Iz naše vasice
Piše Janko Barle
XVDI.
• ila bi pač nepopolna vrsta črtic o moji domaei vasici, ako bi pozabil opisati jako odličnega nioža naše vasiee, zanimivega, cestitljivega gospoda Ber-tonelja. Ne bodete sicer slišali ni5 posebnega, ali vender je gospod Ber-toncelj človek, kateri živi strogo po svojih starih obieajih in navadah ter je izvestno vreden teh vrstic.
Znam, da bi radi znali, kaj in kdo je prav za prav gospod Bertoncelj. Takoj vam povem. Ko bi bili vi na cesarjev rojstni dan pri sv. maši v naši beli cerkvici, takoj bi uganili, kaj je gospod Bertoncelj, tako pa seveda ne veste. Ko se je ob takih prilikah pritrkavalo v zvoniku kakor za stavo, in ko so grmeli v zrak topiči, da bi se celo turškemu sultanu hlačice tresle, ko bi jih slišal (kakor je govoril Markužev Matijček, kateri je na obče zadovoljstvo opravljal to nevarno opravilo). Takrat se je prikazala mej hišami tudi čvrsta postava gospoda Bertonclja. Toda, če se ne motimo? Ne, nikakor no! To je ravna, odmerjena lioja, to je njegova kratko porezana brada in dolge, ustnice pokrivajoče mustače, to so njegove dolge črnkaste obrvi, to je njegovo svetlo oko; ali obleka, obleka? To ni klobuk, to je trda vojašb* čaka z zlatim obrobom, to ni Bertoncljeva pisana suknja z dolgimi okrajki, ne, to je modra vojaška suknja z visokim ovratnikom, na katerem se blestita v solnčnih žarkih dve zlati zvezdi na vsaki strani, to so naposled ozke vojaške hlače, takisto iz modrega sukna, in to je naposled spretna sabljica, krona vse obleke, katera tako prijazno žvenketa po kameniti cesti, da mora gospod Bertoneelj korakati še bolj ravno in ponosno, kakor navadno. In oni zlati čopič na sabljici iz čistega suhega zlata, v kateri je skovano dvajset cesarskih cekinov, kakor pripoveduje Eovačev Jože, kateri je, Bog mu ga blagoslovi, pojedel tudi nekaj vojaškega kruha, kako veselo binglja ob sabljici. Stvar je jasna, kot beli dan: gospod Bertoncelj je (Jesarski mož, odličen cesarski častnik,  prvi pod stotnikom in to je tudi nekaj.
* Glej jih no, porečete, to ste pa odlikovani v tvoji vasici; dvajset hiš komaj štejete, kakor si vže sam večkrat povedal, pa imate vojake. Nikarte rae krivo razumeti. Stalnih vojakov sicer nimamo, nu zato pa imamo častnika gospoda Bertonclja, kateri tudi niraa vojakov, vender jih je prej imel, saj je zdaj častnik v pokoji. In še kak častnik je gospod Bertoncelj! Skoraj bi bili v naglici prezrli ono, kar mu diči plemenite prsi. Ej, ej, to se ne kupuje za denar, to so trdo zaslužena odlikovanja! Le poglejte one svetinje, jedna je srebrna, druga rmena kot eisto zlato, d;i še celo križee ne raanjka, in ua njem stoji pisano: za zasluge. Tako je! Za zasluge, katere si je pridobil gospod Bertoncelj, braneč cesarja in domovino tam doli na ravnih italijanskih tleli.
Precej let je vže, kar se je ustanovil gospod Bertoncelj stalno v naši vasici, katera se lehko pohvali, da je tudi njemu pripravila zibelj. Postavil si je malo, lično hišico v sredi prijaznega vrta in tam v rairu uživa lepe dneve svoje čestit-ljive starosti. Pri njem je njegova jedina hčerka Anuška, katera mu je po smrti Ijubljene sopruge, katero vže več let krije črna mati zemlja, gospodinja in sploh
vse v hiši. Trije sinovi žive v svetu. Viktor je duhovnik, Jože .je častnik pri vojakih, a France, če me ne moti spomin, nekak jezični dohtar. Kadar pride kateri od njih domov, kako se pomladi takrat starčevo srce. In kaj se ne bi ? Dobri otroci so največi ponos svojih roditeljev.
