

KORISTKA

Povest.

Ponatis iz ..Slovanskega Naroda".

V Ljubljani, 1905.

Natisnila in založila »Narodna tiskarna”.


L

Koristka.

Povest.

Ponatis iz ,,Slovenskega Naroda' 1 .

V Ljubljani, 1905.

Natisnila in založila ..Narodna tiskarna*.


I.

Na velikonočno nedeljo leta 1881.
je sedel solicitator Anton Kobe v svoji
sobi v prvem nadstropju stare, blizu
cerkve Sv. Florijana stoječe hiše, in
je iz raznih papirjev sestavljal nekak
račun. Upadlo njegovo lice je imelo ta
dan izraz tihega zadovoljstva in ko je
naposled končal svoje delo, ko je še
enkrat pregledal vse številke in se pre¬
pričal, da jih je pravilno seštel, si je
veselo smehljaje mel koščeni roki in
začel nenavadno živahno hoditi po svo¬
jem revno opravljenem prebivališču.

„Še  1800 goldinarjev in vse bo v
redu".

Odprl je okno. Spomladanski vonj
in zrak sta napolnila sobo in Anton
Kobe se je postavil tik okna, da bi se

1

2

nasopel tega zraka in tega vonja, prav
kakor dela človek, kadar si na po¬
seben praznik privošči kak nenavaden
užitek.

„Tako mi je pri srcu, kakor da
me je prišla obiskat mladost" si je mi¬
slil Anton Kobe, ko je korakal po sobi
gor in dol. Obšla ga je bila nekaka
samozavest in bilo mu je voljno pri
srcu, kakor v mladih dneh.

„Še 1800 gld. in pasijonska pot
mojega življenja bo končana."

Naslonil se je na okno prav ši¬
roko in gledal na ulico, ki je bila ta
dan polna praznično oblečenih ljudi.
Vse je hitelo v cerkev in na Šetnjo.
Videti je bilo vse polno novih oblek,
vsi obrazi so bili veseli, slišalo se je
živahno kramljanje in glasen smeh. Le
malo časa je gledal Anton Kobe te
pestre, vedno menjajoče se prizore.
Ostal je pri oknu, ali njegov duh je
pobegnil v daljavo, je prehodil gore in
vode in se je mudil daleč gori na se¬
veru ob ruski meji. Zdelo se mu je,
kakor da se je razdelila megla pred
njim in da je zagledal veliko mesto, ki
je vse žarelo v sijaju dopoldanskega

3

solnca. Lepo je bilo to mesto. Pred
cerkvijo se je kar trlo ljudi.

Zdaj je prišel iz te velike, mo¬
gočne cerkve mlad oficir, vodeč ob roki
belooblečeno dekle z vencem v laseh.
Ko je prišel po cerkvenih stopnicah,
je vzdignil glavo, pozdravil z roko čez
vse hribe in nekaj zaklical. In ta glas
je preletel vsa gorovja in je dosegel
Antona Kobeta. Prav natančno je za¬
slišal Anton Kobe ta glas:

Zdaj je končano trpljenje, brat
moj zvesti, — zdaj je prišel vstajenja
dan!

Anton Kobe je sklonil glavo in za
trenotek mu je blaženstvo prevzelo
srce. A koj nato se je stresel po
vsem životu, kakor bi ga bila napadla
mrzlica. Podoba, ki jo je bil gledal v
duhu, je izginila. Zamižal je, misleč,
da se še enkrat prikaže, a ni se pri¬
kazala več.

Trudno in leno je vstal od okna.
Z njegovega lica je izginil izraz zado¬
voljnosti, namesto njega se je pojavil
izraz resignacije.

„Še 1800 goldinarjev — to je 60
mesecev ali celih pet let.“

1*

4

Sedel je zopet za mizo, naslonil
je sivo glavo ob suhi roki in se za¬
mislil tako, da ni slišal, ko so se od
prla vrata in je v sobo stopila postarna
njegova gospodinja vdova orožniškega
postajevodje Rozmana.

„Kaj mislite celo danes doma
ostati, gospod Kobe ?“ je vprašala žena
„Tako lep dan je, vse hiti z doma, vi
pa tičite zopet pri svojih papirjih. Pri¬
voščite si vendar malo počitka. Saj je
že skoro enajst ura“.

Ta ogovor je prebudil starega so-
licitatorja iz njegovih misli. Oblekel se
je naglo in ko je v stari salonski
suknji in s sumljivo svetlim cilindrom stal
pred svojo gospodinjo, je ta kar za¬
vzdihnila in polglasno šepnila:

„Prav postaven gospod ste še, prav
postaven gospod 11 .

Toda Anton Kobe se ni zmenil za
ta vzdih, nego je stopil v sosednjo
sobo, v kateri je stanovala gospodinja
s svojima hčerama. Soba je bila majhna
in temna in beraško opremljena. Iz
sobe so vodila vrata naravnost v tesno
kuhinjo.

5

„Želim vam veselo alelujo, gospo¬
dična Olga" je rekel solieitator, ko je
stal na pragu kuhinjskih vrat.

„Hvala“ se je culo skoro nejevoljno
iz kuhinje in potem je nastal molk.

„Ali ne greste nič na izprehod?"
je čez nekaj časa vprašal Kobe.

„Ne“.

Kobe je previdno položil svoj ci¬
linder na posteljo in se usedel k mizi.

„Danes ste pa zopet kratkih be¬
sedi" je rekel dobrovoljno in se igral
s svojo palico, kateri je moral vsak
dan celo uro drgniti ročaj, da ni iz¬
gubil svojega bleska. „Ali nečete iti z
mano malo na izprehod?"

Iz kuhinje je stopilo vitko dekle,
lepih sivih oči in bogatih kostanje¬
vih las.

„Nikar me ne dražite, gospod
Kobe" je rekla Olga z vidno jezo. „Saj
veste, da take .dni ne grem več na
cesto. Za ves svet ne bi šla".

„Zakaj ne? Jaz vas kratkomalo
ne razumem. Prej ste prav radi Šli —
zdaj nekaj mesecev pa vas ni več
spraviti z doma. Ali se morda moje
družbe sramujete?"

6

Olga je naglo pristopila h Kobeta
in mu položila roko na ramo.

„Nikar tega ne mislite/ Vsa trp¬
kost je izginila iz njenega glasu in
skoro mehko se je glasilo, ko je zatr¬
jevala Kobetu, da mu je hvaležna za
njegovo prijazno povabilo in za vse
ljubeznivosti, kar jih ji je izkazal.

„Povejte mi odkritosrčno, zakaj ne
marate iti“. Kobe je prijel Olgo za roke
in ji vprašajoče zrl v oči, a ker ni dobil
odgovora, je ponovil svoje vprašanje.

„Sram me je, sram me je pred
ljudmi' 1  se je zdaj izvilo Olgi iz prsi.
Poznalo se je, s kako težavo je spra¬
vila to priznanje s srca, kako bolest ji
je to provzročilo. Glas se ji je tresel
notranje vznemirjenosti, ko je nadalje¬
vala. „Vi ne veste, gospod Kobe, kako
me je bolelo, ko so zadnjič šli neki
študentje za nama po drevoredu in de¬
lali svoje opazke. Vi jih niste slišali,
a jaz sem ujela vsako besedo in vsaka
me je spekla kakor živ ogenj “.

Olga je sedla poleg Kobeta. Spo¬
min na zasmehovanje v drevoredu jo
je razgrel in lica so ji zažarela, ko je
razburjeno nadaljevala:

7

„Poglej to šivankarico", so se
norčevali študentje; »poglej ta klobuk",
je siknil eden. „In te čevlje", se je
smejal drugi; »vprašaj jo no, katera
modistinja jo oblači", se je rogal tretji.
»Morda gre na kako maškarado". Tako
in enako so govorili, seveda nalašč
tako glasno, da sem jih morala slišati.
Ves čas so hodili za nama in brili
norce. Ne morem Vam povedati, kaj
sem takrat trpela, kako me je bilo
sram. Najraje bi se bila v zemljo
pogreznila, ko sem zapazila, da se mi
tudi drugi ljudje posmehujejo."

Razburjenje je Olgo prevzelo tako,
da se je razjokala. Naslonila je roke
na mizo in položila je nanje glavo ter
tiho ihtela. Kobe je bil tako presene¬
čen, da ni vedel, kaj bi storil. Rahlo
je Olgo pogladil po laseh. Obšlo ga je
iskreno usmiljenje in rad bi mu bil dal
izraza, a ni našel pravih besedi in je
zato molčal.

»Tisti dan sem se zaklela, da ne
grem več med ljudi, nikdar več, dokler
ne bom imela primerne obleke", je po
daljšem molku izpregovorila Olga in si
otrla solze. »Vi si ne morete misliti, kako

8

jih zdaj sovražim te bogate ljudi. Naj
se valjajo v razkošju, a čemu se iz
revščine očitno norca delajo. Šele zdaj
čutim, kaka krivica vlada na svetu.
Tem ljudem ni dovolj, da so imoviti
in srečni, ni jim dovolj, da so lepo
oblečeni, da so siti in da lahko uživajo
vse sladkosti življenja. Menda jim ne
gre nič v slast, ako ne morejo zasme¬
hovati bede, gaziti po drugih ljudeh,
ter jih trpinčiti in teptati njih čuvstva.
To mora biti zanje poseben užitek. Ah,
ko bi jim ga mogla zastrupiti".

„Olga — nikar tako," je tolažil
Kobe, ki so ga strastne besede Olgine
spravile v veliko zadrego. „Lejte, jaz
sem tudi siromak, velik siromak, a
tako vendar ne sodim o ljudeh. Niso
vsi enaki".

„Vsi so enaki, vsi brez razločka,"
je z nekako divjo energijo rekla Olga.
Poglejte, kamor hočete, povsod vidite
isti prizor. Kdor more, tlači in izko¬
rišča svojega bližnjega in če more, mu
izpije celo srčno kri. Zalarica, pri ka¬
teri šivam, mi plačuje 30 krajcarjev
na dan in zato ji moram delati po 12
ur. -Ali ni to krivično, ali ni to vnebo-

9

vpijoče? In tako se godi tisočim in
tisočim. Kadar se zmislim na to, vse¬
lej se spomnim tistega norega krojača,
tistega rdečebradega Železnika in nje¬
govih naukov. Časih sem se mu sme¬
jala, ko je pravil, da se mora zvrtati
do sredi zemlje luknja, jo napolniti s
smodnikom in ga užgati; zdaj pa se
tudi meni dozdeva, da ima nori krojač
prav“.

Ta izbruh dolgo premagane srdi¬
tosti in težko pritajevanega sovraštva
je bil tako elementaren, da je staremu
solicitatorju zastala sapa. Tudi on je
poznal bedo, tudi njega je prej¬
šnje dni dostikrat obšlo neznansko
hrepenjenje po udobnejšem in pri¬
jaznejšem življenju, ali premagal in
udušil je sčasoma vse želje, in pre¬
našal svojo usodo z neko filozofsko re¬
signacijo. Koliko muk je bil pretrpel,
predno je zadobil ta notranji mir, tega
ni nihče slutil in zato se ni nihče me¬
nil. Zavedel se je, da je bil nekoč po¬
doben sokolu, ki se smelo zapodi nebu
pod oblake; zdaj se je zavedal, da je
podoben ptiču, ki so mu postrigli pe-
roti. Ni se več upiral usodi in ni revol-

10

tiral. Le kadar je izmučen in utrujen
od dela posedal v večernih urah v svoji
sobi, je delal neizvedljive načrte, kako
bi vse razmere na svetu spremenil in
zagotovil vsakemu človeku enak delež
na pozemski sreči. A smejal se je sam
tem svojim načrtom, dasi mu je bilo
to zidanje zlatih gradov v oblake raz¬
vedrilo in tolažba. Doslej je vedno mi¬
slil, da sta z Olgo, s katero je dosti¬
krat govoril o teh stvareh, precej ena¬
kih nazorov; danes je spoznal, da temu
ni tako, da sta Olga in on docela raz¬
lični naravi.

„Ta je rezljana iz drugačnega
lesa, kakor jaz“, si je mislil stari soli-
citator, „ta si pribori svoj prostorček
pod solncem ali pa pogine v blatu.“

Tiho se je poslovil od Olge in šel
v Lattermanov drevored. Okrog njega
je šumelo življenje. Navadno se je rad
gibal med temi množicami, ali danes
kar ni mogel gledati veselih in srečnih
obrazov. Prešerna živahnost ga je spo¬
minjala, da je na tisoče ljudi, ki se ne
morejo veseliti; glasni smeh ga je jezil
prav tako, kakor brezskrbno kramljanje.
Videlo se mu je, kakor da je tujec

11

med tujci. Obšlo ga je bridko spo¬
znanje, da s svojo ponošeno suknjo in
s svojim oguljenim cilindrom pravza¬
prav ne spada med te praznično oble¬
čene ljudi, in da s svojim čemernim
obrazom kazi to pestro sliko. Pri tem
je vedno plaho opazoval, če mu se kdo
ne posmehuje, in vsak čas se je ozrl
da vidi, kdo da gre za njim, boječ se
porogljivih opazk. Ponižno se je umi¬
kal vsakemu človeku in devotno po¬
zdravljal znane ljudi, prav kakor bi
hotel prositi odpuščanja, da si je do¬
volil, priti v drevored. Naposled je
skoro beže zapustil promenado in se
po samotnih potih in ovinkih vrnil v
mesto. Šele v šentjakobskem okraju, v
katerem je prebival že pol stoletja, si
je nekoliko oddahnil. Tu med starimi
nizkimi zanemarjenimi hišami, kjer je
poznal vsakega Človeka, kjer je bilo
zavetišče revščine, tu se je čutil doma¬
čega, tu se ni bal ne zasmehovanja, ne
ponižanja.

Mogočno je stala pred njim cerkev
sv. Jakoba. Opoldansko solnce se je
svetlikalo v njenih oknih in vse po¬
slopje je žarelo pomladanske toplote.

Kobe sicer ni bil veren človek, ali v
to cerkev je vendar večkrat prišel, če¬
tudi le za nekaj trenotkov, kadar je
pač prilika nanesla. Ta cerkev mu je
bila kakor ljuba dobra znanka izza
mladih let, kateri se zdajinzdaj napravi
kratek obisk, če pripelje človeka ravno
pot mimo njenega stanovanja. Toda
danes ni napravila cerkev nanj prijaz¬
nega vtiska kakor drugekrati. S tem¬
nimi pogledi jo je motril nekaj časa in
se naprej grede večkrat nanjo ozrl.
Naposled je grozeče dvignil proti nji
pest in ustne njegove so šepetale brez-
zmiselne, bogokletne besede.

„He, Kobe, vzorni državljan, kaj
ti pa je? Ali hočeš mar začeti vojno
proti sveti naši materi katoliški cer¬
kvi ? “

Kobetu je bilo, kakor da ga je ta
glas hipoma streznil. Ni se obrnil, saj
je po glasu spoznal zapitega pesnika
in časnikarja Lipeta, ki je stal za njim.
Navadno se ga je ogibal. Sramoval se
je, občevati z njim javno, ker je bil
Lipe zanemarjene vnanjosti. Ali danes
se mu je zdelo, da mora kljubovati
vsem ljudem, in pokazati, da se čuti

13

solidarnega s tistimi, ki jih takozvana
dobra družba ne trpi med sabo.

„Ako dovoliš in ako ti ni nepri¬
jetno, te spremim do doma" je rekel
Lipe nekoliko malicijozno. Vedel je, da
ga Kobe na ulici ni rad poznal in hotel
ga je podražiti.

„Le pojdi, prijatelj, le pojdi", je
mirno in prijazno odgovoril Kobe. „Saj
imava isto pot. 11

Lipe je bil osupel in si ni znal
tolmačiti te spremembe. A šel je zado¬
voljno s Kobetom.

„Danes bomo zopet na kredit obe¬
dovali 11 , je med potoma pripovedoval
Lipe. „Cela banda bo danes zbrana
doma. To se že dolgo ni zgodilo. 11

„Kaj ste zopet brez denarja 11 , je
vprašal Kobe. „Saj sem včeraj videl,
da ste imeli nekaj bankovcev."

„Da — imeli! Pa so že šli! Vsi
so šli! Ej, noč je. pač dolga, ljubi moj
Kobe, sicer pa sploh ni toliko denarja
na svetu, da bi ga mi ne mogli zapra¬
viti."

»Končno bo res potrebno poklicati
živinozdravnika, da vam preišče mo¬
žgane in dožene, če ste že zdrave pa-

14

meti“, je smehljaje pripomnil Kobe,
potem pa resno dostavil: „Sicer pa
— kdo ve, če nimate prav in če ni¬
sem jaz edini slaboumnež vse naše hiše."

»To je gotovo, to je popolnoma
brezdvomno“ je vpil Lipe in mahal z
rokami. »Ti Kobe si naravnost vzor
vseh vzornih bedakov, ideal slaboum¬
nega človeka, lahko se reče brezma¬
dežen nosorog. Mučiš se in stradaš in
delaš vse noči. In čemu ? Da odplaču¬
ješ dolgove lahkomiselnemu bratu, ele¬
gantnemu gospodu oficirčku, ki obira
fazane in jih zaliva s šampanjcem.
Kdor se tako žrtvuje, je bedak in tak
bedak si ti, Kobe, največji bedak, kar
jih je  pod božjim solncem."

Kobe je sklonil glavo na prsi in
globoko zavzdihnil.

»Res je, vse je res. Se 1800 gol¬
dinarjev ali 60 mesecev ali pet let.“

Prišla sta bila do doma. Že v veži
sta slišala tulenju podobno petje, vmes
pa jezno ragljanje stare gospodinje.
Lipe se je zadovoljno nasmejal.

»Eden je bil gotovo srečen 1 ' je
rekel Kobetu, »eden je gotovo prinesel
kaj denarja — torej bomo zopet živeli."

15

Skočil je po stopnicah v prvo nad¬
stropje, kjer se je zaletel v gospodinjo,
potem pa naprej v podstrešje.

Tam je bila zbrana precej velika
družba. Na sredi postelje je stalo več
Štefanov vina, okolo postelje se je
gnetlo sedem mladih mož, ki so hoteli
vsi hkrati dobiti v roke edini kozarec,
ki so ga imeli. Prepirali so se, in se
smejali, vpili in vmes peli, a ko se je
na vratih prikazal Lipe, so zagnali
nprav huronski krik.

„Lipe, pojdi pit! Lipe dobi zdaj
prvi kozarec 1 Lipe, ali si prinesel kaj
denarja ?“

Lipe je najprej izpraznil ponudeni
mu kozarec potem pa s tužnim obra¬
zom naznanil, da ni prinesel nič de¬
narja.

„Dve uri sem ga pestil, tega sta¬
rega skopuha,“ je pripovedoval, „a niti
krajcarja nisem izprašal iz njega. Gro¬
zil sem mu, da prestopim k drugi veri,
rotil sem se, da se zapišem hudiču, a
nič ni pomagalo. Kuharici sem se tako
smilil, da se je jokala, a stari se ni
dal omehčati. Tako lepo sem govoril,
da mi je kuharica darovala iz same

16

ganjenosti dva kosa potice, eno klobaso
in škatljico žveplenk.

Lipe je bil v službi pri klerikal¬
nem listu. Ker je ves zaslužek sproti
zapravil, mu je stari župnik, ki je imel
pri listu prvo besedo, dajal plačo sproti
za vsak dan. Po goldinarju je dobival
Lipe vsak dan, ali izhajati ni mogel.
Lipe je tako pogostoma operiral s pred
ujmi, da mu stari župnik časih po več
tednov ni dal ničesar in v tistih tednih
je bil Lipe najhujši sovražnik katoliške
cerkve ter je po vseh krčmah prisegal,
da provzroči razkol na Slovenskem.

Lipe je bil položil potico, klobaso
in žveplenke na posteljo in potem
vprašal prijatelje, če so prinesli kaj
denarja.

,.Ničesar ni bilo dobiti/ 1  je pripo¬
vedoval eden izmed njih. „Vse smo
obhodili, a danes je tako velik praznik,
da ni nikogar doma. 11

„In kako ste si potem pomagali? 11

„Sodar je bil tako velikodušen in
nas je rešil. Žrtvoval je tiste tri debele
knjige o sferični astronomiji, ki jih že
celo leto študira, pa jih še ne razume.
S tremi knjigami napoji deset žejnih

17

ljudi. Knjige smo namreč pri Lozarju
zastavili za tri Štefane vina.

Lipe je pristopil h kodravemu So¬
darju, ki je vedno ležal na trebuhu na
svoji postelji, kadar ni hodil, in ki je
celo leže pisal. Z veliko grandeco mu
je ponudil roko.

„Prijatelj“ je rekel, »sprejmi mojo
zahvalo za ta dokaz požrtvovalnosti.
Za revanšo si lahko vzameš polovico
žveplenk.“

Sodar se je počasi zvalil s svoje
postelje in slovesnim glasom rekel:

»Izberi si sam poleno, katero ti zdaj
v glavo vržem; konec je tvojim hudo
delstvom in udarila je tvoja zadnja ura/

Sodar je zgrabil zajca, ki je ležal
pod posteljo ali v tistem hipu ga je
tudi že vrgel na stran. Doli na stopni¬
cah je zadonel vojaški trumbi podoben
glas, zvenel je zategnjeno kakor kak
signal, ali stanovalci podstrešja so na¬
tančno razločili to povelje. „Jee-st“ je
bila zaklicala gospodinja in kakor tolpa
izstradanih volkov se je družba zapo¬
dila po stopnicah dol.

Pri vdovi Rozmanovi so stanovali
različni ljudje, a vsi so obedovali

2

18

skupno v Kebetovi sobi. Menjavali so
se pogostoma. Kredit je bil omejen.
Kdor osem dni ni plačal stanovanja,
je moral iz hiše, obedovati na upanje
pa je mogel vsakdo samo trikrat. Ta
dan je sedela kaj čudna družba okrog
mize ter z neverjetno slastjo použivala
neverjetne množine slabega obeda. Stari
solicitator je z neko ginjenostjo motril
te mlade ljudi, ki so nosili svojo bedo
lahko in brezskrbno ter bili veseli in
razposajeni, dasi nobeden ni imel ko¬
ličkaj spodobne obleke in ni vedel, kje
bo drugi dan spal in s čim se bo pre¬
živel. Poleg gostobesednega pesnika in
časnikarja Lipeta je sedel nerodni
Sodar, ki se je imenoval privatnega
učenjaka. Prevajal je izbrano dolgo¬
časne ruske romane na slovenščino in
pisal politične članke, ki so imeli to
posebnost, da je bil ves članek zve-
rižen v en sam stavek. A tako je delal
samo, kadar je bil lačen, sicer se pa
ves dan ukvarjal z najtežjimi matema-
tiškimi, astronomiškimi in geometriškimi
problemi. Edina srčna želja njegovega
življenja, edini smoter njegovega vsega
hrepenenja je bilo blamiranje srednje-


19

šolskih profesorjev. Izdeloval je dija¬
kom naloge, a če je količkaj mogel, jo
je tako zasukal, da je profesorja ujel
v svojo past. Če je profesor tako na¬
logo spoznal za pogrešeno, mu je Sodar
pismeno dokazal njegovo zmoto in to
je bil potem njegov triumf. V družbi je
bil dalje skoz in skoz histeričen, bled in
nervozen mladenič markantnega obraza
z imenom Jaklič. Izgledal je kakor
dekadentni sin kakega patrieija. Svoj
kruh si je služil z retuširanjem in s
slikanjem portretov, a največkrat ni
zaslužil niti za suhi kruh. Poleg njega
sta sedeli Olga in njena starejša sestra
Matilda in nekaj izgubljenih študentov,
ki so se imenovali literate, ker so zbi¬
rali za Lipeta novice in zlagali pesmi
ter pisali povesti, ki niso nikdar ugle¬
dale belega dne.

Na Sodarjeve knjige kreditirani
Štefani vina so bili kmalu izpraznjeni
in sedaj je družbo minila tudi razpo¬
sajenost in zgovornost. Staremu solicita
torju so se tovariši smilili in dasi je bil
sicer do skrajnosti štedljiv, ker ga je
trlo breme bratovih dolgov, je napravil ta
dan izjemo in žrtvoval nekaj goldinarjev.

2*

20

Vriskaje je družba vzela njegovo
naznanilo v vednost. Matilda je pogra¬
bila steklenice in stekla po vino. Kobe
se je komaj ubranil prijateljev, ki so
ga hoteli po vsi sili objemati in polju-
bovati.

„Pustite, pustite,“ je stokal Kobe,
ko se je otresel mladeničev, ki so se
mu bili obesili okrog vratu. »Saj mo¬
ramo držati skupaj. Izobčenci smo! Za
nas ni prostora v meščanski družbi.
Jaz sem se sicer uklonil pritisku usode
in sem se dal vpreči v stalni eksisten¬
čni jarem — ali vendar čutim, da spa¬
dam k vam. Moje srce je pri vas, iz¬
občencih, in pri vas tudi ostane vse
žive dni/

Lipe je bil medtem izpraznil tretji
krožnik krompirjeve salate. Obrisal si
je redke brke, o katerih je Sodar trdil,
da mu vise dol kakor bolnemu prešiču
rep, potem pa z nekako togoto za¬
klical :

»Kakšni izobčenci smo mi? Kdo
nas ne trpi? Jaz sem bil stalno name¬
ščen cesarski uradnik, pa sem se pro¬
stovoljno odpovedal, ker nisem hotel
služiti vladi, ki dela Slovanom sovražno

21

politiko. Vsak izmed nas bi lahko ži¬
vel v tisti takozvani dobri družbi, ako
bi le hotel. A mi tega ne maramo.
Jaz in mi vsi imamo svoje ideale,
svoje narodne, politiške, literarne, ver¬
ske in socijalne ideale — —“

„0, da,“ se je rogal Jaklič »ide¬
alov imamo še več, kakor mlad pes
bolha. “

Vsi so Čutili, da se zdaj vname pre¬
pir. Matilde niso zanimale te brezplodne
razprave, ki so časih trajale po več
ur, zato je stopila k oknu in se začela
ozirati, s kom bi koketirala. Olga pa
je odmaknila svoj stol od mize, da bi
laglje pregledala celo dražbo in je po¬
slušala z napeto pozornostjo.

Jakličeve besede so bile Lipeta res
razburile, in skoro krieaje je začel raz¬
lagati svoje nazore.

»Da, mi imamo svoje ideale“ je
rekel patetično. »In mi smo tudi pri¬
pravljeni, zanje vse žrtvovati. To smo
že dokazali. Odpovedali smo se vsemu,
zavrgli vso svojo bodočnost. Ali mi
nismo izobčenci, kakor misli Kobe, nego
smo se sami ločili od takozvane dobre
družbe. Sami in prostovoljno. Sedanja

22

družba se ustavlja uresničenju naših
idealov in zato, a samo zato smo njeni
sovražniki in jo hočemo predrugačiti.
Ta družba nalaga človeku vsakovrstnih
dolžnostij, ki jih mi ne maramo izpol¬
njevati, ker nam to brani naše prepri
Čanje. Ta družba dela vsakemu posa¬
mezniku silo ; od vsakega zahteva, da
se mora ravnati po njenih zapovedih
in da mora pomagati, da se vzdrži ta
stavba. Ali ta stavba je slaba in zato
je mi nečemo podpirati. Sedanja družba
onemogoča tudi vsak individualni razvoj,
in ker se mi ne damo zadrževati, nego
hočemo naj se prosto razvijejo vse
moči, da se izvrši potrebna preosnova,
zato smo pokazali ti družbi z zaniče
vanjem hrbet in šli svojo pot.“

„Izvrstno“ se je posmehoval Ja¬
klič. „ Gospodična Olga, posodite mi
svoj robec, da si otarem solze. Ginjen
sem ! Doslej so mi vsi ljudje rekli, da
nisem nič prida človek. Ko je moj oče
izvedel, da sem postal lump, me je z
obratno pošto zavrgel. To je bilo zanj
vsekako ceneje, kakor če bi mi bil
skušal pomagati na noge. Zdaj še-le
vidim, da sem pravzaprav jako koristen

23

in važen faktor, da sem pripravljalen
nove dobe ter sotrudnik pri velikem
delu reformiranja človeške družbe/

»Norčuj se, kolikor se hočeš/ je
odgovoril Lipe prezirljivo, »zato ostane
vendar resnica, da smo mi koristni
člani človeške družbe. Budilci smo in
» opominjevalci. V svojih spisih propagi¬

ramo posredno ali neposredno svoje
misli, opozarjamo na rane na narodnem
telesu, razkrivamo soeijalne bolezni,
I razvnemamo srca ljudi, jih pridobivamo

za svoje ideje in za skupno delo. In to
naše prizadevanje ni brezplodno. Ne,
brezplodno ni. Ozri se samo po Ljub¬
ljani. Glej, kako se širi narodna za¬
vednost, kako se polagoma dvigajo iz
stoletnega mrtvila tiste mase, ki so do¬
slej topo in brez volje živele kakor ži-
vinčeta. čigavo delo je to? Ali mar
. delo tistih sitih gospodov z debelimi

zlatimi verižicami,, ki to gibanje izko¬
riščajo za svoje osebe? Ali ni to naše
delo, delo tistih, ki žive samo uresni¬
čenju svojih idealov/

»Res je! Mi smo sinovi tistega
Mefista, ki je vedno zanikoval in s tem
vedno kaj dobrega ustvaril. Gospodična

24

Olga, preskrbite mi konopec, da se hitro
obesim, ker toliko sreče in take važ¬
nosti svoja osebica ne prenese.“

»Govori, kar hočeš/ je odvrnil
Lipe razžaljen, »resnično je vendar, kar
sem rekel/

»Resnično je le to, da imate take
namene" je zdaj resno odgovoril Ja¬
klič. »Dosegli pa jih ne bodete, nikdar.
Mogoče, da kako malenkost izpreme-
nite, ali bistvo človeške družbe ostane
vedno isto. Ljudje niso bili nikdar nič
vredni in ne bodo nikdar boljši. Človek
je roparska žival in ostane to, dokler
se človeški rod ne iztrebi. Vi skušate
podirati nekaj delov sedanje soeijalne
in politične stavbe in mislite, da bo
mogoče potem napraviti kaj boljšega.
Kako ste smešni! To bi bilo mogoče
samo, če bi bili ljudje res ljudje, a ker
so divje živali, zato bo vse vaše pri¬
zadevanje brezplodno. In zato odkrito
povem, da nisem sovražnik ne sedanje,
ne kake druge soeijalne oblike človeštva,
marveč sovražnik človeštva samega.
Vse kar živi, ni vredno drugega, kakor
da se uniči; na svetu bo šele takrat
dobro, kadar se človeški rod iztrebi."

25

„Ti si blazen 11 , je zagrmel Lipe in
udaril z vso silo ob mizo. »Navzel si
se one blaznosti, kakor rdečebradi kro¬
jač. Na srečo si tudi strahopeten. Živ¬
ljenje zaničuješ, a svojega lastnega si
ne upaš končati. Vse bi rad uničil, a
iz previdnosti mečeš samo bombe pre¬
ziranja, porogljivosti in sarkazma okrog
sebe, in to nikomur nič ne škoduje. 11

Jaklič se je hripavo zasmejal in
naglo izpraznil kozarec vina.

»Prijatelj Lipe, 11  je zaklical, »kaj
ne vidiš, kako uničujem svoje življenje?
Prav rafinirano je uničujem. Vedno vli¬
vam tega strupa vase, kolikor ga le
dobim. Ker tudi moje življenje mi nič
vredno, zato je uničujem s pijačo. To
je vsekako bolje, kakor če bi čakal, da
si v kaki delavnici nakopljem jetiko.“

Prepir je postajal čedalje burnejši.
Matilda se je bila z okna porazumeia
z nekim brivcem -in je smuknila iz sobe
ter se s svojim častilcem splazila na
Grad. Olga je nepremično sedela na
svojem stolu in poslušala. Le zdajinzdaj
je pogledala starega solicitatorja, kakor
bi htela spoznati z njegovega obraza
kaj da misli. Ali Kobe je tiho sedel

26

na svojem stolu, tiho in otožno. Po¬
znal je davno vse te nazore in te ar¬
gumente. Kar je bil slišal, to so bile
misli takratne slovenske boheme. Eni
so trdno verovali v uresničenje svojih
idealov, ali niso imeli ne dosti eneržije,
ne dosti zmožnosti, da bi mogli kaj izdat¬
nejšega storiti. Drugi so se popolnoma
vdali vse zanikajočemu anarhizmu. Edini
so bile le v tem, da so človeško družbo
zaničevali in sovražili.

„Svet je puščava, v kateri sta
samo dve oazi, kavarna in gostilna.“
S temi, z nekako rabeljsko prešernostjo
izrečenimi besedami je zaključil Jaklič
akademični prepir, ki je bil trajal ves
popoldan. „Zdaj ni več časa za taka
prepiranja. Dovolj je bilo besedi —
zdaj naj pridejo dejanja. Kolikor vem,
nima nobeden iz velečastite družbe niti
krajcarja denarja — a noč bo dolga
in jutri bo treba tudi zajtrkovati. Na
delo torej! Pri Virantu se dobimo.“

Zunaj se je bilo že zmračilo. Plahe
sence so objemale stare hiše, le zvonik
cerkve sv. Florijana je blestel v mese¬
čini. Na ulicah je vladala tihota, samo
iz nekaterih krčem se je slišal šum in

27

vpitje ali hripavo prepevanje. »Pote¬
puhi/ kakor je Rozmanka imenovala
svoje podnajemnike, so se bili razšli
in tudi stari solicitator je šel z Olgo
na izprehod. Olga je šla rada, ker se
ji zdaj ni bilo bati, da bi se ji kdo
posmehoval zaradi revne obleke.

Molče sta korakala po zapuščenih
mestnih ulicah. Zatopljena sta bila v
svoje misli tako, da niti vedela nista,
kod da hodita Ne da bi izgovorila
kako besedo, sta vedela oba, da premi¬
šljujeta o nazorih Jakličevih in Lipe-
tovih. Stari Kobe je danes počasneje
stopal, kakor druge dni, med tem ko
je bila Olga vidno nervozna. Njej sami
se je zdelo, da ni več med njo in med
Kobetom tistega razmerja, kakor nek¬
daj. Časih sta hodila, kakor oče in
hči, danes pa kakor dva odtujena
človeka, kakor dve bitji, med kate¬
rima je nevidna" roka pretrgala staro
vez.

Sele ko sta se že vračala domov,
je stari Kobe prekinil molk, ki je po¬
stajal že obema mučen.

»Midva se nič več tako ne uje¬
mava, kakor časih“ je začel Kobe.

28

„Tako čudna ste postali, Olga, da vas
nič več prav ne poznam“

„Tudi meni se tako dozdeva/ je
odgovorila Olga, „a jaz sama ne vem,
kako se je to zgodilo. Tako mi je,
kakor da ste vi postali podobni moji
materi, s katero se ne razumem, čeprav
jo imam rada. Obenem pa se mi tudi
zdi, da se vi niste nič spremenili, in da
sem se spremenila samo jaz.“

„Da, Olga, vi ste se spremenili,
ne jaz“ je rekel Kobe, in obšlo ga je
žalostno spoznanje, da je pri kraju du¬
ševna harmonija, ki je vladala med
njim in med Olgo. Poznal jo je še kot
malo dete, videl jo je kako je rastla
in se razvijala, varoval jo je in jo ne¬
goval, kakor bi bila njegov otrok in
zato ga je sedaj bolelo, da jo je izgu¬
bil. „Samo tega ne razumem, kako ste
se mogli tako spremeniti.“

„Tega sama ne vem. To se je že
dolgo v meni pripravljalo. Tako, kakor
se pripravlja v človeku kaka težka
bolezen. Morda ozdravim ali pa pre¬
minem.“

„Tega je kriva edinole ta nesrečna
družba 11 , se je jezil Kobe. „Odkar sta-

29

nujejo ti ljudje pri Vas, odkar poslušate
njihove bedaste prepire o pomenu živ¬
ljenja in o namenu človeka, od tedaj
se vrši v vas ta notranji preobrat."

„Motite se, gospod Kobe. Res je,
da poprej nisem nikdar premišljevala o
takih rečeh. Zadovoljna pa zaradi tega
nisem bila in srečna tudi ne. Vedno
me je mučilo neko hrepenenje, ki ga
tedaj nisem razumela, neko koprnenje.
po tujem in neznanem. Ko sem potem
začela občevati s temi ljudmi, ko sem
začela čitati njih knjige, je bilo tako,
kakor bi se razmikale pred menoj
megle. Ti razgovori in te knjige so le
pospešile moj razvoj; spoznala sem iz
njih, česar bi me bile izkušnje sčasoma
gotovo naučile."

„To so same domišljije; ti neumni
pogovori in te vam še nerazumljive
knjige so vsega krive. Zmešale se vam
pojme in pregnale notranji mir."

„Ne, gospod Kobe. Verujte mi, da
ni tako. Kar sta govorila danes Lipe
in Jaklič, to sem že dostikrat slišala v
različnih oblikah. Okužilo me to ni,
kakor morda vi mislite."

»Pač, pač, Olga."

30

„Ne! Verujte mi, da nel Lejte, po
moji sodbi so Lipe in njegovi prijatelji
prenapeti ljudje, a dobrosrčni ljudje so,
ki res tako mislijo kakor govore. Časih
tudi delajo tako, kakor govore; ali ti
hočejo z glavo skozi zid in to je ne
umno. Rada jih imam vse, ali zdi se
mi, da niso resni. Jaklič in njegovi
prijatelji so pa norci, kratkomalo norci."

„Davi ste pa ravno tako govorili,
kakor Jaklič ali pa rdeči krojač."

„Davi sem posebno hudo občutila
svojo bedo. Tako rada bi bila šla z
doma, tako me je mikalo na zrak, med
ljudi, a nisem mogla. In takrat me je
obšla taka mržnja do vsega sveta, ka¬
kršne dotlej nisem poznala."

Kobe je zmajeval z glavo in blede
njegove ustne so šepetale: „Jaz vas ne
razumem. Olga, jaz Vas ne razumem."

„Ah, gospod Kobe, saj jaz sama
sebe več ne razumem", je vzkliknila
Olga „samo to čutim, da se je v meni
vse spremenilo. Tako mi je, kakor da
se je v moji duši nekaj podrlo; tako,
kakor da je bil v moji notranjosti na¬
pravljen oder, na katerem so stali
kipci raznih vzvišenih boginj, modrosti

31

in kreposti, ponižnosti in vdanosti in še
mnogo drugih. A potegnil je ostri veter
življenja in spoznanja. Ta oder se je
podrl, te boginje so se razletele na
črepinje in ostalo je samo pekoče neu-
tešno hrepenenje. Saj sem vam že
rekla, da so se razmeknile goste megle,
ki so mi zakrivale razgled. Zdaj vidim
daleč naokrog; v solnčnem svitu leži
pred menoj krasen vrt, poln zelenja,
dehtečega cvetja in srečnih ljudi. Na
ta vrt hočem priti; pravico imam do
tega, kakor vsak človek. A ta vrt leži
daleč pred menoj. Pred vrtom je glo
boka voda. Cez to vodo moram priti,
če hočem na ta vrt in jaz hočem, ho¬
čem, hočem — pa če bi se tudi po¬
greznila v blatnih tolmunih te vode."

„Olga, ali se vam blede?" Stari
solicitator se je ustavil sredi ceste. Pre¬
strašeno je gledal to drobno dekle, ki
je stopalo kraj .njega. „Olga, kar tu
pripovedujete, to so blazne fantazije."

„Ne! Jaz sem žejna in lačna življenja
in sreče in ne maram končati v tem
smradu in v ti bedi, v kateri zdaj živim".

Govorila je strastno in skoro kri-
čaje; govorila je s tisto divjo eneržijo,

32

ki se pojavi, kadar je človek že pre¬
magal vse pomisleke, vse privzgojene
nazore in vcepljene predsodke ter ne
pozna nobenih obzirov več.

Kobeta je obšlo globoko usmiljenje
do tega dekleta, ki je tako divje hrepe¬
nelo po uživanju in po sreči. Z nekako
slovesnostjo ji je rekel:

»Gospodična Olga, poznam Vas,
kar ste na svetu! Vem, da ste pravza¬
prav mehkega srca, srca, ki želi lju¬
bezni in ki zna ljubiti; vem, da Vas
zatirajo in izkoriščajo, da Vam kruti
ljudje bijejo v obraz in teptajo Vaša
čuvstva. Vse to vem. Vem tudi, da moje
besede nimajo nobenega vpliva več na
vas, da moji sveti ne najdejo več od¬
meva v vaši duši. A vender Vam mo¬
ram zaklicati zadnje svarilo: Zašli ste
na pot, ki ni prava, vsaj po mojem
mnenju ne. Želim vam, da bi bili pri
vseh svojih korakih previdni in da
bi bilo vaše srce mirno in pri¬
pravljeno na vse, kar Vas utegne za¬
deti — ko bodete bredli čez ono široko
vodo, polno blatnih tolmunov, da dose¬
žete vrt sreče in življenja. Želim Vam
to, kajti sicer se zna zgoditi, da se

33

bodete morali nekega dne odpovedati
vsemu, po čemur hrepenite — in da bo¬
dete sramotno in brez dostojnosti obti¬
čali v tolmunu ali se potopili v reki.“

„Ab, gospod Kobe, vi ste dobri in
pošteni; kakor kos dobrega domačega
kruha ste, in lahko mi verjamete, da
ga ni na svetu človeka, ki bi ga  imela
tako rada, kakor Vas". — —

„ Čestitam, čestitam,“ seje posmeh¬
ljivo oglasil Jaklič, ki je prav v tem
trenotku izza vogala šentjakobskega
župnišča zavil na glavno cesto in je
slišal zadnje besede. „Mislil sem, da
je gospod Kobe kot don Juan že stopil
v zaslužni pokoj, sedaj pa vidim, da
sem živel v velikanski zmoti. Čestitam,
čestitam."

„Pustite te neumnosti", se je jezil
Kobe. „Z gospodično sva govorila o
tako resnih rečeh."

„ Gotovo ! Ljubezen je sploh edina
stvar na svetu, vse drugo je le pred¬
pustna šala. Sicer pa se globoko klan¬
jam vaši plemenitosti, gospod Kobe.
To je jako lepo, da hočete gospodično
Olgo srečno napraviti, zakaj da se ho¬
čete ž njo poročiti, o tem ne dvomim.

3

34

Vi ste poštenjak in nosite ob nedeljah
in praznikih salonsko suknjo in cilinder.
Jaz pa sem lump in še nikoli nobe¬
nega dekleta nisem napravil srečnega,
pač pa že nekaj nesrečnih 1 *

Kobe je bil ogorčen in je srdito
zakričal na Jakliča ter ga obsul z raz¬
ličnimi priimki ali Olga ga je pomirila.
Vajena je bila Jakličevih zabavljic, in
ni se zaradi njih nikdar jezila. Jaklič
je pa imel to dobro lastnost, da ni bil
nikdar razžaljen. Vtaknil je roke v
žep in mirno poslušal Kobetove psovke.

„ Ali ste že končali, gospod Kobe ?“
je vprašal, ko je stari solicitator umolk¬
nil. »Prosim, kar nadaljujte! Meni lahko
rečete, kar hočete, jaz tako nimam nič
časti. “

„To je lepo, da imate sami o
sebi tako dobro mnenje 1 * je godrnjal
Kobe, nadaljuje pot proti domu.

»Nihče ne ve o nas toliko slabega,
kakor mi sami, zato pa tudi nima nihče
tako dobrega mnenja o nas, kakor mi
sami 1 *, je zbadljivo odgovoril Jaklič.

Prišli so bili do doma in se razšli
s kratkim pozdravom. Jaklič se je tiho
a trpko smejal, ko je stopal po stopni-

35

cah v podstrešje. Našel je tam Sodarja,
kije ležal na svoji postelji na trebuhu in
pisal.

„Ali imaš kaj denarja? 11  je vpra¬
šal Sodar. „Jaz sem lačen in žejen?

„Jaz tudi! A denarja nimam nič,
pač pa nekaj žganja. Dobil sem ga na
upanje. Pij, brate, drugače znaš umreti,
ne da bi se bil prej pošteno opil. 11

Jaklič je spravil izpod suknje v
velik robec zavito buteljko žganja in jo
ponudil Sodarju. Ta si je komaj jezik
zmočil, potem pa Jakliču vrnil buteljko.

„Tako žge, kakor peklensko olje. 11

„Da, žge, žge in prav je, da žge 1
Pij, Sodar. 11

„Žganja ne maram 11  je odgovoril
Sodar, „Saj ti ga časih tudi nisi maral?

„Zdaj pa ga ljubim. Žganje, ljubi
Sodar, je moj hašiš. Žganje pozlati moje
lumpovstvo, žganje mi umiri srce, v
žganju pozabim vse, žganje me naredi
vsaj za trenotek veselega in bogatega?

Sodar je nadaljeval svoje delo to¬
liko časa, da je od otrujenosti nad svo¬
jimi papirji zaspal. Jaklič pa je sedel
na svoji postelji in pil. Kmalu je začel
govoriti brezmiselne reči, filozofirati in
3*

36

jokati. Končno ga je pijanost premagala
in obležal je na svoji postelj brez
zavesti

II.

Po mnogih izkušnjah in vsakovrst¬
nih razočaranjih z različnimi ljubimci
se je Rozmanovi Matildi končno ven-
der posrečilo, da je postala nevesta.
Iztaknila je bila krojaškega pomočnika,
ki je bil po sodbi stare Rozmanke
pravi vzor marljivega človeka. Delal je
po 18 ur na dan in ni šel nikdar v
gostilno. Ta krojač je imel fiksno idejo,
da si s šivanko prisluži premoženje.
Ko je imel prvi stotak prihranjen, je bil
prepričan, da doseže kmalu svoj smoter.
Od tedaj je samo še govoril o cenah
hiš, kajti da postane hišni posestnik, o
tem ni bilo dvoma. Jaklič ga je sezna¬
nil z Matildo. Morda bi bil dečko še
utekel svoji usodi, ali Matilda je bila
prekanjena in ga ni izpustila. Zvabila
ga je nekega večera pod streho in po¬
skrbela, da jo je stara Rozmanka tam
presenetila. Tisti večerje bil pod streho,
tak polom, da so ljudje v drugih hišah
odpirali okna in vpraševali kaj da je.

37

Rozmanka je vpila in razsajala, da bi
krojač od strahu skoro omedlel. „Zape-
ljivcev“, „prešestnikov“ in drugih tako
prijaznih besedi je kar deževalo in
tudi nekaj las se je moralo ločiti od kro¬
jačeve glave. Izdale pa so samo grožnje.
Ko je Rozmanka naročila poklicati re¬
darja ter začela krojaču obetati, da ga
bo redar uklonjenega odgnal v ječo, ko
mu je slikala muke, ki ga čakajo na
Gradu, kamor pride prav gotovo, je
krojač začel omahovati. Vdal se je pa
brez pomisleka, ko je Rozmanka pove¬
dala, da bo moral zapeljani Matildi
plačati odškodnino vsaj sto goldinarjev,
če ne več. Ko je krojač to slišal, je bil
kar iz uma in je hitro izjavil, da, če
je tako, se pa raje oženi z Matildo.

Rozmanka mu je na to lojalno vse
odpustila in bodočega zeta slovesno
poljubila. Razkrila mu je obenem, da
dobi Matilda 25 goldinarjev dote, stari
šivalni stroj in posteljo z žimnico, dru¬
gega pohištva pa itak ni treba, ker bo
novi par lahko stanoval pri materi.

Krojač je bil zdaj s prisiljeno
svojo zaroko popolnoma zadovoljen. V
svoji nevesti je videl žensko, ki ga ne

38

bo nič veljala in mu bo še pomagala
pridobivati in štediti. Zdelo se mu je,
da se je s to zaroko znatno približal
drugemu stotaku, in to je njegovo srce
napolnilo z blaženstvom, ki se je spre¬
menilo v istinito ginjenost, ko ga je
Rozmanka povabila na večerjo. Lipe in
njegovi tovariši, ki so imeli ta dan
slučajno nekaj denarja, so se na lastne
stroške udeležili te večerje in še zložili
za vino, s čimer so si pridobili posebno
spoštovanje krojačevo. In kmalu so so¬
sedje drugič odpirali okna in pošiljali
proti nebu glasne tožbe, da jim „banda
pri Rozmanki“ krati ponočni počitek.

