezništva. 86 Govorice, ki jih je navajal Kopitar, so sprožili prav ti tesnejši odnosi med Francijo in Avstrijo, ki v primeru vojne proti Rusiji nista izključevali menjave ozemelj v zameno za zavezništvo. 87 Na drugi strani so bili še bolj upravičeni Kopitarjevi dvomi, saj Napoleon z vrnitvijo Ilirskih provinc ni mislil resno vse do leta 1813, ko je njegova moč v Evropi upadala. 88 Kljub utemeljeni Kopitarjevi skepsi glede vrnitve Ilirskih provinc leta 1810 pa se je pozneje izkazalo, da so imela predvi- devanja vplivnih Kranjcev o aneksiji teh dežel v novi enotni obliki resnično podlago v razmišljanju vladnih krogov. Avstrijska vlada je namreč gotovo že tedaj spoznala prednosti Napoleonove združitve nekdanjih avstrijskih obalnih dežel v Ilirske province, saj jih je čez nekaj let upoštevala v načrtovanju Ilirskega kraljestva. 89 Napoleonov vojni pohod v Rusijo Zaradi vse večjih nesoglasij med Francijo in Rusijo po letu 1810 je postajalo jasno, da mir v Evropi ne bo trajal dolgo, kar je v pismu Zoisu januarja 1811 dobro izrazil Kopitar: »In politicis nil novi. Nasciturum expectamus curiosissime.« 90 Že aprila 1811 je verjetno ob nesporazumu med Napoleonom in carjem Aleksandrom I. glede protiangleške celinske zapore baronu napisal bolj določno: »In politicis 91 je v ospred- ju rusko-francoska vojna, ki je tik pred zdajci in že na pol načet dnevni pogovor. Mi naj bi bili nevtralni: vedremo.« 92 Novembra 1811 in februarja 1812 sta Kopitarjevi 81 Latinsko: »Drugi nočejo nič vedeti.« 82 Kidrič 1941: 160. Gl. tudi Prijatelj 1911: 331. 83 Kidrič 1941: 163. 84 Latinsko: »Takšne trosijo naokrog.« 85 Kidrič 1941: 166, 167. Gl. tudi Prijatelj 1911: 333, 334. 86 Rumpler 1997: 126. 87 Prim. Prijatelj 1911: 597, 598; Polec 1925: 2; Šumrada 1992: 41, 42. 88 Prim. Šumrada 1992: 41, 42. 89 Prim. Grafenauer 1974: 215. 90 Latinsko: »V politiki nič novega. Nadvse radovedno pričakujemo, kaj se bo rodilo.« Pisma Žige Zoisa, MP 13. 91 Latinsko: »V politiki«. 92 Italijansko: »bomo videli«. Pisma Žige Zoisa, MP 15. SR 4 - 2006.indd 761 SR 4 - 2006.indd 761 7.2.2007 11:10:47 7.2.2007 11:10:47 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 762 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december pismi Zoisu namigovali, da kažejo vsi tedanji politični dogodki, zlasti napovedujoče se premirje med Rusijo in Turčijo, na bližnjo rusko-francosko vojno. 93 Marca 1812 je Kopitar Zoisa po njegovem kopistu Vincenciju Karnofu lakonično obvestil, da je Na- poleonov pohod v Rusijo pred vrati: »Guerra dunque.« 94 V enem od svojih naslednjih pisem Zoisu, aprila 1812, je Kopitar zapisal šalo, ki kaže, da se mu je zdela vojna z Rusijo tvegana. V epigramu, posvečenem Napoleonu po bitki pri Aspernu, je namreč namignil, da je francoski cesar po tem porazu svojo usodo preveč zvezal z Avstrijo in se celo poročil z Avstrijko, zaradi česar je začel izgubljati svojo moč: »B xxxx en Autriche se naturaliese car il commence à faire des b x t x s x s.« 95 13. junija 1812, torej mesec po Napoleonovem zmagoslavnem prihodu v Dresden in deset dni pred njegovim prečkanjem Njemna, je Kopitar Zoisu pisal: »De bello nil adhuc, nec de pace in Valachia quidquam veri. Mox audiemus.« 96 S tem je mislil tako na skorajšnji Napoleonov vdor v Rusijo kakor na skorajšnjo sklenitev miru med Turčijo in Rusijo, ki se je v pričakovanju francoskega napada umaknila iz zasedene Vlaške. 18. julija 1812 je imel Kopitar več novic, ki so zadevale prihod francoske vojske v Rigo 24. junija, pridruženje Švedske rusko-angleški koaliciji in Napoleonovo tehtanje prošenj zavezniških Poljakov za obnovo njihove države. 97 7. in 8. septembra 1812 se je bíla bitka pri Borodinu, ki je odločila usodo Moskve. Kopitar, ki je z ozi- rom na naglico Napoleonovega prodora pričakoval izid v prid Francozom, je Zoisu 9. septembra s poudarkom pisal: »Nova proxima expectamus ex Moscua!« 98 V pismu z dne 23. septembra mu je sporočil še neuradno vest, »da so Francozi 10. septembra vkorakali v Moskvo.« 99 Po Napoleonovem umiku iz Moskve 19. oktobra 1812 in težavah pri vrnitvi fran- coske vojske na zahod je postajalo političnim poznavalcem na Dunaju vse bolj jasno, da se bo ruski pohod končal katastrofalno. Kopitar je 7. novembra 1812 Zoisu sicer še omenjal bližnji mir z Rusijo, ki bo razrešil vse negotovosti, 100 2. decembra istega leta pa je posredno že predvidel Napoleonov poraz, saj je navedel kot stvarno možnost, da se bodo morale zahodne države Rusiji oddolžiti za uničenje, ki ga je povzročila francoska vojska. 101 Napoleonov vojni pohod v Nemčijo 13. februarja 1813 je Kopitar v pismu Zoisu posrečeno zadel tedanje vzdušje negotovosti v Evropi, ki ga je oblikovalo na začetku leta nastajajoče protifrancosko 93 Pisma Žige Zoisa, MP 23, 31. 94 Italijansko: »V ojna, torej.« Pisma Žige Zoisa, MP 34. 95 Francosko: »B[onaparte] se je v Avstriji udomačil, saj je začel delati neumnosti.« Pisma Žige Zoisa, MP 36/Korespondenca Žige Zoisa 2004, MP 36. 96 Latinsko: »O vojni še vedno nič kaj novega, niti ne o miru na Vlaškem. Kmalu bomo slišali.« Pisma Žige Zoisa, MP 40/Korespondenca Žige Zoisa 2004, MP 40. 97 Pisma Žige Zoisa, MP 42/Korespondenca Žige Zoisa 2004, MP 42. 98 Latinsko: »Pričakujemo skorajšnje novice iz Moskve!« Pisma Žige Zoisa, MP 45/Korespondenca Žige Zoisa 2004, MP 45. 99 Pisma Žige Zoisa, MP 46/Korespondenca Žige Zoisa 2004, MP 46. 100 Pisma Žige Zoisa, MP 48/Korespondenca Žige Zoisa 2004, MP 48. 101 Pisma Žige Zoisa, MP 50/Korespondenca Žige Zoisa 2004, MP 50. SR 4 - 2006.indd 762 SR 4 - 2006.indd 762 7.2.2007 11:10:47 7.2.2007 11:10:47 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 763 zavezništvo Rusije in Prusije: »Politici nil transpirat, nec plus scimus, quam vos […] Pax alma veni!« 102 20. marca, mesec po sklenitvi sporazuma med Rusijo in Prusijo in nekaj dni po pruski vojni napovedi Franciji, je Kopitar baronu pisal: »V Nemčiji se ponovno kažejo opustošenja tridesetletne vojne. V Prusiji (za katero pravijo vsa pisma in govorice, da se bo priključila Rusiji) je resnično najbolje postati vojak. Tako s tabo vsaj grdo ne ravnajo in ti dajo tvoj komis! Elba mora torej postati non plus ultra? De nobis alii plus sciunt quam nos ipsi.