Posebnih opravkov Bertoncljev gospod sicer nima, a vender ni iiikoli brez posla. če ni drugega, najde se vedno v vrtu kaj za prekopati, prirezati ali pri-vezati in takrat se mi zdi nekdanji vojaški častnik, gospod Bertoncelj, kakor oni slavni rimski cesar, Dioklecijan pravijo, da se je zval, pred katerim se je tresel ves svet, pa se je kar najedenkrat umaknil cesarskemu prestolu in šel na svoje pristave zelje sadit. Ko je pa bila deseta ura pred poludne, naj je sijalo solnce ali pa lil dež kakor iz škafa, takrat si pa vže videl na cesti proti župnišču gospoda Bertonclja. Ura sicer točno kaže čas, a vender je bila prikazen gospoda Bertonclja na cesti večji dokaz, da je ura deset, kakor pa, če se je ura oglasila v zvoniku, ker je naša ura, bog si ga vedi ali po svoji naravi ali po nemarnosti vaškega cerkvenika imela večkrat svoje muhe. Toraj točno ob desetih, nikoli poprej niti pozneje, šel je gospod Bertoneelj k gospodu župniku, kjer je prečital časopise in se porazgovoril z dobrim gospodom župnikom o tem in onem.
Ko se je pokazal gospod Bertoncelj zopet na eesti, vedel je vsakdo, da je polu dvanajstih. Korakal je počasi. ustavil se pri vsaki hiši nekoliko, poprašal, kaj se dela in kuha, prorokoval grdo ali lepo vreme, a kadar se je cerkvenik obesil na zvon, da odzvoni poludne, takrat je gospod Bertoncelj bil vže zopet v svoji hišici. Takrat rau je bilo prvo opravilo, da odloži praznično suknjo in obleče na-vadno, katero je nosil le doma, da izkrtači klobuk in ostalo obleko ter postavi vse na svoje mesto. Po tem opravilu je bilo treba pospraviti pisalno mizico. Vsak papirček je preobrnil in popihal, da bi ne ostal na njem kak prah, vsako pero in svinčnik je potegnil dvakrat po roki, da bi ne bilo prahu na njem. To je bilo opravilo gospoda Bertonclja in nobenega drugega, ker Bog varuj, da bi se kdo drugi mešal v njegove stvari.
Pri kosilu je imel rad kakega gosta. Posebno jaz še kot dijak na počitnicah sem bil večkrat njegov gost. Stari gospod me je izpraševal pri kosilu o vsem, kar sera vedel povedati o njegovih znancih in dmgih stvareh, tako, da mu po večkrat niti odgovarjati nisem mogel. Nekoč me je vprašal, po čem je pri nas v mestu raeso, a jaz sem se takrat za vse drugo več brigal, nego li za take stvari, bil sem zadovoljen, če sera imel meso na mizi.
Popoludne je stari Bertoncelj malo zadremal, a to ni trajalo dolgo. Ob petih si ga vže zopet videl zunaj na izprehodu. Korakal je počasi, postajal, odkril se, pogladil se po glavi in nikdar mu ni bilo dolg čas. Imel je svoje kraje, kder se je dlje časa pomudil. Tako mu je bil nek griček blizu opekarnice njegov Triglav, tja je šel vsakikrat, obračal se in razgledaval na vse kraje ter se celo sam s seboj pogovarjal. Obrnil se je na ono stran, kjer mu je služboval sin Viktor, in glasno je vprašal: nNu, Viktor, kako je, kaj delaš?" In poslušal je nekoliko časa, kakor da bi mu veter prinesel odgovor, potem se je obrnil zopet na drugo stran in vprašal:
nKaj pa ti, Jože, ali si zdrav? Kaj delajo tvoji vojaki. Oj, da sern jaz mlad kakor si ti, ne bi zdaj tukaj postaval." — A tudi Franceta ni pozabil:
nIn ti jezični dohtar, kdo bi si mislil, dato postaneš. Nu, dobro, dobro, zdravbodi!"
—~<  159  >¦—
Tako je delal in še dela stari gospod Bertoncelj vsaki dan. Tako je hitro prišel do Gradca, kamor se je liodil navadno izprehajat, ter se obrnil naravnost k Maceletu na pol merice starega. V tem se je počasi približal večer ia stari gospod Bertoncelj se je zopet počasi odpravil proti domu, kder ga vedno z veseljem pričakuje njegova dobra hčerka Anuška.
Mislim, da sem vam dovolj povedal o gospodu Bertonclju. Pozna ga vse, nii, ne samo pozna, nego tudi vse ga ljubi, ker vsakemu rad pomaga, vsakemu rad dobro svetuje, in se z vsakirn rad razgovarja. Bog nam ohrani še dolgo do-brega starea. Kadar njega poneso jedenkrat v Jiladui grob, juanjkalo bode dolgo, dolgo nekaj v naši prijazni vasici. A spomin na njega se bode ohranil, dokler koli bode kdo živel, ki ga je poznal ali pa le slišal o njem. — — —