Jaklič je bil ta večer molčeč in
slabovoljen. Tudi ko se je pri drugih
že pojavil vpliv zavžitega vina, je bil
on še popolnoma trezen. S sarkastičnim
usmevom je motril početje vinjene družbe.
Krojač je bil tako pijan, da je komaj
še jecljal in se je vedno stiskal k svoji
nevesti. Lipe se je postavil na stol in
je deklamiral Schillerjevo pesem „0
zvonu 11 . Sodar je razlagal Olgi, da je
napravil načrt za zavarovalnico, ki bo
fijakarske konje zavarovala za starost
in onemoglost. Celo stari Rozmanki je

39

šinilo vino v glavo in zaljubljeno se je
naslanjala na Kobeta ter mu šepetaje
pripovedovala, da je njeno srce še
vedno mlado, čeprav je staro že 45 let.
In celo dobri, pošteni Kobe je podlegel
alkoholu tako, da je Rozmanki začel
pripovedovati osoljene anekdote.

Olgi se je to početje studilo. Sram
jo je bilo zlasti pred Jakličem, ki ta
večer ni hotel piti, in je z malicijoznimi
svojimi pogledi spravljal Olgo v naj-
večjo zadrego.

„Kaj pa je danes z Vami, gospod
Jaklič ?“ ga je končno vprašala, samo
da bi obrnila pozornost družbe na njega.
In res so vsi planili na Jakliča in ga
izpraševali, kaj da mu je, če je postal
trapist, ali če se je zapisal med absti¬
nente.

,,Navadno si ujedljiv kakor kak
ciganski pes", je kričal Sodar, »danes
pa se držiš, kakor pustna šema na Ve
liki petek. “

„Ne zamerite, čestita družba 1 ', je
Jaklič odgovoril zbadljivo, „ali danes
so se mi prvič prikazale bele miši in
zato nisem v stanu slediti Vašim duho
vitim razgovorom. Saj veste — delirium

40

tremens! Ali moja duša se raduje z
vami in srce mi trepeče radosti, da vas «
vidim tako srečne, zadovoljne in vesele/

»Reci, da smo pijani", je kričal
Lipe. »Srečni in zadovoljni smo samo
kadar smo pijani. Kaj ne, krojač?"

»Ha — ha — pijani," je godrnjal
krojač, ki ni več mogel govoriti. Hotel
je vstati s stola, a ta poskus se mu ni
posrečil; vzdihnil je globoko in padel
nazaj na svoj stol.

»Pijani ste tudi," je rekel Jaklič.
»Ali pa ni morda pijanost edino stanje,
v katerem je človek srečen?"

»Zdaj ima pa spet Jaklič prav,"
se je oglasil suh mladenič, čigar dolgi
in nepočesani lasje so pričali, da se je
posvetil liriki. »Slava alkoholu-osvobo-
dilcu."

»Slava, trikrat slava," je zakričala
družba tako glasno, da se je Rozmanka
prestrašila in začela gledati okrog sebe,
kakor mačka, kadar grmi.

»Sicer pa ima med sabo dvojico,
ki ni srečna samo zaradi tega, ker je
pijana", je nadaljeval Jaklič, »marveč
je tudi srečna, ker sta se njiju srci
našli v ljubezni."

41

„Ha — ha — lju—bežen," je jec¬
ljal krojač in se oklenil Olge.

„ Združiti se hočeta v svrho le¬
gitimnega pomnoževanja človeškega
rodu". Jaklič je bil vstal in oči so se
mu svetile, ko je hudobno nadaljeval:
„Sicer je na svetu nekaj ljudi, ki zasto¬
pajo mnenje, da je preobljudenost že
itak silna in da je že zdaj premalo
kruha na svetu, ali čim več je prole-
tarijata, toliko bolje je za kapitaliste
in zato blagoslavljam trenotek, ko sta
se v čisti ljubezni našla današnji ženin
in nevesta."

„Kaj — kaj pravi?" je zopet vprašal
krojač in obračal svoje ribje oči, da se
je videlo le belo.

„Nič slabega o Vas", visokočastiti
gospod krojač in ženin", je odgovoril
Jaklič. „In da ne bodete dvomili o
resničnosti mojih simpatij, vam danes
tu pred pričami testiram svoj največji
zaklad, to, kar mi je najljubše na svetu.
Slovesno vam testiram svojo lobanjo ;
lahko si daste po moji smrti iz nje na¬
praviti pljuvalnik. S tem bo izpopol
njeno vaše pohištvo, meni pa zagotov¬
ljeno, da se me bodete vi in bodoča

42

vaša družina vsaj pri pljuvanju prijazno
spominjali. “

Krojača je bilo vino že tako oma¬
milo, da sploh ni več razumel, kaj se
govori. Naslanjajoč se ob Matildo je
samo še nekaj grgral, sploh je pa po
stal tako sumljivo bled, da se je zdelo
Kobetu potrebno, ga  spraviti spat.

Štirje moški so prijeli krojača, da
bi ga nesli na kako posteljo, ali niso
vedeli kam. Končno so se zedinili, da
ga spravijo pod streho. Lipe je med
dva tramova privezal nekaj rjuh in na
to gugalnico so potem položili breza-
vestnega krojača. Lirični pesnik je po¬
iskal v Svoji skrinji dva rdeča lam¬
pijončka in jih obesil na vsako stran
improviziranega ležišča, češ, da se bo
krojač laglje orijentiral, če bi se pre¬
budil.

Popivanje je trajalo še več ur. Že
se je danilo, ko se je odpravila družba
spat in kmalu je potem zavladal v hiši
mir.

Olga edina ni mogla zaspati. Kar
je bila to noč videla in doživela, se ji
je neznansko studilo in z novo silo je
oživelo v njej hrepenenje, povzdigniti

43

se iz te sfere v boljše kroge. Ker ni
mogla zaspati, je tiho vstala in se na¬
pravila. Zunaj je bil že skoro dan.
Pri oknu je videla prve ženske, ki so
stopicale v cerkev. Zahotelo se ji je,
da bi tudi šla zopet enkrat k maši.
Dolgo že ni bila v cerkvi, mnogo me¬
secev niti mislila ni, da se sploh še
mašuje in da hodijo ljudje k spovedi
in k obhajilu. Pozabila je bila na to,
prav kakor da sama ni nikdar molila
in hodila v cerkev. Zdaj jo je obšla
misel, da najde morda v cerkvi tolažbe
in tiste notranje opore in zaslombe, ki
jo je že dolgo pogrešala, ki jo je pov¬
sod iskala, a je ni mogla dobiti.

V cerkvi je vladal še polumrak.
Razen starih žensk ni bilo žive duše v
širnem prostoru. Pri stranskem altarju
je mlad duhovnik daroval mašo. Olga
je pokleknila v kot in poskusila moliti.
V svojem spominu je iskala molitve, ki
jih je tolikrat molila, a ni našla za¬
četka. Mašnik je mehanično, brez čuv-
stva, nekako zaspano žlobudral Olgi
nerazumljive latinske besede. Opravilo
je bilo tako nesvečanostno, tako površno,
da je Olgo kar zazeblo. Zdelo se ji je,

44

da mašnik niti ne misli na to, kar
dela; imela je vtis, da se mudi mašni-
kov duh kdo ve kje, morda pri zaj¬
trku, ki ga  čaka doma, ali pri kaki
zabavi ali pri kakih ženskah.

Obšlo jo je spoznanje, da je božja
služba nekaj obupno vsakdanjega in
zasmilili so se ji ljudje, ki žive doma
v nesnagi in v pomanjkanju, in iščejo
v cerkvi sreče in tolažbe.

Vstala je sredi maše in odšla iz
cerkve. S trdimi koraki je šla po tlaku,
da je odmevalo po širnem prostoru
in da so se ženice začudene ozirale za
njo.

„Ko bi se v teh glavah vender že
enkrat zasvetilo", si je mislila Olga.
„Ali ne bo se, nikdar se ne bo. Cer¬
kvena vrata so vedno odprta. Ni še
dan in že jih odpro in že je noč in še
jih ne zapro. Notri lahko znošiš, kolikor
hočeš; tudi največjemu siromaku po¬
mole pušico pod nos; tudi od najrev¬
nejše vdove vzamejo zadnji krajcar, ki
si ga je morda pritrgala od ust. Iz
cerkve pa še nihče ni prinesel ničesar.
Lahko pogineš na cerkvenem pragu
lakote ali mraza — pomagali ti ne bodo."

45

Šla je po Sv. Jakoba trgu in po
Florijanskih ulicah in prišla zopet mimo
cerkvenih vrat. Nehote in nevede je
šla po stopnicah in bila zopet v cerkvi.
Ogledovala je mogočno notranjost in
bogastvo. Videla je povsod zlato in
blesk in sijaj, po klopeh in kotih pa so
čepeli ubožni ljudje in mislili, da si z
molitvicami in z darili izprosijo sreče.

„Leta in leta že lazijo sem, a
nebo se jih ne usmili; a vender hodijo
vedno in vedno tu sem in upajo in
upajo."

Njene ustne so trepetale notranje
togote in ko je videla mašnika, ko je
šel ošabno in mogočno od altarja v
zakristijo, je bilo njeno srce polno
gorjupa.

„Le nosi svojo glavo tako pokonci",
je mislila sama pri sebi, „morda pride
vendar dan, ko jo tudi ti skloniš."

Z jezo so sledili njeni pogledi od¬
hajajočemu mašniku, in na njeno lice
je legel izraz preziranja. Postalo ji je
jasno da so duhovniki glavni vzrok,
da je na svetu toliko krivice, toliko
zla in toliko zatiranja in izkoriščanja.
Duhovniki uče, da je božja volja, da

46

so eni ljudje bogati, drugi siromašni;
da je božja volja, da žive eni brez dela
in brez skrbi v izobilju in v razkošju,
drugi pa ginevajo v bedi, v siromaštvu
in v blatu; da je božja volja, da sme
bogataš siromaka izkoristiti do krvi, ga
tlačiti in zaničevati. Duhovniki uče, da
je greh se upreti tej krivici in temu
izkoriščanju, da morajo siromaki biti
zadovoljni z drobtinicami, ki padajo z
bogataševe mize. In da bi ljudi laglje
vzdržali v tej veri, jim obetajo bogato
plačilo po smrti v nebesih.

Olga je zopet zapustila cerkev.
Hotela je misliti na druge stvari, ali ni
mogla. Misli so se ji vedno vračale v
cerkev. Pričakovala je bila, da najde v
cerkvi tolažbe, in bolelo jo je, da se
njeno upanje ni izpolnilo. To je še po¬
večalo njen srd.

Ti duhovniki hočejo ljudem utepsti
misel, da je res Bog ustvaril ene ljudi
za to, da uživajo, druge pa da trpe in
jim služijo. Ali pa nimajo morda vsi
ljudje enake pravice do uživanja ? Kaj
bo res hudič vzel vse tiste, katerim se
na svetu dobro godi? Potem mora biti
pekel poln papežev, škofov in drugih

47

duhovnikov. In čudno — duhovnikom
se dobro godi in vender se pekla prav
nič ne boje.

Zatopljena v take misli, se je Olga
po ovinkih vrnila na dom Zdanilo se
je bilo med tem že popolnoma. Pri raz¬
nih hišah so odpirali že okna in tudi
pri nekaterih prodajalnah so bila vrata
že odprta. Na ulici je bilo že precej
ljudi, ki so hiteli za svojimi opravki,
dasi se jim je poznalo, da se niso
utegnili do dobra odpočiti od truda in
napora poprejšnjega dne.

Doma je vladala še tihota. Vsi so
še spali, celo Kobe, ki je sicer vedno
prvi vstajal. Zoperni duh, ki je napol¬
njeval vso hišo, je Olgo prepodil iz
sobe. Ni se ji hotelo čakati zajtrka.
Odšla je na svoje delo k šivilji. Njeno
lice je bilo bledo in upadlo od dolgega
bdenja, lasje so bili neskrbno uravnani,
obleka njena je bila deranžirana. Ali
Olga na to ni pazila. Videla je sicer,
da se nekateri ljudje ozirajo za njo, ali
ni ji bilo mar za to. Čutila je, da mislijo
o nji slabo in da ugibajo, kdo ve kje
da je prebila to noč, ali tudi to je ni
razburilo. Bilo ji je popolnoma vse

48

eno, kako ljudje o njej govore in
sodijo.

Tudi v delavnici je morala ta dan
slišati marsikako pikro besedo. Z žen¬
sko neusmiljenostjo so jo njene tovari¬
šice dražile, češ, kaj da je takega do¬
živela čez noč, da je tako bleda in
upadla. Olga se niti zagovarjala ni,
samo smehljala se je, zaničljivo in sar¬
kastično. Ni se ji zdelo vredno, da bi
se zagovarjala, saj bi ji tako nihče ne
verjel.

Celo neumno se ji je zdelo, da
hoče biti izjema med svojimi vrstnicami
in da hoče biti boljša, kakor druge
ženske in na tihem se je sama sebi
smejala, da se je dotlej tako skrbno
izogibala vsem zapeljivostim in bila
ponosna na svojo krepost. Vse njene
znanke so imele že različne ljubimce,
vse so imele svoje ljubavne sestanke in
so se veselile življenja; njena sestra
Matilda je bila toliko doživela in ven¬
dar ji to ni delalo skrbi za bodočnost.
Samo ona je varovala svojo čednost,
kakor da si ž njo pridobi zadovoljstva
in bogastva; sedaj pa je videla, da
ljudje niti v njeno krepost ne verujejo

49

in da smatrajo krepost revnega dekleta
za nekaj nemogočega.

In čemu je varovala svojo krepost?
Da dobi moža. Nasmehnila se je tiho,
z nekako prizanesljivo dobrohotnostjo.

„Kakega moža pa morem dobiti?
Kakega rokodelskega pomočnika, ka¬
kega paznika ali kakega nizkega urad¬
nika. V teh krogih se ne vprašuje dosti
za krepost. Nad te kroge pa se nikdar
ne popnem, iz te sfere se nikdar ne
vzdignem. Kot pošteno dekle nikdar."

Tako je mislila Olga. Šivala je
mehanično, ne da bi ves dan kaj izpre-
govorila. Sklonjena nad svoje delo, je
hladno, z neusmiljeno logiko predla dalje
svoje misli.

Uvidevala je, da je razloček med
posameznimi stanovi dosti večji kakor
med različnimi plemeni in da nima
prav nobenega upanja, da bi kdaj po¬
stala ravnopraven .član tiste socijalne
plasti, ki se imenuje najboljšo družbo.
Ali če ji je že to onemogočeno, je ho¬
tela vsaj postati deležna vseh tistih
užitkov, ki olepšujejo življenje in
kateri so pristopni samo imovitim
krogom.

4

60

Njen sklep je bil trden in zavedala
se je, da je neomahljiv. Prej je vedno
mislila le na moža iz najboljih krogov,
a ta misel se ji je zdaj zdela naivna.
Rekla si je, da je samo izreden slučaj,
če dobi borno dekle moža iz takih kro¬
gov, in na slučaj se ni hotela zanašati,
saj bi lahko čakala in upala vse svoje
življenje — zaman.

Ni ji bilo še jasno, kako doseže
svoj namen, ali imela je popolnoma
določen cilj pred očmi in zavedala se
je, da ji je čisto vseeno, po katerih
potih se mu približa in s kakimi po
močki ga doseže.

Ko je Olga zvečer zapustila de¬
lavnico, je šla z neko brezskrbnostjo
prav po najobljudenejših ulicah, katerim
se je sicer vedno izogibala. Danes je
ni bilo sram, da je imela slabo obleko,
obrabljene čevlje in nemogoč klobuk
in nič si ni storila iz tega, če se je
kak poreden fantič ponorčeval iz njene
toalete. Ustavljala se je pred raznimi
prodajalnami in si ogledovala v oknih
izložene stvari, tako natančno, kakor bi
ugibala, za kateri klobuk in za kako
krilo se naj odloči in kaka barva tra-

51

kov bi ji najbolje pristajala. Nič je ni
motilo, da ni imela niti krajcarja v
žepu, niti upanja, da dobi potrebni de¬
nar. Zadostovala ji je zavest, da pride
dan, ko si bo lahko kupila vse, kar bo
želela.

Srečevala je različne moške ki so
ji predrzno gledali pod klobuk in se ji
vabljivo smehljali; ni se zmenila zanje
ali tudi jezila se ni, nego se le na ti¬
hem smejala, zadovoljno in samoza¬
vestno, kakor bi bila prepričana, da je
toli lepa, da se mora vsak moški za
nje ozreti.

Doma so se kar čudili njeni vese¬
losti in razposajenosti. Nihče ji ni hotel
verjeti, ko je na različna vprašanja za¬
trjevala, da ni ničesar doživela, da ni
z nikomer govorila in da sama ne ve,
zakaj da je vesela. Kobe jo je gledal
ves začuden in obšla ga je neprijazna
slutnja, katero je le iztežka zadušil.

Jaklič je bil ostal ves dan doma.
Zaprl se je bil v Kobetovo sobo, češ,
da mora izvršiti nujno delo, a nikomur
ni povedal, kako delo da je to. Po ve¬
čerji, na katero je bil prišel tudi Ma-
tildin ženin, je prinesel Jaklič nekaj v
4*

52

paptr zavitega, se postavil pred krojača
in mu začel v izbranih besedah pripo¬
vedovati o čuvstvih, ki jih goje vsi
stanovalci do njega. Krojač je bil ves
ginjen.

»Sprejmite, visokočastiti gospod
krojač in sotrpin, ta skromni izraz moje
vdanosti in mojih simpatij“, tako je
končal Jaklič svoj govor in s porednim
usmevom razgrnil papir, ki ga je držal
v rokah in ga pokazal družbi.

Rozmanka in Matilda sta kar za¬
vrisnili veselega presenečenja, ko sta
zagledali podobo, ki jo je Jaklič izročil
krojaču. Jaklič je bil v naglici in iz
spomina naslikal krojačev portret. Po¬
dobnost je bila tolika, da je vsakdo
moral krojača na prvi pogled spoznati.

Krojač je nekaj trenotkov strmd
ogledoval portret, potem pa s čudovito
naivnostjo vprašal: »Kdo pa je ta
gospod ?“

Vsi so se smejali. Olga se je tako
smejala, da se je morala vsesti na po¬
steljo. Matilda je s solznimi očmi dala
krojaču zahtevano pojasnilo.

»To si vendar ti, Nacek“, je zakli¬
cala ; »kaj še samega sebe ne poznaš ?“■

53

»Jaz?**, se je čudil krojač. »Jaz
sem to? Saj jaz še ure nimam, tu je
pa naslikana zlata verižica. 1 *

„To se vendar samo ob sebi ra¬
zume, da bodete enkrat imeli tudi
zlato uro in zlato verižico 1 *, je rekel
Jaklič. »Naslikal sem Vas v salonski
obleki in tudi cilinder imate, pa tega
se ne vidi. Ali morda ne bodete nikoli
imeli zlate ure in zlate verižice, salon¬
ske suknje in cilindra?**

»O pač; čisto gotovo**, je odgovo¬
ril krojač energično. »Kadar bom bogat,
se bom vedno jako lepo oblačil.“

»Torej vidite! V duhu sem vas
videl kot posestnika trinadstropne hiše
in kot takega sem vas naslikal.**

Krojač je bil tega pojasnila ne¬
skončno vesel in občuduje je ogledoval
svojo podobo. Sicer mu je bil napravil
Jaklič nos, ki je bil bolj podoben kaki
okarini, kakor človeškemu nosu, in na¬
slikal mu je bil kravato, ki je izgledala
kakor kaka kirurgična obveza, ali kro¬
jača je veselila samo zlata verižica,
prestrobojni telovnik in salonska suknja
in hvaležno je stisnil Jakliču roko.

54

Olga je poklicala Jakliča k sebi k
oknu, pri katerem je slonela.

»Gospod Jaklič", ga je tiho vpra¬
šala, „ali bi hoteli mene naslikati?
Enkrat ste mi že sami ponudili in
častno besedo ste mi dali, da bi me
tako naslikali, da bi moj portret lahko
poslali na vsako razstavo.“

»Jaz sicer častne besede princi-
pijalno ne držim," je rekel Jaklič, »ali
pri Vas hočem napraviti izjemo. Izvo
lite mi razložiti svoje želje in jaz bom
poskušal —“

»Nikar ne govorite tako zbadljivo"
ga je prekinila Olga. »Govorite vendar
domače."

»Torej, Olgica, kaj hočete imeti?"

»Napravite mojo sliko. Lepo in
veliko sliko. In vse svetlo. Naslikajte
me v beli svileni obleki — “

»Z mirtovim venčkom v laseh in
z dolgo tančico, kot nevesto? Ne. Jaz
ne. Nikdar! Jaz sem zagovornik svo¬
bodne ljubezni; jaz sem prepričan, da
je zakon nenravna uredba; jaz sem—“

»Vi ste bedak" se je smejala
Olga; »prav resničen bedak. Kdo je pa
kaj govoril o mirtovem venčku in o

55

zakonu. Jaz na to več ne mislim, čisto
nič več. Naslikajte me v beli svileni
obleki in s cigareto v ustih. Nič se ne
bojte; jaz bom prej nosila svileno
obleko, kakor pa krojač zlato verižico.“

„Tako?“ je vprašal Jaklič z vso
njemu lastno hudobnostjo. „Ali imate
že kaj napeljano?"

To cinično vprašanje je Olgo raz-
razdražilo. Najraje bi bila Jakliča uda¬
rila po ustih. Zardela je do las in z
istinitim ogorčenjem rekla: „Fej, kako
morete kaj takega misliti."

„Ej, Olgica" je odgovoril Jaklič z
brezstidno hladnokrvnostjo, „nikar se
tako ne rotite. Ni ga človeka, ki bi
mogel sam zase jamčiti, pa bodi le za
en sam dan. Jaz vas bolje poznam, ka¬
kor mislite. Tiha in spodobna punica
ste še; ne hodite še na plese in ne la¬
zite še za moškimi; ali v vaši notranjosti,
prav na dnu, je skrit hudič. In pride
ura, ko bo ta hudič silil na dan, ko se
Vas polasti in tedaj ne bodo pomagale
nobene kapljice in nobene molitvice."

„0, ko bi jaz koga resnično lju¬
bila, tako iz vsega srca in iz vse duše,
ko bi zapadla pravi ljubezni —“

— 56 —

„Ah, bežite s tem. S pravo ljubez¬
nijo je ravno tako, kakor s strahovi.
Ves svet govori o njih, videl jih pa še
nihče ni.“

„Kaj pa je potem po vaših mislih
ljubezen?"

„Hrepenenje po kaki gotovi osebi in
prav nič drugega. In ker vsako hrepe¬
nenje nastane, se razvije, potem pojema
in ugasne, zato tudi ni večje nesmiselnosti,
kakor je govorjenje o večni ljubezni."

Olga ni vedela kaj bi odgovorila.
Rada bi bila ugovarjala in dokazala
Jakliču, da ni prav, toda ni ji prišlo
nič takega na misel. Čutila je samo,
da je v Jakličevih besedah nekaj res¬
nice in to spoznanje je je bolelo.
Molče je gledala v jasno noč.

„Ali ste že kdaj čutili kako
tako hrepenenje, ki se imenuje Ijube-
zen“ je zaupno vprašal Jaklič in se
stisnil bližje k Olgi.

„Ne“ mu je odgovorila, a Jakli¬
čevo približanje jo je streslo po vsem
životu, kakor bi jo bila napadla mrzlica.
„Jaz nimam druge želje, kakor da bi
imela lepa oblačila, udobno stanovanje
in da bi živela prijetno in brezskrbno."

57

„Le potrpite, Olgica; tudi Vas še
obidejo skušnjave."

Ta zaupnost ji ni bila po volji,
čudila se je sama sebi, da se je sploh
vdala v tak pogovor, saj je sicer vsako
zaupnost hladno odvračala. Ali spoz¬
nala je, da Jakliču pač lahko kaj za¬
meri, jezna pa nanj ne more biti.

Vstala je od okna in hotela oditi,
a Jaklič jo je zadržal.

„Počakajte še malo, Olgica" je
rekel, držeč jo za rokav. „Kaj pa je s
portretom ?“

„čemu bi Vas mučila. Obšla me
je bila želja, da me naslikate, kar ne¬
nadoma; sama ne vem, kako sem prišla
na to misel. Sama nečimernost me je."

„Ali jaz bi Vas rad naslikal."

„Ljubi gospod Jaklič — čemu naj
mi bo portret? Čemu naj mi bo podoba,
na kateri bi bila naslikana v beli svi¬
leni obleki in s cigareto v ustih — ko
se oblačim v cape in se dostikrat niti
nasititi ne morem."

Obšla jo je zopet vsa tista trpkost,
ki jo je običajno čutila in kazala.

„Kako ste nestalni, Olgica" je re¬
kel Jaklič zamišljeno. »Nestalni ste in

58

slabotni. Časih misli človek, da ste
jedro dekle, ki gre samozavestno in
neustrašno svojo pot, časih pa se po¬
kaže, da ste sentimentalna punica, ki
se boji resnice in se ne upa življenju
pogledati v oči.“

O portretu nista več govorila ta
večer. Olga je sedla v temen kot in
ni poslušala, o čem se je razpravljalo
pri mizi. Njene misli so begale kdo ve
kje, ali hudo ji je bilo pri srcu, da si
je želela smrti. A ko se je valovanje
njenih čuvstev polagoma pomirilo, je zo¬
pet zmagalo v njej hrepenenje po živ¬
ljenju z vso svojo demonično silo.

III.

Jaklič je bil skoro vsakih šest
mesecev težko bolan. Obšla ga je neka
globoka melanholija. Sam je to melan¬
holijo imenoval „domotožje po spodob¬
nosti". Trdil je, da je ta bolezen epide¬
mična in tako nevarna, da jo prestane
samo človek, kateremu je nihilizem
prešel v kri in meso, v tem ko stare
vsakega slabotneža in ga pahne za
vedno med „filistre.“

59

Jakličevo bolezen so naznanjali
vedno isti simptomi. Opustil je brez¬
mejno pijančevanje, začel delati in po¬
stal sentimentalen. V začetku je delal
nekam neredno, vsak dan le nekaj ur,
a čim bolj se je razvijala njegova bo¬
lezen, tem večja je postajala njegova
delavnost. Bolezen je dosegla svoj vr¬
hunec, kadar si je Jaklič omislil novo
obleko, ki je bila vedno strogo moderna,
kadar si je kupil cilinder in rokavice
ter delal od dneva do mraka, potem
pa čel takoj spat.

Ta bolezen je trajala vedno tri ali
štiri tedne. Čim je bila kriza prestana,
je začela pojemati Jakličeva delavnost,
v istem razmerju pa je zopet rasla
njegova žeja. V dobrem tednu je bil
potem Jaklič zopet „zdrav“, to se pravi,
nehal je delati in pil, kolikor je mogel
in imel. Seveda je potem, ko mu je zmanj¬
kalo drobiža, prodal svojo novo moderno
obleko in cilinder ter oblekel stare cape
in stradal tako, kakor bi se vadil, da
postane virtuoz v stradanju in tekmec
različnih stradalcev po poklicu.

Kadar je Jaklič obolel, je bila
Rozmanka vedno vesela, kajti v dnevih

60

krize je Jaklič do krajcarja poplačal
vse svoje dolgove z obrestmi vred. V
gospodinjstvu stare Rozmanke je Jakli¬
čeva bolezen igrala veliko vlogo in
vsa družina bi bila lahko prišla v naj¬
večjo zadrego, ko bi Jakliča v določe-
čenem roku ne obšlo »domotožje po
spodobnosti.“ Rozmanka je namreč pla¬
čevala svoje stanovanje s tem, kar ji je
Jaklič nanesel denarja v dnevih svoje
»bolezni. “

V vročih poletnih dnevih je bil
Jaklič zopet obolel, tako hudo, da je
Rozmanka kar poskakovala veselja, da
se nezaupni Kobe ni mogel načuditi in
da je prišel fotograf, pri katerem je
Jaklič delal kot retušer, vprašat, kaj
da se je zgodilo. In obljubil je Roz-
manki pet goldinarjev nagrade, če do¬
seže, da bo Jaklič samo še štirinajst
dni »bolan.**

Obljubljena nagrada je vzpodbuje-
valno vplivala na vso rodovino. Roz¬
manka in njeni hčeri, Kobe in krojač,
vsi so se trudili, da ostane Jaklič ko¬
likor mogoče dolgo bolan. Naposled je
to postalo Lipetu tako neprijetno, da je
nekega jutra zavil svoji dve srajci v

61

papir in zagrozil, da se takoj izseli, če
temu sistematičnemu zapeljevanju in
demoraliziranju ne bo konca.

Jaklič je že imel novo obleko in
nov cilinder in imel je že za dva me¬
seca v naprej plačano stanovanje. Lipe
je mislil, da bo zdaj že vendar pre-
stana Jakličeva bolezen, a njegovo
upanje se ni izpolnilo. Jaklič si je
kupil lakaste čevlje in končno je ne¬
kega dne prišel domov z dežnikom,
resničnim lepim, svilenim dežnikom.

Tedaj je bila pokonci vsa družba,
ki je prebivala pri Rozmanki pod
streho. Strme so člani te družbe ogle¬
dovali dežnik. Zdelo se jim je, da je
dežnik skrajno nepotrebna reč in niso
si mogli raztolmačiti, čemu si ga je
Jaklič kupil.

Privatni učenjak Sodar se več dni
ni bil ganil s svojega ležišča, ker je reše¬
val problem, koliko bi veljalo, če bi se
oborožili vsi polnoletni zamorci in bi se
s to armado v Evropi izvedel socijalno-
demokratični program. A Jakličev dežnik
je tudi njega spravil iz ravnovesja.

„čemu si je kupil dežnik’ 1 , je vpra¬
ševal Sodar svoje tovariše.

62

»Morda zaradi dežja 1 * je menil li¬
rični pesnik.

»Zaradi dežja že ne**, je pripomnil
Lipe, »v dežju ostane pameten Človek
vendar v postelji. Kaj mu je treba v
dežju hoditi iz hiše?**

Nastal je molk. Vsa družba je
Čutila, da je ta dežnik dokaz, da je
Jaklič krenil na pot, s katere ga bo
težko spraviti, ali pa morda sploh ne.

„Da, da,“ je čez dlje časa zavz¬
dihnil Sodar, »tisti psi, ki mnogo lajajo,
ugriznejo malokdaj. Jaklič je bil vedno
najhujši med nami in se nam izneveri
prvi.**

Kadar je imel Jaklič domotožje
po spodobnosti, ni z nikomer govoril.
Pozneje je to opravičeval s higie¬
ničnimi nagibi, češ, izoliral se je, da
bi drugih ne okužil. Po cele dni ni
izpregovoril besedice. Kadar je začel
govoriti, je bilo to sigurno znamenje,
da je začela njegova bolezen pojemati.
Zato so vsi čakali kdaj izpregovori
prvo besedo; eni so čakali s strahom,
drugi z veseljem.

Neko soboto je prišel Jaklič ne¬
nadoma že popoldne domu. Rozmanka

- 63 -

je takoj vedela, kaj to pomeni, posebno
še, ko jo je Jaklič prijazno pozdravil.

„Oh — gospod Jaklič — kaj Vam
paje“, — tako je začela tarnati Roz-
manka.

„Vesel sem, mamica, tako sem
vesel, kakor že dolgo ne.“

„Jej, jej, kako mi je žal“ je vzdi¬
hovala Rozmanka. „Prav res, da mi je
žal."

Jaklič se ji je smejal v obraz,
hodil po sobi in žvižgal in dal Roz-
manki končno tri goldinarje.

„Mamica — danes napravite dobro
večerjo, a brez pijače", je rekel Jaklič.
„Danes moramo imeti prijeten večer."

„Jej, jej, kako mi je žal, gospod
Jaklič."

„Saj sem Vam rekel, da bo ve¬
čerja brez pijače."

„Da, vem; ali govoriti ste začeli
in smejete se in to je vedno žalostno
znamenje."

Toda Jakliča ni to stokanje nič
ganilo. Smeje se je poslovil od gospo¬
dinje in odšel z doma.

Kmalu je bil pred magistratom in
se nekako tihotapsko splazil okrog

64

vodnjaka do hiše, kjer je bila tisti čas
znana knji go tržni ca. Ta dan je bila
pred izložbenim oknom te knjigotržnice
vedno velika gneča. Ljudje so se kar
pehali, vsakdo je hotel priti tik pred
okno, da bi prav natančno videl raz¬
stavljeno podobo. Ta podoba je pred¬
stavljala vitko blondinko v beli svileni
obleki in s cigareto v ustih. Roke je
imela sklenjene na hrbtu. Njene sive
oči so se smejale prešerno in izzivajoče
in vsi, ki so sliko gledali, so bili
mnenja, da je to podoba kake nove
pevke ali igralke, angaževane za pri¬
hodnjo sezono nemškega gledališča.

Jaklič je pazljivo vlekel na ušesa,
kar so ljudje govorili o tej sliki, in
laskave besede, ki jih je slišal, so mu
srce polnile z veseljem in s ponosom.
Kadar je mislil, da že predolgo časa
stoji pred svojim delom, je šel do
stolne cerkve ali do Cesarja Jožefa trga
in se potem zopet vrnil. Daši se je
skrival, ga je knjigotržec vendar zapa¬
zil in ga poklical v prodajalno.

„ Gospod Jaklič,“ mu je rekel, „na-
znaniti Vam moram nekaj prijetnega.
Knez Porcia se zanima za Vašo sliko.“

65

„Kakor sem opazil, se zanima
zanjo še nekaj sto drugih ljudi", je
pripomnil Jaklič in pogledal na cesto,
kjer je bila nastala pred sliko zopet
veliko gneča.

„0, da," je menil knjigotržec
smehljaje. „Ljubljančanje gledajo prav
radi lepe podobe, knez Porcia pa ku¬
puje podobe. To je navada, ki med
Ljubljančani ni posebno razširjena."

„Ali ni knez Porcia sam slikar?“

„Da, in dosti dober slikar. Vaša
podoba mu ugaja in naročil mi je, da
jo zanj kupim."

„Slika ni na prodaj," je odgovoril
Jaklič. „Napravil sem jo vsled naro¬
čila."

„Tako? Kdo pa je vendar ta
dama? Zdi se mi, da sem ta obraz že
videl. To je obraz, ki se ga ne pozabi,
če se ga le enkrat vidi. Ali spomniti
se ne morem in se ne morem. Prišlo je
že nekaj gospodov vprašat, kdo da je
ta dama; skoraj vsak pravi, da se mu
zdi znana, a nihče ne ve, kdo da je."

Jaklič pa ni hotel dati radoved¬
nemu knjigotržcu nikakega pojasnila in
tudi ni hotel prodati slike, dasi mu je

5

66

mož v imenu kneza Porcie ponujal
zanjo znatno svoto.

Ko je izvedela Olga, da je Jaklič
po različnih skicah napravil njeno sliko
in jo razstavil, je bila nekaj trenotkov
tako presenečena, da se ni mogla
ganiti.

Strme je gledala zdaj mater zdaj
Sodarja, ki je bil prinesel to vest do¬
mov, potem pa v naglici tekla gledat,
če je to resnično, kar se ji je povedalo.
Prišla je še pravočasno, predno so pro¬
dajalno zaprli. Srce ji je trepetalo, ko
je stala pred svojo podobo in slušala
laskave opazke, ki so deloma veljale
slikarju, deloma njej. Za njo so bili
prihiteli Rozmanka in Lipe, Sodar in
Kobe, da vidijo sliko in niso se mogli
ločiti, dokler ni prišel hlapec zapirat
prodajalno.

Olgo je obšlo čuvstvo nepopisne
sreče. Tako toplo ji ni bilo še nikdar
pri srcu kakor ta večer, ko je grede
poleg Kobeta šla proti domu. Tudi se
ni še nikdar držala tako samozavestno
in ponosno. Nekak solnčnojasen izraz
je legel na njeno lice in oči so se ji
smejale tako, da Kobe kar ni mogel

67

odvrniti pogleda od nje. Tudi Lipe,
Rozmanka in Sodar so bili veseli in so
dajali svojim čuvstvom hrupnega izraza ;
samo Kobe je bil tih in nekako potrt.

Pred domačo hišo se je ločil od
družbe, češ, da gre pred večerjo še
malo na sprehod. A ni mu bilo za
sprehod; mučile so ga druge misli.
Nemirno je begel po ulicah, zatopljen
v svoje misli in ves upehan je prišel
domov. V svoji sobi se je vrgel na stol
in stopile so mu solze v oči. Spomnil
se je brata, ki je kot oficir služboval
v dalnji Galiciji in čigar dolgove je bil
prevzel v plačilo. Vedel je, da je brat
uničen, če mu odpove svojo pomoč.
Obenem pa se je spomnil tudi Olge.
Zdelo se mu je, da je ni videl še nik¬
dar tako lepe, kakor ta večer, in nikdar
mu ni bilo še tako jasno, da jo ljubi
in da koprni po njej.

„Odpovedati,-odpovedati,“ so šepe¬
tale njegove ustne, ko je prihitela Ma¬
tilda v njegovo sobo in začela priprav¬
ljati mizo za skupno večerjo.

Olga je slonela na oknu in čakala,
kdaj da pride Jaklič. Ko ga je od
daleč zagledala, je smuknila v vežo in
6*

68

na stopnice. Hotela ga je zahvaliti, da
jo je naslikal, da ji je napravil to naj¬
lepše veselje, a zdelo se ji je, da tega
ne more storiti vpričo drugih, da mora
ž njim govoriti na samem

Slabo je brlela oljnata svetilka na
stopnicah, ko je Olga stopila pred Ja¬
kliča. Tiho mu je dala roko.

„Gospod Jaklič," je rekla a naprej
ni megla.

„Kaj je, Olgica? Ali morda že
veste?"

Molče je Olga prikimala. Naslonila
se je ob zid in mirno pustila, da je
Jaklič vzel v svojo roko tudi njeno
drugo roko. Pristopil je nekoliko bližje
k nji. Žar njegovih pogledov je bil
tako močan, da je Olga povesila oči.
Zdelo se ji je, kakor da je izgubila
svojo lastno voljo, kakor da je padla v
Jakličevo oblast.

„Čez nekaj dni, Olgica, dobite po¬
dobo. Knez Porcia mi je zanjo ponudil
100 goldinarjev, a jaz mu je nisem
dal."

„Kaj — meni hočete dati to sliko ?“
Olga je to vprašala s takim naglasom,
kakor da bi se bilo zgodilo nekaj ne-

69

verjetnega, nekaj takega, česar ne bi
niti v sanjah mogla misliti.

„Vam, da, Olgica, 11  je šepetal s
svojim mehkim glasom Jaklič. „Za Vas
sem jo slika), mnogo tednov sem jo
delal. Ali veste zakaj ?“

Stopil je tik nje in jo gledal tako
goreče, da je zatrepetala.

„Ker vas imam rad, Olga, tako
rad, da tega niti pojmiti ne morete. “

Kakor omamljena je slonela Olga
ob zidu. Jaklič je stal tako blizu nje,
da je čutila njegov dih in slutila ne¬
mirno utripanje njegovega srca. A ni
se mogla ganiti. Tedaj pa je Jaklič
spustil njeni roki, jo objel in pritisnil
k sebi in se s svojimi vročimi ustnicami
približal njenim ustnam. Naglo je dvig¬
nila roke in hotela z njimi pahniti Jakliča
od sebe, ali njena volja je omahnila, roke
so se, da sama ni vedela kdaj, oklenile
Jakličevega vratu in njena duša se je
topila v razkošju prvega poljuba.

Veter je bil potegnil po stopnicah
in upihnil borno lučico, ki je razsvet¬
ljevala vežo. To je Olgo in Jakliča
prebudilo iz njiju ljubezenskih sanj in
ju opomnilo, da je čas, iti v sobo.

70

Večer je bil za vse zabaven in
vesel, izvzemši Olgo. Seveda se je go¬
vorilo največ o sliki. Olga je pa bila
malobesedna a nemirna in je komaj
poslušala živahne pogovore. Vedno se
je njeno oko obračalo na ono stran,
kjer je sedel Jaklič, ki je bil ta večer
ves izpremenjen, šegav in zgovoren,
tako, da so se na tihem vsi čudili in
je Lipe slovesno obljubil, da zloži
strahotno balado o črnogledem pesimistu
in zanikovalcu življenja, ki je hotel
časih samo videti kri, katerega pa je
prvi uspeh popolnoma zmedel.

„Jaklič“, je oznanjal Lipe z grom¬
kim glasom, „ti si krvoločen tiger, ki
ga je častitljiv misijonar z ginljivim
ogovorom spreobrnil, da je postal ve-
getarec. O tem zložim prav gotovo po¬
sebno ginljivo pesem.“

„Ti  si pa tak pošasten pesnik,“
je odgovoril Jaklič, „da bi se najne-
dolžnejši vegetarec prelevil v krvoloč¬
nega tigra, če bi moral čitati tvojo
pesem/

Po večerji je prišel za Jakliča kri¬
tičen trenotek. Lipe, Sodar in drugi so
spoznali, da so žejni in hoteli poslati

71

po vino. Rozmanka tega nikakor ni
hotela dovoliti. Družba je nato sklenila,
da gre v gostilno in vabila Jakliča, da
da naj gre ž njo. Nekaj časa se je
Jaklič branil, a kmalu je začel omaho¬
vati. Olga je to zapazila. Hitro je sto¬
pila k njemu in mu povedala nekaj na
uho. Jaklič je nato vrgel svoj klobuk,
ki ga je imel v roki, na mizo in kate¬
gorično izjavil, da ostane doma.

Ostal je res doma in sedel z Olgo
sam v Kobetovi sobi. Rozmanka je
dremala v svoji kuhinji, čakaje, da pri¬
deta Matilda in njen krojač domov, vsi
drugi stanovalci so bili odsotni. V hiši
je vladal mir.

Olga in Jaklič sta se smejala in
se objemala in poljubovala, vmes pa
govorila o svoji ljubezni in o svoji
sreči. O prihodnjosti nista govorila
in nanjo nista mislila. Prevzela ju
je bila sedanjost. Olgi se je dozde¬
valo, da so se- odprli v nji vsi
vrelci čuvstev in kakor omamljena
opojne pijače je časih slonela na Jakli¬
čevih prsih. Tisto tajinstveno hrepenenje,
ki ji je toliko časa pretresalo dušo in
napolnjevalo srce, tisto njeno neznansko

72

koprnenje, ki jo je navdajalo in ki si
ga toliko časa ni mogla tolmačiti, ji je
bilo zdaj jasno. Vse njene davne želje
so se zlile v eno samo željo, vsa ko-
prnenja njenega življenja so se združila
in osredotočila na ljubezensko srečo.
Prvič v svojem življenju so njene roke
objemale moškega, prvič so njene
ustne v ljubezni gorele na moških ust¬
nah in ginevala je blaženstva v Jakli¬
čevem naročju.

Spominjala se je besedi, ki jih je
bil pred davnim časom izrekel Jaklič
in ki so seji neizbrisno vtisnile v spo¬
min. V tej sladki uri, ko je pozabila
na vse drugo, se je spominjala teh be¬
sedi. Slonela je bila tedaj z Jakličem
na oknu in govorila sta o sreči. Tedaj
je bil Jaklič rekel, da je sreča le hipna,
da trajne sreče ni in da more biti sem
in tam enkrat srečen le tisti, kdor se
brez pomisleka vda svojim čuvstvom in
nagonom. Tedaj je Jaklič na svoj ek-
saltirani način trdil, da je prava sreča
le na kmetih, ker živi kmet po svojih
čuvstvih. Pretepa se in psuje in suje z
nožem in poljublja svoje dekle, ne za
mori pa ničesar, ne zaduši nobenega

73

čuvstva, ne premaguje nobenega hrepe¬
nenja. Živo je čutila, da je v teh nazo¬
rih mnogo resnice in to ji je dalo voljo
in moč, da se je otresla vseh pomisle¬
kov in vse bojazni

In tedaj je Jaklič upihnil luč in
Olga se mu je vdala.

IV.

Olgina ljubezenska omamljenost je
trajala dober teden. Bili so to zanjo
dnevi najslajše sreče, ure neskončnega
blaženstva. Vse te dni ni prišla do
jasne zavesti, vse se ji je zdelo kakor
shn.

Potem je prišla naravna reakcija
in prišlo je spoznanje, da je zašla na
napačno pot. Žalost in kes sta ji legla
na dušo, ali rekla si je, da ni nikomur
na svetu dolžna odgovora in da lahko
stori kar hoče in tolažila se je, da
vzlic vsemu, kar se je zgodilo, ni nič
slabša od drugih deklet.

Spoznala je, da Jakliča resnično
ljubi in da bi se zdaj ne mogla od
njega ločiti, ali slutila je tudi, da ta
ljubezen ne bo trajala vedno in to jo
je bolelo.

74

Jaklič je kmalu spoznal to Olgino
duševno stanje. Pripisoval je to pre-
membo rezkemu značaju svoje ljubice.
Sodil je, da bo to trajalo samo nekaj
časa, a ko spozna Olga, kako presrčno
in vdano jo ljubi, se ga zopet oklene
z vso strastjo.

Trpinčila sta drug drugega. Če je
prišel Jaklič zvečer domov, se mu je
Olga skrila ali šla s Kobetom na spre¬
hod. Skoro nikdar ni hotela biti sama
ž njim, ali njeni pogledi in hitri a
vroči poljubi na stopnicah so Jakliču
pričali, da ga Olga ljubi.

Časih, če jo je zasačil samo in jo
hotel objeti, se ga je ubranila s silo in
ako jo je vprašal, če ga še ljubi, se
mu je smejala in ga dražila, kako si
more kaj takega domišljati. Koj na to
pa ga je nenadoma objela, ga poljubila
na usta in na oči in stekla od njega
proč. In potem je ves večer ni videl.

Jakliča je to početje bolelo in
zdelo se mu je nerazumljivo, ali vselej
je udušil svojo nevoljo in se tolažil, da
se Olga že unese. Dostikrat ga je pri¬
jela tudi želja da bi svojo jezo potopil
v vinu, ali premagal se je in ni šel v

— 75 —

gostilno, vedoč, da bi potem kmalu za¬
padel zopet alkoholu.

Kadar je Olgja zapazila, kaj se
godi v Jakliču, ga je vselej pomirila z
ljubeznivimi besedami. Stisnila se je k
njemu, mu položila roke okrog vratu in
ga prosila, naj bo potrpežljiv in trepe¬
taje se je Jaklič vdal Časih, kadar je
bil Jaklič v svoji jezi in v svojem
obupu že tako daleč, da je šel po
svoj klobuk in hotel oditi, splazila se
je Olga za njim pod streho in tedaj je
Jaklič pozabil na vse in bil zopet srečen
v zavesti, da ga Olga resnično ljubi.

Jaklič je ves ta čas živel redno in
skromno, kakor le tedaj, kadar je imel
domotožje po spodobnosti. Delal je ves
dan in dostikrat tudi ponoči. Zaslužek
je skrbno spravljal in sploh varčeval
kolikor je mogel, samo da je mogel
Olgi napraviti kako veselje. Zdaj ji je
kupil nov klobuk, zdaj novo obleko.
Olga je mirno sprejemala njegova da¬
rila, kakor da se to samo po sebi
umeje, kakor da je to Jakličeva dolž¬
nost. Naravnost mu je nekoč rekla :
„Jaz sem ti vse žrtvovala — torej smeš
tudi ti nekaj zame žrtvovati. 1 *

76

Zavedala se je tako svoje žrtve,
da jo je razžalila najmanjša nepozornost
in da jo je časih razdražila najneznat-
nejša besedica. Vsako malenkost je
smatrala za preziranje in tedaj je znala
strastno vzkipeti in ostro je vpraševala,
kaj da Jaklič pravzaprav misli in če
meni, da jo sme poniževati, ker se mu
je iz ljubezni vdala.

Vmes pa so bili dnevi, ko se je
brez pomisleka vdala svojim čuvstvom
in ko je užival Jaklič ure blažene
ljubezni.

Kobe je bil zapazil, da je postalo
občevanje med Jakličem in med Olgo
drugačno, kakor je bilo prej. Ni sicer
še slutil, da imata ljubezensko razmerje,
ali bal se je, da pride do tega in zato
je večkrat napeljal razgovor na zakonski
stan in se silno razvnemal proti svobodni
ljubezni. Navadno se je Jaklič takim
razgovorom umaknil iz ozirov do Olge,
ali nekoč ga je Kobe vendar izzval in
ga primoral, da je povedal svoje
mnenje.

V začetku je bil prepir dosti miren
in dostojen, ali sčasoma so se duhovi
razburili in vnela se je strastna debata.