« 103 Kopitar se je upravičeno bal, da protifranco- ski upor v deželah Renske zveze in rusko-prusko zavezništvo napovedujeta Nemčiji škodo, kakršno ji je prizadejala tridesetletna vojna. Omemba Elbe, tedaj mejne reke med Prusijo in Rensko zvezo, namiguje na tam potekajočo Napoleonovo obrambno črto, katere polom bi ogrozil Francijo. Zadnji Kopitarjev stavek v latinščini se nanaša na tedaj nevtralno Avstrijo, katere zavezništvo sta si želela tako Napoleon kakor protina- poleonovska koalicija. 7. aprila 1813, ko se je pripravljal Napoleonov napad na Saško, je Kopitar Zoisu z upanjem na obnovo osrednje vloge habsburškega monarha v Nemčiji pisal: »Uboga Nemčija! Ko bi iz vsega tega zrasel vsaj en sam vladar.« 104 Avstrija je avgusta 1813 napovedala vojno Franciji in stopila s tem na čelo koalicije. 105 Vrnitev Ilirskih provinc in vprašanje njihove ureditve Po bitki pri Leipzigu 19. oktobra 1813 se je Napoleon umaknil čez Ren, zavezniška vojska pa je vdrla v Francijo po 1. decembru istega leta. 11. februarja 1814 je Kopitar Zoisu pisal, da se ves Dunaj pripravlja na praznovanje zmage pri Chalonsu. 1. februarja je namreč Napoleon izgubil bitko pri La Rothieru, kar je bil njegov prvi poraz na fran- coskih tleh. Kopitar ga je duhovito primerjal z bitko pri Chalonsu, v kateri je rimska vojska leta 451 po Kr. ubranila zahodno cesarstvo pred hunskim kraljem Atilo. Zoisa je obvestil še, kako se njegovi dunajski znanci veselijo, da z baronom ne živijo več v sovražnih si državah. 106 Iz Ilirskih provinc so se morali Francozi umakniti med avgustom in oktobrom 1813. 107 Cesar Franc I. je novembra 1813 ukazal izvedbo začetnih ukrepov za preureditev zopet osvojenih dežel južno od Alp. 108 Zois je 18. februarja 1814 še pod vtisom zadnjih vojnih dogodkov Kopitarju najprej navdušeno opisal dejanja avstrijskega generala Teodorja barona Milutinovića, ki je začel avgusta 1813 prodirati iz Zagreba proti Ljubljani in je 6. oktobra zasedel Gorico, nato pa je napredoval proti Dubrovniku. 109 Konec januarja 1814 se mu je predalo še to – po Zoisovih besedah – »zadnje [francosko] gnezdo na tej obali«. Baron, ki ni skrival ponosa nad generalovim slovanskim rodom, je to osvojitev 102 Latinsko: »O politiki se ne ve nič in nič več ne vemo kakor vi [...] Pridi, mili mir!« Pisma Žige Zoisa, MP 51/Korespondenca Žige Zoisa 2004, MP 51. 103 Latinsko: »dlje ne gre? O nas vedo drugi več kakor mi sami.« Pisma Žige Zoisa, MP 52/Korespon- denca Žige Zoisa 2004, MP 52. 104 Pisma Žige Zoisa, MP 53/Korespondenca Žige Zoisa 2004, MP 53. 105 Haas 1963: 17; Rumpler 1997: 131. 106 Pisma Žige Zoisa, MP 63. 107 Polec 1925: 6; Haas 1963: 17; Tancig 1964: 57. 108 Haas 1958: 377. 109 Wurzbach 1856–1891: XVIII, 334–336; Tancig 1964: 59, 61, 62. Prim. Mal 1928: 85. SR 4 - 2006.indd 763 SR 4 - 2006.indd 763 7.2.2007 11:10:47 7.2.2007 11:10:47 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 764 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december primerjal z Laudonovim zavzetjem Beograda leta 1789: »Na Kranjskem je bil junak – duša celotne operacije od hrvaške meje do Postojne. Je nič manj kakor drugi Laudon, matematično bistra glava, izjemno izobražen, skromen, toda popoln vojak, v najlepših letih.« Vendar je bil Zoisov pogled iz izčrpane Kranjske kljub veselju nad vrnitvijo Avstrije mnogo bolj mračen kakor Kopitarjev z zmagoslavnega Dunaja. V nadaljevanju pisma je namreč zapisal: »Kdo ne bi bil vesel, da nismo več sovražniki? Toda koga ne bi na smrt žalostilo, da nas še vedno obravnavajo kot sovražnike! Dežela nepopisno trpi in kranjska industrija je še vedno pod pritiskom francoskih carin, administrativnih in sodnih taks, pa tudi novih dodatnih in rekvizicijskih bremen. Tržaška odposlanstva, vik in krik občin kakor tudi moj lasten itd. itd. niso nič pomagali […] Faenum in cornu! 110 bo tudi najboljšemu domoljubu v zahvalo! Quis contra torrentem!« 111 Zois se je torej Kopitarju pritožil, da je avstrijska oblast Kranjsko prehudo obremenila s carinami in z davki, kakor da bi jo hotela kaznovati za francosko zasedbo, noben Kranjec pa se ne more temu učinkovito zoperstaviti, ker bi ga razglasili za zlonamernega. V ozadju njegovih besed je čutiti tudi odpor do preganjanja frankofi lov. Kopitar je 9. marca 1814 vztrajal pri pozitivni perspektivi. Glede Milutinovića se je pridružil Zoisovemu mnenju, da je njegov značaj v čast slovanskemu svetu. Zdi se, da sta Milutinovićevi osvojitvi Ilirskih provinc pripisovala simbolen pomen, ker sta si želela, da bi se dežele v tej obliki, vendar s poudarjenim slovanskim značajem – kot zveza Slovencev, Hrvatov in Srbov – 112 ohranile tudi po vključitvi v avstrijsko mo- narhijo. Kopitar je nadaljeval z dobro novico, ki se je pozneje izkazala za neresnično – baron Erberg naj bi postal guverner ilirskih dežel. To bi bila po Kopitarjevem mnenju velika pridobitev za Kranjsko, saj bi se lahko novi guverner pri svojem delu zanesel na podporo svojega gojenca prestolonaslednika Ferdinanda, ki bi morda prevzel ilir- sko krono, in na izkušnje svojega prijatelja Zoisa: »Govori se, da naj bi Erberg postal guverner na Kranjskem ali v Trstu. Za Kranjsko bi bilo to dobro – nasveti V aše milosti bi vladali, pa bi bilo dobro! Prestolonaslednik naj končno dobi svojo državo!« Glede Zoisovih pritožb o sovražnem obravnavanju Kranjske pa je Kopitar zagotovil, da jih je sporočil višjim, namreč dvornemu svétniku Vincenciju Stinglu. 113 Istega dne, ko je Kopitar napisal to pismo, je cesar za dvornega komisarja nekdanjih Ilirskih provinc imenoval Franca Jožefa grofa Sauraua, s čimer se je začela njihova preureditev. 114 Zois in Kopitar sta imela možnost vpogleda v zakulisno dogajanje tega procesa, saj je bil Saurau, ki je od leta 1789 zasedal najvišje položaje v državni upravi Notranje Avstrije in cesarstva, 115 njun znanec. V pismu 27. in 28. aprila 1814, na primer, je Kopitar sporočil, da novi komisar Zoisa zelo ceni. V istem pismu je zapisal: »Zdi se tudi, če me le vse ne vara, da bo Ilirija ostala skupaj. Kako daleč na jug in vzhod se bodo naši interesi ujemali z ruskimi, bo pokazal čas. […] Če bi bil jaz minister, bi 110 Latinsko: »Seno na rogu!« Prosti citat po Horaciju (Satyrarum libri, I, iv, 34). S senom med rogovi so označevali nevarne bike. 111 Latinsko: »Kdo bo plaval proti toku?« Pisma Žige Zoisa, MP 64. 112 Prim. Kos 1988: 26. 113 Pisma Žige Zoisa, MP 65. 