v življenje je tlelo v Ketteju — še deset dni pred smrtjo (f 26. IV. 1899). Po Murnovih besedah «on ne more zdaj za enkrat (!) sam na Dunaj. Ovira ga na tem še bolezen...» Ali je Murn postavil besede tako samo bolj v tolažbo prijatelju kakor pa v resničnem lastnem prepričanju? Gotovo je prečital Ketteju pismo tudi naglas, preden sta ga oba podpisala. In ko sta tudi slišala in videla zapisano, kar sta želela, sta upala resnično.. . Pismo hrani sodni svetnik Jurij G r e g o r c, predstojnik sodišča v Kranju in je naslovljeno nanj, ki je študiral takrat prvo leto jus na Dunaju. Bila sta si s Kettejem sošolca v VII. in VIII. šoli na novomeški gimnaziji in skupaj maturirala (1898). Kakor je znano, je moral po maturi Kette k vojakom v Trst, odkoder se je vrnil superarbitriran po 6 mesecih (1. aprila 1899) v Ljubljano v cukrarno. Namenil se je študirati jus in tako se obrača na svojega bivšega sošolca, da ga vpiše za letni semester na juridično fakulteto. A sam preslab za pisanje je naprosil Murna, da je napisal naslednje vrstice:
„,          .   .            lf                                       Ljubljana, [brez datuma]
Blagorodni gospod!
V imenu Kettejevem Vas prosim, če ga inskribirate na juridično fakulteto, ker on ne more zdaj za enkrat sam na Dunaj. Ovira ga na tem še bolezen, ki si jo je nakopal pri vojakih, od kterih je vzpričo nje odrešen za vse večne čase. Denar za inskripcijo, imatrikulacijo, index etc, poleg fotografije dobite doposlan, brž ko imamo zagotovilo od Vas, da ste pripravljeni ugoditi naši prošnji. Za slučaj kakih sitnostij na dekanatu priloženo bo tudi zdravniško spričevalo.
Z velespoštovanjem                       jog Murn
Dragotin Kette JNa ovitku naslov: Blagorodni gospod Jurij Gregorc, IX. Porzellangasse 30 (Studentenheim)
Dunaj post. pečat:
Laibach 16
1 N M 99
Ljubljana
Pismo samo nima datuma, jasno pa se vidi na poštnem pečatu na ovitku. Pismo obsega le prvo stran male osmerke. Iz raztrganih črk Kettejevega podpisa se razodeva podoba do smrti izmučenega bolnika. Zanimiva je tudi poteza, ki kaže tako tesno prijateljstvo in čut skupnosti obeh v besedah: «. ..brž ko imamo (!) zagotovilo, da ste pripravljeni ugoditi naši (!)  prošnji...»
Jurist Gregorc mu je tedaj odgovoril, naj le pošlje fotografijo za indeks, a mesto te je prejel smrtno oznanilo o Kettejevi smrti.          Ivan Kolar.
Gongora in baročna lirika. — Na Iberskem polotoku so letos obhajali tristoletnico Gongorove smrti. Vpliv nadarjenega moža je trajal malone dve stoletji, vendar bolj na kvar nego na korist leposlovju. Sodobniki baroka so
574
posnemali igravi, pikantni ton antičnega epikurstva. Že Baltasar del Alcazar (1530—1606) pričenja svojo pesnitev «Inesine tekmice»:
Tres cosas me tienen preso                   Treh stvari želim si zmerom
de amores el corazon:                             in imam jih srčno rad:
la bella Ines y jamon                              lepo Ineso, svinjsko gnjat
y berenjenas con queso.                         in paradižnike s sirom.
Anakreontski živelj se tedaj silno razživi. Gesla kot Horatijevo «carpe diem» ali kot «ut flos in saeptis» se venomer obnavljajo. S kakim navdušenjem slavi navedeni pesnik izumitev krčme v kiticah «Una cena»:
Por nuestro Senor, que es mina            Si es o no invencion moderna,
la taberna de Alcocer;                            vive Dios que no lo se,
grande consuelo es tener                      pero delicada fue
la taberna por večina.                            la invencion de la taberna.