77

»Ti si smešen filister, Kobe/ se
je jezil Jaklič in udaril s pestjo ob
mizo. »Jaz pa ti pravim, da svobodna
ljubezen ni nenravna in da je nenraven
le zakon. Nobena ljubezen ne traja
večno ; vsaka ugasne enkrat in zato je
zakon nenraven, ker zahteva vedno lju¬
bezen, torej nekaj nemogočega. Zakon
je vsled svojega trajnega značaja ne
moralna institucija. Zenska, ki se
omoži, se odpove svojim naravnim
pravicam s tem, da se za vse življenje
veže na moža, tudi za tisti čas, ko
moža ne bo več ljubila. Iz tega se
rodi samo hinavstvo, laž in prevara. 11

„Ne, to ni res," je ugovarjal Kobe.
»Poglej, koliko je zakonov, ki so
srečni. Kadar ugasne ljubezen, stopita
na njeno mesto prijateljstvo in navada;
kadar moža in ženo ne veže več ljube¬
zen, ju vežejo otroci. 11

»Škoda, da-.nisi postal duhovnik",
se je rogal Jaklič. »Govoriš lepo, in
rabijo ti ravno tiste trditve, kakor vsem
hinavcem. Ali vprašaj ljudi, ki imajo
pogum govoriti resnico, kako je z za¬
konsko srečo. Tistega prijateljstva, ki
stopi na mesto ljubezni in o katerem

78

se tebi sanja, ni nikjer. Če sta mož in
žena trda značaja, če imata kaj lastne
volje in samozavesti, potem je tudi pri¬
jateljstvo med njima nemogoče in na¬
stane ali očiten ali prikrit boj, očitno
ali prikrito varanje čim ugasne ljubezen."

„To ni res in ni res," je protestiral
Kobe. „Zakon je edini način, da se
vzdrži vsaj neka nravnost, da človeški
rod, ki je itak nagnjen k slabemu, po¬
polnoma ne poživini."

»Torej je zakon kakor kaka kletka
za zveri," se je smejal Jaklič. »V tem
oziru ti ne bom ugovarjal. Ali prepri¬
čan sem, da je resnična ljubezen mo¬
goča samo izven zakona “

Prepir je šel v tem tonu dalje.
Olga je pazno poslušala, dasi ni ves
čas rekla nobene besede. Ko pa se je
naposled Kobe naravnost do nje obrnil
in jo vprašal za njeno mnenje, mu ga
ni prikrivala.

»Tudi jaz mislim, da ni mogoče
ljubiti vedno enega in istega človeka.
Vse žive dni resnično ljubiti eno in isto
bitje — to ni dano človeku in zato
tudi ne verjamem, da bi bil kak zakon
srečen."

79

„Ali omožili bi se vendar, kaj ne?“
je vprašal Lipe, ki takih razprav ni
ljubil in se je oglasil le kadar se je
govorilo o narodni politiki ali o lite¬
raturi.

Olga se je na Lipetovo vprašanje
malo nasmehnila in potem z veselo od¬
kritosrčnostjo rekla: »Dal 11

Vse je udarilo v smeh, Jaklič pa
je vpil :

„Take so ženske. Naj je že katera
principijalno za možitev ali proti mo¬
žitvi, pred vsem hoče dobiti — moža/

„0 nikar ne misli, da sem zaradi
moža zavzeta za zakon/ je hitela ugo¬
varjati Olga. „Mar mi je za moža!
Svojemu stanu primernega moža dobim
vsak dan, če ga le hočem. Ali takega
nečem. Rajše ostanem samica, kakor
da bi vzela takega moža. Omožila bi se
pa, če bi dobila premožnega moža ali
če bi me mož povzdignil na višjo dru¬
žabno stopnjo. 11

„Kaj, Olga, 11  se je čudil Kobe „Vi
bi vzeli moža tudi če bi ga ne ljubili! 11

„Da,“ je rekla Olga s sebi lastno
odkritosrčnostjo. „Saj bi ga ne vzela
zaradi ljubezni, marveč iz drugih name-

80

nov. Sicer pa ni treba o tem govoriti,
ker mene tak mož tako ne bo zasnubil."

„Jaz bi se pa prav rad oženil," je
menil Lipe, „če bi le dobil kako ženo.
Kake gospodične ne maram, ali tako
kako kuharico, ki ima nekaj goldinarč-
kov prihranjenih, bi takoj vzel."

„ Torej ste ravno nasprotnik zakona
kakor jaz, a v enem oziru se ven¬
dar z menoj ujemate, da pri sklepanju
zakonov ne odloča ljubezen."

Olga je naslonila komolca ob mizo
in uprla glavo ob roki. Nekaj trenotkov
je gledala tiho predse potem pa rekla
počasi:

„Moški so za nas ženske vsi sku¬
paj kazen božja; koder hodimo, povsod
so za mani. Ze če stopimo na ulico,
nas čakajo vsi pogledi. Povsod nam
nastavljajo pasti, nas zalezujejo in za¬
peljujejo —“

„Pri psih je ravno tako," je stru¬
penim cinizmom pripomnil Jaklič „kaj
še nisi nikdar videla, da pasja jeunesse
doree dela ravno tako?"

Te besede so Olgo krvavo užalile.
Vsa je prebledela. Vajena je bila
sicer Jakličevega cinizma, ali v zadnjih

81

tednih se je Jaklič navadno vedel spo¬
dobno in zato je bila zdaj presenečena
in je to presenečenje povečalo njeno
ogorčenje. Srdito se je obrnila k Jak¬
liču in hotela ostro odgovoriti, ali pre¬
magala se je in le naglo vstala ter
odšla.

Lipe se je nagnil h Kobetu in mu
zašepetal na uho: Ti, meni se zdi, da
Jaklič ne bo več dolgo bolehal na
»domotožju po spodobnosti/

Jaklič je uvideval, da se je pre¬
naglil in da je Olgo razžalil. Jezil se
je sam nase in rad bi bil popravil
storjeno napako. Toda ker pred tovariši
ni hotel izdati, kako je njegovo raz¬
merje do Olge, je ostal v družbi, dok¬
ler se ta ni odpravila v krčmo.

Šele potem je šel iskat Olgo. Na¬
šel jo je na mostovžu. Ko je pristopil
k nji, je začela ihteti tako, da se je ni
upal ogovoriti. Nekaj časa je stal
molče poleg nje, potem je položil roko
okrog njenega pasu in rekel:

»Olgica, odpusti mi, ne bodi huda;
prenaglil sem se.“

Ni mu odgovorila. Obraz je stis¬
nila v roke in jokala še bridkejše.

6

82

»Olgica, ljubo moje dekle —“

»Pusti me,“ je siknila Olga in ga
pahnila od sebe.

»Nikar, Olga, glej —“

»Pusti me v miru/ je vzkliknila
srdito. »Če je tvoja ljubezen pasjega
značaja, potem si poišči drugo dekle?

Jaklič je postal nervozen. Nemirno
je hodil po mostovžu. Ni se upal go¬
voriti, ker se je bal, da bi se Olga še
bolj razburila in da bi kdo drugi uteg¬
nil kaj slišati. Jezil se je na Olgo, da
je malenkostna, in jezil se je sam
nase Rad bi bil odšel, a vedel je, da
bi bila to napram Olgi velika brezob¬
zirnost, ki bi jo še hujše razdražila,
in zato je ostal.

Naenkrat se je Olga obrnila, si
otrla solze in hotela oditi v sobo. Jak¬
lič je hitro stopil k nji in jo ustavil.

n Olga!"

Pogledala ga je srepo in ravno¬
dušno, kakor kakega tujega človeka.

»Kaj še hočeš ? Pokazal si mi, da me
zaničuješ. Ker meje ljubezen premagala,
da sem se ti vdala, zato me zaničuješ."

»Nikar ne pretiravaj, Olga 1 Dobro
veš, da to ni res.“

83

„Res je! Saj to se popolnoma
ujema s tvojimi nazori. Kolikrat si mi
že razlagal, da ljubezni sploh ni, da
je ljubezen le poželjenje kakor pri
živalih. “

„To so bile besede, prazne besede,
Olga. Lahko mi verjameš.“

Sedla je na mostovž in nekoliko
premišljevala, potem pa rekla z odloč¬
nim glasom:

„Jaz ti ne morem verjeti. Ti se
nisi tako spremenil, da bi imel danes
drugačno prepričanje, kakor pred še¬
stimi tedni. Tvoja ljubezen je pasjega
značaja. To vem sedaj in se tudi ne
čudim. In prav je, da si mi to povedal.
Zakaj sem se ti tudi vdala! Pošteno
dekle bi se ne bilo. Jaz pa sem bila
podobna nagnitemu jabolku. Ničesar še
nisem bila izkusila, a vedela sem vse.
Bila sem zapuščena in bedna in kopr¬
nela sem po sreči in zato si tako lahko
pri meni dosegel svoj namen. Ali svojo
metreso zaničuje vsak človek in zato
vem, da me zaničuješ tudi ti.“'

Olga je govorila srdito in strastno.
Utihnila je le, ker je prišla mati iz
sobe. Jaklič se je poleg nje naslonil
6*

■84

na mostovž in je molčal. Ko pa je
Olga odšla brez slovesa, je stisnil zobe
in zapustil hišo, da poišče tovariše in
da s pijačo zaduši svojo jezo in svojo
bolest. Njegovega domotožja in spodob¬
nosti je bilo konec.

Polnoč je bila že minula, ko je
prišel Jaklič v kavarno na Sv. Jakoba
trgu. Obredel je bil skoro vse gostilne,
kar jih je poznal, a nikjer mu ni bilo
obstanka. Pil je naglo in vsled tega
mu je vino hitro šinilo v glavo. Kmalu
je postal njegov korak negotov in ko
je prišel v kavarno, se je le še iztežka
držal na nogah.

V kavarni je bila zbrana velika
družba in se zalivala z različnimi li¬
kerji. Lipe je sedel sredi te družbe z
obligatno pipo v ustih in krpal svoj
članek za naslednji dan. Tovariši okrog
njega so razsajali in vpili, a Lipeta to
ni motilo. Pisal je mirno naprej, dasi
že davno ni bil več trezen.

Ko je Jaklič vstopil v kavarno, so
gostje na mah zagnali huronski krik.
Marker je prestrašen pritekel iz kuhinje,
gledat kaj da je, kasirka, ki je dre¬
mala, pa se je tako stresla, kakor da

8&

je »rdeči Železnik 11  res zagnal dinar
mitno bombo, ki jo je obljuboval ka-
varnarju že mnogo let.

Jaklič se je počasi bližal mizi,
okrog katere so sedeli njegovi prijatelji.
Roke je držal v žepu; cilinder je imel
po strani in obleka je bila precej de-
ranžirana. Izzivajoče se je postavil pred
mizo, si ogledal vsakega posameznega
in se končno obrnil do Lipeta.

»Frere et cochon/ ga je ogovoril
in mu ponudil čez mizo roko, „kaj zo¬
pet delaš za narod ?“

„Vse za narod in za domovino,“
je zakričal Lipe, in hitro izpraznil ča¬
šico brinjevca.

»Dovoli, da ti izrečem svoje spo¬
štovanje/ je rekel Jaklič in prisedel
družbi. »Spoštujem te, frčre et coehon,
Čeprav se mi zdi, da si se čisto po
nepotrebnem posvetil politiki.“

Lipe je bil vedno razžaljen, če je
kdo dvomil o njegovih politiških zmožr
nostih. Tudi zdaj je hotel ogorčeno pro-
testovati, ali Jaklič je kar naprej govoril,
tako da Lipe ni prišel do besede.

»Cisto po nepotrebnem si se po¬
svetil politiki. Ali jaz ti rad priznam,

— 86 —

da služiš svojemu narodu pošteno. Da,
pošteno in nerodno. Tako politiko de¬
laš, kakor bi bil v državni službi."

In obrnivši se k drugim tovarišem,
ki so se glasno smejali Lipetovi jezi,
je Jaklič nadaljeval.

»Gospoda slavna! Slovenci smo
angažirali najboljše politike, kar jih je
dobiti. Same izvrstne moči. Vsi imajo
eden in isti cilj pred očmi — red že¬
lezne krone tretje vrste."

Lipe je sicer sam jako rad zabav¬
ljal na slovenske politike, a če je to
kdo drugi storil, se je čutil solidarnega
z listom, za kateri je pisal in je vedno
razburjeno ugovarjal. Tudi zdaj je za¬
čel kričati in razgrajati in ker je bil
popolnoma osamljen s svojimi nazori,
je njegova razburjenost čedalje bolj
naraščala. Vnel se je prepir, glasen in
ljut prepir, da si kavarnar ni znal dru¬
gače pomagati, kakor da je svoje goste
potisnil na cesto.

Prepir se je tudi zunaj nadaljeval.
Med tem prepirom je Lipe kihnil, tako
mogočno, da je mislil pred kavarno
staječi marker, da je kdo zavriskal, v
bližini stoječemu redarju pa se zdelo,

87

da kliče kdo na pomoč. Redar je tudi
takoj tekel in planil na družbo.

„Kaj se je zgodilo? Kaj pa
delate tukaj.' 1

»Pasja dlaka/ se je jezil Jaklič,
ko je ugledal redarja, »to je pa vendar
čudno. Kadar sem pijan, je koj kak
policaj pri meni, kadar sem pa žejen,
me neče noben hudič poznati. 11

»Prosim, govorite, kakor se spo¬
dobi, 11  je ukazoval redar. »V imenu po¬
stave povejte, kdo ste? 11

»Ha, v imenu postave, 11  je vzkliknil
Jaklič. »Kaj pa je postava? 11

»Postava je postava, 11  je odgovoril
policaj osorno in začel nekam pisano
ogledovati družbo.

»Ne, gospod policaj; postava ni
postava. Postava je pajčevina. Muha se
vanjo ujame, brencelj jo pa raztrga.
Ali me razumete? 11

„Ne!“ je s preprosto odkritosrč¬
nostjo rekel redar in vzel iz žepa
svojo beležnico. »Prosim pa, kako se
pišete? 11

»Kdo? Jaz? 11  je vpraševal Jaklič.

»Da, vi!“

88

„Jaz se pišem za Jakliča, v de
lavnikih s „č u  na konci, ob nedeljah pa
s „tsch“.

„In kako vam je ime?"

„Meni je Viktor ime. Vi ste pa
Janez, kaj ne, gospod policaj.“

„Da, jaz sem Janez,“ je dejal ne¬
dolžni policaj. „Ali me poznate?"

„Ne, ali vidi se vam, da ste Janez,
in sicer pravi Janez, morda celo naj¬
boljši vseh Janezov."

Redar niti slutil ni, da se Jaklič
iz njega norčuje. Ko je bil s težko roko
zabeležil ime, je vprašal:

„Kaj pa ste?"

„Oh, gospod policaj," je vzdihoval
Jaklič, „nikar me ne izprašujte. Moj
poklic je strašen. Tudi vaša služba je
težka, ali moj poklic je še veliko težji.
Nikdar nimam dopusta, nikdar nisem
prost, da bi si privoščil malo počitka.
In moj poklic zahteva veliko spretnosti
in raznih prirojenih darov."

„Kaj pa ste vendar," je vpraševal
zopet redar, ki je postal že nepo¬
trpežljiv.

„Postopač ali, kakor vidite, po¬
stopač, ki nosi cilinder in rokavice."

89

Družba je udarila v smeb, redar
pa je jezno zgrabil Jakliča za ramo in
zarohnel:

„V imenu postave — pojdite z
menoj."

„Z veseljem," je dejal Jaklič.
»Osobita čast mi bo, če me spremite.
Ako se hočete morda še v moji spo¬
minski knjigi ovekovečiti, mi bo jako
drago."

Zdaj so se tovariši zavzeli za
Jakliča in redarja pregovorili, da ga
je pustil v miru. Lipe in Sodar sta pri¬
jela vsak z ene strani Jakliča za roko
in ga deloma izlepa, deloma izgrda
vlekla domu in ga položila na posteljo.
Nekaj časa je Jaklič še zabavljal in
fantaziral, potem pa se naenkrat raz
jokal, da so se prijatelji strahoma spo¬
gledovali, kaj da mu je, ker si niso
mogli tolmačiti teh solza.

V.

Prišla je jesen in ž njo je prišlo
v Ljubljano za novo sezono angaževano
osobje nemškega gledališča. Takrat je
stalo še staro gledališče in vse mesto
se je zanimalo samo za nemške pred-

90

stave in za nemško osebje. Ravnatelj
Mondheim je poznal svoje občinstvo in
je vedel, kakih igralcev in igralk želi.
Angažiral je samo igralce, o katerih je
vedel, da se prikupijo ženskemu občin¬
stvu in samo igralke, katerih pretek¬
lost mu je jamčila, da niso trdega srca
in da se ljubljanski lahkoživci ne bodo
mogli zaradi njih pritoževati.

„He, h e, 1 ' je rad govoril Mondbeim,
„he, he — ali poznate „die blaue
Katz“ v Pesti? To vam je nebeško
razvpit tingeltangel. Moje gledališče je
pravzaprav filijalka tega tingeltangla.
Le pogum, gospodje."

Labkoživcem ni manjkalo poguma,
ali težko so se zedinili, kateri igralki
se sme kdo približati. Veljalo je med
njimi načelo, da si ne delajo umazane
konkurence in vsled tega so se vedno
več dni prepirali, kako si porazdele
angažirano žensko osebje.

V hiši, kjer je stanovala Rozmanka,
se je naselila igralka gospodična plem.
Falkenburg. Izgledala je kakor kaka
doslužena dojilja in oči je imela trudne,
kakor jih imajo prijateljice starih go¬
spodov. Stene svoje ponižne sobe je

91

okrasila z brezštevilnimi obledelimi fo¬
tografijami nekdanjih čestilcev in do¬
stikrat je cele popoldneve presedala
pred temi fotografijami in se s spomini
na veselo preteklost tolažila za neveselo
sedanjost. Razlikovala pa se je od svo¬
jih tovarišic po tem, da je bila nevero-
jetno skopa in je vedno prežala, kje ulovi
kaj zastonj.

Takoj prve dni se je seznanila z
Olgo in postali sta hitro intimni prija¬
teljici. Gospodična plem. Falkenburg
je vedela toliko zanimivih stvari pove¬
dati, da jo je Olga potrpežljivo poslu¬
šala cele ure. Sicer je bistroumna Olga
kmalu spoznala, da je na njeni najno¬
vejši prijateljici mnogo komedijantstva,
ali vzlic temu se je vse njeno zani¬
manje osredotočilo na gledališče. Go¬
spodična plem. Falkenburg je različne
male usluge, ki so jih ji izkazovali,
plačevala s prostimi vstopnicami v gle¬
dališče, in obisk gledaliških predstav
je Olgino zanimanje izpremenil v pravo
strast. Če kdaj ni mogla iti h kaki
predstavi, je bila vsa nesrečna in je s
svojo slabovoljnostjo trpinčila vso hišo.
Sanjarila je samo o gledališču in edina

92

njena želja je bila, da se posveti tej umet¬
nosti. Te želje pa ni nikomur razkrila,
niti gospodični plem. Falkenburg, pač
pa se skrivaj prav resno pripravljala,
da popusti vse in gre h gledališču.
Sodar, ki ji je preskrbljeval knjig za
čitanje, se kar ni mogel načuditi, da
eita Olga samo še dramatična dela in
da jo v časopisih zanimajo samo še
gledališka poročila.

Igralsko osebje je v tistih časih
hodilo največ v narodno kavarno v
„Zvezdi“, v nekdanji Fischerjevi hiši,
kjer stoji zdaj Tillova hiša. V tem
nizkem in zaduhlem prostoru, kjer so
morali časih celo po dnevi vžgati pli-
nove luči, je bilo vsako popoldne ži¬
vahno življenje. Tudi gospodična plem.
Falkenburg je hodila redno vsako po¬
poldne v to kavarno in je ob nedeljah
jemala seboj tudi Olgo, ki si je tu hitro
dobila celo vrsto prijateljic in prijate¬
ljev. Ta vesela, vedno razposajena, lahko¬
miselna in brezskrbna družba je Olgi
zelo ugajala in težko je čakala dneva,
ko je zopet mogla priti v kavarno.
Rada je videla, če se ji je pridružil
kak igralec zvečer ko je šla domov —

- 93

in šla je vedno mimo kavarne in mimo
gledališča — in vesela je bila, če je,
kadar je bila doma, prišel kak igralec
ali kaka igralka na obisk h gospodični
plem. Falkenburg.

Jakliča in njegovih tovarišev se je
Olga skrbno ogibala. Prvi dan po svo¬
jem prepiru z Jakličem je Olga čakala
več ur, da dobi Jakliča. A ni ga bilo.
Daši je bil pozno ponoči prišel domov,
je bil naslednje jutro vendar zgodaj
odšel in potem je prišel le še redko¬
kdaj domov. Vdal se je zopet alkoholu.
Nekaj dni je še hodil delat a neredno,
potem pa je sploh vse delo opustil.
Zanemaril je svojo obleko, poprodal,
kar je mogel spraviti v denar, in sploh
propadel. Rozmanka je bila radi tega
resnično žalostna, a vzroka temu pro¬
padu ni slutila. Ker je živel Jaklič
slabo in nerodno, pač pa vse noči po¬
pival, je tudi telesno hiral tako, da ga
je bila skoro le kost in koža.

Kadar ga je Rozmanka slučajno
ujela, ga je pač z dolgimi pridigami
skušala spraviti na drugo pot, a Jaklič
je niti poslušal ni ali pa se je iz nje¬
nih naukov norčeval.

94

Olgo je le malokdaj videl, in to le
mimogrede, in Olga se mu je vselej
umaknila, zlasti pa se je delala, kakor
bi ga ne poznala, če je šla s kako
igralko ali s kakim igralcem. Imela je
Jakliča pač še vedno rada, po svoje,
kolikor je to njena uživanja željna in
egoistiška natura sploh dopuščala, ali
sedaj, ko je bil zanemarjen in vedno
pijan, se ji je studil. Sicer pa ni skoro
nikdar nanj mislila; vse njene misli so
se sukale samo okrog gledališča.

V delavnici je imela zaradi svojega
občevanja z igralci in igralkami prav
težko stališče. Njene tovarišice so jo
neprestano dražile, tako da bi bila naj¬
raje vse popustila in pobegnila v svet,
zlasti ker je bil zaslužek jako skromen.
Postala je slabovoljna, kadar se je zami¬
slila, da niti toliko ne zasluži, da bi
si kupila pošteno obleko. Zdaj si je
pomagala z oblačili, ki jih ji je bil
kupil Jaklič, a bližala se je zima in
treba je bilo misliti na pomoč.

Svojih skrbi ni nikomur razodela,
niti Kobetu, kateremu je sicer vse za¬
upala. Večkrat je mislila, da bi Kobeta
prosila za pomoč, a ni imela poguma,

95

saj je vedela, da strada, samo da pla¬
čuje dolgove za svojega brata. Plašilo
jo je tudi to, da Kobe ni nič kaj pri¬
jazno gledal njenega občevanja z igralci
in z igralkami in ji pri vsaki priliki
dopovedoval, da je zanjo najbolje, če
se bodisi še tako skromno omoži.

V tej stiski in nevolji, v tem sil¬
nem nasprotju med željami in dejan¬
skimi razmerami, je prišla Olga celo
na misel, da bi skrivaj prodala svoj
portret, ki ga je bil naslikal Jaklič. Ali
udušila je to izkušnjavo in raje potr¬
pela, četudi težko, samo da se ni ločila
od te podobe, ki jo je dan na dan
spominjala na najveselejše ure njenega
življenja.

Prav v teh dnevih ji je gospodična
plem. Falkenburg povedala, da je neka
koristka s svojim ljubimcem skrivaj
zbežala iz Ljubljane in tako mimogrede
je vprašala, Če ne. bi Olga hotela po¬
skusiti svoje sreče na gledaliških des¬
kah. Igralka je Olgi obljubila svojo
podporo, pač samo, da bi se ji priku¬
pila, ali Olgi se je zdelo, kakor da je
naenkrat izza oblakov zasvetilo solnce
sreče. Kar objela je gospodično plem.

96

Falkenburg in zdaj smejaje zdaj ihte
povedala, da že dolgo misli na to, da
je to njena edina želja, in da je že
davno sklenila, postati igralka, samo
povedati se tega ni upala.

Staro igralko je to presenetilo.
Spomnila se je, da je v svojih mladih
letih ravno tako mislila in da zdaj
storjeni korak obžaluje in ničesar tako
ne želi, kakor mirnega, četudi se tako
skromnega življenja. Žal ji je bilo, da
je Olgo spravila na to misel in zato ji
je začela z najtemnejšimi barvami sli¬
kati igralsko usodo sploh, zlasti pa
usodo začetnice-koristke.

Toda njene besede niso ničesar
izdale. Olga niti razumela ni, kar ji je
pripovedovala stara igralka. Neprestano
je ponavljala svojo prošnjo, naj vendar
gospodična pl. Falkenburg posreduje
pri ravnatelju, da jo sprejme in ni
mirovala prej, da se je stara igralka
vdala.

In morala je iti takoj. Hotela je,
naj gre Olga kar ž njo, toda Olga ni
bila zadovoljna s tem. Uganila je, da
bi se v svoji toaletti nič posebno dobro
ne vpeljala pri ravnatelju in zato je pre-

97

prosila igralko, da je šla sama. Da pa
hi ravnatelj vendar vedel, koga mu go¬
spodična plem. Falkenburg priporoča,
je Olga igralki dala svoj portret, da ga
pokaže ravnatelju.

Instinktivno je Olga slutila, da bo
portret imponiral ravnatelju. In ni se
motila. Ko je stara igralka ravnatelju
povedala, da ve za mlado dekle, ki bi
se rado posvetilo gledališču, se je sku-
šeni mož zaničljivo nasmehnil in od¬
mahnil z roko, kakor bi hotel reči, da
dobi lahko kolikor hoče takih deklet.
Ali ko je zagledal portret, tedaj se je
njegov obraz popolnoma izpremenil.

»Pikantna punica! To mora biti
nekaj izrednega! Zakaj pa niste gospo¬
dične takoj seboj pripeljali? To je res
pikanten obrazek.“

Ravnatelj se kar ni mogel ločiti
od podobe in izpraševal je staro igralko
prav natančno o Olginih razmerah. Go¬
spodična plem. Falkenburg je izprevi-
dela, da je angažma zagotovljen, in
zato je ravnatelju povedala vse, kar je
vedela o Olginih razmerah. Ko je čez
četrt ure zapustila ravnateljevo pisarno,
je bila pooblaščena, povedati Olgi,

7

98

da je angažirana s 35 goldinarji me¬
sečne plače.

Olga je veselja kar vriskala in
plesala, ko ji je stara igralka sporočila
to vest. Tudi Rozmanka je bila zado¬
voljna, kajti računala je samo s tem,
da bo Olga pri gledališču dosti več za¬
služila nego kot šivilja in pri njej je od¬
ločeval le denar. Solicitator Kobe pa ni
bil zadovoljen in z resnim obrazom je
razložil Olgi svoje pomisleke, dasi je
vedel, da ničesar ne opravi. Olga mu
je tudi kar na kratko odgovorila, da so
njegovi pomisleki le strašila in da se
ona ne da odvrniti od svojega namena.

Ko se je prišla predstavit ravna¬
telju, jo je ta nekaj trenotkov prav pre¬
drzno ogledoval, potem pa jo ljubeznivo
pogladil po licu.

»Lej, lej," je rekel, »Vi ste v res¬
nici krasno dekle. Pravzaprav lepotica.
Škoda, da ste šele začetnica, sicer bi
Vas koj angažiral za večje vloge. Zdi
se mi, da znate postati odlična su-
bretka. Ali imate res veselje za gle¬
dališče?"

»Veliko veselja, gospod ravnatelj,"
je odgovorila Olga, »pravo strast. Že

99

dolgo časa sem premišljevala, kako bi
prišla h gledališču, a nisem si znala
pomagati."

„To me veseli! Lepo dekle, ki čuti
v sebi poklic za gledališče, napravi go¬
tovo karijero."

Ravnatelj je zopet pogladil Olgo
po licih in se delal silno ljubeznivega.
Obetal ji je, da ji posveti posebno po¬
zornost, da ne bo samo koristka, nego
da ji poveri tudi manjše vloge in da
bo skrbel za njeno izobrazbo.

.,Tako ste dobri, gospod ravna¬
telj . . .“ je jecljala Olga.

,.Dober sem; res je," je dejal rav¬
natelj. „Za Vas imam neko posebno
simpatijo. In da se prepričate o res¬
ničnosti moje simpatije, Vam jo takoj
dokažem."

Ravnatelj je nekaj brkljal po miz-
niči, potem je zopet sedel k Olgi.

„Gospodična Falkenburg mi je po¬
jasnila Vaše razmere. Dovolite, da Vam
na račun Vaše gaže dam 100 goldi¬
narjev. Potrebno je, da si omislite pri¬
merno obleko in kar se pri gledališču
potrebuje. Prva stvar pri gledališču je
obleka."

7*

100

Olga je bila tako presenečena, da
ji je sapa zastala.

„Oh, gospod ravnatelj — kako
naj Vam izrazim svojo hvaležnost/

„Nič ne govorite o hvaležnosti,
gospodična Olga/ je rekel ravnatelj
familijarno. „Prikupili ste si mi in ker
rad podpiram mlade talente, zato poj¬
dem tudi Vam na roko/

Ravnatelj je pri tem rahlo položil
Olgi roko okrog pasa in jo poljubil na
lice. Olga se je prestrašila in nekoliko
odmaknila glavo ali rekla ni ničesar in
se tudi ni branila, ko jo je ravnatelj
drugič poljubil. Spomnila se je pač
Kebetovih besedi o nravnih nevarnostih,
katerim bo izpostavljena pri gledališču,
ali zdelo se ji je, da je poljub na lice
malenkostna stvar, ki jo pač lahko
brez skrbi dovoli tako dobremu možu,
kakor je ta ravnatelj.

Ko je Olga odšla, se je ravnatelj
zadovoljno žvižgaje operetno arijo use¬
del k svoji mizi in se hotel posvetiti
svojemu delu, ali Olga mu je hodila
vedno na misel, tako, da je popustil
vse delo in šel na sprehod.

101

Stotak, ki ga je Olga prinesla do¬
mov, je napravil velikansko senzacijo.
Rozmanka ni še nikdar videla stotaka.
Sedla je na stol in ga ogledovala in
ogledovala kakor zamaknjena. Se nik¬
dar v svojem življenju ni bila s svojo
hčerjo tako zadovoljna kakor ta dan.

„Sam Bog nam je poslal gospo¬
dično Falkenburg v hišo/ je nekako
sanjavo govorila Rozmanka. „Ko bi ne
bilo nje, bi morala Olga kdo ve še
koliko časa hoditi šivat za tistih bornih
par krajcarjev."

Ko je izvedela stara igralka, da
je ravnatelj dal Olgi stotak predujma,
je z nekakim občudovanjem začela
ogledovati svojo mlado prijateljico.
Poznala je ravnatelja in vedela, kako
je težko, dobiti od njega le petak. Olga
pa je izvršila čudež in pripravila rav¬
natelja do tega, da ji je sam in iz
lastnega nagiba dal stotak. To je go¬
spodični Falkenburg tako imponiralo,
da je globoko zavzdihnila in potem s
prepričevalno odločnostjo rekla:

„Gospodična Olga — Vi se bodete
še v šampanjcu kopali in s stotaki ci¬
garete prižigali."

102

Od te ure je gospodična Falken-
burg Olgi dvorila kolikor je mogla in
ji pomagala, kjer je bila prilika. Šla je
ž njo kupit obleko, pomagala ji izbrati
klobuk, in jo podučevala, kako se mora
vesti na odru. Obetala ji je, da jo bo
sama Šminkala in jo učila, kako mora
igrati v posameznih igrah. Sploh se je
Olge tako oklenila, da je bila ta gin¬
jena tolikega prijateljstva in ni vedela,
kako bi gospodični plemeniti Falkenburg
izkazala svojo hvaležnost.

Olga se je v nekaterih dneh v vsi
naglici pripravila za svoj novi poklic.
Drugi kapelnik, Lercher, je imel nalogo,
da jo nauči zbore iz operete „Fatinitza“»
Lercher je bil mlad in zal dečko in se
je takoj zaljubil v Olgo. Poučeval jo
je z velikim veseljem in ker je bil ve¬
selega in ljubeznivega značaja, je tudi
Olgi ugajal in rada je dopuščala, da ji
je delal komplimente, ji prorokoval lepo
prihodnjost in ji deklamiral o svoji lju¬
bezni do nje. Poslušala ga je tem rajša,
ker je bilo vse njegovo početje veliko
zadoščenje za njeno samoljubje in za
njeno nečimernost. Imela ga je tudi
rada, a po svoje, in ni nikdar mislila,

103

da bi začela ž njim kako razmerje.
Lercher pa je bil vajen občevanja z
ženskami in ni obupal.

Lercherjev tekmec je bil nemški
časnikar Konjiček. Mlad mož, ki je
znal mojstrsko delati dolgove. Zaslužil
je malo, živel pa vedno kavalirsko.
Zgovorni in zabavni možiček je bil v
nemški družbi jako priljubljen in imel
kot gledališki poročevalec med igralci
velik ugled. Tudi Konjiček se je hitro
zaljubil v Olgo, a dasi je delal Ler-
cherju znatno konkurenco, sta ostala
vendar najboljša prijatelja in sta z dru-
ženimi močmi obrekovala in sumničila
ravnatelja, kolikor se je dalo, da bi ga
pri Olgi izpodrinila.

Časih je obšlo Olgo spoznanje, da
je zašla v družbo, kjer je morala znana
samo po imenu. Dostikrat je morala
slušati surove dovtipe, kakršni se ču-
jejo navadno le v vinjeni moški družbi.
Pri skušnjah so si igralci in igralke
pripovedovali kosmate anekdote tako
neženirano, da je Olga kar strmela V
nekaterih dneh je tudi vedela, da imajo
vse igralke svoja ljubavna razmerja z
različnimi ljubljanskimi lahkoživci in

104

čudila se je brezstidnosti, s katero so
govorile o svojem početju. Ali kadar jo
je obšlo spoznanje, kam da je zašla,
kadar jo je začela prevzemati želja, da
bi pobegnila iz te družbe, vselej je
premagala samo sebe. Ni se sprijaz¬
nila s početjem in življenjem novih to¬
varišic, ali videla je, da žive te njene
tovarišice prijetno, razkošno, brezskrbno
in veselo in da se nihče ne spodtika
ob njih lahkomiselnosti. Primerjala je z
življenjem teh tovarišic svoje lastno do¬
sedanje življenje in svojo bedo in kar
hipoma so utihnili vsi pomisleki.

Tega pa ni čutila da jo je nova
družba vsak dan bolj demoralizi¬
rala. Zdelo se ji je, da se je družbe le
navadila, v resnici pa je družba podrla
zadnje njene moralične pomisleke in ji
zastrupila dušo in srce.

Končno je prišel dan prvega na¬
stopa. Olga je trepetala strahu in bi
bila tik pred predstavo najraje pobeg¬
nila. Pri skušnjah se ji je zdelo, da
bo prav lahko nastopila in igrala, ali
ko je pri luknjici v zavesi pogledala na
občinstvo, ko je videla v gledališču vso
Ljubljano, glavo pri glavi, tedaj jo je

105

spreletel tak strah, da se je tresla ka¬
kor bilka in se kesala, da je poskusila
srečo pri gledališču.

Ravnatelj je stal blizu nje in ji
prijazno prigovarjal, naj se nikar ne
boji. Zatrjeval ji je, da je samo prvi
nastop težak, da pa se strah hitro po¬
leže in pomiril jo je toliko, daje ostala
na odru.

Ko se je zavesa dvignila, se je
Olga zopet ustrašila in izpočetka kar
ni mogla ust odpreti. Kakor okamenela
je stala med koristkami in plaho so
begali njeni pogledi po dvorani. Peti
ni mogla, dasi je znala vse zbore prav
dobro. Na galeriji je spoznala mater in
sestro, Kobeta in krojača ter liričnega
pesnika, ali pogledala je takoj proč, ker
se ji je zdelo, da se ji smejejo. Ozrla
se je po ložah in po parterju in se ne¬
koliko pomirila, videč, da se nihče ne
ozira nanjo, da gleda vse samo prvo
pevko.

Proti koncu prvega dejanja je za¬
čela tudi peti, najprej tiho, kakor bi se
bala, da jo kdo sliši, potem pa vedno
močneje dokler ni kakor druge koristke
pela s polnim glasom. V poznejših na-

106

stopih se že ni več tresla in pogumno
pela, tako da ji je ravnatelj prišel
čestitat.

„Prav dobro gre, gospodična Olga/
ji je rekel in jo pogladil po licu „prav
zadovoljen sem in nekaj pozornosti ste
tudi vzbudili.“

„Jaz?“ se je čudila Olga.

„Da, Vi, in ni čuda. Opazoval sem
občinstvo in videl sem, da so Vas raz¬
lični gospodje prav intenzivno opazovali.
To je že dobro znamenje. Ali — bodite
previdni."

Predstava se je ugodno končala
in Olga je bila srečna in nad vse ve¬
sela, da se je prvi nastop tako dobro
obnesel. Zdaj je bila prepričana, da se
ne loči več od gledališča. Sicer je uvi-
devala, da se bo morala še mnogo
učiti in da naloga igralke ni tako lahka,
kakor si je svoj čas mislila, ali zdaj
je imela pogum in zavest, da bo vse
težave premagala.

Po predstavi sta jo Lercher in
Konjiček nagovarjala, naj gre z dru¬
gimi igralci in igralkami v gostilno
„Pri solncu" na Francovem nabrežju,
kjer se je takrat shajalo gledališko

107

osobje. Toda Olga ni hotela iti, vsaj ta
dan ne, in je šla z materjo in s sestro
proti domu. Lercher in Konjiček sta jo
spremila.

Ko je prišla družba do nekdanjega
redutnega poslopja, je videla tam večjo
gnečo in velik šum. Od daleč je spoznala
Olga, da se prepira Jaklič z nekim polica¬
jem. Olga je hotela kar mimo iti, a njeni
materi se je Jaklič smilil. Šla je gledat,
kaj se je zgodilo, in drugi so šli za njo.

Hudega se ni bilo nič zgodilo.
Jaklič se je bil vsedel pred hišna vrata
redutnega poslopja, redar pa ga je hotel
domov odpraviti.

»Zakaj naj bi šel domov spat/
se je jezil Jaklič. „To je vendar ena
prvih državljanskih pravic, da sme člo¬
vek spati, kjer hoče. Kaka svoboda pa
je to, če se niti pred vratmi javnega
poslopja ne morem odpočiti."

»Jaklič pojde z nami," se je ogla¬
sila Rozmanka in prijela vinjenega Jak¬
liča za roko.

»V postelji bodete bolje spali ko
tu na kamnu."

»Saj n sem hotel tu spati. Samo
malo odpočiti sem se hotel. Jaz spanja

108

sploh ne potrebujem. Spim samo iz
navade in zaradi lepih sanj.“

V tem je pristopil tudi Kobe in
prijel Jakliča za drugo roko ter ga z
Rozmanko vlekel proti domu. Olga je
bežala naprej, kolikor je mogla in se
rotila na tihem, da morajo Jaklič in
njegovi tovariši iz hiše na vsak način,
ker jo je bilo sram, da je znana s
takimi ljudmi; da je nekdaj ljubila
Jakliča, to ji niti na misel ni prišlo.

VI.

Minulo je nekaj tednov. Olga se
je bila zapodila v vrtinec življenja z
vso strastjo svojega toliko časa prema¬
ganega in zatajevanega temperamenta.
Njeno davno koprnenje po uživanju je
bilo udarilo na dan z elementarno
močjo, jo je bilo tako prevzelo, da ni
našla niti trenotka pokoja, da bi raz-
mišljevala o svojem početju. Uživala
je, kar ji je ponudilo življenje. Navadila
se je kavarne in gostilne in družbe
lahkomiselnih ljudi. Niti zapazila ni,
kdaj se je navzela nazorov, ki so vla¬
dali v igralskih krogih, kdaj se je na-

109

vadila opolzkega govorjenja in dvoum¬
nih namigavanj. Vse, kar ji je bilo prej
v mislih, je izginilo iz njenega spo¬
mina. Mislila je edino na sedanjost, na
trenotje.

Skromna koristka je nosila zdaj
svilene obleke in dragocene klobuke.
Gospodična plem. Falkenburg, ki je
rada filozofirala, je našla, da ima Olga
demoničen vpliv na moške. Res so bili
vsi igralci v Olgo zaljubljeni. Celo
skopi ravnatelj je bil radodaren, Če je
Olga kaj od njega zahtevala, drugi pa
so jo kar obsipali z darili, ki sicer niso
bila posebne vrednosti, a so vendar za
razmere dotičnikov predstavljala znatne
žrtve. Edini Konjiček ni žrtvoval za
Olgo nikdar nobenega krajcarja, dasi
je imela njega še najraje. Postala sta,
ne da bi bila kdaj o tem kaj govorila,
nekaka kompanjona. Če je Olga imela
kako željo, jo je povedala Konjičku, in
ta je potem vse aranžiral.

Zlasti v takrat zelo priljubljeni in
obiskani gostilni „Pri solncu“ je Olga
doživela vesele ure.

Tam je prvič v svojem življenju pila
šampanjca, tam so se zbirali okrog nje

110

njeni eestilci, tam se je radovala in
smejala, kakor nikdar prej v svojem
življenju, prav po Konjičkovem geslu :
da je ni večje budalosti, kakor če kdo
zamudi le kako minuto uživanja.

Pri vsem tem lahkomiselnem po¬
četju je pa Olga vendar ohranila toliko
previdnosti, da se ni kompromitirala.
Sicer je doživela nekaj romanov nehote
in le tako mimogrede, po obilno zauži¬
tem šanpanjcu, ali tako ravnatelj kakor
Lereher in Konjiček so varovali svojo
tajnost, drugi pa ni nihče vedel nič
slabega povedati o Olgi in veljala je
za žensko, ki moške samo izkorišča, a
je hladna in nepristopna.

V božičnem času je Olga zapazila
v gledališču v loži dveh bratov lahko-
živcev mladega elegantnega moža, ki
jo je med predstavo nepretrgoma gledal
in je na različne načine skušal obuditi
njeno pozornost. Olga se je delala, ka¬
kor da vsega tega ne zapazi, ali če je
le mogla, je napravila tako, da je prišla
blizu leve proscenijske lože, v kateri je
sedel tujec in ves čas je med predstavo
mislila, kdo da je ta tujec in dali po¬
skusi se ž njo seznaniti.

111

Tajna njena želja je bila, da dobi
imovitega čestilca. Vse prve igralke in
pevke so imele take čestilce in so jih
„koreninile“, kolikor se je dalo. Gospo¬
dična Wagnerjeva, prva moč tiste se
zone, jih je imela kar več. Toda ko
je prišla Olga k gledališču, so bili vsi
lahkoživci že „oddani“ in so imeli
svoje zveze z različnimi igral¬
kami, za koristke se pa sploh niso
radi menili, smatrajoč jih za manj
vredne ter jih prepuščali manj imovitim
gledališkim prijateljem. To je bila edina
stvar, ki je Olgo jezila, in zato se je
zelo trudila, da bi dobila kako samo¬
stojno vlogo. Laskala se je radi tega
ravnatelju in kapelniku in režiserjem in
storila marsikako žrtev, ker je bila
prepričana, da mora enkrat na odru
obuditi splošno senzacijo, če se hoče
pomakniti v prve vrste.

Po predstavi je šla, kakor običajno,
s tovariši in tovarišicami v gostilno „Pri
solncu“. Ravno ko je povpraševala, kje
da je Konjiček, so se odprla vrata in
vstopil je Konjiček z mladim tujcem, ki
je med predstavo posvečal Olgi svojo
pozornost.

112

„Kadet Slavik," se je predstavil
mladi tujec. »Navadno prebivam v
Trstu, a. zdaj sem na dopustu v
Ljubljani."

»Pomislite,“ je vpil Konjiček, »ta
srečni človek je prišel na dopust, da
dvigne svojo dedščino! 20.000 goldi¬
narjev je podedovali"

Ta naznanilo je spravilo vso družbo
pokonci. Moški so hipoma dobili veliko
spoštovanje pred tem mladeničem, žen¬
ske pa so zatrepetale, povzdignile
glave in tresle so se jim nosnice kakor
lovskemu psu, kadar dobi sled.

Slavik je vzel od bližnje mize stol
in se vsedel poleg Olge. Za trenotek je
vse ženske spreletelo čuvstvo ljubosum¬
nosti, ali Slavik je naročil šampanjca
in to je bilo drugim igralkam vsaj
malo tolažilo za izgubljeno upanje, ujeti
v svoje zanjke tega nedolžnega mlade¬
niča in dediča.

Razvila se je jako hitro vesela in
razposajena zabava. Ko je začel šam¬
panjec vplivati, je vse vprek vpilo in
razsajalo in prepevalo. Konjiček je bil
najglasnejši, med tem ko je Slavik vso
svojo pozornost posvečeval Olgi in ji

113

pripovedoval, kako globok in nepozab¬
ljiv vtis da je nanj napravila in kako
ga je očarala njena lepota. Svoje go¬
vorjenje je spremljal z vzdihi in je skrivaj,
če je količkaj mogel, stiskal Olgi roko.

Šele proti jutru se je družba raz¬
šla. Med tistimi, ki so spremili Olgo in
gospodično plem. Falkenburg, je bil se¬
veda tudi Slavik. Vodil je Olgo pod
pazduho in ji govoril že o svoji ljubezni
ter jo vpraševal, kje da bi mogel drugi
dan ž njo govoriti. Olga se je vedla
jako reservirano; določnega odgovora
ni dala in tudi nič obljubila.

»Dovolite mi jutri kratek rendez-
vous, “ je prosil Slavik.

»Rendez vous — to je za kuharice,“
se je norčevala Olga. »Sestala se bo¬
deva, kjer se bodeva dobila. Morda
na cesti, morda v kavarni, morda pred
gledališčem.“

»Nekaj jako . važnega Vam imam
povedati, gospodična Olga.“

»To mi lahko poveste kjer hočete
in kadar hočete.“

Slavik ni več silil v Olgo, pač pa
sklenil, da počaka drugi dan po skušnji
pred gledališčem na Olgo in da se ž

8

114

njo domeni. Hotel je vedeti, pri čem
da je, dočim je Olga hotela, naj ostane
nekaj časa v negotovosti, da ga bolje
spozna.

Slavikov stari oče je bil kmetski
kupec, ki je najprej trgoval z lesom,
potem je kmetska dekleta prodajal v
Trst in Aleksandrijo in ko si je napra¬
vil premoženje, se je bavil z oderuštvom
in z zalaganjem vojaštva s krmo in
slamo, lesom in ovsem. Ostal je vse
svoje življenje plebejec. Njegov sin,
zastopnik druge generacije, je bil že
gospod. Umival se je od otroških let
vsak dan, hodil v šolo in nosil zlato
uro in z zlatom obrobljen cviker. Stari
oče je bil drzen slepar v večjem slogu.
Sleparil je v presledkih, če je ravno
prilika nanesla. Tudi njegov sin je bil
slepar, a sleparil je vedno nekako ad¬
ministrativno. Stari oči je bil še ban¬
dit, sin pa meščanski slepar. Kadet
Slavik je bil vnuk starega bandita. Ker
je imel osem sestra, se je očetovo pre¬
moženje razdelilo in je vsak otrok dobil
samo po 20.000 gld. Kadet Slavik, ki
je vse svoje življenje samo brezskrbno
in razkošno živel, ni imel pojma o

115

vrednosti denarja. Ker ni imel cisto
nič talenta za kupčijo, dasi se je oče več
let ukvarjal ž njim, da bi ga vzgojil
za trgovca, je šel končno k vojakom
in srečno četudi težavno dosegel do¬
stojanstvo kadeta. V tem času mu je
umrl oče in sedaj je bil prišel kadet v
Ljubljano, da dvigne svojo dedščino.

Kadet Slavik je več dni zalezoval
Olgo, a čim bolj se je on razvnemal,
toliko hladnejša je bila Olga. Priznala
je sicer, da ji je simpatičen in po na¬
činu rafiniranih koketk mu je včasih
delala vsakovrstne upe, a se takoj zo¬
pet izpremenila in igrala nedolžno in
neizkušeno dekle. To je vse Slavika
samo razgrevalo in ga vleklo k Olgi.
Če ni bil v njeni družbi, ni imel miru.
Car njene osebnosti ga je bil tako
prevzel, da so vsa njegova čuvstva ko¬
prnela samo po Olgi, da je bil vesel,
če jo je videl, da je bil srečen, če jo
je mogel spremljati, da je bil blažen,
če mu je za kako lepo darilo dovolila
hiter poljub v veži. Ugodil je vsaki
Olgini želji in kar gledal, da bi uganil,
česa želi in s čim bi si pridobil njeno
naklonjenost. Ravnatelj in kapelnik sta
8*

116

v svoji ljubosumnosti tekmovala s Sla-
vikom; drug je drugega izpodrival, a
Olga jih je znala vse ohraniti na vrvici
in se ž njimi prešerno igrala. Da so
dostikrat krvavela njih srca, to jej ni
bilo mar. V njenih očeh so bili postali
vsi moški samo sredstva da si pomore
do prijetnega življenja. V svojem srcu
jih je vse zaničevala, čeprav se tega
še sama ni povsem zavedala. Ali vse
njeno ravnanje je to kazalo in stara
Falkenburg jo je občudovala, češ:

»Kako dobro bi se meni lahko
danes godilo, če bi bila znala v svoji
mladosti z moškimi tako ravnati, ka¬
kor ti."