114 Polec 1925: 17; Haas 1958: 384; Haas 1963: 41. 115 Prim. Wurzbach 1856–1891: XXVIII, 279–282; Haas 1963: 190–191. SR 4 - 2006.indd 764 SR 4 - 2006.indd 764 7.2.2007 11:10:47 7.2.2007 11:10:47 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 765 – prepričan sem – že vedel, kako razpravljati z ruskimi poslanci.« 116 Kopitar je od Sau- raua ali iz njegovega kroga očitno že dobil namige o komisarjevem predlogu cesarju z dne 25. aprila, ki je predvideval združitev Istre in Dalmacije v primorski gubernij s sedežem v Trstu. 117 Kopitar je sklepal in upal, da bo ostal ta gubernij v tradiciji Ilir- skih provinc povezan s Kranjsko in beljaškim okrožjem, namigoval pa je še na nove pridobitve na Balkanu. Čez mesec dni je Kopitar Zoisu razočaran sporočil informacije o manj velikopo- tezni, zasilni ureditvi priključenih ilirskih in italijanskih dežel pod Saurauom. Dobil jih je od Wildeja, ki je bil blizu visokim političnim krogom, ostal pa je v stikih tudi z dunajskimi Kranjci: 118 »W. mi je tudi povedal, da naj bi Ilirija do januarja 1815 (kakor vse osvojeno) začasno, skupaj z Italijo, ostala pod komisarjem S xx , ki pa naj bi nato, si probabit se, 119 postal predsednik vlade teh dežel. Sunt rumores. 120 Z Ilirijo bi znal storiti kaj drugega (bolj pametnega!). Si hi non facient, faciet citius serius natura rei.« 121 Čez nekaj dni, 1. junija 1814, je Kopitar Zoisu nakazal svoj koncept prihodnje avstrijske Ilirije. Po njegovem mnenju bi vanjo vsekakor morali vključiti Dalmacijo, po možnosti pa tudi nekatere slovanske dežele na Balkanu, ki so bile tedaj še pod Turčijo, s čimer bi zajezili moč Rusije na balkanskem polotoku. Ker se je zavedal, da se bliža Dunajski kongres in čas odločitev, je barona nagovarjal, naj podpre njegovo zamisel pri Saurauu. Prepričan je bil, da bo komisar, ki je imel v letih 1801 in 1802 kot avstrijski veleposlanik na petersburškem dvoru priložnost od blizu opazovati rusko ekspanzionistično politiko, 122 načrtu naklonjen. Obenem pa se je Kopitar bal, da bo dal zunanji minister Metternich zaradi svojega izvora v Porenju prednost avstrijskim inte- resom v Nemčiji, ne pa na Balkanu, ki bi tako postal lahek plen Rusije: »Vaša milost bi lahko možu, ki pozna in presoja Ruse iz Petersburga, zagotovo uspešno predstavila idejo o naših in turških Slovanih na našem jugu. Zdi se, da se vsi naši ministri raje ozi- rajo proti severu, od koder izvirajo, kjer so študirali in popotovali, kakor pa proti jugu. Zato pa tja dol toliko bolj srepijo Rusi in zgodilo se bo, da bomo hoteli zapreti vrata, ko bo krava že zunaj. Dii meliora!« 123 Za napredek Kranjske prizadevnega Zoisa je torej Kopitar pravočasno obveščal o načrtih glede nove organizacije nekdanjih Ilirskih provinc, ki so se v tem času pripravljali in spreminjali predvsem znotraj oblastniškega trikotnika cesar–Metternich–Saurau. Dve leti poznejše srečanje Metternicha in Zoisa, posvečeno tej problematiki, nakazuje, da je Zois leta 1814 ustregel Kopitarjevi prošnji in se z nasveti glede optimalne ureditve Ilirije obrnil na Sauraua, Metternicha ali na kakšnega svojega dunajskega znanca, ki je imel stike z njima. 124 116 Pisma Žige Zoisa, MP 67. 117 Prim. Haas 1958: 385. 118 Prim. Pivec Stele 1986: 696. 119 Latinsko: »če se bo priljubil«. 120 Latinsko: »To se govori.« 121 Latinsko: »Če ne bodo naredili ti, bo naredila prej ko slej narava stvari.« Pisma Žige Zoisa, MP 69. 122 Prim. Wurzbach 1856–1891: XXVIII, 281, 282; Polec 1925: 24, op. 2; Haas 1963: 190. 123 Latinsko: »Bog ne daj!« Pisma Žige Zoisa, MP 70. 124 Prim. Polec 1925: 24–26, op. 2. SR 4 - 2006.indd 765 SR 4 - 2006.indd 765 7.2.2007 11:10:48 7.2.2007 11:10:48 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 766 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december Dunajski kongres in Napoleonovih sto dni V obdobju Dunajskega kongresa in Napoleonovih stotih dni, med oktobrom 1814 in junijem 1815, so se Kopitarjeva pisma Zoisu zredčila, enako politični komentarji v njih. 11. julija 1814 je bil namreč Kopitar kot cesarjev zaupnik na priporočilo svojega predstojnika Józefa Maksimiliana grofa Ossolińskega, prefekta Dvorne knjižnice, poslan v Pariz, da uredi vrnitev knjig, rokopisov in dragocenosti, ki jih je z Dunaja odpeljal Napoleon. 125 Časa za pisanje pisem mu je torej nedvomno zmanjkalo zaradi uradnih opravil in znanstvenega dela, političnim komentarjem pa se je odpovedal namerno – da ne bi ogrozil koristi svojega odposlanstva. Zoisu se je iz Pariza očitno oglasil le enkrat, 6. decembra 1814, ko je na Dunaju že zasedal kongres. Zato mu je napisal, da mu je nekoliko žal, da ne vidi Dunaja v njegovem najsijajnejšem obdobju. Politiki pa se je – kakor rečeno – izognil: »O poli- tiki ustno.« 126 Ob vrnitvi na Dunaj je namreč načrtoval postanek v Ljubljani. Šele 1. aprila, ko je bil že na Dunaju, je Kopitar zadovoljen z uspehom svojega potovanja na koncu pisma Zoisu skrivnostno pristavil: »Et in politicis propheta, omnia praedixi: vidi enim antecedentia: ergo.« 127 Stavek je bil zapisan dva tedna po tem, ko je Napoleon na čelu svoje vojske po pobegu z Elbe vkorakal v Pariz, in po tem, ko so začeli zavez- niki, zbrani na Dunaju, vnovič organizirati združeno armado za napad na Francijo. Je Kopitar sodeč po ljudskem nezadovoljstvu z vladavino Bourbonov v Parizu že pozimi slutil Napoleonovo vrnitev? Sredi maja je v pismu Zoisu kakor po navadi še vedno upal na mir, čeprav so se zavezniki hitro zedinili, da Napoleona ne pustijo na oblasti in ne privolijo v pogajanja z njim: »Ne glede na mnoga splošna znamenja, ki kažejo na vojno, upam, da je mir blizu. Kažejo se celo znamenja pogajanj. Sed haec brevi videbimus omnes.« 128 Kopitarja je enako kakor Napoleonova vrnitev zanimal sočasni drugi srbski upor, ki se je začel 23. aprila istega leta: »Obupani Srbi so se ponovno uprli, vendar so jih zaradi resnejših dogodkov komaj opazili.« 129 Ilirsko kraljestvo Po zaključku Dunajskega kongresa 9. junija in po bitki pri Waterlooju 18. junija 1815 so se lahko evropske vlade po skoraj treh desetletjih vojn posvetile notranji obnovi svojih držav. Tudi Kopitarjevi in Zoisovi politični komentarji so bili od tedaj posvečeni skoraj izključno avstrijskim notranjim zadevam. 