Skozi spomine Travne gore
Zveza rezervnih vojaških starešin pri krajevni skup-nosti Gradišče je povabila na orientacijski pohod in srečanje z nekdanjimi borci tudi pionirje in mladince osnovne šole Majda Vrhovnik in mladince ekonom-ske srednje šole. Z obeh šol se je pohoda z veseljem udeležilo več kot 60 mladincev in pionirjev z učitelji.
Kmalu po 7. uri so 18. sep-tembra pripeljali pred šolo v Gregorčičevi ulici trije avto-busi. Pričakali so jih veseli obrazi šolarjev in organizator-ji pohoda. Hitro smo bili vsi skupaj velika skupina, ki se je veselila izleta v kraje, ki jih je marsikdo poznal le po imenu.
Ljubljano so zapustili še v megli in avtobusi so že hiteli v sončnem jutru mimo Raščice, kjer nas je blizu ceste po zdravljal spomenik Primožu Trubarju, skozi Velike Lašče, Dolnje Retje, Levstikov rojst-ni kraj, in dalje do Nove Stif-te, kjer je bil prvi postanek. Tu je izletnike v imenu kra-jevne skupnosti Gradišče po-zdravil tovariš Kranjc. Od tu smo šli na Travno goro, odda-ljeno 5 km.
Pred prijaznim planinskim domom na Travni gori je sku-pino pozdravil tovariš Gaš-per, nekdanji komandant Ribniške čete. Opisoval je borbe na Travni gori med par-tizani in Italijani. Prva dolenj-ska četa je bila ustanovljena 13. julija 1942, vodil jo je tova-riš Gašper, ki je imel takrat 28 let. Organizatorji so poskrbeli tudi za dobro malico. Še žig v-naše planinske izkaznice in na razglednice in že smo bili pri avtobusu, ki nas je odpe-ljal do Ogenjce, kjer je bila partizanska bolnišnica.
Mala lesena koča med smre-kami je planinski dom, ime-novan po partizanskem zdravniku Aleksaridru Galu-Petru. V koči je muzej. Po oz-ki stezi in mimo skal smo se s težavo bližali pečini, kjer so imeli v kraški jami partizani med roško ofenzivo skrite ra-njene partizane. V tej skalnati in težko prehodni divjini so-vražniki nikdar ne bi mogli odkriti ranjenih partizanov brez izdajalca, ki je podlo po-teptal svojo čast in bil kriv za smrt trinajstih partizanov. Ve-
lika spominska plošča z napi-som »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnevi« in sosednje ogromne skale so nemo opozorilo, kaj napravi izdja tovarišev.
Ogenjca! Ne znam opisati občutkov, ko sem nema po-slušala nekdanjega borca, ki je pripovedoval, kaj vse se je tu in v tej okolici dogajalo 31. julija 1942 in potem. Izdajalcu je sodilo partizansko ljudsko sodišče v Podturnu. Spomin na žrtve pa terja od nas mla-dih, da na tem svetem kraju tisočkrat obljubljamo, da bo-mo  ohranili  svobodo,  ki so
nam jo priborili partizani tudi s takimi žrtvami. Knjiga o Ogenjci in TV nadaljevanka »Manj strašna noč« bosta ohranili spomin na dogodke iz teh gozdov.
Spet so hitele mimo nas vi-soke smreke, avtobus nas je peljal v Jelenov žleb. Grozote borbe v Jelenovem žlebu je opisoval preživeli partizan. Spet smo gledali v zgodovino strahot.
Glažuta! Izdatno »vojaško« kosilo, kratek počitek, potem pa vaje v rokovanju s kompa-som in orientacija.
Tako se je vsebinsko bogat pohod zaključil in voznik av-tobusa nas je varno vozil proti Ljubljani. Vsi udeleženci se organizatorjem pohoda zah-valjujemo za lepo in koristno preživeto soboto. Takih sre-čanj si še želimo!
Vanja Kiswarday, 8.C OŠ Majda Vrhovnik