„Moški so kazen božja," je pri
takih prilikah odgovorila Olga. „Vsi so
hudobni, nečimerni in meseni kakor
stari kozli. Za drugega niso na svetu,
kakor da nas ženske preživljajo. Nikdar
pa tako ne lažejo, kakor tedaj, ko pri¬
segajo ljubezen."

Edino pri takih pogovorih se je
Olga spominjala Jakliča. A kakor hitro
ji je prišel na misel, obšla jo je jeza.
Ne da ga je ljubila in da se mu je
vdala. Bila je toliko odkritosrčna, da

117

je vsaj sama sebi priznala, da se ne
kesa, in da so bile urice ljubezni, ki
jih je preživela z Jakličem, pravzaprav
edini res srečni trenotki njenega živ¬
ljenja. Ali jezilo jo je, da se Jaklič ni
pustil trpinčiti, da ni hotel biti njen
suženj, da ni hotel prenašati njene
slabovoljnosti in izbruhov njene užalje¬
nosti in da se ni poniža', ko ga je bila
enkrat osorno odgnala. Jezilo jo je pa
tudi, da je bila ona kriva, da se je
Jaklič zopet vdal pijančevanju, ter se
zanemaril in propadal. Sploh je bil pa
spomin na Jakliča edina stvar, ki ji
je časih — a še to le redkokdaj —
grenila veselje.

Razen Konjička si je Slavik tudi
v osebi plem. Falkenburg pridobil za¬
veznico, ki se je zanj pri Olgi močno
zavzemala. Kadar je Slavik vedel, da
je Olga doma, je prišel vselej obiskat
gospodično Falkepburg, samo da je bil
nekaj trenotkov v družbi z Olgo. Pri
neki taki priliki je tudi izvedel, da je
Jaklič naslikal Olgin portret in gospo¬
dična Falkenburg mu je portret tudi
pokazala. Podoba je Slaviku tako
ugajala, da je zaželel seznaniti se z

5

118

Jakličem, češ, da mu mora napraviti
kopijo.

Gospodična Falkenburg se je sicer
silno bala pod streho bivajoče „bande“
in še prav posebno Jakličevega hudob¬
nega jezika, ali tako radodarnemu go¬
spodu, kakor je bil Slavik, ni mogla
ničesar odreči.

Jaklič je bil slučajno doma in je
leno ležal na svoji postelji, ko sta prišla
gospodična Falkenburg in Slavik pod
streho.

»Ta gospod bi rad z vami govoril,
gospod Jaklič, 11  je začela stara igralka.

»Naj govori 11  je dejal Jaklič ne
da bi se premaknil na svojem ležišču
in ne da bi Slavika pogledal. „Jaz po¬
slušam. Če se hoče gospod morda
usesti, mu je na razpolaganje sedem
postelj. Vas plemenita gospodična pa
vabim na svojo lastno posteljo, ker ste
tu najbolj varni."

»Dovolite gospod, da se Vam pred¬
stavim, 11  se je zdaj oglasil kadet. »Moje
ime je Slavik, kadet Karol Slavik. 11

»Poznam Vas; poznal sem tudi
Vašega častivrednega očeta in še bolj
častivrednega starega očeta in če se

119

ne motim, sva se oba večkrat v isti
sobi seznanila s palico učitelja Ivanetiča. 1 '

»E — e — ali je mogoče — saj
res — saj je res," je jecljal Slavik.
»Glej — jaz te nisem spoznal — pač
se mi je zdelo, da sva se že videla ali
spoznal te nisem."

Nekaj prijaznega je zasvetlikalo v
Jakličevih očeh in krepko je stisnil Sla-
viku roko. Veselilo ga je, da ga tovariš
izza šolskih let ni zatajil. Mislil je, da
ga neče poznati, a čim je spoznal, da
je bil v zmoti, je skočil s postelje.

»Plemenita gospodična umetnica,"
je rekel stari igralki, »bodi Vam izre¬
čena topla zahvala, da ste mi pripeljali
ljubega znanca izza mladih let."

„0, prosim."

»Ko bi imel salonsko obleko, bi
Vam ponudil roko in bi Vas spoštljivo
spremil do vrat Vašega apartementa,
tako pa se morate že sami vrniti iz
tega podstrešnega salona."

Igralka je plaho bežala in se rotila,
da nikdar več ne pojde v Jakličevo
bližino, prijatelja pa sta se usedla na
posteljo in zdaj je Jaklič tudi izvedel,
kaj da je Slavika pripeljalo k njemu.

120

VII.

Slavik ni znal ne štediti, ne raču¬
nati. Zapravljal je podedovano premo¬
ženje uprav blazno. Smehljaje je pla¬
čeval večer za večerom šampanjca „Pri
solncu 11  ic z radostje je izpolnil Olgi
vsako željo. Kupoval ji je najdražje
obleke in vsakovrstnih dragocenosti, jo
vodil po restavracijah in na zabave,
na plese in na maškarade, po¬
vrh pa še „posojal“ stari Rozmanki
zdaj nekaj petakov, zdaj nekaj dese-
takov. Stara Rozmanka ga je naravnost
oboževala in je Olgi priporočala naj se
drži tega čestilca.

Zaradi tega se je končno sprla
celo s Kobetom. Sivolasi solicitator je
bil spoznal, da je Olga zanj izgubljena.
Težko se je sprijaznil s to mislijo, kajti
ljubil je Olgo vroče ali uvidel je, da z
Olgo ne prideta nikdar več skupaj in
resignirano se je udal v svojo usodo.
Ali ko je sprevidel, da je Olga zašla
na pota nemoralnosti in da jo njena
lastna mati še navaja k temu življenju,
tedaj je vzkipela v njem kri in povedal
je Rozmanki toliko bridkih resnic, da

121

je srdito vzkipela in mu povedala svoje
mnenje v obraz.

„Kaj pa pravzaprav mislite/ 1  se je
jezila Rozmanka, „ali imate mar kaj
govoriti v naši hiši ? Če Vam je Olga
tako pri srcu, zakaj pa je niste vzeli? Še
pred nekaj meseci bi Vas bila Olga z
veseljem vzela.“

„Ali — ko je nisem mogel vzeti,“
je bolestno vzdihnil Kobe. „Saj veste
da plačujem dolg svojega brata. Po
trideset goldinarjev na mesec.“

„Zakaj pa niste rekli bratu, da naj
sam plačuje svoj dolg, ker se hočete
oženiti? Vsak je vendar sam sebi naj¬
bližji. Kdo je že kdaj videl, da plačuje
ubog solicitator dolg brata-oficirja, strada
pri tem in se odpove celo svoji ljubezni?“

Kobe se je vrgel na zofo in temno
gledal predse. Spomnil se je tistih
težkih ur, ko je omahoval, bi li ponehal
plačevati bratove dolgove in se oženil
z Olgo ali pa bi izpolnil bratu dano
obljubo in se Olgi odpovedal. Tedaj je
mislil, da je najbolje, če počaka še
nekaj časa, in sedaj je uvidel, da je
zamudil pravo uro in da je bila Olga
zanj izgubljena.

122

Jaklič je bil slučajno navzočen pri
tem prepiru. Rekel ni sicer ničesar ali
Kobe se mu je smilil, ker je videl, da ta
mož nima moči in zadosti trdne volje,
da bi zadušil čutila, ki mu trgajo srce.
Konec prepira med Kobetom in Roz-
manko pa je bil, da se je Kobe odlo¬
čil, zapustiti svoje stanovanje. Dolga
leta je prebival pri tej rodbini ali spoz¬
nal je, da ne more več ostati, da se mora
ločiti, če ne mu še duša izkrvavi pri¬
tajenih bolesti. Se enkrat ga je obšla
želja, da bi prelomil bratu dano obljubo,
da bi svoj zaslužek porabljal zase in za¬
snubil Olgo, ali jasno mu je bilo, da
ga Olga odkloni. In tako se je odločil,
da gre, da gre takoj in da se nikoli
več ne približa.

Šel je brez slovesa. Pospravil je
svoje stvari v staro skrinjo, plačal Roz-
manki, kar ji je šlo, in potem tiho za¬
pustil hišo. Eno noč je hotel prebiti v
kakem hotelu, potem pa si poiskati
stanovanje kje na drugem koncu mesta.

Ko so prebivalci podstrešja izvedeli
za Kebetovo izselitev, jih je to silno
vznemirilo in razjarilo. Vsa njihova jeza
se je osredotočila na Olgo in govorili

123

so o njej tako grdo in zaničljivo, da
se je celo Jaklič zanjo zavzel, dasi sicer
ni zinil besedice, če so prijatelji
govorili o nekdanji njegovi ljubici.

„01ga nas spravi vse iz hiše," se
je jezil Lipe. „Že davno sem opazil,
da se sramuje naše družbe; sram
jo je, da nas pozna, sram jo je, da
poznamo mi njo."

„Odkar občuje z igralci in se peča z
gospodskimi ljudmi nas prezira, dasi je
stokrat slabša, kakor smo mi," je raz¬
lagal lirični pesnik in Sodar mu je od
ločno pritrjeval in sprožil misel, naj se
vsa družba izseli v staro cukrarno doli
na Poljanah, kjer je dobiti lepo in ce¬
neno prebivališče.

Jaklič je temu predlogu nasproto¬
val z vsemi silami.

„Vsi ste v Olgo zaljubljeni," je
očital tovarišem, ;;vsi do zadnjega ste
jezni nanjo, ker neče ostati v naši
družbi, ker stremi po boljšem in prijaz
nejšem življenju, ker hoče živeti med
ljudmi, ki ji ugajajo. Miji ne ugajamo.
Tega Olga ne prikriva, a to je kar Vas
boli in jezi."

124

„Ali tebe morda ne?“ je vprašal
Sodar.

»Mene ne, 11  je odgovoril Jaklič.
»Vedel sem, da pride slej ali prej do
tega. Olga je takega značaja, da ji v
naših krogih ni in ni obstanka. Prve
dni, ko sem bil ž njo znan, sem bil
prepričan, da se povzdigne iz naših
nižav in da ji bo vseeno, s kakimi
sredstvi to doseže. In zgodilo se je
tako. 11

»Lepo se je povzdignila iz naših
nižav,“ se je rogal lirični pesnik. »Lepo
se oblači in dobro živi — to je res, ali
plačala jo to s svojo častjo in s svojim
poštenjem. 11

»Prijatelj — ti govoriš kakor kak
filister, 11  ga je zavrnil Jaklič. »Olga je
nenavadna ženska. Olga je kakor vam¬
pir, ki se je iz naših nižav povzdignil
v višje kroge, da jih tlači, da jim iz
piva srčno kri in jih ugonablja. Na
poti, po kateri bo hodila ta demonična
ženska, bo marsikdo obležal kot njena
žrtev. Le poglej, kako nore za njo vsi
moški. Se mi se nismo mogli ubraniti
njenemu čaru, ki smo je vajeni in smo
jo poznali že kot otroka. Kdor jo zdaj

125

spozna, pade brezpogojno v njeno oblast
in postane njen suženj. Vzame mu voljo
in razum, vzame mu eneržijo in moštvo.“

Tovariši so molče razmišljali o teh
besedah. Tudi Jaklič je nekaj trenot-
kov molčal. Potem se je ulegel na svojo
posteljo, in gledaje proti stropu dejal,
kakor bi govoril sam s seboj:

„01ga je maščevalka revežev in
zatirancev ; kar store bogataši revežem
krivičnega, to maščuje na njih Olga.
Slavik bo padel, Albert Balič bo krva¬
vel, knez Porcia bo krvavel, vsi bodo
trpeli in krvaveli, predno mine leto dni.“

V podstrešju je zavladala tihota.
Jakličeve besede so sicer le delo¬
ma prepričale njegove tovariše, ali
ugovarjali niso. Čutili pa so vsi, da ne
bodo več dolgo prebivali v tej hiši, da
pride kmalu ura ločitve. Zamerili so
Rozmanki in Olgi, da sta pustili zve¬
stega in dobrega Kobeta iz hiše, in
uvidevali so, da jih Olga v hiši samo
še trpi in da bi se jih najraje čim prej
iznebila. To jih je jezilo in poniževalo
v lastnih očeh in ne da bi kaj govorili,
so se razumeli, da se pri prvi priliki
izselijo.

126

Olga se je Kobetove izselitve ne¬
znansko razveselila. Ogibala se ga je
že dlje časa, ker se je bala njegovih
naukov in svaril. Prej je te nauke in
ta svarila imenovala očetovske svete,
zdaj pa samo še neslane opazke; prej
je vedela, da so izvirali iz dobrotnosti
in ljubezni, zdaj pa je sama sebi do¬
povedovala, da izvirajo iz ozkosrčnosti
in iz zavisti. Celo očitajoči Kobetovi
pogledi so ji bili nadležni in če je ko¬
ličkaj mogla, se je rada umaknila vsa¬
kemu pogovoru s postarnim Kobetom.

»Kobe je šel — zdaj se je treba
odkrižati še njegovih tovarišev." To je
mislila Olga in je pred vsem naznanila
Rozmanki, da hoče Kobetovo sobo
imeti zase, plačeval pa dajo bo Slavik.
Z lahkoto je pripravila tudi Slavika do
tega, da je dal sobo lepo preslikati in
opremiti z različnim novim pohištvom.
V nekaterih dneh se je prej tako
skromna soba spremenila v koketno
prebivališče rafinirane kurtizane. Pri
oknu je stala mala pisalna miza, v
kotu pa veliko, do stropa segajoče zr¬
calo. Posteljo so zagrinjale lepe pre¬
proge, na toaletni mizici pa je bilo

127

razpostavljenih nebroj malih in velikih
steklenic, napolnjenih z različnimi di¬
šavami. Vhod iz sobe v materino sobo
je bil zabit, zagrnjen z debelo zaveso
in zastavljen z veliko omaro.

Zadovoljno in ponosno se je ozirala
Olga po svoji sobi. Smehljaje sreče in
zadoščenja je ogledovala vsako stva-
rico, veselila se vsake malenkosti in
zdelo se ji je, da se je približala ures¬
ničenju svojih sanj in svojih želja.

Bil je že večer, ko se je Olga na¬
selila v svoji sobi. Naložila je še nekaj
polen v peč in potem užgala svetilko,
ki je stala na mizi in obe sveči poleg
velikega zrcala. Zastrla je potem okna
in potem s parfumom poškropila po¬
steljo in malo zofo, da se je hipoma
razprostrl omamljiv, živce razburjajoč
vonj po sobi.

Potem se je začela oblačiti kakor
za kak velik ples. Skrbno si je poče¬
sala lase, naložila pudra in previdno in
rahlo počrnila trepalnice. Nje očesi
sta vsled tega dobili čudovit
sijaj in izraz neodoljive privlačnosti ter
tajnega hrepenenja po ljubezenskem
razkošju.

128

Potem se je oblekla. Oblekla je
belo svileno obleko, globoko izrezano,
da se je videl krasni vrat da so se
videle polne lepe roke. Vzela je ciga¬
reto in jo užgala, potem pa stopila pred
zrcalo. Roke je držala sklenjene na
hrbtu; izglodala je tako izzivajoče
prelestna, prav kakor greh, ki je postal
meso.

S ponosom se je ogledovala v zr¬
calu. Zibaje se koketno se je sama
sebi smehljala in si metala poljubčke
in končno samozavestno siknila.

„Kateri moški se mi more ustav¬
ljati, kdo se more ubraniti, če mu ho¬
čem postaviti nogo na tilnik ?“

Ko je odbila deseta ura, je čula
na stopnicah tihe korake. Vedela je, kdo
prihaja. Urno je stopila k vratom in
jih odprla. Pred njo je  stal Slavik.

„Olga, moja ljubljena OIga,“ jo
je tiho pozdravil in ji poljubil roko.

Olga je zaprla in zaklenila vrata
in rekla glasno kakor je navadno go¬
vorila :

„Sedi ljubček. Ni treba, da bi tiho
govoril. Nihče naju ne sliši in če naju
kdo sliši, mi je to vseeno. 11

129

„Kako si lepa Olga, kako si krasna.
Ko bi ti vedela, kako te ljubim; blazno,
z vso strastjo svojega srca.“

Postavila se je pred njega. Zopet
je imela na hrbtu sklenjene roke in v
ustih cigareto. Gledala ga je s tako
toplimi, toliko obetajočimi pogledi, da
je Slavik padel pred njo na koleni in
oklenivši se je ves iz sebe ječal:

»Olga, jaz te ljubim, Olga, jaz te
ljubim."

Na njenem licu se je pojavil izraz
triumfa in neskončnega zadoščenja, a
hitro tudi ugasnil.

. „Ali sem tako lepa?" je vprašala
še vedno pred njo klečečega Slavika.

»Lepa si in tvoje oči se blešče, kakor
svetopisemski kači iz raja. Olga — vse
moje bitje koprni po tebi, Olga, ali me
ljubiš? Ali si res moja?"

Hladno in mehanično se je nagnila
k njemu. Njeni prsti so se nekoliko
poigrali s kodri njegovih las, potem ga
je objela in poljubila.

„Jaz te ljubim," je rekla šepetaje
„in sem tvoja."

Slavik bi bil najraje zavrisnil.
Spreletelo ga  je čuvstvo blaženstva.

9

130

Planil je pokonci, objel Olgo ter
strastno in hrepeneče poljubljal njene
ustne in njene oči.

„OIga, moja Olgal“ —-

Na horicontu se je prikazovala že
jutranja zarja, ko se je Slavik poslovil
z neštevilnimi poljubi od Olge in po
zapuščenih ulicah krenil proti svojemu
domu.

Olga je ostala sama v svoji sobi.
A počitka ni našla. Nemirno se je pre¬
metavala po blazinah svoje postelje.
Vedno in vedno jo je obhajal kes, da se
je vdala temu življenju. Skušala je
samo sebe prepričati, da ji ni bila od¬
prta nobena druga pot, in da je sploh
vse kesanje prepozno, ali bolesti svojega
srca s tem ni zadušila.

Težke in gorjupe so bile te ure,
ko so jo trle take misli. Zdelo se ji je,
da so se še enkrat, da so se zadnjikrat
oglasila boljša njena čuvstva in jo sva¬
rila. Po dolgem notranjem boju je ven¬
dar premagala ta čuvstva in zamorila
te glasove.

„Naprej, vedno naprej; čemu pa
sem na svetu, kakor da uživam in se
veselim ?“

131

Skušala je sama sebi dopovedati,
da ni nič slabša od drugih žensk. Vse,
kar je kdaj iz Jakličevih ust slišala o
svobodni ljubezni, ji ji bilo zdaj dobro,
da samo sebe opraviči v svojih lastnih
očeh, a kadar se ji je zdelo, da so
njeni razlogi tako sestavljeni, da jim
ni ugovarjati, se je vse podrlo, ker si
je morala priznati, da ne ljubi nikogar,
da samo hlini ljubezen, da bi moške
zastrupljala.

V polusnu je videla vse svoje ča¬
stilce, tiste, ki se že sučejo okrog nje
in tiste, ki se ji šele približujejo, o ka¬
terih pa je vedela, da ji zapadejo in da
pridejo v njeno oblast, kadar hoče. Med
njimi ni bilo nobenega, ki bi ji bil
simpatičen. Sovražila je pravzaprav vse.
Njeno lice je dobilo trd izraz, izraz
neizprosnosti in neumiljenosti, ko je
razmišljala o svojih ljubimcih in čestil-
cih, kakor bi hotela' reči: Vaša smrt je
moje življenje.

Spomnila se je tudi Jakliča. A
komaj ga je v duhu zagledala, je že
planila iz postelje. Na Jakliča ni hotela
misliti, na noben način. Stopila je k
oknu in odgrnila preproge, da se je

9*

132

jutranja svetloba vlila v njeno sobo. To
jo je spravilo popolnoma k zavesti in
hipoma so jo minile vse temne misli,
vsa neprijetna čuvstva, vse skrbi in ves
kes. Bilo ji je, kakor da je zopet našla
samo sebe in smejala se je svojim mi¬
slim in svojim sanjam.

VIII.

Gledališki lepaki so naznanjali
»Lepo Heleno". Med igralci in igral¬
kami se je vnel za vloge v tej opereti
ljut boj, tako da ravnatelj pri najboljši
volji tudi to pot ni mogel dati Olgi
večje samostojne vloge.

»Vse pevke mi uidejo," je tožil
ravnatelj. »Izročen sem jim na milost in
nemilost."

»Saj jih razumem," je hladno od¬
govorila Olga. »Zavist jih tare in strah,
da se jim izneverijo vsi njihovi čestilci.
A jaz jih izplačam, verujte mi, da jih
izplačam."

V starem gledališču sta bili gar¬
derobi za zbor v pritličju, za soliste
pa v prvem nadstropju. Solisti in zbor
so se sešli šele na odru.

133

Na dan predstave je prišla Olga
prav pozno v gledališče. V garderobi
za ženski zbor so bile vse tovarišice že
pripravljene za nastop, ko je Olga za¬
čela delati toaletto. Zamudila se je na¬
lašč, da bi bila pri oblačenju sama in
je garderobo zapustila v zadnjem
trenotku, ko jo je zvonček poklical na
oder.

Počasi je prišla na oder, kot zad¬
nja, tako da je šla sama čez ves oder
in jo je videlo vse občinstvo. In vse
občinstvo se je hipoma zganilo, vsa
kukala so se obrnila nanjo, nekateri so
iskali na gledališkem listu, kdo da je
ta igralka in se čudili, da je na listu
tiskano »Helena — gospe. Hedvika
pl. Wagner“, kajti v prvem hipu so
mislili, da predstavlja Olga ta večer
lepo Heleno.

Olga je bila krasna. A še večjo
senzacijo kakor njena naravna lepota
je vzbujala njena čudovita toaletta. Odeta
je bila z morskozeleno, s težkimi zla¬
timi cvetlicami obšito tančico, ki je
komaj za silo zaodevala njeno telo. Ob
straneh je bila tančica do kolen odprta,
tako da so se pri vsakem koraku vi-

134

dele noge. V primeri z Olgo so bile
vse druge pevke beraško oblečene in
Hedvika Wagner je srdito škripala z
zobmi, ko je videla, kako borno se pre-
zentira poleg navadne koristke.

V gledališču je vse šepetalo in se
oziralo na Olgo. Slavik je sedel v loži
svojega prijatelja Baliča in se ponosno
smehljal. „Vse jo gleda, vse jo obču¬
duje — in moja je,“ si je mislil in se
stezal iz lože, kakor bi se hotel poka¬
zati vsemu občinstvu. Sicer se je bil
nekoliko branil, ko ga je Olga prosila,
naj jo pelje na Dunaj, da ji tam kupi
primeren kostum, češ, da mu je začelo
že denarja primanjkovati, a sedaj mu
ni bilo žal, saj je bil Olgin triumf prav¬
zaprav njegov triumf.

Ali senzaciji še ni bilo konec.
Olga je bila svoj kostum prav rafini¬
rano priredila. V prizoru, ko se gre
zbor klanjat poleg Menelaja sedeči
Heleni in Klitemnestri, je Olga skrivaj
odpela trak, ki je pod pazduho vezal
njen kostum, tako da je bil zvezan
samo še na ramah. Sprednjo plat ko¬
stuma je nekoliko privzdignila, zadnja
plat pa se je vlekla za njo, tako da

135

se je videlo vse njeno telo, ko je šla
čez oder.

Občinstvu je za trenotek kar sapa
zastala; kar zadrhtelo je in slišalo se
je samo „Ah—ah!“ in šele pozneje in
le tu in tam kak rahel izraz nevolje.

Olga je triumfirala! Samozavestno
se je, odhajaje z odra, ozrla po občin¬
stvu in se lahno nasmehnila ter komaj
pozdravila proti loži, kjer je sedel
Slavik.

„ Olgica — to ste napravili veli¬
kansko, “ se je veselil ravnatelj. „Res
velikansko. Se enkrat dam lahko lepo
Heleno in zopet bo gledališče polno.
Samo vas bodo prišli gledat.“

Hedvika pl. Wagner je čula te
ravnateljeve besede in zbodle so jo
tako, da ni mogla več brzdati svoje
jeze.

„Ce je tako, potem pa naj pri¬
hodnjič nastopi ves ženski zbor kar
brez oblek/ je rohnela Hedvika plem.
Wagner in obrnivši se k Olgi, je rekla:
„Vi ste se nesramno in brezstidno
vedli. “

Olga se ji je smejala v obraz. Ta
jeza jo je veselila.

136

„Vi bi se prav radi tako nesramno
in brezstidno vedli, ko bi se mogli, a
ste že prestari/

Gospodična Wagnerjeva se je srdito
zapodila proti Olgi ali ravnatelj ji je
prestrigel pot.

„Mir,“ je ukazal. „Tu ne trpim
takih prepirov/

Ali prepir se je vendar nadaljeval
in ostre besede so letele semintja, do¬
kler ni začel ravnatelj groziti z globami.

Igralec Balajthy je s posebnim ve¬
seljem poslušal ta prepir in dražil Olgo
in Wagnerico kolikor je mogel, dokler
ga ni ravnatelj prepodil. Gospodična
Wagner je v svoji jezi celo zahtevala,
da ne sme Olga v drugem dejanju na¬
stopiti v svojem kostumu, ker ne gre,
da bi bila koristka lepše opravljena,
kakor prva solistka, ali ravnatelj jo je
tako energično zavrnil, da se je globoko
užaljena umaknila v svojo garderobo.

Olga je hodila po hodniku gor in
dol, zobala bonbončke in se veselila
svoje zmage. Navdajala jo je sladka
zavest, da je ta dan obrnila nase občno
pozornost in postavila v senco prve
gledališke moči.

137

Naenkrat je stal pred njo igralec
Balajthy, zal, mlad mož, ki je imel pri
ženskah velikansko srečo in v katerega
so bile zaljubljene vse igralke.

»Dovolite, da Vas v znak svojih
simpatij poljubim/ 1  je rekel Balajthy s
sebi lastno arogantnostjo in razprostrl
roke, da bi Olgo objel,

Olga pa ga je pahnila od sebe in
nadaljevaje svojo pot hladnokrvno rekla :

»Hvala! Za poljubovanje jih imam
toliko na razpolaganje, da na vas pač
ne reflektiram.“

Balajthy je bil tako presenečen, da
ni mogel ziniti nobene besede. Navajen
je bil, da so se mu igralke ponujale,
dasi je bil skop do skrajnosti in ni
hotel z nobeno imeti pravega razmerja.
Tudi ko je prišla Olga h gledališču, je
v svoji domišljavosti čakal, da se mu
ona približa in časih se je prav resno
jezil, da se ni zanj čisto nič zmenila.
A da ga je zdaj odslovila, tako na
kratko in ošabno, njega, za katerega so
se trgale prve ljubljanske dame, to ga
je do skrajnosti razjarilo. A odgovoriti
ni vedel ničesar. Slonel je nekaj časa
ob zidu kakor okamenel, potem pa se

138

v trenotku, ko mu je Olga pokazala
hrbet, splazil na oder.

„Cakaj, tebi se še maščujem," je
šepetal odhajaje na oder in stiskal
pest." Tudi pri tebi pridem še na vrsto
in potem boš ti blamirana."

Tudi drugo dejanje se je izvršilo
z velikim uspehom za Olgo. Zopet so
bili vsi pogledi nanjo obrnjeni, zopet
se je občinstvo zanimalo samo zanjo,
tako da je komaj poslušalo soliste in
solistke in celo pozabilo aplavdirati.
Solistke in solisti so se potrudili, da
kar najbolje izvrše svoje partije, zlasti
Hedvika Wagner, ali ves trud je bil
zaman. Občinstvo je bilo apatično in se
je le oziralo na Olgo.

V prvi vrsti v parterju je sedel
mož najlepših let, kateremu se je poz¬
nalo, da je vojak, dasi je bil civilno
opravljen. Imel je velike črne brke in
temno polt, a videlo se mu je, da je
hitro živel in mnogo doživel. To je bil
artiljerijski stotnik baron Tako. Priha¬
jal je redkokdaj v gledališče in doslej
ni poznal Olge. Videl jo je ta dan
prvič, a čim jo je zagledal, mu je za¬
čela siliti kri v glavo, oči so se mu

139

zasvetile in postal je tako razburjen,
da ni mogel mirno sedeti.

Komaj je bilo končano drugo de
janje, je zapustil svoj sedež in hitro šel
k vhodu na oder v ulici med gledali¬
ščem in med Kirbiševo hišo.

Hladni zrak mu je nekoliko pomi¬
ril razdražene živce. Obstal je pred
stopnicami in nekoliko razmišljal, kaj
naj stori. Imel je že mnogo opraviti z
ženskami vseh vrst, ali Olga je napra¬
vila nanj tako močan vtis, kakor še
nikdar nobena.

Stotnik baron Tako je bil že deset
let oženjen. Njegova soproga je bila
pravzaprav še otrok, ko je stopila v
zakon; vzel jo je zgolj zaradi denarja.
On ji je dal plemstvo in lepo socijalno
pozicijo, ona pa je prinesla v zakon
pripomočke za udobno življenje.

Gospa baronica Amalija Tako je
bila hči špecerijskega trgovca nekje z
Moravskega in 'trdilo se je, da so
njeni pradedje spremili Mozesa iz Egipta
skozi Rdeče morje v Obljubljeno deželo.
Gospodarske talente je vsekako imela
nenavadne. Cim je spoznala, da jo je
njen mož vzel samo zaradi denarja, je

140

zaprla svojo blagajnico in ni botela
dati nobenega krajcarja iz rok, dokler
ni baron Tako sprejel njenih pogojev.
Sicer so pa bili ti pogoji prav ugodni.
Obljubila je soprogu 200 gld. meseč
nega prispevka iz svojega premoženja
in popolno domačo oskrbo, on pa je
moral obljubiti, da bo vpričo tujih ljudi
vedno pozoren in galanten soprog ter
skrbel za to, da bo ves svet smatral
njegovo soprogo za najsrečnejšo ženo.

V ljubezenskih stvareh je baronica
pustila svojemu možu popolno svobodo,
zahtevala je samo, da se varuje baron
vsakega najmanjšega javnega škandala.

V tem oziru se je baron le enkrat
pregrešil in to v Gradcu. Imel je tam
razmerje z neko vročekrvno modistko.
Ko nekega dne ob določeni uri ni pri¬
šel in prinesel obljubljene vsote, ga je
modistka prišla iskat na stanovanje.
Baronica je ukazala vojaškemu strežaju,
da vrže modistko po stopnicah. Dekle
se je maščevalo in napravilo tak škan¬
dal, da je bila vsa ulica pokonci. Po¬
sledica tega je bila, da je moral baron
nemudoma prositi za premestitev in po¬
srečilo se mu je, priti v Ljubljano.

141

Od tedaj se je baron skrbno ogi¬
bal vsemu, kar bi mu znala vzlic svoji
mladosti jako energična soproga zame¬
riti. Ko je stal pred vhodom na oder,
mu je prišla žena na misel in začel je
omahovati, bi-li šel domov ali pa bi se
približal Olgi.

Prav ko je hotel prijeti za kljuko,
so se odprla vrata in gledališki tajnik
je barona spoštljivo pozdravil in ga
vprašal, s čim bi mu mogel postreči.

„E—e— jaz bi rad vedel — če
se »Lepa Helena" še ponovi in kdaj
se ponovi. “

»Pojutrišnjem, gospod baron;
ravno v tem trenotku je ravnatelj od¬
redil, da pojutrišnjem. Uspeh je bil da¬
nes kolosalen, kaj ne, gospod baron?"

»Da; res; prav lep uspeh; prav
izvrstne moči so angažirane.“

Tajnik, ki je proti primerni provi¬
ziji rad posredoval, če se je kdo hotel
seznaniti s kako igralko, je dobro čutil,
da je baron Tako imel poseben namen,
ko je hotel iti na oder; rad bi se mu
bil ponudil za »kako uslugo" ali vedoč,
da je baron oženjen, se ni upal z barvo
na dan. Baron pa ni vedel, na kak

142

način si je tajnik zagotavljal precej
znaten postranski zaslužek in zato je
odšel s kratkim pozdravom.

Že čez nekaj dni je bila repriza
„Lepe Helene". Gledališče je bilo na¬
bito polno. Ravnatelj je bil vsem igral¬
kam ukazal, da morajo igrati kolikor
mogoče pikantno in vse so rade ubo¬
gale, vse so imele globoko dekoletirane
in ob straneh odprte kostume, gospo¬
dična Wagner pa je že pred predstavo
razbobnala po vsem mestu, da bo v
znanem prizoru s Parisom tako reali¬
stično igrala, da bo njena igra javen
škandal. Vse igralke so tekmovale, da
bi Olgo prekosile in obrnile nase vso
pozornost.

Tudi Olga si je napravila nov ko¬
stum. Oblekla je mesenobarven trikot,
odela se pa samo s fino popolnoma
prozorno tančico. In čim je stopila na
oder, je bila zopet vsa pozornost obr¬
njena nanjo in ni drugim igralkam
prav nič pomagalo, da so bile kar mo¬
goče pikantne.

Po prvem dejanju je prišel za ku¬
lise vrtnarski uslužbenec in prinesel
prekrasno košaro cvetlic, lepih redkih

143

cvetlic. Takega daru ni bila dobila to
zimo še nobena igralka.

Med solistkami je nastala razbur¬
jenost, ko so zagledale košaro s cvetli
cami. Kateri je namenjen? Hedvika
Wagner je bila prepričana, da so bile
njej poslane te cvetlice in je kar na¬
ročila inspicijentu, da se jej pošlje ko¬
šara po drugem dejanju na oder.

V tem pa je vrtnarski uslužbenec
postavil košaro pred ravnatelja in mu
povedal, da so cvetlice namenjene Olgi.
In izročil je ravnatelju pisemce, na kate¬
rem je bil Olgin naslov natančno zapisan.

Gospodično Wagner je popadla
taka zavist, da bi bila Olgo najraje
napadla in se z njo stepla, zlasti ko
se je Balajthy začel norčevati iz solistk.

„Wagnerica ima dva oficijalna in
brez števila neoficijalnih ljubimcev,
Solmarjeva ima ženina v osebi de¬
belega rdečenosega mestnega zdrav¬
nika, Paukertova ima pristnega
grofa iz veleslavne kranjske rodovine
za čestilca, a nobena ni še dobila take
košare, kakor ta preprosta koristka."
Tako se je norčeval Balajthy, hoteč
igralke naščuvati proti Olgi.

144

Ta pa se ni zmenila za zbadljive
opazke, ki so z vseh strani letele
nanjo. Vzela je košaro in odšla ž njo
v garderobo, Tam je hitro odprla pi¬
semce in našla vizitko, na kateri je
čitala: „Bela baron Tako, c. kr. artilje-
rijski stotnik."

Poznala ga je in vedela, da sedi
v prvi vrsti v parterju. V naglici si je
napravila iz poslanih cvetk majhen šo¬
pek in si ga pripela na prsi. V tem
je zapel zvonček in treba je bilo iti na
oder.

Baron Tako je bil ugodno prese¬
nečen, ko je zagledal na Olginih prsih
šopek iz njegovih cvetlic. Zdelo se mu
je, da ga Olga z odra opazuje in da
se mu je nasmehnila in to mu je da¬
jalo najlepša upanja. Težko je čakal,
da je bilo končano drugo dejanje „Lepe
Helene". Komaj je padla zavesa je že
pohitel iz gledališča in naravnost na oder.

Na hodniku je bila velika gneča.
Ženske so cvilile ali se smejale, moški
so vpili in porabljali nedostatne ženske
kostume, da so si dovoljevali vsako¬
vrstne intimnosti, ravnatelj pa je raz¬
sajal in zaman ukazoval mir.

145

Ko je ravnatelj zagledal barona Tako,
je planil k njemu in ga devotno pozdravil.

»Posebna čast mi je, gospod baron,
posebna čast; izvolite tu sem — tu je
moja pisarna/

Ženske so se vsule okrog barona,
kakor bi komaj čakale, kdaj vrže svoj
robec. Baron se je ozrl po njih ali
Olge ni videl. Rad bi bil ravnatelju
povedal, da ne išče njega, marveč Olge,
ali vpričo tolikih ljudi ni hotel govo¬
riti in zato je čeprav obotavljaje šel v
ravnateljevo pisarno.

Ko je ravnatelj izvedel, da želi
baron govoriti z Olgo, ga je spreletelo
čuvstvo ljubosumnosti, ali premagal je
samega sebe in naročil poklicati Olgo.
Obenem je inspicijentu rekel, naj pride
čez nekaj časa klicat tudi njega.

»Gospod baron Tako — gospo¬
dična Olga, sicer še začetnica v dra¬
matični umetnosti, kateri pa že danes
prorokujem sijajno prihodnjost/

Tako je izvršil ravnatelj predstav-
' Ijanje in se tiho smejal, ko sta si Olga
in baron jako formalno in z veliko
grandeco segla v roke in potem nista
vedela, kaj bi govorila.

10

140

Inspicijent je v tem trenotku potr¬
kal na vrata in koj na to vstopil v
pisarno.

„ Gospod ravnatelj — za kulisami
se je vnel prepir; gospodična Solmar
je gospodični Paukert pljunila v obraz."

„To ni nič novega! Po predstavi
pa pojdeta roko v roki v gostilno. Tako
se vedno končajo taki prepiri." In obr-
nivši se k baronu, je dostavil ravnatelj:
„Oprostite gospod baron, da Vas zapu¬
stim, dolžnost je dolžnost; gospodična
Olga — v tretjem dejanju Vam ni treba
nastopiti."

Ravnatelj je zapustil svojo pisarno
s tajnim sklepom, da bo barona olajšal
za lepo svotico denarja in da mu bo
morala Olga pri tem pomagati. Ravna¬
telj je bil namreč v precejšnji stiski in
je že dlje časa iskal posojila, a ga ni
mogel dobiti. Mislil je zdaj, da mu
oženjeni baron, ki so ga vsi smatrali
za jako bogatega, ne more odreči
posojila.

V pisarni se je med tem Olga za- '
hvalila baronu za poslane cvetke, baron
pa ji je delal banalne komplimente.
Končno je baron vendar prišel z barvo

147

na dan in je vprašal, Se sme naslednji
dan obiskati Olgo na njenem domu. In
Olga mu je to dovolila.

Predno je bilo tretje dejanje kon¬
čano, je baron zapustil gledališče, Olga
pa je šla v garderobo, da se preobleče.
Tam je stala košara s cvetlicami, ki
jih je bil poslal baron. Olga se je na¬
smehnila, ko je zagledala te cvetlice;
spomnila se je, da je rekla gospodična
Paukert ko je zvedela, da so cvetlice
namenjene Olgi: »Pravi bedak mora
biti, kdor je poslal te cvetice; za ta
denar prenoči lahko pri Olgi kadar
hoče."

Olga se ni jezila zaradi teh besed.
Samo smejala seje, saj je vedela, kako
bo moral baron krvaveti, predno pri njej
kaj doseže, in vedela je tudi, kako po¬
ceni izhajajo ljubimci drugih igralk.

Po predstavi je šla z običajno
svojo družbo v gostilno »Pri solncu.“

Povedala je Slaviku, da ji je baron
Tako poslal cvetlice in da se ji je pri¬
šel na oder predstavit, zamolčala pa
mu je, da jo pride baron naslednjega
dne obiskat. Skrivaj je pa Konjička
naprosila, naj poskrbi, da bo drngi dan

10*

148

popoldne Slavik zadržan priti, kar ji je
Konjiček takoj obljubil, in potem seje
z vso brezskrbnostjo vdala razveselje¬
vanju.

Družba je bila mnogobrojna; po
navadnem vinu je prišel na mizo šam¬
panjec in začelo se je rajanje. Kapel¬
nik je sedel za klavir in igral, Olga
pa je zaplesala razkošen ples, vse hi¬
treje, vse strastneje, dokler se njen ples
ni spremenil v kankan, da so moški
začeli trepetati in so se jim svetile oči.

„Pleše ti, kakor Salome," je dejal
Konjiček poleg sebe sedečemu dežel-
novladnemu koncipistu.

„Ga—ga—ganz Salome," je jecljal
pijani koncipist in ves zamaknjen gle¬
dal Olgo, kateri so se bili lasje raz¬
pletli in se usuli po tilniku in po prsih
in ki je vsa zasopla padla zdaj na svoj
sedež.

In nanesli so novič šampanjca, in
ga točili in trkali in potem zopet noreli,
brezumno in ne meneč se za drugi dan.

Balajthy je sedel med dvema igral¬
kama; eno je objel okrog vratu, drugo
okrog pasa, gospodična Falkenburg pa
mu je vlivala šampanjca v grlo. Lepi

149

Balajthy je bil razposajen in je ves
večer bril norce; časih pa je nenadoma
utihnil in še slišal ni, kaj so govorile
njegove tovarišice.

„Na kaj pa zopet mislite?" ga je
vprašala ena teh tovarišic, ko se je bil
zopet zamislil. „Za nas je to malo
laskavo, da v naši družbi na druge
mislite. “

„Oj ti goska“ je z osladnim smeh¬
ljajem pripomnila gospodična Falken-
burg „ali mar misliš, da se lepi Balaj-
thy v tvoji družbi tako zabava, da bo
pozabil na Boletovo Lino?“In obrnivši
se k Balajthyju je dostavila: „Po Ljub¬
ljani se govori, da ste že ženim gospo¬
dične Boletove."

„Mogoče, da se tako govori," je
omenil Balajthy malomarno, „a jaz o
tem ničesar ne vem.. Jaz gospodične
Boletove nisem zasnubil in je tudi ne
bom."

„Spremljate jo pa vedno in tudi
v hišo hodite —“

„In pijem tam mlačen čaj in po
slušam potrpežljivo, ko igra gospodična
Boletova na klavir. Da, jaz se res žrt¬
vujem v korist gledališču. Včeraj mi je

150

igrala Lisztovo rapsodijo; glasila se je,
kakor ponesrečen galop dosluženega
fijakarskega konja."

Deželnovladnemu koncipistu je bilo
postalo tako vroče, da je slekel suknjo,
Konjiček pa mu je razlagal, da je
največja neumnost, ljubiti mlade ženske.

„Jaz bi bil rad enkrat prva ljube¬
zen kakega dekleta, res prva ljubezen,"
je zdihoval koncipist. „Moje srce hre¬
peni po dekletu, ki še nikdar ni niko¬
gar ljubilo."

„To je nemogoče," je z velikim
prepričanjem zatrjeval Konjiček. „To
je popolnoma izključeno. Zaljubi se
kadar hočeš in v kogar hočeš, vedno
boš videl, da je dotično dekle že koga
pred teboj poljubovalo."

„Kdaj pa začno dekleta ljubiti?"

„Ne vem; to me tudi ne zanima.
Že davno sem spoznal, da najslajša je
zadnja ljubezen kake žene in zato se
tudi ne bavim več z dekleti."

Deželnovladni koncipist je napravil
tako neumen obraz, kakor da opravlja
kak važen uradni posel. Morda bi bil
začel še z ušesi migati, da se ni oglasil
njegov sosed.

151

„Konjiček je časih lazil samo za
najlepšimi dekleti, zdaj pa se bavi s
samimi antikvitetami 11 .

„Žena je v jeseni življenja najbolj
vredna ljubezni. Dekleta so nečimerna
in ambicijozna ter ne mislijo toliko na
ljubezen, kakor na družabne uspehe,
na lepa krila in na zabave. Sele kadar
pride žena v jesen življenja, kadar
pozna življenje, kadar ve, da ginevajo
njeni čari in kadar jo obide strah, da
bo morala živeti brez ljubezni, ko ima
le še malo časa za uživanje, tedaj zna
resnično ljubiti. Tedaj spozna, kako
puhli so družabni uspehi in kako prazno
je vse tekmovanje zanje, tedaj spozna,
da je minljivo vse na svetu, samo lju¬
bezen je večna. In tedaj se oklene iz¬
voljenca z vso strastjo; ker jo je strah
da bo vsega konec, Če ga izgubi, oklepa
se ga, kakor bi bila v smrtni nevar¬
nosti. V taki ljubezni ni nič nečimer-
nega, nič simuliranega; če je žena
stara čez 30 let, je podobna lepemu
parku, s katerega je jesenski veter že
odnesel listje in kamor nihče več ne
hodi. Taka žena nima časa za koket¬
nost in za laž in te ne vara. Dekliška

152

ljubezen je zgolj nečimernost in ego¬
izem, samo žena čez 30 let ljubi nese¬
bično, resnično in zaradi ljubezni
same.“

In bakanalje trajal dalje, trajal do
jutra. Govoril je ta, govoril je oni, me¬
tali so izpraznjene šampanjske stekle¬
nice ob zid in divjali kakor blazni,
dokler niso omagali.

IX.

Stara Rozmanka je sedela na edi¬
nem stolu, kar so jih imeli na razpola¬
ganje prebivalci njenega podstrešja, in
kakor zamaknjena gledala v upalo,
bledo lice Jakličevo. Sem in tam je s
predpasnikom otrla solzo, ki se ji je
prikradla v oko ali pa vzdihnila : Skoda
fanta, večna škoda!

Jaklič je bil že štirinajst dni težko
bolan in kadar ga je prišel obiskat
zdravnik, je zmajeval z glavo in rekel,
da bi bil pač pravi čudež, če bi Jaklič
okreval. Svetoval je vsak dan, naj
Jakliča preneso v bolnico, ali prijatelji
tega niso pustili.

„Z nami je živel in če že mora
umreti, naj tudi pri nas umrje," so od-

153

ločili prijatelji in trdovratno odklanjali
zdravnikovo naročilo, ker je Jaklič sam
želel, da ostane doma.

Prijatelji so mu stregli noč in dan.
Nikdar niso šli v gostilno, nikdar si
niso privoščili niti najmanjšega pri¬
boljška ; kar so dobili denarja, vse so
porabili za Jakliča.

„Prosim, gospod doktor, zapišite
najdražja zdravila; tista zdravila, ki so
poceni, tako niso nič vredna/

Tako je dan na dan nagovarjal
zdravnika Sodar, in če je pošel denar,
je Sodar v svoji skrinji poiskal naj¬
lepše in najdragocenejše knjige in jih
prodal za vsak denar. Celo okrog svo¬
jih smrtnih sovražnikov, okrog profe¬
sorjev matematike, je lazil, da so ku¬
pili kako knjigo. Ko je dobil denar, je
mahaje z rokami okrog sebe in govoreč
sam seboj hitel domov, da preskrbi,
kar treba za bolnega prijatelja.

Kadar je Rozmanka utegnila, je
pohitela pod streho, da se je prepričala,
kako je z Jakličem. Tudi Matilda je
marsikako uro presedela ob Jakličevi
postelji, samo Olga ni prišla nikdar, ni
prišla niti potem, ko jo je bil Sodar

154

ustavil na stopnicah in ji rekel, da zna
Jaklič umreti.

Tedaj se je v Sodarjevem srcu
vnelo silno sovraštvo proti Olgi in na
tihem je prisegal, da ji krvavo poplača
njeno brezsrčnost.

Ker je Jaklič dremal, je Rozmanka
zapustila svoj sedež in se tiho splazila
v svoje stanovanje. Jakličevih prija¬
teljev ni bilo nobenega doma in to pri¬
liko je hotela porabiti, da pokliče du¬
hovnika. Poslala je Matildo v župnišče
in se vrnila k Jakliču.

Kmalu je prišel za njo tudi kaplan.
Šepetaje mu je povedala vse, kar ji je
bilo znano o Jakliču, in ga prosila, naj
pregovori Jakliča, da se izpove in da
prevideti, češ, da bo vsaj krščanski
pokopan.

Čez nekaj časa se je vzbudil Jak¬
lič. Bil je pri zavesti, a vide duhovnika
kraj svoje postelje, se je vendar ves
začuden oziral po podstrešju, kakor bi se
hotel orijentirati, kje da je.

Kaplan je Jakliča z osladno pri¬
jaznostjo ogovoril.