20. marca 1816 je navdušeni Kopitar Zoisa obvestil o domnevni nameri vlade, da ustanovi ilirski gubernij s sedežem v Lju- bljani, ki bi po velikosti celo presegal nekdanje Ilirske province: 130 »Na drugi strani se vedno glasneje sliši, da bo v Ljubljani ilirski gubernij za Notranjo Avstrijo, Primorje 125 Kernc 1932: 501. 126 Pisma Žige Zoisa, MP 71. 127 Latinsko: »Prerok tudi v političnih zadevah – vse sem napovedal. Videl sem namreč vzroke: torej.« Pisma Žige Zoisa, MP 73. 128 Latinsko: »Toda to bomo kmalu videli vsi.« 129 Pisma Žige Zoisa, MP 74. 130 Prim. Polec 1925: 81. SR 4 - 2006.indd 766 SR 4 - 2006.indd 766 7.2.2007 11:10:48 7.2.2007 11:10:48 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 767 in celo za Tirolsko!« Kopitarja je v tem prepričanju utrdila še cesarjeva ustanovitev katedre za slovenski jezik na ljubljanskem liceju decembra 1815. 131 Okoli sredine maja 1816 se je Kopitar v nedatiranem pripisu za Zoisa še posebej pozorno posvetil aktualnim problemom, povezanim z nastajajočo novo Ilirijo. 132 K temu ga je nedvomno spodbudila novica o bližnjem prihodu visokih gostov na Kranjsko. 19. maja 1816 sta se namreč na poti iz Lombardije in Benetk v Ljubljani ustavila cesar Franc I. in Metternich, in sicer predvsem z namenom, da spoznata ilirske dežele pred dokončno odločitvijo o njihovi ureditvi. 133 V kranjskem glavnem mestu sta bivala do 23. maja. Metternich si je za svoje bivališče v teh dneh očitno že vnaprej izbral Zoisovo palačo – nedvomno tudi zaradi tega, ker se je želel z njim posvetovati glede Ilirije. 134 Kopitar je glede na te spodbudne novice baronu najprej izrazil up na obnovo Ilirske dvorne pisarne, ki je bila ustanovljena za ogrske Srbe na ukaz cesarja Leopolda II. leta 1791 in jo je navdušeno podprl že Linhart, vendar so jo ukinili naslednje leto: 135 »Na uresničitev tega, da bi že sedaj dobili ilirsko dvorno pisarno, ki smo jo pod Leopoldom že imeli, bo treba še počakati. Toda to se mora zgoditi, če želimo na zunaj in na znotraj delovati učinkovito.« Nato je Kopitar baronu naročil, naj ob srečanju z Metternichom omeni »véliko stvar«, tj. predlaga koncept vélikega ilirskega kraljestva (vključno z Dalmacijo) kot slovanske države, ki ga je orisal že 1. junija 1814: »Tu per occasionem mentionem iniice rei magnae!« 136 Samo po sebi je bilo razumljivo, da je imel v mislih tudi glavno mesto v Ljubljani in že omenjeno dvorno pisarno s kanclerjem na Dunaju. V nadaljevanju pripisa je izrazil nezadovoljstvo z neizkušenimi novimi uradniki, ki so zasedli položaje v upravi Kranjske, posredno pa skrb, da bo avstrijska regulacija Ilirije premalo upoštevala značaj dežel in njihovih narodov. Zois je Kopitarju odgovoril 12. julija 1816. Opisal mu je pogovor z Metternichom, ki je potekal verjetno 23. maja 1816, 137 in svojo uspešno »mentionem rei magnae«: 138 »Knez M. je vse razloge za Ilirijo in južno slovanstvo zelo pozorno poslušal, upošteval in obljubil, da bo stvar privedel do razprave. Dovolil mi je, da mu pošljem Illyrijo redivivo z latinskim prevodom, moj komentar o tej odi in preganjanem pesniku pa je dobrohot- no sprejel.« Zois je torej storil več, kakor je bilo dogovorjeno. Zunanjemu ministru je predstavil Kopitarjevo in svoje razumevanje Ilirije, nato pa je z njeno idejo spretno povezal še usodo Valentina Vodnika kot enega najpomembnejših kulturnih ustvarjal- cev prihodnje avstrijske Ilirije slovanske narodnosti. V bran je namreč vzel sporno Ilirijo oživljeno, pri čemer je verjetno relativiziral njeno profrancosko naravnanost in poudarjal njeno anticipativno vrednost za avstrijsko Ilirijo, in se zavzel za V odnikovo 131 Pisma Žige Zoisa, MP 83. 132 Kopitar je list s pripisom za Zoisa priložil nekemu pismu za baronovega kopista Karnofa. List je bil sekundarno vložen v poznejše Kopitarjevo pismo Zoisu z dne 20. julija 1816: Pisma Žige Zoisa, MP 85. 133 Haas 1963: 97; Kos 1988: 28. 134 Prim. Kos 1988: 28. 135 Haas 1958: 374; Haas 1963: 119. Prim. Pogačnik 1978: 62; Zwitter 1981: 326, 329; Kos 1988: 21, 22. 136 Latinsko: »Ti pa ob ugodni priložnosti omeni véliko stvar!« 137 V sočasnem prepisu pisma je kot dan pogovora sicer naveden 25. maj, vendar je bil tedaj Metternich že drugi dan na poti na Dunaj. Zmotil se je bodisi Zois bodisi pisec (verjetno Karnof), ki je pismo prepisal za baronov arhiv. 138 Latinsko: »omembo vélike stvari«. SR 4 - 2006.indd 767 SR 4 - 2006.indd 767 7.2.2007 11:10:48 7.2.2007 11:10:48 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 768 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december imenovanje za profesorja na ljubljanski katedri za slovenski jezik. 139 V pismu Kopi- tarju je Zois nato še pohvalil Metternichovo uglajeno vedenje in izrazil zadovoljstvo nad okrepljeno vlogo Avstrije v Evropi po Dunajskem kongresu in po sklenitvi svete alianse leta 1815: »Ob tej priložnosti sem občudoval veliko lepega dvorskega jezika, pa tudi mnogo vzvišene, resnične genialnosti in nadarjenosti. Če bo zavezniška stran obdržala premoč, lahko pričakujemo precej dobrega.« Na koncu je podobno kakor Kopitar negativno ocenil avstrijsko upravno politiko, ki je pri imenovanju uradnikov na Kranjskem dajala prednost tujcem: »Medtem pa je prihodnost naše domovine še vedno precej zaskrbljujoča, ker vse kaže, da bodo vodilna mesta zasedli s tujci, odlične domoljube in poznavalce domačih razmer pa bodo iztrgali deželi […]« 140 Zoisovo in Kopitarjevo prepričanje, da bosta v Metternichu našla pozornega so- govornika glede vprašanja Ilirije, je bilo vsekakor upravičeno, ker se je knez že od konca julija 1814 trudil, da bi cesarjevo centralistično naravnano politiko organizacije priključenih ilirskih in italijanskih dežel modifi ciral v skladu s posebnostmi in potre- bami regij in narodov v njih, pa tudi z upoštevanjem pozitivnih sprememb pod prejšnjo francosko upravo. 141 Zoisu in Kopitarju je bilo gotovo znano, da je Metternich februarja 1816 nasprotoval drobljenju nekdanjih Ilirskih provinc v stare dežele in popuščanju ozemeljskim zahtevam Ogrske na njihov račun. Prav tako jima je moralo priti na uho, da je v istem času odločno zagovarjal ustanovitev vélikega ilirskega kraljestva, ki bi obsegalo tako kakor v Napoleonovem času Dalmacijo in bi predstavljalo protiutež ruski prisotnosti na Balkanu. 