„Družinski prijatelj str. 239
In nadebudna *gosp('da“ dečka sta šla v to- 
bakarno, izbrala smodke, zapalila ter odšla na 
drsališče — „z dimom0 kakor sta pravila.
Nista vedela namreč, da gresta „z dimom11 v 
prezgodnji grob.
• ^
Narodna noša tržaških Slovencev.
Manderjarji*) iu Brežani**) so se že od nek­
daj razlikovali od drugih Slovencev po svoji po­
sebni narodni noši.
Na glavi so nosili visoko kapo ^frkindež”. 
Praznična obleka )e bila iz črnosvetlcga platna 
„brnela*. Na suknji in na telovniku so viseli ve­
liki (večkrat srebrni) gumbi. Hlače so bile kratke
*) M a n d e r j a r j i» so slo enski kmetski 
prebivalci v tržaški okolici. Lepo obzidano večje 
posestvo se imenuje »manderja*. V novejšem času 
se širilo pi okolici gosposki dvorci (vile), palače, 
tovarne, a „inanderj “ žal propadajo z narodno 
nošo.
**) Brežani so v prvi vrsti slovenski pre­
bivalci lepega Brega (Ricmanje, Log, Boršt, Za- 
brežec, Boljunec. Krogle in Dolina), po tem pa 
sosedi na jugu in deloma vztoku. Skoraj enako 
kakor Manderjarji in Brežani se nosijo prebivalci 
po takozvani istrski ,.Benečiji* v osapskem, ko­
prskem, krkavškem in piranskem dekanatu. V bu- 
zeškem dekanatu spadajo sem le .Rakitovci.“
Večja razlika med Manderjarji in Brežani je 
v ženski narodni noši kot v moški.
do kolen ali malo čez kolena a široke ( brente*). 
Obleka za delavnik je bila (in je še) iz modrega 
močnega platna iz ,plavine~. Po letu so nosili 
fine slamnike z raznobarvanimi trakovi. Rokavi 
srajc so bili široki, le na ramah in zapetnicah 
nabrani in zoženi. Prša na srajci so bila okrašena 
z lepimi ravnimi nabirki in vpletenimi (všitimi) 
cvetlicami. Tudi telovnik je bil lepo okrašen z 
raznimi svilenimi nitmi. Nogavice so bile po največ 
modre barve Obuvalo so rabili manderjarji in bre­
žini visoke in široke škornje ali pa nizke čeveljčke.
Naša slika kaže to slovensko moško narodno 
nošo v glavnih potezah.
Ta naro na obleka je bila zelo trpežna, > e- 
tudi primerno draga.
Še bolj zanimivo obleko so pa nosile Man- 
derjare in Brežkice. Lepa bele peča z enim ali 
dvema rogljama na glavi, umetno' všite cvetlice 
na robcih in srajčnih rokavih, krila v živih barvah z 
izrazitimi pasicami na krilih jManderjark in „fe 
nelce, kamižoti*, raznovrstno pletene nogavice brež- 
kic so napravile na vsakega imeniten vtis.
Dandanes gine narodna noša vedno bolj in 
bolj, a vendar se v tržaški okolici, v Bregu in v 
istrski «benečiji“ vidi še starih mož s kratkimi in 
širokimi hlačami (brješami, brgešami).
V večji meri pristne narodne noše pri žen­
skah vidiš pa, ko gredo deklice k prvemu sv. ob­
hajilu, k birmi, za Velikonoč, za bož'č in največ 
pa za procesijo na dan Presvetega Rešnjega Te­
lesa. Tu pa tam opažamo staro n rodno nošo tudi 
na .opasilo" (.šagro*)
Narodna noša je na sebi lepa, trpežna in 
važna v narodnostnem obziru. Gotovo bi imeli 
manj narodnih izdajic, ko bi se še ohranila na­
rodna noš ■, ki bi branila našo stvar.
Družba sv. Mohorja.
Naša družba sv.Mohorja je ostala letos nekako 
na isti visočini kakor lani. Šteje namreč vkup 
83.572 udov, 1026 manj kakor lani, dočim smo bili 
lani napredovali za 8540 udov.
Napredovala je najbolj ljubljanska škofija (za 
535), a nazadovala lavantinska (za 1277) in trža- 
ško-koperska (za 259).
Številka v družbenih „z 1 a t i h bukvah0, 
v k a t e r e s e v p i s u j e j o n a n o v o v s t o p i v š i u d j e , j e n a ­
predovala od 253.040 do 259.948, torej je vpisa­
nih 7944 novih udov.
501.432 Mohorjevih knjig bode letos l romalo 
med Slovence 1 če dodamo to število onemu prejš­
njih let, pridemo do števila 10,302.060 knjig, reci 
deset milijonov t r i s t o i n d v a t i s o č