„Slišal sem o Vaši bolezni," je za¬
čel kaplan, „in štel sem si v dolžnost,

155

da Vas pridem tolažit. Vera je največja
in najlepša tolažba, posebno če mora
človek misliti, da morda več ne ozdravi. 1 *

Te malo rahločutne besede niso
ugajale Jakliču. Na njegovem licu se
je pojavilo nekaj tiste porogljivosti, ki
je bila zanj tako značilna, in čeprav s
tihim glasom, je vendar odločno rekel:

»Hvala Vam, čestiti gospod, za
Vaš trud, a tolažbe jaz ne potrebujem.
Čemu tudi? Smrt je vendar nekaj ne¬
izogibnega.“

»Kadar se človek pripravlja, da
zapusti ta svet in ne ve, kaj bo na
onem svetu, je gotovo potreben tolažbe,"
je menil kaplan in začel gledati nekam
strogo, kakor je bil vajen pri trdovrat¬
nih grešnikih.

Jaklič je smehljaje odkimal.

»Če se zgodi človeku kaka krivica,
ee se zvrši nad njim kako nasilstvo, če
ga zadene kaka nesreča, da mu od bo¬
lesti krvavi srce, potem je tolažbe go¬
tovo potreben tako, kakor ranjen človek
zdravniške pomoči. Ali pri stvari, ki
pride tako gotovo, kakor smrt, ki je
ni ne odvrniti, ne izpremeniti, pri taki
stvari vsaj pameten človek ne potrebuje

166

nobene tolažbe. Smrt ni drugega, kakor
povrnitev v naročje narave."

»Kakor vidim, imate prav malo
krščanskih nazorov." Kaplan je govo¬
ril s prav trdim glasom.

„Prav nič, gospod kaplan. Jaz sem
Budhist. Vedno si bil in vedno boš, le
oblika se menja. To je moje prepri¬
čanje in zato se tudi smrti ne bojim."

„In vendar je toliko milijonov
ljudi, katerim je vera največja tolažba."

„To je resnica. A ti so verni, ka¬
kor je kdo drugi bolan na plučah. Po¬
božni in verni so, ker ne znajo ali pa
se ne upajo pametno misliti."

»Oprostite, gospod Jaklič, ali kar
Vi tu govorite —“

»Je gola resnica! Misterij bo vedno
nevednim ljudem bolj ugajal, kakor ne
posebno prijetna istina. Malokdo je to¬
liko močan, da bi resnicam narave po¬
gumno gledal v oči. Tudi duh hoče
biti pijan. Vera je za slabotne ljudi nekak
alkohol, ki jih duševno opijanja. Name
ni imela vera nikdar nič vpliva. Če sem
molil, se mi je to zdelo brezmiselno in
dolgočasno. Če sem iskal tolažbe v
cerkvi, je nisem nikdar našel. Godba,

157

lepa gledališka predstava ali dobra
knjiga je vedno name napravila globok
vtis in vzbudila v meni mnogo čuvstev,
ki so tudi časih vplivala na moja de¬
janja. V cerkvi pa sem se moral vedno
le smehljati.

»Na zadnje niti ne verjamete, da
je v nebesih Bog in da so tam angeli?“
Kaplan je govoril te besede s tako
prestrašenostjo in tako strmel v Jak¬
liča, da se je ta moral zasmejati.

„ Ali je Bog v nebesih in ali so tam
angeli, na to vam res ne morem odgo¬
voriti. A verjemite mi, jaz na to tudi nikdar
ne mislim. To me sploh ne interesira.“

Zdaj je šel kaplan v boj za svoje
nazore. Jaklič je bil od dolgega govor¬
jenja že izmučen in zato je molče po¬
slušal kaplanova dokazovanja o Bogu
in o angelih, o nebesih in o peklu in
o vicah ter o sodnem dnevu.

»Katoliška vera/ je končal kaplan,
»sloni na božjem razodetju in zato izven
nje ni izveličanja.“

»Gospod kaplan," je pripomnil
Jaklič, „verujte mi, jaz rad odpustim
vsem, ki me sovražijo, samo tistim ne,
ki me dolgočasijo. Razodetje! Le eno

158

razodetje je mogoče: to se misli, ki jih
razodevajo modri možje. Tako razodetje
je misel o ljubezni do bližnjega, misel
o bratstvu in o enakosti vseh ljudi,
misel o svobodi. Ali tudi modri možje
so zmotljivi. Celo narava sama je zmot¬
ljiva in spravi časih na dan kako tele
s petimi nogami ali kak drugi nenaravni
stvor. Nezmotljiv je samo papež.“

»Oprostite gospod," je rekel kaplan
in je nejevoljno vstal, »ali jaz nisem
prišel sem, da bi poslušal, kako se Vi
norca delate iz verskih svetinj. Trdo¬
vraten grešnik ste in pazite, kako bo¬
dete pred sodnim stolom dajali odgovor."

Kaplan je zapel svojo suknjo in
vzel klobuk. Obrnil se je že, da bi od¬
šel, a stopil je še enkrat k Jakličevi
postelji.

„Oh, kako se Vi meni smilite," je
rekel z mehkim glasom, »kaj bo iz
Vas! Strašna kazen Vas čaka. Ljubi
gospod, spoznajte vendar svoje zmote.
Premišljujte o tem, kar sem Vam po¬
vedal, premišljujte temeljito — jutri
pridem zopet, morda Vas vendar še
spravim z Bogom in rešim večnega
pogubljenja."

159

Jaklič je samo nalahko odmahnil z
roko; govoriti ni mogel vsled prejšnjega
napora, ali na lice mu je legel izraz,
ki je kazal, da si kaplanovega obiska
več ne želi.

Kaplan je še nekaj trenotkov stal
pred njegovo posteljo, potem je z osor¬
nim „z Bogom" odšel.

Ko so Jakličevi prijatelji zvedeli,
da je bil šentjakobski kaplan pri bol¬
niku, je zavladala med njimi velika
nevolja in stara Rozmanka je slišala
toliko očitanj, da se jih je začela bra¬
niti z metanjem kuhinjskih posod. Jak¬
ličevi prijatelji so bili nejevoljni, češ,
da je kaplan bolnika po nepotrebnem
trpinčil, sicer pa so bili ponosni na
Jakliča, da je ob smrtni uri, ko se na¬
vadno razkadi ves heroizem, ostal zvest
svojim nazorom. Sklenili pa so, da
Jakliča ne puste nikdar več samega v
varstvu stare Rozmanke, nego da bo
vedno eden izmed njih’ ostal na straži.

In izpolnjevali so zvesto svojo na¬
logo. Celo „rdeČi krojač", kakor so
imenovali smešnega razširjevalca anar¬
hističnih spisov, ni mogel nobenega
Jakličevih prijateljev več zvabiti na

160

skrivne shode, na katerih so se delali
raznovrstni blazni naklepi; prijatelji so
se popolnoma posvetili skrbi za Jakliča.

Tiho so tekli dnovi. Razen zdrav¬
nika in stare Rozmanke ni bilo nikdar
tujega človeka pod streho. A tovariši
so zvesto in požrtvovalno skrbeli za
bolnika in učakali veliko zadoščenje.

„Zdi se mi,“ je rekel zdravnik ne¬
kega dne, „da je bolnik iz nevarnosti.
Najhujše je prestano/

In potem se je obrnil k prijate¬
ljem, ki so stali okrog njega, vsa¬
kemu je posebej dal roko in vidno
ginjen rekel:

„Če naš bolnik ozdravi, se ima za
to zahvaliti samo Vam, edino Vam,
čestiti gospodje. Nobena mati ne more
lepše in bolje skrbeti za svojega
otroka, kakor ste Vi skrbeli za svojega
prijatelja. Verjemite mi gospodje, šele
tu sem spoznal in se prepričal, kaj je
resnično prijateljstvo/

Zdravnik se je še dolgo časa raz-
govarjal s prebivalci podstrešja. Zlasti
ga je zanimal Jaklič in obljubil je po¬
sredovati, da dobi Jaklič kaj zaslužka,
čim okreva toliko, da bo mogel delati.

161

Po dolgih tednih je končno Jaklič
zapustil posteljo in nekaj dni potem
je šel prvikrat na izprehod. To je bil
za njegove prijatelje dan veselja. Vsi
so ga spremili na Grad, vsi so se tru¬
dili, da bi ga razvedrili in pripravili
do smeha, ali kazalo se je, kakor da
bi postal med boleznijo Jaklič ves dru¬
gačen, kakor da mu leži nekaj poseb¬
nega na srcu. Prijatelji niso niti slutili,
kaj bi to moglo biti in so brezkrbno
pripovedovali Jakliču, kaj se je vse
zgodilo v času njegove bolezni.

Govorili so tudi o Olgi, o njej še
največ, ker je bilo o njej največ povedati.

„To ti je tica,“ je pravil Lipe, n ta
ti ve, kako se hudiča za rep ujame.
Polno ljubimcev ima. Slavika je že
skoro popolnoma ožela; baron Tako je
napravil zaradi nje toliko dolga, da bo
moral še oficirsko suknjo sleči; vlad¬
nega koncipista, tistega, ki zna z nez¬
motljivo sigurnostjo uganiti starost vsa¬
kega konjaka, so premestili na Štajer¬
sko, da so ga rešili bankerota, kapelnik
Lercher pa je pobegnil, ker ga je Olga
spravila v take dolgove, da so ga ho¬
teli zapreti. “

11

162

„Kaj neki dela z vsem tem denar¬
jem?" je vprašal Sodar. „Saj mora
imeti že celo premoženje."

»Ničesar nima," je dejal Lipe.
»Konjiček mi je pravil, da ima pač
mnogo krasnih oblek in dragocenega
nakita, denarja pa da ima prav malo.
Imela bi ga lahko, ko bi bila razum¬
nejša, ali njej ni za denar, njej je samo
za uživanje. Vozi se vedno, vsak večer
je v gostilni in ker jo igralci in igralke
časte in obožavajo, morajo njeni lju¬
bimci plačevati brezštevilne buteljke
šampanjca."

»Kaj pa bo potem, ko bodo izgi
nili ti ljubimci in ne bo dobiti drugih ?
Takih norcev, ki bi se hoteli uničiti
zaradi kake ženske, je v Ljubljani jako
malo “

»Kaj bo potem," je menil Lipe, »na
to Olga sama ne misli, zanjo eksistira
samo sedanjost."

Jaklič ni med tem pogovorom rekel
nobene besede, ali Sodarja je obšla
slutnja, da Olge še vedno ni pozabil in
zato je umolknil, dasi je nameraval
Lipetu drastično odgovoriti. Tudi ostali
prijatelji niso ničesar rekli in tako se

163

je pogovor kmalu zasukal na druge
stvari.

Izprehod je Jakliču dobro del; kar
poživil ga je. Upadla lica so izgubila
svojo bledost in čutil se je precej sve¬
žega in krepkega, ko se je napotil proti
domu.

Na stopnicah je družbo sprejela
Rozmanka in sporočila Jakliču ravno
tako nepričakovano kakor presenetljivo
naznanilo.

„Policaj je bil tu in je za Vas
vprašal. Rekel je, da morate priti na
rotovž k policijskemu svetniku." In ne¬
kako tolažilno, kakor bi bile n ene be¬
sede prouzročile kdo ve kak strah, je
dostavila: „Pa ni menda nič hudega,
ker je bil policaj jako prijazen."

Jaklič ni dosti premišljal, nego se
je takoj napotil na magistrat. Tam ga
je čakalo novo presenečenje. Policijski
svetnik si ga je ogledal od nog do
glave, se čudil njegovi slabi obleki, ga
izpraševal od kod da je in kako da se
je tako zanemaril in končno položil pred
njega tri stotake.

„Ta denar je za Vas. Izročen mi
je bil, da Vam ga dam, ker dotična

11*

1G4

oseba, od katere sem denar dobil, neče
biti imenovana/

„ Oprostite, gospod svetnik/ je rekel
Jaklič odločno, „milodarovne sprejemam,
niti od znanih, niti od neznanih oseb.“

Policijski svetnik se je dobrohotno
nasmehnil in je zdaj ponudil Jakliču stol.

»To ni milodar, gospod Jaklič.
Reklo se mi je takoj, da najbrže ne bo¬
dete hoteli denarja sprejeti, češ, da je
milodar. A jaz Vam dam svojo častno
besedo, da je ta denar pošteno zaslu¬
ženo plačilo za pošteno izvršeno delo/

»To je skoro nemogoče," je ugo¬
varjal Jaklič. »Bodite tako prijazni in
povejte mi, od kod je ta denar/

»Obljubil sem molčati/ je dejal
policijski svetnik, »a ponavljam Vam
vnovič in potrjujem s častno besedo, da
to ni milodar, da je ta denar plačilo
in da ga torej lahko vzamete/

Jaklič ni vedel, kaj bi storil. Silil
je v policijskega svetnika, naj mu stvar
pojasni, ali policijski svetnik se ni dal
omehčati.

»Le to Vam lahko povem, da mi
dala denar Vam dobro znana oseba",
je končal policijski svetnik pogovor.

165

„Upam, da ga sprejmete. Moja častna
beseda Vam pač lahko zadostuje. 11

Jaklič se ni več upiral. Vzel je
denar, ki mu je prav zdaj tako dobro
došel, in se veselega srca poslovil od
policijskega svetnika. Hotel je iti na¬
ravnost domov, ali premislil si je in
šel najprej nakupit različnih potrebščin.

Sklenil je bil že v dnevih bolezni,
da postane drug človek. Ta sklep se
ni rodil iz domotožja po spodobnosti,
nego iz želje, da povrne prijateljem
izkazane dobrote, da pomore prijateljem
iz bede in jih pripelje do človeka
vredne eksistence. Začel je s tem, da si
je omislil spodobno obleko in ko se je
končno povrnil domov, je imel tudi že
zagotovljenega nekaj zaslužka.

Zdelo se mu je, kakor da ni pre¬
bolel samo težke fizične bolezni, nego
tudi težko duševno bolezen. Sam se je
čudil, kako se je v dolgih tednih težke
bolezni premenilo njegovo mišljenje.

Prej je bil svojeglav sovražnik
človeške družbe in je suverensko pre¬
ziral družabne predpise in navade. Prej
se je smatral za kulturnega cigana, ki
se neče gibati samo v okviru, ki je

166

ograjen s socijalnimi zakoni in ki se je
rogal obče veljavni morali. Zdaj ga je
bilo vse to minilo. Obšlo ga je spo¬
znanje, da je človeška družba s svo¬
jimi uredbami in navadami mogočna
trdnjava, kateri se od zunaj ne more
škodovati. Ves duhoviti cinizem, vse
preziranje in sovraštvo boheme ni še
nikdar nič vplivalo na družabne raz¬
mere. Prizadevanje bobeme, od zunaj
premeniti družabni red, se je Jakliču
zdelo tako, kakor če bi kdo hotel z
umetalnim ognjem zavzeti kako trdnjavo;
spoznal je, da je tisti dosti večji junak,
ki se podvrže veljavnim družabnim za¬
konom z namenom, da jih predrugači,
v kolikor je to v njegovih močeh, nego
tisti, ki stoji zunaj zidu in le vpije ter
maha z rokami po zraku.

Te misli, čeprav so mu nekam ne¬
jasno blodile po glavi, so znatno pod¬
pirale njegov namen, da začne novo
življenje. Potreboval je nekega etičnega
opravičenja za ta svoj sklep in bilo
mu je laglje pri srcu, ko je je našel.

Sodar mu je ugovarjal in se nor¬
čeval iz njega, ko mu je povedal, da
hoče odslej redno in resno delati.

167

»Beži, beži", je rekel Sodar, „to
so same neumnosti. Kaj misliš, da so
ljudje, ki delajo, človeštvu koristni?
Kaj še! Eni delajo, ker so tako omeh-
kuženi, da bi ne mogli prenašati skrom¬
nega življenja, drugi zato, da si čas
kratijo, tretji pa, ker so tako neumni,
da ne znajo drugega delati, kakor zbi¬
rati denar, ki ga potem njihovi nasled¬
niki zapravijo. Delati — to zna vsak,
to ni prav nič posebnega."

„Saj ti vendar sam delaš in sicer
prav pridno ves dan in skoro vso noč,“
je ugovarjal Jaklič.

„Med delom in delom je razloček,"
je začel tradirati Sodar in se usedel na
posteljo, kar je bilo vedno znamenje,
da je pripravljen na boj. »Nič delati
in primerno dobro živeti, to je pravza¬
prav prva človeška pravica, a oropali
so nam jo kapitalisti in mogočniki in
nas prisilili, da delamo. A vsakdo naj
dela za denar samo toliko, kolikor je
neizogibno potrebno; če jaz še kaj več
delam, je to le za zabavo."

»Sodar — tebi se blede," se je
smejal Jaklič, dasi je že davno vedel,
da Sodar nima samo tega prepričanja,

168

marveč se ga tudi res drži in se vedno
po njem ravna. „Kaj boš vedno s str¬
ganimi hlačami in s slabo prišitimi
gumbi taval po poti življenja?"

„Rajše, kakor pa da bi posnemal
tvoj zgled. Kakšni so bili časih tvoji
nazori. Najhujši si bil med revolucio¬
narji, vse si hotel uničiti, zdaj pa, ko
te je smrt enkrat malo zlasala, zdaj pa
hočeš iti med filistre. Jaz te že vidim,
kako boš kmetskim fajmoštrom pisaril
ponižna pisma, naj ti poverijo prebar¬
vanje starih svetnikov. In naposled se
boš še oženil in z zakonito urejenim
pomnoževanjem človeštva grenil sebi
življenje in povečeval splošno bedo.“

„Ne prijatelj, tega pa ne doživiš,"
je s poudarkom rekel Jaklič. „Res, da
sem se med boleznijo nekoliko izpre-
menil. Tistih nazorov, zaradi katerih
smo se tolikokrat in tako burno prepi¬
rali, nisem več. Danes sem tvojih na¬
zorov, danes verjamem kakor ti, da je
mogoče izpremeniti sedanjo uredbo člo¬
veške družbe, ali na drugačen način,
kakor delate Vi.“

Z drugega konca podstrešja se je
zdaj oglasil lirični pesnik, ki je doslej

1G9

molče ležal na svoji postelji in zijal v
strop. Z globoko melanholijo je vzdihnil:

»Polovica kranjske klobase bi mi
bila ljubša, kakor vse te bedarije o
človeštvu in o socialnih pravicah in
krivicah. Ko sem vaju poslušal, mi je
bilo tako pri srcu, kakor zdravemu
človeku, kadar ga zapro v norišnico. “

Ta materijalistična izjava liričnega
pesnika je družbo spomnila, da mora
tudi večerjati in je naredila konec vsem
razpravam.

Po dolgih tednih je bilo pri Roz-
manki pod streho ta večer zopet veselo
življenje. Prvič po dolgih tednih so
prijatelji zopet videli polne čaše vina
in se radovali in smejali in prepirali
kakor v najlepših dneh ter z veselimi
upanji gledali v prihodnjost.

Med šumnim početjem ni nihče
zapazil, da je bil Jaklič naenkrat
umolknil in pazno poslušal petje, ki
se je slišalo iz prvega nadstropja.
Sladko in vabljivo je donela pikantna
operetna arija, ki jo je pela Olga v
svoji sobi in v Jakličevem srcu je kar
zavrelo, ko je koj nato slišal preprosto
domačo pesemco.

170

„ Zavriskaj zapoj, da bom ved’la
da s’ moj“ je zdaj zaorila tudi družba
pod streho, ko je začula Olgino pesem,
Jaklič pa je stisnil zobe in zadušil divje
valovanje svojih Čuvstev. Spadal je med
tiste ponosne ljudi, ki se ne ganejo,
tudi če vidijo, da je šla sreča njihovega
življenja v nič.

X.

Gledališka sezona je bila končana.
Ravnatelj Mondheim se je sicer pošteno
trudil, pregovoriti Olgo, naj gre ž njim,
ali ves njegov trud je bil brezuspešen.
Instinktivno je Olga čutila, da bi v
tujini bila veliko na slabšem, kakor v
Ljubljani, zlasti ker je uvidevala, da
nima čisto nič talenta za dramatično
umetnost in da bo pri gledališču vedno
samo koristka. Sama si je rekla, da bo
v Ljubljani lahko še nekaj let tudi kot
koristka imela ugodno pozicijo, drugod
pa bi od prvega dne ne bila nič na
boljšem, kakor druge koristke.

„A kaj potem? Kaj, ko odcvete
lepota ?“ je vpraševala gospodična
plem. Falkenburg, ko je od Olge jemala
slovo.

171

»Na to ne mislim! Uživati hočem
sedanjost; sedaj, dokler sem mlada,
hočem zadostovati svojim željam; kaj
bo na starost, mi je vseeno. In če bom
morala po hišah krožnike pomivati, me
tudi ne bo bolelo, kakor bi me sedaj
bolelo, če bi morala zopet nazaj v
bedo.“

»Olga, Olga/ je vzdihovala plem.
Falkenburg, »pomisli, da je Ljubljana
majhna in da je tu malo lahkomiselnih
ljudi, ki se dajo žepe izprazniti. Sploh
delaš ti z moškimi preveč brezobzirno —“

»Prazni moškim žepe, dokler je
kaj v njih/ se je Olga prešerno sme¬
jala in poljubila šminkane ustnice
stare igralke. »Na svidenje, če ne na
tem, pa na onem svetu.“

Vlak je oddrdral. Stara igralka je
solznih oči pošiljala iz kupeja zadnje
pozdrave. Olga pa jih je s solnčnojas-
nim smehljajem vračala, dokler niso
izginili zadnji vagoni. Potem se jelah
kega srca vrnila v mesto. Njej niti
slovo od zveste Falkenburg ni bilo
težko, kaj še od drugih igralk in
igralcev. Niti pojmila ni, kako da so se
tako težko ločili, ker ni imela smisla,

172

da more kdo kakega človeka resnično
rad imeti. Olga je ljubila le samo sebe
in trdila, da nikogar drugega na svetu.

Lahkih korakov se je vračala v
mesto. Pri hoji se je njena vitka dasi
polna postava koketno zibala. Koder je
šla, je vzbujala zanimanje. Moški so jo
z jasnimi pogledi pozdravljali od daleč
in se občuduje ozirali za njo, ženske
so jo zavistno motrile in če so še tako
slabo o njej sodile in jo še tako ne¬
usmiljeno opravljale, priznati so ji mo
rale vendar, da je lepa kakor spomla¬
danski dan.

Tu in tam se je Olga ustavila in
pokramljala s kakim znanim gospodom
nalašč, da bi ljudi jezila in jih izzivala.
Ce je zapazila, da jo kdo zavida ali
sovraži, ji je to bilo največje zadoščenje.

Doma je izvedela veliko novico.
Jaklič je zapustil hišo. Kar nenadoma
je odpovedal stanovanje in se izselil.
Rozmanka je izvedela od Sodarja, da
je Jaklič najel v mestu atelje češ, da
mora imeti primerno stanovanje, če hoče
kaj zaslužiti.

Olga je prej vedno nagovarjala
svojo mater, naj Jakliča in njegove

173

tovariše odpravi iz hiše, ko pa je zdaj
cula, da se je njena želja izpolnila, jo
je obšla globoka nevolja. Sama ni ve¬
dela zakaj. Izogibala se je Jakliču tako
skrbno, da je po več tednov ni videl;
nikdar ni govorila ž njim in ga niti
pogledala ni, a vendar jo je zdaj jezilo,
da je odšel.

„In kaj pravijo njegovi tovariši?"
je vprašala Olga svojo mater in legla
na zofo.

„Vesele se; čim več zasluži Jaklič,
toliko bolje se jim godi. Ko je bil Jak¬
lič bolan, so zanj skrbeli, zdaj, ko je
zdrav, skrbi on zanje. Rekla sem mu že
večkrat, da je prijateljem že trikrat po¬
vrnil, kar so zanj storili, a vendar plačuje
zanje vse. Kdo ve, kje dobiva denar!"

Olga je molče poslušala. Le mrki
pogled je razodeval njeno jezo. Zdelo
se ji je, da se je Jaklič začel povz-
penjati nad njo. Neka temna slutnja ji
je pravila, da tako, kakor se je doslej
ona ogibala Jakliča, tako se bo odslej
ogibal Jaklič nje in je ne bo hotel
poznati.

„Kaj ti pa je?" jo je vprašala mati.
„Ali ti morda ni všeč, da je Jaklič šel ?“

174

»Ni všeč!" Zasmejala se je ostro
in porogljivo. »Ni všeč!" Kako morete
tako neumno govoriti! Saj sem vedno
želela, da ga odpravite, ne samo njega,
marveč tudi njegove tovariše. Vrzite še
Sodarja in Lipeta na cesto, da me vsaj
ničesar več ne bo spominjalo na pre¬
teklost."

Zdaj pa se je Rozmanka razkora¬
čila. Oprla je roke v boki in se začela
prepirati.

»Tako je prav! Pametno govoriš!
Zdaj, ko je gledališča konec, ko niče¬
sar več ne boš zaslužila, zdaj naj od¬
pravim še tiste ljudi, ki pošteno in
dobro plačajo, kar jim dam in so z
vsem zadovoljni. Ta bi bila lepa ! Ali
naj morda jemo tiste šopke, ki jih do¬
bivaš, ali naj plačujem stanovanje z
ljubezemskimi pisemci, ki ti jih poši¬
ljajo tvoji čestilci."

»Saj morate že precej denarja
imeti," je hladno rekla Olga in se obr¬
nila k svoji materi. »Vsakega mojega
čestilca oskubite, ako Vam pride v
roko Kaj pa bo s tem denarjem?"

»Tako ! Še te krajcarje mi oči¬
taš, še te drobtinice, ki padejo s tvoje

175

mize I Jaz spravljam te krajcarje za
slabše čase. Kam pa si ti dela denar,
ki si ga izmolzla svojim čestilcem? He!
Kam si ga dela!“

„Zapravila sem ga,“ je odgovorila
Olga z največjo ravnodušnostjo. »Za¬
pravila skoro do zadnjega krajcarja!
Čemu naj mi bo denar, ako ne, da si
preskrbim, česar ravno želim ?“

Rozmanko so ti nazori hudo raz¬
kačili. Že se je hotela znositi nad Olgo,
a ta jo je prehitela in ji s kategoričnim
ukazom, naj jo pusti samo, zaprla sapo.

»Že grem, že grem/ je rentačila
Rozmanka in je z globokim vzdihom
dostavila: »Saj pride čas, ko me boš
še klicala, a me ne bo.“

Olga je bila radovedna, kaj da je
Jakliča napotilo, da se je ločil od svo¬
jih tovarišev. Ni verjela, da je Rozmanki
povedal resnico. Mislila je, da ga je
do tega koraka napotilo kaj drugega,
mislila je, da tiči za tem kaka ženska
in to jo je jezilo, da je srdito strgala
cvetlice, ki jih je imela na mizi, in jih
vrgla v koš.

»A kaj to meni mar/ je govorila
sama sebi. »Kaj se imam jaz še bri-

176

gati za Jakliča? Kaj ni svoboden?
Samo moja nečimernost je vzrok, da
se zdaj jezim. Kako sem bedasta!“

A vzlic tej tolažbi ni našla miru.
Nervozna je bila tako, da ji ni bilo
nikjer obstanka. Hotela je citati, a hitro
vrgla knjigo iz rok; hotela je zaspati
a ni mogla zatisniti očesa; hotela je
iti na sprehod, a ko je bila opravljena,
je vrgla klobuk zopet na posteljo in
ostala doma.

In naj se je silila, kolikor je ho¬
tela, misli so ji vedno uhajale k Jak¬
liču. Daši ga več mesecev niti pogledala
ni, je bila zdaj vendar razžaljena, da
se ni prišel od nje poslovit; dasi gaje
bila sama pahnila od sebe in ga ni
obiskala niti v dnevih smrtnonevarne
bolezni, se je čutila nekako osramočeno
in ponižano, da jo je mogel pozabiti
in da more ljubiti kako drugo žensko
bitje.

V tem je prišel baron Tako, ki ga
je Olga sprejela z izredno neprijazno¬
stjo. Bila je tako slabo razpoložena, da
se ni mogla premagati, čeprav je sicer
znala vedno biti ljubezniva in je znala
ukrotiti vsako nejevoljo.

177

»Kaj ti je, danes Olgica/ je vpra¬
ševal baron Tako. »Zdi se mi, da si
žalostna. Ali se ti je kaj zgodilo?"

Baron Tako je mehko objel Olgo
in jo potegnil k sebi. V prvem hipu se
je zganila in obšel jo je neki stud;
najraje bi bila sunila barona od sebe
in zbežala iz sobe. A to čuvstvo jo je
takoj minilo in nežno se je naslonila
ob barona. Z rahlimi prsti se je po¬
igrala z njegovimi gostimi dolgimi brki,
drugo roko pa je ovila okrog njego¬
vega vratu. Bila je zopet kurtizana, ki
je imela sama sebe popolnoma v obla¬
sti in baron Tako je zatrepetal ljubezni
in hrepenenja v njenem objemu.

„Kaj si tako žalostna?" je novic
vprašal baron in stiskal Olgo k sebi.
„ Sicer si vedno vesela in zgovorna,
danes pa tako klavrna, kako da se ti
je kaj posebnega zgodilo."

„Tako sem žalostna, da bi najraje
umrla," je šepetaje rekla Olga, in se še
tesneje oklenila barona. „In ti si moja
nesreča, ti grdi, lepi, ljubljeni mož. O,
da bi te ne bila nikdar videla."

»Olga!" Baron je skoro zavrisnil
veselja, ko je slišal te besede. »Ko

12

178

bi ti vedela, kako te jaz neskončno
ljubim. “

»Ljubiš me, da, in jaz te tudi lju¬
bim iz vse duše in to je moja nesreča.“

»Zakaj, Olgica ?“

»Ker si oženjen, ker ne moreš po¬
stati nikdar popolnoma moj. Glej, Sla-
vika si pregnal. Slavik je dober dečko,
me ljubi in rad bi me bil vzel. A tedaj
si ti prišel in si me premotil tako, da
sem se ti popolnoma vdala in odslovila
Slavika. Slavik je bil že vesel, kadar
sem mu dovolila, da me je spremil do
hišnih vrat; tudi premožen je in do¬
brosrčen. Bela, ti si moja nesreča.“

Olga je govorila polglasno, milo in
prikupljivo in se ovijala barona, da je
temu vsa kri silila v glavo in da ni
bil v stanu mirno poslušati.

»Nič ne žaluj, Olgica/ je trepetaje
odgovoril in strasno poljubljal svojo
ljubimko. »Slavik je zapravljivec in je
že večji del svojega premoženja zapra¬
vil; jaz pa te vsaj dobro preskrbim,
če te že ne morem vzeti, tako dobro,
da ti ne bo žal, da si uslišala moje
prošnje in da me ljubiš/

179

Kakor vse mesto, tako je tudi Olga
mislila, da je baron Tako jako bogat.
Baron je nastopal, kakor da premore
neizčrpne zaklade, in je dostikrat pri¬
povedoval z nekim poetiškim zanosom
o svoji graščini na Ogrskem, o svojih
velikanskih šumah v Karpatih in o
plononosnih poljanah v Alfbldu. Tega
seveda ni nikdar povedal, da so mu gra¬
ščino, šume in poljane že davno pro¬
dali in da sedaj nima ničesar drugega,
kakor svojo skromno plačo in mesečno
podporo, ki jo je dobival od svoje žene.

Baron Tako je bil zaradi Olge
napravil že mnogo dolgov. Olga ni
od njega nikdar ničesar zahtevala
in iz tega je sklepal baron Tako, da
ga nesebično ljubi, da se mu je vdala
iz resnične ljubezni. Olga ga je
vedno utrjevala v tem mnenju in ga
na ta način dobila popolnoma v svojo
oblast. Baron je večkrat s strahom pre¬
mišljeval, kaj bo, če izve njegova žena
za njegovo razmerje z Olgo ; jasno mu
je bilo, da bi se od Olge ne mogel
ločiti in pogostoma mu je prišla misel,
da bi si kakorkoli preskrbel denarja in
pobegnil z Olgo v Ameriko.

12*

180

Zgodilo se je ta dan prvič, da
je Olga ž njim govorila o svoji prihod-
njosti in baron Tako ji ni lahkomiselno
obljubil, da jo dobro preskrbi; imel je
trdni namen, da izpolni to obljubo,
samo tega ni vedel, kje in na kak
način naj dobi denar.

Olga je bila zadovoljna z uspehom,
ki ga je dosegla ta dan. Zdelo se ji
je, da si je zagotovila ugodno in brez¬
skrbno eksistenco vsaj za nekaj časa.
Ni dvomila, da izpolni baron svojo
obljubo in to jo je tolažilo. Ne toliko,
ker se je bala, marveč iz ošabnosti, da
bi ne prišla v slabše razmere, ko se je
Jaklič vendar povzpel v boljše razmere.
Sploh ji Jaklič ni prišel iz misli in
naročevala je svoji sestri neprestano,
naj poizveduje, kaj Jaklič dela, s kom
občuje in kako se mu godi.

Jaklič se je bil nastanil na Emon¬
ski cesti, v paviljončku, ki je stal za
staro hišo mestne občine. Eno sobo si
je priredil kot atelje, v drugi pa je
imel svoje stanovališče. Vse je bilo
urejeno jako skromno, ali Jaklič je bil
vendar srečen, da je imel svoje lastno,
človeka dostojno stanovanje in se je z

181

vso marljivostjo posvetil delu. Izvrševal
je retušerska dela za fotografa Pogo¬
relca, povrh pa slikal več portretov.
Zdravnik, ki ga je bil rešil smrti, mu
je bil preskrbel tudi več naročil in med
drugimi je naročila svoj portret tudi
baronica Tako.

Stari prijatelji so pogostoma pri¬
hajali na obisk k Jakliču in posredo¬
vanjem sestre Matilde je bila Olga
kmalu natančno podučena o vseh Jak¬
ličevih razmerah. A kar je izvedela,
kar je vse druge veselilo, to je njo
bolelo in jezilo, če je kdo rekel, da se
preživlja Jaklič s poštenim delom, je
bila užaljena, kakor bi se bila njej
očitala nepoštenost. Če je slišala, da
občuje Jaklič v dobri družbi in v od¬
ličnih rodovinah, jo je obšla zavist in
jo je trla jeza tako, da je zbežala v
svojo sobo in jokala, ker ji je bilo
jasno, da ne pride nikdar v tako
družbo. V takih trenotkih so ji prišle
na misel vse zabavljice, kar jih je kdaj
izrekel Jaklič proti Človeški družbi
vobče in zlasti proti meščanski družbi
in vselej jo je prevzelo silno sovraštvo
proti tej družbi.

182

Največkrat je moral Slavik prena¬
šati izbruhe Olgine slabovoljnosti. Ne¬
prestano ga je izpraševala o ljubljanskih
damah. S slastjo je poslušala, če ji je
povedal o kakem škandalčku. Hotela
je poznati vsa ljubavna razmerja in
Slavik je vestno poizvedoval po vsem
mestu, ker ni bila Olga ž njim nikdar
tako prijazna in ljubezniva, kakor če
ji je prinesel kako pikantno novico. Vsaka
taka novica jo je povzdignila v njenih
lastnih očeh in jo opravičevala pred
njeno lastno sodbo.

„Ali sem jaz kaj slabša, kakor te
dame, ki nimajo nikakih skrbi in ven¬
dar varajo svoje može in svoje lju¬
bimce ?“ To je bilo stalno vprašanje,
s katerim se je obrnila do Slavika,
kadar ji je povedal kak nov pikanten
dogodek, a dasi ji je Slavik vedno pri¬
trjeval, je vendar čutila, da vara samo
sebe, da ni prišla čez globoko vodo na
vrt sreče in blaženstva, o katerem je
tolikrat sanjala, nego da je obtičala v
blatu pred tem vrtom, kakor ji je bil
prerokoval stari solicitator Kobe.

Vzlic temu spoznanju si ni želela
nazaj v prejšnje razmere, želela je

183

samo, da bi Jaklič zopet prebival pod
streho pri Lipetu in Sodarju, da bi ži¬
vel v revščini in gineval v molčeči
ljubezni do nje, ona pa da bi ga zopet
kakor kraljica svojega sužnja mogla
prezirati. Ženska je pač misterij; do¬
stikrat trpinči, vara in prezira prav
tistega, ki ga najbolj ljubi, in sledi
drugemu, ki ga ne ljubi in ki njo vara.

XI.

Olga je ležala v svoji sobi na zofi
in čitala, to se pravi, držala je knjigo
v rokah, v tem ko so njene misli be¬
gale kdo ve kje. Zatopljena je bila
vanje tako, da ni slišala trkanja na
vrata in se šele zganila, ko je stal
Slavik pred nje.

»Lepo te prosim, pusti me danes
v miru," mu je Olga zaklicala namesto
pozdrava. Tako sem bolna, da bi naj¬
raje umrla."

»To je vendar čudno, da si zadnji
čas vselej bolna, kadar pridem jaz k
tebi," je dejal Slavik nekako užaljeno.
»Kadar te pride obiskat baron Tako,
si pa vedno zdrava."

184

Olga se je ozrla na Slavika, lede-
nomrzlo in prezirljivo. Nasmehnila se
je in potem odmaknila z roko, da je
knjiga odletela pod mizo.

„Ti postopaš otročje, moj ljubi
dečko! Kaj mi očitaš tega barona ? Ali
mar ne smem z nikomer občevati? Saj
občuješ ti tudi z različnimi damami, a
jaz ti tega nikdar ne očitam. 1 '

„Ali — to je vse kaj drugega," je
vzkliknil Slavik. „ Takih primer ne
smeš delati. Jaz imam pač družabne
dolžnosti in moram vsled njih občevati
z različnimi damami. Ali pri tem ob¬
čevanju nimam nikakih namenov. Ako
pa zahaja baron Tako k tebi, je go¬
tovo, da ima pri tem svoje posebne
namene, katerih ni težko uganiti, dru¬
gače bi ga sploh ne bilo sem."

Slavik je prepozno spoznal, da se
je prenaglil. Olga je prebledela, potem
pa srdito planila z zofe. Jeza jo je
premagala. Zgrabila je šopek, ki ji ga
je bil prinesel Slavik in mn ga vrgla
v glavo.

„Ah, tako, torej tako," je kričala
vsa iz sebe. „Ali sem jaz kaka vlačuga,
s katero spodoben človek ne občuje, če

185

nima gotovih namenov? Ti praviš, da
bi barona sploh ne bilo sem, ko bi ne
imel posebnih namenov. Mar misliš, da
je tak, kakor si ti, plitva glava, pijanec
in razuzdanec. Ali misliš, da mu ne
more biti samo na moji družbi ?“

„Olgica, nikar se ne jezi/ je pre¬
strašeno prosil Slavik. „Saj te nisem
hotel razžaliti. Ti si me slabo razumela.“

„Nikar se ne izgovarjaj. Jaz sem
te tako dobro razumela, da bolje ni
mogoče. Povedal si, kar v resnici mi¬
sliš; saj verujem, da ti je to ušlo, ali
dobro je, da te poznam, da vem, kaj
te je vodilo k meni. Tvoje prisege so
bile zlagane, tvoja ljubezen je bila
hlinjena!“

Slavik je hotel ugovarjati, a Olga
ga ni pustila govoriti.

„Molči! Ne maram te poslušati !
Varal si me, da, varal, tej, sram te
bodi 1 Pahnil si me v sramoto, spravil
me ob čast in poštenjej in zdaj, ko si
dosegel svoj namen, zdaj delaš z menoj
kakor z vlačugo, ki se jo zvečer pobere
na cesti in zjutraj vrže po stopnicah.“

Olga se je jokaje vrgla na zofo in
si zakrila obraz z rokama. Slavik je

186

planil k njej. Nežno in ljubeče se je
sklonil nad njo, ji z mehko roko gladil
bujne lase in milo prosil odpuščanja.

„Olga, ljubo moje dekle! Ne bodi
taka! Poslušaj me! Saj te ljubim, tako
vroče — “

„Lažeš ! Spravi se proč, jaz te ne
maram več videti."

„Ljubim te, sladka moja Olgica,
ljubim te nad vse! Kaj ti nisem žrtvo¬
val vsega? Karijero in imetje? Danes
sem berač, človek brez eksistence, ki
ga vzdržujejo sorodniki. Vse zato, ker
sem poslušal samo svoje srce, ker te
ljubim. “

Počasi se je dvignala Olga z zofe.
V njenih očeh je žarelo sovraštvo. Ner¬
vozno je spravljala svojo frizuro in
svojo toiletto v red in na njenem licu
je bilo videti, da se pripravlja na od¬
ločilen korak.

„Ti praviš, da si mi žrtvoval ka¬
rijero in imetje/ je rekla z zamolklim
glasom. „To ni res.“ Pogledala mu je
srepo v oči in potem nadaljevala z
ostrim glasom: „Prej si mi povedal,
da sem vlačuga."

nOlga!“

187

„Da, to si mi povedal, čeprav z
drugimi besedami. Kar si meni dal, to
je bilo plačilo za mojo ljubezen. Vla¬
čugi se vendar plačuje ljubezen. —
Ali ne? Mene briga le to, kar si meni
dal. To sem zaslužila in to je moje,
kar si drugače zapravil, to meni nič
mar. Čemu si napajal vse igralke in
igralce, kar se jih je obešalo na moje
krilo? Čemu si prirejal bogate večerje
in izlete? Jaz te nisem nikdar prosila
in zato nisem odgovorna, da si svoje
premoženje zapravil. In svojo karijero
si meni žrtvoval? Kaj te nisem vedno
nagovarjala, da ostani pri vojakih? Ti
sam si silil od vojakov."

„Ali silil sem iz ljubezni do tebe,
ker se nisem mogel ločiti od tebe, ker
nisem mogel živeti brez tebe."

Slavik je s solznimi očmi padel
pred Olgo na kolena, objemal njene
noge in prosil, naj mu odpusti.

„Ne pahni me od sehe, Olga, ne bodi
tako kruta! Ljubosumnost me je premo¬
tila, blazen sem ljubosumnosti in v tej
blaznosti so mi ušle tiste nesrečne besede.

Olga je bila v tem našla zopet
svoj mir in je imela zopet samo sebe

188

v oblasti. Hladno in brezčutno, nekako
porogljivo je zrla na Slavika in ga
pustila govoriti, ne da bi ga poslušala.
Mislila je samo, kako bi ga odslovila.
Videla je, da govori resnico, da jo
ljubi strastno, in vedela je, da ga iz-
lepa vsaj ta dan ne odpravi. Slutila
je, da bi se njeno razmerje končalo z
velikanskim škandalom, če bi je kar
na kratko pretrgala in stresla se je
strahu, ko jo je obšla misel, da bi se
znal Slavik še v njeni navzočnosti
usmrtiti. Poznala ga je in vedela, da
je v stanu tudi to storiti.

„Pusti me,“ mu je rekla čez nekaj
časa. „Vsaj danes mi prizanesi. Že
prej me je bolela glava, zdaj sem vsa
bolna. 11

In ker Slavik še ni vstal, pahnila
ga je od sebe in sovražno zakričala :
„Vsaj nekoliko usmiljenja imej, če že
nimaš nič srca; vsaj zdaj me več ne
trpinči; pridi jutri ali kadar hočeš,
samo danes me pusti v miru.“

Slavik se zdaj ni več ustavljal. Ali
brez slovesa ni mogel oditi. Hotel je
Olgi dati roko, a ona se je vrgla na
zofo, da njegove roke ni videla.


189

„01ga, bodi dobra/ je šepetal
Slavik in poljubil Olgi lase. „Bodi dobra,
saj te ljubim nad vse.“

Slavik je odšel. Olga je za njim
zaklenila vrata in potem zopet legla na
zofo. Bila je zopet mirna, kakor obi¬
čajno. Vedela je, da je Slavika ljuto
ponižala, da mu krvavi srce, a ni se
ji smilil. Zaničevala ga je zaradi nje¬
gove slabosti, zaničevala ga, ker se je
dal tako poniževati in ugibala je,
kako se ga na lep način iznebi.

Slavik je ves iz sebe begal po
mestu. Žaljenja, s katerimi ga je bila
obsipala Olga, so ga pekla, kakor živ
ogenj, ali večja kakor njegova bolest,
je bila še vedno njegova ljubezen. Sam
si je rekel, da bi to ljubezen kaj hitro
izruval in svojega srca, če bi imel le
najmanjši dokaz, da ga Olga vara.
Sicer mu je že nekaj časa ležal na
duši sum, da ga Olga sploh ni nikdar
ljubila, da je prekanjena lahkoživka, ki
se ga je držala, samo da ga je mogla
izkoriščati. Slišal je bil raznovrstna na-
migavanja glede Lercherja in Konjička,
glede gledališkega ravnatelja in barona
Tako, ali količkaj zanesljivega ni mogel

190

ničesar izvedeti. Ljubil je pa Olgo to¬
liko, da bi se zaradi same ljubosum¬
nosti ne mogel od nje ločiti. Bil je še
v tistih letih, ko misli moški o ženskah
raje dobro kakor slabo in ko zlasti rad
verjame v žensko krepost.

Begaje po mestu, je prišel tudi na
Emonsko cesto. Spomnil se je, da sta¬
nuje zdaj Jaklič tu in hitro se je odločil,
da ga obišče. Upal je, da mu Jaklič kaj
pove o Olgi, saj je toliko časa stanoval
ž njo pod eno streho in gotovo jo poznal
bolje, kakor kdorkoli drugi.

Jaklič je bil doma in se je ravno
oblačil v salonsko obleko. Stal je pred
zrcalom, ko je Sla vik vstopil, in se
veselo nasmejal, ko je v zrcalu zagle¬
dal nekdanjega sošolca.

„Ali imaš kako novo ljubico in
potrebuješ njen portret?" je zaklical
Jaklič, ko je zagledal Slavika. „Sicer
imam zdaj nekaj več dela, kakor takrat,
ko si naročil pri meni Olgin portret,
ali kot staremu prijatelju ti ga vendar
naredim hitro, solidno in poceni."

Obrnil se je smeje k Slaviku, a
ko je ugledal njegov upadli obraz in
vsled solza rdeče, nekoliko zatekle oči,

191

ga je minila dobrovoljnost in resno je
vprašal prijatelja, kaj da mu je.

Slavik je vrgel klobuk in palico
na zofo, na kateri je ležalo vse polno
vsakovrstnih reči, in sedel na stolček,
ki ga je rabil Jaklič pri slikanju. Sele
čez nekaj časa je skoro ihte rekel:

„Povej mi, kar veš o Olgi. Poznaš
jo dolgo in gotovo bolje kakor jaz.“

Jaklič se je lahko, komaj vidno
nasmehnil, ali oči njegove so imele jako
resen izraz, ki se kar ni ujemal z na¬
smehom.

„Ali smo ljubosumni? Ali so se morda
pojavili kaki dvomi?" To se je glasilo
malo porogljivo, ali brez tiste pikrosti,
s katero je Jaklič navadno govoril.

„Ne vem,“ je tiho odgovoril Sla¬
vik. „Vem samo, da sem nesrečen."

„Vsled ljubezni?"

„Da.“

„ Po tem ti ne vem drugega sveta,
kakor da si izbereš drugo ljubico. To
je edino, najboljše in najzanesljivejše
zdravilo."

„Nikar se ne norčuj," je zavzdihnil
Slavik. „Meni je tako hudo pri srcu,
da ti ne morem povedati."

192

„Ali si čuden! Naj se je že med
teboj in med Olgo zgodilo karkoli, za¬
radi tega pač ni treba, da si tako po¬
trt. Vsaka ljubezen mine enkrat; prej
ali pozneje; čim prej, tem bolje. Olga
je čudovito lepo dekle, bodi vesel in
hvaležen, da te je toliko časa ljubila,
tudi če te je zdaj zapustila."

„Saj me ni zapustila; ali zdi se
mi, da me vara."

„To sicer ni lepo, ali zaradi tega
vendar ni treba, da delaš tak obupen
obraz. Če te samo vara in te še ni za¬
pustila, je to dokaz, da te vedno še
nekoliko ljubi. Ali ni bolje, da te ne¬
koliko ljubi, kakor če bi te prav nič ne
ljubila?"

Slavik je nervozno odkimal. Jakli¬
čeve besede so ga jezile.

„Ne vem, ali govoriš resno, ali se
norčuješ. Tega vendar ne misliš, da se
bom pustil varati in bom s tem še
zadovoljen?"

»Potem pa reci: »Ljubica zdrava
ostani, poslednjikrat daj mi roko," in
stori kakor sem ti prej svetoval. Izberi
si drugo. Kdor o ljubezenskih nezgodah
tragično misli, ni zdrave pameti."

193

»S teboj ni mogoče pametno govo¬
riti/ se je srdil Slavik. „Ti ne pojmiš,
kaj je prava, resnična, globoka ljubezen."

Jaklič se je hripavo zasmejal in
na njegovo lice je legel tako bolesten
izraz, da je Slavik strme utihnil in za¬
čudeno ogledoval svojega prijatelja.

„Povej, Jaklič, ali si ti kdaj lju¬
bil?" je vprašal Slavik in zrl srepo
prijatelju v oči. Jaklič je vsled tega
inkvizitoričnega pogleda nekoliko za¬
rdel, a se hitro zopet premagal.