142 Ta Metternichov predlog je bil del njegovih načrtov za preoblikovanje Avstrije v zvezo enakopravnih državnih enot, med katerimi bi bila tudi Ilirija. 143 Zunanji minister je torej zlahka izpolnil obljubo, ki jo je dal Zoisu, namreč o obra- vnavi vélike Ilirije pred cesarjem, saj se je njegov koncept njene ureditve skoraj popol- noma ujemal s Kopitarjevim. Pod vtisom pogovora z baronom je že 24. maja 1816 v Celovcu, torej dan po odhodu iz Ljubljane, napisal Francu I. pismo. V njem se je zopet zavzel za ustanovitev vélikega Ilirskega kraljestva, ki ga je imenoval »južnoslovanska kraljevina«. Cesarju je zatrdil, da so ga bili v tem prepričanju utrdili tudi pogovori s poznavalci, med katerimi je poimensko navedel zgolj beneškega guvernerja Petra grofa Goëssa, posredno pa seveda tudi Zoisa. Nadaljeval je z mnenjem, da bi tako oblikovana državna enota povezala katoliške slovanske narode na jugu monarhije in jih navdala s ponosom. S tem bi jih utrdila v zvestobi Avstriji in oddaljila od sosednih slovanskih narodov pravoslavne in islamske veroizpovedi. 144 Metternich je namreč tako kakor Ko- pitar predvideval postopen narodni prerod južnih Slovanov, 145 ki ga je nameraval – še preden bi ogrozil državo – obrniti njej v prid. Razloček med Metternichom in Kopi- tarjem je bil le v tem, da je Kopitarjeva idealistična avstroslavistična vizija vključevala 139 Prim. Kidrič 1929–1938: 650, 651; Kos 1988: 30. 140 Pisma Žige Zoisa, MP 84. 141 Haas 1958: 387, 388; Haas 1963: 45. Prim. Rumpler 1997: 134, 135. 142 Haas 1958: 390, 391; Haas 1963: 98, 99. 143 Haas 1958: 392. Prim. Rumpler 1997: 202. 144 Haas 1958: 392; Haas 1963: 175. 145 Prim. Haas 1963: 100; Rumpler 1997: 202. SR 4 - 2006.indd 768 SR 4 - 2006.indd 768 7.2.2007 11:10:48 7.2.2007 11:10:48 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 769 tudi balkanske pravoslavne narode, ki so bili tedaj še pod turško oblastjo. Zoisova in zlasti Kopitarjeva ideja vélike slovanske Ilirije je bila torej pravočasno upoštevana in vključena v nadaljnje Metternichove predloge preureditve monarhije, s katerimi se je ujemala. Navsezadnje je zunanji minister oba Kranjca visoko cenil. Zoisov ugled dokazuje že Metternichov obisk leta 1816. Kopitarjevo veljavo pa potrjuje Zoisovo pismo, napisano 8. oktobra 1818. V njem baron svojemu nekdanjemu tajniku čestita za dokaze spoštovanja in hvaležnosti, ki jih je prejel od kneza Metternicha ob imenovanju za korektorja revije Wiener Jahrbücher. 146 Kljub Metternichovim predlogom ureditve Ilirije, ki so morali popolnoma zadovoljiti Zoisa in Kopitarja, Franc I. ni imel posluha za oblikovanje koherentne in avtonomne ilirsko-dalmatinske državne enote slovanske narodnosti v svojem cesarstvu. 147 3. avgusta 1816, dobra dva meseca po pogovoru Metternicha in Zoisa, je bilo razglašeno Ilirsko kraljestvo. Ljubljana ni postala prestolnica, temveč le sedež ljubljanskega gubernija, ki je skupaj s še tržaškim gubernijem sestavljal novo državno enoto. V nasprotju s pred- logi Metternicha in obeh ljubljanskih intelektualcev Iliriji niso priključili Dalmacije. V nasprotju s Kopitarjevimi podatki marca 1816 so ji od Notranje Avstrije dodali le Kranjsko, beljaško in po letu 1825 celovško okrožje, zato pa so jo razširili s Čedadom, z Gradiščansko in vsaj do leta 1822 s Hrvaško južno od Save. 148 Čez leto dni, sredi junija 1817, je pisal Kopitar Zoisu zelo razočaran zaradi okr- njene velikosti kraljestva, zaradi njegovega zgolj formalnega značaja in zaradi izgube njegovega pomena za slovanstvo. Zopet je omenil govorice o samostojni ilirski dvorni pisarni, v katere uresničitev pa ni več verjel. »De Illyria quid sit futurum? Loquuntur quidem de cancellaria restituenda, sed 149 sam mislim tako […]: sicer zaželjeno, toda komaj kaj upanja.« 150 Kopitar je bil dobro obveščen. Metternich si je namreč od poletja 1817 ponovno prizadeval za večjo avtonomijo italijanskih in ilirskih dežel z ozirom na narodnosti njihovih prebivalcev. 151 Jeseni je v okviru prihodnjega ministrstva za notranje zadeve predlagal ustanovitev štirih novih narodnih kanclerskih uradov, med njimi tudi ilirskega za Ilirijo in Dalmacijo, 152 s čimer se je zopet ujel s Kopitarjevimi pričakovanji. Tudi ta predlog pa je cesar konec leta 1817 korigiral, kakor je zaradi slabih izkušenj iz prejšnjega leta slutil Kopitar: mesto ilirskega kanclerja je bilo združeno z mestom avstrijskega, tako da mu je bila – tako kakor ostalim kanclerskim mestom – namer- no odvzeta nacionalna komponenta, povrh vsega pa je ostalo nezasedeno. 153 Cesar je nepričakovano odločno zavrnil Metternichove predlagane reforme državne strukture v smeri krepitve deželnih avtonomij, ki bi po ministrovih predvidevanjih regulirale vse močnejša nacionalna gibanja in ublažile napovedujoča se trenja med narodi avstrijske monarhije. Namesto tega se je Franc I. odločil za vztrajanje pri jožefi nskih konceptih 146 Pisma Žige Zoisa, MP 89. 147 Haas 1958: 393. Prim. Rumpler 1997: 137. 148 Gl. Polec 1925: 92–126; Haas 1958: 394–396; V odopivec 2006: 31, 32. 149 Latinsko: »Kaj naj bo z Ilirijo v prihodnosti? Govorijo sicer o pisarni, ki jo je treba zopet vzpostaviti, toda«. 150 Pisma Žige Zoisa, MP 86. 151 Prim. Rumpler 1997: 200–202. 152 Haas 1958: 394; Haas 1963: 130, 131. 153 Haas 1958: 395; Haas 1963: 134. Prim. Polec 1925: 35, 36. op. 1. SR 4 - 2006.indd 769 SR 4 - 2006.indd 769 7.2.2007 11:10:48 7.2.2007 11:10:48 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 770 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december centralizma in nemške nadvlade. 154 Kopitar in Zois se problema Ilirskega kraljestva v poznejših pismih iz razočaranja nista več dotaknila. Avstroslavizem Zamisel ilirskega kraljestva, ki bi pod avstrijsko krono politično in kulturno pove- zalo južne Slovane, je Kopitar oblikoval v duhu avstroslavizma, ki ga je kot Linhartovo duhovno dediščino sprejel v Zoisovem krogu in ga pozneje razvijal naprej na Dunaju. 155 Po njegovi predstavi naj bi se središče slovanstva izoblikovalo na Dunaju, v prestolnici katoliške monarhije z relativnim večinskim deležem slovanskega prebivalstva, vodilno vlogo pri narodnem prerodu Slovanov pa bi prevzeli Slovenci. 156 Po letu 1809, ko je bila Avstrija v vojni s Francijo poražena tudi zaradi taktiziranja carja Aleksandra I., je Kopitar izostril protirusko naravnanost avstroslavizma. 