Svoji izvoljenki prepoveduje mešati vodo v vino, češ, «no se escandalice el vientre» ... Temu lahkoživništvu se prepušča celo svečeništvo. Fray Luis de Leon (1529—91), redovnik Avgustinec, svetuje v ditirambih «Imitacion de diversos» krasotici, naj se povsem posveti ljubezni, češ, ako cvetu ne uživaš, ga izgubiš. Še odločnejši je L. de Argensola (1559—1613), ki v spevu «A la esperanza» podeljuje Lelju neomejeno oblast, češ, ako prilika nanese, je vse dovoljeno: «dada la ocasion, todo es licencia.» Usodnejše za razvoj književnosti je bilo pretirano posnemanje staroklasičnih tropov in figur, mitoloških namigavanj, tujih ukrasov in prispodob. Pisatelji so hoteli presenečati čita-telje, ki so morali biti izobraženi, lectores cultos, zato je humanist Jimenez Paton nazval to nezdravo strujo «cultismo» ali «culteranismo». Vse romansko slovstvo 17. stol. boleha za napihnjenim retorskim slogom. Iskane podobe dajejo baročno lice vsemu izražanju. V Italiji uspevajo po letu 1623. concetti a la Marini, posnema jih Anglija, kjer skoraj prevladajo osladne, izumetničene metafore, po Lillvjevem romanu «Euphues» eufuizem imenovane, na galskih tleh bohote slična igračkanja kot carte de tendre gospe De Scu-dervjeve, na Portugalskem se razpase kulteranizem, hujši od španskega gon-gorizma. To krasoslovno zablodo si je razlagati kot reakcijo na čezmerni purizem in klasicizem 16. veka. Pogon za prenovitev sloga izvira kajpada iz Španske, takratne slovstvene vodnice. Saj Marini, početnik italijanskih con-cettov, je bil španskega pokolenja. Mimogrede povedano: oče današnjega futurizma Marinetti se mi zdi donekod «njega mlajši — Zlomšek».
Sledove španskega formalizma, ki razodeva okostenelost vsebinske plati v umetnosti, nahajamo pri Francozih: Scarron, Corneille, Moliere, Lesage, Quinault, Hardy, Rotrou.
Zelo izrazit zastopnik te slovstvene manije in manire, marinizma, koncep-tizma ali kultizma pa je današnji slavijenec Gongora 7 Argote (1561— 1627) iz Cordobe. S 15 leti je posečal na vseučilišču v Salamanki juridična predavanja, pozneje pa je stopil v duhovski stan, da bi dobil nadarbino v katedrali svojega rodnega mesta. Njegova slovstvena proizvodnja iz prve dobe: soneti, romance, poslanice (letrillas) in seljančice (villancicos), se odlikuje po sijajnem, krepkem izrazu in satirični žili. Prišedši na dvor je pa menil, da mora premladiti svoj način, a učinek je bil prosta balhornizacija. Ne premladih le premlatil ga je. O tem pričajo «Soledades» (Samota), «Piramo y Tisbe» itd. Spričo številnih antitez, latinizmov, lažne učenosti, skrotovičenih slik in podobne navlake postaja cesto neumljiv. Čreda občudovalcev je objavljala razlage in tolmače za tajnosti njegovih umotvorov. Cervantes, Quevedo,
575
Lope de Vega so prožili strupene strelice v «španskega Homera» ali «andalu-zijskega Pindara», ki je tolikanj pripomogel do propadanja španske književnosti. A zaman. Sami so podlegli bolj ali manj njegovemu vplivu.