„Tako me izprašuješ, kakor kak
policaj. Povem ti torej, da sem že Iju-
Ijubil. Ljubil sem vino, ljubil sem žga¬
nje, in zdaj ljubim delo."

„To ni nikak odgovor. Priznaj, če
si že kdaj ljubil kako žensko, namreč
resnično iz vse duše in iz vsega srca."

„Na to ti danes ne morem odgo¬
voriti. To je dolga in jako žalostna
povest, meni pa se zdaj mudi k baro¬
nici Tako."

Slavik je planil pokonci, da je pre¬
vrnil stolček.

„Kam greš?"

„K baronici Tako. Saj jo vendar
poznaš, kajti če se ne motim, ti dela
13

194

njen mož precejšnjo konkurenco pri
Olgi."

^Ti si znan z baronico Tako?" je
vprašal Slavik, a tako, kakor bi govoril
sam s seboj in je zamišljeno zrl predse
na tla. „Ko bi ti vedel, kako te za¬
vidam."

Zdaj se je začudil Jaklič. „Zavidaš
me? Ali si mar vanjo zaljubljen? Potem
pojdi z menoj, jaz te pri nji vpeljem
in lahko mi odrežeš obe ušesi pri ko¬
renini, če te ne sprejme z največjo
prijaznostjo."

»Misliš-li, da morem kar tako s
teboj?" Slavik je to vprašal, ne da bi
vede], čemu, kajti odločen je že bil, da
gre takoj, da gre na vsak način. Kakor
blisk ga je prešinila misel, da stori
izvrsten manever, če se približa baronici,
obudi njeno ljubosumnost in jo napelje
na to, da prisili moža, ne le da se- loči
od Olge, nego da sploh zapusti Ljub¬
ljano. Ugibal je že večkrat o tem, kako
bi to dosegel, ali šele zdaj mu je prišla
prava misel. In oprijel se je z obema
rokama Jakličeve ponudbe.

Baronica Tako je stanovala blizu
križevniške cerkve, v starinski, po zu-

195

nanjosti precej zanemarjeni hiši, v ka¬
teri pa so bila prostorna stanovanja s
širokimi hodniki in velikimi svetlimi
sobami. Baroničino stanovanje je bilo
opremljeno z rafinirano eleganco. Vse
je bilo solidno, pristno in okusno a je
vendar naredilo vtisk preprostosti, kakor
ga narede obleke velikih angleških
dam. Koketnih budoarjev, tihih zagr¬
njenih kotičkov, pripravljenih za sanja-
renje in intimno kramljanje, ni bilo v
stanovanju.

Na širokem hodniku so bili na eni
strani razpostavljeni cvetoči oleandri,
na nasprotni steni pa so visela visoka
zrcala, poleg katerih so bile postavljene
težke bronaste vaze, napolnjene z bez¬
govim cvetjem. Ves hodnik je bil
tako napolnjen intenzivnega vonja teh
cvetov, da je Slavik nehote obstal pri
vratih, kakor bi se ne upal sopsti tega
z vonjem prenasičenega zraka.

Sobarica, ki je Jakliča že dolgo po¬
znala, mu je povedala, da je pri baro¬
nici več njenih prijateljic, in je potem
šla naznanit novi obisk.

»Slavik, bodi pameten/ je šepetal
Jaklič prijatelju na uho. »Danes imaš

13*

196

najlepšo priliko, da si izbereš novo
ljubico. In kako bi bilo pikantno, če
bi se ti baronu maščeval s tem, da mu
prevzameš ženo, kakor ti je on prevzel
ljubico."

Slavik ni utegnil odgovoriti, kajti
sobarica je odprla vrata in prosila, „naj
izvolita gospoda vstopiti."

Jaklič je bil za baronico napravil
novo sliko. Baronica je imela manijo,
da si je dala vsak čas napraviti nov
portret. Imela je že celo zbirko svojih
portretov; na vsakem je bila naslikana
v drugačnem kostumu: zdaj kot velika
dama, zdaj kot bebe, enkrat kot Ti-
rolka, drugič kot Neapolitanka in tretjič
kot Japonka. A na vsakem portretu se
ji je poznalo, da je Abrahamovega
rodu. Jaklič je bil uganil koj prvi dan,
ko se je seznanil z baronico, da je
nesrečna, ker je pač premenila svojo
vero, svojega nosu pa ni mogla pre¬
drugačiti. Naslikal jo je tako, da je
kolikor mogoče ublažil židovski značaj
njenega obraza. S tem se je baronici
tako prikupil, da mu je dala vsak čas
kako naročilo, da je zanj agitirala med
svojimi znankami in ga sploh proteži-

197

rala, kolikor je mogla. Tudi danes ji
je prinesel Jaklič novo podobo in ker
se je vsa pozornost navzočnih dam
osredotočila v prvem hipu na sliko, je
imel Slavik časa dovolj, da se je neko¬
liko orijentiral.

,,Vidiš, Slavik/ je Jaklič mimo¬
grede rekel prijatelju, „to je družba,
kjer človek lahko pozabi na vsakdanje
skrbi in kjer se celo pozabijo ljubezen¬
ske nezgode. Dovoljeno je pušiti in če
kaki dami kaj na uho poveš, ti tega
ne bo zamerila.“

Končno so se dame nagledale
Jakličeve podobe in jo postavile v kot.
Baronica si je šele zdaj nekoliko bolje
ogledala Slavika in napravil je nanjo
tako ugoden vtisk, da ga je povabila,
naj sede poleg nje.

Jaklič se je usedel poleg gospo¬
dične Line, s katero se je sicer vedno
prepiral, ki jo je pa imel rad, ker se
ni hlinila, nego odkrito govorila tudi o
intimnih rečeh.

„S čim ste se pa zabavali sedaj,
ko sem prišel? 11  je vprašal Jaklič.

Lina je koketno položila prst na
usta.

198

»Pst!"

„Povejte mi na tihem; jaz sem
silno radoveden/

„Ne smem; obljubile smo, da
bomo molčale. 11

»Meni vendar lahko zaupate, saj
sem Vaš najzvestejši čestilec, ki ima
to občudovanja vredno lastnost da
Vas nikdar ne nadleguje z ljubavnimi
razkritji."

»Komedijant."

„Torej povejte, kaj ste delali,
predno sem vstopil v sobo."

»Prepirale smo se, katera izmed
nas ima najlepšo nogo in končno smo
določile baronico za razsodnico."

»In kako je razsodila baronica?"

»Prvo in edino nagrado dobim jaz
— škatljico bonbonov."

Jaklič se je tiho nasmehnil in si
mislil, kako bedaste in nečimerne so te
fine dame, ki so bile vzgojene v zna¬
menitih penzijonatih in se ne znajo
drugače zabavati, kakor da se prepi¬
rajo, katera ima lepšo nogo.

Kramljaje z baronico o vsakovrst¬
nih brezpomembnostih je Slavik pola¬
goma pozabil na svojo srčno bolest.

- 199 -

Baronica je bila tako ljubezniva in
preprosta in je znala jako prijetno voditi
konverzacijo. Koj v začetku je napeljala
razgovor na Slavikove sestre, s katerimi
je bila površno znana, in je s tem dala
mlademu možu snov za razgovor, za
kateri ni bilo treba duševnega napora
niti briljantnih efektov. Slavik se je
čutil hitro domačega in se je s svojo
neprisiljeno ljubeznivostjo baronici močno
prikupil. Sledila je njegovemu pripove¬
dovanju s prijazno pozornostjo, marki¬
rala svoje zanimanje z različnimi vpra¬
šanji in z medklici in si s svojo dobro¬
hotnostjo pridobila vse simpatije neraz-
vajenega Slavika. Jaklič se je med tem
zabaval z drugimi damami, jih dražil,
se jim po svoji navadi rogal s pikrimi
opazkami in opomnjami in jim pripo¬
vedoval neverojetno opoprane anekdote.

Sele ko se je zmračilo, sta prija¬
telja zapustila baroničino stanovanje.
Jaklič je drže roke v žepu tiho stopal
poleg Slavika in ga včasih malo od
strani pogledal, kakor bi hotel na nje¬
govem obrazu spoznati, kak vtisk je
nanj napravila baronica. Slavik ni
vsega tega ničesar opazil, tako je

200

bil zatopljen v svoje misli. Šele ko sta
prišla do Jakličevega stanovanja in mu
je Jaklič ponudil roko, se je streznil.

»Že dolgo nisem bil tako zado¬
voljen in miren," je rekel Slavik in
globoko vzdihnil. „Pri baronici mi je
bilo tako, kakor da sem iz zadehle
kleti prišel na sveži zrak. V tem krogu,
v katerem se navadno gibljem, je vse
demoralizirano in izprideno, moški in
ženske; tu pri baronici —“

»Pa se demoraliziranost skrbno
prikriva," mu je segel Jaklič v besedo.
»To je ves razloček. Nikar ne misli,
da so izobražene dame iz fine družbe
kaj boljše od drugih; omika in finost
ne dela žensk krepostnejših pač pa
— previdnejše."

»Tako ne smeš govoriti. Dve uri
sem se razgovarjal z baronico in ne
ena beseda ni bila izrečena, ki bi
opravičevala tvojo sodbo. Nobena svet¬
nica se ne more vesti spodobneje, do¬
stojneje in moralnejše kakor baronica."

Jaklič je zopet vtaknil roke v žep
in tiho predse žvižgal.

»Ali morda veš kaj slabega p ba¬
ronici," je nadaljeval Slavik. »Take

201

sodbe se vendar ne izrekajo, če nima
človek dokazov. “

»Pomiri se, prijatelj,“ je zdaj rekel
Jaklič. »Govoril sem popolnoma aka-
demično in specijalno o baronici ne
vem ničesar slabega. Sicer pa me prav
veseli, da ti ugaja.“

»Kako pa se razume s svojim
možem ?“

»Mislim, da nič boljše in nič
slabše kakor drugi zakonski ljudje, ki
so vsaj pet let poročeni.“

»In kako se ti razumejo?"

»Kakor pes in mačka “

Slavika je ta cinizem razljutil. Po¬
slovil se je hitro od Jakliča in šel sam
naprej. Vleklo ga je k Olgi. Sam ni
vedel, kdaj je prišel do Sv. Jakoba
cerkve. Nameraval je iti v Kazino, a
noge so ga zanesle na nasprotno stran
in šele, ko je stal pred cerkvijo, se je
zavedal, kje da je. A premagal se je
hitro. Danes ni hotel več k Olgi, niti
mimo njene hiše ni hotel iti; obrnil se
je in naglo vrnil v notranje mesto. Ali
svojih misli ni imel tako v oblasti, ka¬
kor svoje telo. Vedno in vedno so mu

■202

uhajale misli zdaj k Olgi, zdaj zopet
k baronici. V duhu ju je primerjal in
priznati si je moral, da je Olga lepša
in da ima na sebi neki omamljivi čar,
katerega se nihče ne ubrani ; baronica
pa je imela v njegovih očeh to pred¬
nost, da je ljubezniva, fina, odlična
dama in to ga je vlekla k nji. Slavik
ni ljubil razuzdanosti, ljubil je samo
veselje. Zapadel je bil v Olgino oblast
kot žrtev Olgine lepote, a nikdar mu
ni ugajala njena frivolnost. Ljubil jo je
vzlic temu, da je bila njegova metresa,
vedno nekako sentimentalno, dočim je
bila Olga trpkega brezobzirnega zna¬
čaja in se je ravnodušno posmehovala
vsakemu pojavu sentimentalnosti.

Slavika ta večer ni mikalo, v
družbo svojih prijateljev. Vedel je, da
bi ga njih govorjenje danes žalilo.
Prepričan je bi), da bi hitro spoznali
njegovo duševno stanje in se mu brez¬
obzirno rogali. In zato je šel rajše do¬
mov. A že ko je bil pri hišnih vratih,
se je vrnil in šel v prodajalno cvetlic
ter je naročil velik šopek za baronico
ter odred 1, da se ji ga ponese na¬
slednje jutro na njeno stanovanje.

203

XII.

Med Olgo in njeno materjo je bil
zopet prepir. Rozmanka je jezno zalo¬
putnila'vrata za seboj in šla v svojo
sobo, v kateri je prebivala z Matildo
in njenim možem.

„Kaj pa je zopet bilo?“ je vpra¬
šala Matilda, ki je čepela za šivalnim
strojem in pomagala svojemu možu pri
delu. „Ta večni prepir je že neznosen.“

„Zdaj mi pa še ti začni sitnosti
delati,“ je zakričala Rozmanka. „Kaj
ne trpim že dovolj z Olgo. Dan na dan
ti prepiri. To mi že preseda.“

„Kaj pa je vendar z Olgo, kaj pa
pravzaprav hoče?“

„Ko bi to kdo vedel? Jaz je kar
nič več ne poznam. Prej sem ji pove-
vedala, da se Lipe oženi in se preseli
od nas, pa ti je začela kričati nad
menoj, da vse prepodim iz hiše in da
ni več živeti z menoj. In tako je dan
na dan.“

Rozmanka se je po pravici prito¬
ževala. Z Olgo ni bilo več izhajati.
Trpinčila je vse ljudi ki so prišli ž njo
v dotiko. časih se kar po več dni ni

204

prikazala iz svoje sobe, časih pa je
zopet po več dni ni bilo domov. Nihče
ni vedel, kje da se je mudila, vprašati
se pa tudi nihče ni upal. Bila je ner¬
vozna in razdražljiva, da so domači
ljudje kar bežali pred njo.

Samo če ji je kdo kaj o Jakliču
pripovedoval, ga je poslušala, dasi se
je potem vselej zaprla v svojo sobo in
tam prejokala cele ure. Sama je mislila,
da jo jezi in boli le to, da si je Jaklič
pridobil socijalno pozicijo, da se je
povzpel v družabne kroge, kamor ona
ni imela pristopa, in neprestano je
ugibala, kakor bi to tudi zase dosegla.

Iz tega ugibanja se je rodilo
mnenje, da se z denarjem da na svetu
vse doseči. Mnogokrat je Olga šla samo
zato v drevored, da je ogledovala tiste
žene in tista dekleta, o katerih je ve¬
dela kaj slabega. In če je videla, da
so ljudje vse pozabili ali odpustili, se
je veselo vrnila na svoj dom.

„Ta je bila jako lahkomiselna
igralka in je imela vsak teden drugega
ljubimca, zdaj pa, ko ima debelega to¬
varnarja za moža, je vse pozabljeno in
odpuščeno; ona je doživela kdo ve

205

koliko romanov, a je vendar dobila
uradnika in je zdaj milostiva gospa;
ona zopet je morala iz vojašnice skozi
okno zbežati, a ker je podedovala ne¬
kaj tisočakov, se vse lovi okrog nje.“

Tako je Olga sama sebi govorila
po takih izprehodih in to ji je utrjevalo
mnenje, da ji je treba nagrabiti samo
kar mogoče denarja in tudi ona se
povzpne v tiste kroge, kamor sedaj ni
imela pristopa.

Obšlo jo je divje hrepenenje po
denarju, strastna želja po imetju.

Prej je vedno mislila samo na se¬
danjost, samo na uživanje, samo na
zadoščevanje hipnim željam in trenut¬
nim poželjenjem. Če je prej videla kak
klobuk ali kako krilo, ki ji je ugajalo,
si ga je kupila, tudi če ga ni potrebo¬
vala in tudi če ni imela denarja, da bi
ga takoj plačala. Postala je slabovoljna,
če se ni vse izpolnilo takoj in nemu¬
doma, česar se ji je zahotelo. Zdaj je
padla v nasprotni ekstrem. Prevzela jo
je taka lakomnost, da si je privoščila
le najpotrebnejše stvari. Kakor kak
skopuh je vsak dan preštevala svoje
prihranke in se igrala z denarjem.

206

Žvenket Srebrnjakov ji je ugajal nad
vse in rahlo Šumenje bankovcev se ji
je zdelo kakor šepetanje z nebes Imela
je le eno samo željo, ki ji je prevzela
dušo popolnoma, željo po bogastvu.

»Denar dobiva človeku prijateljev,
denar mu dobiva spoštovanje in ugled;
za denar se kupi ljubezen, za denar se
dobi veljava, za denar se dobi modrost;
vsa sreča je v denarju in brez denarja
sploh ni sreče."

Tako je govorila Olga in prešerno
žvenketala s Srebrnjaki, ki jih je imela
v rokah.

Slavik je vsled tega silno trpel.
Vedno in vedno je Olga zahtevala od
njega denarja. Ako ga je prinesel, je
bila ž njim dobra in ljubezniva, ako je
pa prišel praznih rok, ga je neusmi¬
ljeno trpinčila in ga pehala od sebe,
ne sluteč, da s tem samo razvnema
Slavikovo ljubezen.

Po takih prizorih je Slavik na¬
vadno bežal v hišo baronice Tako, da
bi tam našel miru in tolažbe. Videl je
in čutil, da ga ima baronica rada, ali
toliko moči ni imel, da bi se ji bil
mogel približati. Srce ga je vedno

207

vleklo k Olgi in duša njegova je tudi
v razkošnem salonu baronice Tako hre¬
penela po Olgi.

A tudi baronu Tako se ni bolje
godilo. Olga je baronu dolgo prizana¬
šala. Res, da ji je baron prej prinašal
dragocena darila, krasne prstane, bogate
zapestnice, drage verižice in zapone,
ter da je delal ž njo izlete na Dunaj,
v Benetke in druge kraje, kar ga je
vse toliko veljalo, da je tičal do vrata
v dolgovih, ali denarja ni Olga nikdar
od njega, zahtevala. Zdaj pa se mu je
laskala, mu z rafinirano koketnostjo
razburjala kri in ga spravljala v lju¬
bezenske ekstaze, samo da je od njega
izvabila kaj denarja. Neštevilnokrat se
je rotil baron da mora biti temu ko¬
nec, a vedno ga je znala Olga tako
omamiti, da je pozabil na vse svoje
sklepe in prisege. Videl je pred seboj
brezdno — sramotni konec vojaške ka-
rijere, a vendar je vselej podlegel de¬
monskemu čaru zapeljive Olge.

Po dolgem prizadevanju se je
Olgi z vsakovrstnimi zvijačami posrečilo,
pripraviti barona do tega, da je pri
nekem znanem oderuhu najel pet tisoč

208

goldinarjev. Težko je bilo baronu, ko
je moral prositi dva tovariša, da sta
podpisala zadolžnico, saj se jima je
moral lagati, da je v slučajni zadregi,
a še težje mu je bilo, ko je s tresočo
se roko zapisal, da vrne denar v treh
mesecih in da jamči za to s svojo
častno besedo. — Prešinilo ga je čuv-
stvo, da je sam sebi položil vrv okrog
vratu, kajti vedel je zanesljivo, da v
določenem roku tega denarja ne bo
mogel vrniti, če se ne zgodi kak čudež.

Olga je dobila polovico tega de¬
narja. Popadla je denar s tako očitno
lakomnostjo, da je barona kar zazeblo.
A bila je tudi hvaležna za to darilo,
ki je pomenilo zanjo lepo premoženje.
Prvič jo je obšlo topleje čuvstvo za
barona, vsaj hipoma, in baron si je
moral priznati, da ves čas, kar je imel
razmerje z Olgo, ni bil ne enkrat tako
srečen, kakor ta dan.

Ali bojazen, ki mu je ležala na
srcu, da pride čez tri mesece do
poloma, ga je tako potrla, da je postal
ves nemiren in ni mogel najti pokoja.
Nikogar ni imel, kateremu bi se bil
mogel zaupati. Med tovariši in sploh v

209

mestu je veljal za bogatega kavalirja,
nihče ni vedel, da ne premore drugega,
kakor svojo plačo, nihče ni vedel, da
mu plačuje žena na mesec 200 goldi¬
narjev „za plemstvo in soeijalno
pozicijo, 11  katero ima kot njegova
soproga.

Studil se je sam sebi. Videl je
pred seboj skoro neizogibni sramotni
škandal. Večkrat je v noči roka njegova
segla po revolverju, ki ga je imel na
omarici, a vselej je roka omahnila,
vselej je obšla barona misel, da se
morda vendar kaj zgodi, kar ga reši.

Samo na to ni mislil, da bi se
zaupal svoji ženi. Bila mu je popolnoma
tuja in nič ga ni vezalo nanjo kakor
le cerkveni blagoslov in materijalna
potreba. Prepričan je bil, da bi žena
niti s prstom ne ganila, in ko bi mora
pred njenimi očmi umreti.

Sovražil jo je prav iz srca in do¬
stikrat je stiskal pesti 'in občutil neko
razkošno zadovoljstvo, kadar si je
predstavljal, kako bi se maščeval, ko
bi imel priliko.

Ali baronica mu ni dala nobene
prilike. Občevala je le z nekaterimi

14

210

rodovinami; vabila je sicer svoje znanke
in znance pogostoma na svoj dom, ali
nikdar ni mogel njen soprog izvedeti
kaj takega, da bi ji mogel kaj očitati,
dasi jo je skrbno nadzoroval in ga ni
bilo sram, izpraševati posle, kaj po
čenja žena, kako živi, s kom občuje in
kam hodi.

Odkar je hodil Slavik k baronici,
je baron Tako posvečeval svoji ženi
posebno pozornost. Smatral je Slavika
za najnedolžnejšega izmed vseh Olginih
čestilcev. Olga je znala svoje ljubezen¬
ske zadeve tako spretno prikrivati, da
je vsak njenih čestilcev mislil, da je
edini, ki je kaj dosegel. Baron Tako
je bil sam v sebe tako zaverovan, da
je smatral vsako tekmovanje drugih
čestilcev za brezupno početje in je
imel za Slavika samo pomilovalen
posmeh.

Slavikovi obiski pri baronici pa so
mu le prav prišli. Ti obiski so zanetili
v njem upanje, da se vendar še reši
iz svoje zadrege. Vedel je, kako se
žena boji javnega škandala, koliko ji
je na tem, da si ohrani svoje socijalno
stališče in na to je snoval svoje špe

211

kulacije. Če dobi le količkaj dokaza,
da ima žena razmerje s Slavikom, po¬
tem bo rada odprla svojo blagajnico —
tako je kalkuliral baron Tako in po
svojih močeh skrbel, da je Slavik po-
gostoma prihajal na njegov dom.

Baronica je bila še dosti mlada
in dosti lepa. Njeno srce je koprnelo
po ljubezni, po tihi ljubezenski sreči,
ki bi ostala prikrita vsemu svetu. Sla-
vika je rada videla. Zali mladenič je
bil napravil nanjo najboljši vtisk. Ko
ji je kar po prvem obisku poslal šopek,
se je nekam prestrašila, misleč, da je
predrznega značaja, pogumen in ne¬
ustrašen, in taki ljudje so ji bili sim¬
patični. Ali spoznala je kmalu, da je
Slavik mehak značaj brez posebne
energije in kmalu jo je začelo dolgo¬
časiti njegovo vzdihovanje in ji je pre¬
sedala njegova boječnost. Slavika pa
je čedalje bolj vleklo k baronici, zlasti
kadar ga je Olga z neusmiljenim sar¬
kazmom podila od sebe. Baronica je
bila vedno dobra ž njim, vedno ljubez¬
niva, med tem ko je bila Olga vedno
brezobzirna in brutalna in se je najraje
vedla tako, da je Slavika prevzel stud
14*

212

nad njenim početjem. Olga je vedela,
da je Slavik pravzaprav malo pokvar¬
jen Človek in da mu je razuz¬
danost in brezstidnost nad vse zoperna.
S tem ga je hotela odpraviti. To je
bilo sredstvo, ki ga je izrabljala do
skrajnosti in z veseljem je opazila, da
je imela tudi uspeh. Prav kadar je
Slavik nastopal nežno in kar najbolj
ljubeznivo, ga je presenetila s kako
cinično brezstidnostjo, ki ga je skoro
fizično zabolela in ga nemudoma
pregnala.

Več mesecev je prenašal Slavik te
muke, ki so mu provzročale toliko
večje bolesti, ker je imel tudi materi-
jalne skrbi. S svojim premoženjem je
bil že davno pri kraju, dolgov je imel
čez glavo in živel samo od podpor, ki
so mu jih dajale njegove sestre. Končno
ga  je premagal obup.

»Izgubljena eksistenca sem,“ je
govoril sam sebi »in ni mi pomoči.
Denar sem zapravil, kruha služiti si pa
ne znam. Kaj iščem še na tem svetu ?“

Begal je po zapuščenih ulicah.
Oglasil se je pri baronici, ali ni je na¬
šel doma.

213

»Gospa baronica je šla k slikarju;
naročila je novo sliko/ mu je povedala
sobarica.

„K Jakliču ?“

„Da.“

„Ali bodi večkrat tja."

„Zadnje čase skoro vsak dan. u  So¬
barica se je pri tem nasmehnila, kakor
bi hotela reči Slaviku, naj se nikar ne
peha za baronico, ker je že prepozno.

Slavik je uganil, kaj je sobarica
mislila. Zakrohotal se je in potem zdirjal
po stopnicah. Daši ni z baronico nikdar
govoril o ljubezni, dasi ni imel nobene
pravice do nje, ga je obšla divja lju¬
bosumnost. Segel je v žep in ko so
njegovi prsti prijeli revolver, ki ga je
imel pri sebi, ga je obšla divja odloč¬
nost. Napotil se je na Jakličevo sta¬
novanje.

Malo v stran od Emonske ceste je
stal paviljon, ki je bil lepo zarasel z
bujnim bršljanom, tako da so se od
daleč komaj razločevala okna. »Pravo
gnezdece ljubezni," je Jaklič imenoval
to koketno stavbo, ne vedoč, da je s
tem pogodil zgodovinsko resnico. Pa¬
viljon je bil svoj čas last Žige barona

214

Cojza, ki je imel tod kot mlad mož
ljubavne sestanke s plavolaso grofico
Trauttmansdorffovo. Za časa kongresa
pa je tukaj stanovala gospodična Elvira
Leroux, o kateri se je šušljalo, da jo
v večernih urah obiskujejo najmogoč¬
nejši evropski vladarji.

Ves zasopljen je prihitel Slavik
pred paviljon in se zagnal v hišna
vrata. Bila so zaprta.

»Torej je res tu !“ je siknil in se
zaletel v vrata, hoteč jih s silo odpreti.
Zaletel se je s tako močjo, da se je
staro in slabo poslopje streslo in da
so zazvenele vse šipe, ali vrata se niso
odprla.

Stopil je potem k oknom, da bi
pogledal, če je kdo v sobi, ali vsa
okna Jakličevega stanovanja so bila
zagrnena.

Slaviku se je bolesti krčilo srce.
Obupno je stiskal pesti in naslanjal na
šipe glavo, da bi si ohladil vroče čelo.
Gorje, ki mu je polnilo dušo, ga je tako
prevzelo, da ni mogel zadrževati solza.
Nič ni dvomil, da je baronica pri Jak¬
liču, da je baronica postala Jakličeva
metresa in da je zanj izgubljena.

215

Šele zdaj seje popolnoma zavedel,
kaj mu je bila baronica. Dolge tedne
je omahoval med njo in med Olgo.
Rad je bil pri baronici, z veseljem je
hodil na njen dom ali ni si bil svest,
kako mila in ljuba mu je bila. Počasi
je v njem klila in se razvijala ljubezen
do nje, v isti meri, kakor ga je Olga
odbijala od sebe.

Šele sedaj si je bil svest, da ga
je Olga, kadar je bila ž njim prijazna,
pravzaprav le premotila in omamila, da
ga je vezala na Olgo samo še polte¬
nost, ljubil pa da je baronico. In sedaj
je bila tudi ta zanj izgubljena.

Ali vsaj prepričati se je hotel, če
je baronica res postala Jakličeva me-
tresa. Smatral jo je za čisto in kre¬
postno žensko. Misel, da se je ž njim
igrala, da ga je imela za norca, ko ga
je osrečevala z vročimi pogledi, ki jih
je tolmačil kot izraz tihe ljubezni, med
tem ko je imela grešno razmerje z
Jakličem, ga je peklo, kakor globoka
rana.

Sklenil je, da se ne makne z
mesta, dokler se ne uveri, jeli baronica
res pri Jakliču ali ne. Nemirno je hodil

216

gor in dol. Ljudje v sosedni hiši so
postali nanj pozorni in so gledali s
svojih oken, kaj da tod dela. Otroci so
prišli s ceste in iz hiše in sloneč ob
ograji so opazovali neznanega jim Sla-
vika. A Slavik se vendar ni umaknil.

Čakal je že dobro uro, ko je prišla
stara sključena gospa — Jakličeva gospo¬
dinja. Kakor jastreb je planil Slavik nanjo.

„Kje je Jaklič?"

„Ali ga ni doma?“ je rekla stara
gospa in poskusila obenem odpreti hišna
vrata. „Če ga  ni doma, je najbrže pri
svoji nevesti."

Slavik se je zakrohotal.

„Pri kakšni nevesti?"

„No, pri svoji nevesti, pri Urški
Lončarjevi."

„Kdo je ta Urška?"

„Hči sodnega kancelista Lončarja.
Saj ne stanuje daleč od tod; tam le na
vogalu ob Gradaščici."

Stara gospa je z velikim začu¬
denjem ogledovala razburjenega Slavika,
a predno je še mogla vprašati, kaj da
mu je in kaj da hoče, se je Slavik že
obrnil od nje in ne da bi pozdravil,
zdirjal doli proti trnovski cerkvi.

217

Prešinilo ga je veselo upanje, da
baronica morda vendar ni zanj izgub¬
ljena in da ji je storil veliko krivico,
ko jo je imel na sumu, da je Jakličeva
ljubica. In naglo je začel delati na¬
klepe, kako se vrže pred baronico na
kolena, in prosi odpuščanja, da jo je
tako krivično obdolžil in ji razkrije
svojo ljubezen. In v duhu je že videl,
kako razprostre baronica roke in mu
jib dene okrog vratu, kako nagne svojo
glavo k njemu in ga poljubi.

V označeni hiši ob Gradaščici je
Slavik hitro našel stanovanje sodnega
kancelista Lončarja. Mlado vitko dekle
s prijaznimi sivimi očmi in zalega
obraza mu je odprlo vrata.

„Oprostite, u  je vprašal Slavik, „ali
ni tu slikar Jaklič? Reklo se mi je,
da ga tu dobim."

„Da, Jaklič je pri nas,“ je odgo¬
vorilo dekle, „izvolite vstopiti."

V skromno opremljeni sobi je Sla¬
vik našel Jakliča, ki je sedel za mizo
in nekaj risal. Jaklič je strme skočil s
stola, ko je zagledal Slavika. Bledo
upadlo lice Slavikovo mu je pričalo,
da se je moralo nekaj posebnega zgoditi.

218

„Kaj te je pripeljalo sem? Ali se
je kaj zgodilo?"

„Kje je baronica?" je z zamolklim
glasom vprašal Slavik. „Njena sobarica
mi je rekla, da je šla k tebi.“

„Bila je pri meni popoldne, kakor
vsak dan, ker slikam njen portret, a
kam je potem šla, tega ne vem."

Slavikova prepadlost je Jakliča
vznemirila. Ponudil je Slaviku stol.

„Sedi in povej kaj ti je. Nekaj se
je moralo zgoditi. Ge je mogoče, ti
bom pomagal ali vsaj svetoval."

Jakliča je obšlo toplo sočutje, ko
je slišal izpoved Slavikovo in razumel
je, da je ta mehki nesamostojni značaj
izgubil vso notranjo zaslombo, ko je
prišel do spoznanja, da ga je .Olga le
varala in izkoriščala njegovo naivnost,
in obenem začel slutiti, da je brez¬
upna tudi njegova ljubezen do baronice.
Nadejal se je, da mu bo baronica tista
moralna opora, ki mu da moč, da začne
novo življenje; videl je v njej pravo
nasprotje Olge, nesrečno a krepostno
ženo, pri kateri bi mogel najti tisto tiho
srečo, ki jo je doslej zaman iskal. In
zato je trepetaje čakal, kaj poreče Jaklič.

219

Ali tolažilne besede ni učakal.
Jakliču se je Slavik smilil, ali zdelo
w  se mu je, da mu mora razkriti brezob¬

zirno resnico, da mora njegovo srčno
rano izžgati, ako se naj zaceli.

In zato je z neusmiljeno brezobir-
nostjo povedal Slaviku vse, kar mu je
bilo treba vedeti. Razkril mu je, da ga
ni Olga nikdar ljubila in ga vedno le
izkoriščala in varala. Povedal mu je
vse, kar mu je bilo znano o Olgi, le
. da jo je nekdaj sam ljubil in da je

tudi Olga njega ljubila, tega mu ni
povedal.

Trepetaje je poslušal Slavik Jakli¬
čeva razkritja. Bolelo ga je, ko je sedaj
spoznal, da Olga ni bila vredna nje¬
gove ljubezni, da ga je podlo varala in
nesramno izkoriščala. Čutil se je uža¬
ljenega, da je taki ženski vse žrtvoval,
svoje imetje in svojo eksistenco, in
peklo ga je, da se mu morajo vsi po¬
smehovati, ki ga poznajo in vedo za
njegovo razmerje do Olge.

Jaklič pa je tudi o baronici Tako
govoril in vsaka njegova beseda je
Slavika zadevala v srce, kakor vbod s
stiletom.

220

„Ti misliš, da je baronica nekako
nasprotje Rozmanove Olge/ je s trdim
glasom rekel Jaklič, „ali motiš se kr¬
vavo. Baronica je pokvarjena ženska,
izpridena skoz in skoz, samo da zna
svoje početje prikrivati. Perverzna žen¬
ska ti je, brez srca —“

„Kako moreš to trditi?" je vzkipel
Slavik. „Ali imaš dokazov?"

„No če bi bila sila —“

„Ne verjamem ti," je nadaljeval
Slavik. „Občeval sem od tedaj, kar
sva bila skupaj pri baronici, jako
mnogo ž njo. Spoznal sem jo in jo go¬
tovo bolje poznam, kakor ti.“

„Cemu me potem izprašuješ o njej ?“

„Nikdar nisem slišal iz njenih ust
ne ene frivolne besede. Baronica je
idealnega mišljenja, je utelešena krepost
in si je s tem pridobila mojo ljubezen."

„Ti jo resnično ljubiš?"

„Da, ljubim jo iz vse duše."

„Potem stori kar hočeš. Jaz sem
te svaril, ker se mi smiliš. Ti si zaup¬
ljiv, skoro bi rekel nedolžen mladenič.
Nikar ne sili slepo v svojo nesrečo."

Jaklič je nato pretrgal pogovor in
ni zinil niti besedice več o baronici.

221

Slavik tudi ni več silil vanj. Obšla ga
je slutnja, da je bil Jaklič sam zaljub-
» Ijen v baronico in da govori zdaj slabo

o nji, ker ni uslišala njegove ljubezni.
Zdaj je Slavik na tihem pomiloval
Jakliča. Prepričan je bil, da je baronica
odklonila Jakličevo ljubezen ker ljubi
njega in to mu je napolnilo dušo z
najslajšimi upanji in mu pregnalo vse
mračne misli.

Ko je Slavik končno odšel, je
gledal Jaklič dolgo za njim kakor bi
jemal od njega slovo za vedno. Zdelo
se mu je, da dere Slavik v svojo ne¬
srečo in žal mu je bilo, da mu ni po¬
vedal več o baronici. Lahko bi mu bil
povedal, da ima baronica vedno kar
po več ljubimcev in da je njena strast,
začeti nova razmerja in jih nenadoma
pretrgati; lahko bi mu tudi povedal,
da lovi baronica njega samega in da
nastavlja vsakovrstnih zanjk, on pa da
se ogiba in da se mu ' njeno početje
studi.

Zamišljeno je slonel pri oknu in
naslonjal svoje čelo ob steklo. V spomin
mu je prišla Olga. Kako jo je ljubil.
Tudi ko je že vedel, da je propadla,

222

jo je še ljubil, goreče in strastno in
moral je preboleti težke in hude
muke, predno je to ljubezen izruval iz
svojega srca. Najprej je bil poskušal
zadušiti to ljubezen s pijančevanjem, a
ni mu se posrečilo, nego ga vrglo na
smrtno posteljo; potem je iskal pozabe
in razvedrila v napornem delu in v dru¬
žabnem življenju ali tudi to ni poma¬
galo in morda bi bil izkrvavel na tej
ljubezni, da ga ni slučaj seznanil s
skromnim tihim dekletcem, ki si je s
svojo vdanostjo in naravno ljubkostjo
pridobilo njegovo srce.

Jaklič se je zavedal, da svoje ne¬
veste ne ljubi tako, kakor je nekoč
ljubil Olgo, ne tako strastno in ne tako
brezmejno, zato pa toliko iskreneje in
globoko je bil prepričan, da najde pri
njej mirno srečo in tiho zadovoljstvo.
Gledal je nanjo kakor na rešilnega an¬
gela, ki ga je v vrtincu življenja prijel
za roko in mu pokazal tih in miren
kotiček, kamor ne segajo viharji.

Drobna glavica se je naslonila na
Jakličevo ramo in mehka roka se mu
je ovila okrog vratu. Jaklič ni bil slišal,
ko je stopila njegova nevesta v sobo.

223

Ko se je stisnila k njemu, se je pre¬
budil iz svojih sanj. Objel jo je s svo¬
jimi krepkimi rokami, in ko je slonela
na njegovem srcu, ji je pogladil kodrce
s čela in ji šepetal na uho:

„Moje sladko dekle.“

XIII.

Bliže in bliže se je pomikal dan,
ki ga je baron Tako pričakoval kakor
obsojenec smrtne ure, dan, ko bi moral
plačati svoj največji dolg, za kateri je
zastavil svojo častno besedo. In čim
bližje se je pomikal ta dan, tembolj je
uvideval baron Tako, da tega dolga ne
bo mogel plačati. Morile so ga strašne
skrbi. Večkrat se je hotel približati
svoji ženi in jo prositi pomoči, ali vedel
je, da bi bilo vse zaman. Iz teh skrbi
se je počasi porajal obup. Spoznanje, daje
izgubljen, da bo sramotno izgnan iz
armade in da ga brez dvoma potem
zapusti tudi žena, ga je 'tako bolelo,
da te bolesti ni mogel prenašati. Več¬
krat je mislil, da jo potegne v Ameriko.
Nagovarjal je Olgo, naj gre ž njim, ali
ni je mogel pregovoriti. Olga se ni
mogla ločiti od Ljubljane in misleč, da

224

je baron bogat, se ji je zdelo popol¬
noma nepotrebno, pobegniti ž njim v
tujo deželo.

Tudi na smrt je mislil baron Tako.
Večkrat je v trenotkib, ko ga je pre¬
magal obup, vzel v roke revolver, ga
ogledoval in poskušal, če dobro funk-
cijonira. Časih je primaknil svoj sedež
k zrcalu in se opazoval, kako bi sedeč
na tem stolu nastavil revolver na sence
in sprožil, kako bi mu roka z revolver¬
jem omahnila in kako bi mrtev ležal
na tem stolu. A bal se je smrti. Daši
sicer pogumen mož, se je plašil samo¬
mora in si sam priznal, da bi ne imel
moči, se usmrtiti.

Začel je pijančevati. Popival je
cele noči po gostilnah in tudi podnevi
je bil malokdaj trezen. „Še  40, še 35
dni/ je računal baron, „in vsega bo
konec, potem pride škandal in sramota/
Pil je iz obupnosti. Moral je zaužiti
neimerne množine pijač, da se je opi¬
janil; a skrb, ki ga je morila, je na¬
vadno jako hitro razgnala vinske duhove.

In bliže in bliže se je pomikal
usodni dan. Baron je delal novih dol¬
gov na vseh koncih in krajih. Ljudje

225

so mislili, da je bogat, in mu radi po¬
sojali manjše vsote. Ostajal je dolžan
-4  po gostilnah in delal dolgove koder je

mogel. In kadar je bil vinjen, je raz¬
metaval ta denar kakor bi ga imel na
škafe in razmetaval ga je tem rajše,
ker ga je v takih urah Olga z razkoš¬
jem svoje ljubezni kar opijanjala. Divje
orgije so se vršile take dni v Olgini
sobi in v takih trenotkih je baron Tako
želel, da bi ga dohitela smrt.

' Čim sigurnejši je bil baron, da je

vse izgubljeno, da pride čez nekaj dni
potop, toliko bolj sta divjala z Olgo.
Kar si je Olga zaželela, vse ji je kupil
baron na upanje. Zlatnine in dragih
kamnov in biserov v vrednosti mnogih
stotakov je vzel baron na upanje in
isto tako drugih stvari, perila, oblek in
kar je Olga sploh mogla potrebovati.

j Baron niti vedel ni, koliko dolga ima

in koliko ga je na novo napravil. Za
ceno sploh ni vprašal. »Pošljite mi ra¬
čun ; v treh tednih dobim denar od
oskrbnika svojih graščin in potem Vas
poplačam/ to je bila baronova stalna
fraza in prodajalci so se mu globoko
klanjali in bili veseli teh sijajnih kupčij.

15

226

Olga ni nikdar razmišljala, od kod
ta blazna razsipnost, kaj je barona
napotilo, da je začel tako tratiti in
pijančevati. Smatrala ga je za boga¬
taša, ki ga je njena ljubezen tako pre¬
motila in storila je, kar je bilo v njenih
močeh, da dovede baronov domnevani
delirij do skrajnosti. Primerili so se
sicer momenti, ko je baronu ušla kaka
beseda, iz katere bi bil pazljiv človek
lahko spoznal njegov položaj, ali Olga
tega ni zapazila. Njej so bile v mislih
druge stvari in njeno srce je imelo
druge skrbi.

Odkar je izvedela, da ima Jaklič
nevesto, ni našla več miru. Neprene¬
homa ji je šumelo po glavi, da jo je
Jaklič pozabil in da jo prezira. Bolelo
jo je to, ne le ker je bila ponižana v
svojem samoljubju, marveč — kakor
je sedaj sama sebi priznala — tudi
zato, ker je čutila, da še vedno ljubi
Jakliča in da ljubi samo njega. Z vso
elementarno močjo je zdaj udarila ta
njena ljubezen na dan in sto in stokrat
je Olga prisegala, da si mora zopet
pridobiti Jakliča, da mora postati njen,
za vsako ceno in na vsak način.

227

Pred vsem je hotela spoznati Jak¬
ličevo nevesto. Vsak prosto uro je po¬
rabila, da je švigala okrog stare hiše
ob Gradaščici čakaj e slučaja, da zaloti
Jakliča in njegovo nevesto. Kjer je
našla Lipeta ali Sodarja, ju je ustavila
in ju izpraševala o Jakličevi nevesti,
kako izgleda. kakšna je, kje da hodi
in kaj da dela. Toda Lipe in Sodar
nista mogla Olge trpeti in sta bila
vedno tako malobesedna, da seje Olga
končno naveličala, ju zasledovati.

Ali svojega namena ni opustila.
Njena volja je bila trdna in nepremag¬
ljiva. Razdreti je hotela Jakličevo Iju-
bavno razmerje, izpodriniti nevesto in
dobiti Jakliča zase.

Naposled se spomnila, da bi ji
stari njej prijatelj, solicitator Kobe,
lahko kaj koristil pri tem prizadevanju
in nekega večera se je napotila na
njegovo stanovanje.

Odkar je bil solicitator Kobe za¬
pustil svoje stanovanje pri stari Roz-
manki, se je še bolj kakor prej ogibal
družbe in ljudi in je živel kakor pravi
samotar. Med svoje stare prijatelje je
prišel kvečjemu vsak mesec enkrat.

15*

228

Melanholično je sedel med njimi in
molče poslušal njihove pogovore in
vedno iste prepire o pravi nalogi umet¬
nosti, o veri in o socijalnih stvareh. Le
kadar se je pogovor zasukal na Olgo,
je postal pozoren in je skrbno pazil na
vse, kar se je povedalo, dasi sam ni
zinil nobene besedice.

Navadno pa je ostajal zvečer doma
v svoji skromni prijazni sobici, iz ka¬
tere je gledal na obsežni vrt, poslušal
šale in prepire poslov in otrok in čital
vsakovrstne stare knjige, ki si jih je
izposodil pri svojem šefu ali pri kakem
znancu.

V tem času samotarenja je bil po
stal še bolj resnoben in gravitetičen,
nego je bil že poprej, in njegovi so¬
sedje so ga visoko spoštovali, posebno
še, ker jim je imponiralo, da je vedno
nosil salonsko suknjo in cilinder in je
vselej oblekel rokavice, kadar je stopil
na cesto.

Ko je stopila v njegovo sobo Olga,
lepa in cvetoča, elegantna in dehteča,
je bil Kobe tako presenečen, da sta
mu omahnili roki in da v prvem hipu
ni mogel vstati s stola. Strmel je v

229

Olgo, kakor v kako čeznaravno prika¬
zen, potem pa zopet s tako silo planil
pokonci, da je odletel stol, da se je
prevrnil kozarec, ki je stal na mizi in
da se je zazibala vsa soba.

„Kaj hočete morda meni v pozdrav
demolirati svoje pohištvo, ljubi gospod
Kobe/ je smeje se koketno vprašala
Olga in ponudila Kobetu obe roki,
drobni, tanki roki, oblečeni v tako čisto
bele rokavice, da se jih Kobe skoraj
ni upal dotakniti.

Oh Olga — gospodična Olga,
tako iznenadenje," je jecljal Kobe in
potem plaho dostavil: „Pa ne da bi se
bila zgodila kaka nesreča ?“

Olga se je delala, kakor bi jo te
besede nekoliko žalile.

„Oprostite, gospod Kobe/ je rekla,
„ali to res ni lepo, da me tako slabo
sodite. Kaj mislite, da se ljubega do¬
brega prijatelja ne morem drugače
spomniti kakor v nesreči? Ne, tega ni¬
sem zaslužila.“

„Ne zamerite, nikar ne zamerite/
je hitel zagotavljati Kobe. „A Vaš obisk
me je tako presenetil, prosim, veselo pre¬
senetil, da nisem vedel, kaj sem govoril."

230

Olgine oči so se smejale Kobetu
tako ljubo in prijazno, da mu je postalo
kar toplo pri srcu.

„In potem," je dejal po kratkem
presledku, „ali ni naravno, če bi mislil,
da Vas je nekaj izrednega pripeljalo k
meni? Kaj naj bi sicer iskali pri meni,
starem, zapuščenem siromaku!"

»Tako pa ne smete govoriti," je
naglo zaklicala Olga, »drugače bom
res užaljena. Že dolgo časa sem že¬
lela, da bi Vas spet enkrat videla. Kar
tožilo se mi je po Vas, gospod Kobe,
saj ste bili edini človek, ki me je res
rad imel, edini, katemu sem popolnoma
zaupala, edini, ki me je — svaril."

Kakor bi jo spomini in čuvstva
premagala, se je Olga naslonila na Ke¬
betovo ramo in njeno lice je zadobilo
tako bolesten izraz, da je Kobeta pre¬
šinilo iskreno usmiljenje.

»Olgica, ljuba Olgica," ji je še¬
petal na uho, »ali se Vam je kaj zgo¬
dilo, ali ste resrečni?"

»Ne, gospod Kobe." Pogledala mu
je z jasnim pogledom v oči. »Zašla
sem bila s pravega pota, čeprav ste
me vi svarili; takrat Vas nisem poslu-

231

šala, danes spoznavam, da ste imeli
prav. Ali — zamislite se v moj polo¬
žaj. Živela sem v blatu in v bedi in
hrepenela po življenju in po sreči. Pla¬
mena svoje duše nisem znala pogasiti.
Danes spoznavam, da sem bila v zmoti,
žal mi je, da sem se spozabila, ali verujte
mi, gospod Kobe, jaz nisem tako slaba
in pokvarjena, kakor morda mislite."

n Ali — gospodična Olga — saj
jaz ne mislim, da ste slabi in pokvar¬
jeni,“ je z veliko slovesnostjo zatrjeval
Kobe. „Mladost Vas je zapeljala, hre¬
penenje po boljšem življenju —“

Olga se je nagnila h Kobetu in
mu tiho rekla:

„Ni me zapeljala! Poslušala sem
pač, če mi je kdo govoril o ljubezni,
sprejemala rada, kar mi je kdo daroval
— ali ljubila nisem nikogar in z niko¬
mur se nisem pečala. Prisegam Vam
to, gospod Kobe, dasi je vseeno, če
mi verjamete ali ne. u

Pogledala ga je od strani in vi¬
dela, kaka radost ga je obšla. Obšlo
jo je spoznanje, da ima silno pokvar¬
jeno srce in do dna izprideno dušo in
že se je hotela Kobetu zasme ati v obraz

232

in mu povedati, da se dela iz njega
norca, ko se je spomnila namena, ki
jo je pripeljal semkaj.