157 Tako se je v pismu Zoisu 23. in 24. januarja 1809 pritožil nad majhnim zanimanjem Dvorne biblioteke za slovanske knjige in drzno zagotovil, da bi kot njen skriptor za slavistiko znal pripomoči k temu, »da bi Avstrija in medio slavitatis 158 ne zaostajala za Aleksandrom in Napoleonom v Dalmaciji«. 159 Po Kopitarjevem mnenju je dajal Dunaj s svojo brezbrižnostjo carju Aleksandru I. in Napoleonu priložnost, da s pod- piranjem slovanskih jezikov v kulturi in šolstvu Rusije oziroma Dalmacije navežeta slovanske narode nase. 160 Bolj optimističen je bil Kopitar 31. marca 1810, ko je Zoi- su napisal, da se kaže cesar južnoslovanskim jezikom »v lastnoročnih pismih zelo naklonjen (morda zaradi prihodnjih možnosti!)«. 161 V istem pismu je pojasnil, kaj je mislil s tem. Napovedal je, da bo Avstrija pridobila dežele ob Črnem morju in tako okrepila svoje slovanstvo. Nato je nadaljeval: »Pametni ljudje pravijo (iam duos ita audivi loquentes, graves viros): vultis Magyarorum contumaciam frangere, 162 dajte petim osminam ogrskih Slovanov prednost pred dvema osminama Kalmukov, kakor zahteva njihova številčna premoč!« 163 Opogumljen z znamenji cesarjevega zanimanja je Kopitar pričakoval avstrijsko širitev na jugovzhod z Napoleonovim privoljenjem, s čimer bi se zaokrožila skupnost južnoslovanskih narodov pod habsburškim žezlom kot protiutež Rusiji in Ogrski. 164 Čez mesec dni, 25. aprila 1810, so ga k novemu komentarju v pismu Zoisu spo- dbudili ugodni odmevi njegovega z avstroslavizmom prežetega članka »Adresse der künftigen slavischen Akademie« v časopisu Vaterländische Blätter: 165 »Avstrija nad 154 Rumpler 1997: 202. 155 Prim. Kidrič 1930: 100; Zwitter 1981: 329; Kos 1988: 21. 156 Prim. Jagić 1885: 134; Rumpler 1997: 190, 191. 157 Prim. Prijatelj 1911: 329. 158 Latinsko: »v središču slovanstva«. 159 Kidrič 1939: 129. 160 O vlogi hrvaškega jezika v Dalmaciji pod francosko upravo gl. Šidak 1964: 39. 161 Kidrič 1941: 147. 162 Latinsko: »(že dva sem slišal tako govoriti – pomembna moža): če hočete zlomiti trmoglavost Madžarov«. 163 Prijatelj 1911: 328, 329; Kidrič 1941: 145. 164 Prijatelj 1911: 329. 165 Prim. Prijatelj 1911: 40, op. 3, 4. SR 4 - 2006.indd 770 SR 4 - 2006.indd 770 7.2.2007 11:10:48 7.2.2007 11:10:48 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 771 vsemi, če le hoče: južni Slovani bi bili vsi naši – rajši kakor ruski – kljub verskim in jezikovnim sorodnostim, če bi jim le pokazali prijazen obraz!« 166 Štiri leta pozneje, konec aprila 1814, je ob avstrijsko-ruskih pogajanjih za uravnotežen obojestranski vpliv na Balkanu po Napoleonovem porazu z isto intenco zapisal: »Ti [Rusi] imajo sicer veliko prednost, ker nagovarjajo svoje brate po veri, zato pa je vse ostalo na strani Avstrije, če le ne bodo pozabili vsega položiti na tehtnico. […] Tudi naša nova abeceda bo učinkovala silno protirusko […]« 167 Avstroslavizem je torej Kopitar vgradil tudi v svoj načrt poenotenja slovanskega latinskega črkopisa. 1. junija 1814 je Zoisu pisal: »Slovanska abeceda bo – če bo prodrla, kakor upam – imela velike in za Avstrijo izjemno ugodne posledice. Zasluge za to pa bodo kranjske, kakor je V aša milost napovedala že pred tremi leti.« 168 Novemu črkopisu je namreč Kopitar pripisoval pomembno vlogo pri oblikovanju enotne slovanske zavesti v okviru avstrijske države. Okoli sredine maja 1816 je zadovoljno konstatiral širitev avstrijske oblasti na slovanskem Balkanu in zato dobre pogoje za uveljavitev prihodnjega reformiranega črkopisa: »Novi abecedi na najvišjih mestih niso nenaklonjeni. Kongres itd. je v to smer naredil več, kakor bi mi lahko naredili s sto pridigami. Zhlovek obrazha, Bog oberne. Gratias agamus 169 de na nasho stran.« 170 Obravnavani komentarji kažejo, da sta Zois in Kopitar pozorno spremljala do- gajanje v Evropi še posebej z ozirom na politični in kulturni razvoj slovenskih dežel. Njihovo prihodnost sta vedno videla v okviru Avstrije, kar pa ju v nobenem primeru ni oviralo pri odkrivanju slabosti njene notranje politike. Njuna zunanjepolitična pred- stava o Avstriji, monarhiji pod vlado habsburške dinastije, ki mora imeti kot porok evropskega ravnotežja in miru prvo besedo v Nemčiji, Italiji in na Balkanu, hkrati pa je njena dolžnost ščititi slovanske narode pred rusko in ogrsko hegemonijo, se je v veliki meri ujemala s sočasno Metternichovo politiko, ki sta jo zelo spoštovala. Zois in Kopitar sta kot zagovornika miru nasprotovala Napoleonovi imperialni politiki, na drugi strani pa sta z velikimi pričakovanji za južnoslovanske narode sprejela njegovo ustanovitev Ilirskih provinc. 171 Kot avstrofi la do francoske uprave Ilirskih provinc nista gojila naklonjenosti, čeprav ji nista odrekala niti legitimnosti niti nekaterih ko- ristnih ukrepov in čeprav so bili odnosi med baronom in njenimi najvišjimi predstav- niki iskreno prisrčni. Ob dogodkih, ki so neposredno zadevali slovenske dežele in še posebej slovenski jezik, pa Zois in Kopitar pogosto nista ostala zgolj komentatorja. Korespondenca namreč dokazuje, da sta v okviru svojih možnosti, ki zaradi odličnih zvez z vrhom francoske uprave Ilirskih provinc in s predstavniki avstrijskega dvora in vlade niso bile zanemarljive, večkrat dejavno posegla v prostor politike. Njuna najpomembnejša podviga te vrste sta bila usmerjanje francoske jezikovne politike v Ilirskih provincah ter prizadevanje za véliko Ilirsko kraljestvo, ki sta si ga predstavljala 166 Kidrič 1941: 157. 167 Pisma Žige Zoisa, MP 67. 168 Pisma Žige Zoisa, MP 70. 169 Latinsko: »Bodimo hvaležni«. 170 Gl. op. 132. 171 Kos 1988: 23. SR 4 - 2006.indd 771 SR 4 - 2006.indd 771 7.2.2007 11:10:49 7.2.2007 11:10:49 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 772 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december kot državo Slovencev in drugih južnoslovanskih narodov pod avstrijsko krono. V obeh primerih so Zoisovi in Kopitarjevi predlogi – ne glede na zgolj delen končni uspeh – pri več glavnih akterjih visoke evropske politike prvih dveh desetletij 19. stoletja, Metternichu, Saurauu, Marmontu, pa tudi pri Francu I. in Napoleonu, ki sta barona odlikovala s komanderskim križcem Leopoldovega reda in z viteškim redom Legije časti, fi gurirali kot ključna mnenja iz tega dela celine. VIRI Pisma Žige Zoisa: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Zapuščina Franceta Kidriča, t. e. 15, MP 1–98. LITERATURA Avgust DIMITZ, 1876: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Vierter Theil: Vom Regierungsantrit Leopold I. (1657) bis auf das Ende der französischen Herr- schaft in Illyrien (1813). Laibach: Ignac Kleinmayr in Fedor Bamberg. France DOBROVOLJC, 1964: Slovenska književnost v dobi Ilirije in odmev francoskih okupacij naših dežel v slovenskem leposlovju. Napoleonove Ilirske province. Ur. Branko Reisp in Darinka Zelinkova. Ljubljana: Narodni muzej. 