Janko Jeri
Beseda tujih avtorjev
O strukturalizmu in Mukaf ovskem
Strukturalizem po svojem izvoru ni iznajdba naših dni, ampak sega nazaj do Goetheja in Humboldta (kakor pravi sodobni strukturalist Claude Levi-Strauss), niti ni kakšna enotna filozofija, ampak bolj poseben metodološki vidik, katerega temeljna značilnost je metodološka prioriteta celote nad njenimi deli. Strukturaliste iz raznih znanstvenih in filozofskih področij druži teza, da je med celoto in vsoto njenih delov kvalitativna razlika. Celota se npr. razlikuje od mehaničnega sestava delov po svoji funkcionalnosti. Strukturalistično metodologijo najdemo v sociologiji (npr. Durkheim), v psihologiji (Dilthev) in v tako imenovani celostni psihologiji (VVertheimer, Koffke, Kohler itd.).
Morda se je strukturalizem najbolj plodno uveljavil v lingvistiki in estetiki. Med različnimi šolami te smeri je imel sorazmerno velik vpliv in mednaroden odmev med obema vojnama tako imenovani praški lingvistični krožek, ki ga je leta 1926 ustanovil prof. Vilem Mathesius, njegovi sodelavci pa so bili Jan Mukafovski, R. Jakobsen, B. Trnka in drugi. »Proti prevladajočim nazorom mladogramatične šole z njenim opisnim historizmom so postavili ob naslonitvi na ideje de Saussura in Boudouina de Courtenaya sinhronični vidik, stališče dinamičnega, funkcijskega sistema, združenega z živim predivom notranjih odnosov« (K. Chvatik). Ko je v tridesetih letih nastala polemika med češkimi avantgardnimi pesniki in pisatelji in J. Haller-jem, urednikom revije Naša reč, ki je kritiziral pesniški jezik s konservativnega stališča (ni se strinjal z jezikom Nezvala, Vančure itd.), se je v spor vmešal tudi praški lingvistični krožek s ciklom predavanj, ki so kasneje izšla kot samostojen zbornik. Tu je J. Mukafovski odločil spor z mojstrsko razpravo »Spisni jezik in pesniški jezik«, v kateri je ostro razmejil dvojno funkcijo jezika, in sicer 1. kot sredstvo za sporazumevanje in sporočanje, in 2. kot sredstvo za doseganje estetskega učinka. S tem »funkcionalističnim« prijemom je opredelil novo pojmovanje jezika na področju literarne znanosti in estetike.
J. Mukafovski (roj. 1894) — osrednja osebnost češke strukturalistične literarne znanosti in estetike — se je v praškem lingvističnem krožku seznanil z dosežki ruske formalistične šole, pa tudi s fenomenologijo, neopo-zitivizmom in marksizmom. (V krožku so kot gostje predavali npr. E. Husserl
192
Estetska norma
o fenomenologiji jezika, R. Carnap o logični sintaksi, L. Landgrebe o pojmu pomenskega polja, estetika E. Utitz, F. X. Salda ter marksista J. Honzl, B. Vaclavek in drugi.)
Značilno za celotno delo J. Mukarovskega je, da je izhajal iz konkretnih raziskovanj češke poezije in proze, in se prek empiričnih raziskav dokopal do temeljnih estetskih kategorij. Filozofsko izhaja iz Herbartovega estetskega formalizma, ki ga je med drugim obogatil za dialektični metodološki princip. Tako je prav osrednji pojem njegove estetike — pojem strukture — zgled dialektičnega pojmovanja: »Pojem strukture temelji na notranjem poenotenju celote z vzajemnimi odnosi njenih delov, in to ne samo pozitivnih odnosov — skladnost in soglasnost, ampak tudi negativnih — nasprotja in protislovja.« (J. Mukafovski: Poglavja s češke poetike, I. del.)
Čeprav se je v petdesetih letih pod pritiskom vulgarne idanovske estetike odpovedal svojim nazorom, pa današnja avantgardna generacija čeških filozofov in estetikov (R. Kalivoda, J. Zumr, K. Chvatik itd.) čedalje bolj spoznava modernost in aktualnost njegove misli.
Skromen prikaz njegovega znanstvenega prijema kaže tudi majhna razprava o estetski normi, ki jo je napisal Mukarovski kot prispevek k 9. mednarodnemu filozofskemu kongresu v Parizu 1937. leta.
F. Jerman
193