„ Pustiva to,“ je rekla in se od¬
maknila od Kobeta. „Govoriva, kakor
v starih časih, kajti da ste mi še vedno
dober prijatelj, o tem sem prepričana.“

„Najboljši prijatelj, gospodična
Olga, 11  je prisegal Kobe, „tako dober,
da bi dal še življenje za Vas.“

Podala mu je roko in se mu zopet
ljubo nasmehnila. »Življenje bi dali
zame — obiskat me pa niste prišli ne
enkrat. In tudi drugi znanci se me
ogibajo. Ogovorila sem Lipeta in So¬
darja že večkrat, a vsakemu se je
vselej tako mudilo, da sta kar bežala
od mene. Jakliča pa nikdar ne vidim
in o njem tudi ničesar ne slišim. Ali
sploh še živi ?“

„Še, še/ se je smejal Kobe „in
prav srečen je. Vi si ne morete misliti,
kako se je izpremenil od tedaj, ko je
bil na smrt bolan. Jaklič Vam je danes
največji filister, kar jih je v Ljubljani.
Pije tako malo, da ga gostilničarji že
pisano gledajo, češ, da daje gostom
slabe zglede; štedljiv je tako, kakor

233

bi hotel še letos postati hišni posestnik;
no in zdaj se celo ženi."

„Ni mogoče!" je vzkliknila Olga,
kakor da je silno presenečena. „ Jaklič
se ženi? Gotovo s kako princezinjo!“

„Ne; s preprostim dekletom. Izo¬
braženih žensk Jaklič sploh ne mara,
češ, da so vse rafinirano hinavske in
da ni na njih nič naravnega. Zadnjič
je imel o tem dolgo predavanje —“

„Kaj še vedno filozofira?"

„Še vedno. Z rdečim krojačem
se prepirata na žive in na mrtve. Kro¬
jač je anarhist — Jaklič ga pa pobija."

„In prej je bil sam največji vseh
anarhistov."

„Zdaj je pa največji nasprotnik
anarhistov in najvnetejši zagovornik
sedanjega reda. Še jaz mu časih ugo¬
varjam. Veliko hujša kakor Jaklič sam
je pa še njegova nevesta. Ni čuda, saj
je bil njen oče orožnik, predno je po¬
stal kancelist. Ta dobra in ljubezniva
punica Vam sovraži anarhiste in soci-
jaliste in sploh nezadovoljneže bolj
kakor sam državni pravdnik. Prepričan
sem, da Jaklič kadar bo oženjen, z
nami še občevati ne bo več smel."

234

Kobe je še na dolgo in na široko
pripovedoval o Jakliču in o njegovi
nevesti. Olga je s primernimi vprašanji
izvabila iz njega vse, kar je hotela iz¬
vedeti. Povedal ji je o sestankih, ki
jih imajo rdeči krojač in njegovi tova¬
riši in o blaznih naklepih, ki jih delajo ;
razodel ji je, kako skrivaj razširjajo
anarhistične spise; pravil ji je tudi o
življenju Lipetovem in Sodarjevem in
končno je govoril tudi o Slaviku.

„Ta Vaš nekdanji čestilec, ta Sla-
vik je zdaj ljubimec baronice Tako," je
rekel Kobe in ostro motril Olgo, hoteč
videti kak vtis da napravi nanjo.

„čula sem o tem,“ je hladno od¬
govorila Olga. „Jaz že dlje časa več
ne občujem ž njim. Veste, gospod
Kobe, nekaj časa sem ga imela prav
rada; obetal mi je zakon, ali ko sem
spoznala, da laže, da ne misli na po¬
roko, marveč da me hoče samo zape¬
ljati, sem ga odpodila. In ljudje so to¬
liko slabega o meni govorili."

Olga je poskusila bolestno vzdih¬
niti in si je z robcem otrla solzo,
ki jo je z veliko težavo izsilila iz
očesa.

235

»Nič ne jokajte Olgica “ jo je to¬
lažil Kobe. „Ljudje so hudobni in radi
slabo govore. Jaz pa verujem Vam, go¬
spodična Olga."

. „0, hvala Vam,“ je dihnila Olga
in zopet segla Kobetu v roko. »Ta Sla-
vik je moja nesreča. Ničesar resnega
ni bilo med nama in vendar me ljudje
dolže kdo ve česa. Ali maščevala se
mu bom, da me je spravil ob dobro
ime."

»Ni treba," gospodična Olga. »Ma¬
ščevala Vas bo baronica Tako. Jaklič
ve o njej mnogo in pravi, da pahne
baronica Slavika gotovo v nesrečo.
Razen Slavika ima zdaj še drugega
ljubimca, nekega duhovnika."

»Tako?" se je čudila Olga. »Po¬
vejte mi vendar, saj si lahko mislite,
da me to zanima."

Kobe je tudi tej želji rad ustregel
in povedal Olgi, kar je vedel o baro¬
nici in njenih ljubimcih.

»Odkod pa Jaklič vse te ve?" je
vprašala Olga ko je Kobe končal.

»Jakličeva bodoča svakinja je pri
baronici za hišno; ta pove vse svoji
sestri in tako je izvedel Jaklič za ba-

230

ronieine skrivnosti. Vobče ima Jaklič
baronico prav rad, ker mu je dala že
mnogo zaslužka, in ne pove ničesar o
njej, ali ker sem jaz sam od njegovega
bodočega tasta in od njegove neveste
nekaj slišal, mi je končno vendar
zaupal."

Olga je vsa zamišljena sedela po¬
leg Kobeta. Izvedela je toliko, da ji je
kar šumelo po glavi in da so se blis¬
koma pojavili najraznovrstnejši načrti.
Postala je razburjena in nervozna in ni
ji bilo več obstanka pri Kobetu. Naj¬
raje bi bila šla kar brez slovesa, tako
ji je zdaj presedal stari solieitator, in
tako se ji je mudilo, da bi mogla mirno
in nemoteno premišljevati, kako izko¬
risti, kar ji je Kobe zaupal. Ali čutila
je, da ne sme vzbuditi nikakih dvomov
in sumov in zato se je premagala in je
ostala še pri Kobetu in je prijazno ž
njim kramljala o vsakovrstnih rečeh,
tako ljubeznivo in presrčno, da je v
Kobetovem srcu razpihala v nov plamen
staro njegovo ljubezen.

„ Odslej pa nas ne smete več tako
zanemarjati, kakor dozdaj," je rekla
Olga, ko je končno jemala slovo. „Ča-

— 237 —

sih nas morate že obiskati, kajti to
vendar ne gre, da bi jaz bodila na
Vaše stanovanje."

„Ali — gospodična Olga, kaj ven¬
dar mislite; jaz sem star mož, že ne¬
koliko siv —“

„A še vedno lahko nevaren," je
poredno vzkliknila Olga in pogledala
Kobeta tako zapeljivo in obetajoče, da
bi jo bil ta najraje objel. V tem tre-
notku pa je Olga že stekla po stopni¬
cah. Ozrla se je še enkrat, pozdravila
z roko in potem odšla mrmraje: „Osel
stari, tebe bom še dobro izrabila."

XIV.

Ves dan je deževalo in šele proti
večeru so se razmaknili oblaki toliko,
da se je videl zadnji sijaj zahajajočega
solnca.

Olga je odprla okno svoje sobe
in slastno sopla vase sveži zrak, v tem
ko je baron Tako opasal svojo sabljo
in se pripravljal na odhod.

„Kaj si tako razburjena? Saj bo
zame in zate dobro, če se izkaže, da
ima moja žena ljubavno razmerje s
tem blagoslovljenim fantalinom."

238

„Strah me je," je šepetala Olga
in se stiskala k baronu. „Odkrito ti
povem: zdaj mi je žal, da nisem mol¬
čala. Obljubi mi vsaj, da ne storiš
svoji ženi nič zlega. Prosim te, ne stori
ji ničesar."

Olga je sklenila roke in prosila in
prosila barona, naj ji obljubi, da ženi
ničesar ne stori.

„Verjemi vendar, Olga; dal bi ti
svojo častno besedo, a ta itak ni vredna,
da se nanjo pljune. Prisegam ti pa, da
se svoje žene niti s prstom ne dotak¬
nem in da se lepo mirno in stvarno ž
njo pomenim."

Baron je odšel. Olga je gledala za
njim, dokler ga je mogla videti, potem
se je vrgla na zofo. Vsi njeni živci so
bili tako razdraženi, vse njene mišice
vsled prevelikega razburjenja tako na¬
pete, da se je komaj na nogah vzdržala.
Zavedala se je peklenske zlobe svojega
početja ali to ji ni kalilo miru, zavedala
se je pa tudi velike nevarnosti uprizor¬
jenih spletk in zaradi tega je trepetala,
kakor še nikdar v svojem življenju.

Počasi je stopal baron Tako doli
proti Staremu trgu. V prodajalnicah so

239

bile že prižgane luči in tudi plinove
svetilke so že gorele, ali na Starem
trgu je vendar vladala precejšna tema.
Po hodnikih se je gnetlo polno ljudi in
baron je spoznal, da je v tej uri res
lahko, da smukne kaka dama popol¬
noma neopaženo v eno teh starih temnih
hiš, pri katerih ni nobena veža raz¬
svetljena.

Baron se je ustavil pred hišo, ki
mu jo je bila Olga označila. V tej hiši
je stanovala postarna šivilja. Imela je
v drugem nadstopju dve mali sobici in
v eni teh sobic se je shajala baronica
s svojim ljubimcem. K šivilji je hodilo
vedno toliko raznovrstnih ljudi, da ni
nihče slutil, da se vrše v tem stano¬
vanju ljubavni sestanki.

Kar mogoče tiho je šel baron do
stopnic. Ker niso bile razsvetljene, je
moral užgati užigalico, da se je orijen-
tiral in potem je šel po prstih gori.
Lahno, komaj slišno so zvenele njegove
ostroge in so ječale stare lesene stopnice.
Prisedši v prvo nadstropje je vžgal novo
vžigalico in ko je našel stopnice, hotel
nadaljevati pot, ko je iz drugega nad¬
stropja zaslišal glasen vzklik in potem

240

vpitje. Spoznal je glas svoje žene in
zdirjal po stopnicah gori v drugo nad¬
stropje.

Prav ko je hotel užgati novo vži¬
galico, so se odprla vrata, svetloba se
je razlila po hodniku in baron Tako je
spoznal Slavika ki je z revolverjem v roki
planil iz sobe in mimo njega stekel po
stopnicah. Baron Tako je bil v prvem
trenotku tako presenečen, da Slavika
ni držal, dasi je šel tik mimo njega, v
naslednjem hipu pa je že planil k vra¬
tom, ki so bila samo priprta in stopil
v sobo.

Zagledal je nenavaden prizor. Nje¬
gova žena je ležala v pomankljivi toaleti
na tleh, nad njo pa je bil sklonjen
mlad mož obritega lica in ji z vodo
močil čelo. Ko je zagledal barona, je
ves prestrašen planil pokonci in tresoč
se po vsem životu stopil nazaj.

Baron je najprej zaklenil vrata in
potem stopil sredi sobe. Na mizi je
gorela svetilka in njena medla svetloba
je padala na bledi obraz na tleh ležeče
žene, ki je počasi prihajala k zavesti
in se z zbeganimi pogledi ozirala okrog
sebe.

241

»Vstanije zaklical baron svoji
ženi. »Zdaj ni časa za komedije."

»Gospa baronica seje onesvestila/
se je oglasil mladi duhovnik, ki je tre¬
petaje stal v kotu in gledal, kako bi
prišel vsaj do svoje suknje, ki je vi¬
sela na vratih.

Baron je prijel svojo ženo, jo vz¬
dignil in posadil na zofo. Mladi duhov¬
nik je bil pristopil, da bi mu pomagal,
ali baron ga je tako srdito pogledal,
da je kar omahnil nazaj.

»Kaj—se—je zgodilo ?“ je tiho
vprašala baronica in poskušala odstra¬
niti lase, ki so ji bili padli v obraz.

„Ali si tako slabega spomina, da
ne veš več, kaj se je zgodilo pred ne¬
kaj trenotki," je zarohnel baron Tako
in si s trdimi koraki približal svoji ženi.

Na tleh je videl listek in ga po¬
bral. Zapisano je bilo na njen: »Ljubi
gospod Slavik. Pojdite danes točno ob
i/ 4 8 v  stanovanje k šivilji; v tisti sobi,
kjer ste doživeli toliko lepih uric, do¬
bite baronico in tistega, ki Vas je iz¬
podrinil."

Šele zdaj je bilo baronu popolnoma
jasno, kaj se je zgodilo in kaj je imel

16

242

tu opraviti Slavik. Da je bil duhovnik
ljubimec njegove žene, ga ni jezilo; še
prav mu je bilo; ali da je imela nje¬
gova žena tudi razmerje s Slavikom,
na katerega je bil zaradi Olge že
davno ljubosumen, to ga je navdalo z
ljutim srdom.

„Zakonolomnica, prešestnica, židov¬
ska vlačuga," je zatulil nad svojo ženo.
„Ali te naj kar tu ubijem?"

Potegnil je sabljo iz nožnice in
motril svojo ženo s tako plamtečimi
pogledi, da je ta jokaje zdrknila z
zofe in padla pred njim na kolena,
med tem ko se je duhovnik stisnil za
posteljo in smrtnobled v neizmernem
strahu pritegnil k sebi stol, da bi se ž
njim branil proti baronovi sablji. Vrata
so bila zaklenjena, izhoda ni bilo no¬
benega in mladi duhovnik je medlel
bojazni, kaj da bo.

„Ah, odpusti mi; Bela, odpusti mi,
na kolenih te prosim, odpusti mi," je
jokala baronica.

Tako je sunil svojo ženo z nogo,
da je skoraj padla.

„Ali si ti meni odpustila, ko sem
se enkrat spozabil," je rohnel baron

213

kar mogoče surovo, dasi bi bil najraje
zavrisnil veselja, ko je videl silni strah
svoje žene in iz njega spoznal, da se
zdaj odpre njena — blagajnica. „Leta
in leta se mi že maščuješ, leta in leta
igraš doma nerazumljeno ženo, krepost¬
nega angela, medtem ko imaš kar
po več ljubimcev. Danes je prišla ura
osvete za vse moje trpljenje.«

Baron je spravil sabljo zopet v
nožnico.

„Oba vaju pustim tu na mestu
aretovati. Če vaju bo policaj kar tako
kakor sta tu, napol gola gnal po ulici,
bodo vsaj ljudje imeli kaj zabave in
vsaj jaz ne bom smešen, če sem že
prevaran."

Baronica je začela na glas jokati,
duhovnika paje strah je tako pretresel, da
je padel na kolena.

»Milostivi gospod baron, ponižno
Vas prosim — “

„Kuš—far" je zakričal baron, „ee
ne ti razkoljem betico." Udaril je z
nožnico svoje sablje duhovnika po
hrbtu tako, da je padel na obraz in
z glavo butnil ob tla. Ziniti se več ni
upal.

16*

244

Smrtna bojazen, ki sta jo kazala
baronica in njen ljubimec, je bila ba¬
ronu veliko zadoščenje. S slastjo je
poslušal njiju mile prošnje in gledal
njiju solze in pravi užitek mu je delalo,
da ju je mogel trpinčiti in teptati kakor
je hotel.

Z udarci z nožnico svoje sablje in
z brcami je baronico in njenega lju¬
bimca prisilil, da sta mu vse razodela,
kar je hotel vedeti o njiju razmerju, in
mu tudi povedala, da je Slavik vdrl v
sobo in baronici grozil z revolverjem, ker
jo je našel z novim ljubimcem.

Končno je baron zahteval, da pod¬
pišeta baronica in njen ljubimec izpo¬
ved, v kateri sta priznala vsa svoja
zakonolomska dejanja in tudi prizor s
Slavikom. Mlademu duhovniku se je
tresla roka tako, da je komaj pero
držal; opetovano je prosil kar mogoče
ponižno, naj mu baron prizanese, a
baron mu je z grožnjo, da pokliče re¬
darja, vselej zaprl sapo.

Ko je bila po baronovem nareko¬
vanju sestavljena izjava spisana in podpi¬
sana, je baron ta papir skrbno spravil v
svojo listnico in potem odklenil vrata.

245

„Vzemite svoje stvari in izginite/
je ukazal mlademu duhovniku.

„Gospod baron — bodite milostni
— nikar me ne uničite — hvaležen
Vam bom vse svoje življenje" je prosil
duhovnik, ko je stal opravljen za odhod
pri vratih.

„Kaj storim — tega še sam ne
vem; to je deloma odvisno od moje
žene. To menda veste, da se zakono-
lomstvo kaznuje z ječo.“

„Gospod baron —“

„Marš ven,“ se je zadrl baron in
pahnil duhovnika s tako silo iz sobe,
da se je v temni veži komaj vjel.

Potem je stopil k svoji ženi. Na¬
pravil je kar mogoče srdit obraz, da se
je baronica plaho umaknila na stran in
ji s surovim glasom ukazal, naj se
obleče in naj gre domov.

„Kar se imava še pomeniti, se
pomeniva doma. Najboljše bi bilo, če
skočiš s potoma v Ljubljanico ali če
se zastrupiš. Ali ti seveda nimaš toliko
časti v sebi, da bi šla sama v smrt in
se raje sama končala, kakor da bi vse
življenje imela užgan pečat sramote.
Toda jaz ne maram prenašati niti sence

246

sramote; to si lahko misliš; saj toliko
bi me že lahko poznala “

Baronica je poznala brutalnost
svojega moža ali prepričana je tudi
bila, da je kavalir brez madeža. Baron
je kaj rad poziral velikega aristokrata
in v tistih redkih trenotkih, ki jih je
posvečal svoji ženi, je pogostoma go¬
voril, da se raje ustreli, kakor da bi
storil ali prenašal najmanjšo nečastnost.
Silno hrepenenje po življenju je obšlo
baronico; bala se je samega škandala,
ker ji je bil njen socijalni ugled nad
vse ljub, a še bolj se je bala, da ji
baron kaj stori. Solze so ji zalile oči
in jokaje je novič padla pred možem
na kolena.

„Bela, odpusti mi,“ je prosila. „In
če mi ne moreš odpustiti, prizanesi mi.“

„Kako naj ti prizanesem? Kaj mi¬
sliš, da bo Slavik molčal? Zame bi
bilo najbolje, da te kar tu ubijem."

Baronica je obupno zakričala, ko
je njen mož zopet izdrl sabljo iz nož¬
nic in jo zavihtel nad njeno glavo."
„Molči,“ je ukazal baron. „Ali
hočeš vso hišo pokonci spraviti?"

Šel je parkrat po sobi gor in dol.

247

„Nisem se še odločil, kaj storim.
Škandal je neizogiben. Zunaj na hod¬
niku prisluškujejo ženske in te razneso
po vsem mestu, kar se je tu zgodilo.
In tudi Slavik ne bo molčal. Ako se
ločim od tebe, pridem v obupen polo¬
žaj, ker ob svoji’ plači ne morem ži¬
veti. Najbolje bo, če greva oba pod
zemljo."

Sedel je na stol in uprl roko v
dlan, kakor bi se ga bil polastil obup.
Boječe je pristopila baronica.

„Bela“, je prosila, „dovoli mi nekaj
besed — poslušaj me samo trenotek.
Odpusti mi, kar sem storila. Da ne
boš imel sitnosti, odpovej se šarži,
pojdiva v drug kraj, in da ne boš od¬
visen od mene, ti dam polovico svojega
premoženja. Še danes ti jo dam —
samo prizanesi mi.“

V baronovih temnih očeh je za
svetil blesk triumfa a hitro zopet ugas¬
nil. Zdaj je bila izrečena odločilna be¬
seda, zdaj je imel baron Tako svojo
ženo tam, kjer jo je od začetka hotel
imeti. Zdaj je bil mahoma rešen vseh
skrbi. Polovico premoženja, gotovo več
kot stopetdeset tisoč goldinarjev. Baronu

248

je kar šumelo po glavi in komaj se je
premagal, da ni takoj sprejel ponudbe
svoje žene.

„Idi zdaj domov in počakaj me
tam,“ je končno odločil nekoliko manj
osorno. »Najprej moram govoriti s Sla-
vikom; prej se ne morem odločiti, zakaj
toliko denarja ni na svetu, da bi jaz
mogel trpeti le najmanjšo pego na svoji
časti."

S temi patetičnimi besedami je
odšel baron iz sobe in prepustil svoji
ženi, da si zagotovi molčečnost šivilje
in njenih deklet. Še ponosnejše kakor
navadno je šel kakor običajno v kazin¬
sko kavarno, silno zadovoljen, da je
vso stvar tako izvrstno izvedel in dobil
svojo ženo popolnoma v oblast.

XV.

Olga je nestrpno čakala, da ji
pride baron Tako povedat, če je pre¬
senetil svojo ženo z lepim kaplanom
in kako je stvar iztekla, a čas je bežal
in barona ni bilo. Cim dlje je Olga
čakala, toliko nemirnejša je postajala.
Zdaj je gledala pri oknu, zdaj se vrgla

249

na zofo, a Čim je na ulici slišala ko¬
rake, je zopet stekla k oknu.

Poznala je barona in je vedela,
da pride, če ga ne zadrži kaj poseb¬
nega. Ker ga le ni bilo, so jo začele
mučiti skrbi, da se mu je kaj zgodilo,
ali pa da se njen načrt ni posrečil.
To jo je navdalo z jezo, da je srdito
begala po svoji sobi in vpila na mater
in na sestro, ker si drugače ni znala
pomagati.

Misleč, da je baron Tako bogat,
ga je hotela vsaj za nekaj časa prikle¬
niti na svojo osebo kar mogoče trdno.
Imela je fiksno idejo, da mora za
vsako ceno postati bogata. Za denar
se vse dobi, je bila njena parola in
domišljala si je, da bi se tudi Jaklič
uklonil, če bi videl, da ga ljubi in da
mu zagotovi brezskrbno življenje.

Zdaj jo je jezila že sama misel,
da se je njen načrt ponesrečil. Tako
rafiniran načrt je bila napravila in dri-
segla bi bila, da se posreči. Baron je
moral svojo ženo zasačiti z njenim lju
bimcem, a hotela je, naj obenem
spozna, da to ni bila prva nezvestoba
njegove žene. Zato je z brezimnim

250

pismom tudi Slavika zvabila, da je
prišel ob isti uri tja, kjer sta imela
baronica in njen ljubimec svoje se¬
stanke. Hotela je, da bi se zgodil ve¬
lik škandal, tak škandal, da bi baron
svojo ženo zapustil, ker potem bi ga
imela Olga popolnoma v rokah In
upala je, da bi ga mogla vzdržati vsaj
nekaj časa v takem ljubezenskem de¬
liriju, kakor v zadnjih tednih in da bi
se v tem času z baronovim denarjem
znatno pomnožili njeni prihranki.

Zopet je čula Olga pred hišo ko¬
rake in zdelo se ji je, da sliši klicati
svoje ime. Planila je k oknu. V medli
mesečini, ki je razsvetljevala ulico je za¬
gledala moško postavo in spoznala
Slavika.

„01ga!“

V prvem hipu je hotela Olga vpra¬
šati, kaj se je zgodilo pri šivilji, ali še
pravočasno ji je prišlo na misel, da se
ne sme izdati.

„Kaj hočete?" je osorno vprašala
Slavika, ki je bledega, upadlega obraza
stal pred hišo.

„01ga — rad bi s teboj govoril.

Vrzi mi ključ doli.“

251

»Jaz nimam z Vami ničesar go¬
voriti, “ je zaklicala Olga še osorneje.
»Pojdite k svoji baronici in pustite
mene v miru."

»Olga — prosim te, poslušaj me!
Meni je danes tako težko, da bi najraje
umrl."

»Ali sem jaz kaka tolažnica za
ljudi, ki bi najraje umrli? Med nama
je vse pri kraju. Vi ste me sami zapu¬
stili. Naj Vas tolaži židovska baronica,
če hoče. Lahko noč."

Olga je zaloputnila okno in niti
radovedna ni bila, če je Slavik odšel,
ali če še stoji pred hišo. Ni se ji smilil
in niti vstala bi ne bila, tudi ko bi
vedela, da se je mrtev zgrudil pod
njenim oknom. Slavikov prihod jo je
pa vendar veselil, ker ji je novič vzbu¬
dil upanje, da se je njen načrt posrečil.

Naenkrat je planila Olga zopet
pokonci in hitela k oknu. Zaslišala je
bila rožljenje sablje in naglo je odprla
okno.

»Bela — ali si ti?" je vprašala,
dasi je natančno spoznala barona.

»Jaz sem, Olga. Prišel sem ti le
povedat, da sem vse to našel, kar si

252

mi pravila in še več. A zdaj ne uteg¬
nem. Zamudil sem se, ker sem čakal
na Slavika, a zdaj moram nujno
domov.“

»Na Slavika si čakal? Kaj pa je
ž njim?“

„To ti povem jutri."

„Cuj, Bela, Slavik je bil pred ne¬
kaj minutami tu, a jaz sem ga seveda
odpodila."

„Kaj praviš," se je čudil baron,
,Slavik je bil tu? Kaj je hotel, kam
je šel?"

„Ne vem. Slonela sem na oknu,
ko je prišel mimo. Hotel je z menoj
govoriti, a jaz sem zaprla okno in ga
pustila na cesti."

„In jaz ga iščem že po celem
mestu," se je togotil baron in je s
sabljo tolkel ob kamniti tlak. ,Ko bi le
vedel, kam je šel."

Olga je postala radovedna; zdaj
se ji je zdela vsaka stvar sumljiva,
zlasti sumljivo pa to, da baron išče
Slavika, ki ga sicer ni mogel videti.

„Kaj pa imata," je previdno vpra¬
šala Olga, „saj drugače nista ravno
prijatelja."

253

»Usta mu moram zamašiti/' je
polglasno odgovoril baron. »Škandala
ne maram. Saj me razumeš."

Iz sence, ki je ležala ob hišah, se
je v tem treuotku prikazal človek, ki je
ves ta čas stal stisnjen pri sosednih
hišnih vratih, tako da ga baron ni zapazil.

Olga je strahu zakričala, ko je
spoznala Slavika, ki se je z revolver¬
jem v roki kakor zver na svoj plen
zagnal na barona, da se je ta vsled
silovitosti navala opotekel in se komaj
ujel, da ni padel.

»Ti boš meni usta zamašil — ali
pa jaz tebi," je rohnel Slavik, ko se je
zaletel v barona. Hotel je nameriti re¬
volver ali baron ga je prijel za roko.
Vnel se je ljut boj. Olga je stala pri
oknu in kričaje klicala na pomoč, da
se je slišalo v tihi noči daleč na okrog.

V tem trenotku je počil strel iz
revolverja. Olgi se je izvil iz prsi ob¬
upen vzklik, a še je imela toliko moči,
da se je nagnila iz okna in videla Sla¬
vika bežati proti cerkvi Sv. Florijana in
potem videla zaviti doli na Sv. Jakoba
trg, med tem, ko je baron hitel na na¬
sprotno stran, da izgine izpred oči

254

ljudem, ki jih je bilo privabilo na okna
Olgino kričanje in strel iz revolverja.

Tudi redar je pritekel iz Florijan-
skih ulic in izpraševal, kaj se je zgo¬
dilo, ali ljudje mu niso vedeli drugega
povedati, kakor da so videli na eno
stran bežati nekega civilista, na drugo
stran pa nekega oficirja.

Olga se je skrila za preprogo pri
oknu in je poslušala, kaj so ljudje pri¬
povedovali redarju. Tresla se je kakor
bilka, boječ se, da je njo kdo videl
govoriti najprej s Slavikom in potem z
baronom in da se izve vsa resnica. A
nihče je ni bil ne videl, ne slišal, nihče
ni vedel povedati, kdo je tako kričal,
da je spravil vso ulico pokonci in
kamen se je odvalil Olgi od srca, ko
je redar končno odšel.

Slavik je bežal kakor jelen čez
Sv. Jakoba trg in je srečno prišel čez
most. Tu se je ves zasopel ustavil in
se naslonil ob ograjo, odkoder je gle¬
dal v Ljubljanico, ki je leno tekla po
svoji strugi.

Bolest ga je premagala tako, da
so mu silile solze v oči in da je trepe¬
tal povsem životu, čutil seje neskončno

255

nesrečnega, spoznal je, da bi bilo naj¬
bolje, da si konča življenje.

„Kaj še iščem na svetu," je govo¬
ril sam s seboj, ko je slonel v senci
dreves na Bregu. „Vse sem izgubil 1
Prvo ljubico mi je prevzel Tako, pri
drugi me je izpodrinil gladek duhovnik
— obe sta me varali. Ničesar več ni¬
mam, ničesar se nisem naučil, ničesar
ne znam — kaj bo z menoj?"

Slavikov položaj je bil res obupen.
Svoje premoženje je bil zapravil in
tičal je do vrata v dolgovih. Zavedal se
je, da ni v stanu zasluždi niti toliko, da
bi skromno živel, sestre njegove pa so se
naveličale ga podpirati, kakor so se tega
naveličali prijatelji. Slavik je bil popol¬
noma zapuščen in to ga je gnalo v obup
s tem večjo silo, ker ga je Olga sramotno
odpodila, baronica pa grdo prevarila.

Ves zbegan je hodil gor in dol po
samotni Cojzovi cesti in razmišljal, kaj
naj stori. Zdelo se mu je, da je nemo¬
goča vsaka rešitev, da mu preostaja le
edino še smrt.

Prišedši do konca Cojzove ceste,
je zagledal paviljon, v katerem je sta¬
noval Jaklič.

256

„Okna so razsvetljena — Jaklič je
torej doma," je mislil Slavik in je obr¬
nil svoje korake proti paviljonu. „Jak¬
lič je edini človek, ki ima kaj srca;
vsaj povedati mu moram, kaj se je
zgodilo, vsaj on naj ve, kaj me je
pognalo v obup in v smrt."

Pred paviljonom je vzlic pozni uri
stalo nekaj žensk in nekaj moških, ki
so si živahno, četudi s pritajenim glasom
nekaj pripovedovali, pri tem gestikuli-
rali in kazali na paviljon. Ko je šel
Slavik mimo njih, je videl skozi raz¬
svetljeno okno v Jakličevo sobo in raz¬
ločil več redarjev, ki so razmetavali
Jakličeve stvari. Prestrašeno je obstal
in vprašal pred hišo zbrane ljudi, kaj
da se je zgodilo in kaj da to pomeni,
da raziskujejo redarji Jakličevo sobo.

„Jakliča so danes zvečer zaprli,"
je odgovoril neki postarni mož. „ Strašnih
reči ga dolže. No, čuden človek je bil,
to je res."

Slavik seje tako prestrašil, da mu
je kar kri zastala.

„Jakliča — zaprli — to ni mo¬
goče," se mu je izvilo iz prsi.

257

„Pa njegovo nevesto tudi “ se je
oglasila neka ženska.

„A zakaj vendar? Kaj sta storila?
Jaklič je poštenjak —“

„In, zdaj iščejo še nekatere druge
osebe," je nadaljevala ženska in pri-
maknivši se k Slaviku, mu šepetaje
rekla: „Slišite, gospod — kar bežite,
drugače bodo še vas zaprli; policijski
svetnik je naročil, da je vse tiste po¬
izvedeti, ki so bodili k Jakliču in vsa¬
kega prijeti, kdor bi ga prišel iskat."

„Ali jaz sem vendar nedolžen, čisto
nedolžen," je zatrjeval Slavik.

„Pa bi bilo bolje, da greste; kar
zdajle pojdite; zdi se mi, da je Cu-
njarjeva Franca že šla pravit policajem,
da ste tu."

Slavik se je tako prestrašil, da se
je začel hitro umikati doli proti cesti.
Komaj je bil storil nekaj korakov, sta se
že prikazala iz paviljona dva redarja.
Slavik je slišal, ko sta vprašala zanj.
V tistem hipu jo je zavil okrog vogala
ob cesti stoječe hiše in zdirjal po ulici
ter jo zavil’ na Mirje. Slišal jeza seboj
korake in klicanje, ali ozrl se ni. Bil
je ves iz uma in ni vedel, kaj da dela.

17

258

Bežal je, kar so ga nesle noge Slutil
je, da se mu zasledovalci bližajo in
zato je zavil čez polja na stran in iz¬
ginil v temi.

Privlekel se je do nekdanjega
Dreotovega vrta in se tam ustavil. Na
Mirju je ležala gosta jesenska megla,
iz katere je nekako pošastno molelo na
rimskem nasipu stoječe samotno drevo,
kakor bi svoje vejevje iztezalo proti
mesecu, v ozadju pa so se videli ne¬
razločni obrisi trnovskega stolpa.

Na Mirju je vladala smrtna tišina,
da je Slavika kar zazeblo. Utrujen in
izmučen je bil tako, da se ni mogel
več vzdržati na nogah. Ves onemogel
se je kraj zidu usedel na vlažna tla.
Ni bil več v stanu jasno misliti, še to¬
liko moči ni več imel, da bi se oziral,
kje da so njegovi zasledovalci, da bi
mogel misliti na svojo varnost.

Vse rane njegovega srca in njegove
duše so se odprle, obup ga je prevzel,
obup nad svojo usodo, da je mehanično
vzel revolver iz žepa in ga napel.

„Z bogom — Olga,“ je zašepetal,
potem je nastavil revolver na srce in
sprožil.

259

Strel se je razlegal po vsem
Mirju. Koj na to so se slišali koraki
in iz megle sta se prikazala redarja,
ki sta iskala domnevanega hudodelca
in zdaj zdirjala na tisto stran, odkoder
je zadonel strel.

Našla sta Slavika sloneti ob zidu.
V prvem hipu nista slutila, kaj se je
zgodilo. Eden redarjev je zgrabil Sla¬
vika in šele zdaj je videl da je —
mrtev. — —

Pozno ponoči sta dva mestna uslu¬
žbenca v zeleno pobarvani nosilnici nesla
Slavika po tihih ulicah na pokopališče.
Ravnodušno sta šla svojo pot in se
mirno pomenkovala o vsakdanjih rečeh.

Cerkovnik pri Sv. Krištofu, ki je
s čemernim obrazom pomagal spraviti
Slavika v mrtvašnico, je po izvršenem
delu vprašal delavca, če ne vesta, kdo
da je mrtvec.

„Ej, kdo naj bo! Eden, ki ga je
življenje povozilo/

XVI.

V osemdesetih letih preteklega
veka je prismojeni anarhist Most imel
med delavci in malimi obrtniki ter med

17*

260

inteligentnim proletariatom precej pri¬
stašev. Anarhistični listi, ki so se odli¬
kovali po gorostasni bedastoči, so se
razširjali po Ljubljani in ljudje so jih
radi čitali, ker so bili vsled svoje kr¬
voločnosti tako smešni. Zgodilo se je
večkrat, da so našli ljudje, prišedši do¬
mov, v svoji suknji, ki je v gostilni vi¬
sela na steni, nekaj anarhističnih listov
ali da so jih dobili doposlane po pošti,
kar je zadostovalo, da je bila sodnija
in policija ves teden razburjena in vla¬
čila v ječe najnedolžnejše ljudi. Vlada
je najela celo vrsto vohunov, ki so
dobivali za svoje „delo“ bogato plačilo
in so končno sami prav pridno razšir¬
jali anarhistične liste, samo da so do¬
kazali svojo eksistenčno opravičenost.
Ta brezumna gonja se je končala šele
z justičnim umorom nekega duševno
bolnega krojača; morilec in njegovi vohuni
so dobili za to delo sijajno plačilo.

Olga je davno vedela, kako lovi
in preganja policija vse, ki so količkaj
sumljivi anarhističnih nagnenj, zlasti pa
razširjevalce anarhističnih listov. Cula
je o tem neštetokrat in na to okolnost
je bila zasnovala svoj načrt.

2G1

Ko je Matilda, prišedši s trga, pri¬
drvela domov in povedala, da je prej¬
šnji večer policija aretovala Jakliča in
njegovo nevesto ter dva rokodelska po¬
močnika, je Olga komaj prikrila svojo
radost. Nervozno je izpraševala sestro
po detajlih, ali izvedela je le malo.

„Pri Jakliču so menda dobili celo
skrinjo prepovedanih listov in spisov/
je pripovedovala Matilda. „Na rotovžu
so silno veseli, da so končno ujeli ti¬
stega nevarnega človeka, ki je vzne¬
mirjal celo mesto toliko časa. Ah, kdo
bi bil kaj takega mislil.“

„In kaj so našli pri Jakličevi ne¬
vesti? Saj je bila gotovo tudi pri nji
hišna preiskava.“

»Seveda je bila hišna preiskava
tudi pri Lončarjevih. Našli sicer niso
ničesar, ali Urško so vendar odpeljali
na rotovž. Urška je jokala in prosila
na kolenih in prisegala, da je nedolžna,
a nič ni pomagalo. Morala je v ječo.
Njen oče se je togotil in preklinjal tisto
uro, ko je Jaklič prestopil prag njego¬
vega stanovanja. Saj je pa tudi res
strašna ta nesreča, ki je te uboge ljudi
zadela".

262

Olge ni ta nesreča čisto nič genila.
Za ljudi, ki so ji bili na potu, ni imela
nič usmiljenja. Niti sence kesanja ni
čutila, da je spravila celo rodovino v
nesrečo in Jakliča v ječo. Tedaj, ko
je odposlala brezimne ovadbe na poli¬
cijo, na sodnijo in na vlado, je pač
nekaj trenotkov omahovala, ali zdaj se
je samo veselila svojega uspeha.

Sla je v svojo sobo in se začela
oblačiti. Izbrala je svojo najlepšo obleko
in posvetila toaleti največjo skrb, kakor
bi bilo odvisno od obleke, da izvrši
srečno tudi drugi del svojega načrta.

„Doslej je šlo vse tako, kakor sem
želela in računala/ je ugibala, sedeč
pred velikim zrcalom in urejajoč svoje
dolge krasne lase v koketno frizuro.
»Baron je zasačil svojo ženo; škandal
je neizogiben in ločitev tudi. Le čakaj,
lepi baron, nekaj dlake boš še pustil v
mojih rokah, predno te zapodim za
drugimi. In Jaklič tudi ne dobi svoje
neveste. Kako dobro je bilo, da sem se
svoj čas tako zanimala za anarhiste in
prečitala vse te bedaste spise, ki jih je
Jaklič takrat zbiral in spravljal. Te
stare cunje so mi zdaj pomagale, da

263

sem ga ločila od neveste; zdaj ga še
rešim iz ječe in če to izve, mi mora
odpustiti."

Ogledovala je samo sebe v zrcalu
in z zadovoljstvom spoznala, da je tako
lepa in zapeljiva, da se ji tudi Jaklič
ne bo mogel ustavljati, da bo tudi njega
premagala in si vnovič pridobila njegovo
ljubezen, po kateri je hrepenela z vso
strastjo svoje duše.

Policijski svetnik je bil prijetno
presenečen, ko je stopila Olga v nje¬
govo sobo. Kraj vse svoje pobožnosti
je lepe ženske neizmerno ljubil in Olga
je bila tako lepa in pikantna, da je
starega moža kar omamila. Posadil je
Olgo na zofo in držeč jo za roko se
usedel tesno kraj nje, kakor bi hotel
dihati vonj njenih las in njenega par¬
fuma.

„Prišla sem zaradi Jakliča, gospod
svetnik", je začela Olga. „0, nikar ne
mislite nič slabega o meni. Poznam ga
še iz tistih časov, ko je stanoval pri
moji materi. Poznam ga natančno in
vem, da je nedolžen."

Policijskemu svetniku se je zresnil
obraz in izpustil je Olgino roko.

264

„A — zaradi Jakliča/ je rekel z
zategnenim glasom. „To je jako resna
stvar; jako resna; 15 let dobi gotovo.
To je skrajno nevaren človek! Anarhist
je. Vi seveda ne veste, kaj da je to,
ali verujte mi gospodična, anarhisti so
skrajno nevarni ljudje."

Olga se je ljubeznivo stisnila k
policijskemu svetniku, da je ta kar za¬
trepetal in jo vnovič prijel za roko.

„Jaz pa vem, da Jaklič ni anar¬
hist, gospod svetnik. Časih, kadar je
bil lačen, zapuščen in obupan, je pač
čital kake take spise in rad renomiral
z anarhističnimi nazori, a to ga je že
davno minilo. Danes neče o tem ni¬
česar vedeti.“

„Ali — gospodična, to ni mogoče;
našli smo pri njem celo skrinjo prepo¬
vedanih spisov. Obdolžen je, da je
razširjal take spise; morda smo prišli
na sled prenevarni zaroti."

»Motite se, gospod svetnik. Pre¬
glejte tiste liste, ki ste- jih našli pri
Jakliču; same stare stvari so. Svoj čas
so hodili k nam na hrano neki nemški
rokodelci in so prinašali te spise. Tako
jih je dobil Jaklič in shranjeval jih je

265

samo ker je bil prelen, da bi bil uničil.
Niti čital jih ni vseh. Razširjal pa jih
ni nikdar.

„Zakaj se pa pravzaprav tako za¬
vzemate za Jakliča,“ je vprašal poli¬
cijski svetnik, kateremu se je zdelo to
Olgino posredovanje nekoliko sumljivo.

»Samo zaradi tega, ker se mu
godi velika krivica." Olga je sramež
Ijivo povesila oči in dostavila tiho:
»Saj veste, da ima Jaklič nevesto; jaz
res nimam drugega vzroka se zanj za
vzemati, kakor je ta, da je po nedolž¬
nem v ječi."

Policijskemu svetniku je postalo
zelo vroče pri srcu, ko je tako sedel tik
Olge, in obšlo ga je koprnenje, da bi
vsaj enkrat objel in poljubil to cvetoče
dekle. Ali ni se upal kaj takega sto¬
riti, nego je le stiskal njeno roko.

»Glejte, gospod svetnik, zaslišite
vse tiste, ki so dan na dan občevali z
Jakličem, in prepričali se bodete, da je
Jaklič nedolžen."

Olga je naštela vse tiste, o katerih
je vedela, da bodo dobro pričali za
Jakliča in policijski svetnik si je za¬
pisal njih imena. Med njimi so bili tudi

266

Kobe in Lipe, Sodar in baronica Tako
in še cela vrsta uglednih gospodov in
dam.

„Veste, gospodična, to je res lepo,
jako lepo, da ste se tako zavzeli za
Jakliča. To kaže, da imate plemenito
srce. Jaklič Vam je lahko hvaležen vse
svoje življenje. Jaz moram sicer vso
stvar naznaniti sodniji, ali zaslišal bom
še danes nekatere priče in če bodo
ugodno izpovedale, izpustim vsaj Jak¬
liča in njegovo nevesto iz zapora. Hotel
sem ga že izročiti sodniji a če bo le
mogoče, ga obvarujem vsaj preiskoval¬
nega zapora."

„Kako ste dobri, gospod svetnik,"
je vzkliknila Olga in se hitro nagnila
ter poljubila svetniku roko. Starega
moža je tako prevzelo, da je stisnil
Olgo k sebi in jo poljubil na čelo, ka¬
kor oče svojo hčerko, ne da bi v svoji
razburjenosti zapazil porogljivi usmev,
ki se je za trenotek pojavil na Olginih
ustnih.

„Jaklič Vam je lahko vse svoje
življenje hvaležen za to, kar ste storili
zanj," je nadaljeval policijski svetnik.
„Jaz mu bom že pojasnil, kaj ste sto-

267

rili. Taka dobrosrčnost in plemenitost
se ne sme pozabiti.“

Stari mož ni slutil vzlic svoji iz¬
kušenosti, da je prav to edini Olgin
namen, da je sploh samo zaradi tega
prišla in da ji za vse drugo ni mar.
Olga je vedela, da je Jaklič nedolžen.
Vsa njegova krivda je bila, da je hra¬
nil nekaj starih anarhističnih časopisov
in brošur. Ovadila ga je in obdolžila
razširjanja prepovedanih spisov, da
provzroči v njegovem življenju kata¬
strofo, da ga loči od neveste, da ga
spravi v zapor in da se mu v tej
obupni uri prikaže kot rešiteljica.

Veselega srca se je Olga odpra¬
vila domov. Ali pride Jaklič že prvi
dan na svobodo ali če ostane nekaj
časa v preiskovalnem zaporu, to ji je
bilo prav vseeno, da, za trenotek jo
je celo obšla misel, naj Jakliča le ob-
drže nekaj dni v zaporu, to stare
njegov ponos in njegovo eneržijo in ga
ako omehča, da ga bo igraje spravila
na kolena.

Svoje zmage je bila zdaj popol¬
noma gotova; da je le razbita Jakli¬
čeva zaroka, vse drugo uredi izlahka.

268

Zdaj, ko je opravila eno, se je
njena pozornost obrnila na drugo stran.
Rada bi bila vedela, kako je z baro¬
nom Tako in njegovo soprogo. Baron
je imel dopoldne vedno opraviti v vo-
jaščnici in zato je morala potrpeti do
popoldneva. A njena radovednost je
bila velika. Vsaj mimo stanovanja je
botela iti, morda kaj vidi, iz česar bi
se dalo ugeniti, kaj se je zgodilo. Šla
je dvakrat ali trikrat po Križevniških
ulicah in čez Turjaški trg zopet nazaj,
a na stari gosposki hiši pri Križev-
niški cerkvi ni bilo ničesar zapaziti.

„Kakor dom sreče stoji ta hiša, 11  si
je mislila Olga, motreč palačo, „in vendar
je bila ponoči torišče velikega viharja/

Ali Olga se je motila. Tudi to noč
ni bilo viharja v tej hiši. Baron Tako
se je s svojo ženo prav- po kupčijsko
pomenil. Nameraval je pač nastopiti
tako, kakor je nastopil tedaj, ko je
svojo ženo zalotil z njenim ljubimcem
in ko je šel po stopnicah, je močno
rožljal s sabljo, toda čim je vstopil v
sobo, je na prvi pogled spoznal, da je
baronico minul prvotni strah in da je
pripravljena na nov boj.

269

Med večerjo nista baron in bara¬
bica skoro ničesar govorila. Ko pa je
sluga pospravil mizo, je baronica po¬
vabila svojega moža „na kratek pogo¬
vor” v svojo sobo.

„Sedi semkaj k meni in poslušaj
me mirno/ je rekla baronica svojemu
možu. „Tudi jaz želim, da prideva na
jasno. Kakor veš, sva drug drugemu
dala popolno svobodo s pogojem, da se
izogneva vsakemu škandalu, vsemu, kar
bi moglo javnost opozoriti, da pravza¬
prav drugače živiva, kakor se vidi. Jaz
sem ta pogoj izpolnjevala in samo ne¬
srečen slučaj je nanesel, da sta me ti
in Slavik zadnjič presenetila. Morda sta
bila dogovorjena —“

„Ne, na častno besedo, dane/ je
baron prekinil svojo ženo. „Jaz s Sla-
vikom sploh še nikdar govoril nisem.”

„Ljubi Bela/ je dejala baronica
hladno, „ti veš, kako mislim o častni
besed 1 ! — torej prizanesi mi s tem/

Baron je zardel in ni našel pri¬
mernega odgovora. Baronica je hladno
nadaljevala:

^Priznam, da sem kriva in ti si
prav dobro izkoristil moj položaj. Zdaj

270

imaš v rokah izjavo, da sem kriva za-
konolomstva in povrh sem ti obljubila
polovico svojega premoženja. Priprav¬
ljena sem izpolniti svojo obljubo. Najbrž
si napravil zopet mnogo dolga na svoje
graščine, katerih nikjer ni, ali pa na
svojo častno besedo.“

„Kaj to tebi mar? Nekaj dolga
ima pač vsak človek." Baron je začel
slutiti, da ne bo svoje žene ovil tako
okoli prsta, kakor je mislil in to ga je
jezilo.

»Nič se ne huduj, Bela," je rekla
baronica mirno in nekoliko sarkastično.
»Poslušaj me še nekaj trenotkov. Jaz
sem kriva, a kriv si tudi ti. Že mnogo
mesecev imaš ljubezensko razmerje z
neko koristko Olgo. Vidiš, ljubi Bela,
kakor si ti nadzoroval mene, tako sem
jaz nadzorovala tebe. Vsako popoldne,
vsak večer si bil pri tej koristki in
zapravil si z njo mnogo denarja. Zato
si pravzaprav nimava ničesar očitati.
Tak škandal, kakor si ga ti meni na¬
pravil, bi bila lahko tudi jaz tebi na¬
pravila. No, in če bi se kapricirala, bi
bil tudi meni pomagal tisti Slavik, ki
je pomagal tebi."

271

»Oprosti; to ni tako, ne, to ni
tako/ je ugovarjal baron. Iskal je be¬
sedi, da bi svoje ženo zavrnil, a ni jih
našel. Baronica se pa ni čisto nič zme¬
nila za njegove besede.

