-----   268    -----
O občni državni požarni zavarovalnici.
V prevdarek posebno državnim poslancem.
Ni ga skoraj dneva, da bi 8e v časopisih o novih požarih ne čitalo, kateri ljudem, kar so jim dragi elementi dosedaj pustili, neusmiljeno vpepeljujejo, ter sem in tja dostikrat — poprej še precej trdnega kmetica — popolno vničijo. 0:ta se dalje, tu in tu je bilo le toliko jih za male zneske zavarovanih, tam samo m eden — tam pa cel6 nobeden ne, kar je zares preža-lostno čuti, a še veliko britkeje pa skušati. Taki pogosti požari množijo revščino in pomanjkanje; rinejo ubogega kmetica v popolni propad , ker ne le pogorel-cem , nego tudi drugim z vsakovrstnimi davki na vse strani preobloženim sodeželanom sitnosti in neprijetnosti napravijajo. — O takih prilikah kličejo se usmiljena srca na pomoč — za miiodare. A koliko jih je pa tacib, da bi pri najboljši volji in usmiljenosti mogli svojim onesreČenim sobratom v današnjih kritičnih denarnih zadevah tudi v resnici kaj pomagati? Malo, krvavo malo!
Pri tako pogostih požarih ne trpe pa le pogorelci in sosedje sodeželani, nego tudi država sama. — Kako mora oni, kojemu je plamen vse imenje popolnoma uničil, a je poleg tega še zadolžen tako, da ne more več svojih poslopij pozidati, še dalja davke plačevati, ker sam popolnoma na beraško palico pride?
Reklo se bode: naj se pa vsakdo proti ognju zavaruje ! Res je — ali koliko ljudi je zavarovanih, kateri uže morebiti 30 — 40 let svojo zavarovalnino zmerom redno plačujejo; pride pa izredno slaba letina, pomanjkanje denarja, bolezen v hišo, oddaljenost od do-tičnega agenta — pozabljivost, — obrok vplačevanja se morebiti za kake dni zamudi, med tem pride požar, in — pogorelec — ne dobi ničesa , kar se je letos tukaj dvema revežema pripetilo, od katerih je posebno eden popolnem in skoraj gotovo za vselej razdejan.
Hvala Bogu, je še nekaj zavarovalnic, katere so solidne in zanesljive, na pr. Slavija v Pragi, „Donau", vzajemna zavarovalnica v Gradcu, pestanska in pa tržaška ,,Riunione Adriatica di sicurta", katere se pa vse svojih pravil točno drže, kar tudi mora biti, ter izplačujejo zavarovane premije le tistim zavarovancem, kateri so letni donesek o pravem času vplačali. A to so pa tudi le privatni zavodi, do katerih ljudstvo posebno po — znanem krahu — posebnega zaupanja nima in ga imelo ne bode, tem manj, ker ima o pokojni ,,Sloveniji" grenke in žalostne skušnje. Oplašili so pa tudi leta 1873. sleparski agenti neke italijanske — v našem cesarstvu ne priznane zavarovalnice — „Unione" tukajšnje ljudstvo, kateremu   so  na tisuče forintov izsrkaii  ter jih  v bla-
___    269    -----
ženo deželo „irredentovcev" za zmerom odnesli, tako, da tudi do poštenih zavarovalnih zavodov pravo zaupanje vedno bolj gine, in to tem bolj, ker so privatni, kar se mu pa ne more v greh in zel6 šteti.
Reči se mora, da država sama za kmeta in pa za obrtnika vse premalo skrbi.
Ker je novemu državnemu zboru — oziroma državnim poslancem, uže več silo važnih reči naročenih, katere naj bi se postavno zagotovile in vresničile sklepanjem državnega zbora, toraj , ali bi ne bilo tudi na nujnem in pravem mestu gledč vsakovrstnega zavarovanja, osobito proti ognju kaj stalnega in zdatnega vkreniti?
Neobhodno potreba je tudi postave, po kateri bi se moral vsak, kdor ima kaka poslopja ali druge ognju podvržene reči, ter davek plačuje ali pa stalno službo ima, zavarovati. Zavarovalnica taka naj bi bila splošna državna, pod nadzorstvom vladnim. Zavarovalni agenti naj bi bile vse c. kr. davkarije po celi državi, katere bi zavarovalnino pobirale , a unesrečencem pa do-tične premije izplačevale. Zavarovalnina naj bi se z davki vred pobirala — za zavarovalnično blagajnico, katera naj bi se v jeseni vplačevala, kadar se poljski in drugi pridelki pospravijo in ljudem „nervus rerum" toliko priglavice ne zadaja, nego o drugih letnih časih. Zavarovalnina naj bi se tudi onesrečencem izplačevala, ako jih nesreča pred uplačanjem dotiČnega zneska — za isto leto zadene.
Taka splošna c. k. državna zavarovalnica *) bila bi gotovo na krepkih nogah — trdna — do katere bi ljudstvo popolnoma zaupanje imelo. In, ko bi moral po postavi vsakdo zavarovan biti, bili bi tudi letni zavarovalni doneski tako neznatni, da bi male soldke v ta namen vsakdo prav lahko pogrešal, a pomagano bilo bi pa vsakemu onesrečencu brez tuje pomoči, brez milodarov tako, da bi mu ne bilo treba zavoljo nesreče milega domovja zapustiti, ter se od svojega kraja v vseh  nadlogah in pomanjkanju z beraško   palico ločiti.
Ne le občine, ne le dežele, nego cela država bila bi na koristi od takega splošnega državnega zavarovalnega zavoda!
Naj bi toraj to reč modri in učeni gospodje, oso-bito pa novoizvoljeni državni poslanci temeljito premislili in prevdarjali, ter slednjič do — za splošni blagor ljudstva in cele države — prekoristnega rezultata reč doveli! V uzajemnosti in edinosti je moč — a v posameznostih pa — razpad !
Res je, da bi dosedanji solidni zavarovalni zavodi proti splošnemu konkurirati ne mogli, a nič ne de — kolo časa se vedno vrti — toraj naj bode tudi v tem obziru napredek 1
Prem 14. avgusta 1859.
Matija Rant, narodni učitelj.
*) Tako jako koristno državno posilno zavarovalnico je uže pred mnogimi leti občni zbor družbe kmetijske kranjske pod predsedstvom svitlega nadvojvode Ivana vladi priporočal in dr. Bleiweis je tadanjemu ministru • baronu Bachu na Du-naji osebno na srce pokladal njeno napravo, al ta zadeva ni našla takrat zaželjene rešitve*                                         Vred,