79–98. Bogo GRAFENAUER, 1974: Zgodovina slovenskega naroda. V . zvezek. Začetki slovenskega narod- nega prebujenja v obdobju manufakturne in začetkov industrijske proizvodnje ter razkroja fevdalnih organizacijskih oblik med sredo XVIII. in sredo XIX. stoletja. Ljubljana: DZS. Josip GRUDEN, 1911: Spomini na Francoze. Zbornik [Matice Slovenske] XIII. 1–28. Artur G. HAAS, 1958: Kaiser Franz, Metternich und die Stellung Illyriens. Mitteilungen des Österreichisches Staatsarchivs 11. 373–398. – – 1963: Metternich, Reorganisation and Nationality 1813–1818. A Story of Foresight and Frustration in the Rebuilding of the Austrian Empire. Wiesbaden: Franz Steiner Verlag. Vatroslav JAGIĆ, 1885: Briefwechsel zwischen Dobrowsky und Kopitar (1808–1828). Berlin: Weidmann. Jože KASTELIC, 1964: Slike ob razstavi. Napoleonove Ilirske province. Ur. Branko Reisp in Darinka Zelinkova. Ljubljana: Narodni muzej. 15–21. Eleonora KERNC, 1932: Kopitar Jernej. Slovenski biografski leksikon, zv. 4. Ur. Franc Ksaver Lukman. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 496–513. France KIDRIČ, 1929–1938: Zgodovina slovenskega slovstva. Od začetkov do Zoisove smrti. Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Ljubljana: Slovenska Matica. – – 1930: Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 7). – – 1933: Marmont Auguste-Frédéric-Louis Viesse de, duc de Raguse. Slovenski biografski lek- sikon, zv. 5. Ur. Franc Ksaver Lukman. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 50–56. – – 1939: Zoisova korespondenca 1808–1809. Ljubljana: AZU (Korespondence pomembnih Slovencev 1). – – 1941: Zoisova korespondenca 1809–1810. Ljubljana: AZU (Korespondence pomembnih Slovencev 2). Korespondenca Žige Zoisa, 2004. Elektronska znanstvenokritična izdaja v zapisu XML-TEI. Izdaja 1.0. Prep. Ivan Prijatelj, prev. Edvard Vrečko, ur. Luka Vidmar. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU (http://nl.ijs.si/e-zrc/zois/MP.html). SR 4 - 2006.indd 772 SR 4 - 2006.indd 772 7.2.2007 11:10:49 7.2.2007 11:10:49 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 773 Janko KOS, 1988: Valentin Vodnik kot nacionalnopolitični pesnik slovenskega razsvetljenstva. Slavistična revija 36, 1. 13–32. Franc KRALJ, 1991: Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda (zgo- dovinski oris). Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Ur. Metod Benedik. Celje: Mohorjeva družba. 173–194. Josip MAL, 1928: Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Družba sv. Mohorja. V asilij MELIK, 1986: Ilirske province v slovenski zgodovini. Zgodovinski časopis 40, 4. 423–429. Reinhard M. G. NICKISCH, 1991: Brief. Stuttgart: Metzler (Sammlung Metzler 260). Melita PIVEC STELE, 1964: Gospodarski položaj Ilirskih provinc. Napoleonove Ilirske province. Ur. Branko Reisp in Darinka Zelinkova. Ljubljana: Narodni muzej. 65–77. – – 1986: Wilde Franz Xaver. Slovenski biografski leksikon, zv. 14. Ur. Jože Munda. Ljubljana: SAZU. 696–697. Jože POGAČNIK, 1978: Bartholomäus Kopitar. Leben und Werk. München: Rudolf Trofenik (Ge- schichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen 15). Janko POLEC, 1925: Kraljestvo Ilirija. Prispevek k zgodovini razvoja javnega prava v slovenskih deželah. I. del. Ljubljana: Založba zvezne tiskarne in knjigarne. Ivan PRIJA TELJ, 1911: Slovenščina pod Napoleonom. Ve d a I. 27–42, 125–137, 223–237, 320–336, 417–435, 584–600. Helmut RUMPLER, 1997: Eine Chance für Mitteleuropa. Bürgerliche Emanzipation und Staats- verfall in der Habsburgermonarchie. Wien: Verlag Carl Ueberreuter (Österreichische Ge- schichte 1804–1914). Ludwig SCHIVIZ, 1905: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Goriška tiskarna. Jaroslav ŠIDAK, 1964: Odjeci francoske revolucije i vladanje Napoleona I. u hrvatskim zem- ljama. Napoleonove Ilirske province. Ur. Branko Reisp in Darinka Zelinkova. Ljubljana: Narodni muzej. 37–45. Janez ŠUMRADA, 1992: Nekateri temeljni problemi Ilirskih provinc. Doktorska disertacija. Ljub- ljana. Ferdinand TANCIG, 1964: Vojne operacije francoskih in avstrijskih oboroženih sil na sloven- skem ozemlju in v sosednjih deželah. Napoleonove Ilirske province. Ur. Branko Reisp in Darinka Zelinkova. Ljubljana: Narodni muzej. 47–63. Milena URŠIČ, 1975: Jožef Kalasanc Erberg in njegov poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske. Ljubljana: SAZU. Luka VIDMAR, 2005: Elektronska izdaja dela korespondence Žige Zoisa. Znanstvene izdaje in elektronski medij. Ur. Matija Ogrin. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Studia littera- ria). 83–90. – – 2006: Omembe Josefa Dobrovskega v korespondenci med Žigo Zoisom in Jernejem Kopi- tarjem v letih 1810–1818. Slavica litteraria X, 9. 217–231. Peter VODOPIVEC, 2006: Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. Konstantin WURZBACH, 1856–1891: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, en- thaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche 1750 bis 1850 im Kaiser- staate und seinen Kronländern gelebt haben. Wien: V erlag der typografi sch-literarisch-arti- stischen Anstalt; Kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei. Fran ZWITTER, 1932: Socialni in gospodarski problemi Ilirskih provinc. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XIII, 1–4. 54–70. – – 1964: Napoleonove Ilirske province. Napoleonove Ilirske province. Ur. Branko Reisp in Darinka Zelinkova. Ljubljana: Narodni muzej. 25–36. – – 1981: Linhartova doba, misel in delo. Anton Tomaž Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ur. Bogo Grafenauer. Ljubljana: Slovenska matica. 