»Kot gentleman mi boš priznal,
da si na jako nedopusten način izko¬
ristil nesrečno okolnost. Prisilil si me,
da sem ti podpisala izjavo in obljubila
polovico svojega premoženja.“

»To ni res,“ je zdaj jezno zakri¬
čal baron. „Jaz sem ti dal svobodo, da
živiš po svoji volji ali samo ob sebi
se razume, da je ta svoboda omejena.
Ti lahko storiš vse, kar hočeš in kar
je dovoljeno spodobni zakonski ženi.
Taka je najina pogodba.“

»Jaz imam torej omejeno svobodo,
ti, moj ljubi Bela, pa neomejeno ?“
Baronica je govorila zdaj z ironičnim
glasom. »To je zame nekaj čisto no¬
vega. No, o tem se ni treba zdaj pre¬
pirati, to spraviva drugi-pot v red. Za
danes ti povem, kaj sem sklenila glede
najine prihodnjosti. Pripravljena sem
prepisati polovico svojega imetja nate
in plačati tvoje dolgove. Premoženje
boš užival, dokler bova živela v za-

272

konski zvezi, po moji smrti boš lahko
ž njim razpolagal po svoji volji. Jaz
nočem biti ločena žena, niti mučenica.
Meni je za družabni položaj, ki ga
imam kot tvoja žena in zato te moram
ohraniti na vrvici. Izjavo, ki sem ti jo
podpisala, mi vrneš, sicer pa prosi koj
jutri za dopust in za premestitev, ker
v Ljubljani nama pač ni obstanka. To
so moji pogoji. Premisli do jutri zjutraj
kaj storiš. Lahko noč.“

Baron je sedel kakor okamenel na
zofi in je z odprtmi ustmi gledal za svojo
ženo, ki je naglo odšla v svojo spalnico.

Olga je zaman čakala na barona
Tako. Vse je bila skrbno pripravila,
da ga sprejme kar najlepše, tako da
pri njej pozabi na vse sitnosti in raz¬
burjenosti, ki ga čakajo vsled ločitve
od žene. Natančno je preudarila kaj
stori, da omreži barona in ga tako
priklene, da se ne bo dal ne pregovo¬
riti, ne preprositi, nego da ostane pri
njej. Preudarila je pa tudi natančno
kako oskubi svojo „zlato tičico.“ A
barona Tako ni bilo in niti opravičil
se ni, kar je sicer vselej storil, kadar
ni mogel priti na ljubavni sestanek.

273

Baron Tako je imel tedaj, ko je
Olga nanj čakala, toliko drugih skrbi,
da pač ni mislil na svojo ljubico. Ka¬
tegorična izjava njegove žene ga je
do skrajnosti presenetila; vse bi bil
prej pričakoval, kakor da mu bo ba¬
ronica očitala njegovo razmerje z
Olgo, ki je je ves čas tako skrbno
prikrival, da mu po njegovi sodbi
sploh ni mogel nihče ničesar očitati.

Baronu Taku se je zdelo, kakor
da je šele zdaj jasno spregledal in da
je šele zdaj popolnoma spoznal svoj
položaj.

„Kaj sem bil pijan ali se mi je
zmešalo, da sem se zakopal v take
dolgove/ je razmišljeval, ko je raz¬
burjeno hodil po svoji sobi in pred oči
so mu stopile vse posledice, ki ga ča¬
kajo, če ne plača svojih dolgov, če ne
sprejme rešilne ponudbe svoje žene.

Lahko se ni odločil. Bil je ošab¬
nega značaja in čutil se je po očitanjih
svoje žene silno ponižanega, da, raz¬
krinkanega, in to ga je jezilo. Kaj bi
bil dal, ko bi mogel odkloniti ponudbo
svoje žene, ko bi mogel ženo kar sedaj
odpoditi. Ali uvideval je, da mu je od-

18

274

prta samo ena pot, da se mora brez¬
pogojno vdati in brezpogojno sprejeti
ponudbo svoje žene, ako se hoče častno
rešiti iz svoje stiske. Sicer se je neko-
koliko sramoval to storiti in težko mu
je bilo, ko je mislil, kako stopi pred
svojo ženo in ji naznani, da stori ka¬
kor je njena volja, ali drugega izhoda
ni imel.

Spomnil se je tudi Olge. Ali večja
kakor njegova ljubezen do nje, je bilo
njegovo samoljubje, in zato ga tudi
misel na Olgo ni odvrnila od storje¬
nega sklepa, da se vda zahtevi svoje
žene.

Sedel je za mizo in spisal pismo,
s katerim se je poslovil od Olge. Rekel
ji je, da je ne sme več videti, sicer bi
mu bilo slovo pretežko. Živel je v pre¬
pričanju, da ga ljubi Olga z vso stra¬
stjo svojega srca in bal se je, da bi
se zgodil pretresljiv prizor, če bi se
ustno poslovil od nje.

Pisma ni zapečatil. Za odhod je
hotel poslati Olgi še nekaj denarja ali
moral je čakati naslednjega dne, da
mu odšteje žena, kar je rabil za po¬
kritje svojih dolgov.

— 275 —

In naslednjega dne se je zgodilo
vse tako, kakor je zahtevala baronica
in z večernim vlakom je zapustil baron
Tako s svojo ženo za vedno Ljubljano.
Na kolodvoru se je zbralo mnogo ofi¬
cirjev in njihovih dam. Baron Tako se
je nemirno oziral po občinstvu in nje¬
govo oko je iskalo Olge. Še zjutraj ji
je bil poslal pismo, kateremu je bil
priložil pet stotakov. V pismu je pove¬
dal Olgi, da mora odpotovati in da se
ne utegne od nje posloviti ter jo prosil,
da naj pride na kolodvor, da jo vsaj
od daleč še enkrat vidi, da se vsaj z
očmi od nje poslovi. Ali iskal jo je
zaman. Vlak je prihrumel. Baron Tako
je tovarišem in njihovim damam stiskal
roke, ali njegovi pogledi so begali po
peronu in iskali Olge. Stopil je v va¬
gon in iskal Olge in srce se mu je
krčilo, da je ni bilo. Spoznal je, da je
njegova ljubezen do nje večja in go-
rečnejša nego je sam mislil in bolelo
in ga je, da se Olgi ni zdelo vredno,
izpolniti mu zadnjo željo, da ga niti
toliko ne ljubi, da bi prišla za trenotek
na kolodvor in mu s prijaznim nasme¬
hom olajšala slovo.

18*

276

„Z bogom, z bogom, na svidenje"
in vlak je odrdral in odpeljal barona
Tako in njegovo ženo.

XVII.

Mrak je ležal na ulicah, ko je
prišel Jaklič iz mestne hiše. Obstal je
nad stopnicami in se oziral, kakor bi
se hotel prepričati, če je zopet svobo¬
den, in globoko se je oddahnil, ko mu
ni nihče branil oditi in se pridružiti
veselim in zgovornim ljudem, ki so
vzlic gosti megli in slabi mestni raz¬
svetljavi promenirali na nasprotni strani
mestnega trga. Eno noč in en dan je
prebil Jaklič v preiskovalnem zaporu.
Ves ta čas je bila takorekoč vsa poli¬
cija na nogah, da zbere dokazno gra¬
divo, v tem ko je policijski svetnik
sam zasliševal različne priče. Jaklič je
v tem času trpel hude duševne muke.
Vso noč ni mogel zatisniti očesa in se
je nemirno premetaval po ležišču, zlasti
ker ni čisto nič slutil, zakaj da so ga
aretirali in česa ga dolže. Šele drugi
dan se mu je povedalo, da je obdolžen
anarhističnih agitacij in razširjanja
prepovedanih spisov. Zdaj se je Jakliču

277

odvalil kamen od srca. Dal je policij¬
skemu svetniku vsa pojasnila, kar jih
je potreboval in imenoval celo vrsto
prič, ki naj bi dokazale, da je obdolži-
tev krivična. Odpeljali so ga zopet v
zapor in v zaporu je moral čakati ves
dolgi dan, da so bila zasliševanja prič
končana. Izkazala so to, kar je priča¬
koval, ali izvedel je to šele zvečer, ko
mu je policijski svetnik naznanil, da
gre lahko domov.

Počasi je Jaklič korakal proti svo¬
jemu domu. V mislih je imel samo to,
kar mu je povedal policijski svetnik
prav na zadnje, da je namreč Olga
prišla na policijo nekako jamčit za
njegovo nedolžnost in da je odločila v
korist Jakliču izpoved tistih prič, ki jih
je imenovala Olga. Jaklič kar ni mogel
verjeti, da je to resnica. Ves začuden
je gledal policijskega svetnika, ki mu
je gravitetično naročal, naj bo Olgi
vedno hvaležen za njeno- posredovanje,
in ni si mogel raztolmačiti, iz kakega
nagiba se je Olga zavzela zanj in kak
namen ima pri tem.

Jakliču je bilo od prvega hipa
popolnoma jasno, da se Olga ni

278

zavzela zanj iz človekoljnblja ali iz
pravicoljubnosti, kakor je mislil stari
policijski svetnik. Poznal jo je predobro.
Takrat, ko je ležal na smrtni postelji,
ko je zdravnik že obupal nad njim,
takrat je s krvavečim srcem čakal na
Olgo. Mislil in upal je takrat, da mu
vsaj v trenotku, ko se pripravlja na
smrt, ne odreče prijazne besede, da mu
vsaj za slovo od življenja stisne še en¬
krat roko — a ni je bilo. Ni se zme¬
nila zanj ves čas njegove bolezni —
in zdaj naj bi se zavzela zanj, da ga
reši nekaj dni zapora? Ne, ne; Jaklič
je bil popolnoma prepričan, da je imela
Olga svoje posebne, zgolj sebične na¬
mene, ko je šla zanj intervenirat k po¬
licijskemu svetniku ali uganiti teh na¬
menov Jaklič ni mogel, dasi si je ne¬
prestano belil glavo in mnčil možgane
z razmišljevanjem, kaj da Olga hoče in
kaj da namerava.

Noge so Jakliča zanesle proti
Florijanski cesti, kjer je stanovala
Olga, ali že pri redutnem poslopju je
spoznal, kam da je zašel. „Preveč sem
mislil na Olgo in v tej zamišljenosti
celo zašel v bližino njenega stanovanja/

279

si je rekel Jaklič in se hitro obrnil na
drugo stran.

Najprej je hotel iti na dom svoje
neveste. Ze na policiji so mu povedali,
da je bila njegova nevesta še opoldne
izpuščena iz zapora, ker se je izkazala
njena nedolžnost, ali mislil je, da jo
mora še nocoj potolažiti in pomiriti
njene starše.

Šel je gori po Cojzovi cesti in ho¬
tel zaviti proti stanovanju sodnega kan-
celista Lončarja, ali gredoč blizu svo¬
jega stanovanja se je vendar odločil,
da stopi najprej v sobo, morda je pri¬
šlo kako pismo in gospodinja mu vsaj
pove, kako in kaj so govorili ljudje o
njegovi nesreči, kakor je zdaj z lahko
ironijo imenoval svoj slučaj.

In gospodinja mu je povedala vseh
mogočih reči, povedala tudi, da ga je
iskala baronica Tako in zanj pustila
debelo pismo in povedala, da je neka
neznana, lepa in elegantna dama pri¬
šla že dvakrat vprašat, če Jakliča še
ni doma.

»Olga me išče, kaj mi hoče?“ se
je vpraševal Jaklič in spreletel ga je
nekak strah. Sestanka z Olgo seje bal;

280

sam ni vedel zakaj, ali že misel, da bo
moral ž njo govoiti, mu je bila skrajno
neprijetna. Nekaka temna slutnja ga
je prešinila, da ne sme priti z Olgo v
dotiko, sicer ga zadene nesreča in
hitro je zapustil svoje stanovanje in hi¬
tel k svoji nevesti kakor bi hotel pri
njej dobiti zavetja in pomoči proti
Olgi.

Starega kancelista Lončarja je
aretovanje njegove hčere in njenega
ženina Jakliča silno potrlo. Vobče je
bil robate nature in ne ravno izbirčen
v besedah ter je navadno za vsako
malenkost neobzirno zarohnel, ali ta
nesreča ga je docela premagala tako,
da še besed ni našel, da bi izrazil
svojo bolest. Kakor iz uma je begal po
svojem stanovanju. Niti v svojo pisarno
se ni upal in strah ga je lomil, da iz
gubi svojo službo, da zapro morda še
njega, ki je vedno zvesto služil cesarju
in domovini in se za veljavni družabni
red vedno zavzemal z vso silovitostjo
zapriseženega sovražnika vseh prememb.
In zdaj so zaprli njegovega bodočega
zeta kot anarhista in njegovo lastno
hčer kot sokrivko.

281

Lončarjeva žena je skrivaj poslala
po Kobeta, da kot najboljši hišni pri¬
jatelj potolaži Lončarja. Ali mož je bil
neutolažljiv in je le vzdihoval in tar¬
nal tako, da je Kobe poklical zdrav¬
nika, ker se mu je zdelo, daje Lončar
vsled potrtosti zbolel na umu.

Hči se ni upala stopiti pred očeta.
Mati jo je imela skrito v kuhinji, češ,
naj se oče pomiri, drugače se zna zgo¬
diti še kaka nesreča.

Zvečer so Lončarja spravili v po¬
steljo. Zdravnik je zahteval, da se ga
zavaruje proti vsakemu razburjenju, ker
sicer ne more zanj jamčiti in tako je
ostal Kobe sam pri starem možu, Lon¬
čarica pa je s hčerjo ostala v kuhinji
in jokaje preklinjala tisto uro, ko je
Jaklič prestopil njen prag.

In prav tedaj je prišel Jaklič po
stopnicah. Ko ga je Lončarica zagle-
gala, je zavpila na glas, kakor bi se
ga bila prestrašila, potem pa ga obsula
s ploho očitanj in ga surovo podila iz hiše.

pVse ste nas spravili v nesrečo in
v sramoto, 1 * se je jezila, „in zdaj se
upate še priti v našo pošteno hišo.
Spravite se mi izpred oČi.“

282

„Ali — gospa — saj sem vendar
čisto nedolžen — saj se je izkazalo,
da sem bil krivično obdolžen, iz gole
hudobije.“

„Kaj to meni mari! V sramoto ste
nas spravili. Moja hčer — pa zaprta
kakor kaka potepenka. Mož mi žalosti
umira in Vi se upate še priti k nam.
Spravite se proč, drugače pokličem ljudi
na pomoč. u

„ Gospa, pomirite se vendar — “

„ Spravite se proč," je zdaj začela
na ves glas kričati Lončarica „in nik¬
dar več se ne prikažite!"

Jaklič ni vedel, kaj bi storil. Videl
je svojo nevesto jokati za vratmi, a ni
mu privoščila nobene besede. Bridka
pekoča žalost mu je objela srce in ob¬
šel ga je strah, da je tudi njegova ne¬
vesta zanj izgubljena.

Zaklical je njeno ime; mehko in
nežno jo je vabil k sebi, ali dekle se
ni genilo, med tem ko je Lončarica
vse huje vpila, da so se začeli že ljudje
iz hiše zbirati na hodniku gledat, kaj
da je. Tudi v sobo se je čulo vpitje
in Kobe je ves prestrašen pritekel
mirit.

283

»Ne razgrajajte vendar/ je posva¬
ril razburjeno ženo. »Kaj ne veste, kako
je ukazal zdravnik, Lončarja je Vaše
vpitje spravilo tako pokonci, da sem
ga komaj zadržal v postelji.“

»Ah moj ubogi mož,“ je zdaj za¬
čela jokati Lončarica in si s predpas¬
nikom zakrila obraz, medtem ko je
Kobe v naglici povedal Jakliču, kaj
se je zgodilo in ga prosil, naj odide.

Omahujočih korakov je odšel Jak¬
lič po stopnicah in prijemal se je za
steno, da se je vzdržal na nogah.
Prevzela ga je taka žalost, da je kon¬
cem stopnic naslonil glavo ob zid in
morda prvič v svojem življenju otiral
solze. Zlomljen je bil njegov ponos,
strta je bila njegova energija in gorje
se je vlilo v njegovo srce s tako silo,
da se ni več mogel premagovati. Zdelo
se mu je, da je vse izgubljeno, da so
uničene vse njegove nade, da je za¬
morjeno vse, kar je smatral za srečo
svojega življenja.

Jaklič se je dobro zavedal, da
svoje neveste ne ljubi s tisto gorečno¬
stjo in ognjevitostjo, kakor je nekdaj
ljubil Olgo, a vedel je, da je njegova

284

ljubezen do neveste resničnejša in ple¬
menitejša, da ne izvira iz ljubezenske
omamljenosti nego iz resnične simpatije,
da ne sloni na poltenosti, marveč na
harmoniji duše in srca. V svoji nevesti
je videl svojega rešilnega angela. Vsi
dobri njegovi sklepi bi se bili morda
kaj kmalu porušili, da ni stala na nje¬
govi strani drobno dekle, ki je pri vsi
svoji preprostosti tako pametno in
preudarno mislila, da se celo Jaklič ni
mogel odtegniti njenemu vplivu. Vedel
je natančno, da bi ob njeni roki hodil
vse življenje po varnih potih, mirno a si¬
gurno, in da bi mu nikdar tihe sreče ne
zatemnila nobena senca. Zato ga je zdaj
prevzela taka žalost, kakor še nikdar.

Doma je Jakliča čakala velika
družba. Zbrali so se skoro vsi njegovi
prijatelji. Cim je kdo izvedel, da so
Jakliča izpustili iz zapora in da je do¬
kazana njegova nedolžnost, je takoj
pohitel na Jakličevo stanovanje. In tako
se je zbralo lepo število mož v Jakli¬
čevem ateljeju in so čakali, da se vrne
prijatelj domov.

Eden zadnjih je prišel Sodar. Dr¬
žal je petero debelih knjig pod paz-

285

duho in jih ni izpustil, tudi ko se je
usedel na konec skrinje, na kateri se
je šopiril najmlajši a najobsežnejši
vseh tačasnih lirikov Zdravko Savin,
ki se je v navadnem življenju imenoval
Matevž Kozamernik.

„Kaj pa vlačiš te Špehe seboj," je
vprašal Zdravko Savin poleg sebe
sedečega Sodarja. „Ali morda misliš,
da bo danes tu kako znanstveno pre¬
davanje? Ne prijatelj, morda bo veliko
pijančevanje, znanstvenega pa na noben
način ne bo nič."

Sodar je počasi postavil svoje knjige
na tla, ker je hotel imeti za nadaljni raz¬
govor z liričnim pesnikom obe roki prosti.

„Matevž — ti si osel." Sodar je
to izrekel z veliko resnobo in je bil
ugodno presenečen, da lirični pesnik
ni takoj repliciral z roko ali z nogo.
»Vedel sem pač, da nisi popolnoma
zdrave pameti, saj bi sicer ne postal
liričen pesnik, ali da si osel, tega do
danes nisem vedel."

„Doprinesi dokaz resnice," se je
s svojim globokim glasom zdaj oglasil
Lipe. „Take dolžitve se morajo takoj
dokazati “

286

»Koj, koj dokažem,“ se je veselil
Sodar. »Matevž se je iz mene norca de¬
lal, čemu sem knjige prinesel. Čemu ?
He? Zato, da jih lahko hitro zastavim,
če bi Jaklič potreboval kaj denarja, ne
pa zaradi kakega znanstvenega preda¬
vanja. Zdaj pa povejte: Ali je Matevž
osel ali ne?"

Sodar je menil, da bo vse strmelo
in je kaj pisano gledal okrog sebe, ko
je vsa družba udarila v smeh.

»Pojdi se solit s tvojimi knjigami,"
je kričal Lipe, »in pridi sem gledat,
kako sem jaz preskrbel za Jakliča."

Ponosno je vzel Lipe z mize velik
zveženj in ga začel skrbno odvijati.
Vsi so stopili k njemu in ko je zadnji
kos papirja padel, se je slišal en sam
„oh“ začudenja. Na mizi je ležalo nekaj
kračic in nekaj klobas ter pol potice
obenem pa je Lipe potegnil iz žepa
svojega površnika dve debeli buteljki.
Strmenje zbrane družbe je bilo pač
opravičeno.

»Kje si pa vse to dobil," je vpra¬
šal Sodar, ki je prvi prišel k sapi in
z zvedeniško resnobo ogledoval etikete
na buteljkah.

287

Lipeta je to vprašanje vidno raz¬
žalilo.

„Lej ga — ali misliš, da je vsak
tak, kakor si ti? Jaz sem koj preskrbel
vse, česar je treba. Ti si pa le tako
prinesel nekaj starih Špehov seboj, da
v najslabšem slučaju, če bi že drugače
ne bilo mogoče, zastaviš — “

„Prosim — to niso špebi, to je naj¬
znamenitejše astronomsko delo, ki je
veljalo 60 gld.“

„60 goldinarjev/ Lipe je obrnil
oči proti nebu, kakor bi hotel izprositi
usmiljenja za človeka, ki žrtvuje tako
svoto za nekaj knjig. „60 goldinarjev
in ta človek še vedno ni pod kuratelo/

Lipe se je ravno pripravljal, da
začne Sodarju čitati levite, čemu da
kupuje knjige, ki jih večinoma ne
utegne čitati, ko je zaslišal kraj sebe
nekako cmokanje. S strahom je videl,
da si je bil lirični pesnik ravnodušno
privoščil lepo dehtečo., klobaso in si
odrezal izdaten kos potice.

Nastal je hrup. Izraz indignacije
cele družbe je bil tako viharen, da je
pritekla gospodinja v sobo gledat, kaj
da je in je komaj pomirila razburjene

288

duhove. Prvemu viharju je sledila raz¬
dražena debata, tekom katere je prišlo
na dan, da je imel lirični pesnik pač
dva cela goldinarja v žepu, da pa si
ni privoščil ves dan jedi, ker je svoje
premoženje hranil za Jakliča. To je
zopet napravilo mir. Lirični pesnik je
dobil soglasno dovoljenje, da sne načeto
klobaso in odrezani kos potice in pri¬
jatelji so občudovali njegov nelirični
tek. —

„Matevžek — ti nisi za pesnika/
je zatrjeval Lipe. »Zunanjost tvoja je
pač nekoliko pesniška — klobuk imaš
širok, lase dolge in hlače otepene —
ali ti preveč ješ in to se ne spodobi
za pesnika.“

»Kaj dela zunanjost pesnika? 14  je
cmokaje vprašal Matevž Kozamernik.
»Pesnik se sodi po delih.“

»Tako bi pač moralo biti, ali ža¬
lostna resnica je, da ni tako. Ce hočeš
biti pripoznan kot pesnik, se moraš
tudi glede svoje zunanjosti ozirati na
želje p. n. občinstva. Za pesnike ima
občinstvo svoj tip in če nisi tak, ne
kupi nihče tvojih pesmi, kajti občinstvo
ne trpi, da se mu podirajo iluzije.

289

Kdor poje o velikih strasteh, ne sme
nositi lakastih čevljev in ne sme izgle-
dati kakor kak bančni likvidator. Kadar
se bodo pesniki tako nosili in tako
živeli kakor meščani, ki prodajajo kavo
ali trakove, tedaj bo konec poeziji?

To je bil predmet, o katerem je
znal Lipe cele ure nepretrgoma govo¬
riti. Razpravljal je o njem pri vsaki
priliki, ga varijiral na vse mogoče na¬
čine in svoja razlaganja vedno konče¬
val z dokazom, da njegove poezije
samo zato ne najdejo priznanja in kup¬
cev, ker ima uprav mesarski tek in je
debel, kakor kak prošt, dočim mora
biti pesnik suh in bled in izstradan.
Ta dan pa je moral nagloma pretrgati
svoja razmotrivanja, ki jih je bil vzpričo
izdatnega apetita liričnega pesnika Ma¬
tevža Kozamernika tako s/ečno začel.
Začuli so se namreč hitri koraki v veži
in vstopil je Jaklič, ki ga je družba
sprejela s krikom in vikojfn.

Skrb in zvestoba prijateljev je
Jakliča globoko ganila in njihova lju¬
bezen in vdanost mu je bila v tej
težki uri velika tolažba. Ali veseliti se
vendar ni mogel ž njimi. Kolikor se je

19

290

tudi premagoval, misli njegove so mu
vedno uhajale k nevesti, ki jo je izgubil,
in vse radovanje zbrane družbe ni
moglo zadušiti bolesti njegove duše.
Zaželel si je miru in samote in zato
je svoje doživljaje le v naglici popisal
in potem prosil, naj ga puste prijatelji
počivat.

Vrgel se je na zofo in se vdal
svojim mislim, ki so bile temne kakor
noč in katerih se vzlic vsemu prizade¬
vanju ni mogel ubraniti. Ni se bal za
svojo eksistenco, ne za prihodnjost, ali
zdelo se mu je, da je z nevesto izgubil
edino oporo, ki mu je dajala moralično
silo, da ni zopet zapadel demonu al¬
kohola in s tem brezdelju, malomarnosti
in propalosti. Zavedal se je, da ga je
sto in stokrat obšla želja, da začne
zopet živeti zgolj po svojih instinktih,
da se zopet vda bohemstvu, in da ga
je samo nevesta zadrževala in mu po¬
magala premagati te izkušnjave. Bilo
mu je jasno, da zdaj ne bo več imel
dolgo časa moč, krotiti svoja nagnenja
in brzdati svoje instinkte, da bo kmalu
začela ponehavati eneržija njegove
volje in sila njegovih živcev in da bo

291

zopet zdrknil doli v nižave, v blato in
v bedo, a to pot da ne bo več rešitve.
Kar fizično ga je zabolelo, ko je tola¬
žeč se zaradi izgube neveste sam sebi
dopovedoval, da je ljubezen blaznost,
a največja blaznost da je, verovati v
žensko ljubezen, češ, ko bi ga bila ne¬
vesta ljubila, bi ga gotovo ne bila za¬
pustila. Komaj je bil to mislil, že je
spoznal značaj tega ugibanja in spre¬
videl, da je take misli imel in razvijal
v dnevih, ko je bil žrtev svojih strasti.
In prestrašil se je tega, kajti zdelo se
mu je, da se je v njem že začel tisti
proces, ki ga končno zopet pahne v
smrad in propadlost.

Iz teh trpkih misli ga je prebudilo
rahlo šumenje, ki se je slišalo od
vrat. Leno se je Jaklič obrnil na stran,
da vidi kaj da je. Na mizi je pač br¬
lela mala svetilka a razširjala je tako
medlo luč po prostorni sobi, da se je
komaj videlo do vrat. V“ prvem hipu je
Jaklič menil, da se je zmotil, ko je
mislil, da je nekdo vstopil v njegovo
sobo, a zdelo se mu je, da vidi pri
vratih nekaj temnega in zato je vpra¬
šal: „Kdo je?“

19*

292

Zašumela je zopet ženska obleka,
iz sence je stopila visoka oseba in Jak¬
lič je spoznal Olgo, ki se je ihteč in
dušeč svoje solze bližala njegovemu
ležišču. V prvem hipu je bil Jaklič
tako presenečen, da se še ganiti ni
mogel; strmel je v Olgo, kakor da je
eeznaravna prikazen, ali v naslednjem
trenotku je bil že na nogah. Planil
je s tako hitrostostjo pokonci, kakor
bi se bil ustrašil, da se Olga nanj
skloni in ga objame.

»Gospodična Olga . . .“

»Oprostite, gospod Jaklič/ je za¬
čela Olga in se kakor premagana po
svojih čutilih usedla na zofo, »oprostite
mojo drznost/

Jaklič je imel zopet sam sebe v
oblasti in je povse mirno presojal situ-
vacijo. Zavedal se je natančno, da igra
Olga zdaj komedijo. Poznal je Olgo
tako, kakor nihče drugi in vedel je,
kako izraža resnična čuvstva, kaka je,
kadar se vede naravno, in kaka je,
kadar se pretvarja.

Mirno je pritegnil stol k zofi in se
usedel, premišljuje, kaj je znalo pripeljati
Olgo k njemu, kaj da hoče Olga doseči.

293

„Dovolite mi, gospodična Olga,"
da se vam pred vsem toplo in srčno
zahvalim, ne le za sočutje, ki ste ga
imeli z menoj ubogim jetnikom, nego
tudi za izdatno pomoč v tisti težki
uri."

„Ah, pustite to, gospod Jaklič."
Olga je odmaknila z roko, da so se
zablesteli briljanti njenih prstanov.
Jaklič je zapazil ta blesk briljantov in
obšlo ga je neko usmiljenje z Olgo.
Zdelo se mu je, da je morala izgubiti
že čut za dostojnost, ker kaže drago¬
cenosti, ki si jih je pridobila s svojo
sramoto, ljudem, ki poznajo njih pro¬
venienco in vedo, da so to trofeje
propadlosti.

„Verjemite mi, gospodična Olga,
da sem bil resnično ginjen, ko mi je
policijski svetnik povedal, kako ste se
zavzeli zame. In verjemite mi tudi, da
vam bom vedno hvaležen. Odkrito vam
povem, nisem mislil, da imate tako
dobro srce."

Olga je slonela na zofi in molče
poslušala. Le zdaj in zdaj je od strani
pogledala Jakliča, mehko in nežno in
vabljivo in potem zopet goreče in obe-

294

tajoče. Jaklič pa je videl na dno njene
duše, videl tam same grdobije in zato
ga ti zapeljivi pogledi niso premotili.
„Kaj neki hoče/ to je bilo vse, kar si
je mislil Jaklič.

„Res ne vem, kako sem si zaslužil
vašo dobrohotnost. Ali časih je že tako,
da se kaj zgodi, česar ni nihče priča¬
koval. Že enkrat sem dobil v največji
stiski pomoč od neznane strani. Ko
sem bil težko bolan in nezmožen za
vsako delo, sem bil poklican na policijo
in sem dobil tam 300 goldinarjev. Ta¬
krat mi policijski svetnik ni hotel po¬
vedati, kdo da mu je dal ta denar. No,
danes sem tudi to izvedel.“

„Ali Vam je policijski svetnik vse
povedal?“

„Vse? Kako to mislite? Povedal
mi je le, da je prišel takrat knez Por-
cia k njemu in mu izročil tisti denar
zame. Knez je rekel, da je dotični de¬
nar plačilo za pošteno delo — a jaz
za kneza nisem nikdar ničesar delal.
Stvar mi še vedno ni jasna.“

„Če hočete, Vam jo jaz pojasnim,“
je rekla zdaj Olga in se vzravnala
na zofi.

295

„ Vi, gospodična Olga ? Vi kaj veste
o tej stvari? Vam je znana?“ Jaklič
je bil ves razburjen. „Prosim Vas, po¬
vejte kar veste?

„Saj ni dosti pripovedovati. Ko ste
bili Vi takrat težko bolni, ko ste
bili brez sredstev, sem jaz prodala
knezu tisto sliko, ki ste mi jo napra¬
vili. Saj veste, tisti portret, na katerem
sem naslikana v beli svileni obleki s
cigareto v ustih?

Jaklič si je bil popolnoma svest,
da Olga ni govorila resnice, da ni
prodala portreta, da bi njemu pomagala,
marveč ker je hotela takrat pretrgati
zadnje vezi, ki so jo še vezale nanj,
odstraniti vse, kar je imela od njega.
Ko bi ravnala iz usmiljenja ali iz sim¬
patije, bi pač ne rabila posredovanja
policije.

^Gospodična Olga — jaz res ne
vem, kako naj tolmačim to Vaše po¬
stopanje. 11

Zdaj se je Olga nenadoma dvignila
in se vrgla Jakliču na prsi, se oklenila
njegovega vratu in mu ihteč šepetala:

„Ah, kaj ne vidiš, kaj ne pojmiš,
da te ljubim? Blazno te ljubim, danes

296

kakor oni prvi dan, ko si me na stop¬
nicah poljubil. Ljubila sem te od ta¬
krat, vedno, iz vse duše, tebe, samo
tebe, ti moje vse.“

Ljubezensko koprnenje je Olgo
popolnoma prevzelo. Njena, dolgo časa
zatajevana in dostikrat le težko premago-
vana čuvstva so z neukrotljivo silo uda¬
rila na dan. Kakor blazna seje oklenila
Jakliča in mu poljubovala usta in oči;
stiskala se je k njemu, kakor da bi ga
nikdar več ne hotela pustiti od sebe,
se nikdar več ločiti od njega, in pri
tem šepetala komaj umljive, večkrat
brezsmiselne besede, ki pa so vendar
razodevale plamen njene ljubezni in
ogenj njene strasti.

Jakliča je ta elementarni izbruh
tako presenetil, da se niti zavedal ni,
kaj se ž njim godi. Kakor bi bil oka-
menel, tako je stal na svojem mestu
in ni imel moči, braniti se Olginih
vročih poljubov in skoro divjih obje¬
mov. Ogenj teh poljubov in obje¬
mov mu je začel razburjati kri, vonj,
ki je izhajal iz Olginih las, ga je opi¬
janjal, toplota tega svežega krasnega
telesa, ki se je hrepeneče stiskalo k

297

njemu, ga je omamljal. Nehote je začel
vračati te poljube, nevede kdaj je po¬
ložil svojo roko Olgi okrog pasa in jo
še bližje privil k sebi, da je trepetaje
zaihtela, kakor bi umirala blaženstva.
V tem hipu se je njegov pogled obrnil
slučajno proti oknu in zagledal je pred
oknom v svetli mesečini dvoje oči, ki
so zbegane gledale ta prizor in spoznal
bledo lice svoje neveste.

Ni si bil svest, ali je to vizija ali
resnica, toda ta pojav mu je povrnil
zavest. Pahnil je Olgo skoro brutalno
od sebe in jo potisnil na zofo. Skočil
je k oknu ali tistih začudenih in pre¬
strašenih oči ni več videl; pohitel je iz
sobe, pregledal dvorišče in stopil na
cesto, ali vse je bilo zaman.

Nejevoljen se je vrnil v hišo, če¬
dalje bolj se je utrjevalo v njem
mnenje, da je bila pred oknom bivša
njegova nevesta, a je zbežala, zbežala
za vedno, ker ga je videla, kako je
Olgo objemal in poljubljal. To je
začelo v njegovi duši vzbujati jezo in
sovraštvo proti Olgi, ki je ihte slo¬
nela na zofi in si z rokama zakrivala
obraz.

298

„Pojdite zdaj domov, gospodična
Olga/ je rekel Jaklič precej osorno in
se pripravljal, da spremi Olgo, kajti bila
je že pozna noč.

»Ostanem pri tebi; nobena moč
na svetu me ne loči več od tebe/ Olga
je otrla solze in se vzravnala na zofi.
Vedela je, da je prej Jakliča le oma¬
mila in da pride šele sedaj odločilni
trenotek.

Tudi Jaklič je vedel, da se ne
ogne končnemu pogovoru in da se Olga
ne bo dala kar na kratko odpraviti.
Odložil je zopet klobuk in površnik in
se usedel na stol tik zofe. Hotel je
Olgi odkrito vse povedati, kaj misli in
čuti, ali Olga mu je prestregla besedo.

»Poslušaj me mirno nekaj trenot
kov/ je prosila Olga. »Povedati moram,
kaj mislim in kaj čutim, ker mi to leži
na srcu kakor težak kamen/

»Poslušam/

»Jaz te ljubim. Danes bolj in srč¬
neje, kakor tisti dan, ko sem prvič pila
slast tvojih poljubov. Mnogo mesecev
se nisva videla; skušala sem zamoriti
svojo ljubezen, ali nisem mogla; kadar
sem mislila, da sem jo premagala,

299

vselej se je oglasila z novo močjo. Ti
si edini mož na svetu, ki sem ga kdaj
ljubila. Če so mi drugi govorili o svoji
ljubezni, se mi je to zdelo vselej
prazno in megleno; nikdar mi niso
taka ljubavna razodetja segla do duše,
nikdar niso v mojem srcu vzbudila
toplejšega čuvstva, vedno sem ostala
hladna. Samo enkrat sem bila res
srečna, ko si me ti ljubil; toplo in milo
mi je bilo pri srcu samo, če sem se nate
zmislila/

Olga je umolknila a samo za nekaj
trenotkov in potem zopet nadaljevala:

„Vem, da me tudi ti še ljubiš —“
»Ne, Olga, jaz te ne ljubim/ je od¬
ločno in s poudarkom opomnil Jaklič.
»Moja ljubezen do tebe je že davno
razpuhtela."

»Ne, to ni resnično/ je smehljaje
rekla Olga. »Tvoji poljubi in tvoji
objemi so mi ravnokar pokazali, da
me še ljubiš. Ti si fie daš umetno
razburiti živcev. Sicer pa vem, zakaj
praviš zdaj, da me ne ljubiš. Moja
preteklost ti je prišla na misel/

Olga se je primaknila k Jakliču in
ga prijela za roko.

300

»Sodi pravično! Pomisli, v kaki
bedi sem živela, kako si ti sam netil
v meni nezadovoljnost in utrjeval
mnenje, da ima vsak človek pravico
do uživanja. Ali se čudiš, da sem v
svojem hrepenenju po uživanju zašla s
prave poti, ali nisi bil ti prvi, ki me
je speljal v greh?"

Jaklič je tiho prikimoval. Uvideval
je, da so Olgina očitanja opravičena in
to ga je peklo kakor živ ogenj.

»Lej, ti si zastrupil mojo dušo in
moje telo. Ti sam si me učil, da nima
človek nobene resne dolžnosti na svetu.
Ti sam si me naučil zaničevati krepost
■— ali mi hočeš zdaj šteti v zlo, da
sem šla dalje po tisti poti, ki si mi jo
ti pokazal ?“

»Krivico mi delaš, Olga, hudo
krivico/ je bolestno vzkliknil Jaklič.
»Res, da sem ti vcepljal marsikake
nazore, ki jih danes obsojam, ali jaz
vendar nisem kriv, da si ti zašla na
napačno pot. Kriv je tega tvoj tem¬
perament."

»Cernu bi se o tem prepirala?
Povej mi rajši, ali misliš, da mi moje
preteklosti ne moreš odpustiti in da bi

301

midva vzlic moji preteklosti ne mogla še
srečna postati, tako srečna, da bi naju
labko zavidal ves svet?“

Jaklič se je naslonil na svoj stol
in prekrižal roke na prsih.

„Jaz te ne obsojam Olga. Nisem
več tisti, ki sem bil še pred letom, ali
v nekaterih stvareh se moji nazori niso
premenili. Če se dva človeka resnično
ljubita, postaneta lahko srečna, naj
ima žena kakršnokoli preteklost. Kre¬
post sama zase ni pogoj sreče. Koliko
je krepostnih žena, ki so skrajno ne¬
srečne in koliko je nekrepostnih žensk,
katerim vse življenje samo solnce sije.
Koliko je žensk, ki so krepostne in
poštene samo pred ljudmi, dejanski
pa popolnoma pokvarjene; in koliko je
pokvarjenih žensk, ki so že resnično
osrečile kakega moškega/

Olga je poslušala z napeto pozor¬
nostjo in v njeni notranjosti se je po¬
rajalo upanje, da vendar le zmaga.

Jaklič je srepo zrl predse. Kadar
je povzdignil pogled in zrl Olgi v oči,
se mu je zdelo, da vidi na dnu teh
tajinstvenih oči grde misli in da se
zrcali v njih hudobna duša. In zato je

302

nadaljeval s trdim, nekako neusmiljenim
glasom:

„Veruj mi Olga — jaz sem te
ljubil, kakor ne bom ljubil nikdar več
nobene ženske. Tudi ko si že imela
nebroj ljubavnih razmer z drugimi
moškimi, sem te še vedno ljubil. Kragulj
filistrske morale je dostikrat trgal
moje srce — ali vedno je moj razum
premagal privzgojene predsodke in ko
si bila ti ljubimka raznovrstnih lahko-
živcev, sem jaz gineval ljubezni do
tebe. Ali sčasoma je izkrvavela moja
duša, odtekla so vsa nežna čuvstva, ki
sem jih gojil do tebe. Srce se mi je
umirilo. Zadobil sem nekako notranje
ravnovesje in začel sem mirno in hladno
študirati samega sebe, svojo nekdanjo
ljubezen do tebe in pa tebe samo,
Olga, in danes vem, da se nikdar več
ne sestaneva, da je med nam vse pri
kraju, da se ne razumeva in se ne bo¬
deva nikdar več razumela."

Plaho je poslušala Olga in smrtna
bledota se je razlila po njenem obrazu.
Vsaka Jakličeva beseda jo je zadela
kakor sunek z bodalom. Res, da vsake
besede ni razumela, niti vsega smisla,

303

ali to ji je bilo jasno, da jo peba
Jaklič od sebe, da je ne ljubi, da neče
ničesar vedeti o njej. Kakor je bila
sicer viharnega temperamenta, strastna
in divja, to spoznanje jo je vendar
potrlo. Vse je prej pričakovala, kakor
da ji poreče Jaklič, da je ne ljubi. Ko
bi jej bil očital njeno preteklost, njeno
nezvestobo ali karkoli, to bi je ne mo¬
tilo, ali ker ji tega ni očital, nego ji
le povedal, da je ne mara, ji je upadel
ves pogum in jo je zapustila vsa smelost.

„Ali mi torej ne moreš odpustiti/
je vprašala s tako žalostnim glasom, da
se je Jaklič zganil. Čutil je, da je za¬
zvenela v njeni duši struna, ki je do¬
slej ni slišala in da je tuga legla Olgi
na srce.

„Saj sem ti že rekel, Olga, da
jaz nisem poklican niti te obsojati, niti
ti odpuščati.“ In počasneje je dostavil:
„A tudi ko bi te še vedno ljubil, bi ti
tvoje preteklosti ne mogel odpustiti."

„Zakaj ne?“

„Ker se ne kesaš. O, jaz te poz¬
nam, Olga, skoz in skoz te poznam.
Kesati se kakega storjenega dejanja, je
preklicano težko; ti Olga obžaluješ

304

samo posledice svojega početja in se
kesaš svojih dejanj le zaradi teh po¬
sledic, ali o tem sem prepričan, da se
ne kesaš svojih dejanj zaradi njih sa¬
mih, zaradi tega, ker so bila slaba. In
zato bi ti jaz ne mogel odpustiti tvoje
preteklosti, tudi če bi te ljubil/

„Ti me sploh nisi nikdar ljubil,"
je zakričala Olga, vsa prepadla in sr¬
dita, da ji je Jaklič videl tako prav na
dno duše. Ostre besede Jakličeve so
jo bile prebudile iz njene ljubezenske
omamljenosti. „Ti si le izkoristil mojo
nevednost in mojo nezaupnost, da si
mi vcepil pogubnih nazorov, da si mi
zastrupil dušo in me potem mogel za¬
peljati."

„Ne, Olga, tako ne smeš govoriti,
tega ne smeš trditi." Tudi Jaklič se
je pričel razburjati ob spominih na vse,
kar je pretrpel zaradi svoje ljubezni do
Olge, in začela se mu je razvnemati kri.
„Jaz sem te resnično ljubil, Olga, in
moral sem prebiti gigantski boj, ki me
je veljal skoro življenje, predno sem to
ljubezen udušil in zamoril. Ali pa si ti
mene kdaj res ljubila? Ali te ni pripe¬
ljalo na moje srce samo neutešeno

305

hrepenenje po sreči, katere tedaj nisi
poznala, koprnenje po nepoznanem bla-
ženstvu? Nikar ne misli, da sva bila
kdaj enih misli. Jaz sem bil nezadovoljen
in strupen, ker sem videl koliko zla in
bede je na svetu, ti pa si bila neza¬
dovoljna samo zaradi tega, ker ti sama
nisi mogla tako uživati, kakor uživajo
nekateri izvoljeni ljudje. Jaz ti nisem
zastrupil duše — zapeljal te je tvoj
temperament in v tem svojem hrepe¬
nenju si poteptala tudi mojo ljubezen.“

Molče ga je Olga poslušala. Pri¬
znavala je na tihem, da govori resnico,
ali povedati tega ni hotela, in se ni
mogla odreči nadi, da si Jakliča vendar
še pridobi.

„Tudi zdaj, Olga, te ni pripeljala
k meni prava ljubezen, nego le hipna
želja."

„MnogO mesecev že mislim samo
na to, kako si pridobim tvojo ljubezen,"
je  tiho rekla Olga. „Noč -  in dan sem
mislila samo na to. Tisočkrat sem si
očitala, da sem te pustila od sebe in
ko bi mi ti odpustil, bi bila najsreč¬
nejša. Ti ne veš, kako te ljubim, ti si
tega ne moreš predstavljati."

20

30G

„Ti samo sebe varaš, Olga ; čez
nekaj tednov bi ti bilo žal in potem bi
se zame zopet začel pekel?

„Motiš se! Glej, če bi midva šla
v drug kraj, kjer naju nihče ne pozna

— jaz imam toliko denarja, da bi lahko
začela novo življenje —“

„Kako moreš misliti, da bi se jaz
kdaj dotaknil denarja, ki si ga prido¬
bila s svojo sramoto.“ Jaklič je najprej
vsplamtel ogorčenja, ali premaga] se je,
hoteč se v prijaznosti ločiti od Olge.
„Tvoja ponudba kaže, kako različno
je najino naziranje in kako prav te jaz
sodim. Da, Olga, postala sva si popol¬
noma tuja. Danes sam ne umejem, kako
sem te mogel toliko časa ljubiti/

Počasi je vstala Olga s svojega
sedeža in se približala Jakliču.

„In jaz te ne pustim in te ne pu¬
stim; jaz te ljubim in moj moraš biti

— živ ali mrtev/

Planila je iznova na Jakliča in
ga hotela objeti. Mirno se je Jaklič
branil. Prijel je Olgo za roke in jo hotel
posaditi na zofo, a iztrgala se mu je
in zopet planila k njemu.

307

»Olga, bodi pametna — saj vendar
vidiš, da je med nama vse pri kraju?

Težko sopeč je stala pred njim.
Kite so se ji odpele in lasje so se
usuli po vratu in obrazu. V njenih
očeh je žarel demonski ogenj tisti
plamen, ki se je pojavljal v njenih
pogledih, kadar so bile vzbujene vse
njene eneržije.

»Jaz te ljubim — jaz te ljubim —
umori me, če hočeš — samo reci mi,
da me ljubiš, da si moj?

»Olga — bodi pametna; jaz te ne
morem ljubiti —“

»Druge pa tudi ne boš,“ je kakor
iz sebe zakričala Olga, vzela iz žepa
tercerol in ustrelila, še predno jo je
Jaklič mogel prijeti za roko. Jaklič je

— zadet v ramo — bolestno zaječal

— potem pa skočil k Olgi, jo podrl na
tla in ji iztrgal tercerol iz rok. V prvem
trenotku, v prvem srdu bi bil najraje
obrnil samokres proti Olgi, a premagal
se je še pravočasno. Vrgel je samokres
v kot. Z rame mu je curljala kri po
roki doli in ga spomnila, da treba po¬
iskati pomoči. Odhajaje se je pa še
enkrat ozrl na Olgo, ki je kakor brez

308

zavesti ležala na tleh in v tem trenotku
mu je stopila pred oči vsa njena in
njegova preteklost in spoznal je, da je
bila njegova ljubezen blesteča zvezda,
ki je zatonila v blatu življenja.

* *

*

Minola so leta.

Na verandi v Lujizinih toplicah na
Bledu sta sedela v prijateljskem pogo¬
voru bolehen gospod s karakteristično
patricijskim obrazom in tolst mož, ka¬
teremu se je videlo, da je vedno žejen
in lačen.

„Veseli me, Jaklič, da se ti v
tujini dobro godi ; edina sva iz naše
družbe, ki sva se rešila/

„Kdo bi bil pa tudi kdaj mislil,
da postane lirični pesnik Matevž Koza¬
mernik še gostilničar in posestnik.

Tedaj je stopila na verando lepa
elegantna dama v spremstvu starega
sključenega možička. Jaklič je na prvi
pogled spoznal, da sta to Olga in Kobe.
Sedla sta k pripravljeni mizi in naen¬
krat je bilo okoli njiju vse polno ofi¬
cirjev in drugih lahkoživcev.

309

„Kobe se mi kar smili", je rekel
bivši lirični pesnik. „01ga je kurtizana
v velikem slogu. Kar je bilo letos že
tu kalinov, vse je oskubila. Pravijo, da
kupuje tu vilo. Kobe ve, kaj da počenja
Olga, a še ziniti se ne upa. Napravila
je iz njega sužnja, ki ga od dneva po¬
roke neusmiljeno trpinči."

Jaklič je sklonil glavo in bridka
čuvstva so mu prevzela srce. Okrog
njega je šumelo življenje, njegov duh
pa je begal po pokopališču mladostnih
idealov in iskal grob svoje prve in
edine ljubezni.


NARODNA IN UNIVERZITETNA

KNJIŽNICA

00000476284