Za zgled sem ponašil eno njegovih najkrajših romanc, akoprav ni tako značilna kot n. pr. «Angelica y Medoro». Vendar opaziš nekaj prisiljenega, iskanega v njej, na priliko paralelizem: 2 sulici za kralja, 2 stvari (dušo in život) za ljubico; Afričanka veli stotniku, naj gre kar nag in gol (desnudo) v bitko, češ, možak «roke trde ko železo, srca trdega kot jeklo» ne potrebuje orožja. Pa še drugih precioznosti najde pozorni čitatelj.
Dasi je aragonska šola (brata Lupercio, Argensola in dr.) pobijala gongorizem, je občinstvo slepo drlo še za nekim drugim manieristom. To je Le-desma Buitrago (1562—1623), ki si je izobličil konvencionalen slog, imenovan conceptismo po njegovi zbirki «Conceptos espirituales» (1600). Sholastična tenkoumja (agudezas), besedni kontrasti in dovtipi (retruecanos), dvoumnosti pomenijo ojačen gongorizem. O svetem Lovrencu, ki so ga nejeverniki do smrti spekli na ražnju, pravi Ledesma:
Sereis sabroso bocado                            Na svojo mizo kot grižljaj tečen
para la mesa de Dios,                            dobil vas bode Bog,
pues sois crudo para vos                        saj zase ste sirov in strog,
y para todos asado.                                 a za vse človeštvo ste pečen.
Kdor pozna to literarno modo, bo laže doumel marsikako podrobnost v začetnih Shakespeareovih delih.                                                                    A. D.
Iz zgodovine naše literatske provincijalnosti. Ko je Mihael Lendovšek pripravljal izdajo zbranih spisov A. M. Slomška, je po kanoniku Fr. Košar ju izvedel, da se v mariborski škofovski biblioteki nahajajo neki Slomškovi rokopisi. Zato se je obrnil k škofu Stepischneggu s prošnjo, naj mu dovoli njih porabo, ter je izdajo izbranih Slomškovih del v pismu škofu motiviral s sledečimi besedami (proti koncu decembra 1875): «Vorziiglich war es die Absicht, dem Bestreben der Jungen', die ganze slowenische Belletristik mehr und mehr auf liberale, die Moralitat der Jugend gefahrdende Bahnen zu lenken, ein recht kraftiges Antidoton zu bieten; das war in erster Linie die Absicht, die mir bei der Inangriffnalime obigen Werkes vorschwebte.» Prijatelju, štajerskemu poetu Hašniku, katerega je vpraševal po avtorjih raznih anonimnih pesmi njegove dobe, med katerimi je slutil tudi Slomška, pa je pisal (7. februarja 1876): «Moj glavni namen pri vsem tem delu je, štajerskim slovenskim pesnikom (in pisateljem sploh) priboriti tisto občno pripoznanje in veljavo, katera jim gre v literaturi slovenski. Krajnci nas prezirajo. Zato sestavljam spis pod naslovom «štajarski slovenski pisatelji in njih clela» — in ga mislim ob svojem času v posebni knjižici izdati.» Kako daleč je ta svoj spis dognal, ni znano; toda jasen znak istega duha, kakor se razodeva v tem pismu Hašniku, je stavek v pismu Dupelniku (21. decembra 1875): «Vodnik zgine pred Slomšekom kakor kapljica v morju.» Vse to se je godilo približno v onem obdobju, ko je Davorin Trstenjak izjavil v imenu štajerskih Slovencev, da sicer priznavajo Ljubljano kot slovensko centralo, da pa ne pripuščajo, da je baš v Ljubljani vsa modrost doma. Od teli Lendovškovih pisem nas loči več ko petdeset let, toda njegov duh živi še vedno krepko. Javlja se n. pr. v novi izdaji zbranih del Razlaga in Hausmannice (leta 1926!), javlja še v tem in onem, v samih neprijetnih stvareh, o katerih bo pisal bodoči kronist našega literatskega provinci jalstva.                                                                     J. A. G.
Urednikov «imprimatur» 17. septembra 1927.
576