303–350. SR 4 - 2006.indd 773 SR 4 - 2006.indd 773 7.2.2007 11:10:49 7.2.2007 11:10:49 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 774 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december SUMMARY One of the most prominent themes in the letters between Sigismundus Zois and Bartho- lomäus Kopitar, written in the period of 1808–1818, was politics. These two protagonists of Slovene literary revival, one living in Ljubljana and the other in Vienna, were very close to the contemporary sources of political information because of the great number of acquaintances among members of the Austrian and French political and intellectual elite. Fast postal connection enabled them to exchange news from Carniola and from European courts and battlefi elds in due time. Their commentaries, often written in the mixture of languages, but mainly in German and Latin, are interwoven with secret meanings, hidden names and codes, which is partly the result of the exposure of the correspondence of that time to postal censorship. Late in 1808 and in 1809 Zois and Kopitar were mainly concerned with the tension and eventually with the war between Austria and France. In March of 1809, they were exchanging the observations about the movements of the Austrian army towards Bavaria and Friuli. In early May Kopitar began to doubt the Austrian victory in spite of public opinion. In the months after Austria’s defeat in July Kopitar was describing the treaty negotiations and Zois was listing severe measures of French authorities in Carniola. Finally, in late October of 1809 Kopitar was able to write to Zois in detail about Treaty of Schönbrunn and the establishment of the Illyrian provinces. Zois and Kopitar admitted the legitimacy of French administration and deprecated the rebellions against it. However they did not approve most of its measures, e.g., the seizure of the bishop’s palace in Ljubljana, the persecution of the members of the territorial army, high taxes, etc. At the beginning, they were expecting the Slovene language to become one of the offi cial languages of the new state. Especially Kopitar was encouraged by the interest that Napoleon and his associates had shown in October of 1809 for the nations and the languages of the Illyrian provinces. Nevertheless, the subsequent letters between Zois and Kopitar indicate that they were disappointed in this matter, as they were discussing mainly how to prevent the intention of the governor August Marmont to introduce the Ragusan dialect as the main Slavic language of the Illyrian provinces. In the spring of 1810, after the wedding of Napoleon and the archduchess Mary Louise of Austria, Kopitar was reporting to Zois continuously about the stubborn belief of the Carniolan aristocrats involved in politics in Vienna that the Illyrian provinces were going to be returned to the emperor Franz I., who would keep them in the same form. As early as the spring of 1811 Kopitar predicted war between Russia and France. In the summer of 1812 he was describing Napoleon’s rapid campaign and expecting the fall of Moscow, but early in December he was aware of the signs of French defeat. After the Austrian conquest of the Illyrian provinces, Zois and Kopitar were mainly concerned with the governance of these lands. They were hoping that they would be kept in the same form, but with reinforced Slavic character. On June 1, 1814, Kopitar presented to Zois his Austro-Slavist concept of the new Illyria that would have included Dalmatia and possibly some other Slavic countries in the Balkans and would have as such opposed the Russian infl uence. Kopitar summoned Zois to support his proposal to his acquaintance Franz Joseph von Saurau, who was the court commissar of the former Illyrian provinces, and possibly to the minister of state Clemens von Metternich. It is highly possible that Zois followed his advice. In May of 1816 Kopitar again urged Zois to support the idea of the great Slavic kingdom of Illyria with the capital in Ljubljana and with its own court chancellery in Vienna, when Metternich would come to him for advice on this subject. Zois indeed presented the concept to Metternich in Ljubljana on May 23. The minister willingly took the suggestion into consideration, since it was in accordance with his domestic policy. He, in fact, wanted to establish a coherent South-Slavic kingdom (including Dalmatia) within the empire in order to integrate Catholic Slavic nations of Austria. However, the emperor rejected Metternich’s proposal. The Illyrian kingdom, proclaimed in August 1816, was reduced in size SR 4 - 2006.indd 774 SR 4 - 2006.indd 774 7.2.2007 11:10:49 7.2.2007 11:10:49 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Luka Vidmar, »Et in politicis propheta«: politični komentarji v korespondenci ... 775 (without Dalmatia) and in importance (without the capital and chancellery). In June of 1817, a disappointed Kopitar and Zois again hoped that their ally Metternich would be successful in his newest attempts to reinforce the autonomy of Illyria. In the autumn the minister proposed the establishment of four new national chancelleries, including one for Illyria and Dalmatia, but the emperor again substantially reformulated the proposal. Zois and Kopitar were observing the political events in Europe especially with regard to political and cultural development of the Slovene lands. Though always loyal to Austria, they never ceased to criticize the mistakes of its domestic policy. Their vision of Austria as a warrant of European peace and equilibrium, controlling Italy and Germany and protecting Slavic nations in the Balkans against Hungary, Russia, and Turkey, corresponds in many ways to Metternich’s policy. Zois and Kopitar did not only comment the events, but they also actively engaged in politics. Their interventions had an important infl uence on French language policy in the Illyrian provinces and on Metternich’s proposal for the Illyrian kingdom. In both cases, Zois and Kopitar were only partly successful, but their proposals were nevertheless considered by many contem- porary European politicians the most signifi cant from that part of the continent. SR 4 - 2006.indd 775 SR 4 - 2006.indd 775 7.2.2007 11:10:49 7.2.2007 11:10:49 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_21.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Powered by TCPDF (www.tcpdf.org)